116. številka. Ljubljana, v torek 24. maja. XX. leto, 1887 izhaja v .-.a k dan zvečer, izimši nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeman za a v s t r i j s ko - o g e rske dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljnbljano brez pošiljanja na dom za vse h-to l 8 gld.. za četrt leta 3 gld. 30 kr.. za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanja na dom računa se po 10 kr. za meee, po 30 kr. za četrt leta. — Za taje dežele toliko več, kakor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četir ->pne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po f> kr., če se dvakrat, in po 4 kr. če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne Vračajo. Uredništvo in upravnišvo je v Rudolfa Kirbiša hiši, »Gledališka stolba". U p r a v n i š t v u naj se blagovolijo požilji.ti naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. Iz državnega zbora. Na Dnnaji, 22. maja 1887. Proračun trgovinskega miniaterstva se je po dvadnevnem pretresovanji v soboto srečno dognal. Izmej slovenskih poslancev govorila sta pri tej priliki gg. Vošnjak in Pfeifer. Prvi se je bil ogla-sil pri naslovu „Centralleitung". Začetkom svojega govora pelemizoval je, deloma s prav dobrim uspehom, s predgovorniki, zlasti z zastopnikom Tržaške trgovinske zbornice, poal. Stalitzem. Naglašal je potem vladno dolžnost, kaj več storiti za razvoj že-lezničnega omrežja po južnoav.-trijskih pokrajinah. Poudarjal je potrebo, da se Dunaj direktno zveze z bosenskim glavnim mestom ter ob jednem priporočal zgradbo dolenjske železnice in nekaterih štajerskih lokalnih prog, v prvi vrst one že-leznične črte, kateri bi bilo vezati Celje s Spodnjim Drauburgom- Izjavil je dalje utemeljeno željo, naj se na Slovenskem Štajerskem nastavijo le taki poštni in brzojavni uradniki, kateri so zmožni obeh deželnih jezikov. Tudi poštne hranilnice potegnil je v krog svoje razprave; opozarjal jena to, da se v tem zavodu kapital preveč centralizuje ter odteguje posameznim deželam. Ozirajoč se na neugodne posledice jednakega postopanja želi torej govornik, da bi poštna hranilnica s cenimi kapitali preskrboval posojilnice z neomejenim poroštvom ter jim na ta način omogočila, da omislijo kmetovalcu in malemu obrtniku znižano obrestno mero. Poslanec Pfeifer prevzel je letos nalogo, za-Btopati v zbornici pereče vprašanje dolenjske železnice. Storil je to v krepkem govoru, s prepričevalnimi besedami, in radostno so razpravi nje govi pritrjevali njegovi slovenski tovariši. Govor bil je sploh prav pohvalno vsprejet. Za letos sicer se baje ni nadejati ugodne rešitve — potrebno vsoto za to Železnično podjetje pogoltnila je vedno lakom na vojaška uprava, — toda poslanci naši ne bodo nehali terjati in terjati, tako dolgo, da ne pribore dolenjski strani železnične proge in ž njo vred novega kalu gospodarstvenega življenja! Kar se drugih govorov tiče, kojih je bilo slišati tekom debate o preračunu trgovinskega ministra, omenjati nam je v prvi vrsti razpravi obeh generalnih govornikov pri „Centralleitung", dr. Rusa namreč in Poljaka Javorskega. Rus je na vsak način u važe vanj a vreden politik, kateremu nihče ne more odrekati bogatega znanja in govorniške nadarjenosti. Spuščal se je v ono glavno kontroverzo, katera najbolj upliva na razmerje gospodarstvenih strank: vprašanje proste trgovine in zaščitne carine. Kar je tu povedal, bilo je gotovo skoz in skozi interesantno, večinoma tudi opravičeno, ali tega ni smel prezirati govornik, da so nam politiko samosvojega tarifa naposled le uri ni 1 i sosedje naši ter da sedanje tariine pozicije izvirajo iz one naravne obrambe, kateri se država naša ni mogla niti smela odpovedati se v očigled tarifni politiki sosednih držav. Zasluga je poljskega poslanca J a-vorskega, da je zlusti to stališče jasno poudarjal v svojem govoru. Prav dobro govoril je tudi češki poslanec dr. SI a vik o državnih železnicah in njihovih taririh. Koncem sobotne seje, katera je brez presledka trajala celic sedem ur, iznenadila sta zbornico samostojen predlog poslanca Gregra in interpelacija, sprožena po dru. Mengerji. Mladočeški zastopnik, kateri se je s peščico tovarišev (grof Ravnic, dr. En gel, Vašatv in Adame k) ločil od klubove organizacije svojih rojakov, zahteval je, da vlada prekliče uredbo Praškega policijskega ravnateljstva, s kojim se je Praškega „Sokola" o priliki svoje petindvajsetletniee zabrani I slovesni sprevod ter tako onemogočila cela slavnost. Predlog Gregrov ima vsekako dosti za-se, utemeljen je z narodnega stališča ter s stališča državnega zakona o prostosti zborovanja in združevanja, toda v očigled dejanskim razmeram zmatral je „Ćeški klub" Gregrov inicijativni predlog ne-oportuimim. torej je korporativno glasoval proti njemu, temu je pritrdila ostala zbornica in tedaj predlog ni našel zadostne podpore, temveč odbil se je a li min e. Men g er jeva interpelacija bavila se je zopet jedenkrat z Gr U novim spomenikom v Ljubljani. Ne bodem se spuščal v njeno nadrobno pre tresovanje, kouštatozati mi je le, da je zadnje pobalinsko omadeževanje spominske plošče prav neprijeten utis napravilo mej državnozborsko večino, dasi je ista prepričana, da odgovornosti za jednake surovosti nikakor ni pripisovati narodnemu meščanstvu glavnega mesta našega. S pravo radostjo čitali so torej slovenski poslanci danes zjutraj v Dunaj- najskih ponedeljskih listib novico, da se je policiji posrečilo, zasačiti ona dva fantalina, katera sta s svojim pobalinstvom toliko gradiva podajala zlobnim napadom naših sovražnikov. Iz Rusije. 4. maja st. st. [Izv. dop.] Nulla diea sine linea" : v retrospektivnej vojni, katero je začel knez Bismarck proti Avstriji glede Bosne in Hercegovine, pojavili so se tudi z ruske strani prvi tirailleuri; v „Nordu", oticijozoem glasilu naše vlade govori se, da Rusija nema uzroka, da bi bila zadovoljna s postopanjem „des ehrlichen Maklers" v času, o katerem on govori v svoje j „Nordd. Allg. Zeitung"; včerajšnje „Moskovskija Vedomosti" pa so prinesle obširen članek g. Ta-tiščeva, ki je bil tajnik ruskega veleposlaništva na Dunaji o tistem času, o katerem se suče kneza Bismarcka polemika. Razen tega se ie, poleg razkritij g. Tatiščeva, pojavil še urednišk članek g. Katkova, oprt na članek Tatiščeva, katerega v nekaterih točkah popravlja, ali bolje rečeno, dopol ■ njuje. V člankih Berolinskega oticijoza, govori gOBp. Tatiščev, je vsaka beseda laž, vsak sklep predrzen obuiau, pačenje resnice z zlim namenom. Komu, ako ne Bismarcku, porodila se je prva misel, da se mora razširiti avstrijski upliv na balkanskem poluotoku? Ali ni on prvi po porazu Avstrije I. 1866. uasvetoval, naj se prenese težišče z Dunaja v Budo ? Ali ni on, posle poboja Avstrijo, predlagal po bavarskem diplomatu Taufkircheuu, naj Avstrija išče kompenzacij na Balkanih, naj se znova zbliža z Gertnanijo in stopi ž njo v zvezo? Ali ni on, ko se je zrušilo Bonapartovo cesarstvo ponovil ravno isti nasvet, da bi preprečil politiko grofa Beusta, kateri je hotel zvezati usodo Avstrije z usodo Francije? Zanimivo je to, da je Bismarck v isti čas rinil Avstrijo proti Rusiji in obečal jej, da Rusija siiina pristopi k zvezi avstro-nemškej. In to pristopljenje, jedva da nesem rekel »prestopi jenje" (verbrechen), pravi g. Tatiščev, zvršilo se je v Berolinu v septembru 1872. 1. Smoter tro-carskej zvezi bil je: vzdržati v Evropi mir in mo-narhični red. No, zagotavljati morem, da niti iz Berolina, niti z Dunaja nam, Rusiji, neso niti jednim slovom govorili o željah Avstrije glede balkan- LISTEK. Mabel Vaughan. (Roman. V angleškem spisala Marija S. Cummins, poslovenil J. P—ski.) Petnajsto poglavje. (Dalje.) Kljubu temu ni ubežala ponižbi, katere se je toli skrbno ogibala. Pogostoma zabledela so nje lica, in radostna beseda tresla se jej je na ustnah, če je hipoma in nenadoma Henrika zapazila pri kakej priliki, kjer je njegovo prisotnost najmanj slutila. Časi je o pozni uri ustopil v družbino sobo, z obrazom, ki se mu je vina žaril, in z glasom za jedno stopinjo višjim, nego je bil navadno. Časi ga je srečavala na sprehodih, ko se je po ulicah vozaril v odprtem vozičku („gigu); vlačil ga je brzonogi konj, ki se je že pri raznih dirkah odlikoval. Večkrat je tudi pozornost občinstva na nje predelek v operi obračalo glasuo govorjenje in ropotanje, s ka-term je poslušalce motil. Očem nekaterih Mnbelinih novošegnih prijateljic so to bili le dokazi velike duhovitosti, a — njej na slavo naj bode rečeno — nje zdrava pamet in nje topla ljubezen sta bili kaj občutni za sramoto in grajo, kateri so zaslužili. Take izkušnje in bojazen pred njimi so zadostovale, da so nje veselost zamračile. Pa to ni bilo še vse. Iz njih so kmalu izvirala še druga zla. Mabelino preobčutno in na videz nedosledno vedenje so krivo razumeli in napak razlagali in sicer v krogih, v katerih bi bila najrajše ugodno sojena. V prvih dobah njenega znanja z Dudlevem je ta le radostno skušal iznuditi njenega duha in razvijati duševne nje zmožnosti, nikdar pa ni nameraval omejevati nje priprostega veselja, tudi se ni dosta zmenil, da so še drugi okoli nje se muzali. Ko pa je zadobival moč na njenega duha in njeno srce, postajal je v istem razmerji ljubosumen na vse ume-šavanje, nuj je bilo to utemeljeno ali pa le domišljeno. Očitno jej ni priznal, koliko zelo ga je zanimala; in prav to zanimanje za njo je pokvarjeno mu dušo nekako prirodno pretreslo ter mu srce ogrelo. Celo sebi ni priznaval velike moči čuta, ki mu je srce napolnjeval. Izrazoval pa se je ta čut prav tako, kot je bilo pričakovati od toli nezaup-nega značaja. Pogostoma je Mabel sama zapazovala kako jej je gospodovalo ljukosumno, njej nerazumljivo samosilje ali jo pa žalila nepojasnena jej zamera. Vender je bilo lehko udajati se samosilju, ki se je navadno v rastoči naklonjenosti izrazovalo, in lehko je bilo prenašati zamero, ki jo redkoma dalje nego malo trenotkov trpela. In dokler niso Mabeli srca mučili nasprotujoči si občutki, ni bilo nikdar resnobnega povoda, da bi se ona in l)udley bila drug druzemu ogibala in se odtujevala. Sedaj pa je izkušnja dokazovala, da v trenot-kih hipne razburjenosti l)udley ni bil nje najkrep-kejša podpora, ako tudi je nikdo ni toli lehko otel mučnih mislij, ki so jo težile. Nje jedino pribežališče v takem slučaji je bila prisiljena veselost. Tedaj je pogostoma bila blizu nje ona oseba, ki je bila popolnem zmožna in voljna, nje živahnost pospeševati ; ta oseba jej je tudi ponujala najlajša sredstva, s katerimi je skrbi in bolesti zakrivala in premagovala. To je bil mlad mož žive krvi, dobre volje in prilične blagosrčnosti •, zmeraj je bil pri- skih zemelj. Vsa svoja razkritja pojasnuje g. Tatiščev dokumeriti, ki jih navaja v alineji. Knez Bismarck dogodkov ne stvarja, nego samo obrača si jih v svojo korist. Tako mu je ustanek v Hercegovini v 1875. I. dal povod, da je uresničil program, na katerega osnovi se je sklenila separatna zveza mej Avstrijo in Germanijo. Ves svet se je čudil, da trocarska zveza na dogodke nema nobenega upliva No, kako jo moglo hiti inače, ko je jedina Rusija želela miru. Obe drugi zaveznici pa sta imeli druge namene? Njima je ustanek v Bosni in Hercegovini bil znamenje, da ti dve deželi sedaj prideta pod oblast Avstrije. Da ta prehod ni bil rešen v lieiehstadtu mej Avstriio in Rusijo, kakor trdi lažnivo knez Bismarck. vidi se že iz tega, da je čez pol leta pozneje Carigrajska konferencija rešila, spojiti obe ti provinciji v jedno in dati jima avtonomijo pod vrhovno oblastjo sultana. Tod tem dogovorom sta se podpisala tudi dva zastopnika Avstrije, poleg zastopnikov drugih ve levlastij. Ko se Carigrajska konferencija ni posrečila, sklen la je Rusija z Avstrijo zares dogovor, no ta dogovor, ki je bil zaključen 1. 1877 v mnogem ni podoben temu, o čemer govori „N. AUg. Zeitg." Ko bi se bil uresničil ta dogovor, t. j. dogovor, zaključen mej Petrogradom in Dunajem, to bi balkanski poluotok zdaj ue predstavljal takega žalostnega prizora, krvavih scen, razdora in podči-njenja tujezemnim in inovernim uplivom, in avtoriteta Rusije bi se utrdila na Balkanih na širokih, neomajljivih osnovah. Rečeni dogovor bil je sktenen zares brez Germanije, in ravno zato mu ni bilo pri-sojeno. uresničiti se. Kmulu po sestanku grofa An-drassvja z Bismarckom v septembru 1877 v Solno-gradu iu takoj po ruskih nesrečah pred Plevno začel je Dunajski dvor, kazati željo, osvoboditi se od dolžnostij, ki mu jih je nalagal dogovor, zaključen z Rusijo, a ko je Rusijo podpisala preliminarni mir s Turčijo odrekla se je Avstrija popolnem dolžnosti, ki jih ji je nalagal ta dogovor. Mej San-štefanskim dogovorom in Berolinskim kongresom obnovili so se torej dogovori mej Dunajem in Petrogradom, no brez uspeha, a knez Bismarck I niti prstom ni pomignil, da bi sprijaznil Rusijo z I Avstrijo, in njega ravnanje proti Rusiji bilo je ravno tako, kakor je risa rusko časništvo takrat in sediij. Ko ga je naš veleposlanik v Berolinu prosil za posredovanje, odgovoril je nasmešljivo: »K čemu ne dovoliti Avstriji, da ne zarine v zapadni kraj balkanskega poluotoka, ako ona tega tako želi V!" Izvestno je tudi, kako je na kongresu izpolnjeval ulogo poštenega mešetarja". Da bi dokazali, za koga je deloval, treba je nam pokazati samo na javnih ukrepih Berolinskega kongresa, a o tajnih nam celo govoriti ni treba. Ali je tako postopala Rusija s Prusijo v 1864., 188G., v 1870. in 18 71. letu V z očitanjem vprašuje g. Tatiščev. Zagladiti stare p-imote ni nikoli pozno; zato g. Tatiščev svetuje „opublikovatb takije istoričeskije materijali, kotorije s polnoju nesomnčnostju (unwi-derlegbar) izobličili bi vsju 1 živ ost Berlinskih in-sinuacij." Šest tednov pred otvorenjem Berolinskega kongresa pisal je državni tajnik Giers, ko je bil Gorčakov bolan, Dunajskemu veleposlaniku: „Vladčnije etoju territorijeju (Bosnijo in Hercegovino) obezpečilo bi (zagotovilo bi) sliškom (preveč) preobladateljnoje vojennoje i političeskoje položeni je za Avstro Ven-grije j: ona do takoj stepeni rjagotčla bi s odnoj storoni nad Serbijej, s drugoj -- nad Černogorijej, što eti dva knjažestva bili bi prosto okruženi so vseh storon ieja vladenijandi, Vsjakoje* razvitije bilo bi vozbranjeno jim ne toljktt'v nastojaSčem (sedaj), no i v buduščem. A mcždu tem. biiddščnosto jih — budučnostb vseh slavjartskih plemen." To resenje Petrogradskega kabineta je objavil grof Šu-valov Bismarcku in carju Viljemu in prosil ja biti posredovalcema mej Rusiio in Avstrijo, Kako sta ta dva prijatelja Rusije posred o vala, je zdaj znano vsemu svetu, in seveda, naj stori Bismarck, kar hoče. da bi se u m i 1 pred Rusijo, on doseže ravno toliko, kolikor Ribničani, ki so črnega bika hoteli umiti, da bi bil bel. Po Berolinskem kongresa pisal je knez Gorčakov grofu Šuvalovu v Be olin: „Poglejte, kako se nemški agentje čedalje bolj in bolj pnbižujejo k svojim avstrijskim tovarišem in kako složno vsi oni delujejo v vseh vztočnih zadevah. Tega pa res nesmo mogli pričakovati niti od „poštenega mešetarja", in ne smeli bi se tega nadejati od njega za naše postopanje glede Prusijo.11 A veleposla iku na Dunaji je pisal: „Trocarska zveza je faktično raztrgana vsled obnašanja naših dveh zaveznikov. Sedaj pa je naše glavno delo, končati likvidacijo o preteklosti in zanaprej iskai opore v nas samih u Čez jedno leto pa je trocarska zveza kakor feniks ustala zopet iz pepela, v čemer je seveda odlično dokazal mešetarsko zvijačnost nemški kancelar. Vidno je, govori gosp. Tatiščev, da se naši „dobri sosedje" ne morejo spoprija'.niti s stališčem, na katero se je postavila v poslednji čas Rusija in da vsemi sredstvi iščo zopet obnovljenja trocaaake zveze, „als einziges Mittel zur Aufreehterhaltung des Friedens Europas. No, mi odgovorimo tem iskate ljera prijateljstva in zavez z besedami največjega govornika starodavnega Rima: Paccm nolo, quia infida! Zdaj je vse jasno in knez Bismarck stoji oplu-van pred vso Evropo; sicer pa je on temu navajen ; nemški jezik oblizuje tudi .-lino, ako se nadeja pozneje polizati nekoliko medu. Lepo prijateljstvo, lepa zaveza, lepi sosedi, kar je res, to je res. Kadar bomo sklepali račune, tega gotovo ne pozabimo. K r u t o r o g o v. Govor poslanca Šukljeja. v državnem zboru dne 7. maja 1 887. Oglasil sem se za besedo, ne da bi odgovarjal izvajanjem gospoda predgovornika, za kar nemam nobenega povoda, temveč da izpregovorim o zadevi, ki je velicega pomena za mojo ožjo domovino in hkratu tesno združena s pravim državnim interesom. Nadejam se, ako stvar le prav ob kratkem naslikam, da bodem prepričal gospode, da je najumestnejše, če se o tej stvari izpregovori pri sedanjem naslovu, „državne zgradbe", četudi tukaj gre za urejenje jednega dela neke reke. Stvar, katero jaz mislim, je urejenje kranjske Krke od Bele cerkve do njenega ustja v Savo, Povodu ji, katere napravlja Krka, so Vam, gospoda moja, jedva znane, in temu se ne čudim. Te po- vod nji se ne dogajujo s tako elementarno silo, kakor na pr. povodnji v planinskih deželah. Tu navadno ni nobeno človeško življenje v nevarnosti, in tudi škoda, katero povoden] napravi, ni tako velika kakor pri povodnjih v planinskih pokrajinah. Toda gospoda moja, prava škodljivost teh povodnij tiči v tem, da se vsako leto ponavljajo. Zategadelj so tako breme postale za dotičnike, da ga ne morejo več prenašati. Krka, gospoda moja, je globoka voda, ki mej nizkimi bregovi teče v mnogih in dolg.h Ovinkih. Ti ovinki že sami na sebi ovirajo hitri odtok vode, razeu tega je Krka zlasti pod Kos tanje viški m mestom z mnogimi mlinskimi jezovi v vsej svojej širokosti zagrajena. Pri vsacern večjem deževji — in na Kranjskem rado dežuje — Krka stopa čez svoje bregove in zemljo okrog preminja v močvirje Pomislite si le, kako se godi potem takim prebivalcem, ki stanujejo ob Krki! Res je, da ima baš Krška dolina izredno rodovitno, mastno, debelo na-plavljeno prst. Toda, kaj ima kmet od tega? Dvakrat ali trikrat vsako leto pride pO vodenj, Krka naraste za štiri ali šest metrov ; razlije se čez njive, setev poškoduje in uniči, okisli travnike in oblati -eno; živimi, ki mora uživati tako krmo, zboli in pogine. Gospoda moja, kake nasledke ima to na trgovino in promet ter na zdravstvene razmere? Ne le, da take povodnji poškodujejo državno cesto, če tudi le kratko progo, je tudi promet po mnogih okrajnih cestah v tem kraji ob povodnji nemogoč. Prebivalci mnozih sel morajo ostaviti svoje hiše in v mesteci Kostanjevici, katero imam čast zastopati v tej zbornici, se o povodnjih ves promet vrši s čolni. Pitna voda se spridi, kajti umazana Krka teče od zgoraj v vodnjake. Le na lici mesta je mogoče prav presojati te nezgode. Navesti hočem le jeden .slučaj, ki stvar drastično osvetljuje. Pred nekaterimi leti bil je v Kostanjevici kmaiu po povodnji pogreb. Hoteli so mrliča dejati v jamo, pa so morali krsto z drogovi v jamo potlačiti (Čujte, čujte! na desnici), tako je bila jama napolnjena z nadanjo vodo. To so vsekako razmere, ki neso dostojne sedanjemu stoletju, in ki čudno osvetljujejo zdravstveno policijo države. Že zategadelj jaz mislim, da bi trebalo, da bi organi državnega stavbenega urada obrnili svojo pozornost na to vprašanje. Pa je še drug uzrok, na katerega se hočem sklicevati. Država je neposredno udeležena pri ure-jenji Krke. Lansko leto se je v tej zbornici razdelila publikacija, za katero se imamo zahvaliti trudu odličnega tovariša gospoda gozdarskega sovetnika Schindlerja. Naslov jej je: „Die Forste der in der Vervvaltung des k. k. Aekerbauministeriums stehen-den Staats- in Fondsgiiter." Iz te publikacije lahko gospodje razvidijo, da posestvo verskega zaklada v Kostanjevici meri 2221 G hektarov. Od teh je 1555 7 hektarov gozda, skozi vse to posestvo teče Krka, ter napravlja škodo s povodnjimi. Gospod pisatelj sam pravi, da največ škode napravljajo temu posestvu povodnji. Nadalje je na-glašal, da je prst debela in dobra in posebno ugodna za hraste-nitnike. Jaz mislim, da smem opravičeno trditi, da bi pravljen prepirati se z radostnimi besedami, smijati se ljubki šali ali biti prvi plesalec v priljubljenih novošegnih plesih, v katerih se je odlikoval. O teh koristnih lastnostih je Mabel vedno razpolagala, kajti gospod Marston je bil jeden izmej mnogobrojnih mladeničev, ki so se neprenehoma trudili, da bi se kraljici veselične letne dobe ljubeznjivim storili. Ker je Mabel vsekako hotela ohraniti svojo mirnost, prezirala je, kako neprimerno je osrčevala laskavega svojega občudovalca, prezirala pa je tudi, kako ostro je Dudlev v sebi samem sodil nje spo-gledljivost in lahkomišljenost. V večjih skrbeh nego navadno je neki večer silila se svoje misli na drugo stran obračati in se tujemu opazovanju odtegniti, sprejela je gospoda Marstona povabilo k bržemu plesu, pri katerem se jej je kar v glavi vrtelo. A kako se je prestrašila, pri oddihu zapazivši, da jo nasproti jej stoječi Dudlev z očitnim zaničevanjem pogleduje; še hujše jej je bilo, da je Heurik isti trenotek občno pozornost na se obračal, gospici Vanekarjevi glasno se slad-kuje z neslanimi besedami, katerih bi trezen nikdar ne bil izustil. Vsled navskrižnih mučnih občutkov na pol omedlela, spustila se je na bližnji stol in nje razburjenost je prikipela do vrhunca, ko je Dudlev pristopivši nagovoril jo ž njemu lastnim zbadljivim glasom: „Gospića Vaughanova," rekel je, „kaj veseli me, da vas danes toli veselo vidim. Spomin na veliko radost, s katero ste ta ples plesali,*.)bode mi za časa moje odsotnosti veselje delal." In hladno se poklonivši zapustil je dvorano. „On me zaničuje," mislila si je Mabel, „za-ničuje me zaradi moje lahkomišljenosti in navidezne nemarnosti, katero pač vsak videti mora." A pre-ponosna, da bi se uklonila pod bremenom njegove nevolje, odzdravila mu je z napušno hladnostjo ter je gospoda Marstona povabilo k drugemu plesu sprejela. Grenke so bile Mabelinc misli to noč, skoro so jej srce razdirale. Prvikrat je jela dvoumiti o modrosti in previdnosti, celo o spodobnosti svojega dosedanjega vedenja, da bi svoje bolečine očem drugih ljudi j zakrila. Celo Dudlev, mislila si je, me ima za brezsrčno; kajti mislivši na dostojniši razlog nego ga je v resnici vodil, dvojila nikakor ni, da ga je njegovo toplo prijateljstvo za Henrika toliko razjarilo nad njeno lehkoraišljenostjo. In še sanjalo se jej ni, da je le prenapeta in neprirodna njegova ljubosumnost prouzročila one zbadljive besede o nje uavidezuem veselji nad tovaršijo z gospodom Marstonom. Ker je napačno razumela uzrok njegovi nevolji, žalovala je tudi brezkončno, da je razžalila prijatelja, katerega je toli dolgo čislala iu katerega nikdar ni bolj cenila, kot o tem času mučnih in ponižujočih skrbij. Dajo je o tej nevarni dobi zapustil, zdelo se jej je neznosno. Varana s svojim bratom, grajana in zapuščena od onega, čegar glas jo je kot čar pred popolno obupnostjo varoval, in boječ se bdečih, pazljivih očij očeta in tete, drznila se ni velikosti svoje nesreče premišljevati, temveč sprejemala je navadno število povabil, igrala je svojo nalogo s samogibno pravilnostjo, šemila se je s smehljaji ter je zatirala razburjenost, katere izdati se ni upala. (Dalje prib.) se stroški, katere bi imela država z urejenjem Krke, < deloma pokrili s povišanjem dohodkov posestva verskega zaklada v Kostanjevici, ker je to posestvo tako veliko. Na drugej strani moram opomniti, da bi se na ta način ne zboljšala bistveno le sedaj obdelana zemlja, ampak bi se pridobilo več tisoč hektarov najboljših, najrodovitnejših njiv. Torej mislim, da bi se otroški, ki bi se izdali v ta namen, v primeroma jako kratkem času popol nem povrnili. (Kom-c prib.) Politični razgled. Notranje ttezele. V Ljubljani 24. maja. Hrvatska stranka prava in nezavisna stranka sta se sporazumeli, da bodeta druga drugo podpirali pri volitvah. To je jako važno, ker bode vlada gotovo vse sile napela, da bi popolnem spod-rinila opozicijo. Sam ban je odpotoval v Slavonijo agitovat. V m a nje