Svojstva dobrega učitelja. Naloga ljudskega učitelja je, otroke poučevati v dobi, ko njih nagib posnemanja prevladuje nad drugirai težnjami. Otročja notranjost je še nestanovitna, manjka jej podpore treznega razmišljanja. V tej dobi razvijanja je otrok vzprejemljiv tako za dobro kot za slabo, in ravno vsled tega nastane dolžnost vzgojitelju, otroku postavljati pred dušno zrcalo le takove oblike, katere blažilno uplivajo na njegovo srce. Kolikor more šola na sploh v tej zadevi storiti, tega gotovo ne zaraudi; vsi predraeti ljudske šole so v tem obziru več ali manj obrazovalni. Navadno pa podpirajo živo besedo učiteljevo tudi vnanje nebistvene oblike, katere so same na sebi nepomenljive, a v zvezi z drugimi vplivi mogočno dejstvujejo na splošni razvoj otročji nravi. In ker se v dobi, ko pohaja otrok v šolo, ravno nagib posnemanja najbolje pojavlja, zato treba, da učitelj tudi na svoje vnanje vedenje pazi z vso strogostjo ter da spravi isto v lepo soglasje se svojirai nauki. Občno je znano, kako radi posnemajo otroci učiteljevo kretanje telesa in spreininjanje obraza, sosebno pa njegovo izgovarjanje in njegov rokopis; sploh vplivajo posebnosti in navade učiteljeve v veliki meri na učence. Kjer je vedenje učiteljevo vzorno, ondu se je za pravilno razvijanje otroške duše že največ storilo. A napak učiteljevih otroci ne posnemajo le iz zgolj nagiba, teh se poprimejo tudi iz prepričaDJa, da to, kar dela učitelj, ne more biti povsem nedovoljeno, kajti on bode pač najbolje vedel, kaj je pravo in kaj nepravo. Zato treba učitelju vse svoje ravnanje in ponašanje tako uravnati, da se predstavlja otročjim očem le v najpopolnejši obliki, katera je vsekdar vredna, da jo otroci posnemajo. Beseda sama na sebi še ne stori pouka zanimivega in prikupljivega, tudi vnanjščina sama ni sposobna, blagodejno vplivati na otroško srce; tu treba najboljša svojstva učiteljeva združiti v harraonično celoto, ter v najpopolnejši obliki podajati otrokotn nravstvene in umstvene pobude. Mnogo lastnosti je, katere zahteva pravo učiteljevo delovanje. A tem nedoumljivejša je lehkomišljenost, s katero marsikdo poučuje, ne da bi se učil iz knjig in iz življenja, brez premišljevanja, brez načrta, kot da bi bil učitelj jedini človek pod solncem, kateremu pride potrebno* znanje in prava oblika sama v glavo. A nihče na svetu nima toliko vzrokov, samega sebe poboljševati, svoje znanje in svojo spretnost pomnoževati, nego ljudski učitelj. Zato bodi dovoljeno, navesti nekaj svojstev dobrega učitelja. 1. Glavno svojstvo dobrega učitelja je osobni dar, s katerim izpodbuja otroke za lepo in dobro. Mnogo je ljudi, ki kažejo že v svojetn pogledu nekak ogenj, nekako gorečnost življenja, katera užiga v drugih zopet gorečnost. Jasno in prodirljivo naj torej učitelj upira svoj pogled v otroka; njegov pogled vzbudi v otroku pozornost, in učitelj in učenec se spojita v tesno zvezo dajanja in vzpicjemanja. Še važneji je način govorjenja; pri tem izda največ moški krotki izraz. Že v naglasu je nekaj, kar učenca presune ter mu navdihne zaupanje in veselje do učenja. Obraz učitcljev naj vedno kaže blugo resnobo. Tudi kretanje telesa ni brez pomena; že s prostini gibanjem moremo otroku marsikaj razložiti ter ga na marsikaj opozoriti. Ta dar pobude sicer ni vsakemu dan, a je izmej najdražjih; zato se mora vsak učitelj potruditi, da si ga saj v neki roeri prisvoji. 2. Nič manj važen ni dar psihologijskega izsledovanja. Notranje stanje človeka more se večkrat izpoznati že iz kretanja telesa in spreminjanja obraza, iz držanja in govorjenja; na ta način pridobi se dar opazovanja, ki prodira v notranjost ter izpoznava vladajoče moralne in umstvene darovitosti in sklonosti. Za učitelja iraa to svojstvo tem večo veljavo, ker more itak ves svoj pouk prilagoditi otroškim vzmožnostim in lastnostim; teh pa ne more izpoznati brez natančnega psihologijskega preraotrivanja otroške duše. Individualnosti pa ne izpoznamo na prvi hip, v to treba dolgotrajnega opazovanja duševnega življenja v otrocih, kar se doseže le z natančno seznanitvijo psihologijskih zakonov. V tem obziru je dandanes učitelju delo dokaj olajšano, ker ima precej knjig na razpolago, v katerih se more poučiti o delovanji človeške duše. Sarao, da bi si jih učitelji v resnici okoristili! 3. Učitelju mora biti moči, neugodna razpoloženja duše pravočasno obvladati in ukrotiti. Včasih se nahaja učitelj v takem dušnem stanji, da mu pouk in vzgoja nikakor ne vspeva, ali da je celo škodljiv. Tako dušno stanje provzročuje strah, lenoba, jeza, sovraštvo, zavist i. t. d. A če le kdo, znati mora učitelj z vstopom v šolo tako slabo voljo zakriti ter si dati tako mirnost in držanje, ki je primerno učenju. A ne samo neprijetnih utisov, tudi prijetnih vzkipov se je mej poukom ogibati. Nikdar ne sme učitelj sana sebi dopustiti, da bi se njegova veselost izpremenila v šaljivost. Obeh skrajnosti se je varovati. 4. Odkritosrčnost učiteljeva prepriča takoj vsakega učenca o njegovi dobroželjnosti. Otroci se poprimejo s tem večjim veseljetn naukov učiteljevih, čim bolj izpoznavajo, da se trudi učitelj le zaradi njih. 5. Njegov nagib za živo in pravilno delovanje ne sme nikdar ponehati ali se umanjšati, kajti, kako bi mogel potem od otrok zahtevati vztrajoosti in rednosti, ako je pa sam ne kaže? 6. Vesela sovdeležba pri otročjem veselji in stvarjanji; s to se doseže ona pobožna prostodušnost, ki stori, da najde učitelj svoje blaženstvo v krogu učencev ter to blaženstvo tudi v otrocih budi in poveličuje. 7. čistost in razločnost v ustnem izrazu ne sme se pogrešati pri nobenem učitelji. Ako tudi si je pridobil učitelj manjšo mero vedaosti, a se iste jasno zaveda ter jo jasno in določno poučuje, dosegel bode vsekako že s takim poukom mnogo vspeha. Mnogo se je že pridobilo, ako se v učenci vzbudi teženje po jasnosti in razločnosti v izrazu samo z vzgledom učiteljevim. Na ta način reši se učitelj dosti truda in napora. Za ljudsko šolo je poleg potrebnega znanja in potrebne ročnosti želeti v prvi vrsti jasnosti, določnosti in razločnosti v vedi in v uku. Le ono, kar nam je postalo povsem jasno in določno, moremo prikupljivo in tako priobčevati, da nas bodo drugi takoj in popolnem razumeli. 8. Vedno živi nagib k samosvoji izobražbi, veselje do znanosti, umetnosti in prirode so raogočni pogoji prave učiteljeve vrednosti. Brez tega nagiba postanemo slični dninarjem, ki opravljajo svoja dela mehanično in brez pravega notranjega prepričanja. 9. Prepričanje, da je ljudska šola bistven pogoj za povzdigo človeštva. To bi moralo biti geslo vsemu naprednemu učiteljstvu. S tem prepričanjem rastla bode tudi vnetost za svoj stan, vpliv in veljava učiteljstva se bode povzdignila, s tem pa tudi omika človeštva. 10. Nravstvena jakost, s katero se more zmagonosno premagati poželenje po uživanji čutnosti, z jedno besedo, krepostnost. 11. Osobno dostojnost, katera odvračuje vsako nravstveno nizkost in podlost s plemenitim ponosora ter si pridobiva veljavo, spoštovanje in zaupanje. 12. Zaupljivost mej tovariši, mejsebojno izpoznavanje in varovanje stanovske časti vnanjemu svetu nasproti. Fr. Gabršek.