Št 22.
V   Gorici,  v sredo dne 18. marca  1903.
Iihaja trikrat trn teden t Šestih IzdanjU, in sioer: vsak torek, četrtek in soboto, zjatranje iz-danje opoldne, rečemo tedanje pa   ob 3. mi po-
poldne, in stane z uredniškimi izrednimi prilogami ter s ,Kažipotom* ob novem letu vred po poŠti prejemam  ali 7 Gorici   na dom poSiljana:
Vse leto.......13 K 20 h, ali gld. 6 60
polleta........6 , 60 ,   ,    ,   3-30
Četrt leta  ,.,.,..3,40».    ,   1-70 Posamične Številke stanejo 10 vin. .• • Od 23. julija 1902. do preklica izlihja  oh sredin*-"*" n sobotah ob 11. uri dopoludne.
Naročnino sprejema upravništvo v Gosposki ulici štv. 11 v Gorici v »Goriški Tiskarni« A. GabrSSek vsak dan od 8. ure zjutraj do 6. zvečer; ob nedeljah pa od 9. do 12. ure. Na naročila brez doposlane naročnine se ne oziramo.
Oglasi In poslanice se računajo po petit-vsatah,. .-če tiskano 1-krat 8 kr., 2-krat 7 kr., 3-krat 6 kr. VBaka vrsta. Večkrat po pogodbi. — Večje črke po prostoru.
— Reklame in spisi v uredniškem delu15 kr. vrsta.------
Za obliko in vsebino oglasov odklanjamo vsako odgovornost
Tečaj XXXIII,
»Vse za omiko, svobodo in napredek U    Dr. K. Lavrie.
Uredništvo
se nahaja v Gosposki xOioi 8t 7 v Gorioi v I. nadute. Z urednikom je mogoče govoriti vsaki dan od 8. do 12. dopoludne ter od 2. do 5. popoldne; ob nedeljah m praznikih od 9. do 12. dop. Upravnigtvo 8e nahaja v Gosposki ulici 5t. 11.
Naročnin«. Ig oglase Je plačati loco Uorlcm. .Uaplsl nsij se pošiljajo le uredništvu.
Naročnina, reklamaoije in druge reči, katere ne •spadajo v delokrog uredništva, naj se poSiljajo le »DramiStvu.
„PRIMOBEC"
iriiaja neodvis-? <d »8oee» vena petek in slane vse leto 3 K 20 h aii gld. 1-60.
tSoča* in «Primoreo» se prodajata v Gorici v <o-bakarni 8ohwarz v-Solski ulioi'n-Jellersitz v Nunski ulioi; — v Trstu v tobakarni Lavrenčič na trgu della Caserma in Fipan v ulioi Ponte della Fabbra
Odgovorni urednik in izdajatelj Ivan Kavčič v Gorici.
»Gor. Tiskarna« A. GabrSSek (odgov. Iv. Meljavec) tiska in zal.
Res carinthfacae.
u.
Katoliško, vedno le katoliško! .Slovenec* pravi, da mora bili slovenska stranka na Koroškem katoliško - slovenska, in sicer najprvo mora biti katoliška. Katoliški princip mora biti dejan na prvo mesto, kajti verski princip, ali je prvi, ali — ga pa ni. Na prvi hip doni to pridiganje nekam zagonetno in vzvišeno, ali kaj hitro spoznaš, kako je votlo, kako strašno »kunšlno*. Verski princip je nad vse, ta se ne sme subordinirati! Ničemur se ne sine subordinirati, in ako ta princip v sveti laški katoliški cerkvi zahteva, da se mu mora narodnostno vprašanje zapostaviti tako, da se more po svoji volji razširjati, tudi v škodo tej ali oni narodnosti, se mora zgoditi tako, no, ker princip tako veleva, in pa no, ker je vera v nevarnosti l To se umeje pač samo ob sebi, da je vera v nevarnosti! Kedaj pa ste še Citali kak firovški list, v katerem bi ne bilo zapisano, da je vera v nevarnosti^ 1 Svoj čas smo se učili sicer, da je rekel Kristus Petru; Ti si Peter skala, in na to skalo postavim svojo cerkev, in peklenska vrata je ne premagajo, ali dandanašnji se nam zdi, da izvestni gospodje ne verujejo več v te besede, ker vedno kričijo, da je vera v nevarnosti, kakor da bi Petrova skala ne stala več trdno, marveč bi se majala semtertje....
»Slovenec* meni, da kdor pravi, da ni vera v nevarnosti, ne ve, kaj je vera in Čemu je. Vsaka dragocena reč je v nevarnosti, in jo treba čuvati, da se kako ne izgubi.... Prav, prav, le čuvajte jo, čuvajte jo po cerkvah, Čuvajte jo pri duhovniških opravilih, sami živite po tej veri, toda nikar je ne razpostav-ljajte v javnost, v politiko, kanior ne tiče. Če je pa kje na Koroškem vera v nevarnosti, je v nevarnosti pri nuncih, ako je med njimi še kak Mašek-ateist.
Koroškemu slovenskemu kmetu je potreba, ako se hoče rešiti narodnega pogina, krepke narodne slovenske stranke kot proti-težje proti nemški nacijonalni, katera nam drugače požre slovenskega Korošca, nemška klerikalna dobi le majhno porcijo. V sloven-
sko politiko na Koroškem, kakor tudi drugod, ni potreba vtikati vere, kajti ako sejo vtika, s tem je slovenska stvar na Koroškem že izgubljena. Koroški Slovenec stoji v današnjih dneh na razpotju! ali krene nazaj ter se organizira narodno, nadaljuje jezikovni in narodnostni boj ter ostane Slovenec, ali pa se potopi v nemški poplavi. Drugegc izhoda iz sedanjega položaja po našem mnenju ni. »Slovenec* nasvetuje sicer, naj se organizirajo Slovenci samostojno ter pridejo v prijateljske odnošaje s konservativnimi Nemci. Čue se to nekako rešilno, ali v resnici pomeni le počasno narodno smrt. Ako se uresniči »Slovencev« nasvet, bodo koroški Slovenci kmalu tam, kjer so Slovenci v Italiji, ko čujejo svojo govorico le še v cerkvi, kjer pač mora biti, ker drugače bi ne razumeli niti besede božje. — Ako bi imel »Slovenec" dobre namene s koroškimi Slovenci, tedaj bi jim nasvetovsl krepko slovensko narodno stranko, pri kateri naj delujejo vzajemno duhovniki in posvetnjaki, ter bi ne utikal vero v politiko, kajti kakor rečeno, za vero naj skrbijo gospodje nunci v cerkvi in v duhovniških opravilih, v politiki Slovencev na Koroškem pa treba postaviti na prvo mesto narodnost. Narodnost je v nevarnosti, in sicer v skrajni nevarnosti, in to treba rešiti. To je naloga pravih rodoljubov.
Ali »Slovenec* stoji pod uplivom škofov, in ker je celovški škof Kahn zagrizen Nemec, ki noče videli slovenskih duhovnikov na Koroškem pri narodnem delu, marveč dela na to, da se po možeh Podgorčevega kalibra Slovenci spojijo z nemško klerikalno stranko ter narodno umrjejo, — zato nasvetuje slovensko katoliško, pardon kato-1 i šk o-slovensko stranko, ki naj stopi v zvezo s .konservativnimi* Nemci. Taka stranka je želja celovškega škofa ter naj bo mostiček za prehod v narodno smrt v »konservativni* stranki.
Naša stvar na Koroškem se da še rešiti, toda samo takrat, ako ne obvelja »Slo-venčeva* komanda. Ako se koroški rodoljubi otresejo te, potem je še upati v bodočnost, drugače pa bo v kratkem izklesan križ, pod kateri leže v gomilo zadnji koroški Slovenec.
Kriva na sedanjih koroških razmerah je mogočna klerikalna gospoda v Ljubljani, in ako pojde po njenem naprej, bo kriva tudi narodne smrti koroških Slovencev.
Klerikalcem ni za narodnost, oni hočejo, kakor povsodi, tako tudi na Koroškem, le dobro organ^zovane farovže, ki gospodujejo neomejeno nad ljudstvom. Zato pa silijo povsodi v ospredje le vero, le nase mislijo, narodnost pa naj pomagajo reševali koroškim Slovencem — konservativni Nemci! Smejali bi se, ako bi ne bilo to prebritko! Ali ker je prebritko, povzdigamo svoj glas ter kličemo na delo za obrano slovenskega Koro-t*na vse one prave rodoljube na Koroškem brez razlike stanu, katerim bije v prsih verno slovensko srce. Pod zastavo narodnosti je še mogoč spas koroških Slovencev, z zastavo Črne internacijonale pa jih morete spremiti le k pogrebu.
Iz govora dr. Ferjančiča.
V seji državnega zbora dne 10, t, m, je imel v proračunski debati dr. Ferjančič daljši govor, iz katerega posnemamo to-Ie:
aNerešeno jezikovno vprašanje je, kine pripusti države do miru in zakonodajstva do normalnega razvitka državnih poslov. Jezikovno vprašanje je nekaj tednov počivalo; ako pa bi se hotelo iz tega skiepati, da je isto odpravljeno in končano, bi se reklo, sebe in druge slepiti. (Pritrjevanje.) Jezikovno vprašanje bo zopet zavzelo svoj značaj, ki obvladuje in tlači naše javne razmere ter bo ta značaj tudi ohranilo, dokler se ne bo našla in izvedla njegova rešitev. (Pritrjevanje.) Toda na ta način, kakor se je dosedaj skušalo rešiti jezikovno vprašanje, ^e ne smejo delati več poskusi. Poskusi na ta način so naravnost brezvspešni. Toda ta vspeh bi naj dosedanji ponesrečeni poskusi imeli, da so doprinesli dokaz, da se na ta način jezikovno vpra • sanje ne more in ne sme urejati. (Pritrjevanje.) Mi nimamo nič proti zakoniti ureditvi jezikovnega vprašanja. Dobrodošla nam bo; toda ta zakonita ureditev mora biti v smislu in duhu državnih osnovnih zakonov. (Pritrjevanje.) Toda tu  je  posegla  vmes nemška
prevzetnost. Rada bi bila pustila člen 19. na s'rani ter si jezikovno vprašanje tako ure-dila, kakor prija njeni vladoželjnosti. Državni jezik hočejo, dasi ustava ničesar ne ve o državnem jeziku, da, bal nasprotno temu določa. Prednost hočejo za svoj jezik v vsakem oziru, dasiravno jim državni oinovni zakon priznava le ednako pravico, Od tod prihaja tudi mizera z vsemi dosedanjim! po* skusi, urediti jezikovno vprašanje. Ureditev hočejo samo na Češkem. Čudno, tam, kjer so po številu in zastopstvu v manjšini, tam pa, kjer so v večini ali tudi v manj šini, toda se mudi z ureditvijo; tam kjer je le zastopstvo v njihovih rokah, tam se z ureditvijo ne mudi. Mi se ne čudimo vedenju Nemcev, Toda, da je vlada, k! pobira stopinje za Nemci, da je taka vlada, ki se najodločnejše zavaruje proti očitanju, da oskrbuje posle Nemcev, in ki trdi, da stoji mul stranka1.; 'n na temelju zakonov, da jo taka vlada, temu se čudimo, Ako je vlada nepristranska ter stoji nad strankami in na temelju zakonov, naj bi šla in uredila jezikovno vprašanje, ki ga, kakor izjavlja, noče več odstaviti z dnevnega reda ter ga zavleči; uri..na naj ga pa tako, kakor predpisuje državni osnovni zakon, nele na ČeSkem in Moravskem, uredi naj ga tudi v Sleziji, v Galiciji, pri jezikovni in narodnostni mešanici v Bukovini, uravna naj ga pri nas na jugu, povsod je ureditev potrebna. Nikakor ne razumemo, zakaj bi naj prišlo do ureditve le na Češkem in Moravskem. Morda zato, ker se tam najbolj kriči? Ureditev pri nas, ureditev v vseh ostalih pokrajinah, ki sem jih omenjal, je mnogo nujnejša. Mi fcratkomalo več ne zdržimo, postopa se z nami kot s heloti v državi (Pritrjevanje), in jaz apelujem posebno na naše češke sobrate, naj ne puste z oči, da je ureditev jezikovnega vprašanja pri nas neodložilna, in naj se nikdar in nikjer ne puščajo v poskuse, vsled katerih bi se uredilo jezikovno vprašanje le na Češkem in Moravskem. (Pritrjevanje.) Ne da bi se postavil na to po državnih osnovnih zakonih predpisano stališče, pravi ministerski predsednik v razgovoru o svoji izjavi, ki jo je oddal v začetku jesenskega zasedanje, ka*e nasledke bi rodilo, ako
Križarji
Zgodovinski roman v štirih delih.
Poljski spisal H. Slenkleidest. — Posl. PodransM.
(Dalje.)
Po teh besedah je odšel z urnimi koraki, in ko se je vrnil v sobo, se zgrudi zopet na oni stol, na katerem je sedel poprej, ko ga je doletela ta zla novica. In sedel je nepremično z licem nekako okame-nelim, sedel dolgo, da se je že služabnik jel vznemirjati nad tem ter čimdalje pogosteje pokukaval skozi na pol odprta vrata v sobo.
Ura je minevala za uro, v gradiču je potihnil običajni trušč, samo semkaj od kapelice so se culi zamolkli, nejasni udarci kladiva, sicer pa ničesar ni dra-milo nočne tišine, razun navadnega klica stražnikov.
Bilo je že skoro o polnoči, ko se je zdramil stari vitez kakor iz snu ter poklical služabnika:
»Kje je brat Rotgier?« ga je vprašal.
Toda služabnik ga očitno ni razumel, ker ga je prestrašen pogledal in odgovoril z drhtečim glasom:
»Ne vem, gospod!...«
A starec se bridko nasmeje ter reče:
»Vprašam te, dečko, ali je že v kapelici?«
»Da, gospod.«
»Prav. Reci Diderichu, naj pride sem s svetilnico ter naj počaka, dokler se ne vrnem. Naj prinese tudi posodo z žrjavico. Ali je v kapelici že svetlo?«
»Ondi gore" sveče poleg krste.«
Siegfried je vzel plašč in odšel.
Dospevši h kapelici, se je pri.vratih ogledal, če mar tu ni nikogar, na to jih je skrbno zaprl, približal se h krsti, odstavil dve sveči, ki sta goreli v velikih medenih svečnikih, ter pokleknil poleg rakve.
Ustnice se mu niso gibale, torej očitno ni molil. Nekaj časa je ogledovai mrtvo, toda še zmerom lepo Rotgierovo lice, kakor bi hotel najti na njem še sledove življenja.
Na to jame v globoki tišini, ki ga je obkolje-vala, klicati z zamolklim glasom:
»Sinček! Sinček!«
In umolknil je. Zdelo se je, da čaka na odgovor.
Na to stegne roke, vtakne svoje suhe, krempljem podobne prste pod plašč, ki jo pokrival Rotgierove prsi, in jame se jih dotikati. Iskal je povsod, na sredini in okrog reber, dokler nI končno našel pod suk-nom rane, ki je segala od desne rame pod pazduho, otipal celo po vsej njeni dolžini ter spregovoril z otožnim glasom:
»O o!... Kako neusmiljen udarec je to!... A rekel si, da je tvoj nasprotnik še pravi deček... Tolikokrat si dvignil svojo roko na obrambo našega reda, a sedaj ti jo je odsekala poljska sekira!... In to je konec, to je vse!... Ni te blagoslovil Kristus, ker mu je očitno več mar za jedno človeško krivico nego za ves naš red, V imenu Očeta, Sina in svetega Duha; branil si krivico, radi krivice si podlegel, brez odveze, in nemara je tvoja duša...«
Besede mu zastanejo v gr?j, *a mu jamejo drgetati in v kapelici nastane znovič gluha tišina.
»Sinček! Sinček!«
V Siegfriedovem glasu je odmevalo nekaj nalik prošnji, ob enem pa je klical še tise kakor delajo to ljudje, ki poizvedujejo nekako važno in strašno tajnost.
»Ako si ti, ako me čuješ, daj mi znamenje, zgani roko, ali odpri za trenutek oči — sicer mi poči srce v starih prsih... Daj mi znamenje, ker sem te ljubil, spregovori!«
In podprši se z roko ob krsto, vpre svoje jastrebove oči v zaprte trepalnice Rotgierove, in čaka:
»Oh, kako naj spregovoriš,« reče končno, »ko pa od tebe veje mraz in smrad? Ker pa ti molčiš, pa ti še jaz nekaj povem, naj prileti tvoja duša semkaj med te sveče in naj posluša.«
Po teh besedah se skloni nad mrtvečevo lice.
»Ali se spominjaš, da duhovnik ni pustil, da bi bili Juranda popolnoma ubili in da smo mu to s prisego obljubili? Prav! Jaz ostanem zvest prisegi, da te razveselim, pa če si kjersibodi, tudi med pogubljenimi...*
Po teh besedah je odstopil od krste, postavil znovič nazaj svečnike, katere je bil poprej odmaknil, pokril mrliča s plaščem ter odšel iz kapelice.
Pred vrati sobane je spal služabnik, od dolgega bdenja ves utrujen, v sobi pa je čakal na Siegfrieda Diderich.
Bil je ta človek nizke postave, zakrivljenih nog in čvetorooglaste glave, katero mu je zakrivala deloma črna kuklica, segajoča mu skoro do ramen. Na
bi se odklonili temeljni načrti, takrat je rekel ministerski predsednik, naj bi se te temeljne načrte ne odklonilo lahkomišljeno, ker bi to prozvročilo razmere, ki bi — kakor se je ministerski predsednik dobesedno izjavil — »tudi zadovoljitev vpoštevanja vrednih zahtev dragih narodnosti, ki bodo prišle v teku debate na razgovor, odrinilo v nedogledno daljavo*.
Potemtakem, ako se ne izvrši ureditev na CeSkem in Moravskem, bo se tudi ure^ ditev drugje odrinila v nedogledno daljavo."
Na to je podal nekaj zgodovine o .reševanju" jezikevnega vprašanja, potem pa je nadaljeval:
»Pri vseh dosedanjih poskusih, gospoda moja, se Se niso poravnale niti najdaljše segajoče diference in divergence glede stališča napram jezikovnemu vprašanju. Nekatere stranke zastopajo stališče, da se mora jezikovno vprašanje uredili v državnem zboru, druge stranke pa zahtevajo, da se mora urediti v deželnih zborih. Na drugi strani so tudi različna mnenja o tem, ali se naj jezikovno vprašanje za sluCaj, da bi se uredilo v državnem zboru, uredi potem z enotnim zakonom ali po kronovinah. Vsa ta vprašanji so neporavnana, in paC ne verujem, da bi bilo pričakovati zedinenja glede teh vprašanj in če se bo zedinenje sploh doseglo. Ako vpoštevam vse to, zdi se mi res oni predlog, ki je prišel v javnost, in ki je že za to, da bi bil okvirni državni jezikovni zakon v stanu, se izogniti vsem tem težkočam, vre-den, da se o njem premišlja. Okvirni zakon za ureditev jezikovnega vprafanja splošno v državi zdi se mi toliko blagodejnega pomena, ker bi se razpravljalo o jezikovnem vprašanju že z ozirora na značaj okvirnega zakona, in potem tudi v deželnih zborih, ker bi se okvir z določbami deželnih zastopstev izpolnil. S tem bi se nekako ugodilo edn^mu iu drugemu stališfiu, onemu državnega zbora in deželnih zborov. Nadalje bi se ugodilo temu, da bi se z okvirnim zakonom jezikovno vprašanje uredilo po ljudskih individualitetal. in po deželah. Z okvirnim zakonom bi se tedaj izognilo principijalnim težkočam. Deželno za-konodajstvo bi moralo izpolniti okvir z določbami, ki bi seveda morale biti v smislu § 19 drž. osnov, zakona. In če bi deželno zastopništvo ne hotelo izvesti okvirnega zakona, imela bi vlada dolžnost, odrediti začasna določila, ki bi, ozirajoč se na temeljne zakone, stopila v veljavo kot provizorna določila. Na ta način pa bi se tudi uredilo jezikovno vprašanje za vse narode v državi, in ne kar nam je neumevno, da govori vlada vedno le o ureditvi jezikovnega vprašanja na Češkem in Moravskem. Apelujem na naše češke sobrate, naj pač nikdar ne pripuste, da bi se zopet poskušalo, urediti jezikovno vprašanje le na češkem in Moravskem. Naj imajo pred očmi, da naši in njihovi sovražniki izrabljajo to delno ureditev jezikovnega vprašanja, ker dobro vedo, da, ako b«, jezikovno vprašanje le v teh kronovinah urejeno, ure-
ditev v drugih kronovinah ne pride nikdar več na vrsto. (Pritrjevanje.) Mi pi se nahajamo v ncznosljivih razmerah. Vsled teh razmer trpi naša narodnost na številu in pomembnosti, tu kličem naSim sobratom v spomin, da nikar naj ne smatrajo naSe usode površno in naj je ne podcenjajo. To bi imelo izmenjevalne učinke na njihove politične razmere na severu, ako bi se napravila z nami na jugu tabula rasa. In končno apelujem na zastopnike češkega naroda, da se pač naj ne spuste v ureditev jezikovnih razmer na dosedanji način, tudi že iz vzroka ne, ker ta način ureditve pogreša vsako sled slovanske vzajemnosti. S tem končam." (Pritrjevanje in priznanje.)
________
Is učiteljskih krogov. — Na odgovora, priobčena po našem odbora učit. društva, reagirata nekaj prav nerodno »Gorica" in »Prim. list". Pozna se, da je težko zagovarjati krivično stvar. Ves članek v .Gorici", ki hoče odgovarjati stvarno in mirno pisanemu II. odgovoru, ni nič dragega nego denunciranje, da nekateri učitelji ne hodijo redno v cerkev. Ta članek je po svoji praznoti in neslanosti prav podoben onemu, ko-jega je pisal neki .plitvi kaplan" v jedni prejšnjih številk .Gorice" in v katerem mrgoli toliko slovniških in stilističnih napak,, da prav nazorno kaže, kako potreben bi bil na obrazbi revnemu dopisniku -nirn-berški Kj".
V svoji 11. štev. pa je priobčil »Priro. list" zopet članek, naslovljen .Učiteljslvo in mi". — Ta članek ja9no kaže, da se mora boriti učiteljslvo z nasprotnikom, kojemu služi nepošteno orožje. — Zavrniti hočem na kratko le najdebeleiše laži, ki tiče v onem članku.
Ni res, da učiteljstvo skuša podirati, kar zida duhovnik. Pač pa je res, da tu in tam skuša kak nestrpen kaplan podreti, kar je sezidal učitelj s trudom v dolgih letih. Vzlic nekaterim hujskačem pa je vendar-le istina, da po večini učiteljstvo in duhovstvo dela složno vsaj tam, kjer to neobhodno zahteva narodna korist; to je tudi prav.Želimo le, da bi se to načelo uveljavilo povsod; to pa se zgodi takrat, ko prenehajo pobalinski napadi na učit. stan, ko zmaga med duhovstvom ona rodoljubna struja, ki obsojat vaše razdorno rovanje pri .Priro. listu", ki želi paralelnega delovanja, ker ceni drugače učiteljstvo nego par vročekrvnih ultramontancev. — Ako se vam morda zdi, da to ni resnično, (da namreč zmernejši duhovniki obsojajo vaše pisarjenje) skličite shod duhovščine in prašajte tam, se li vjema z vašimi napadi. Z odgovori našega odbora pa se strinja vse učiteljstvo na Goriškem; morda še .Slomškarji" priznavajo, da je naša stvar pravična, dasi nam njih mnenje ni merodajno.
Grda laž pa je trditev, da so bili učitelji -glavni sotrudniki za »Tulti frutti". Tudi
ko bi bil kdo res sodeloval pri imenovanih člankih, nimate pravice dolžiti in radi tega napadati vsega učiteljstva. — Če bi bila vaša -taščica" res ulovila kak tak rokopis, bi se bili gotovo maščevali nad dopisnikom ter bi ga denuncirali. Sicer pa, kdo je zaCel napadati in blatiti ? Sami pravite, da ste v vašem listu .potipali" tega ali onega učitelja. Vidite, kako ste se sami vlovili v svojo slavno .taščico".
Odgovor odborov dokazuje veliko mirnost in pohlevnost učiteljstva. Vi pa pišete, da .ljudje, ki tako pišejo, res niso poklicani voditelji naroda". — Morda imate prav, kajti tako gnjusnim napadom  od vaše strani bi i bil bolj primeren odgovor s kolom in lopar- , jem. A učiteljstvo je odgovorilo taktno ter s i tem pokazalo, da je sposobnejše za .narodno vodstvo* nego vi, ki spišete ves članek na podlagi   krive   premise   ter   so  vse   vaše trditve jedino le zaviti sofizmi brez realne podlage. Lagati pa je po vesti greh; in lagati ne smete niti vi, dasi bi morda kaka »morala* drugače učila.
Vprašate, zakaj ni  odbor  branil du- i hovske časti, ko je bila napadena v .Soči*. 1 Naš odbor je odbor učiteljskega društva in mu menda ni dolžnost braniti ugled in čast duhovskega stanu. Se je ii morda duhovstvo  kedaj  potegnilo  za  ugled   in čast i učitelstva? —  O pač, ravno sedaj  se trudite, da bi nam —  snedli veljavo in čast med narodom.
Učiteljstvo pa je tudi v tem pokazalo več lojalnosti in več kršč. ljubezni, nego vi, oznanovalci evangelija ljubezni. — Da s s ni : bila dolžnost učiteljstva, izjavilo je vendar soglasno, da obžaluje napade na duhovščino v .Tutti frutti*. To se je zgodilo na shodu, ki sta ga sklicala naša zastopnika Križman in bla-gopok. Baje dne 29. nov. 1901. k .Jelenu" v Gorico, Ta izjava se je tudi sporočila g. Ga-brščeku; ali jo je on upošteval ali ne, to je njegova stvtr. To mora biti tudi znano res- j nicoljubnemu člankarji- v .Prim. listu", a on vendar piše — kakor je njemu prav.
Kar se tiče »umazane* .Soče", ne bom odgovarjal. Po mnenju učiteljstva je kak drugi list res umazan, ne pa .Soča", ki je več storila za povzdigo našega naroda na Goriškem, nego vsa klerikalna glasita na Slovenskem. — Tudi ni treba ravno učitelj-stvu na rovaš obešati, kar piše .Soča*. .Soča" ni učiteljski list; ustrezati mora vsem slojem, ki stoje pod praporom narodno-napredne stranke.
Učiteljstvo pa je le ud te organizacije; zato ni učiteljstvo odgovorno za pisavo J .Soče" in razume se, da včasih ne soglaša z vsem, kar .Soča" piše. Tako je pri vsaki stranki; radi kakega neljubega članka pa se ne sme rušiti strankine discipline. — Tako je bilo tudi s .Tntti frutti". Učiteljstvo ž njimi ni soglašalo; to je tudi izjavilo na omenjenem shodu. — Kaj še hočete? — No, vi   bi  najraje   videli,   da  bi  se  učiteljstvo
vpreglo v jarem vaše zavožene politike ter pomagalo zadušiti narodno-napredno stranko.
—  Tega pa ne dosežete, dokler je učiteljstvo toliko samozavestno, da ve ceniti narodno korist ter čast in neodvisnost učiteljskega stanu.
Ponavljam Se jedenkrat, da učiteljstvo Želi z duhovščino složnega delovanja v narodovo korist, a le pod pogojem, da priznate naš stan od vašega povsem neodvisnim in jednakoveljavnim v človeški družbi. — Bodite poleg tega še odkritosrčni, pravico-ljubni in iz srca narodni, pa se najdemo v složnem delovanju. — Na ta poslednji apel prosim odgovora, da bodemo videli, če vam je res kaj na mirnem sodelovanju, ali hočete po sili prepir. — Radoveden sem namreč, kako vi razumete .složno delovanje 1"
Črnlče, 14, marca 1903. — In zopet se oglaša za blagor trpečega kmetskega stanu skrbeči dopisnik iz Crnič v uradnem klerikalnem glasilu ter nadaljuje z vidnim uspehom svoje razdirajoče delo.
Odgovarjali mu na prismodarije ne bomo, kajti možje, ki tajijo in zopet požrejo izbleketane besede, niso vredni našega odgovora, četudi smo le malovredni napredni agitatorji brez ugleda in veljave pri ljudstvu l
V korist zadruge priporočamo zadružnikom le še to-le: Mesto odstopivših dveh naprednih agitatorjev iz odbora volite pri prihodnjem občnem zboru dva klerikalna agitatorja, ki imata več ugleda in veljave pri ljudstvu nego prejšnja. Sposobna za ta posel bi bila najbolj farovški kočijaž in Abelj.
—  Uspeh mlekarnice je potem gotov, in blagoslov božji ne izostane.
S tem pa pikal
Domače in razne novice.
Učiteljska vest. — G.čna učiteljica Antonija Besednjak se je preselila iz Boršta na šolo v Kamnjah na Vipavskem.
Smrtna kosa. — Iz Cerkna, 16. marca. — Danes je umrl tu gosp. Peter Podob-n i k, bivši večletni župan, kateri je bil odsevan za zasluge s križcem s krono ter premlužen in vnet za svojo občino. Pokojnik je bil uzor kmetovalca ter zgled delavnosti. Za županovanja je bil duša cerkljanskega okraja. Bil je mnogoletni načelnik cestnemu odboru, ud c. kr. okr. šol. sveta, funkcijonar državnega pravdništva in c. kr. poštar. Županoval je celih 21 let. Kot družabnik je bil povsem miroljubnega značaja ter eden najboljših razumnikov cerkljanske občine.
Izdihnil je svojo preblago dušo in ni ga več med nami. Bodi mu lahka zemlja ter blag spomin I
Pri VoglarJIh Je umrl dne 8. t. m.
Štefan  Vovk,  c. kr. gozdar v pokoju, star
76 let. Služboval je vedno v trnovskem gozdu,
in sicer tako zvesto, da so ga njegovi višji
(Dalje v prilogi.)
sebi je imel »kaftan« iz presne bivolove kože in prav j tak pas. Za pasom je imel zataknjene ključe in kratek nož. V desnici je držal kositreno svetilnico, v levici pa medeni kotliček in bakljo.                                           j
»Ali si pripravljen?« ga vpraša Siegfried.
Diderich se mu molče prikloni.
»Zapovedal sem, da prineseš žrjaviee v kotličku.« j
Tršeat človek zopet na cdgori ničesar, marveč pokaže na ogenj v peči; potem vzame železno lopatico, ki je stala poleg peči, ter jame metati živo žrja-vico v oni kotliček, na to pa prižge svetilnico in čaka.
»Sedaj pa poslušaj, pesi« mu reče Siegfried. »Enkrat si izbleknil to, kur ti je zapovedal storiti komtur Danveld, in on ti je dal radi tega odrezati jezik. Ker pa moreš duhovniku na prstih pokazati to, karkoli se ti poljubi, radi tega ti povem, da te dam obesiti, ako mu le z jednim migljajem izdaš to, kar sedaj storiš na moje povelje.«
Diderich se znovič molče prikloni in samo lice se mu zlokobno namrdne pri spominu na vzrok, zaradi katerega mu je bil odrezan jezik, ki pa je bil povsem drugi, nego je dejal Siegfried.
»Sedaj pojdi naprej in vodi me v Jurandovo podzemeljsko ječo.«
Rabelj vzame s svojo veliko pestjo kotlič, dvigne kvišku svetiljko in šla sta. Za vrati sta šla mimo spečega služabnika, in prišedši s stopnjic, se nista napotila k velikim vratom, marveč na nasprotno stran stopnjic, za katerimi se je raztegal dolg in ozek hodnik, segajoč čez vso širjavo poslopja tjekaj do težkih vrat, ki so bila skrita v zidu. Diderich jih je odprl in dospela sta pod milo nebo na majhno dvorišče, ki je bilo obkoljeno od vseh štirih strani j z zidanimi ka-ščami, v katerih je bila spravljena zaloga živil za slučaj, ako bi bil gradič oblegovan. Pod jedno teh
kašč na desni strani se je nahajala podzemeljska ječa I za sužnje. Tu ni bilo nikake straže, kajti jetnik, koi bi tudi prišel iz ječe, bi dospel na dvorišče, s kate-j rega je bil vhod edino skozi ona majhna vratca.        j
»Čakaj!« reče Siegfried,                                            j
In oprši se z roko ob zid, obstane, kajti Čutil je, da mu ni povsem dobro, da mu nedostaja sape. prav kakor bi mu tlačil prsi železni oklep. Vse to, „ar je prenašal, je presegalo njegove moči. Začutil je tudi, da mu je čelo pod kuklieo pokrite s kapricami znoja, torej se je hotel za trenutek oddahniti.
Po neprijaznem dnevu je nastala nenavadno lepa noč. Na n/hu je sijal mesec in vse dvorišče je bilo oblito z njegovo jasno svetlobo, v kateri se je lesketal sneg nekako zeleno. Siegfried je pohlepno srkal v„-se sveži in nekoliko hladen zrak. Med tem se je spomnil nakrat, da je prav v taki noči odjezdil Rotgter v Te-hanov ter se vrnil od ondot mrlič.
»Ali sedaj ležiš tu v kapelici I« zamrmra Siegfried tiho.
Diderich, misle, da komtur njemu govori to, dvigne svetilnico ter osvetli njegovo grozno bledo lice, podobno licu mrliča, ob enem pa slično glavi starega jastreba.
»Vodi me!« mu reče Siegfried.
Žolti krog svetlobe, ki ga je dajala od sebe svo-tilnica, je zamigotal na snegu, in šla sta dalje. V de belem zidu kašče je bila dolblina, pred katero je nekoliko stopnjic držalo k velikim železnim vratom. Diderich jih je odprl ter stopal polagoma navzdol po stopnjicah v globel črne čeljusti, držeč visoko svetilnico, da je komturju osvetlil pot Spodaj na koncu stopnjic je bil hodnik, a na njem na desno in na levo nenavadno nizka vrata v jetniške celice.
»K Jurandu!« reče Siegfried.
Čez nekaj časa je zaškripal zapah in ona sta vstopila. V jami je bilo popolnoma temno, radi tega zapovo Siegfried Diderichu, naj vzame bakljo, in pri svitlobi baklje je zagledal Juranda, ležečega na slami. Jetnik je imel verigo na nogah, a na rokah drugo verigo, tako dolgo, da je mogel nesti hrano v usta. Na sebi je imel ono isto vrečo, v kateri je stal pred komturji, ki pa je bila sedaj pokrita s temnimi madeži krvi, ker so ga onega dnč, ko se je strašna borba končala s tem, da so vjeli besnega viteza v mrežo, hoteli »knehti« umoriti ter so mu s svojimi sulicami zadali nekoliko ran. Ta umor je sicer preprečil domači duhovnik in Jurandove rane niso bile smrtne, vsekakor pa je Jurand izgubil toliko krvi, da so ga odnesli v ječo skoro na pol mrtvega. V gradu so si vsi mislili, da ranjenec čez nekoliko ur umre, toda orjaška njegova Životna moč je tudi to pot premagala smrt. Ostal je živ, dasi nihče ni obvezal njegovih ran, marveč so ga vrgli v podzemeljsko ječo, v kateri je po dnevu od vlažne stene kapala voda, po noči pa jih je pokrival sneg in mraz.
Jurand je ležal na slami, v verigah, onemogel, toda tako ogromen, da je bil ležeč podoben odlom-Ijeni skali, iz katere je bila Itklesana človeška podoba. Siegfried zapove Diderichu postaviti luč pred jetni-kovo Hce, katero je ogledoval nekaj časa mirno in molče, končno pa reče Diderichu:
»AH vidiš, da ima le jedno oko; iztakni mu ga!«
V njegovem glasu je odmeval nekak strah in bojazen, in prav radi tega se je grozno povelje zdelo še strašneje. Za to je tudi strepetala nekoliko baklja v rabeljevi roki, vondar pa jo je dvignil in kmalu na to so jele v Jurandovo oko padati velike, goreče kapljice smole, dokler mu ga končno niso popolnoma pokrile od obrvij do izbočene kosti na licu.
Priloga „Sožb" št. 22. z dne 18. marca 1903
jako čislali ter je dobil mnogo pohval od c. kr. ravnateljstva gozdnih uradov. Mož je bil velik in močan ter spoštovan zbog svojega lepega značaja. Naj počiva v miru! Preostalim naše sožalje!
Pevske vaje ženskega zbora .pevskega in glasbenega društva" bodo odslej 1 uro pozneje, t. j. od &•—7. ure zvečer.
Poreškemu škofa, predobro znanemu dr. Iv. B. Flappu, je podelil cesar čast tajnega svetnika.
Dr. Eojle pred porotnik!. V »Soči" smo vredno osvetlili ostudno denuacijantstsp dr. Rojca, "ko je vlačil na dan nemškutarsko zlobnost proti mladeniču Turni pred 24 leti. ^-^N§i to se je dr. Rojic tako-le razkoračil v »Gorici* od sobote:
»Ker je dr. Rojic dokazal, da je dr. Turna pisal neresnico, ko je pisal, da je bil odpuščen iz učiteljske službe zaradi agitacije za narodnega kandidata Obrezo proti nem-škutarskemu kandidatu Deu-u ter da je bil dr. Turna v resnici zaradi tega odpuščen, ker se je vnemal za republikanska načela, imenuje omenjeni falot dr. Rojca d e nuncij an ta."
Ta citat naj dokazuje vso rafinirano zlobo naSih kavcev. Tu hočejo pokazati dr. Turno, da se je nepoklicano lažnjivo hvalil, a dr. Rojic je bil tisti, ki je moral povedati resnico. — Resnica pa je, da je dr. Rojic že v deželnem zboru in v zasebnih pogovorih igral vlogo grdega denuncijanta, katero je pred porotniki le zopet ponovil. — Dr. Rojic je bil v Postojni ob času Tumove afere, je bil takrat tudi ves ogorčen radi nemšku-tarske zlobe, no zdaj, ko mu drugače kaže, oznanja nemškutarsko spletkarstvo za čisto resnico, a za laž ono, kar je svoječasno sam pripoznaval kot živa priča. Da to ni denuncijantslvo in da dr. Rojic ni de-nuncijant, to radi priznavamo, ker tak čin more označiti vse drugačen izraz, proti kateremu je le slaba senca psovka, katero dr, Rojic pogosto rabi tudi v istem članku.
S tem bi bila reč za nas končana. Samo radi zanimivosti, ker birokracija je i danes Se vedno ista, naj zatrdimo dr. Rojicu, da mi sami radi verujemo, da nemSkutarska zloba ni imela poguma, kaznovati narodnega učitelja izrecno radi tega, ker je volil narodno, marveč da je poiskalo drugačno krinko, saj se enako godi Se dandanes. O tem »dandanes* bo za nekaj časa posebna rubrika v »Soči", da pokažemo, kako škandalozno se pašuje v naSi deželi. Ali da človek, ki je bil slovenski poslanec, da, ki je bil sam priča nemškutarski gonji v postojin-skem okraju, danes proglaša čin nemškutarije za suho zlato — tak človek zasluži, da mu vsak poštenjak, bodi katerekoli narodnosti in vere, s studom obrne hrbet ter ga zaničljivo prezira.
Pa bodo oni zopet nedolžni. —- Komaj je malo ponehala udriharija po osebah s psovkami,   je  počela   „Gorica"   zopet,   in
sicer kar s — faloti. Kjer pa psovka ni Se dovolj ostudna, posegajo po drugih okol-nostih, ki so Se ostudnejše, kajti psovka je cesto izraz hipnega dušnega razpoloženja, dočim je drugo dokaz resnične hudobije. — In ako pojde ta škandal dalje, da bo »Soča* siljena odgovarjati po zaslugi, pa bodo zopet javkali o — »Sočini* surovosti. Pač nizko p*cb*-katolifekU4uhavnik oLe,^. Gregorčič s svojim glasilom 1 Zmerjanje, psovanje, laž, obrekovanje, natolcevanje v surovi besedi: evo katoliški nauki semeniškega profesorja. — Pa bodo tožili, da vera peša!
.Soča" mora Mtl surova, mora udariti z loparjem, mora psovati, zmerjati, osebno žaliti, ako hoče, da imponuje katoliškim junakom—tamrpri »Gorici^. Da, wie der Schelm selbst ist....! Ker smo se začeli izogibati rezkejSim izrazom na določene osebe ter ošibamo kvečjemu grda dejanja kavcev, smo dobili v »Gorici* kar očitanje, da smo postali bolj popustljivi..,.
No, »Gorica* od sobote nam je podala obrazec, kakošna bodi tudi »Soča*, ako hoče, da jo bodo katoliški prvaki bolje upoštevali. Košpetno zelje! to je bila zopet enkrat pristna katoliška beseda, to je vreden boj za sveto rimsko cerkev in narodi Le poslušajmo! »Gorica* je priobčila članček: ,B arabski napad »Soče* na dr. Rojca«. Da je »Soča* dostojno, dasi že bolj ostro (da je skušala vstreči »Gorici") označila denuncijantstvo dr. Rojca, to vedd naši čitatelji. (Glej današnji Članček »Dr. Rojic pred porotniki*.) Zato se mora vsakdo začuditi, kako pride »Gorica* nakrat na »barab s ki napad*. — No pride Se hujše! Članek, po vsej svoji vsebini prav po Rojčevo neotesan, udriha vsak Wp po — »Sočinem* falotu*, in ta falot pa zopet falot je živa senca, ki se vleče do konca. »Omenjeni falot, označeni falot, smradljiva gnojnica, moralna pokveka ecc. ecc". -— mein Liebchen, was willst du noch mehr?! Pač še nekaj več l Ta slavni dr. Rojic ima sam o sebi tako neznansko visoko misel, da..., »Sočin* falot ni vreden, da bi njemu (dr. Rojcu) polizai s čevljev prah, Hmo-li da bi mu odvezal jermene*. — Hudimarja, dr. Rojic sniva kar o lizanju prahu s čevljev, in to celo v času, ko so raztrobili učeni zdravniki po svetu, da v jednem grarcr prahu je nad 2 milijona bakcilov. Na Roj-čevih čevljih so gotovo bakcili Se posebne vrste; kdor bi polizai le jednega, bi ga zgrabil krč .v možganih in odpeljati bi ga morali v norišnico med.... »kompletne norce*, kakoršne je že davno poznal »ljubljenec naroda*.
Da je članek iz Rojčevega peresa, primerno opiljen in popolnjen v ulici Vetturini, kjer je bil Rojic v precej dolgi avdijenci, to je gotovo. Poznamo to še posebe iz odsevov neke posebne hudobije, ki je prešla dr. Rojcu v izredno slast. Saj je svoj čas vzro-čil celo posebne okrožnice po deželi in nadlegoval i svoje pacijente z izbruhi sovraštva, ki so zadevali otroški  nedolžne stvari božje,
katerih ne zadeva na svetu nikaka krivda. Ali dr. Rojic ni pustil in ne pusti v miru niti mrtvih, da bi infernalno krvavo žalil nedolžne žive, kakor more žaliti le človek brez iskre moštva in poštenja v duši. — Dr. Rojic naj gre raje na solkansko pokopališče j ter ondi skrušeno pade pred spomenik s ! križcem in letnico 1895. ter naj izprašuje — svojo vest. Ali kakor ni tmeltrohiee srca niti proti onemu nesrečnemu možu, tako ga nima proti, nikomur — in odtod vsa nesreča za vsakogar, ki Je sploh prišel v kakoršen-koli konflikt ž njim tekom 25 let. Tako se je obnašal proti dr. Tonkliju in je podlo zapeljal Gabrščkaf celo v tiskovno pravdo z vitezom Tonklijem, tako proti dr. Turni, proti GabrščkTltdr^
pričakuje edino pravega odgovora — s pasjim bičem. Ni ga sodnika, ki bi bil uver-jen, da bi bilo kako drugo sredstvo bolj na mestu, kajti so grehi, ki se le s palico ali z bičem kaznujejo. In dr. Rojic je padel tako nizko, da je mogoč le take vrste odgovor, da bi bil njega vreden!
Klerikalni lažnlkl  po poklicu. -
Povedali smo že, kako se skomina kavčem tam okoli »Gorice« po »Sočinih* oglasih. Povedali smo tudi, kako in koliko so se že trudili, — in sicer nedostojnim potom, z lažo in sleparijo! — da bi pridobili »Gorici* več oglasov in ž njimi več kronic za vedno prazno blagajnico, katero morajo polniti iz raznih »katoliških skladov* in klerikalnih žepov. Naravno, da jih jezi vedno dobro založen inseratni uel v »Soči* in »Primorcu*. — Toda mi smo nedolžni zaradi te svete jeze pobožnih kavcev! Ali je kaka krivda to, ako sta danes »Soča* in »Primorec« najbolj razširjena in najbolj čitana lista v deželi? In to sta gotovo! Zato je tudi vsaka reklama v teh dveh IiV!i najbolj vspeSna in zato imata vedno dovolj oglasov. — »Gorica* naj bo zadovoljna, da so premnogi naprednjaki preveč obzirni in jej dajejo oglasov samo radi tega, da imajo mir pred — klerikalno zlobo, drugače bi bila oglasov res povsem prazna, kakor zasluži, kajti reklama v njej ni vredna piSkovega boba, I          Toda laški pregovor pravi: La lingua
batte dove il dente duole j zato se »Gorica* kaj rada obrega ob oglase v »Soči* ter kaže s tem svojo pobožno zavist. Mi se smejemo klerikalnemu apetitu in gremo po svoji poti naprej.
V soboto pa se je »Gorica* tako vre-zala, da je izkrvavel ves njen apetit med smrtnim brcanjem neke peklenske zlobe ve-lepobožnih dušic. Napisala je zopet dolg članek, poln strupa in udriharij, katere je naslonila na — podlo laž. Trdi namreč, da je bila »Soča* dobro plačana za do-pisič iz Kobarida o Singerjevih strojih, in isto tako dobro plačana za dopis iz goriške okolice, ki se obrača proti reklami za Singerjeve stroje ter priporoča domačo zalogo Saunig & Dekleva.
Kaj je kavčem za jedno laž več ali manj!! Kosmata vest jih nič ne vznemirja, pa naj so naredili svojemu bližnjemu še toliko krivico ! In tako tudi ob tej priliki!
Resnica je namreč ta, da »Soča* ni prejela niti vinarja ne za prvi ne za drugi dopis, marveč priobčila je oba le na ljubo.... naprednim dopisnikom.    ,
In s tem bi odpadel temelj, na katerem je »Gorica« skrpucala svoj zlobni napad na nas!
Odkod neki pa je zajela »Gorica*, da je bila »Soča« plačana za ona dopisa?! Mi poznamo olajševalno okolnost za to njeno pregreho, da jej te laži ne štejemo v pre-v?h'kgreh.„'—Evo: »Gorica« je zajela svojo trditev iz uverjenja, da oba ona dopisa pravzaprav bi morala biti plačana, ker sta čisto navadna reklama. In mi tu rečemo, da noben reden list bi ne sprejel takih reklamnih dopisov brez plačila. »Soča* je sprejela oba brezplačno radi oseb dopisnikov,izjavljamo pa, da bo podobnih slučajev čedalje manj, — Naj »Gorica« le brblja, kar jej ljubo, mi pa izjavljamo; »Soča* in »Primorec* sta danes najbolj razširjena in najbolj čitana lista v deželi, in kdor želi reklame, koristi od njiju, mora plačati na glavi listov določeno pristojbino. Saj mi nikogar ne prosimo, da pride z oglasi v nase upravnlstvo, a kdor kaj od nas potrebuje, čita lahko v glavi lista,
po kaki ceni lahko..... kupi v njem prostor
za svojo reklamo. Vse tisto klepetanje v »Gorici* o teh rečeh je smešno kvakanje napihnjene žabe, ki nas tako malo zadeva, kakor se malo strinja z resničnim postopanjem »Gorice* same, In s tem basta!
Trg sv. Jelorja v ponedeljek se jo obnescl razmeram primerno So precej dobro, Seveda ni več tistega navala po goriških ulicah in trgovinah, kakorSen je bil svoj čas, ali vendar je bilo jako mnogo ljudij % dežele v mestu po opravkih in kupčiji tako, da so bile prometne ulice in trgi polni ljudstva in vozov,
Čudno pa je to, da so začeli prav v ponedeljek kopati po goriških ulicah za napravo električne luči, in sicer tudi po tako prometni, kakor je na primer Gosposka ulica. To je oviralo promet vsestransko in občinstvo je godrnjalo povsem opravičeno glasno nad tem. Tudi na trg sv. Andreja lani so bili začeli razkopavati po hišah za naprave električne luči, prav kakor da bi ne bilo za to nikakega primernejšega dne nego tržni dnevi z velikim prometom. Je pač v tej ljubi Gorici pod laško komando skoro že vse narobe!
Polomljeno kmetijsko društvo t Št Petra smo pokazali pred kratkim zopet enkrat v pravi luči ter povedali, na kako nesramen način dela reklamo zase. Tonzu-riranec iz Št. Petra je grdo lagal v »Slovencu* o vinotržeih in gospodarjih naprednega mišljenja, in mi smo ga pozvali, naj pove ime onega, ki je kupil pri njem petijot za vino. Ali kaj je storil šempeterski tonzu-
Jurandovo lice se zakremži, njegove plave brke se naježijo ter odkrijejo stisnene zobe, vendar pa ni rekel besedice, bodisi vsled prevelike onemoglosti, ali pa radi tega, ker je bila upornost prirojena njegovi grozni naravi.
Siegfried pa reče:
»Obljubljeno ti je, da pojdeš prost od tod, torej tudi pojdeš; da se pa ne boš mogel pritoževati o našem redu, radi tega ti bo odvzet jezik, s katerim si ga večkrat blatil.«
In zopet da znamenje Didrichu; ta pa se odzove s čudovitim, zamolklim glasom, kazaje, da potrebuje za izvršenje tega povelja obe roki in da hoče, naj mu komtur sveti.
Starec vzame v jedno roko njegovo bakljo ter jo drži v drhteči roki, ko je pa Diderich pokleknil Jurandu na prsi, odvrne glavo v stran ter jame zreti ivje, s katerim je bila stena pokrita.
Čez nekaj časa se čuje žvenket verig, na to pa težko dihanje človeških prs, podobno zamolklemu, globokemu stokanju, in potem nastane tišina.
Končno se oglasi znovič Siegfriedov glas:
»Jurand, kazen, katero si prestal, imela te je zadeti na vsak način; tako je bilo odločeno, toda bratu Rotgieru, katerega je umoril mož tvoje hčere, sem obljubil, položiti tvojo desnico v njegovo krsto.«
Diderich, ki je bil že vstal, so je zopet sklonil nad Jurandom, ko je slišal te besede...
če* nekaj časa sta stala komtur in Diderich zopet na onem dvorišču, zalitem od mesečne svetlobe. Pre-koračivši hodnik, vzame Siegfried iz rabeljevih rok svetiljko in nekak temni predmet, zavit v robec, na to reče glasno:                                                                     i
Sedaj grem v kapelico, na to pa se vrnem v! svojo sobo.                                                                           |
Diderich ga ostro pogleda, toda komtur mu naroči, naj gre spat, ter krevsa sam dalje, inahaje s svetiljko, k razsvetljenim oknom kapelice.
Outil je nekako zanesljivo, da se tudi njemu že j bliža konec in da je to njegovo poslednje dejanje na zemlji, za katero bo moral dajati odgovor; vsekakor pa je njegova križarska duša, že po svoji naravi okrutna, bila privajena, zakrivati in izvračati krvava križarska dela, da je tudi sedaj nehote mislil na to, kako bi sramoto in odgovornost za Jurandove muke mogel odkloniti od sebe in od križarskega reda. Diderich je nem, on ne izda ničesar, ako se tudi za silo razumeta s kaplanom, vendar od samega strahu ne izda ničesar.
Torej kaj? Kdo more dokazati, da Jurand ni dobil vseh teh ran v boju ? Jezika se je lahko iznebil s tem, da se je zbodel s kopjem med zobe; meč ali sekira mu je lahko odsekala desno roko; oko je imel tudi le jedno, kako Čudo, ako mu je bilo ono iztak-njeno, ko se je zakadil sam na vso sčitnovsko posadko!
Oh Jurand! Poslednja radost v Življenju je pretresla za trenutek srce starega Križarja. Da, ako ostane živ, mora biti Jurand izpuščen iz ječe! Tu se Siegfried spomni, kako se je nekoč pogovarjal o tem z Rotgierom in kako mu je mlajši brat smehljaje se rekel: Naj potem gre, kamor ga oči pones6, in ako ne bo znal pogoditi pota v Spihov, pa naj po« vpraša za njim. To, kar se je sedaj zgodilo, je bilo že dogovorjeno med njima. Toda sedaj, ko je Siegfried znovič stopil v kapelico, ko je pokleknil pri krsti ter krvavo Jurandovo roko položil ki Rotgierovim nogam, se je odbila ta poslednja radost, ki je pretresla pred hipom njegovo srce, tudi na njegovem licu.                    ,                                                      '
»Vidiš,« spregovori, »storil sem celo več nego sva se bila dogovorila med seboj, kajti kralj Jan Luksem-burški, dasi je bil slep, je še odšel v boj in ondi slavno poginil. Jurand pa se več ne bo boril, marveč pogine kakor pes za plotom.«
Tu zopet začuti, da mu je zmanjkalo sape, kakor nekoliko poprej, ko je bil odšel k Jurandu; na glavi pa začuti neko težo, kakor bi imel na njej železno čelado. Toda to je trajalo le trenutek. Globoko vzdihne ter reče:
»Ej, napočil je čas tudi za-uie. Imel sem tebe jedinega, a sedaj nimam nikogar. Toda če mi je še usojeno živeti, obljubim ti, da ti tudi: ono roko, ki te je ubila, položim na grob, ali pa, da sam poginem. Tvoj ubijalec še živi...
Tu se mu stisnejo zobje in on zaklepeta ž njimi tako, da mu besede zaostanejo v grlu in še le čez nekaj časa spregovori z zamolklim glasom:
»Da... še je živ tvoj ubijalec, toda jaz ga najdem, in kadar ga najdem, pripravim mu še drugo' muke, ki so hujše nego smrt.«
Na to umolkne.
Čez nekaj časa vstane, pristopi h krsti ter spregovori z mirnim glasom:
»Nil, sedaj se poslovim od tebe in ^pogledam ti zadnjikrat v obraz, da nemara zagledam, ali te veseli ta moja obljuba. Zadnjikrat!«
Na to odkrije Rotgierovo lice, pa se naglo umakne nazaj.
»Ti se smeješ,* pravi, »toda kako strašen je tvoj smeh!«
Mrtvo truplo se je bilo na toplem jelo tajati, in radi tega je jelo urno razpadati; lice mladega kom-turja je bilo zaros strašno. Veliki nabuhli in začrneli
riranec? Kaj mislite, da je navedel ime? A, kaj Se? V .Prismojencu« seje nekaj izustilo prismojenče ter se razšopirilo rekoč, da je vse res, kar je pisalo. Taka Irditev je jako po ceni, kaže pa očito, kakor smo rekli, da je vse le podla laž. Z imenom noče priti na dan, ker ga ne 7e, ker si je tonzuriranče vso reč samo izmislilo. — Ljudje božji, ogibajte se takih ljndij, ki na tako podel in perfiden način delajo reklamo za se. To ni pošteno, zato proč od nepoštenjakov.
,T«ttl frattl* so bili za izvestne kroge tako krepko učinkujoče mazilo, da jih včasih Se sedaj poščepi po koži, po kateri jim je padalo. Kar ne morejo jih pozabiti! Najrajše pa bi našli vse tiste, ki so povzročili, da_ao_ bili svoj čas v ,Soči" tako imenitni »Totti frutti«, da so se ljudje kar trgali za nje ter ao jih tudi gg. nunci na skrivnem s pravo slastjo čitali. Ker v zadnjem času klerikalci obdelavajo učitelje od vseh atranij, ali ni le umevno, da jim podtikajo tudi sodelovanje pri »Tutli frutti" ? Res, zcdnji .Prismojenec« to trdi. No, le poCui, gospoda! Nam ni bilo treba iskati gradiva za ,Tulti frulti" pri učiteljih, ker smo ga dobili drugodi še preveč. Eno pa še moramo povedati, namreč to, da je govoril iz »Tutt: frutti" po večini — ljudski glas! Ali bi ga Se radi slišali? V zalogi imamo še prav pikantne reči. In ljudski glas je božji glas!!!
MPrismojenec* pravi tudi, da so učitelji glavni steber .Soče", da jo oni zalagajo z gradivom, da oni napadajo duhovščino in da je .taščica Prim. lista" vjela več njihovih rokopisov. »Prim. L." sicer ve, da laže, ko to piSe, ali piSe vseeno, saj mu namen posvečuje sredstva. Prosimo pa, pokažite nam rokopise onih učiteljev, katere je ujela posvečena .taščica"? Na dan ž njimi!! — Dostavljamo le še, da smo taščici »P. L." že dokazali lažnjivost v isti reči, no zdaj prihaja zopet 2 enako trditvijo. Kako so nepoboljšljivi ti posvečeni iažniki!
Politični obhod na progi bohinjske želeinlce. — Med Skopim in Dutovljami je določena železniška postaja, glede katere menijo prizadete občine, da bi bilo umestneje, ako jo potisnejo nekoliko bolj proti Dutov-Ijam tje, kjer se križajo razne ceste, pa tudi sedaj določeni kraj je preveč razpostavljen burji. V tem smislu so se. izrekli nasproti komisiji zastopniki prizadetih občin.
AH odstopijo vsi ? — Sedaj gre po Gorici glas, da naj odstopijo vsi občinski svetniki ter se razpišejo splošne nove volitve. Meščanstvo nima v občinski svet nika-kega zaupanja več, zato se čuje vedno bolj zahteva, da naj odstopijo vsi. Ali pa se to zgodi ?
Dogodki t Rlemanjih. — V ,Ed." čitarao: Prešli ponedeljek, dne 9. t. m.r so utihnili zopet zvonovi in ves teden ni nič zvonilo. Ker gosp. Krančič še vedno ni našel latinskega mežnarja, hodi maševat od torka naprej v Boršt, Boljunec in baje tudi v eno
uro oddaljeno Dolino. Sliši se, da v Boršlu in Boljuncu niso nič kaj veseli, da hodi tja maševat. V nedeljo je maševal okolo 10. ure v Ricmanjih. A zvonilo ni k maši nič. Pri maši mu je stregel neki seminiščnik od sv. Antona pri Dekanih. A v cerkvi ni bilo nikogar, izvzemsi g. učitelja, par šolskih otrok in kuharice Krančičeve. Popoludne pa ni bilo nikake službe božje. — Obligatni orožnik je krožil ves dan po vasi, med mašo pa okolo cerkve; a posla, seveda, ni imel nikakega.
Druga železniška zveza s Trstom. — ,Zeit" poroča, da je železniškemu mini-sterstvu do tega, da se druga železniška zveza s Trstom prej ko prej izvede. Pri-pravljalna dela za črto med Podbrdom in Gorico so baje že dovršena in se delo odda v najkrajšem času. Tudi glede proge med Gorico in Trstom se je ukrenilo vse potrebno, da se tudi ta proga izdela do konca leta 1905. Ob jednem se dela tudi na to, da se izvrše o pravem časa tudi vsa dela v tržaški luki, ki so v neposredni zvezi s to železnico. Izpred sodnije. — Nikolaj Franki iz Istre jo je bil popihal v Ameriko, ne da bi bil zadostil vojaški dolžnosti. Ko se je vrnil iz Amerike, so ga prijeli v Krminu ter postavili sedaj pred goriške sodnike, ki so mu prisodili 7 dnij ostrega zapora ter globe 10 K, ki se pa da spremeniti v zapor 24 ur.
Franc Zorzin iz Št. Vida v Furlaniji je bil obtožen tatvine in poneverjenja. Ukradel je bil več denarja, zhtnin itd., in končno je bil pobegni! v Švico. V Zurichu so ga prijeli in poslali sem. Sodni dvor mu je prisodil 10 mesecev trde ječe s postom in trdim ležiščem vsaki mesec.
Bralno in pevsko društvo v Do-bravljah bode imelo svoj redni občni zbor v nedeljo dae 22, marca t. 1. ob 4. uri popoldne v društveni sobi s tem dnevnim redom : 1. Pozdrav predsednika, 2. poročilo blagajnika, 3. volitev odbora, 4. društvena soba, 5. slučajnosti. K obilni udeležbi uljudno vabi odbor.
Splošna razstava za ljudski blagor. Iz Badena pri Dunaju smo prejeli sporočilo, da se priredi pod vis. predsedstvom župana K. Zdllner, podžupana Reicha in starega župana Josipa "VVilzmana ter vis. častnega odbora najodločnejših oseb v mestu v Badnu pri Dunaju splošna razstava za ljudski blagor. — To splošno koristno podjetje se razveseljuje vseobče deležbe ter se sprejemajo oglasi do 1. aprila pri ravnateljstvu v Badenu pri Dunaju.
Vsprejem t Terezftnsko vojaško akademijo. — Na Terezijanski vojaški akademiji na Dunaju je izpraznjenih šest prostih mest za domobrance. Vsprejem se vrši pri-četkom šolskega leta 1903/04 (21. septembra), dotične prošnje pa je poslati najkasneje do 10. julija letos.
WllheImov obliž. Izključno le v lekarni Frana  Wilhelma, c. kr.  dvornega  za-
lagatelja v Neukirchnu Nižje Avstrijsko, iz-gotovljeni obliž se s prednostjo rabi v vseh slučajih, kjer se sploh kak obliž rabiti more. Posebno koristnim izkazal se je pri starih, ne vnetih bolečinah, n. pr. pri kurjih očesih. Dotična mesta se prej dobro očistijo ter do-tično maso namaže na tofet ali usnje ter prilepi na dotično mesto. 1 škatlja 80 vin. I duc. K 7-—, 5 duc. K 30'—. Na vsakem zavoju je znamenje pristnosti grb trga Neu-kirchen (devet cerkva) natisnjenih. Dobi se v vsakej lekarni; kjer ne, pošlje se naravnost.
Razgled po svetu.
Državni ibor. — V včerajšnji seji je pričelo prvo čitanjenagodbe z Ogersko. Prašek je izjavil, da so češki agrarci načelno za samostojni carinski tarif. Ako se neprotivijo pri tem vladi, je to le nada, da vlada pomiri vse narode ter pojači moč naše polovice proti Ogerski. Naj se povišajo poljedelske carine vsaj na višino nemških carinskih postavk.
Carjev manifest. — Ruski car je sklical lansko poletje kmetijske odseke na posvetovanje, pa se doženejo vzroki, zakaj rusko kmetijstvo peša. Dasi se je takrat minister Plehwe trudil, da bi car ne zvedel vseh krivic in nerednosti, ki provzročajo propadanje kmetijstva, je carja tako ganilo, da je dal izdelati načrte, kako bi se za sedaj odpomoglo vsaj nujnejšim zahtevam. Izišel je tozadevni carjev manifest, katerega se je vse razveselilo. Na prvem mestu se urejujejo verske in cerkvene zadeve s tem, da se proglaša svoboda veroizpovedanja, a prevlada se prisodi pravoslavni veri; pravoslavnim svečenikom se zboijša gmotni položaj. Na-daljne naredbe se tičejo kmetijstva in nižjega plemstva, ki se živi tudi večinoma od dohodkov svoje zemlje. Ta dva sloja sta zabredla zadnja leta v tako bedo, da je ne-prestano gospodarska kriza v katerem ruskih okrajev. Odpomoči se hoče z ustanovitvijo državnih kreditnih zavodov, predvsem plemenskih in kmečkih bank. Odpravi se tudi nadležno jamstvo kmetov. Uprava gubernij in okrožij se reformira tako, da bodo del njih poslov prevzeli krajevni zastopi, nekake nove avtonomne občinske uprave. Te zadeve bodo skupno uredile komunalne uprave in župnijske oblast« pravoslavnih cerkev. — Dobrohoteče carjeve naredbe seveda ne bodo odpravile gospodarske krize in socijalnega nezadovoljstva, a začetek je storjen in carju se mora priznati, da misli in čuti za svoje podanike.
Po 22 letih prišel zločin na dan. — V Krškem so zaprli posestnike Janeza Babica, Fr. Žiberta in Jan. Kerčona, fare le-skovške, ker so na sumu, da so v noči dne 3. dec. 1880. torej pred 22 leti umorili in oropali iz sejma idcč* kmeta Janeza Račiča in Jerneja Žiberta iz Skopic.
Brambna predloga na Ogerskem. — Iz Budimpešte  poročajo,  da  je   rekel cesar
pri zadnjem dvornem dineju, da ne odjenja na nikak način, da bi se na brambni predlogi kaj spremenilo. Po njegovi želji naj postane predloga taka, kakoršna je, zakon.
Zapuščina Celja. — V Loki pri Zidanem mostu je umrla gospa Marija Waller. Zapustila je mestni občini celjski 60.000 K.
Na smrt na vislicah ie bil obsojen pred mariborskimi, porotniki ropar in morilec Mihael Weidinger, ki je umoril 25. jan. letos v Slovenskih goricah Rozalijo Hvalic ter oropal hišo. Morilec je vse priznal ter se celo ponašal z zločinom, čakal je cel teden, da se odstrani Hvaličevaiz hiše, da bi potem bolnega očeta ložje oropal, ali ker ni šla, jo je prijel in umoril.
Kaplan Mašek, ki je obsojen na 15 let težke ječe radi tatvine in poskušanega zavratnega umora, je nastopil svojo kazen v soboto. Pritožil se je pa proti previsoki kazni! —
V It I mu pripravljajo veliko manifestacijo za laško vseučilišče v Trstu. V odboru je, umevno!, tudi več Tržačanov.
Pariški milijonarji. — Po najnovejši statistiki živi v Parizu privatnih oseb, ki so izkazale letnih 75.000 frankov dohodkov, 2500. Blizu 800 teh milijonarjev je tujcev, ki so prišli v Pariz, da trosijo ugodno svoje premoženje.
Iz življenja glasovitega roparskega tata. — Franc Odlazek, 35 let star, iz Polš-nika, politični okraj Litija, je 24. februvarja 1903. ušel pazniku, ko ga je ta peljal od neke obravnave od sodišča v Mariboru nazaj v kaznilnico. Leta 1891. je bil obsojen v Rudolfovem v 15-letno ječo zaradi tatvin. Kazen imel je presedeti v kaznilnici pri Mariboru. To je namreč drzen in zvit tat konj in volov; človek srednje in vitke postave ter jako premeten. — Svojo obleko pustil je pri nekem konjedercu pri Mariboru. Ko je vžival ljubo prostost, takoj se je zopet spomnil stare navade ter je 4. marca v Praprotnem pri Hrastniku oropal krojača Martina Irmana, mu pobral dva zlata po 10 kron in nokaj drobiža ter zginil, — Dne 8. marca zvečer okoli 6. ure bila je c, kr. orožniška postaja v Rudolfovem opozorjena, da se Odlazek nahaja pri ciganih v otoškem gozdu blizu Ra-teža. Ob četrt na osmo uro bili so že orož-1 niki tam. Cigani so vpili, otroci kričali, psi še bolj lajali, zraven je pa snežilo in noč je postala temna, da se je komaj deset korakov na okrog videlo. Zdajci zapazijo orožniki, da se je jel eden šotor posebno majati ; orožniki takoj priskočijo ter ga obkolijo. Cigani izlezli so spredaj, a Odlazek skočil je zadej iz šotora ter je hotel še enkrat poskusiti svojo srečo z begom. A pri tem ga že zapazi g. Jedlička, kateri je takoj vstrelil za njim ter ga tako dobro zadel, da je šla kroglja pri ledji na levi strani noter in skozi truplo ter na desni strani mej rebri vun. — Odlazek je obležal na mestu. Pri sebi je držal kos kdse; ako bi imel samokres, gotovo bi bil ustrelil na orožnike. Potem so ga na neki deski prenesli na cesto; položivši ga na voz, odpeljali so nesrečneža v Rudolfovo ter ga oddali c. kr. okrožnemu sodišču, kjer je 12. marca umri. Ušel je bil iz zaporov že večkrat.
ušesi sta imeli na sebi nekaj zlokobnega in okrog za-1 modrelih ustnic se je igral nekak čuden smeh.
Siegfried urno zakrije to razpačeno lice___
Na to vzame svetiljko ter odide iz kapelice. Po-j toma mu tretjiS zmanjka sape in ko dospe v svojo sobo, se vrže na svojo trdo redovniško posteljo, kjer leži nekaj ča3a nepremično. Mislil si je, da zaspi, kar se ga nakrat polaste nekaki čudni občutki.
Zdelo se mu je, da se mu spanec več ne približa, zato pa da dospe k njemu smrt, ako ostane še nadalje v tej   sobi.
Siegfried se ni bal smrti; videl je v njej nekak velik počitek, toda ni se jej še hotel udati to noč; zato je sedel na svoji postelji in rekel:
»Daj mi še čas do jutri.«
Med tem začuje nekak razločen glas, ki mu za-šepeta na uho:
»Pojdi iz te sobe. Jutri bo že prepozno in ti ne boš več mogel izvršiti tega, kar si obljubil. Pojdi iz te sobe!«
Komtur je vstal s težavo in §ei ven. Na obzidju so se menjale straže. Iz kapelice je padala žolta svetloba na sneg. Na sredi dvorišča sta se metala dva črna psa, boreča se za neko kost, sicer pa je bilo na dvorišču vse tiho in prazno.
»Torej je treba še to noč?c spregovori Siegfried. »Zelo sem utrujen, toda grem. Vsi sp6; nemara utrujen od bolečin spi tudi Jurand, samo jaz nikakor ne morem zaspati. Grem, grem, kajti v sobi je smrt in jaz sem ti obljubil...- Potem pa naj le pride smrt, ako ne more priti spanec. Ti se ondi smeješ, toda meni za to primanjkuje moči. Ti se smeješ, torej ti je to očitno drago! Samo glej, prsti so mi otrpneli, moč je zapustila moje roke in sam tega ne izvršim... Izvrši pa to služabnica, ki spi pri njej...«
Tako govore je šel s težkimi koraki k stolpu, ki| je stal poleg vrat. Med tem sta pritekla k njemu psa, ki sta se metala pri vodnjaku  ter se mu jela laskati.
V  jednem je spoznal Siegfried »Britanca«, ki je bil tak nerazločljiv tovariš Biderieha, da so govorili v gradu, da ga ima po noči za vajšnico.
Pes pozdravi po svojem načinu komturja, nekoliko zalaja, na to pa se obrne k durim ter steče k njim, kakor bi pogodil človeške misli.
Siegfried je dospel čez nekaj časa k ozkim durim, ki so držale v stolp ter so se zapirale vsako noč od zunaj. Odpahnivši zapah stopi na stopnice, ki so se pričele tesno za durmi ter se jame povspenjati kvišku.
V  svoji razčiljenosti je pozabil na svetiljko ter šel po temi, stopaje oprezno in iskaje z nogami, kam mora stopiti.
Nakrat po nekolikih korakih pa je obstal, ker je tikoma nad seboj začul neko hropenje, kakor sopenje človeka ali nekake živali.
»Kdo je?«
Ni bilo nikakega odgovora, samo sopenje je postalo čimdalje lirnejše in glasnejše.
Siegfried ni bil plašljiv; on se ni bal smrti, vendar pa se je njegov pogum izčrpal v tej strašni noči. Po glavi mu spreleti misel, da mu je nemara Rotgier zastopil pot, in lasje mu stopijo po koncu na glavi, a čelo se mu pokrije s hladnim znojem.
Na to se umakne nazaj skoro do vhoda.
»Kdo je to?» vpraša jecljajo.
Toda v tem hipu ga zbode nekaj v prsi tako močno, da starec omamljen pade v znak skozi odprte duri, ne spregovorivši niti besedice.
Nastane tišina. Na to skoči iz stolpa neka temna postava ter jaire urno teči proti hlevu na levi strani dvorišča.  Veliki  Diderichov pes steče  urno za njo.
Tudi drugi pes skoči za njima ter izgine v senci pod zidom, pa se kmalu vrne z nizko pobešeno glavo, kakor bi iskal njun sled. Tako se približa k Sieg-friedu, ki je ležal nepremično na tleh, ga prevoha in končno vsedši se mu h glavi, jame grozno tuliti.
Njegovo tuljenje se je razlegalo dovolj dolgo, napolnuje z novo žalostjo in grozo to zlokobno noč. Končno zaškripljejo velika vrata in na dvorišču se pojavi stražnik s helebardo.
»Kuga naj vzame tega psa!« reče. »Jaz te naučim tako tuliti po noči!«
In nastavivši sulico, hoče ž njo prebosti žival, toda v tem hipu zapazi, da Mi nekdo blizu odprtih stopnih vrat.
»Herr Jesus! kaj je to^«
In pripognivši glavo, pogleda ležečemu človeku v obraz, na to jame klicati:
»Semkaj, semkaj! Na pomoč!«
Na to skoči k durim in potegne z vso močjo za vrvico zvona.
VIII.
Dasi je hitel Glavač na vso moč v Zgorelice, vendar ni mogel potovati tako urno, kakor bi bil hotel, ker pota so postala skoro povsem nerabljiva. Po strogi zimi, po velikem mrazu in po taki obilici snega, da so se pod njirn skrile kar cele vasi, je nastalo nakrat toplo vreme. Najpoprej je padla na zemljo gosta in neprezirna megla, potem je jelo deževati, da se je v tem dežju kar nakrat tajal sneg pred očmi. ko je pa nehal padati dež, je zapihal tak veter, kakor navadno piha v marcu, ter razganjal goste in temne oblake po nebu. Po zemlji pa je požiral sneg, pod katerim je še dremalo grmovje in drevje do nedavna v tihem zimskem snu. (Dalje pride.)
Mfilhelmov obliž.
Ta obliž, ki se izdeluje izključno le v lekarni
Frana Wilhelma
c. kr. dvornega zalag-atelja v Neiinkircfien, Spodnje Avstrijsko
se rabi z dobrim vspeh m* v vsakenK slučaju, ko se sploh rabi kak obliž. Pos bno koristen pa je pri starih nevnetljiv h bolečinah, kakor pri kurjih očesih, roženlcl itd Dotično bolno mesto se očisi, potem se obliž namaz? na kos lofda ali usnj i in se nanje položi. Cena zavitku 80 vin. 12 zavitkov 7 kron, 5 ducetov 30 kron. V znak pristnosti je na omotu grb občine trga Neunkirchen (devet cerkva).
_________Dobiva se v viseli lekarnah.
Kjer se ne dofc», rrSl se pogJJfltev direktno.
Razpis
učiteljskih  mest t okraja  Sežanskem,
V šolskem okraju Sežanskem razpisujem te-le mesta:
1.  učiteljsko-vodileljska služba ni jedno-rszrednicah v Avbero, na Birki, v Kobljo-glavi, Stjaku in na Vojšfi.ci;
2.  služba učiteljice na trorazrednici v Nabrežini.
3.  služba učiteljice rokodel za Šole v Nabrežini, Šempolaju in Mavhinjah proti letni nagradi od 520 K.
S službama pod točkama 1 in 2 so spojeni prejemki ustanovljeni v deželnih zakonih od dnč 15. oktobra 1896. 1. zak. in ukaz. štv, 30. in od dne 6. oktobra 1. 1900 zak. in ukaz. št. 26.
Prosilci odnosno prosilke naj vlože svoje pravilno opremljene proSnje tekom Šestih lednov po oglasu tega razpisa v uradnem listu na c. kr. okrajni šolski svet.
C. kr.
šolski svet
Sežana, dne 8. marca 1903 1.
»Goriška ljudska posojilnica"
vpisana zadruga z omejenim jamstToin.
ioao M*?e,*tY° in nadzorstvo je sklenilo v skupni seji dne 28. nov. iyu<&. tako:
Hranilno vlogo se obrestujejo po47,$,  Stalne vloge od -—.-««- ^~,^.„^,-JO-PMJpon dalje z odpovedjo 1 leta po ,
5 %.TRelitni davek plačuje posojilnica sama.  ".....*
Posojila:  na vknjižbe po 5%%, na varščino ali zastavo 6%, * na menice 6$, s %% uradnmo. Glavni deleži koncem leta 5%%.
m v ^StSt':d6L 1901.",(V krolnan);  ^anov 1819 s 7932 deleži' po 20K-158.640. — Hranilne vloge 1,318.965. — Posojila 1,379 213 —.Vrednost hiš 142.643 <v resnici so vredne več), -i Reservni zalog 63.014.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsakogar.
Pfaff-ovi šivalni stroji
¦NP* so najboljl. •^B
To sliši kupec sicer o vsakeni izdelku in od vsakogn agenta, ki navadno niti ne ve kuj je Šivalni si roj, in Se ne ve kako se upcljc nit v Šivalni stroj, tem manj kako isti živa, toda mi smo po nnfii več kol 20-letni poskusnji raznih tovarniških strojev so prepričali, da so ros Pfaffovl Šivalni stroji najbolj trpežni, ter se uverili da se ne dela z nobenim drugim strojem tako natančno kot g Pfaffovim,
Pfaffovi šivalni stroji jaLi0ipo l(Melni ,,obi So vedno Pfalfovi Šivalni stroji ZS^ST " doma'° r,lb0 'm
"9r:\   pf9ffii>|t  ijtialni  efpnii   »o posebno pripravni za umetno vezenje \   liailUfl  OlVailll  olIUJI   (re(.amirenje) ter se poučuje brozidačno.
%J Pfaffovi šivalni stroji KSt "loiS0" v-kotowno-
Nikar naj se ne zamudi pred nakupom ogledati Pfaffovo šivalne stroje,
laloga I faffovih šivalnih in drugih strojev v Borici via Municipio šfev. 1
SAUNIG & DEKLEVA.
PoprftvlJalnlca Slvalulli strojev, dvokoles Nunska ulica 14.
Predsednik:
Bebck.
Moke Efaenfurthskega mlina
i. Scteller i P sir
. alagateljev, se dobivajo na drobno n debelo po konkurenčnih cenah v logi
J. Svara a C". Komen.
Vrvarsko blago
lastnega izdelka priporočam po najnižjih cenah. Vsakovrstne vrvi, štrange, uzde, vrvice, konjske podproge (gurte) itd. Ceniki na razpolago.                           ,
Anton Šinkovie,
vrvarski mojster. Kranj — Gorenjsko.
„(3orišl<a ^is^apiia" ft. (|abi*ščel{ A
-____           V Gorici                                   Ji
priporoča knjige:
flrloGiri   I    Zofka K veder. IV.  knjigu  »Salonske knjižico«. Cena UUuCVl   J.   p0 pošti K 2.-.
Slovensko-ruski slovar in slovnica, Lj^^.k0oiw
Votoionin    Lev. Nik. Tolstoj. »Slovanske knjižnice« snopič 94   101. VbldjBnjC.   Cena po pošti K 350.
VeneC   SlOV.   pOVeStij.   V. knjiga. Cena po pošti K 1-20.
Knjiga 25,  str.  214. — knjiga  26,  str.
t
v Zluu   Zft   lllldUlllU.   175* w_   Cena po 1  K.   Trdo vezana; fin papir.  -  Štiri knjige na leto za K 320.
IHotDir   nfmrocfnhp    Roman I. del.  Str. 285 -  Spisal pisatelj MClcV   IlG&VtJblUlJG.   »Zaobljube*  Ferdo   Bešic;   obsežnejši II. del v avgustu. Cena celoletnemu romanu K 320. Naročniki   "' knjižice« K 2-<"*
• Slov.
St. 3067.
Dražbeni oklic.
C«z potok Kožbanšček in sicer v obližju Peternela napravi se most in so stroški tega proracunjeni z 4604 K 98 vin.
Dne 26. marca 1903 od 10 ure predp, do 11 ure predp. vršila se bode javna dražba v hiši Martina Kabaj pri Peterneltf. Delo se odda najboljemu ponudniku.
Z 1 krono kolekovane ponudbe naj se predlože pismeno ter istim priloži tudi varščina od 10% t. j. 460 kron.
Ne bodejo pa se upoštevale nekoleko-vane ponudbe oziroma ponudbe katerim ni priložena predpisana varščina.
Podpis mi izjavlja že sedaj, da si pridrži pravico vzprejeti kakoršnokoli ponudbo, iie glede na ponudbeno ceno.--------------
Načrt, stroškovnik, natanjki popis in pogoji oddaje dela postavljeni so v pregled med uradnimi urami pri županstvu v Kož-bani.
G. kr. okraj,':, glavarstvo
Gradišče, 13. marca 1903,
C. kr. namestnistveni svetnik.
Fabrls.
Pošilja se jedino po povzetju ali naprej poslanim zneskom.
3
Zahvala,
Za mnogovrstne pojave odkritosrčnega sočutja povodom smrti našega predragega očeta
Štefana Vovka,
c. kr, gozdarja v pokoju, izreka podpisana rodbina zato, kakor tudi za mnogoštevilno spremstvo ob pogrebu najtoplejšo zahvalo. Osobito se zahvaljuje prečastitirna duhovnikoma, c. kr, gozdnemu oakrbnifitvu, gosp. Županu Francu Persiču, in vsem sorodnikom, prijateljem In snan« cem, za toli številno vdeležbo, Bog povrni! Vogbrji pri Trnovem, 13./8.1902.
Žalujoča rodbina.
Hiša na prodaj
v delu mesta pod Kostanjevico,
na prometnem kraju, posebno z otvoritvijo nove železnice, -— primerna za trgovino; cena jako nizka. — Kje, pove upravništvo.
Dve hiši na prodaj.
Jedna s prostori: kuhinja, 4 sobe in vrtom. Druga iz kuhinje in 1 sobe. Poizve se v ulici Androna della Per-gola st. 2 proti Soškemu mostu, kjer se pogodi lahko tudi za ceno.
Zapiski  mladega potnika.
(Dalje.) Piše B. V.
Vila Borghese je prav taka, kakor mora biti vila onstran mestnih vrat in razpadlega mestnega zidovja. Kedar vlada notranji in zunanji mir, biva rimski plemenitaš v vili, dar pa razsaja borba med raznimi aristokratskimi stran-ni, ostane v svoji palači, katera je povsem slična trdnjavi, 1i vila je zavarovana s krepkim zidom za slučaj največje .e. Ob času, ko so se gradile te vile, se je moral vsakdo anašati na svojo pest, meč in bodalo, ali, ako je bil ugle-m plemenitaš, na svojo oboroženo stražo. Pas površno in !iJtro sezidanih najemninskih kosaren, z mnogimi nizkimi .u.dstropji, se beli na vshodnji strani skozi zelenilo starega . rka. —
Z raznimi nakupi je država izpopolnila staro zbirko ik. V prvi dvorani ste dve sliki Francesca Francie iz Bo->nje, ki pripada še stari šoli, ko je bil Še verski duh in ne antika merodajen. Bil je zlatar in denarokovni mojster v svojem rojstnem. mestu. Slikarstvu se je. posvetil šele v poznejših letih; ni slikal samo, da bi si prislužil denar, kakor večina njegovih tovarišev. Vladarji in druga gospoda ga je vrlo čislala, ker je bil zgovoren mož. Edno izmed njegovih mojsterskih del je sv. Štefan. Pokrajina je tako neznansko ljubka in mila, tako prav to, kar imenujejo stari »amoene«. Trava je svetlo-zelena in sočna, gore divno plav-kaste in njih obrisi valoviti. Madona med zelenjem se odlikuje po istih vrlinah. Njegove barve so žive in tople, ali nikakor ne kričeče in vsiljive; on ljubi posebno vitke akacije, ki so na obeh slikah.
Njegova madona je udana v Božjo voljo, milosrčna, tankočutna in blaga. On ni sentimentalen kakor Perugino. To niso duševno bolna zamaknjena bitja Botticellija, temveč
duševno in telesno zdrava bitja, dasi jih pretresa globoka verska razdraženost.
Dovzetna niso ta bitja za strogo askezo in temen fanatizem, ampak za pravo vernost. Ako bi mi kdo dovolil, naj si izberem kako sliko in jo ponesem na dom, izbral bi si tega Štefana.
Slika, ki se mora gabiti vsakemu, kateremu je ljub in drag klasičen duh, je Lov Dianin od Domenichina. To je največja profanacija klasične mitologije, in videvši te razposajene, polrazvite, kopajoče se žene, ne sme nikdo citati Homerja. To je sladkasta idila, katera je mogla ugajati le dvorjanom osemnajstega veka. Lasulja in obročno krilo ste bili vedno nasprotni pravi antiki.
Goreggiova Danaa razočara. Sujet je smel ali bodimo odkritosrčni, spodtakljiv. Kralj Akrizij je zaprl Danao v železen stolp, ker se mu je prorokovalo, da ga njen sin ubije-Trdne duri in pazljivi psi čuvajo lepo kraljevo hči. Ali bogu ni nič nemogoče. Z neba pride Zen v obliki zlatega oblaka. »Aurum per medios ire satellites et perrumpere amat saxa potentius ietu fulmineo«, popeva Horacij. Zlato je ona ne-odoljiva sila, pred katero se otvorijo vsa vrata in kateri sej skoraj nikdo ne ustavlja. To nekoliko banalno misel je porabil Correggio. Žena, ki leži razgaljena na blazinah, ni lepa, morda niti ljubka, poteze so neharmonične in polne neke sladke in nizke poželjivosti. Oni, ki je rekel, da Grk« niso poznali pohotnosti, je izpregovoril veliko resnico. Morda ni umotvora, ki bi bil tako povsem negrški in v takem nasprotju z grškim duhom in čustvovanjem, kot je ta Danaa. Grki so bili le dovzetni za veliko mogočno strast in mirno jasno harmonijo. Ta žena pa nima duha, niti duše. Seveda, kar se tiče mojstrske poluteme in razkošnih barv, ne najde Correggio kmalu tekmeca.
Mnogokrat moramo romati pred Ticijanov »Amor sagro e profano^, ako se ga hočemo naužiti. Ni slike v celem Rimu, katera bi imela toliko privlačne sile. Dve ženski po-
stavi stojita v ospredju, prva v beli halji z rdečimi rokavicami, kakor so bile v srednjem veku oblečene grajske gospodične. Nogo ima nekoliko nerodno upognjeno, v uroka-vičeni levici drži čopek vijolic Zlatolasa je, mehkih oblik in rožnatega obraza. V sredi je antičen studenec s frizom; amoreti polagajo vijolice v vodo, da ne usahnejo. Na drugi strani studenca pa se naslanja na mramor druga, ki je prvi skoraj povsem podobna ali razgaljena in pokrita le z belim prtom okoli ledij. Plašč iz Škrlata frfota po zraku in se lepo odbija od rožnato žoltega, naravnega inkarnata nagega telesa. Morda je ravno ta inkarnat največje remek delo čarobnika Ticijana. Na obrazu in posebno na nežnih nožicah se spreminja drugodi bolj belkasto žolti inkarnat v neizmerno fini rdečkasti. Ticijan je slikal za tema dvema glavnima postavama krasno pokrajino in jo oživljal z različnimi majhnimi žaner-prizori. Na levi je grad s stolpom, gruča ljudi in jahač, ki galopuje navzgor. Ticijan ve prav dobro, da se mora jahač, ako jaha navkreber, upogibati naprej, ker se njegov jahač dvigne v stremenih, da bi olajšal konju dirjanje. Dva dolgo-uha zajca sta skrita v grmovju. Na desni je Vas, neka hiša ima italijansko lože, druga pa holandsko streho. Dva viteza urita svoja vranca, dva hrta zasledujeta bežečega zajca. Zaljubljenca, pastir in pastirka, ki paseta čredo belih ovac, najbolje označujeta erotično vodilno misel. To je visoka pesen ljubezni.
»Vzgoja Amorjeva« se prišteva najsijajnejšim delom Ticijana. Al! kak razloček od onih dveh žen na nasprotni steni! To ni več platoniška ljubezen. Oblike teh žen so prebujne, prekipeče, to niso nadnaravna bitja. V ozadju se že pripravlja huda burja, ozračje je soparno, trenutek še, in grmelo in treskalo bode. Ti lepi udi in to lepo lice pa ne izdajajo, da živi v tem telesu lepa duša. To ni psihično, ampak animalično življenje.
(Dalje pride.)
i
Aaerikanski blikendorfski hitri pisalni strej.
W
Ona K 33» - in K 300.-
Pred nakupom pisalnega stroja ne zamudimo priliko pokazati si najceneji, vsem zahtevam odgovarjajoči klaviaturni stroj.
Prednosti istega so: pisava lepa, čista in stalno vidna, sestav na barvaste valčke, menjajoče kolesce s črkami, najceneji stroški za vzdrževanje, največja prebojna moč.
Glavni zastopnik za Avstro-Ogersko:
Oskar Huffzky?  Dunaj
IV., Johann Straussgasse 36b.
Lastna popre vljalnica.  Prospekti zastonj in poštnine prosti.
l^arol prasčiK,
pekovski mojster in sladčičar v Gorici na Komu št. 8. Priporofia vsakovrstno pecivo, kolače za
birmance, torte i. t. d.
Priporoča   se  slavnemu   občinstvu   za
mnogobrojna  naroČila  ter obljublja solidn.
postrežbo po jako zmernih cenah.___________
Zahtevajte
moj iIustro\ani cenik z več kakor 500 podobami od ur. zlatih, srebrnih in muzikaličnih predmetov, knterega pošilja zastonj in poštnine prosta
Hanns Konrad,
tvornica   ur   in   ek^portna   hiša Mast it. 249. — (Češko).
E. LEBHERZ
Gorica
tovarna užigalie priporoča prebivalcem Primorskega svoje izdelke raznih vrst, posebno izvrstne in zanesljive užigalice
a*- ApollO
15%
pod navadno ceno
razprodaja radi poznega zimskega Časa
J. ZORNIK
Gorica, Gosposka uliea 7
vse zimsko blago, kakor: krasne volnene šerpe, rute, jSbdobleke, vsakovrstno gorko Jaeger-perilo, rokavice, nogavice, bluze zimske čevlje, volno, kožuhovino itd. B^"* Kikdo naj ne zamudi lepe prilike za ceni nakup.
Anton Pečenko
Vrtna ulica 8 - GORICA        Via Kiardino priporoča
pristna bela in črna vina iz vipavskih, furlanskih,
Dostavlja na dom :n razpošilja po železnici na vse kraje avstro - ogerske monarhije v sodih od 06 lilrov naprej. Na zahtevo pošilja tudi uzorce.
C«n« »trat. Postrežba poitana,
l
Tr^oVjko-obrt^a re^ijtroVa^a zadruga
z neomejenim jamstvom v Gorici.
1 obrestuje po 4lk%, — večje stalne, naložene najmanj na jedno leto, po 5L. — Sprejema hranilne knjižice drugih zavodov brez izgube obresti — Rentni davek plačuje zadruga sama. Posafila daje na poroštvo ali zastavo na 5-letno odplačevanje v tedenskih ali mesečnih obrokih, - proti vknjižbi varščine tudi na 10-letno odplačevanje. i vplačujejo za vsak delež po 1 krono na teden, t. j. 260 kron v petih letih. Po zaključku petletja znaša vrednost deleža 300 kron.
Stanje 31. dec. 1902:
D«!«ži: a) podpisani.........K    943.-200«—
b) vplačani.........»     305.874-50
Dana posojila..........»   1,248.171-07
Dopolnilni zaklad  ...... »     S4*.139*2&
Vlaga................»    912.745-25
_____________^v_______________
i
.MERKUR"
Trgovina z železnino
PETE! M
¦v Celju, Cjrraškia. cesta šte-v- 1J3 priporoča svojo veliko zalogo najboljšega železa in jekla, pločevine, žice, kakor žico za ograj«, lito železnine, vsakovrstnega orodja za rokodelce, različnih žag, poljedelskega orodja in sicer orala, brane, motike, kose, srpe, grabijo in strojev; vsakovrstnih ponev, ključalničarsklh izdelkov ter okov za okna, vrata in pohištvo, žrebljev, vijakov in zakov, hišne in kuhinjsko posode tehtnic, sesalke, meril in uteži, raznovrstnih stavbinskih potrebščin ter
vsega druzega blaga za stavbe, hiše, vrte itd. Traverze, cement, strešna lepenka, trsje za obijanje stropov (itorjo), lončene cevi, samokolnice, opra/ za strelovode, ter vse v stroko železne trgovine spadajoče predmete. ' Tomaževa žlindra, najboljše umetno gnojilo- "Pl
* Bogata izber vsakovrstnih nagrobnih kriitw. *
Postrežba točna.
Cene nizke.
Berite!      Berite!
Bazaru („Pri Ljubljančanu")
Riva Casteilo št. 4,
gajr* katere so brez konkurence. ~"W
Ovratnice raznih barv od 10 kr. dalje
Jaeger-srajce              » 50 »     *
Nogavice za ženske    * 10 »    =>
»        > možke     » 10 »    »
Moderci                      » 40 »    »
Ovratniki za gospode I. vrste 12 kr. Krtače za obleko                  10  ¦>
Pisemki papir v mapah           5 »
Glveerinovo milo                     2 >
Velika zbirka razglednic a       1 »
Opomba.  Omenja se, da gori navedeno blago ni ceni primerno ba-zarsko blago, temveč solidno in regulerno. Nastavljene nizke cene so opravičujejo s tem, da je blago kupljeno iz velike kon-kurzne mase, katera se je prodala sodnim potom pod tovarniško ceno.
P. n. občinstvo je uljudno vabljeno, da si ogleda zalogo, ne da je prisiljeno kaj kupiti. — Prihodnje dni se bode razprodaj alo blago tudi v prodajalniel Alle quattro Stag-ionf v ulici Giuseppe Verdf.
Sprejema zavarovanja človeškega življenja po naj raznovrstne] šili kombinacijah pod tako ugodnimi pogoji, ko nobena druga zavarovalnica. Zlasti je ugodno zavarovanje na doživetje in smrt z zmanjšujočimi se vplačili.
Vsak član ima po preteku petih let pravico do dividende.
mmim
vzajemno zavarovalna banka v Prag-i.
Rezervni fondi: 25,000.000 K. izplačane odškodnine in kapitalije: 75,000.000 K.
Po velikosti druga vzajemna zavarovalnica naše države
z vseskozi slovsnsko-narodno uprava.
Vsa pojnsnila daje:
Generalni zastop v Ljubljani, čegar pisarne so v lastnej bančnej hiši
Gospodskih ulicah štev. te.
Zavaruje poslopja in premičnine proti požarnim škodam po najnižjih cenah. Škodo cenjuje takoj in naj-kulantneje. Uživa najboljši sloves, koder posluje.
Dovoljuje iz čistega dobička izdatne
podpore v narodne in občnokoristne
namene.
I Schichtovo hranilno jedernato milo
veno z m a m k o
®   garantirano in prosto vseh škodljivih primes, izdatno in izvanredno milo za pranje.
jQ    •   •   •   •     Pri nakupu naj se pazi na ime „Schirtlt" in na gornjo varstveno znamko.    #   #   #   # O
o       Zastop na debelo: Humbert Bozzini - Gorica.
1                            1* Mizarska zadruga ||		j y loFioi (lolkan)
Naznanja slavnemu občinstvu, gospodom trgovcem in založnikom pohištva, da ima		
.      veliko zalogo         ||g||          veliko zalogo		
|        izgotovljenep pohištva vseh slogov		
v Solkanu pri Gorici.	'*	v Solkanu pri Gorici.
		Kar ni v zalogf,se izvidi focno po naroČilu v najkrajšem času.
I          Naznanjamo, da smo prevzeli 1     dosedanjo trgovino pohištva tvrdke	* *	
1     Ant. Čcraigoja v Trstu, Via Fiazza J     vecchia it, t, katero bodemo vo-	* 1*	Cene zmerne.
I     dili pod jednakim imenom.	*	Deli je lifim ter Mri imai.