Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 33
Ljubljana, petek, 7. septembra 1928.
Leto III.
Posamezna Številka Din 1*56
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo IU Din mesečno. Uredništvo In uprava Ljubljana. Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. — Odgovorni urednik Tone Praprotnik, Moste, Baraka Kodeljevo. —	Tiska tiskarna »Slovenija«.	Za tiskarno odgo-
voren: Albert Kolman v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje In vsi zatirani narodi, združite sel
Proi z zakonom o zaščiti države!
Pogrom policije na komuniste po viej državi in po vsej Sloveniji.
KOROŠČEV REŽIM POSTOPA DANES RAVNO TAKO KOT JE POSTOPAL PP-REŽIM L. 1924.
Zopet je aparat politične policije v celi Jugoslaviji na mig režima in njegovega reprezentanta min. predsednika in notranjega ministra Korošca napravil pravi pogrom na komuniste.
Aretacije in preiskave v Beogradu, v Zagrebu, v Splitu, v Nišu, v Ljubljani. Preiskave vsepovsod, po vseh mestih, industrijskih krajih in po onih vaseh, kjer ima osvobodilno delavsko-kmečko gibanje že postojanke. Poročajo nam o preiskavah na Jesenicah (pri 16 sodrugih), v Zagorju (pri 10 sodrugih), v Dobu pri Domžalah (pri 8 sodrugih), v Litiji (pri 8 sodrugih), v Trbovljah in v Hrastniku. h drugih krajev še nimamo poročil.
Takega pogroma ne pomni proletariat Slovenije v teku zadnjih štirih let. Pač pa ga spominja na pogrom 1. 1924 v sredi julija meseca, ko sta po
1.	juniju v Trbovljah in po Radičevem potovanju v Moskvo prišla na vlado Pašič kot min. predsednik in Pribičevič kot notranji minister (PP-režim).
Notranje ministrstvo je izdalo komunike, v katerem pravi, da so pripravljali komunisti velikopotezno akcijo na temelju nezadovoljstva širokih mas kmetov in delavcev, ki se je zlasti pokazalo p,) zadnjih političnih dogodkih.
Ni nam ničesar znanega, kakšna je ta »velikopotezna akcija«, ki da so jo zamislili komunisti, ! vendar iz komunikeja notranjega ministrstva sc jasno vidi glavni namen pogroma policije proti komunistom.
S tem, da udari po komunistih, ki danes predstavljajo majhno politično moč, a najdoslednejše zastopajo borbo delavstva, kmetskega ljudstva in zatiranih narodov proti sistemu kapitalizma in imperializma, hoče udariti po delavstvu, po kmetskem ljudstvu in po zatiranih narodih.
Kot je takratni belgrajski režim 1. 1920 udaril z Obznano in zakonom o zaščiti države po Komunistični stranki Jugoslavije zato, da stre moč proletariata, da zavre zvezo delavcev in kmetov, da se je lahko nemoteno konsolidiral sistem hegemonije (nadvlade) srbskega kapitala —
kot je 1. 1924 PP-režim udaril po Neodvisni delavski stranki Jugoslavije, da zopet pogazi naraščajočo moč proletariata, da onemogoči grozečo nevarnost zveze delavstva in kmetskih mas (Ra-d čeva pot v Moskvo!), da utrdi gospodstvo srbske buržuazije —
tako je tudi sedaj 1. 1928 Koroščev režim stegnil svojo policijsko taco nad komunisti, da zastraši revolucionarni proletariat, da zastraši in zbega nezadovoljne kmetske mase, da onemogoči avantgardi delavskega razreda, da bi širokim masam pokazala dosledno revolucionarno pot, ki vodi delavce, kmete in zatirane narode iz suženjstva in trpljenja k svobodi.
Režim »Bele roke«, ki ie stal od početka Jugoslavije za sleherno vlado in jo nevidno vodil, ki stoji ravno tako za vlado g. Korošca, žalostnega »voditelja Slovencev«, dobro ve, da je opozicija KDK, HSS (rad'čevcev) in SDS le opozicija velikih besed, a oporiunistične prakse, ki se mu bo udinjala za par kapitalističnih drobtinic, tako kot se mu je udinjal Korošec, — ve pa tudi dobro, da je nezadovoljstvo delavcev in kmetskih mas utemeljeno v samem sistemu kapitalizma in imperializma, ki caruje danes — in da ie zato GLAVNA NEVARNOST V TEM, DA ŠIROKE MASE DELAVCEV IN KMETOV SPOZNAJO SVOJE INTERESE, SVOJE SOVRAŽNIKE IN PRIJATELJE IN POT, KI EDINA VODI K SVOBODI.
V	tem tiči politični smisel in glavni namen tega pogroma policije na komuniste.
Znano je, da so komunisti pod zakonom o zaščiti države stalno opazovani od očesa politične
policije. Kot smo slišali ravno te dni, je nekdo, ki ima pri tem očesu za opraviti, dejal: »Pustili smo vas nekaj časa, da ste rili pod zemljo kot krti; sedaj bomo pa te vaše krtine razkopali, pa bomo videli, kakšne ilegalne hodnike imate.«
Priznati moramo, da je to posebne vrste taktika, iz katere se tisti, ki se jih tiče. lahko učijo in menda tudi morajo učiti.
Zato torej — sedaj razumemo — so gg. policijski direktorji in sreski poglavarji izbrali iz svojih seznamov najopasnejše komuniste in jih po vsej pokrajini naenkrat dali obiskati. Nekaj se bo pač našlo in nekaj se jih bo pač lahko spravilo za mesece in mesece v preiskovalni zapor, nekaj mogoče tudi za na »robijo« po zakonu o zaščiti države.
Beli teror hoče žrtev, da zastraši proletarske in kmetske množice, da jim vzame vere v njihov boj hi \ njihovo osvobojenje.
*
Dvoje hočemo pribiti na tem mestu:
Prvič: Korošec in ves klerikalni aparat ž njim se je dolga leta ponašal pred delavci in kmeti Slovenije, da poslanci SLS niso glasovali za zakon o zaščiti države, ter da je SLS proti temu zakonu.
Gospodje Kremžarji, Gosarji, Žeboti itd., kolikokrat ste to govorili na shodih, kolikokrat ste se tako demagoško prilizovali delavcem in kmetom?!
Ko je PP-režim 1. 1924 divjal nad revolucionarnim proletariatom z Orjuno in s policijo — kolikokrat je pisal »Slovenec« o »preganjanju delavstva«, o »nedolžnih žrtvah« itd., zato, da se je priliznil delovnemu ljudstvu?! VAŠE SLEPARSTVO RAZKRIVAJO DANES DEJSTVA, VAŠA LASTNA DEJANJA!
Delavci, kmetje, spreglejte! Vaše mesto ni v S(tranki) Kjudskih) s(leparjev), temveč v razrednobojevni fronti, ki se resnično in dosledno bori proti kapitalu za svobodo vsega delovnega ljudstva.
Drugič: Isto pesem kot jo je 1. 1924, ko je PPŽ-režim delal beloteroristične pogrome, pel »Slovenec«, poje danes — »Jutro«: o »preganjanju delavstva« itd. Danes hlini »Jutro« simpatije za žrtve belega terorja — zakaj? Samo zato, da se prilizne delavcem in kmetom. da jih odvrne od razredno-bojevne fronte.
Delavci, kmetje, spreglejte! Nobena beseda. nobena črka buržuaznega časopisja ni brez strupa za delovno ljudstvo! Zato proč z meščanskim časopisjem, živel delavskokmetski tisk, živela »Enotnost«!
*
Pozvati morar^o vse zavedne delavce in kmete, da pazljivo motrijo politične poteze režima in vseh meščanskih strank, da razgovarjajo po obra-tilTT kolonijali, vaseh s širšimi krogi delavcev in kmetov, da jim vse tolmačijo in kažejo pravo pot delavsko-kmečkega boja, zlasti da jim razlagajo, da neben teror tega boja ne more ustaviti in zmage proletariata preprečiti, da pa vsak delavec in kmet ta boj lahko pospešuje in k zmagi pomaga, če dela na trdni organizaciji proletariata, na zgradbi trdne zveze delavcev in kmetov, na revolucionarni prosveti širokih mas.
Noben režim, ki je zatiral revolucionarna gibanja, v zgodovini človeštva ni držal. Vsi so se sesuli v prah. Zgodovina in človeštvo je šlo preko njih. Ostali so le temni spomini nanje. Tako je bilo z Metternichovim režimom, s carizmom, z Avstrijo in tako bo z režimom zakona o zaščiti države. Proč z zakonom o zaščiti države!
Ven z aretiranci! Odprite ječe!
Srbski tocialpatrioti med seboi ali plate v Delavskih Zbornicah.
»Radničko Jedinstvo« od dne 29. avgusta piše pod naslovom: »Birokracija Delavske zbornice pred sodiščem« marsikaj. Ker je članek predolg, bomo objavili samo nekatere stvari, katere so tudi za nas važne. Gospod Luka Pavičevič, tajnik DZ v Beogradu, je tožil urednika »R. J.« Života Miloj-koviča radi klevete, in sicer:
1. da je preko »Pravde« od 10. avg. dal g. L. Pavičevič, tajnik DZ v Beogradu, komunike, o katerem trdi Ž. Milojkovič, da ni bil odlok upravnega odbora DZ, marveč porod g. Pavičeviča;
2. radi službene pragmatike (službeni red za uradnike DZ).
G. Života Milojkovič se je v svojem obrambnem govoru skliceval na pismo Dragiše Lapčeviča, ki ga je poslal 2. februarja 1927 na ministra soci-jalne politike. Ter pismo se glasi:
»Spoštovani gospod minister.
Pri beograjski DZ je stanje zelo slabo: na njenem delokrogu je primerno število strokovno organiziranih delavcev, a ima medtem zelo preveliko službenega osobja. Pred vojno je DZ v Beogradu imela samo enega tajnika in enega pisača, brez drugih izdatkov. A tedaj je bilo strokovno gibanje zelo živahno in sorazmerno z današnjim veJiko večje.
Danes ima DZ v Beogradu mnogoštevilno in naravnost nepotrebno osobje in zelo drago plačano: od 4000 do 6000 Din mesečno in še trinajsto plačo! Samo tipkarica, katera pa nima predpisane sposobnosti in premalo dela, ter je v sorodstvu s tajnikom, ima 3000. njen mož pa 4000 Din. Eni sami družini daje DZ 7000 Din!
To so velike plače, ki se še povečajo z ostalimi dajatvami, davki, prispevki za bolniško blagajno, starostno zavarovanje, potnine itd., kar vse plača DZ za svoje uradništvo. Najbolje je razvidno iz tega, da so ti uradniki bili navadni delavci, a drugi njim enaki delavci zaslužijo v Beogradu 60 ali 70 Din dnevno za 22 ali 24 delavnih dni v mesecu. Delavci izven DZ zaslužijo tedaj 1320 ali 1440, odnosno 1570 ali 1680 Din mesečno. Uradniki v DZ ne delajo ob nedeljah in praznikih, a so vseeno plačani. Poleg tega dobijo še 13. plačo, oproščeni so težkega in napornega dela v delavnicah, prihranijo na obleki in perilu itd. itd. Pa kljub temu imajo plačo, ki izvanredno presega ono navadnega delavca.
Poleg velikega osobja v centrali beograjske DZ, obstojijo še tako zvana dobro plačana poverjeništva v Skoplju, Nišu, Kragujevcu, Zaječaru, katera so nepotrebna, zlasti ker so v teh mestih delavci člani DZ.
Predložena je neka pragmatika, ki poleg osta-
lega osigurava uslužbencem pokojnino, ko doslu-zijo 10 let službe in se jim zaračunajo celo leta, katera so prebili kot funkcijonarji v strokovnih organizacijah.
Volitve v beogradsko DZ se niso izvršile, bila je ena sama lista vložena od ene same grupe ter proglašena za izvoljeno. Nekatere organizacije so oile pred volitvijo zavrnjene, sedaj so, po nekem čudnem igranju, zopet sprejete. Vsled tega bi bilo potrebno, da se volitve ponovno izvrše.
Mi smo, gospod Minister, ljudje delavskega gibanja, ali je za nas nepojmljivo, kar beograjska DZ pod okriljem ministrstva socijalne politike vrši. Mi razumemo plače, ali one ne smejo iti predaleč od delavskih plač in morajo biti samo za potrebno osobje. Mi razumemo potrebo obstoja DZ in potrebo obstoja zavarovanja delavstva, ali odbori teh institucij morajo biti voljeni. To, kar obstoji sedaj, prosto rečeno, ne razumemo.
Nadejamo se, da boste pristali:
1. da se birokratska pragmatika ne uveljavi;
2. da se proračun beogradske DZ opira na najpotrebnejše število osobja in da bodo plače osobja vsaj približno enake delavskim, in
3. da se izvrše volitve v DZ in v bolniško blagajno.
Sodišče je g. Životo Milojkoviča oprostilo od vsake odgovornosti in kazni.
Kar velja za DZ v Beogradu, velja tudi za DZ v Sloveniji. Od 11 nastavljenih uradnikov, ki delajo po par ur na dan z mesečno plačo 4000 in 5000 Din, se razlikujejo samo tipkarice, ki imajo plačo od 1200 do 1800 Din mesečno, tedaj veliko manj od beograjskih tipkaric. Vsi uradniki DZ so bili nekdaj funkcijonarji pri Strokovni komisiji, ali pri žoltih klerikalnih ali demokratskih strokovnih organizacijah. Od približno 2 milijona proračuna, ki ga ima DZ. gre polovico samo za plače in razne dijete ter za različna potovanja. Da se ne sliši nobene kritike, je vzrok ta, ker se deli strokovnim organizacijam vsake tri mesece denar, po tako zvanem ključu. Ta denar je namenjen v različne kulturne in druge namene, gre pa v resnici za socijalistične agitatorje in agitacijo in za socija-listični strokovni tisk itd. Delavska zbornica v tem sestavu, kakor je danes, služi v največji meri samo birokratom, to je skupini ljudi, ki imajo nalog odvračati delavstvo od razrednega boja. Mnenja smo, da strokovne organizacije ne morejo naraščati in se jačati toliko časa, dokler jih bo vodila DZ po svojih birokratih. Delavstvo pa ne more imeti zaupanje v DZ, ker dobro ve, da ljudje, ki vzamejo od delavskega denarja mesečno za svojo plačo 4000 in več Din, ne morejo zastopati delavce. ker z njim ne morejo sočustvovati, ker v na-sprotstvu z njim zasluži štirikrat več.
Petejanov shod v policije na
Socialisti so priredili v soboto 1. sept. javen ; shod, na katerega so pripeljali Petejana. Na shod so prišli tudi v velikem številu dekalisti, da slišijo, kako stališče zavzema SPJ v sedanji politični situaciji. Petejanov koruzno-socialistični govor, ki je skušal, a ni mogel prikriti žalostne režim-socia-listične politike socialpatriotov je dajal mnogo povodov za medklice dekalističnih delavcev. Nezadovoljstvo delavstva je prišlo pa do vrhunca, ko socialpatriotje niso hoteli po končanem govoru Petejana dati besede s. Gustinčiču, da govori o politični situaciji z našega stališča. Socialisti kar naprej vztrajajo pri tem, da na njihovem shodu govori lahko vsakdo, tudi demokrat in klerikalec (Delavska zbornica jim veže roke!), samo komunist ne! Tudi niso hoteli, videč razpoloženje j delavstva, dati na glasovanje, ali naj se dovoli 1 beseda s. Gustinčiču ali, ne. Namignili so... in g. policijski komisar je shod razpustil. Vdrla je policija in zborovalce razgnala.
Po shodu je šlo nekaj dekalistov korporativno v Delavski dom. Pol ure kasneje pa je navalilo večje število policijskih agentov in redarjev na Delavski dom in agentje so proklamirali vse v gostilni navzoče kot aretirane. Proti temu protizakonitemu dejanju so sodrugi protestirali, a radi-kaloklerikalnemu režimu ni nič težje teptati zakonite pravice državljanov in kršiti njih osebno svobodo kot je bilo PP-režimu in vsem režimom v Jugoslaviji od Obznane sem. Aretirali so 33 so-dritgov (med njimi eno sodružico) in jih odpeljali na policijo, kjer so jih do dveh zjutraj zasliševali. Nato so jih v policijski »kočiji« odpeljali v policijske zapore.
ti
Oglejmo si ozadie te zadeve!
Socialpatriotje so raznašali vest, da so pred socialističnim shodom imeli dekalisti sestanek, na katerem so organizirali napad na shod. In na policiji so hoteli vedeti gospodje, kje da se je tak sestanek vršil in kje da se je sodrug nahajal prejš-ne večere.
Odkrili so torej zaroto!
Odkrili so jo skupno socialpatriotje in policisti. Naperjena je bila ta zarota menda proti social-patriotom in proti državi, katere steber so naši socialpatriotje.
Zato torej najdemo zopet socia(patriote in policijo v enotni fronti — proti avantgardi proletariata!
*
Zato si socialpatriotski generali v DZ in’po konzumih manejo roke od veselja nad protizakonitim napadom policije na delavce v Delavskem domu.
Zato skuša tudi »Delavska Politika« dopovedati delavcem, da ima policija prav, če se »zabava« s komunisti in na celi črti opravičuje policijo.
Socialpatriotje gredo po poti vsedelavskega zleta, mežiškega letaka, denuncijacij, sodelovanja s polrcijo naprej!
Glejte, kaj pravi ta bedna »Delavska Politika«: »Policija js izrabila priliko, da ji ni bilo treba iskati po mestu posameznih oseb, ki jih je hotela zapreti.«
Kako lepo iz tega bedastega stavka moli ven slaba vest socialpatriotskih generalov-denuncijan-tov in obenem, kako lepo znajo opravičevati očitno protizakonitost policije, ki aretira 33 mirno razgo-varjajočih se delavcev brez zapornih povelj in brez zakonite podlage!
»Sami so šli v past,« vzklika »Del. Politika«, ki le ni mogla skriti svojega veselja.
O tem, da je policijski komisar shod razpustil, pa molči, že ve zakaj! In sploh nobena beseda ji ni ušla proti policiji, že ve zakaj!
Pač pa se s hijensko strastjo meče na »deka-listično kliko« in zatrjuje, da so dekalisti proletariatu nevarnejši od reakcionarne buržuazije.
Policija, le po njih! — taka je parola socialpatriotov. Koliko delavcev jim bo verjelo, da policija zato preganja komuniste, ker so proletariatu nevarni?
Mislimo, da kaj kmalu nobenega ne bo več — razen Kristanovih in DZ-podrepnikov —. ki bodo kaj verjeli SPJ ekspozituri policije, kajti dejstva govore.
Ljubljani in naval dekaliste.
SHOD SOCIALISTOV V LJUBLJANI DNE 1. SEPTEMBRA V MESTNEM DOMU.
Bil sem prepričan o tem, da se delavstvo razume med seboj, neozirajoč se, ali je socialističnega ali komunističnega prepričanja, v konkretnih vprašanjih. Vedno sem pa bil mnenja, da z vodstvom socialistične stranke ni možna nobena skupna akcija, ker reakcija ima praktične socialiste za to tukaj, da služijo reakciji in govoričijo. To nam je pokazal tudi shod v Mestnem domu. Socialistični poslanec g. Petejan je kot poročevalec na tem shodu sicer protestiral proti krivicam, ki se godijo delavstvu, zlasti radi kršenja osemurnika, kako krivično postopa vlada z rudarji, s tobačnimi delavci, železničarji in drugimi delavci. Vse to delavci poznajo, o tem govorijo celo meščani, ja še celo duhovniki na prižnicah, v cerkvi, to je stara pesem, ki je osvežena vsak dan z novimi ranami, pa naj bo na vladi prijatelj satana ali boga. Kako naj se delavstvo tem krivicam vpre in kako naj se brani, tega pa poročevalec ni povedal, tega tudi on kot zastopnik buržuazne demokracije tudi ne sme povedati. Da socialisti tako govore, je razumljivo, razumljivo je tudi, zakaj se s tako trdovratnostjo držijo zadnjega siska vladnega vimena. G. narodni poslanec Petejan nam tudi ni hotel, ali pa ni znal. povedati, kako je prišlo do tako slabega pravilnika pri Borzi dela za brezposelne delavce. Ta pravilnik je izdelovala DZ s svojimi tajniki in z bivšim klerikalnim ministrom dr. Gosarjem skupaj. Pri izdelavi tega aravilnika se je še posebno poudarjalo, da bo lahko delavec s tem denarjem zidal hiše itd. Povedal nam je tudi. da so socialisti za takojšen razpis novih volitev za parlament in da so za demokracijo v državi. Končno pa dvigne roke proti nebu in pravi: »Ne verujem, da bi se tudi v naši državi ne dalo urediti enakosti in bratstva in svobode, ako bi bila gospoda malo bolj pametna.« Pika! — No, sedaj ste pa delavci na jasnem, kaj hočejo socialisti, red, mir in bratstvo, to, kar oznanja vodja demokratov Pribičevič po vseh shodih, to, kar govorijo klerikalci, če so na vladi ali v opoziciji. To molitvico ponavlja nam gospod poslanec Petejan. Nekdaj smo slišali iz ust socialistov drugačen program in drugačen cilj, za katerega se mora delavstvo boriti! Sicer bo tudi g. narodni poslanec morda povedal še več, to pa šele tedaj, ko bodo sklenili meščani v KDK seji. kako naj se nadalje postopa.
Razumljivo je, da dekalisti niso mogli biti zadovoljni s tem govorom, pa so ga kljub temu mirno poslušali eno in pol ure, mirno in vztrajno. Ko pa je hotel gospod Likar pokvariti še toliko časa za občinsko demokracijo, je razumljivo, da se niso pustili izigrati in so hotel o parlamentarizmu in o Petejanovi demokraciji povedati svoje. Tega pa" so se socialisti zbali in smo bili vsi na shodu mnenja, da so šli po svoje zaveznike policaje oni sami. da so tako lahko shod razpustili in se rešili blamaže. Sedaj, ko to pišem, sem se uveril še v tem, kar so delavci trdili takoj po aretaciji 33 delavcev tisti večer. Socialisti so se zmenili s svojimi zavezniki policisti, naj se dekaliste zapre vsaj do torka, da bodo lahko oni delavcem frazirali v ponedeljek na protestnem shodu nemoteno. Prijatelji so se znašli skupaj, da se objamejo, pri tem pa pozabljajo, da jih delavstvo vsak dan bolj pozna. Vi frazirajte. kar hočete, delavstvo vam več ne veruje, iz vaših ust govori Pribičevič in policija. Delavstvo bo ustvarilo enotno fronto brez vas in preko vas! Še nikdar nisem bil bolj trdno prepričan, kot sem danes, da so socialisti zadnja etapa buržuazije in največji škodljivci razrednemu boju.
Bivši socialist.
VINSKA TRGATEV!
V	Delavskem domu v Ljubljani se vrši 30. septembra L_J. vinska trgatev, katere čisti dobiček je namenjen za žrtve reakcije.
Vsi sodrugi in sodružice so vabljeni!
Ofenziva proti osemurniku.
Poravnali« naročnino!
Delodajalci so napovedali boj osemurniku. Iz vseh krajev države prihajajo vesti, iz katerih je razvidno, da so se delodajalci za ta boj pripravili in organizirali. V tem boju so si srbski, hrvatski in slovenski delodajalci vseh političnih in verskih prepričanj segli v roke in so stvorih enotno fronto proti delavcem, proti osemurniku. Preko glav svojih političnih strank in preko vseh vprašanj, ki tvorijo jedro spora med KDK in belgrajsko hege-monistično gospodo. To dejstvo potrjuje našo tezo, da v socialnih odnošajih odločajo v prvi vrsti gospodarski interesi in da so delodajalci pripravljeni zatajiti vsa svoja načela o človekoljubnosti, vse svoje narodne ideale in vsa svoja prepričanja, da pa niso pripravljeni se odpovedati izkoriščanju dela. profitu, ki izvira iz delavčevega dela.
Dolga desetletja se že bori proletariat za osem-urnik, za to minimalno zahtevo, ki komaj ublaži izkoriščanje, ki mu je proletariat podvržen. V deželah, kjer je proletariat dobro organiziran, si je znal pravico do osemurnika izvojevati. In tam ta pravica ni ostala na papirju, marveč se je proletariat v polni meri poslužuje in poleg še dela na to, da bi delavni urnik znižal na sedem in na šest ur.
Delavstvo v Jugoslaviji je prišlo do te pravice v revolucionarni dobi po koncu svetovne vojne. Kakorhitro se je buržuazija konsolidirala, je začela delavstvu to pravico postopoma odvzemati in preko zakona o zaščiti delavcev je prišlo do naredbe ministra za socialno politiko o delovnem času. Ta naredba urejuje osemurnik tako, da pusti delodajalcu odprte vse možnosti za podaljšanje delavnega časa. Toda delodajalcem se zdi preveč tudi taka naredba in stavijo zahteve, da se uzakoni deseturni delavnik.
V	pretečenem in v tekočem tednu so priredili delodajalci po vsej Jugoslaviji vse polno shodov, na katerih so napovedali boj osemurniku. V Ljubljani se je vršil tak shod v dvorani Kazine v ponedeljek, 3. t. m., in so gospodje sprejeli resolucijo, v kateri zahtevajo med drugim tudi to-le: popolno svobodo dela; (?) nesporen 10 urni delavnik.
Obrtniki protestirajo, ker »Inšpekcija dela s svojim rigoroznim postopanjem uveljavlja osemurni delavnik« in zahtevajo »najodločnejše, da izda
ministrstvo socialne politike posebno uredbo v okviru zakona o zaščiti delavcev, s katero se dovoljuje v vseh obrtnih delavnicah 10 urni delavnik«.
Z zakonom o zaščiti delavcev se ureja delovni čas od 8 do 10 ur dnevno. Ali delodajalci hočejo imeti zakon, ki naj določi 10 urni delavnik. Delodajalci hočejo, naj delavec za enako plačo dela mesto osmih 10 ur na dan. Zakaj, čim daljši je delavni čas, tem večji je zaslužek delodajalca. Ako ima delodajalec svof profit že pri tem, ako dela delavec 8 ur, je znamenje, da bi pri 10 urnem delavniku dal delavec delodajalcu še dve uri dela zastonj in bi šel dobiček od teh dveh ur dela popolnoma v žep delodajalca. Ta bi pa imel večji dobiček tudi ako bi delavcu podaljšani delavni čas plačal. V vsaki uri svojega dela proizvaja delavec dobiček delodajalcu, ker je vredno delavčevo delo v vsaki uri več kakor dobi plačano zanjo. Ako razdelimo profit delodajalca na ure, zaključimo, da je profit sestavljen iz tem večjega števila enih in istih delov, čim več ur je delavec delal, čim več ur se je pustil izkoriščati.
Delodajalci se bore za podaljšanje delovnega urnika zato, ker se s tem bore za svoj profit. Delodajalcu je vseeno, ali delavec toliko dela zmore ali ne in ali mu to škoduje zdravju. On gleda na profit in v boju za profit ne bo dnehal, pa naj se tudi svet podre.
Boj proti osemurniku in za deseturnik se bo torej od strani delodajalcev nadaljeval, kakor se vidi, z vso odločnostjo.
Kaj pa delavci?
Strokovna komisija za Slovenijo je tudi sklicala v ponedeljek 3. t. m. shod v dvorano Mestnega doma in priporočala dveurno stavko, t. j. od 10. do 12. ure. Shod je bil dobro obiskan. Dvorana je bila zares natlačeno polna. Ali to je še vse premalo. Boj za 8 urnik se mora položiti na širšo podlago. Boj proti kapitalistični ofenzivi mora združiti ves proletariat v eno samo fronto. V tem boju se mora proletariat strniti in zgraditi jekleno trdnjavo. Ako se delodajalci čutijo' moralno jake pri svojem boju proti 8 urniku, še bolj se mora čutiti moralno jak proletariat, ki ne stremi po tem, da bi druge izkoriščal, marveč po tem, da bi izkoriščanje sebe če že ne onemogočil pa vsaj omejil.
V tem boju je dana možnost, da pride do enotnega nastopa med proletariatom. In sicer bodisi tuui preko glav voditeljev in strank.
V ta boj se mora spraviti tudi zahteva po odpravi zakona o zaščiti države, po odpravi tega zakona, ki je največja ovira za razmah proletarske organizacije in proletarskih gibanj.
Ta boj naj zdrami proletariat iz mrtvila in naj z njim v zvezi napove tudi boj za zboljšanje mezd.
Proletariat ima pravico do najdostojnejšega življenja. On ima dolžnost skrbeti za ženo in otroke, za njih telesno in duševno hrano. Kako naj to danes stori? Kako naj bi zato skrbel šele jutri, ako bi mu naložili sigurnih 10 ur dela in zmanjšali plačo?
Vlada, ki o sebi kaj rada govori, da skrbi po očetovsko za dobrobit vseh državljanov, pusti, da delodajalci rovarijo celo proti za silo socialni uredbi o osemurniku in zapirajo delavce, ki danes branijo svojo mizerno plačo in svoj dosedanji delovni ur-nik. hi branijo svojo pravico do življenja.
Enotni fronti delodajalcev naj odgovori delavstvo s svojo enotno fronto. Delavci, proletarci vseh prepričanj, naj si sežejo v roke in naj si zaobljubijo:	Uzakonjenega	10	urnega delavnika nikdar
več! Mesto delodajalske »svobode dela« se zahteva proletarsko »dolžnost dela«.
Živel osemurnik!
Živela enotna fronta proletariata!
Proč z zakonom o zaščiti države!
Dva shoda.
V ponedeljek ob 10. dopoldne se je vršil v dvorairi Mestnega doma shod, ki ga je sklicala Strokovna komisija za Slovenijo. Shod je imel namen, da na njem delavstvo manifestira za osemurnik, proti kateremu so delodajalci napovedali skrajni boj. Obendm je Strokovna komisija povabila delavstvo Ljubljane in okolice, naj ob času shoda, t. j. od 10. do 12. ure zapusti tovarne iti izvrši dveurni štrajk. Shod je bil dobro obiskan in v večini večjih obratov je delavstvo ustavilo delo in pri--šlo na shod v povorkah. In to brez razlike političnega prepričanja. Znamenje, da so delavci razumeli vso važ'-nost boja za osemurnik. Shod je otvoril tajnik Strokovne komisije Stanko. Oovorili so pa Petejan, Jamnik za Zvezo privatnih nameščencev, Juvan v imenu na* rodno' socialnega delavstva in Kravos. Po shodu je šlo delavstvo v sprevodu pred palačo velikega župana, kjer se je mirno razšlo.
Nenadni napad policije na ljubljanske dekaliste v soboto zvečer jim je onemogočil, da bi na tem shodu povedali svoje stališče zbranemu ljubljanskemu proletariatu. Vendar pribiti moramo eno: gg. demokrata Juvan n Kravos sta dobila na njem besede brez vsakih težav, ali še se ljubljanski proletariat spominja, koliko bojev in kako težkih s socialpatrioti in policijo je bilo treba, da so si dekalisti priborili besedo na shodih Strokovne komisije! In tudi po tistih shodih je bilo v,- »Delavski Politiki« in »Delavcu« polno pljuvanja in razkačenosti, med tem ko je z gg. demokrati (Juvanom in Kravosom) »Del. Pol.« silno zadovoljna. O policiji, ki ni hotela do* voliti shoda pred Mestnim domom, pa pravi *Del. Pol.-« sumo to, da je bila tankovestna. S policijo so dobri prijatelji patriotje. za njo si vedno nataknejo rokavice, kajti ne smejo jo preostro prijeti . . .
Ob eni in isti uri se je vršil v dvorani Kazine Shod obrtnikov, kjer so delodajalci (obrtniki) napovedali od* ločen boj proti osemurniku pod čudno parolo »za svobodo dela«, pod katero se ne krije nič drugega, kot parola »za svobodo izkoriščanja«. Na shodu so povdarjali, da je položaj zlasti malih obrtnikov tudi težak. Priznamo, da je to res. To izvira iz kapitalistične konkurence, ki male in manjše pritiska ob steno, velike in večje pa dela še večje. Toda v zaslepljenosti svoje malomeščanske ideologije hočejo si mali obrtniki svoj težak položaj zboljšati s še večjim izkoriščanjem pomočnikov in vajencev, s tem, da te spremenijo jz ljudi v delovno živino! S tem bi se samo poslabšal položaj obrtnega delavstva, kapitalistična konkurenca bi pa še naprej rušila male in redila velike. Tudi položaj malih obrtnikov je mogoče zboljšati le v boju proti sistemu kapitalizma, česar seveda ogromna večina teh danes še ne vidi, ker v svoji malomeščanski zaslepljenosti ne vidi dalj kot do nosa. Kar se pa velikih obrtnikov tiče, ti jemljejo težave malih obrtnikov le za krinko svoje pohlepnosti po večjem profitu, po boljši poziciji v konkurenčnem boju na račun večjega izmozgavanja delavstva.
KAJ PIŠE KRISTANOV LIST »POLITIKA«
OD 5. SEPTEMBRA.
»Koroščevi agenti. Delavski pok ret v Sloveniji ni več razcepljen. Delavstvo se zbira okoli Socialistične stranke in Strokovne komisije. Fata morgana o revoluciji v Jugoslaviji je zašla v pozabljenje. Prazni želodci in kapitalistična reakcija v državi so delavstvo spametovali in ono se vrača nazaj k svoji matici. Ono hoče kruha in pravic. Sito je razbijanja, sito je tudi klevet. Mi to vemo! Zato se izogibamo pisati o tistih razkolniških po-stružkih, ki se še drže ljubljanskega bradatega inženirja. Zadovoljni smo, da o njem nič ne slišimo. Ce se pa tisti njegovi pobje, ki vsi skupaj ne štejejo niti 100 let, tako obnašajo, kot so se v soboto, potem se razjezimo tudi mi. In če pišemo proti njim, potem ne mislimo na komu« niste, ker teh v Sloveniji sploh ni, ampak mislimo na Koroščeve agente, ki hočejo razbijati delavske shode, medtem ko pustijo kapitaliste mirno zborovati. V soboto so se v Ljubljani tako obnašali, da bi jih mariborsso delavstvo pri priči poučilo za večno boljšega obnašanja na delavskih shodih. Sicer ie pa tista trditev pravilna: Zadnje brce crkajoče kobile so najhujše. To velja tudi za naše razkolnike.« — Tako piše »Del. Politika«.
Delavstvo si laliko napravi končno sodbo, kdo j« ti.^ta crkajoča kobila. Tisoče in tisoče delavcev po pelen) svetu žrtvuje za delavsko osvoboditev življenje, eksistenco, čast in svojo družino. Kaj žrtvujete vi, hlapci buržuazije? Zapira se komunistično orijentirano delavstvo v masah, po zaporih se jih pretepa in ubija in mrcvari do blaznosti, dela se hišne preiskave in išče komunistično idejo in prepričanje samo pri idealnih delavcih. Vi socialisti pa živite od vladne milosti na dobro plačanih mestih! Vlada delavstvu s silo odvzema denar, da vas nagrajuje za vaše lakajsko delo. Z zavezniki policije in hlapci buržuazije ne bo proletariat nikdar sklenil premirja. Strah vas je naše sile, za to lajat* kakor pes nad luno — mi pa gremo naprej!
SODRUGOM DOPISNIKOM!
Vse dopise, ki so ostali od prejšnjih številk, je ljubljanska policija pri preiskavi v redakcijski sobi »Enotnosti« odnesla. Upamo, da nam jih vrne, ko jih prečita, nakar jili bomo v prihodnjih številkah objavili. O tem obveščamo vse dopisnike, da ne bi morda mislili, da pade krivda na nas. Sodrugi dopisniki iz vseh krajev naj zato čimpreje pošljejo dopise za slučaj, da nam policija do prihodnjega tedna zaplenjenih ne vrne.
Skrbite za to* da »Enotnost« ne ostane brez dopisov,'	Uredništvo,
Drugo leto Izhajanja »ENOTNOSTI"
»Enotnost« stopa v tretje leto svojega življenja, zvesta svojemu jasno začrtanemu programu — bojevna enotnost proletariata, zveza delavcev in kmetov, skupen boj z zatiranimi narodi — budi in prosvetljuje ve dno. bolj kompaktno in številno avantgardo delavsko-kmečkega osvobodilnega gibanja na slovenski zemlji.
Nobeno res marksistično politično glasilo po prevratu ni učakalo svoje druge obletnice. »Rdeči Prapor« je izhajal komaj dobrega pol leta, »Glas Svobode« nekaj več kot erio leto, »Delavsko-kmečki list« poldrugo leto, če omenjam samo najvažnejše.
Res se je moralo uredništvo precej *potruditi zlasti v pretečenem letu izhajanja, da se je vsa pisava omejila v meje tiskovnega zakona, da se je čitn bolj izognilo zaplembam in pa tiskovnim pravdam, ki bi »Enotnost« mogli kljub vsej požrtvovalnosti proletarske avantgarde ugonobiti. Vendar ni mogoče reči, da je vsled tega trpela njena odločna proletarska marksistična smer.
Da je »Enotnost« mogla v tem letu (od 1. sept. 1927 do 1. sept. 1928) redno izhajati (razen letos v avgustu), to je zahvaliti lepo uspeli akciji za dvotedensko Izhajanje, kjer je slovenski proletariat pokazal veliko požrtvovalnost za svoj tisk s tem, da je zbral tiskovnega sklada 20.365 dinarjev. Poleg bedno živečih proletarcev Slovenije so v ta sklad precej prispevali tudi sodrugi slovenski proletarci v tujini, v Franciji, Belgiji, Holandiji in Švici. Pogrešamo pa prispevkov naših sodrugov v Ameriki, ki bi pač mogli našo »Enotnost« vsaj nekoliko podpirati, če že ne v taki meri kot podpirajo hrvatski sodrugi v Ameriki sodružno zagrebško »Borbo«.
Ce se spomnimo, da je v prvem letu izhajanja bilo zbrano tiskovnega sklada 10.488 dinarjev, in da smo V 35. štev. ianske »Enotnosti« postavili kot program za drugo leto 15.000 Din — vidimo, da je akcija za tiskovni fond letos uspela nad pričakovanje.
Vendar akcija za dvotedensko izhajanje »Enotnosti« ni uspela v tem, kar je ravno hotela doseči, to je v dvakrattedenskem izhajanju. Po uspehu lanskih volitev smo pričakovali, da bo mogoče okrog »Enotnosti« zbrati širše mase delavcev in
ljudeh, čeravno so pošiljali slike na upravo »Slovenca« ter so tudi dopisovali v »Jutro«. Najbrž pri odhodu niso nič darovali za maše. »Jutro« in »Do-
kmetov, kot smo jih v naši akciji dejansko zbrali. ; moljub« se pri vsem svojem narodnem čutu bolj
Rečemo lahko, da smo v tem oziru precenjevali svojo moč. Napeli smo vse sile, a tega nismo zmogii. Ni nas sram in ne more nas biti sram to priznati. Nasprotno: resnic moramo vedno gledati v oci m cesar danes ne zmoremo, to hočemo zopet poizkusiti, da izvršimo jutri an pojutrišnjem, bdj tias vodi neupogij.va vera v deiavsko-knicčko stvar, vera, ki se ne straši nooemh žrtev 1 Suj nas vodi marksistično prepričanje, ki nam daje gotovost, da bomo zbrali vse uelovno ljudstvo pod rueci prapor in ki nam oaje gotovost zmage 1
Predvsem je bdo neredno plačevanje ueia naročnikov nsio, kar nas je oviralo na vsakem koraku! lista nezaveunost m nevestnost — včasih tudi brezvestnost —, ki pri naročnikih povzroča, tla ne plačujejo, čeprav vedo, da je to njihova proletarska in poštena dolžnost! lo rak-rano moramo ozdraviti! Po vseh krajih mora imeti »Enotnost« zavedne in energične sodruge revizorje, ki bodo pazili na redno plačevanje in vse naročnike redno iztirjavali.
Naloge, ki čakajo še naprej vse prijatelje naše »Enotnosti« so iste, kot smo jih začrtali že bb prvi obletnici:
NA DELO ZA »ENOTNOST«!
Krog požrtvovalnih se mora razširiti. Razširiti se mora krog naročnikov, krog darovalcev za tiskovni sklad, krog kolporterjev in razširjevaicev i »Enotnosti«! Krog dopisnikov se mora povečati! 1
\ roke slehernega proletarca »Enotnost«!
V vsako delavsko stanovanje »Enotnost«!
Ub svoji drugi obletnici se »Enotnost* zahvaljuje vsem onim sodrugom in sodružicam, ki so delali zanjo, ki so žrtvovali zanjo, ki so delali v upravi ob večernih urah, ki so vanjo dopisovali.
Vsi hočemo, da bo naš delavsko-kmečki list »Enotnost« močan, da bo široko in gioboko v množicah slišen glas svobode, katerega glasnik je, da bodo čimprej vsi zatirani in teptani zbrani pod rdečim praporjem marksizma!
Zato vsi na delo za »Enotnost«!
Delu čast in oblast!
»Enotnost.«
zanimata za razne Nobile. Saj ni vredno se zanimati za pet navadnih dejavcev, če so prav narodni bratje.
Ce pridejo na cilj (hodili menda bodo okrog 19 mesecev) in če dobijo kaj nagrade, jih bodo gotovo takoj opomnili, naj ne pozabijo ua svoj jezik in na ooga, da bi bilo dobro kaj darovati za kakšno narouno ustanovo in za »zamorčke«. Kg pa so v stiski 111 pomanjkanju, jih pa nihče ne pozna. »Jutro« samo ve, da so šli kar tako za zabavo širit jugoslovansko slavo širom Amerike.
bh so iz nehvaležne domovine, za katero so se tolkli tam na koroških gorskih vrhovih ob času, ko so gospodje po kavarnah držah navdušene govorance. (Blagor njun, ki so zemljo posedli!) Ti ubogi delavec ali kmet, ki si branil domovino s puško v roki, ki si izpostavljal svoje telo krogiam, da je bilo preluknjano kakor rešeto, pa nisi našel doma kruha, ker so medtem ko je narod umiral po frontah gospodje že vse pograbili. Oniitl, ki so šli za sveto narodovo stvar skozi vse postaje križevega pota, je dala domovina brco. Ali gnijejo in umirajo po domačih ječah, ali omagujejo od pomanjkanja in bede ali so prisiljeni iskati kruha v tujini.
»Jutro« pa pravi: širiti so šli jugoslovansko slavo. Več se mu ne zdi vredno zapisati o peterih slovenskih delavcih, katere je pognala (kakor
mnogo drugih) nehvaležnost domovine v Argentino, in ker tudi tam ni za delavsko paro zivljen-ske eksistence, so se podali peš skozi divje gore m zverine v Severno Am#riko, k.ier jih skoro gotovo ne čaka — če tja pridejo — veliko lepše solnce. In kadar se bo morua skozi džunglo razlegal smrtni krik uboge žrtve pod kremplji jaguarja ali v strahotnem objemu kače velikanke, ali ko oodo njihove kosti pokale pod zobmi ljudožrcev, bo li zato jugoslovanska slava kaj večja? In če poginejo pod pikom strupenih muh, bo li smrad gnijočih nepokopanih teles razširjal jugoslovansko siavo širom amerikanske savane?
O. gospodje, ki v celem življenju morda s svojim delom niste zaslužili niti dinarja, ki vedno živite od dela drugih, ah se kdaj spomnite, koliko mora nekdo drugi, ki je tudi človek, tvegati za Kos kruha, ki ga poje. tvegati neštetokrat v svojem življenju! O ne! Ičga se vi ne spomnite tam po hotelih, barih, salonih in farovžih!
Zato pa ti ubogi delavec in kmet, ki s svojo krvjo kopičiš dobičke požeruhom, nehaj, nehaj trpeti! Otresi raz sebe zver, ki te tišči k tlom in ti sesa mozeg iz kosti. Dovolj imaš moči v sebi! Pusti vero fajmoštrotn in škofom, ki imajo dobiček od nje, pusti narodnjaštvo onim, ki se pasejo od njega! Sprejmi za brate vse sužnje celega sveta. Vsi smo člani ene velike družine proletariata, pa naj bomo Slovenci ali Kitajci, krščeni ali nekrščeni. Podajmo si roke preko mej in preko vsega in naše suženjstvo je prenehalo.
Zdrami se, ti speča sila!	AUas.
Politični zapiski.
Irska?
Iz Italije prihajajo vesti, ki pravijo, da je položaj vsega tamošnjega delovnega ljudstva čez-dalje hujši. Tudi slovensko in hrvatsko ljudstvo trpi vedno bolj pod težkim jarmom fašistične diktature in trpi gospodarsko, kulturno in moralno. Slovenskih šol in delavskih ter kmetskih gospodarskih zavoddv ni več. Ljudje nimajo na svojih domačih tleh več nobenega obstanka. Kmetijstvo propada, zaslužka ni nobenega. Delavci in kmetje prodajajo zadnje ostanke svojega bornega imetja in se selijo v Južno Ameriko. Težak vzduh leži kakor mora nad vsem življenjem in pripravlja tam doli popoln gospodarski in moralni propad.
Slovensko in hrvatsko ljudstvo je dolgo časa verjelo, da si bo s svojo lojalnostjo do italijanskih fašističnih ustanov priborilo pravico do obstanka, do življenja. Zadržanje slovenskih in hrvatskih narodnih strank je bilo skoz in skoz lojalno in boj za najprimitivnejše človeške in narodne pravice se je vedno vEšil v mejah, ki so bile po italijanskih zakonih- dovoljene. Na vse izjave udanosti in lojalnosti, na vse naravnost stojično zadržanje in obnašanje slovenskih in hrvatskih ljudskih množic, ki ves čas fašističnega režima niso motile miru, niso povzročile nobenih resnih dogodkov in niso najmanj ovirale fašizma pri uveljavljanju njego-
malo lesne trgovine. Les pa uvažajo. Ker vlada grozna brezposelnost, je izdala vlada naredbo, da kdor ni državljan, se mu odvzame delo. Tako da so zelo redki siučuji, da dobi ktlo delo, seveda le, ako ima protekcijo, ki jo pa dobi le, če podpiača. V letnem času se je do-sedaj še posrečilo komu, da se zaposli po par dni, v zimskem času pa se ustavi vse in ne obratuje noben obrat, delavstvo pa vržejo na cesto. V predmestju čero je zaposleno poleti največ delavstvo, obe konzervni tovarni zaposlujeta do lO.oOU delavcev. Tu je oseinurnik, toda delati se mora, da marsikdo omaga. Kapetas (paznik) kriči: »Varno, varno!*, drugi zraven z uro in svinč-^r.ikoin v roki, zubeležuje in ako ne zmoreš, kar je pre-računjeno, si odpuščen. Pri tovarni, kjer čaka vedno par
Potrebna je obramba pred nastopajočo diktaturo.
Mi smo vedno govorili, da gre vsa politika iiege-monistične in roparske vladajoče srbijanske buržuazije in »temnih sil* za tem, da vzpostavi odkrito militari-stično-fašistično diktaturo, ker je to edina jx>t, ki preostaja belgrajskim vlastodržcem, da obdrže svoj privilegirani jx)ložaj in za vojne priprave. 2e davno pred gnusnim zločinom v parlamentu je naš delavsko kmečki tisk opozarjal zatirane narode in mase delovnega ljudstva mest in vasi, pa tudi naivno meščansko opozicijo, da se belgrajski vlastodržci ne bodo prostovoljno odrekli niti koščka oblasti, niti enega delca svojega privilegiranega jjoložaja in da so pripravljeni, da z vsemi sredstvi vzdržijo svojo hegemonijo (nadvlado) in ono veliko korist, ki jim jo ta hegemonistični položaj nudi.
A vse to ni vplivalo na opozicijo, v prvi vrsti na
NAJVAŽNEJŠE VPRAŠANJE JE PRORAČUN.
Ministrski predsednik Korošec je izjavil, da je najvažnejše vprašanje sedaj pravočasna sklenitev državnega preračuna za prihodnje leto. Seveda za beograjske viastodržce je najvažnejše daljno izkoriščanje delavnega. ljudstva v mestih in na kmetih in daljno izkoriščanje prečanov, ki se ga vidi ravno proračunu. Brez dvoma bo iinančna in davčna politika za bodoče leto ostala ista, kakor dosedaj. Ako ne bo delavno ljudstvo mesta in vasi ničesar predvzelo za svojo obrambo od izkoriščanja v prihodnjem letu, bo ječalo še v večji bedi kot do sedaj.
»SLOVANSKA INTERNACIONALA«
V petek, soboto in v nedeljo bo Narodna strokovna zveza (N. S. Z.) proslavljala ŽOletnico svojega obstanka. N. S. Z. je otrok tržaške Narodne delavske organizacije (N. D. Oj. 'ia poslednja je sad splošne voiilne pravice, ki si jo je leta 1900 izvojevalo avstrijsko delavstvo. N. 0.0. in sedanja N. S. Z. sta vedno gojili zveze s
KDKoalicijo. Prišel je 20. junij, ki je popolnoma potrdil češkimi narodnimi socialisti, katerim sta načelovala Klo-
naše trditve, da so belgrajski vlastodržci pripravljeni, da prej gazijo kri do kolena nego da popustijo in da so na poti k militaristično-fašistični diktaturi pripravljeni, da gazijo tudi preko mrličev v samem parlamentu.
Toda tudi ta izkušnja ni poučila meščanske opozi-zicije in KDK še vedno stremi za sporazumom in se lovi
J	1	—	*	-    - ‘	....... hj.i vuna	, , u i«, *>ai j	---*—.	... j. *»*■
tisoč delavcev, je ograjen prostor, v katerega jih spu- : °Krog zahtev po svobodnih volitvah, po »nevtralni*
stijo. Na sredi ograje je vzvišen prostor, kjer nastopi ravnatelj tovarne s svojimi pazniki in izbira kakor mesar. Kdor je za v klavnico, mu namigne, mu da bolelo in je sprejet. Sprejme jih včasih do 2uu, a drugi dan jih 400 odpusti. Ostalo maso potem policija na konjih raz/.ene in često se je dogodilo, da so se domačini in priseljenci spopadli in rezultat: par mrtvih in nekaj zabodenih. lilijo pa naše ljudi na delo v pustinjo, in dajejo zemljo na 20 letno odplačilo, ali kaj pomaga, ko ni orodja pa tudi orožje mora imeti, ker brez njega je v pustinji nevarno. 1 udi na Kanteri v kamenolomu se dobi delo, toda nevarno in ko se kamenje šprenga, ne sme nikdo stran, če ga ubije, se nikdo ne zmeni, ako je pa
..ga programa, na vse to je kljub vsemu prihajala ranjen, dobi polovico plače. Sploh če si bolan, nikjer od strani fašizma klofuta za klofuto, krivica za kri- ne dobiš nič. samo v sinčnhi Ha Hr»ira*»i Ha vico. Edini zaslužek, ki se nudi Slovencem in Hr-
vatom v Italiji od strani fašizma, je služba pri policiji, je vohunsko početje proti vsem. ki s fašizmom niso zadovoljni.
Tako podkupovanje duš v vohunske svrhe, tak težak vzduh srednjeveškega trinošt.va naravno tlači duševno vse, kar ni sposobno, da bi se’ uprlo. Ali rodi tudi junake, rodi in vstvarja značaje. Kakor je neizprosen fašističen boj proti delavstvu ustvaril junaško gibanje delavstva in rodil med delavstvom samim prvovrstne junake, ki se sami z golimi rokami upirajo do zob oboroženemu fašizmu. tako se tudi med slovenskim in hrvatskim ljudstvom v Italiji polagoma odpira misel, da z lojalnostjo, z udanostjo ne pride nikamor.
Le premislimo dobro. Kaj naj naredi ljudstvo, ki-je spoznalo, da ni več pravice na svetu? Kaj naj-na.rcdi ljudstvo, ki je spoznalo, da ni več pravice ma svetu? Kaj naj naredi ljudstvo, ki je spoznalo*,da z legalnimi, zakonitimi sredstvi ne more doseči, česar si želi in do česar ima naravno pravico? Prosili so Slovenci in Hrvatje v Rimu. Prosili so udano in ponižno. Pokloniii so se kralju, kraljici, Mussoliniju in dalje doli do navadnega karabinjerskega maršala zato, da bi se jih pustilo pri miru, zato, da bi dobili, kar jim gre. Zastonj!
Novi iašistični zakoni so za vse nefašiste neizprosni, zaprti. Slovenci in Hrvatje so tudi prFteh zakonih dobili vrzel, po kateri so se nadejali, da pridejo do svojega. Zastonj! Fašistična ušesa so ostala gluha. Fašizem ima svojo nalogo. On mora izvršiti poskus, da stabilizira gospodarstvo italijanskega kapitalizma, ki je usmerjeno v imperializem. On je prisiljen pripravljati vojno in jo pripravlja. Tej svoji nalogi mora žrtvovati in žrtvuje vse drugo. Mora gaziti vse človeške pravice, vse pridobitve na polju kulturnega in socialnega napredka. Mora gaziti in gazi vse narodne pravice. Fašizmu je zakon le v toliko potreben. da kroti svoje nasrotnike. In čemu en zakon zato ne zadošča, si izmisli nov zakon in si jih izmisli j)o potrebi tudi več.
Kaj naj naredi ljudstvo, ki z zakonitimi sredstvi ne more do svojih pravic? Ali je čudno, da se je tudi med italijanskimi Slovenci in Hrvati porodila misel Irske? Misel junaškega upora proti trinoštvu, ki ne pozna usmiljenja? Slovensko in hrvatsko ljudstvo je storilo do danes vse, kar je bilo po zakonu dovoljeno, da si ohrani zadnje mrvice svojih naravnih človeških pravic. Ni se mu posrečilo. Sedaj naj bo doba lojalnega in udanega klanjanja zaključena. Sedaj so Slovenci in Hrvatje v Italiji izgubili vse. Sole. gospodarske ustanove, časopisje. Sedaj Slovencem in Hrvatom v Italiji ostane zares samo ena možnost do življenja, do pravice na soincu: Irska!
ne dobiš nič, samo v slučaju, da dokažeš, da si ranjen, dobiš pol plače. Pri veleposestnikih, to je na farmah (kampi) dobi poljski delavec plače mesečno s hrano 5 do 2u pesov (3uu—1200 Din), v tovarni dobi 90 do 150 Din, navadni delavec (pijon) 90 Din, pol delavca (medo oficial) in cel delavec, špecijalist (ofical) največ do 3 pesov dnevno. V Montevideo je tudi Motel de Imigran-tes, kjer se dobi dvamesečno stanovanje in hrano. Toda gorje tistemu, ki mora notri. Ta dvonadstropni hotel, ki bi se moral imenovati jama za odpadke, ima v pritličju kuhinjo, zraven kuhinje so stranišča, potem mala dvorana s cementom z nekaj mizami in stoli, kar predstavlja obednico. Zjutraj dobiš malo črne vode, opoldne in zvečer malo makoronov. Po večerji se skoraj stepejo za mize in stole, kdo bo spal na njih, ostali morajo spati na cementu. Na stopnicah I. in H. nadstropja je toliko blata, da moraš dobro paziti, da prideš gori. Stene črne kot oglje, okna zamašena s cunjami, strop ovit z velikimi pajčevinami in nasut z debelim prahom. Na tleh blata 3 do 4 prste iu tu leže brez odeje na golih deskah in blatu žene z otroci, moški, dekleta, vse navskriž in polno je mrčesa, vsega, kar si ga more človek izmisliti. 1 oda vse je polno in koliko tisoč se jih valja ob obrežju v travi in na cestah. In vedno dan za dnevom prihajajo novi parobrodi in prepeljejo nove nesrečnike iz cele Evrope. Ko ti vidijo to grozno sliko, začno plakati, eni molijo, drugi preklinjajo.
Taka je igra kapitalistov, ki iz te bede kopičijo milijone. Oni vedno skrbe, da imajo rezervno armado delavcev, da znižujejo plače, |>odaljšujejo delovni čas, potem pa umetno hujskajo domačine proti priseljencem, da jim ti odjedajo kruh in netijo sovraštvo, ki vodi do spopadov in napadov. Ko greš po mestu, vpijejo zelene .gringo) in otroci še celo plujejo na priseljence. Nič boljše ni v Argentini, kjer so tudi ogromne mase brezposelnih, v Braziliji se dobi delo ali plača komaj tudi za hrano in nezdravo podnebje (mrzlica). Zato ne nasedajte brezvestnim agentom, ki na ladjah prevažajo ljudi kot pre-šiče in natlačeno kot sardine. To sem napisal zato, da bo vsakdo vedel, kakšna je ta obljubljena dežela, če misli iti tja	Praprotnik	Tone.
Ne selite se v Uruguay!
V glavnem mestu Uruguaya Montevideo je brezposelnost vedno večja. Okoli 30.000 delavčev se nahaja brez dela, med njimi 5 do 6 tisoč Jugoslovanov. Te mase gladnih delavcev hodijo po mestu in iščejo dela, toda nikjer ga ni dobiti in za usodo teh nesrečnežev se nikdo ne briga. Oni, ki so že več let tam, po veliki večini niti govoriti nočejo z njimi, kaj da bi šele pomagali. Ob neki priliki se je izjavil predsednik Jugoslovanskega doma onim, ki so ga prosili, da bi v domu spali, tako-le: »Ako nemate stana ili novca, to nemožete, spavajte i vi na cesti, kao što smo mi, kad smo ovamo došli!« Od strokovnih organizacij se najde samo pekovska in natakarska in obe sta anarhistični. Peki delajo 12 do 14 ur na dan in tujce silijo mojstri večkrat k delom hlapca, n. pr. za kidanje gnoja itd. Industrije ni mnogo, je pivovarna, »ek a j mlinov, dve konzervni tovarni in pa še nekaj
Domovina in Argentina.
Svoj čas je bil v »Jutru« ponatis iz argentinskega časopisa »Critica«, kjer je pisal o petili članih jugoslovanskega sokola, kateri so se podali peš iz Buenos Airesa (Argentina) v New-York. Peš skozi divje pragozde, ki jih še menda ni nobeden prehodil. »Jutro« je pisalo, da jim ni nič znanega o teh čudnih razširjevalcih jugoslovanske slave. Znano pa je bilo to po celi Ameriki; več tamkajšnjih časopisov je pisalo o njih in prinašalo njihove slike. Naši domači pa o tem niso nič vedeli, čeravno iztaknejo vsako notico, s katero se blati Sovjetsko Rusijo, da jo brž natisnejo.
Ti amerikanski potovalci, sami Slovenci, so se napotili iz Argentine, ker je bilo že delj časa razpisano, kdo se upa in ker so v Argentini delavske razmere obupne ter so se zanašali, da bodo na ta način prišli v Severno Ameriko. Poročajo domov, da so jim vsi konzulati (12) izstavili vizume brezplačno, le domačega jugoslovanskega so morali plačati. Tudi jugoslovansko zastavo so jim odrekli ter jim je dana na razpolago argentinska, če hočejo. Ob slovesu se je zbrala velika množica ljudi, ki jim je vzklikala, želeč srečno pot.
Slovenski »Domoljub«, ki ve za vsakega west-falskega Slovenca-delavca, če se da iz njega iztisniti kak groš za sv. maše, za vse naše Ameri-kance, kjer se dobi za Petrov novčič vjeti vedno dosti kalinov, ve poročati točno, koliko »glidov« so premaknili v Mehiki kakšnemu debelemu patru, da brž kriči, kako se že maje božje kraljestvo na zemlji. Res čudno, da nič ne veda povedati o teh
vladi in — bogvekakšni — reviziji ustave. Režim »temnih sil« je šel preko vsega tega, okrvavljeni parlament je nadaljeval delo in izglasoval celo nettunske konvencije.
Sedaj pa se ta politika »močne roke« napram Hrvatom in napram delavskemu razredu sjjopolnjuje s takimi koraki, ki prav za prav diktaturo že uvajajo.
S seje ministrskega sveta je bil izdan komunike, v katerem se pravi, da so
». . . zaključena posvetovanja o korakih za pobijanje delovanja ekstremnih elementov, kot tudi o vseh korakih, ki jih morajo posamezni ministri izvesti v svrho osiguranja dobre uprave sploh . . . Govorjeno je bilo o senzacijonalnem načinu, na katerega se v enem delu tiska objavljajo samovoljne vesti o takih in drugačnih korakih in sklepih in o izjavah iz vrst KDK na grožnje..«
i a način govora Koroščeve vlade dovolj jasno kaže, da je režim sklenil, da uporablja odkrit teror ne samo proti gibanju ljudskih mas, nego tudi proti KDK in prot meščanskemu opozicionalnem tisku.
Opozicionainj meščanski tisk se je še naprej varal, češ da vlada ne bo smela začeti s terorjem in obznano.
Medtem pa je uporaba obznane že začela:	proti
razrednemu delavskemu pokretu se obzr.ana stalno uporablja: sedaj	pa	se je	začela uporabljati po deželi.	Vlada
je naložila vsem	svojim organom, da po hrvatskih	vaseh
preprečijo vsa zborovanja in sestanke. Začela so se preganjanja opozicionalnega meščanskega tiska.
Obenem	je	izšel	komunike zagrebške policije, ki
pravi:
»Komanda mesta v Zagrebu je opozorila policijo, da v zadnjem času civilisti izzivajo poedine vojake in cele | vojaške oddelke.
Zato se opozarja občinstvo, da se tega izogiblje, ker je	to kaznjivo, a	razen tega	so vse vojaške osebe dobile	nalog, da se	proti vsakem napadu na svojo osebo
in na ugled	in	čast	vojske zavarujejo magari,	če je
treba, tudi z uporabo orožja.«
Ta naredba predstavlja nezaslišano kršitev zakona in jasno se vidi, kaj ona pomeni.
Odkrita militaristično-fašlstična diktatura nastopa. \ oditdii KDK ne razumejo težkoče položaja v svoji ko-lebljiovsti.
Delovno ljudstvo se mora pripravljati na obrambo pred nastopajočo diktaturo!
NITI ENA	OBLJUBA	NI IZPOLNJENA!
Na svoji seji	v Ljubljani	vodstvo KDK ni odločilo
ničesar drugega, kot odobrilo telegram MSS na Internacionalno parlamentarno Zvezo. Tudi samo je občutilo, da je to zelo mak) proti temu, kar zahtevajo in na kar čakajo ljudske mase. Obljubili so, da se bo na seji v Zagrebu 30. avgusta izdelal program KDK in direktive za organizacijo boja med ljudstvom. »Organizacija boja med ljudstvom, to je sedaj najvažnejša stvar,« je rekel Svetozau Pribičevič in za njim vsi voditelji KDKoalicije.
Čimbolj se je bližala seja KDK v Zagrebu, vedno jasnejše je postajalo, da je vodstvo KDK obljubljalo program in organizacijo borbe med ljudstvom samo zato, da masam zasuje oči. Najpreje je Pribičevič izjavil, da KDK iz razloga taktike, da ne bi odkrila karte pred vlastodržci, ni hotela objaviti svojega programa, odnosno svojih ciljev. Potem je prišla seja od 30. do 31. avgusta, katera bi imela izdelati načrt in direktive za organizacijo boja med ljudstvom. Ali kaj se sedaj dogaja? Namesto da bi se jasno jjovedalo ljudskim masam, zakaj se bori KDK, da se jim dajo jasna navodila in parole za organizacijo boja — namesto vsega tega so sklenili protest poti naredbi vojne komande v Zagrebu in zahtevali, da se ta naredba umakne, potem so sklenili, da KDK ne bo sodelovala na nobenih proslavah in manifestacijah, na katerih službeno prisostvujejo predstavniki vlade in na koncu so odobriii misijo dr. Krnje-viča v Berlinu.
Čeravno je bilo potrebno, da se protestira proti naredbi vojne komande in da se odbije sodelovanje na proslavah (no še to bi manjkalo, da voditelji KDK gredo na službene proslave), vendar je s to poslednjo sejo vodstvo KDK pokazalo popolnoma jasno, da se v resnici odpoveduje vsakemu resnetnn boju proti režimu in organizaciji boja med ljudstvom- Kaj je potem čudno, da se beograjski vlastodržci pripravljajo, da mirno nadaljujejo dosedanjo politiko reakcije in izkoriščanja.
V BELGRADL KOMUNISTIČNE DEMONSTRACIJE.
Iz meščanskih listov posnemamo, da so se v nedeljo 2. sept. vršie v Belgradu demonstracije delavske mladine in delavstva sploh. Policija je navalila na demonstrante, ki so se razpršili, in izvršila številne aretacije.
fač in Burival.
N. D. O. so ustanovili tržaški slovenski narodnjaki zato, da bi si pridobili ob volitvah delavske glasove. Dokler ni bilo spiošne volilne pravice, niso slovenski narodnjaki nikdar mislili na delavske organizacije. Z mirno vestjo lahko trdimo, da niti NDO niti NSZ nista biii ustanovljena za delavstvo, marveč proti delavstvu. V Trstu je NDO igrala ulogo žolte organizacije. Kadarkoli je mogla, je organizirala krumirje proti slovenskim delavcem in v korist italijanskih delodajalcev. '1 udi je bila v takih slučajih v direktni, dokazani zvezi z Zvezo tržaških delodajalcev, ki je bila v rokah italijanske nacionalistične buržuazije in italijanskih najhujših sovražnikov Slovencev.
Proti socialistični teoriji in praksi razrednega boja je učila in v praksi vršila sodelovanje, pri katerem naj ima delodajalec šibo, delavec pa hrbet.
Proti delavski lnternacijonaii je dr. Mandič, ki je bil predsednik NDO, proklamiral »slovansko internacionalo« in dr. Mandič seveda ni niti san,ai o tem, da je izrekel veliko budalost. To budalost sedaj NSZ ponavlja.
Proti marksistični teoriji o kopičenju bogastva je Mandič proklamiral veliko idejo, na svoje odkrito, da »vzrok uboštva je poman,kanje bogastva*. (Kdor nc verjame, naj čita stare časopise.)
NSZ slavi torej in prav ima, da slavi 2oletnico obstanka in prav je tudi, da so se ob tej priliki oglasili zastopniki NDO. Po domače bi se reklo »gliha vkup štriha«.
Delavstvo gre svojo pot naprej mimo vsega, mimo vseli meščanskih pasti. In kjub vsemu bo šo še naprej. Zato je čisto naravno, da smo sicer obudii nekaj drobnih spominov iz 201etnega delovanja narodnih delavskih organizacij, da pa nas tako slavje nič ne moti. Mi verujemo, da kadar pride čas, bo delavstvo pod vodstvom svoje avantgarde svojo zgodovinsko nalogo nastopilo in izpeljalo do konca.
KONEC IV. KONGRESA KOM. INTERNACIONALE.
Dne 1. sept. ob pol 9. uri zvečer se je začela 46. seja (končna seja) VI. svetovnega kongresa. Buharin je poročal o delu komisije za program Kom. Internacionale. Poudaril je, da je kongres pač dolgo trajal, a sprejem programa, ki ima ogromen svetovnozgodovinski pomen, opravičuje dolgo trajanje kongresa.
Nato je bil program Kom. Internacionale ob petju internacionale enoglasno, brez vsakega vzdržanja pri glasovanju, sprejet.
Kongres je nato soglasno potrdil izključitev trockistov iz kom. stranke Sovjetske Unije in odklonil prošnje Trockega, Radeka in drugih za zopetni sprejem, ker se nočejo odreči svojih nemarksističnih nazorov. Ravno tako je bil odklonjen zopetni sprejem Maslova in Rut Lischerjeve v kom. stranko Nemčije, pač pa se je sklenilo, da so vrata v kom. stranko Nemčije odprta vsem delavcem, ki prelomijo z Maslovom in priznajo sklepe Kem. Internacionale.
Nato je bilo sprejetih sedem novih sekcij v Kom. Internacionali (kom. stranke Koreje, Kube, Irske, Nove Zelandije, Paraguya, Ecuadorja in Columbije).
Izvolil se je nov eksekutivni odbor in nova internacionalna kontrolna komisija soglasno.
Nato je imel Bukarin zaključni govor. Foudaril je, , da so bili na kongresu zastopniki celokupnega medna- j rodnega revolucionarnega proletariata, od največjih imperialističnih držav do najoddaljenejših kolonij. Najvažnejša točka je bila sprejem programa, ki je zahteval težkega dela. Na podlagi točne marksistične analize je kongres ugotovil značaj sedanje epohe, to je tretje stopnje svetovne krize kapitalizma, dal je natančno oceno tehničnega razvoja in novih organizacijskih oblik kapitalizma in naraščajočih notranjih nasprotstev. točno oceno tendenc zaostritve razrednega boja proletariata, ki bo koncem koncev končal s kapitalističnim gospod-stvom. Izjavil je, da so sklepi kongresa trden iundament za taktiko rev. del. gibanja v bližnji periodi. Kot os sedanjega položaja je kongres označil vojno nevarnost in se pečal z vprašanji pobijanja te nevarnosti v zvezi z brezprimernim oboroževanjem imperializma, z njegovimi vojnimi pripravami proti Sovj. Uniji in s sleparstvom, s katerim vara buržuazija s pomočjo socialdemokracije ljudske mase, da bi zakrila svoje vojne priprave. Končal je s stavkom: »Mi vemo, da smo zastopniki vstajajočega razreda z veliko zgodovinsko misijo, zastopniki onega razreda, ki more izgubiti le svoje verige, ki pa bo pridobil cel svet.« Nato je prečital še manifest na delavce in delavna ljudstva vsega sveta.
V ITALIJI NOVA PREGANJANJA.
V Castelli Romani so aretirali 60 komunistov in zaplenili malo tiskarno, kjer se je tiskal list »Unita«. Aretiranci bodo prišli pred izjemno sodišče.
TUDI NA POLJSKEM.
V Lvovu je policija obkolila nek lokal in aretirala 37 komunistov, ki so imeli tajno zborovanje.
Vlada Ponciia in Pilata v Jugoslaviji.
Kadarkoli se v zgodovini izvrši kak vejik zločin, \ttino se najde ovoje: duhovnik, ki ga blagoslovi in Poncij Pnat, ki si hinavsko opere roke. tekoč: Jaz nisem kriv krvi tega Križanega.
iseštevuno je takih primerov, vendar mi bomo navcdn samo dva.
rreu devetnajstimi stoletji je bil po naročilu okrutnega razoojmka, obsojen na smrt eden naj-v mejili oorcev ponižanih m zatiranih — Kristus. Fr\a. ki sta to oosodbo blagoslovila, sta bila duhovnika Ana m Kajia. Z njihovim blagoslovom se je vršna ceremonija, ko so ga razpeli na kriz in zabili ostre ztbije v živo rneso. Pilat pa in z njim ves lazoojmski Run, si je ravno tako svečano opral roke, rekoč: Jaz nisem kriv krvi tega Križanega.
Ali zakaj bi šli tako daleč?
Ali se ni pred dvestopetdesetimi leti vršila podobna ceremonija na Markovem trgu v Zagrebu? Tudi tam so V prisotnosti duhovnikov in paradno oblečenih grotov in bogatašev živega pekli borca za pravico — Matijo Gubca in mu s kleščami trgali meso. Ko se je nadalje leta 1914 zljubilo evropskim bankokratom, da za svoje bankarske interese pokoljejo in postrelijo par deset milijonov uboge pare, se je na tisoče duhovniških rok vzdignilo, da blagoslovi to klanje, ki je trajalo štiri leta. Ko pa so potem iskale matere izgubljene sinove, nedolzm otročiči svoje očete, vdove svoje može, ko se je iz vrst siromašnih začelo iskati krivce, so si začeli umivati roke: Jaz nisem kriv, jaz nisem kriv krvi. Jaz ne!... Jaz ne!..,
1 o je bil edini odgovor. Drugi odgovor je bil ■— Glavnjača.
lako so vse dosedanje vlade cele zemlje, namesto da bi pomagale sirotam padlih borcev, postavile brezštevilno Glavnjač. Začele so se polniti z oorci za pravico, začelo se je zopet zversko mrcvarenje, pa nič več tako svečano, temveč lajno. Vedno glasneje m glasneje so se začele uvigati obtožbe proti tem zločinom, obtožbe s strani vseli, kateri imajo v sebi količkaj človeškega čuta. In ravno ko so bile te obtožbe najglasneje, je prišel na stol ministra notranjih del, torej na vrhovno upravo Glavnjače — duhovnik Korošec.
Zares, takoj se je občutila sled blagoslova: ječanje, žandarska žila in kri. Kri v Glavnjači, kri iz\en Glavnjače, kri na beograjskih ulicah, kri v parlamentu, kri na zagrebških ulicah. A istočasno, da bi bil blagoslov našega duhovnika večji, ga je vladajoča srbska buržuazija dvignila še višje — na stolček ministrskega predsednika. Sedaj je imel priliko, da s tega povišanega mesta blagoslovi nov ziočiii — nettunske konvencije, podpisane s krvjo Metana Radiča m njegovih tovarišev.
lo torej pomeni, da vladajoča klika te zemlje pripravija delavnemu ljudstvu novo trpljenje in nevoljo, pa tudi še mogoče krivoprelitje, torej da j c treba še vedno duhovniškega blagoslova, da bi si lahko nekega dne, kakor Pilat, oprala svoje roke: jaz nisem kriv krvi Križanega!
Glavnjača in žene.
Mnogo se govori in piše zadnje mesece o belgrajski Giuvnjaci. isjen sistem je postal najaktualnejše vprašanje v političnim življenju.
i oieuovanja nekaterih j>oslancev, zlasti dr. Kosano-vieu v Naroam skupščini, so odkrila samo en del grozodejstev, dočim so ostali zločini, mnogo ostudnejši in groznejši,' ostali neodkriti.
U splošnem trpljtnju, ki ga prenašajo naši sodrugi in sodruzice, o trpljenju s. Vulča in drugih brezštevilnih žrtvah, so že mnogo jjoročaii naši delavski listi.
Dotakniti se hočem vprašanja, kako se postopa v Giavnjači z ženami. Kar je prišlo v javnost, so slučaji, za katere so se zavzeli poslanci, koliko naših sodružic pa tiči v Glavnjači, za katere se qe zavzame nihče.
V Glavnjači se vrše zasliševanja pred in po polnoči. Ugasnejo se vse luči in v temi se dogajajo strašne orgije. Posiljujejo jih. Od neke N. B. je pisar Mijatovič zahteval, »da zadovolji njegovim živalskim strastem«, obljubil ji je, da jo takoj izpusti iz zapora, ako ugodi njegovi prošnji . . .
Dalje je grozen slučaj učiteljice Tereze iz Sentc, katera je že mesece presedela v ječi, obsojena špijo~ naže. Novinarju »Riječi« je izjavila: »Ze mesece sedim v ječi, vendar me nočejo izročiti sodišču. Pisar Kecič me gnjavi in sili, da naj se mu vdam, obljubil mi je. da me izpusti, — Ako se bo to nadaljevalo, izvršim samoumor.« — Koliko je bila kriva, je razvidno iz tega, da so jo na interpelacijo dr. Kosanoviča izpustiti, brez da bi jo predali sodišču.
Marsikaj se je odkrilo v tem belgrajskem gnezdu, odkrile so se gnusne metode belgrajske policije. Zene, katere niso dovolj popi^tljive — proglašajo za prostitutke. (Slučaj gdč. Lele Savetič in dr.)
To so stvari, katere danes javnost ve, so pa stvari, za zidovi Glavnjače strašnejše in groznejše, tega pa javnost ne ve. Tega tudi ne bo odpravil g. dr. Kosanovič, še manj klerikalec dr. Korošec. Cernu? Saj so zaprti komunisti in komunistinje, ti pa so prekucuhi in državi nevarni elementi. Pa kaj, vera je v nevarnosti, bi dejali g. Korošec.
2ene, proletarke, intelektualke, odgovorimo me na sistem Glavnjače: organizirajmo se, čitajmo in podpirajmo delavski tisk, delajmo, da zrušimo vlado, ki zatira, muči in jemlje mlade moči našim sodrugom in sodružicam! Zrušimo sistem Glavnjače, postavimo vlado delavcev in kmetov!	V—a.
BLAŽENA DEŽELA SOCIALNE POLITIKE.
Naša dežela je dežela socialne politike. Citajte slovenske dnevnike in tednike in mesečnike. Odkar se pri nas izvaja socialna politika, mora delavstvo plačevati Delavske zbornice, kjer nima nobene druge pravice, kakor da voli kandidate,‘ki si jih želi imeti režim. Tudi ničesar nima od DZ. Zavarovalni zavodi niso več v delavskih rokah. Davki so pa narasli, da je joj. Zlasti, odkar vladajo v Belgradu veliki slovenski blagoslovljene!'. Da bodo delavci vedeli, je dobro, ako jim povemo, da so sami slovenski delavci plačati v letu 1927 16,792.264.64 Din ročnega davka. V prvi polovici leta 1928 pa 5,104.208.51 Din ročnega davka. Dohodnina, t. j. davek na dohodke premožnih slojev pa znaša v prvi polovici letošnjega leta 5.457.449.17 Din. Premožni slovenski sloji so torej plačali ravno toliko davka v prvi polovici 1928, kolikor revni delavci, ki sJužijo po 20 in po 30 Din na dan.
Seveda slovensko časopisje je rath *eh ni drugih davkov v hudi polemiki in vsak ljubljanski dnevnik bi radi pokazal delavstvu, da se mu je pod njihovo vlado boljše godilo. Delavstvo tudi včasih nasede. Vsekakor moramo priznati, da se v blaženi deželi socialne politike godi delavstva sijajno. Le gorje, ako se bo s tako socialno politiko nadaljevalo. Saj bo delavstva konec in kdo bo potem plačeval stroške socialne politike?
IZMED 33 V DELAVSKEM DOMU V LJUBLJANI ARETIRANIH
drži policija v zaporu še sodruge Gustinčiča. Jeriča, Kovača, Krašnjo, VVankraiillerja in sodružico Pavlo Ka-strinovo. Včeraj je izpustila s. Kolcšo in Skrabla.
SODRUG LEME2 ARETIRAN.
Včeraj 6. sept. dopoldne je bil med izvrševanjem svojega poklica v poslopju sodišča aretiran s c Vzrok in okoliščine aretacije so nam trenutni neznane.
Zbirajte za tiskovni skla