__    2     —
Izredno lepa čednost.
hT Vjaf ngelček" vam ničesar bolj ne želi, kakor da iw "^p bi bili srečni vsi, vsi. Ker pa vž, da si ||CT> 4, človek ne more pridobili prave sreče, ako fffjjg&il ni dobrega in blagega srca, zato se je že jhr5i|*E veliko (rudil, da bi vam z lepimi nauki in Sjglgj* opomini zboljšal in olepšal vaša mlada srca. |IKrK!j^ da bi se izogibali greha in si z veliko VtF\&$y   vnemo prizadevali za vse dobro.
^^             Letos  bi  vam  pa  rad   priskrbel   po-
sebno krasno lepotičje za vaša blagočutna srca. Raz-kazovati vatn hoče večkrat neko čednost, ki se med drugimi prav posebno odlikuje, ki je — kakor sem zgorej zapisal — izredno lepa. Čednost, kalero imam v mislih. se kaj lepo poda vsem Ijudem, malim otro-čičem, dečkom in deklicam, mladeničem in mladenkam, možem in ženam, starčkom in starkam. Kaj menite, katero čednost imam v mislih? Težko, da bi mogli vsi uganiti; zato kar sam povem. Čednost, za katero bi letos (ako rad pridobil -Angelček" vaša srca, se imenuje hvaležnost.
Pa zakaj tako zelo hvalim to čednostr zakaj se tako potegujem za hvaležnost? Naj vam kar naravnost in na kratko povem: zato mi je tako zelo všeč, ker človek, ki je rcsnično hvaležen Bogu in Ijudem, ne more biti hudoben; kdor pa je nehvaležen, (udi sicer ne more biti dober Cl o vek.
Hvaležnosl se mi zdi najprej zato tako lepa, ker je nji nasprotni greh tako zeio grd — namreč irna nehvaležnost. Nehvaležnost je namreč ostudna sprem-Ijevalka vseh drugih grehov ali pravzaprav mati vseh hudobij. Morda se bode komu čudna zdela ta moja obsodba, da \z nehvaležnosii prihajajo vsi grehi, CeS saj je 7 poglavitnih grehov, iz katerih izhajajo vsi grehi, to so strupeni sludenci. iz katerih izvira vsa hudobija človeška; a nehvaležnosti pa ne najdemo med pogla-vitnimi grehi. — Veseli me, da znate  že  tako teme-_,
—    3    —
Ijito misliti; zato upam, da me boste tudi razumeli, čevam povem, kaj je vzrok, da ne najdete nehvaležnosti ( med poglavitnimi grehi in tudi med drugimi grehi ne, ki se še naštevajo v katekizmu ali v ,,aliznašu'\ Vidite, vzrok jc ta, ker netivaležnost je tako velika zlobnost, da premaga vseh 7 poglavitnih grehov in še vse druge grehe, ali, da vam povem bolj naravnost: vsak greh ježe sam ob sebi nehvaležnost; grešnik je namreč nehvaležen naravnosl Bogu ali pa Ijudcm in Bogu obenem.
Mislim, da zdaj se ne boste več sklicevali na katekizem. Zato se pa rajše sklieujem jaz, ker v s r e d-njem katekizmu se ta reč še ne razlaga tako jasno. Bržkone imate pa tudi ..Veliki kalekizem". Pa tega vzemite v roko, odprite na strani 173 in berite od-govor na vprašanje 7Č5 ; precej na drugem mestu stoji: {kdor smrtno greši), kaže nesramno nehvalež-nost do Boga, svojega najboljšega Očeta.' lJa ne le smrtni, marveč tudi vsak najmanjši greh je grda nehvaležnost.
Le pomislite nekoliko. Koiika dobrota božja je, n. pr. dar govorjenja: izmed vseh stvari je edini1 človek, ki zna govoriti. Pa glejte, ta prekrasni dar božji zlorabi grešnik in žali Boga, kolikorkrat se zlaže, zakolne, zmerja ali izpregovori kako drugo napačnost. Ali kolika neprecenljiva dobrola je to, da se moremo z Bogom pogovarjati, da moremo moliti; samo angeli v nebesih imajo še ta dar, na zemlji pa razun človeka nihče drugi. Kaj ne, kako ,nesramna nehva-ležnost" je to, če kdono če moliti, ali če slabo moli'. Večkrat stc že tudi slišati ali brali, kako zelo so ne-srečni oni ubogi otroci, ki nimajo ne očeta, ne ma-tere in ne morejo dobiti tudi nobenega drugega člo-veka, ki bi se jih usmilil in skrbel zanje. Olejle, vi pa imate tako dobre starše. ki tako ljubeznivo skrbe za vas. Zdaj pa pomislite: nili to ^nesramna nehvalež-nost", če otrok ni poslušen svojim staršem, če jih ne ljubi in spoštuje, če jih žali!
In tako si lahko ogledate po vrsti še druge grehe, in povsod boste lahko opazili. kako grd nehva-ležnež je vsak grešnik in da pač ni nobenega greha, ki
r
—    4    —
bi se ga ne držalo vsaj nekaj nehvaležnosti. Pa še neko strašnejšo reč moram omeniti: človek, kateri je nehvaležen Bogu in Ijudeni, se postavi še na nižjo stopinjo, kakor je žival. je še siabši kakor — brez-umna žival! Ne morem drugače, kakor da tudi to ne- M častno sramoto očitam nehvaležniku. Saj sv. pismo I tako uči. Veliki prerok Izaija je pričel svoje prerožke opomine s temi-le besedami: ^Poslušajte nebesa, in zemlja vleci na ušesa, ker Gospod g o -vori: Otroke sem si zredil in povikšai, oni pa so me zaničevali. Vol pozna svojega gospodarja, in osel jasli svojega gospoda; Izrael pa ne pozna mene in moje Ijudstvo n e r a z u m e!"
Le pazite, da bi se tudi Gospod kdaj tako ne pritoževal zopervas! Sv. Ivan Berhmans je nekoč opazoval psa, ko mu je gospodar metal koščke kruha v vodo, da bi ga privadil na lov povodnih ptic. Mladi svetnik se je čudil, kako je psiček pazil na vsak migljej svojega gospoda, kako je vselej urno izpolnil njegovo povelje, skočil v vodo in preplaval reko, da bi vjel kruhek. Berhmans vzklikne: ,,Meni da Bog večno pla-čilo, če sem poslužen in zvesto izpolnujem njegova povelja, njegove zapovedi; zato ga moram tudi jaz hitro in voljno vbogati, kakor psičeic svojega gospoda."
Glejte, tako pa deia prava hvaležnost.
Da se vam še bolj pristudi grda nehvaležnost, čujte ie en zgled. Filip, macedanski kralj. je nekoč sedel na sodnem stolu. Približa se mu sodnik in prosi pravice zoper nekcga iastnika, ki mu je požgal kočo in se polastil njegovega imetja. Pristavi pa svoji za-tožbi še to-lc okoliščino, da je bil onemu častniku rešil življenje, ko se mu je bila ladija ponesrečila, \n ga je bil vzprejel v isto kočo, kalero mu |e zdaj po-žgal. Priče so polrdile resnico te obtožbe. Kralj se razsrdi in obsodi zlobnega častnika tcr mu za kazen da na čelu neizbrisno vžgati besede: Nehvaležnež!
Da, tako sramotilno znamenje na čelu bi moral nositi vsak človek, kateri se noče skrbno izogibati greha in zvesto služili Gospodu!