Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Spij, in »bli. pollili II. gruppo - I.P.1.70%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XXII - N. 20 (65)
Udine, 15. novembra 1971
Izhaja vsakih 15 dni
OBISK DELEGACIJE POKRAJINSKE UPRAVE V LJUBLJANI
Za zaščito naše narodne manjšine
Mi beneški Slovenci obstojamo, imamo svoje kulturne organizacije in svoje časopise in nam pritičejo vse pravice, ki jih uživajo naši sorojaki na Goriškem in Tržaškem - Poudarili potrebo, da se uresničijo določila italijanske ustave o zaščiti manjšin in še bolj utrdijo meddržavni odnosi
Pred kratkim se je v Ljubljani mudila osemčlanska delegacija videmske pokrajine na čelu z videmskim pokrajinskim predsednikom Viniciom Turellom in je tako vrnila obisk slovenski vladni delegaciji, ki se je prav tako mudila na obisku v naši pokrajini.
«Zastopniki naše dežele Furianije-Julijske Krajine bodo v okviru upravnih določil zagotovili manjšin: čim večjo zaščito. V kolikor bomo upoštevali narodnostne pravice, v toliko bomo tudi utrdili odnose med obema narodoma v naši deželi in odnose med obema sosed-
nima državama», je dejal predsednik videmske pokrajine odv. Turello v odgovor na pozdrav člana slovenskega izvršnega sveta Jožka Štruklja, ki je v svojem uvodnem govoru zaželel, da bi uresničili dogovore Moro-Tepavac o globalni ureditvi vseh vprašanj ob največji možni zaščiti narodnostnih manjšin.
«Znano nam je, da ste naklonjeni zaščiti beneških Slovencev», je dejal Štrukelj. «Ti Slovenci obstajajo, imajo svoje kulturne organizacije in svoje liste ter imajo hkrati pravico razvijati svoj jezik, kulturo in navade».
V svojem govoru je Jožko Štrukelj dejal, da so se prvič sestali pred približno letom dni v Vidmu ter se dogovorili, da v duhu dobrososedskih odnosov, ki označujejo italijan-sko-jugoslovanske stike, uredijo vprašanji meje in manjšin. Obisk maršala Tita pri predsedniku Saragatu je samo potrdil visoko stopnjo medsebojnega prijateljstva. Jožko Štrukelj je pripisal pomembno važnost začetku poučevanja slovenščine na fakulteti za jezike v Vidmu ta mesec in tako le zaključil:
«Odgovorni in dolžni smo pred našimi državljani načenjati odprta vprašanja. Nas razvoj v Evropi že prehiteva in mi ne želimo zaostajati za njim, hočemo prispevati svoj delež k dobrososedskim odnosom».
«Odkar smo se pred enim letom prvič srečali v Vidmu», je dejal predsednik Turello, «se je v odnosih med Jugoslavijo in Italijo zgodilo marsikaj takega, kar ustvarja delovno vzdušje. Titov obisk v Italiji, srečanje Moro - Tepavac in tudi današnji pogovori ustvarjajo dobre pogoje za delo. Pred letom dni smo bili stvarni in smo govorili o vprašanjih vzajemnih koristi, kot so poučevanje slovenščine na u-niverzi v Vidmu, kulturni stiki, stiki med šolami itd». S posebnim zadovoljstvom je Turello poudaril, da je Slovenija med prvimi, ki so se priključili mednarodnemu zavodu za mehanske vede v Vidmu.
Med pogovori, videmske delegacije, ki je štela osem članov, med katerimi je bil tudi pokrajinski odbornik za turizem Romano Specogna, doma iz Podbonesca, so se tako predstavniki gospodarskih zbornic obeh strani kot tudi predstavniki različnih resorjev pogovorili o številnih problemih, od gospodarskih vprašanj, še posebej pa o maloobmejnem prometu, preko
koriščene številne možnosti gospodarskega sodelovanja, zlasti industrijska kooperacija ter skupno vlaganje kapitala v gospodarstvo. Ustanovljen bo poseben mešani odbor obeh gospodarskih zbornic.
Poudarili so potrebo po u-resničevanju določil italijanske ustave o zaščiti manjšin, da bi omogočili njihov vsestranski razvoj. Delegaciji sta razpravljali tudi o letalski povezavi med Ljubljano, Ronka-mi in Milanom.
Vladama Jugoslavije in Italije pa bodo posredovali predlog o prekategorizaciji nekaterih mejnih prehodov in o liberalizaciji carinske liste za potniški osebni promet po videmskem sporazumu.
i limili tiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiii n milili m
težav v telefonskih zvezah do naložb italijanskega kapitala v opekarne blizu madžarske meje. Pogovor je tekel tudi o turističnih objektih in predloženo je bilo, naj bi obe državi vzporedno z dograditvijo sistema kaninskih žičnic uredili tudi vprašanje prehajanja oseb na Kaninskem pogorju.
Pokrajinski odbornik Romano Specogna ie omenil izgrad-
njo sistema žičnic na Matajurju ter predlagal skupno načrtovanje v tem turističnem središču.
Po dvodnevnem obisku v SR Sloveniji je imela delegacija videmske pokrajine, potem ko je obiskale Bled in Velenje, sklepne razgovore v Ljubljani z delegacijo izvršnega sveta socialistične republike Slovenije. Po sklepnih razgovorih so izdali tudi skupno sporočilo.
V skupnem sporočilu so poudarili pomemben prispevek Slovenije in videmske pokrajine k razvoju dobrih meddržavnih odnosov. Ugotovili so, da se uspešno razvijata turizem ter blagovna izmenjava, da pa so še ostale neiz-
P0 SEDMIH LETIH POTEČE MANDAT
Izvolitev novega predsednika republike
Že od junija meseca naprej se v itiniu pripravljajo na volitve za novega predsednika naše republike • Stranke do sedaj še niso poslavile kandidatur, a po vsej verjetnosti bo tokrat izvoljen pripadnik katoliške stranke, ker so se baje komunisti, ki bodo odločali pri volitvah, sporazumeli s krščansko demokratsko stranko
Italijanski parlament se bo 9. decembra letos sestal z 58 delegati iz 20 dežel republike Italije in na skupnem — ter po vsej priliki ne kratkem — zasedanju izvolil novega državnega predsednika. Za datum sta se dogovorila predsednika obeh domov parlamenta Fan-fani in Pertini potem, ko že vse od pomladi dalje sleherno politično dejanje analizira v luči predsedniških volitev: kako bo takšen ali drugačen ukrep vplival na izid glasovanja o novem državnem predsedniku?
Senatorji, poslanci in deželni delegati se bodo v prvih dveh turnusih odločali s kvalificirano dvotretjinsko večino (673) glasov, dalje pa z navadno (505) vse dotlej, dokler se ne bodo zedinili za ustreznega moža. Praksa zadnjih let je namreč takšna, da si v tem hipu nihče ne upa napovedati, koliko dni bo trajalo glasovanje. Sedanji predsednik socialni demokrat Giuseppe Saragat je bil izvoljen z 21 glasovanjem in po 13 dneh zasedanja volilnega telesa. V tistih 13 dneh so stranke iz dneva v dan spreminjale zavezništva: Saragata so spočetka podpirali samo socialni demokrati, republikanci in liberali, medtem ko je krščanska demokracija podpirala svojega kandidata Leoneja. Po sedmem glasovanju je bilo Saragatu igre dosti in je svojo kandidaturo umaknil. Ker pa je krščanski demokraciji ta čas postalo jasno, da svojega kandidata ne bo spravila v predsedniško palačo, ker mu nasprotuje vsa levica, za 18. glasovanje so socialni demokrati ponovno kandidirali Saragata skupaj s krščanskimi demokrati. Kljub
temu zavezništvu pa je moralo Saragatovo ime še trikrat na glasovanje, preden je dobilo ustrezno število glasov.
Po nekaj krajšem postopku je bil leta 1962 izvoljen za predsednika Segni: v njegovem primeru je parlament zasedal le šest dni. 2e tedaj je bil Segnijev konkurent Giuseppe Saragat in pri 7. glasovanju je imel Segni le 50 glasov prednosti pred nasprotnikom. Spopad se je odločil pri 9. glasovanju, ko je Segni svojo prednost povečal na 109 glasov.
Po vsej priliki najbolj ne navadne pa so bile volitve predsednika leta 1955. Glasovali so sicer samo štirikrat, vendar pa je bil četrti izvoljen Giovanni Gronchi, ki je imel ob prvem glasovanju najmanj glasov (Barri 308, Merzagora 228, Einaudi 120 in Gronchi 30).
Italijanske stranke za zdaj še niso uradno postavile svojih kandidatur, se pa nanje pripravljajo. Krščanska demokracija, največja italijanska stranka, Hoče tokrat spraviti v predsedniško palačo svojega človeka, vendar še vedno okleva, ali naj volilnemu telesu ponudi enega samega kandidata ali cel šopek, s katerim bi pokrili razne politične simpatije. Nedavni sestanek vodilnega telesa stranke se je končal z raznim zbiraniem sil okoli centra, kar naj bi dalo prednost sedanjemu predsedniku senata Fanfaniju, toda tudi strankina levica ie bila na sestanku močno aktivna in je dala vedeti, da je njen kandidat še vedno sedanji zunanji minister Moro.
Če se bosta oba poglavitna kandidata med seboj uspešno nevtralizirala, bi se kot tretji lahko pojavil na sceni Ru-
mor, predsednik predzadnje italijanske vlade, še bolj pa naj bi spor v družini koristil sedanju predsedniku Saragatu, ki se v predvolilno kampanjo očitno ni mislil spustiti, ki pa bi bil prav gotovo pripravljen ostati v predsedniški palači, če bi okoliščjne pač tako nanesle. Precej so kandidati odvisni tudi od stališča komunistične partije, in tako Fanfani kot tudi Moro sta se v zadnjem letu dni potrudila obiskati Moskvo, ne brez zveze.
Disidentska komunistična levica, ki se je zbrala okoli dnevnika «Il Manifesto», je pred dnevi povzročila pravi škan dal z vestjo, da se vodstvo komunistov pogaja s Fanfa-nijem (pripisujejo mu, da je navznotraj zagovornik krepitve izvršilne oblasti, kar komunistom ni najbolj všeč, da pa po drugi plati v zunanji politiki ni pretiran atlantist, kar bi bilo morda precej pri srcu Moskvi, ki so ji te vrste de-golistični politični procesi še kar simpatični); komunisti so te očitke zavrnili, vendar samo deloma — dali so namreč vedeti, da se za kandidata še niso odločili, da pa so odprta vsa vrata za politični	dogovor,
to je, podprli bodo	tistega
kandidata, ki bo nudil več primernih garancij oziroma koncesij. Socialisti, ki	so del
vladne koalicije, pa	so na
zadnjem sestanku centralnega komiteja dali vedeti, da si od krščanske demokracije ne bodo pustili vsiliti človeka, ki jim ni povolji. V tem smislu so socialisti pustili	odprtih
dvoje vrat: ali širok dogovor med strankami za skupnega kandidata ali pa bodo postavili kandidaturo svojega človeka.
Zaskrbljenost hribovskih komunov
Skupščina Konzorcija hribovskih cest v naši pokrajini toži, da deželna uprava prepočasi dodeljuje pomoč
Pred kratkim se je sestala skupščina Konzorcija turističnih cest v videmski pokrajini, kateri so prisostvovali tudi župani ali njihovi delegati iz sledečih naših komunov: iz Ahtna, Dreke, Brda v Terski dolini, Nem, Rezije, Podbonesca, Tipane, Trbiža in nekateri iz Karni-je. Prisoten je bil tudi pokrajinski odbornik za turizem Romano Specogna.
Predsednik Konzorcija Turello je v svojem govoru o-brazložil, da se videmska pokrajinska administracija na vso moč trudi za vzdrževanje že obstoječih turističnih cest in gradnjo novih in da je bilo v te namene potrošenih že tri milijarde in 600
milijonov lir. Seveda bi morala pokrajini povrniti vsaj del stroškov dežela, a vse to gre prepočasi naprej, ker se ta bazira na datume, kdaj so bile prošnje vložene.
Ob zaključku govora je Turello še povedal, da je pokrajinska administracija pred nedavnim intervenirala pri deželnih organih, da bi čimprej zblokirali znatne pasivne ostanke, ki jih imajo na razpolago.
V diskusijo so posegli župani iz Brda, iz Nem, Rezije, Tipane, Trbiža in drugi in vsi izražali svojo zaskrbljenost glede vzdrževanja cest, če ne bo prišla pomoč pravočasno.
IIIIIIIUIIMIIIIIIHIIHUtHIIIIIItlllllillllMIIIIIIIIIttUlMIIIIMHMMHUmUmmMMUmiMMmMMIIIIIIIIIIIIIIItlllltllll
Odgovor deželnega odbornika Štoki
Pred nedavnim smo pisali, da je deželni svetovalec dr. Drago Štoka, ki pripada Slovenski skupnosti, poslal deželnemu odborniku Vica-riu pismo, kako to, da nihče ne poskrbi, da bi se v občini Naborjet v Kanalski dolini odstranili simboli fašizma, s katerimi so okrašene še danes številčne tablice mnogih hiš.
Sedaj je dr. Štoka prejel pismen odgovor od deželnega odbornika Vicaria, ki priznava, da so ti znaki res obstajali na nekaterih ta-
blicah v občini Naborjet. Nekateri lastniki hiš so sicer že v preteklosti te znake izklesali ali prebelili z apnom, a ko je to zbledelo, so ti znaki zopet zasijali. Lastniki hiš so sedaj povabljeni, da znake odstranijo.
Deželni odbornik Vicario v svojem pismu nadalje sporoča, da bodo ob prihodnjem ljudskem štetju popolnoma obnovili oštevilčenje hiš in da bodo zamenjali več tablic in da bo občinska u-prava poskrbela, da bodo fašistični simboli povsod izginili.
Predsednik italijanske republike Giuseppe Saragat
PREVEČ BIROKRATSKIH POSTOPKOV
IZ NADIŠKE DOLINE
IZ KRNAHTSKE DOLINE
Župani čedadskega okraja tudi letos na dan mrtvih v Kobaridu
Kakor že več let po tej zadnji vojni, je položila delegacija županov iz Beneške Slovenije in čedadskega o-kraja tudi letos na dan mrtvih venec pred kostnico pri Sv. Antonu v Kobaridu, kjer počivajo posmrtni ostanki italijanskih vojakov, padlih v prvi svetovni vojni. Delegacijo je, kakor vedno, vodil čedadski župan sen. Pe-lizzo. Po končanih cerkvenih obredih so položili lovorjev venec tudi jugoslovanskim vojakom, ki počivajo na kobariškem pokopališču.
Ob prihodu sta delegacijo sprejela predsednik tolminske občine inž. Papič in ita-
lijanski konzul v Kopru Messina.
Iščejo petrolej
Tudi po Nadiški dolini se je hitro raznesla novica, da iščejo na čedadskem področju in pod vznožjem gričevja med Ahtnom in Fojdo vrelce petroleja. Te dni je prišlo namreč na lice mesta več delavcev in tehnikov od eksperimentalnega geofizič-nega observatorija iz Trsta in pričeli z vrtanjem na več krajih.
Pravijo, da so našli tu pa tam nekaj, a uradne izjave ni bilo dane. Ljudje seveda ugibajo to in ono in si že zamišljajo lepšo bodočnost, saj nastajajo celo že pravlji-
ŠPETER
Še druge fabrike v Nadiški dolini
Zvedeli smo, da bo poleg tovarne podjetja Danieli iz Buttria pri Vidmu, ki je že postavila temelje v neposredni bližini Ažle, zraslo morda še več drugih industrijskih obratov. Tudi druga podjetja izven naše dežele so namreč zaprosila špe-tersko komunsko administracijo za olajšave pri nakupu zemljišč, ker bi tu, v Nadiški dolini, kjer je dosti domače delovne sile, zgradila industrije in večje laboratorije. špeterski župan prof. Cirillo Jussa se je v ta namen pred kratkim srečal s pristojnimi oblastmi s prošnjo, da bi zmanjšali vojaške služnosti, ki zelo ovirajo industrijski razvoj tega področja. Kot znano, je velik del teritorija špeterskega komuna podvržen tej «nadlogi» in posledice so zelo težke za ves okoliš.
Asfaltirali bodo cesto v Bjarč
Na prošnjo špeterske komunske administracije za dosego podpore, s katero bi uredili cesto, ki vodi v Bjarč, je direkcija previ-denčnih inštitutov dodelila v ta namen 19 milijonov lir. Uredili bodo tudi pokopališče v Dolenjem Brnasu.
Asfaltirali bodo tudi cesto v Gorenji Brnas
Prav te dni je odborništ-vo za javna dela sporočilo komunu, da je bilo nakazanih 50 milijonov lir tudi za asfaltiranje ceste, ki vodi v hribovsko vas Gorenji Brnas. Komunska administracija bo sedaj predložila načrt, ker tako zahteva zakon, in potem bodo verjetno takoj pričeli z delom.
Slaba novica za ribiče
Zaradi jesenske suše je poginilo izredno dosti postrvi v Nadiži. Ribiči so naleteli namreč v kotanjah, kjer je nekaj več vode, kajti Nadiža je pokazala na dostih krajih suha rebra, zbranih na tisoče velikih in malih
rib, ki so se tja zatekle, da bi se rešile pogina. Na tisoče rib so našli mrtvih na suhem produ.
Sedaj je v študiju načrt, da bi proučili, kaj di morali ukreniti, da bi preprečili poplave, ki so pogoste na pomlad in v jesem, in tudi Kaj ukreniti v času velike suše. Nujno bi bila potrebna seveda velika javna dela, kot so jezovi in obrečni nasipi, a vse to stane dosti denarja. Predsednik ribolov-skega društva Nadiške doline Renzo Borella je zagotovil, da se bo obrnil do pristojnih organov, ki naj bi ukrenili vse potrebno, da bi zopet oplodili Nadižo.
V Nadiško dolino, kot znano, zahajajo mnogi ribiči, in to ne samo domači, ampak tudi od daleč, ker v Nadiži ulove izredno okusne postrvi. In tudi na mizi marsikaterih lokalnih restavracij je kot specialiteta na krožniku: nadiška postrv.
če bo izginilo to vodno bogastvo, ne bodo prikrajšani samo ribiči in oštirji, ampak vsa Nadiška dolina, saj je bila za marsikoga nadvse atraktivna prav zaradi postrvi. Upamo zato, da bodo kaj ukrenili, da ne pridemo še ob ta, čeravno mali dar, ki nam ga je naklonila mati narava.
Umrl je Natale Tropina
Na žalost moramo poročati, da je umrl v videmski bolnici zaradi hudih poškodb, ki jih je dobil pri padcu s kolesa pred domačo hišo, 68-letni Natale Tropina. Bil je zelo priljubljen med svojimi vaščani in zato je njegova tragična smrt toliko bolj prizadela vso okolico.
Poroka
Pred kratkim sta se poročila Giovanni Pussini in Maria Petrig, oba iz našega komuna. Prijatelji jima čestitajo in želijo dosti srečnih let v zakonskem življenju.
ce o skritih zakladih v našem podzemlju.
Senjen sv. Martina v Čedadu
Letošnji senjen sv. Martina je bil zelo živahen in se je čulo ves teden po čedad-skih ulicah več slovenske kot furlanske govorice. Naši sosedi iz Soške doline prihajajo nakupovat dosti vsakdanjih potrebščin to-kraj meje in so jim posebno priljubljene nekatere trgovine, ki so bogato založene zares z vsemi zadnjimi modnimi novostmi. Letošnje «bankarele» so bile sicer dobro založene, a prodali so manj kot lani.
Tudi naših ljudi iz Nadiške doline je bilo posebno na dan goda, to je na dan velikega senjena 11. nov., kar precej. Senjen traja namreč več dni. Mnogi prihajajo iz navade, čeprav nič ne kupijo ali prodajo; pridejo v Čedad, da se ob tej priliki srečajo s starimi znanci in pokusijo novo vino.
Včasih je bilo drugače. Naši «Slovenji» so pripeljali na trg svoje pridelke: kostanj, sadje, krompir in drugo in s tem, kar so iztržili, oblekli vso družino za zimo. Kramarji so imeli zares pravi
SV LENART
sejem. Sedaj hodijo bolj po-gostoma v Čedad in Videm in sproti nakupujejo in tudi pridelkov je vedno manj ali pa jih prodajo doma, saj hodijo prekupčevalci s kamijo-ni po vaseh in tako ni treba nositi pridelkov na trg. «Puobči» zato ne pričakujejo več z nestrpnostjo senja, da bi jim oče prinesel nožič in «čeče» ne nosijo več «fa-coleta», darila, ki so jim jih včasih nosili starši s senja, če so bili pridni, časi se spreminjajo, ostala je pa tradicija, ki jo bodo v večji ali manjši meri prav gotovo ohranili tudi bodoči rodovi.
PODBONESEC
Posmrtni ostanki Ersilia Crucila počivajo na domači zemlji
Pred kratkim so prepeljali na domače pokopališče posmrtne ostanke Ersilia Crucila, ki je umrl zaradi vojnih posledic 23. decembra 1943. leta v Siracusi. Pokopali so ga z velikimi častmi ob prisotnosti številnih vaščanov in oblasti. Po cerkvenem obredu je spregovoril tudi župan in z ganljivimi besedami počastil vse padle v vojnah.
Položili vence na grobove padlih partizanov
Predzadnjo nedeljo v oktobru in na dan vseh mrtvih so domačini in številne delegacije iz tostran in onkraj meje položili vence in cvetje na grobove padlih partizanov, ki počivajo na pokopališču v Sv. Lenartu in v Matajurju.
Na lepo urejenem grobišču v Podutani se je komemoracije uradno udeležila delegacija konzulata SFRJ iz Trsta, ki sta jo vodila generalni konzul Trampuž in konzul Žvab, delegacija Zveze partizanskih borcev iz Vidma in Čedada, ki so jo sestavljali podpredsednik zveze ANPI iz Vidma Arrigo član vodstva iste Zveze Mario Kont, prof. Paolo Rieppi, prof. Luigi Bront, Grion, Federico Vincenti, Adelchi Gobbo in gospa Blažič. Poleg vencev že omenjenih delegacij so se poklonili spominu padlih borcev za svobodo z venci ZZB NOV iz Tolmina in Dobrove, društvo «beneških izseljencev» in drugi. Iz Dobrove je prišlo okoli tristo ljudi, med njimi tudi pevci, ki so zapeli borbene pesmi.
Pa ne samo delegacije, komemoracije se je udeležilo izredno dosti domačinov in bivših partizanov, ki so se borili za svobodo na tem koščku slovemke zemlje.
Nekateri so se napotili tudi v Matajur, kjer tudi počivajo slovenski borci. Na dan mrtvih je bilo tudi to grobišče okrašeno s cvetjem in venci delegacij in prižganih nebroj svečic, katerih plameni so še pozno v noč
južno pobočje Velikega vrha od Brezij do Viskorše štiri dni in noči v plamenih
Pogorela je tudi tovarna pohištva v Nemah
Komaj so se gasilci oddahnili od napornega dela v Nemah, kajti tu je do tal pogorela tovarna pohištva in velika količina blaga (40 dnevnih sob, orodje, vnetljiv material itd), za kar je bil lastnik tega podjetja Pasquale Sabella oškodovan za okoli sto milijonov lir, in že je prišlo do še silovitejšega požara. Začelo je goreti južno pobočje breškega Jalovca in plameni so se kaj hitro raztegnili proti zapadu, vse tja do Viskorše.
Gasilci, ki.so prihiteli na pomoč iz vseh strani in seveda tudi domačini, so gasili cele štiri dni od zore do
mrake. Ponoči je bilo vse delo prekinjeno, kajti gora je strma in polna nevarnih prepadov. Veter, ki je prav v tistih dneh močno pihal, je plamene razširil tudi na severno stran pobočja. Pogorelo je dosti grmičevja, nekaj drevja in kope sena. Škoda se bo gotovo poznala več let, saj je gorovje vse črno. Kako je moglo priti do tako velikega ognja, niso mogli ugotoviti, a domačini so mnenja, da ga je povzročil nehote kakšen lovec, ker samo ti zahajajo v te kraje v tem času, ker je verjetno odvrgel cigaretni ogorek v suho listje.
■MiiiiiiiMiiiiiiiiiiiimiimtiiiimi 111111111! mulinili milnimi n ih iinm ultimimi n iiiiiiiiiiiiitiiiiiHiaiiiiiiiiiiii,
TZPOD KOLOVRATA
Pevski zbor «Rečan» iz Ljes pri Klodiču v narodnih nošah pri papežu Pavlu VI.
plapolali na tej s krvjo prepojeni slovenski zemlji med zadnjo svetovno vojno.
Slovensko planiško društvo iz Gorice je ob tridesetletnici vstaje proti fašizmu organiziralo izlet v Gonars, kjer je pokopanih 415 bivših taboriščnikov iz Slovenije. Tudi tem žrtvam fašizma so slovenski planinci poklonili lovorjev venec. V Gonarsu bodo verjetno kmalu postavili tudi skupen spomenik umrlim v tem zloglasnem italijanskem taborišču.
Vodovod v Hrastovju dograjen
Dela za napeljavo novega vodovoda v Hrastovju so bila prav te dni dokončana. Sedaj bo imela vsaj ta vas zadosti pitne vode v vseh letnih časih. Ljudje, kakor tudi živina, so namreč hudo trpeli zaradi pomanjkanja te dragocene tekočine. Sedaj, upamo, ne bodo imeli več, teh težav in skrbi.
Državna pomoč za asfaltiranje cest Komun je te dni dal v «a-palt» dela za ureditev vseh cest v Sv. Lenartu in drugih njenih vaseh, ki jih bodo tudi asfaltirali. Delo bo stalo 36 milijonov lir, za kar je komun dobil 18 milijonov lir prispevka od države, ostalo pa bo kril sam.
Poroka Poročila se je naša va-ščanka Ueana Simaz z Mariom Tropino iz Čedada. Vaščani jima želijo dosti sreče in zadovoljstva na skupni življenjski poti.
Med generalno avdienco je papež Pavel VI. sprejel v baziliki sv. Petra tudi pevski zbor «Rečan» iz Ljes pri Klodiču.
Pevci so pričakali papeža v narodni noši in ko se jim je približal, so mu izročili simbolično darilo: košarico, v kateri so bili z veliko ljubeznijo položeni «beneška gubanca», kostanj Nadiških dolin in pa lesena rezljana čutarica domačega žganja.
Kaplan Rino Markič, ki vodi ta pevski zbor že več let, je papežu izročil tudi pergament s posvetilom v domačem beneškem narečju In v italijanščini.
Papež Pavel VI. se je z ganljivimi besedami zahvalil za prisrčno darilo in se tudi nekaj časa zadržal s pevci.
Pevski zbor «Rečan» se je ob tej priliki tudi udeležil svečanosti za pokojnim nadškofom Fogarjem iz Trsta. Pred odhodom je naš pevski zbor priredil tudi poslovilni večer, katerega se je udeležil poleg drugih visokih osebnosti tudi član jugoslovanskega diplomatskega poslaništva pri Vatikanu Tone Poljšak.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiittiiiitaiitiitiiiiiiiiiiiiiittiiiiiiiiiifti
IZ KANALSKE DOLINE
V Trbižu tečaj slovenskega in nemškega jezika
Tokrat moramo zapisati zares razveseljivo novico, saj so pokrajinski konzorcij za tehnično izobraževanje, ministrstvo za šolstvo in glavna tehnična direkcija na pobudo trbiške občinske u-prave sklenili, da bodo odprli v Trbižu, v tem mestu ob tromeji, večerne tečaje slovenskega in nemškega jezika.
Tečaj bodo obiskovali predvsem trgovci, turistični delavci in seveda tudi drugi, ki čutijo potrebo, da se nau-če jezika svojih sosedov.
Slovenski pregovor pravi: «kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš!» in tega se marsikdo zaveda, predvsem trgovci, ki se morajo posluževati tolmačev in jih drago plačevati, če hočejo prodajati svoje blago vedno številnejšim kupcem iz obmejnih dežel.
Tečaji se bodo pričeli še ta mesec in jih bodo vodili profesorji, ki dobro poznajo oba jezika.
illlillllllltllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllltllillll
Kaši dragi rajnki
IZ KOMUNA FOJDA: 32
letni Ettore Borgnolutti in 55-letni Galileo Scubla.
IZ KOMUNA TAVORJA-
NA: 68-letni Francesco Gia-rovitto, 76-letna Maria Cen-cig vd. Tomasino, 84-letni Luigi Shaurli, 57-letni Aldo Fadon in 64-letna Luigia Ma-corig ved. Masutti.
IZ KOMUNA PRAPOTNO:
81-letni Giuseppe Paussa, 66-letni Francesco Maran in 68-letni Francesco Giavitto.
IZ KOMUNA gPETER:
68-letni Natale Tropina in 73-letni Luigi Carlig.
IZ KOMUNA PODBONESEC: 65-letna Pia Bianchig por. Manzini.
IZ KOMUNA SOVODNJE:
70-letni Angelo Mulloni.
IZ KOMUNA DREKA:	75-
letni Giovanni Tomasetig in 80-letna Marianna Tomasetig vd. Tomasetig.
IZ KOMUNA NEME: 85-
letna Caterina Tonchia vd. Martinelli.
IZ KOMUNA TIPANA: 81
letni Luigi Levan in 76-letni Luigi Moderiano.
IZ KOMUNA GRMLK: 83-
letni Antonio Loszach.
Vsem svojcem naših dragih rajnkih izrekamo naše iskreno sožalje.
TIEPOLO V PA SS ARIANE
Vsekakor je bila ena največjih kulturnih manifestacij v naši pokrajini velika razstava Tiepola v Passaria-nu, ki si jo je ogledalo več kot tri sto tisoč obiskovalcev, med katerimi sta bila tudi predsednik vlade Colombo, koroški deželni glavar Hans Sima in številni obiskovalci iz Jugoslavije.
V vili Manin so ob dvestoletnici smrti velikega beneškega slikarja Giambattiste Tiepola priredili veliko retrospektivno razstavo zadnjega velikega baročnega beneškega slikarja. Razstavo so prireditelji pripravili nadvse skrbno in tudi poskrbeli za ustrezno propagando, tako da je bil zadnje mesece Passariano naravnost romarski kraj za številne ljubitelje likovne umetnosti.
štiriinsedemdeset let je živel Tiepolo in ustvaril v svojem dolgem življenju vrsto veličastnih del, ki so med vrhovi beneške likovne umetnosti, čeprav danes pripada njegovo delo vsemu človeštvu. Njegovo dolgo življenje je potekalo med študijem in delom, potova nji in življenjskimi zadoščenji podobno kot mnogimi velikim duhovom Evrope v starih časih. Kaj kmalu se je pokazal njegov izredni
slikarski talent in že s 23 leti je začel svoj veliki vzpon kot slikar. Postal je slikar velikih stenskih kompozicij in orisal je mnoge palače in cerkve v Benetkah in na deželi. Zlasti v Vidmu se je ohranilo mnogo njegovih tovrstnih del: na gradu, v stolnici, v nadškofijski palači, v Oraotoriu della Purità. Slikal je v Milanu, pa spet
v Benetkah in v Bergamu. Leta 1736 ga je povabil švedski kralj, naj bi mu poslikal kraljevo palačo. Potem je spet slikal v znanih beneških cerkvah, zatem pa v knezo-škofijski rezidenci v Wtirz-burgu. Po vrnitivi v Italijo je delal po Benečiji, posebno v vili Valmarana in v Vidmu. Petinšestdesetleten je odpotoval na povabilo kralja Kar-
la III.v Madrid, kjer je s svojima sinovoma slikal v kraljevi palači. To je bil labodji spev njegovega monumentalnega slikarstva. Tiepolo je živel kot velik umetnik življenje tedanje kulturne Evrope, ki se je na tej ravni manj menila za meje, narodnosti in morebitna politična prepričanja kot se danes.
ZA NAŠE DELO
Kaj bomo dolali talo iuonoo
iiiiiiMiiiiiHiiiiiiiiiniiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiitiniiiiiJiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiii
V Spomin Simonu Rutarju
12. oktobra je minilo sto dvajset let, odkar se je v vasici Krn rodil zgodovinar, geograf in starinoslovec Simon Rutar. Med zgodovinarji zadnjih dvajsetih let minulega stoletja je bil znan in spoštovan kot izredno sposoben raziskovalec in o-pisovalse preteklosti, zgodovine in življenja Slovencev, posebno na Primorskem.
Za nas, beneške Slovence, pa je delo Simona Rutarja še posebej pomembno, saj je med svojimi številnimi zgodovinskimi deli 1899. leta izdal tudi knjigo o Beneški Sloveniji, ki še danes predstavlja izredno dragocen in pomemben vir za
zemljepis, zgodovino, obi- so raziskovalci našteli 106,
čaje in etnografijo naše dežele. V tem svojem delu je zbral tudi množico dragocenih podatkov o naših krajih in ljudeh, ki jih lahko s pridom izkoriščamo še danes. Sicer pa ni niti pred njim niti za njim doslej še nihče napisal tako izčrpnega, zanimivega in znanstveno neoporečnega geografskozgodo-vinskega dela o Beneški Sloveniji kot prav Simon Rutar.
Simon Rutar je bil izredno delaven in plodovit znanstvenik. Raziskovalci njegovega dela so ugotovili, da je napisal izredno veliko število zgodovinskih člankov v raznih revijah in časopisih. Vseh zgodovinskih člankov
razen tega pa 69 knjižnih poročil in ocen ter 61 zapisov in novic, da o njegovih številnih knjižnih publikacijah sploh ne govorimo.
Simon Rutar je delal tiho in skromno in ni silil nikamor v ospredje. Kot geograf, zgodovinar in starmo-slovec bi delal čast sleherni univerzi v tedanji Avstriji, ker pa je bil zaveden Slovenec, se je pač moral zadovoljiti s službo gimnazijskega profesorja v Gorici, Kotorju, Splitu in končno v Ljubljani, kjer je tudi maja 1903. leta umrl.
NA POLJU spravljajmo zadnje jesenske pridelke. Shranjujmo jih prav tako skrbno kakor krompir. Nadaljujmo s kolikor mogoče globokim oranjem njiv, ki so namenjene za pomladansko setev. Hlevski gnoj raztrosimo že zdaj in ga podorjemo.
V VINOGRADU so trte prazne, toda dela je dovolj. Ob lepih dnevih okopavamo trte in jim gnojimo. Obrezujemo jih ter . izmenjavamo trhle kole. Popravljamo zidove, jarke in terase in kopljemo nove vinograde.
V KLET! začnemo mlado vino čistiti, brž ko se kipenje poleže. Večkrat ostane v njem nekaj nepredelanega sladkorja. Zaradi tega se vino dobro ne očisti in spomladi znova zavre. To lahko preprečimo tako, da dodamo mlademu vinu dro-žje, brž ko neha vreti. Včasih je nepopolne presnove sladkorja kriva premajhna toplota v kleti. Tedaj je treba v kleti zakuriti ali dodati vinu segretega mošta. Ko je vrenje nehalo, je treba sode dopolniti do vrha, sicer vino dobi «cvet».
V SADOVNJAKU začno z mrazom leteti iz tal na drevje samice zimskega pedi-ca in odlagajo pod skorjo jajčeca. Proti temu drevje ovijemo z lepilnimi pasovi. Ob lepem vremenu, ko ne zmrzuje, odžagamo suhe, nalomljene in nepravilno zrasle veje. Rane razkužimo s 5 odstotno raztopino modre galice. V neograje-nih sadovnjakih in ob cesti zavarujemo drevje proti zajcem s slamo, koruz-nico, latami, lubjem in podobnim. Jeseni izkopane di-v'ake zakopljemo v zemljo, pa ne v butarah, da ne splesnijo korenine. S strguljo odstranjujmo z drevja mah in lišaj.
HLEV naj bo čist, ker je živina pozimi vedno navezana nanj. Skrbimo, da breja živina ne bo na prepihu. V zadnjem času brejosti jo krmimo le z dobrim senom. Teletom razkužimo takoj po storitvi popkovino, da se ne vname in ne začne gnojiti. Da se tele ne presesa, naj v začetku pije le vsaki dve uri. Puščaj k merjascu le popolnoma dorasle svinje. Ne plemeni v sorodstvu.
MMtMIIIIMtllltllMIIIIIKIHIIIIIIMIII IIIIIMIIlllllllllllllllIIIIIIIIIHHillIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIItMIIMIMMIIIIIIIIIIIIIHIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUtililllllllllllllllllIIIIIIIIHIINH
NA POBUDO KLUBA STARIH GORIŠKIH ŠTUDENTOV
V Breginju slovesno odkrili spominsko ploščo bratoma Josipu in Nikolaju Tonkliju
OBIŠČITE . BESUCHEN SIE . VISITATE
modna hiša
IŠČITE
Dne 24. oktobra t.l. so v Breginju ob vznožju kobariškega Stola, vasi, ki je bila v preteklosti združena z Beneško Slovenijo in je prišla pod Avstrijo šele 1914. leta, odkrili spominsko ploščo bratoma Josipu in Nikolaju Tonkliju. Ta dva brata, prvi se je rodil 1834. leta in umrl 1907., drugi pa se je rodil 1844 leta in umrl 1907., sta se namreč rodila v tej hribovski vasici in postala velika narodna buditelja, borca za svobodo in napredek gori-ških Slovencev.
Že i’ preteklosti je dal Bre-ginj več znanih mož, sedanjim rodovom pa sta mogoče najbolj znana bi ata Josip
in Nikolaj. Oba sta bila namreč poslanca^ Josip v državnem zboru na Dunaju, Nikolaj pa v deželnem zboru v Gorici in neumorno delovala za narodni preporod na Goriškem v drugi polovici preteklega stoletja.
Domačini ju niso pozabili, še manj pa Klub starih gori-ških študentov, ki je pripravil proslavo te in še mnogih drugih spominskih plošč zaslužnim možem.
Proslave v Breginju se je tuleležilo izredno dosti ljudi iz te in onkraj meje. Po uvodnih besedah predsednika Kluba starih goriških študentov Franca Gorkiča je ploščo odkril predsednik tol-
minske občine inž. Ferdo Papič nato pa so se vrstili številni govori, deklamacije osnovnošolske mladine iz Breginja, pevski zbor iz Tolmina pa je zapel več starih narodnih budnic. Posebno ganljivo so odmevale po vsej okolici besede «Možje in fantje slovenski, žene in dekleta Slovenke, pozdravljeni!». Proslavo je zaključil Ludvik Zorzut z domačimi verzi, ki je dopolnil prazni-ško razpoloženje domačinov in vseh navzočih, ki so prišli za to priliko v Breginj in se tako oddolžili tema zaslužnima sinovoma slovenske zemlje.
UJ
i-
LJUBLJANA — MARIBOR — OSIJEK
♦	Damska in moška moda
♦	Kamgarni in mikane tkanine
♦	Preproge strojne in ročne	izdelave
♦	Otroška, damska in moška	tekstilna	konfekcija
♦	Usnjena konfekcija (plašči,	suknjiči,	itd	),	krzno
♦	Usnjena galanterija, čevlji
Pri nakupu z devizami ali čeki 10% popust
♦	Moda per signora e per uomo
♦	Maglie di lana
♦	Stoffe colorate
♦	Tappeti eseguiti a macchina ed	a	mano
♦ Confezioni tessili per bambini, uomini e signore
♦	Confezioni di pelletteria (soprabiti, giacche, ecc.). pellicce
♦	Chincaglieria in pellame, scarpe
Sconto del 10% acquistando con valuta estera o con assegni
♦ Damen- und Herrenmode
♦ Wollstrickwaren
♦ Kammgarn- und Streichgarnwebe
♦ Maschinengewirkte und handgearbeitete Teppiche
♦ Kinder-, Damen- und Herren-Textilkonfektion
♦ l.ederkonfektion (Màntel, Rocke, usw ), Pelze Ledergalanterie, Schuhe
Beim einkauf mit Devisen oder Schecks 10% Nachlass
 	  n	n	mm	imun	lumini	m	luminili	tiiimiiiiiiin	iiiiuliMMiiiiiilii	mm	m	iiiiiiiiiiiii	ninnili	unni	    Ili..................................................................................................................................................................................
France Bevk
Kaplan Martin Čedermac
28
Rakar je izgovoril ime brez pomisleka, s trdnim glasom, kakor da ga ne muči niti najmanjši dvom. Njega in Birtiča je razdvajala stara mržnja. Res, Birtič je bil malce potuhnjenega pogleda, rad je usekal za hrbtom, a ovaduh ni bil, tega Čedermac ni mogel verjeti. Njegova misel se je bila po poti zagrizla v nekoga drugega in ga ni izpustila.
«Ne», je odmajal z glavo, «Birtič to ni! Vane, ne sodi prenaglo,’ ne delaj krivic! Nekdo drug je. Menda se ne motim».
«Kdo?».
«Tega ti zdaj ne povem».
«Zakaj ne? Volku je treba polomiti zobe», je vrgel Rakar grozeče.
«Potem ti pa še posebno ne povem. Da spraviš v nesrečo sebe in vas. Ali si ob pamet?».
«Saj ne trdim, da bi ga ubil. In če bi ga tudi, bi ne bilo škode».
Čedermaca je bilo zdaj skoraj strah kovačeve bližine. Nekaj močnega, nasilnega je velo od tega človeka. Kaplanu je bilo nasilje zmeraj zoprno in tuje, a se je zdaj vendarle za hip pomudil ob vprašanju: zakaj bi ne smel tudi jaz, kar smejo drugi? In kakor da sebi ugovarja, je rekel Vancu:
«Ne, Rakar, nikar ne misli, pravice ne boš dobojeval z nasiljem in s krvjo. Ljubezni ne pridobiš z mržnjo. Le verjemi!».
Vane Rakar ni bil njegovih misli, a mu ni ugovarjal.
Medtem sta bila dospela do vasi. Pogreznjena vsak v svojo misel sta stopala po klancu.
Kovač se je ustavi pred svojo hišo in ponudil Čedermacu veliko, raskavo desnico.
«Dajte mi roko, gospod!» je rekel.
«Zakaj?».
«Nič! Samo roko mi dajte!» je vztrajal kovač.
Stisnil mu jo je tako krepko, da ga je zabolelo. V tem stisku roke je bilo nekaj, kar je šlo do srca.
Katina je stala na pragu in ga veselo, razburjeno sprejela. Zaradi misli in občutkov, ki so ga vso pot obhajali do nje, je ni pogledal. Bil je mračen, obraz se mu je neznansko daljšal; le stežka se je premagoval, da ni takoj vzrojil.
«Tu so bili», mu je povedala.
«Že vem», ji je rezko odgovoril in postavil palico v kot. «Prinesi večerjo!».
Odšel je v izbo in sédel v naslanjač.
Ob misli, da je zopet doma, ga je obšel rajski občutek ugodja; za trenutek se je sramoval togote, ki se mu je nabirala v prsih. Katina ga je plaho pogledovala. Bila je globoko razočarana, ranjena v svojem veselju nad njegovim prihodom. Kaj mu je? Ni ga mogla razumeti.
«Ničesar niso našli», je rekla, ko je postavila večerjo na mizo.
«Kaj bodo našli, če pa ničesar ni!» je nejevoljno otresel. «Čudim se le, da jim ti nisi povedala, kje naj iščejo».
Katina je prepadena, užaljena obstala na mestu.
«Zakaj naj bi jim jaz povedala?» je vprašala zavzeta.
«Je že dobro! Se bova že potem zgovorila. Zdaj mi prinesi kozarec vina!».
Premagoval se je, a ga je vendar vedno huje razburjalo. Jed se mu je uprla. Porinil je krožnik od sebe, vzel tobačnico, a je ni odprl, čakal je na vino.
«Počakaj za trenutek!» je rekel, ko je postavila pre-
denj kozarec in hotela oditi. «Ali res ničesar nisi povedala?» jo je ostro pogledal. «Prav ničesar?».
«Moj Bog, niti besedice nisem črhnila», se je Katini krčevito zatresla glava. «Lahko mi verjameš. Saj jih niti dobro razumela nisem».
«Ne govorim o današnjem dnevu», je naglo odsekal, «Ali nisi drugače komu kaj povedala? Ne le, kam sva skrila katekizme, ampak na splošno... O tem, kar se doma govori...».
Dekle je na videz z muko razmišljalo, da bi se spomnilo.
«Ne veš?» Gospod Martin je zagorel kot slama, zvišal glas, a ga je takoj zopet potišal. «Ti ničesar ne veš? Ali naj ti pomagam, da se spomniš? Ali naj ti? Pa oni večer, ko sem ti rekel: nikoli več, rajši v ječo... Ali tudi o tem nisi nikomur nič rekla?».
Katina je sklonila zardeli obraz, solze so ji stopile v oči.
«Ne vem», je zajecljala. «Morda sem».
«No, torej!». Čedermac je bil zadovoljen, da ni lagala, a jeza ga ni popustila. «No, vidiš! Klepetulja! Baba! Komu si to povedala?».
Sestra je stiskala ustnice in vsa žalostna gledala izpod čela; v tem trenutku je bila na videz kot nebogljen otrok.
«Ali naj ti tudi zdaj pomagam?».
«Saj se ne spominjam...».
Očitna laž. Čedermac se je dvignil, rasel skoraj do stropa in sršel v njo.
«Ne spominjaš se?» mu je glas nehote uhajal v višino. «Vidim, tvojemu spominu je treba pomagati. Komu si povedala? Ali hočeš, da ti ga imenujem? Zefu si izklepetala. Klinjonu si vse povedala. Da ali ne?».
Prikimala je, se obrnila v sterto in zajokala.
«Ha, vidiš!» je razjarjeni brat dvignil pest proti nji. «Vidiš, da je res!».
IliFiU
w*+u
wS££2Sì&99s
za
Sta
kaj medved
V zelo starih časih medved ni prespal zimskih mesecev, kakor zdaj vsako leto. Poleti in pozimi, naj je sonce pripekalo ali ne, je od zore do mraka kolovratil okrog in preganjal ter mučil ostale živali.
Velik in močan, kakršen je bil že takrat, se je lepega dne oklical za kralja v svoji deželi in zapovedal ostalim živalim, da se morajo ravnati po njegovih ukazih. Manjše in slabše živali je mučil na vse pretege, vendar mu nobena ni upala reči žal besede ali storiti kaj drugega, kar mu ne bi bilo pogodu. Bil je pač hrust brez primere in živali so se ga bale.
Nekega dne v pozni jeseni, ko je kosmatinec odšel na lov, so se živali njegovega kraljestva zbrale na bojni posvet. Odločile so, da ne bodo več prenašale njegovega nasilja.
«Stric kosmatinec se je polenil», je menila veverica. «Ne išče si več hrane, ker jo zlahka vzame vsakomur izmed nas. Poslušajte, kaj sem doživela. Nabrala sem si nekaj orehov in si jih zakopala za ozimnico, kar ti od nekod prilomasti kosmatinec, mi razkoplje jamo in razmeče orehe na vse strani. To se mu je zdelo še sila zabavno, vrhu tega pa se mi je še rogal. Saj ga je veselilo, da me je razkačil».
«Pravi neotesanec je!» je pristavila tetka zvitorepka. Preteklo poletje se je igral z eno mojih lisičk in jo tako močno povaljal, da sem že mislila na konec ubogega revčka».
«Ne škoduje nam samo takrat, kadar spi..» se je oglasil volk. «Zato si večkrat želim, da bi vsaj dolgo spal in nas pustil pri miru. Potem bi si lahko vsi skupaj malce oddahnili in bolje zaživeli. Če je buden, pa res nikoli nimamo miru».
«Tudi sam sem že mislil na to, kako bi se ga iznebili vsaj za nekaj časa», je rekel zajec. «Znano je, da rad spi v mraku. Spat pa gre navadno s kurami in tudi vstane z njimi. Dokler ga ne objame sonce, sploh ne ve, da se je zdanilo. Zadnje čase spi v duplini nekega velikega drevesa... Kaj ko bi ga zaprli v tisto duplino, da ne bi mogel več na piano?! Tako bi imeli vsaj nekaj časa popoln mir. Med-
tem ko bo spal, pa bomo nekako iztuhtali, kako bi se ga iznebili za vse večne čase...».
Vse živali so odobravale dolgouhčev bojni naklep. Naslednji večer so oprezovale, kdaj se bo kosmatinec zavlekel v svoj brlog in zadremal. Ko se je to zgodilo, je dal zajec znamenje. Vse živali so pričele prinašati kamenje, listje in blato. Zadelale so vhod v medvedovo duplino. Svetloba zdaj ni več prodrla vanjo in medved tudi ni mogel pobegniti iz drevesa.
Do tistega dne se je ob zori vselej prebudil, naslednje jutro pa je kar dalje smrčal, ker ga je obkrožala trda tema, čeprav je bil zunaj že beli dan.
Od časa do časa se je seveda prebudil, ko pa je videl, da je okrog njega še vedno tema, se je obrnil na drugo stran in zaspano zabrundal: «Zdaj z.daj bo nastopilo jutro!». Ko se je vnovič prebu-
dil, si je rekel: «Ne spim dobro. Se nikoli se nisem ponoči prebujal kakor zdaj!». Potem pa se je zvil v klobčič m spet sladko zaspal.
Prespal je vso dolgo zimo in bi spal prav gotovo še dandanes, če se ne bi ostalini živalim pomladi zazdelo, da je že prišel čas, da ga prebude.
«Dovolj dolgo smo živeli v miru», je rekla lisica. «Lahko bi nam še umrl od gladu, če bi ga pustili predolgo spati. Raje odstranimo tisto kamenje in poglejmo, kaj je z njim».
Lisica in zajec sta odšla k staremu drevesu in polagoma odva'ila nekaj kamnov. V brlog rjavega kosmatinca je po-sijal žarek sončne svetlobe.
Živali so se naglo razbežale, da kosmatinec ne bi videl, kdo ga je bil za vso zimo zaprl v drevesno duplino.
Sončni žarek je posvetil kosmatincu naravnost na glavo. Odprl je oči in dolgo
časa na vse kriplje pretegoval svoje zaspane ude.
«Prevroče mi je v tem tesnem brlogu! Želim si svežega zraka! Ven iz te luknje!».
Še enkrat se je pretegnil, nato pa je stopil izza drevesnega lubja na trdna tla. Začudeno je pogledal krog sebe. Drevje se je ozaljšalo z zelenim listjem, cvetovi so se odprli in zrak je bil topel. Obkrožala ga je dišeča cvetoča pomlad!
«Lepo, lepo», si je rekel. «Menda sem res prespal vso dolgo zimo! Pa nič ne de, saj je bilo kar lepo. Odslej bom v zimskih mesecih še večkrat takole polenarii».
Odzibal se je skozi gozd, da bi si ulovil kaj za pod zob.
Od tistega časa si medved ob nastopu zime vedno poišče kako udobno duplino, zakrito pred mrazom. V njej se zvije v klobčič in spi vse dotlej, dokler ga ne prebudi pomlad.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIUIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIinilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllll
Pravljica
Kaj? Pravljica da je umrla? To ne more biti res! Nikakor ne! Pravljice še dolgo ne bodo zagrebli. Sicer pa sem to samo sanjal. A niti tega ne! Nekdo mi je rekel: «Pravljic ni več!».
Tako je to bilo. Besedam nisem verjel, ker vem, da pravljica še živi. In vendar me je zadelo v srce, kakor da so poskušali ubiti dušo moje mladosti.
Otrok brez pravljic, brez vsega, kar je nenavadno in lepo, bi bil kot starec, kot svet brez ptičjega petja in brez cvetočih livad. Kakšen bi bil svet, če bi nebo utihnilo in bi okoli nas zijala sama puščoba?
V svoji mladosti sem rad poslušal in bral pravljice, kjerkoli sem naletel nanje. Danes se komaj spominjam, katere pravljice so to bile, kdo mi jih je pripovedoval ali kje sem jih bral. Poleg svojih domačih se živo spominjam samo enega pripovedovalca pravljic in pogosto mislim nanj.
To je bil kovač Miha. I-mel je veder obraz in roke vse črne od oglja. Toda te roke so bile čudovite. Meni se je vsaj tako zdelo. Iz kosa surovega železa so znale skovati podkve za čevlje.
iiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimniiiiiiiinn,!,,
Človek in žival
Ko sem bil še majhen, smo imeli kužka. Vedno se je motal okrog mene.
Nekoč sem s škarjami rezal pajace. Pa se je zgodilo, da je kužek zamahnil s tačko po Škarjah in se zbodel. Žalostno je zacvilil in mi pokazal krvavo tačko. Jaz pa sem bil hud in sem ga ozmerjal: «Ti si neroda, ti!» In še s šibo sem ga po zadnji plati. Zato, da si bo zapomnil! Kužek je zbežal v kot. Tam je milo jokal in si lizal rano.
Kmalu nato sem se pa še jaz zbodel v levo roko. Izpustil sem škarje in zakričal, da je kar odmevalo po hiši. Z levico sem mahal po zraku in z nogami sem divje cepetal po tleh. Tedaj je kužek nehal cviliti, šepajoč se je priplazil k meni, nagnil je glavo po strani in z enim očesom pogledal na mojo roko. Potem je začel oblizovati rano na mojem prstu.
Tistega dne sem prvič spoznal, da je žival mnogokrat boljša od človeka.
Moj oče je bil čevljar, to morda že veste. Kadar je naredil težke delavske čevlje, mi je dal mero in rekel:
«Skoči k Mihu in mu reci, naj skuje podkve! S seboj jih prinesi!».
Tako naglo kolikor sem le mogel, sem tekel v sosedno vas v dolini. Mudilo se je, a hitel sem tudi zato, ker takrat nisem znal počasi hoditi. Planil sem v kovačijo, kakor da bi me kdo izstrelil iz topa in iztresel naročilo.
«Dobro», je rekel kovač in vrgel kos železa v žerjavico. «Počakaj!».
če je bilo treba skovati tri pare podkev in zraven še žeblje, sem moral precej dolgo čakati. A bil sem nemiren otrok in mi je bilo težko dalj časa prestati na istem mestu. Včasih sem kovaču gonil meh, a tudi to ni bilo zabavno, če je predolgo trajalo. Tedaj sem se začel nestrpno ozirati skozi vrata, posebno kadar se je že mračilo.
Miha je to opazil, zato je v takih trenutkih odprl svojo zakladnico pravljic.
Na isti način me je nekoč zabaval tudi mlinar Jaka, ko sem čakal, da mi zmelje mešič žita.
Res ne vem, od kod je imel Miha toliko pravljic in pripovedk. Znal jih je zelo mnogo in vse so se mi zdele nove. Pripovedoval jih je, medtem ko je udarjal s kladivom, da so pršele iskre.
Ne spominjam se več niti ene njegovih pravljic, nobene bi ne mogel gladko povedati. Vem samo to, da mi je bilo lepo pri duši. Toda dobro se spominjam konca, ki je bil pri vseh pravljicah enak: ko sta se kraljevič in kraljična po mnogih zaprekah slednjič vzela, so priredili razkošno svatbo.
«Na svatbo so povabili tudi mene», je Miha končal svoje pripovedovanje, «Tam sem toliko jedel, da sem še danes sit».
Ta konec mi je zelo ugajal. Takrat sem rad verjel vse, kar se mi je zdelo nenavadno in lepo. Pravljica s takim koncem se mi je zdela še verjetnejša.
Še danes bi rad verjel, da je bil kovač Miha res na tisti svatbi. Pa, žal, tega ne morem več. Toda pravljice imam še vedno rad. Poznam dve vrsti ljudi,’ki mi niso pri srcu. To so tisti, ki se ne znajo smejati, in tisti, ki ne cenijo pravljic — ki so bile duša moje mladosti. Zanje so pravljice res umrle, a zame so še vedno žive.
France Bevk
Zakaj pa si strahopetec
Na dvorišče so pripeljali visoko naložen voz snopja. Kure, race in gosi so od vseh koncev pritekle na dvorišče in se zakadile pod voz. Od snopja je viselo nekaj klasov pšenice. To klasje bi rada vsaka žival dosegla in izluščila iz njega zlatorumena zrna. Zanje ni boljše poslastice od pšeničnega zrna.
Kure so visoko odskakovale od tal. Počepnile so, zagnale z nogamikviškustegnile so vratore in si pri vsem tem pomagale s perutmi. Race so kar naprej žlubodrale in so tudi skušale odskočiti. Največ uspeha so imele s svojimi vratovi gosi.
Pri tem delu sta bila zelo nesrečna petelinčka Mali in Veliki. Malemu je tiste dni komaj odpadel puh okrog grebena. Čeprav je bil živahen in okreten, je skakal okrog samo nekje pri tleh. Petelinček Veliki je bil dvakrat večji od Malega, odrasli kuri pa je kljub temu segal z glavo komaj do repa. Telo je imel na visokih nogah. Kolena so mu bila strašansko debela. Tudi Veliki se je odganjal od tal, klasja pa seveda ni dosegel. Tako sta Mali in Veliki hodila okrog voza in sta se skušala prisliniti h kuri, k žlubodravi raci ali gosi. Vendar teh dveh prisklednikov nihče ni maral.
Zdelo se je, da ne bosta dobila nič za pod zob, ko nenadoma stara gos ujame klas. A bila je preveč požrešna. Stisnila ga je tako močno, da je eno zrno zajadralo v loku k Malemu in Velikemu. Debelo zlatorumeno zrno je padlo med njiju. Oba sta skočila, da bi ga pohrustala. Mali bi sedaj seveda bil prikrajšan, če se ne bi domislil ukane. Kriknil je Velikemu:
V kurjem jeziku pomeni to « kača ». štorkljač Veliki se je v strahu odrinil v zrak in si skušal pri tem pomagati s kilavimi perutmi. Medtem ko je bil Veliki v zraku, je Mali zrno pobral, ga hitro požrl in stekel v živo mejo. Ko je veliki bil spet na tleh, je ukano spoznal. Ubral jo je z dolgimi skoki za Malim. Toda v živo ograjo ni mogel, ker je bil prevelik. Mali si je na varnem podrgnil s krempljem po kljunu in počakal, da Veliki odide. Rekel mu je:
Kuriku-riki-aaj!», kar pomeni v kurjem jeziku: «Zakaj pa si strahopetec! ».
Bela kača s kronico
Bila je kmetica in je imela otroke. Hodila je na polje delat, otroke pa je puščala doma ter jim v skledo dajala mleka, da medtem niso bili lačni.Vselej so vse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so pridni.
Otroci pa so rekli: - Saj ne
m n ninniti tu milimi m
mnMiMninnniHiiiniinnnntnitimntinniiiuinuninntnnintniitniiiMitnminMMM
Čmrlj je pomagal zajčku
Nekoč zgodaj zjutraj je zajček šel na polje in se je do sitega najedel zelja. Potem se je napotil domov. Toda močno se je začudil, ko je našel vrata v hišico zaprta.
Zajček je zaklical: «Kdo mi je zaprl hišo? Kdo je v njej? Odpri! Hočem v svojo hišo! Buh, buh, buh!».
Vekdo je iz hiše odgovoril: «Odslej bom v tej hiši jaz stanovala! Tukaj mi je všeč! Jaz. sem — koza rogata! Kdor pride do mene, ga raztrgam. Tudi tebe!».
Zajček se je koze bal. Zbežal je in poiskal prašička. Ta ga je vprašal: «Kam hitiš, zajček?».
Zajček je odgovoril: «Šel sem na polje nad zelje. Ko sem se vrnil domov, sem našel vrata zaprta. V moji hiši se je naselila koz.a rogata. Bojim se je. Prašiček, pojdi ti in jo preženi iz moje hiše!».
Prašiček pa je rekel: «Dragi zajček, tudi jaz se koze bojim».
Zajček je tekel dalje in je srečal psa. Ta je vprašal: «Kam zajček.?».
Zajček je odgovoril:	«V
moji hiši se je naselila koza rogata. Pes, pojdi ti in jo preženi iz moje hiše!».
Pes je dejal:	«Dragi	zaj-
ček, tudi jaz se koze bojim».
Zajček je tekel in tekel. Zagledal ga je čmrlj. Zaklical mu je: «Kam se ti tako mudi, zajček?».
Zajček je rekel: «V moji hiši se je naselila koz.a rogata. Bojim se je».
Čmrlj je odgovoril: «Dragi zajček, jaz ti kozo preženem iz hiše!».
Zajček je dejal: «Dobri čmrlj, ti si premajhen, da bi mogel iz. moje hiše pregnati kozo rogato!».
Čmrlj pa ni odnehal: «Preženem jo! Jaz se nič ne bojim koze rogate!».
Odletel je k zajčkovi hiši in zaklical: «Kdo je tam? Odpri mi! Bz, bz.!».
Koza je zameketala: «V tej hiši stanujem zdaj jaz, koza rogata. Tebe, čmrlj, se prav nič ne bojim».
Čmrlj je zletel v hišo skozi okence. Z želom je pičil koz.o v uho. Koza je zakričala: «Me, me, me!» Odprla je vrata in zbežala.
Zajček je veselo zaklical: «Hvala ti, čmrlj! Majhen si, a premagal si veliko kozo rogato. Zopet sem doma v svoji ljubi hišici!».
jemo sami, k nam hodi tudi lep ptiček jest.
Mati si je mislila, da prihaja kakšna mačka in je z o-troki. Vendar se ji je čudno zdelo, da otroci pripovedujejo o lepem belem ptičku. Hotela se je prepričati, kaj je. Skrila se je tedaj v hišo in postavila otrokom mleko v veži kakor ponavadi ter čakala kaj bo.
Kmalu se je privila izpod mize bela kača z lepo krono na glavi ter se zvila najmlajšemu v naročje. Mati je bila vsa trda od strahu. Otroci pa so božali in gladili lepega ptička. Ko se je kača najedla, je stresla lepo kronico z glave in se spet izgubila v luk njo.
Brž ko je kača izginila, je mati skočila v vežo in spravila otroke na varno; seveda ni pozabila pobrati tudi krone. Dala jo je v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Žena si je mislila: - Kaj neki more to biti? Morda ima krona tako moč? Zato so dali krono proč in kmalu je bila preja povita. Nato so dali krono v žito. Merili in merili so žito, pa ni nikdar pošlo v njihovi kašči.
Tako so devali kronico tudi k drugim rečem in v kratkem času se je hiša tako opomogla, da je bila najpremožnej-ša v vasi.
Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil pri hiši tisti rod, ki je z belo kačo prijazno in lepo ravnal.