Dopisništvo je potrebno
V vasici Javor na jugo-vzhodnem delu naše občine, ki ima 40 hiš, raztresenih po gričih tja do Pečarja in Bes-nice, živi in dela med 180 do 200 prebivalci tudi naš stalni in gotovo najstarejši dopis-nik našega lista, 59-letni uči-telj  Andrej   Berčič.
Andrej Berčič
»Koliko let ste žc v tej vasi?«
»Sem sem prišel leta 1934, tako da sem praktično tu že 36  let.«
»Ali je bila služba v Ja-voru tudi vaša začetna služ-ba?«
»Bila je začetna, saj sem maturiral na učiteljišču v Ljubljani  leta  1933.«
»S kakšnimi občutki ste sprejeli službo v precej od-daljenem hribovskem kraju?«
»Takrat sem bil sploh ve-sel, da smo službo lahko do bili in da nisem bil poslan v Prekmurje ali Belo kra-jino.«
»Kako ste začeli s pou-kom?«
»Leto dni pred mojim pri-hodom so šolo šele odprli. Prej je bila zasilna, kjcr je učil le župnik. Ob mojem nastopu sem imel 70—80 učencev, ki so hodili v osem razredov. Učil sem vseh osem razredov.«
»Kakšno pa je bilo življe-nje nasploh v tej  vasi?«
»Posebnega življenja ni bi-lo. Vas je imela gostilno in tu so se shajali mladi Ijudje iz sosednjih hribovskih vasi. Med njimi je bilo veliko pretepov, saj drugega dela niso imeli in je bil pretep neke vrste Ijudska folklora. Vas je bila razdeljena med naprednjake in klerikalce, toda slednji so imeli glavno besedo, saj je bila vas iz-ključno kmečka in o delav-cih ni bilo ne duha ne slu-ha.«
»Kako je bilo tu med voj-no in po njej?«
»Med vojno je šla skozi vas okupacijska meja med Italijo in Nemčijo. Takrat so podrli 18 hiš in poslopij z drevjem vred tam, kjer je tekla meja. Ljudje so se iz-selili in nekaj jih je ostalo na  novih  domovih.«
»Kdaj je vas dobila novo šolo?«
»Zidati so jo začeli leta 1939, vselili pa smo se 1943. leta.«
»In je med vojno šola de-lala?«
»Je. Samo v začetku vojne nekaj mesecev ni, ker še nismo vedeli, karn bo šola pripadla, k Italiji ali Nem-čiji. No, prišli smo pod Ita-lijane in pouk je stekel.«
»Pa po vojni?«
»Od osvoboditve leta 1945 je šola redno delala. Stran-ke, ki so bile v šoli, so se izselile in tako je šola zadi-hala s polnimi pljuči.«
»Koliko učencev pa ima šola sedaj?«
»Sedaj imamo le 4 razre-de in 26 učencev, oni iz viš-
jih razredov se vozijo y po-polno  osemletko  v   Polje.«
»Kako to, da imate sedaj manj učencev kot pred voj-no?«
»Leta 1939 je bila ustanov-ljena šola tudi v Besnici in učenci od tam so odpadli. Veliko ljudi se je po vojni odselilo, pa tudi družine ima-jo manj otrok in tako sc število prebivalcev in otrok manjša: y vasi imamo več praznih hiš.«
»Ali ste že dolgo dopisnik in zakaj?«
»Sem že nekaj let. S svo-jimi dopisi pa hočem tudi to vasico z bližnjo okolico po-tegniti iz anonimnosti, da ljudje vedo, da tudi mi ob-stojamo   in   nekaj    delamo.-:
»Boste ostali še nadalje naš dopisnik?«
»Verjetno bom. Je pa tež-ko pisati iz krajev, kjer se le redkokdaj zgodi kaj po-membnega, vredno /a obja-vo.«
»Kako glcdate na novalet-ne nagrade najboljšim dapis-nikom, med katerimi ste tu-di vi?«
»Z lepimi občutki, da so bili moji dopisi vredni po-zornosti uredništva in bral-cev, obenem pa me ta na-grada obvezuje, da ostanem še naprej dopisnik in bralce obveščam o dogodkih iz kra-jev, kjer sem doma.«