OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 121 RADOVAN PULKO: RUSKO ZAMEJSTVO V SLOVENSKIH DEŽELAH, Zgodovinsko društvo Kidričevo, 2018. Iz ruščine prevedel mag. Radovan Pulko, prof. Ob koncu leta 2018 je v Kidričevem (Slovenija) izšla knjiga Radovana Pul- ka s slovenskim naslovom »Rusko za- mejstvo v slovenskih deželah« (Russkie zarubežniki v slovenskih kraja – moj prevod, 369 strani s fotografijami). 1 Štejemo jo za dopolnjeno izdajo knji- ge »Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941«, ki je izšla leta 2004. Prvo knjigo mi je R. Pulko poslal leta 2008, saj je šele takrat izvedel za moj naslov. Ta knjiga je govorila o ruskih organizacijah. V njej je R. Pulko ome- njal tudi rusko sokolstvo, v knjigo pa je namestil kot ilustracijo znak ruskih skavtov, ne da bi o njih karkoli pisal. Prav tako je za NSNP – Nacional- no zvezo nove generacije, danes NTS (Народно-трудовой союз россий- ских солидаристов) navedel nekaj splošnih dejstev in namesto znaka NTS dodal znak Prvega ruskega kadetskega korpusa v Sarajevu. Ko mi je R. Pulko knjigo poslal, mi je tudi pisal, da mi bo hvaležen za pripombe in popravke. Tako sva si začela dopisovati. V svo- jem drugem delu se avtor nekajkrat sklicuje na moja pisma. Zato, da bi lah- ko avtor pisal tudi o ruskih skavtih v Sloveniji, ki so tam tudi bili in katerih tam ni bilo, sem moral temeljito pre- delati. J. V. Kudrjašov, doktor zgodo- vinskih znanosti, profesor in dopisni član RAEN (Российская академия есте ственных наук) ter prvi prorek- tor Pomorske državne univerze v Ar- hangelsku, avtor dela »Rusko skavtsko gibanje« (Arhangelsk, 2005, 539 strani, z ilustracijami) je na strani 215 napisal, da je bilo v Sloveniji 72 ruskih skavtov. Kolikor je znano meni, sta bila tam le dva skavta, katerih imena pa niso niko- mur znana. Znano pa je, da sta prav ta dva ruska skavta v mestu Celje leta 1921 ustanovila prvo skavtsko družino, sicer ne rusko, ampak slovensko. Do takrat je v slovenskem glavnem mestu Ljubljana, po nemško Laibach, na gimnaziji, na kateri so predavali v nemškem jeziku, bil le oddelek avstrijskih pfadfinder- jev (skavtov – stezosledcev). Številni Slovenci so mnenja, da sta bila ta dva neznana ruska skavta ustanovitelja slo- venskega skavtizma. Moj članek, napi- san posebej za R. Pulka, je bil objavljen v »Stranicy istorii russkogo razvedče- stva-skavtizma«, št. 212, april 2018. Na zadnji strani knjige iz leta 2004 je Radovan Pulko omenjen kot pro- fesor zgodovine in geografije, ki je v šolskem letu 1996/97 ob delu študiral na mariborski univerzi in v letu 2003 diplomiral na temo »Organizacije ru- skih emigrantov na Slovenskem 1921– 1941«, napisane pod mentorstvom dr. Jerce Vodušek Starič. Diplomsko delo je leta 2004 izšlo v knjižni obliki (za- ložnik Vojni muzej Logatec, 2004, 144 strani z ilustracijami). Druga dopolnjena in popravljena izdaja je izšla po 14 letih vztrajnega dela. Menim, da bi moral avtor za to delo prejeti naziv doktorja zgodovin- skih znanosti. Naziva sicer še ni dobil. Mislim pa, da je v znanstvenih krogih dovolj uveljavil svoje ime in zasluži vse 1 Izvirnik objavljen v: Russkaja Žizn, Russian Life Since 1921, weekly newspaper, San Fran- cisco, 8. 6. 2019. 122 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/1 priznanje. Delo je edinstvena zgodovi- na Rusov v Sloveniji. Do sedaj takšnega dela še ni bilo in zagotovo po njem ta- kšnega dela tudi ne bo več. Na strani 3 je avtor izrazil zahvalo za pomoč znamenitemu zgodovinarju ruske emigracije v Jugoslaviji Alekseju Arsenjevu, Slovenija je bila namreč do leta 1991 del Jugoslavije, in meni oseb- no. V poglavju 10.9 »Ruske mladinske organizacije v Sloveniji« je avtor obšir- no uporabljal vire, ki sem mu jih poslal pisane tako v slovenskem kot v ruskem jeziku. Poleg tega, da R. Pulko odlično obvlada ruski jezik, je imel tudi ba- bico Rusinjo, ki je pri njem vzbudila zanimanje za rusko zgodovino in kul- turo. V knjigi je tudi sklepna beseda v ruskem jeziku. V sklepni besedi, ki obsega tri strani, je zgoščena vsebina celotne knjige – vseh 369 strani. Do- volim si navesti samo najpomembnej- še: »Po popisu prebivalstva v januarju 1921 je v Sloveniji živelo 1630 Rusov. Glede na rezultat naslednjega popisa prebivalstva, objavljenega leta 1931, se je število oseb, katerih materin jezik je bila ruščina, zmanjšalo na 1350.« R. Pulko meni, da je v resnici ob za- četku dvajsetih let XX. stoletja rusko govorečih v Sloveniji bilo dejansko ne- koliko več. R. Pulko ne piše naključno »rusko govorečih« in ne »Rusov« saj so bile rekrutirane v Rusko armado gene- rala Vrangla, ki so dobile zatočišče v Jugoslaviji v večini osebe ukrajinskega porekla. R. Pulko tudi omenja, da so v kraju Strnišče ob začetku leta 1921 bivali deli Krimskega in Donskega ka- detskega korpusa, v obmejni službi pa je bil v teku okrog dveh let 3. konjeni- ški polk pod poveljstvom Ivana Glebo- va. Ko je jugoslovanska država sprejela ruske emigrante, je ob tem sklenila tu- di modro odločitev, da so na mejo po- slali ruske vojake, katerim je bila nujno potrebna kakršna koli zaposlitev. S tem so odrešili stotine Jugoslovanov nujno potrebne obmejne straže vzdolž celot- ne državne meje in jim tako omogočili vložiti vso energijo v obnovo med voj- no uničene domovine. V nadaljevanju R. Pulko polaga po- zornost na ruske emigrante, ki so »od- igrali zelo pomembno vlogo pri razvoju slovenske umetnosti. Tako je Boris Vla- dimirovič Putjata poleg svojih igral- skih dejavnosti v dramskem teatru v Ljubljani bil tudi mentor prvih sloven- skih vrhunskih igralcev.« Vsem našim bralcem zagotovo ni znano, da je sko- raj sočasno s prihodom ruskih umet- nikov zaživelo tudi kulturno življenje v slovenskem jeziku in da je slovensko gledališče v teh letih delalo svoje prve živahne korake. V nadaljevanju R. Pul- ko piše: »Pri razvoju slovenskega baleta so veliko vlogo odigrali ruski emigranti (navede jih poimensko). Prav tako je v Sloveniji bilo veliko ruskih glasbeni- kov … V gledališčih so ruski emigran- ti bili zaposleni kot dirigenti, režiserji, scenografi in kostumografi … Med najbolj izrazitimi deli se kažejo podobe Nikolaja Borisova v srbski pravoslavni cerkvi.« R. Pulko omenja tudi ruske uč- ne ustanove »predšolske, osnovnošol- ske in srednješolske«. V vsej Sloveniji je bila le ena ruska realna gimnazija, in sicer v Ponovičih, ki se je kasneje pre- selila v grad Hrastovec. Ta gimnazija je imela tudi internat. Prva slovenska univerza je bila ustanovljena leta 1919. R. Pulko piše: »Mnogi znameniti ruski profesorji so bili tam zaposleni že v prvih letih po njeni ustanovitvi. Najbolj znani med njimi so bili: ugledni predavatelj eko- OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 123 nomije profesor Aleksander Dimitrije- vič Bilimovič, bivši rektor Univerze Sv. Vladimirja v Kijevu, profesor Evgen Spektorski, profesor kazenskega prava, Aleksander Vasiljevič Maklecov, kate- rega se zaradi njegovih dosežkov sma- tra za očeta slovenske kriminologije.« Avtor omenja še mnoge druge. Med njimi grofico Praskovjo Sergejevno Uvarovo, nekdanjo predsednico Mo- skovskega arheološkega društva, ki je leta 1924 umrla v Dobrni. Konec ruskega družbenega življenja v Sloveniji je povzročila vojna 1941– 1945. Nekateri ruski emigranti so se takrat priključili Ruskemu zaščitnemu korpusu ali pa so odšli k partizanom. Svojo sklepno besedo R. Pulko zaklju- čuje z besedami: »Del ruske emigracije je zapustil Slovenijo iz strahu pred ko- munističnim režimom v Jugoslaviji. V času konflikta med komunistično par- tijo Sovjetske zveze in Komunistično partijo Jugoslavije v zvezi z resolucijo informbiroja so bili mnogi ruski emi- granti s strani oblasti osumljeni proti- državnega delovanja. Nekatere izmed njih so zaprli v zloglasno jugoslovan- sko taborišče »Goli otok«. Ne glede na to, da so bili ruski emigranti v glavnem lojalni državljani socialistične Jugosla- vije, so se zelo bali za svoja življenja in varnost svojih najbližjih. Te strahove so prenesli tudi na potomce in mnogi izmed njih se jih niso rešili niti do da- našnjih dni.« Knjiga R. Pulka je rezultat skoraj 20-letnega dela na področju zgodovine Rusov v Sloveniji in avtor si zasluži po- hvalo ne le slovenskih zgodovinarjev, ampak tudi ruskih ljudi. Knjiga je vre- dna vse pohvale, čeprav je v njej možno najti tudi nekaj belih lis. Ni avtorjeva krivda, da so bili nekateri dokumenti uničeni med vojno in v povojnem ko- munističnem režimu. Raziskava se na- daljuje in avtorju želimo veliko uspeha. Rostislav Polchaninov MILENA KOKOL – ALEKSANDER PURGAJ: IVA N ROŠK AR , NAROD­ NI POLITIK IZ SLOVENSKIH GORIC. Lektorirala Mateja Nudl, naslovnica Katarina Šuster, oblikova- nje in prelom Kreativna Pika Lenart, Občina Sveti Jurij v Slovenski gori- cah, 2019, 222. str., 1000 izvodov Ivan Roškar, politik, župan in umni gospodar, se je rodil kot nezakonski sin materi Amaliji Roškar in očetu Ju- riju Knupležu 8. aprila 1860 na Malni, umrl pa je 23. maja 1933 v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Po končani domači osnovni šoli v času nadučitelja Matije Rajšpa je mladi Roškar kljub bistrosti in nadarjenosti odšel v uk v mesto Wag nitz pri Feldkirchnu na Štajerskem. 1 Tam je dodobra spoznal napredno kmetijstvo in kmetovanje in se seznanil tudi z družbeno-kulturnim utripom tega dela Štajerske. Bil je izre- dno radoveden in uka žejen mladenič in se je dobro naučil nemški knjižni jezik. Nemščino je obvladal govorno 1 Ne poznamo razlogov, zakaj ga niso poslali na šolanje ali v Maribor ali v Gradec. Na- darjenega učenca Roškarja je namreč tudi kaplan Franc Švarc prepoznal kot izredno obetavnega mladeniča in ga je navduševal za branje knjig.