Srečal sem se sam s seboj.
Prvič?
Spet?
S katerim sebe, da sem obenj se obregnil
s kletvijo, ki ni olajšanje,
izgovorjena
se samo premakne v duši
kakor bolni starec v postelji,
ki naveličan dolge, neboleče muke
izzove njen ugriz,
da se po njem lahko spočije?
Ali da se v njem zave?
Da v tem ugrizu bolečine
se zavem, se spomnim, draga ...
Pesmi
Ciril Zlobec
258
PO TVOJI    Ne preklinjaj svoje usode, NEIZMERNOSTI     žena, mati.
Vse življenje ti za trdnost vseh, ki v njih od prazačetka že prebivaš, korenine rastejo v plasti teme, hladu, samote zmerom globlje,
ti pa vse življenje po otroško begala bi rada za nestalnostjo, nemirom vseh, ki jim prav muka tvojih korenin je zdaj edina trdnost,
o, ne daj,
da se zgodi ta strašni čudež:
svojih korenin ne ruj na pot
v iskanje nas,
ki smo se samo malo razkropili
po tvoji neizmernosti,
žena, mati.
IN JE POT    So poti, ki vabijo.
So poti, ki si jih jemlješ s silo. In je pot, ki je ukaz človeku. Toda:
kdaj sva se na njej zapletla ob nevidne španske jezdece strahu, saj najbrž dolgo že, še preden sva si jih ranila, kolena nama krvavijo, roke krvavijo?
Bova, potujoča, umikajoča se, bežeča, kdaj odkrila svetla vrata iz teme, ki sva si jo navlekla nase, joj, tako nenadoma premrazena in gola, kot drevo na poti iz večera v noč, vse dlje od dneva, ki se v njem je grelo?
259
260                                                                                                              Ciril Zlobec
Ali pa na tej edini poti
sva obsojena v križišče vseh poti
in bova,
zaman drug drugega iščoč,
se izgubila v njem. . .
SLAST JE    Se sva ujeta
v čudovito pustolovščino ljubezni:
skoz močvirja, z roko v roki, brodiva, ker slast je v blatu začutiti trdna tla pod sabo,
po puščavskem pesku bosa hodiva, ker slast je trudne, ožgane noge zaceliti si v oazi,
čez deroče reke neplavalca plavava, ker slast je z zadnjimi močmi stopiti na nasprotni breg,
čez gorovja neplezalca plezava, ker slast je tudi v znano priti po neshojenih poteh,
za poraslo stezo v noči tipljeva, ker slast je . . . slast...
le kdaj pa kdaj
v tej čudoviti pustolovščini,
brez zlobe, malce pohinavčiva,
kot da ne vidiva,
da so močvirja izsušena,
da pesek je prerasla trava,
da most speljan je preko reke,
da gorovja nižajo se v griče
in da stara steza
je markirana za vojsko in turiste.
261                                                                                                           Pesmi
BESEDA     Vse so: kar je že bilo, kar je, EN BESEDE    in so in bodo, kar še bo. Živijo v nas in zunaj nas, v globini zemlje so in letajo, z nami hodijo, se utrudijo, imajo kruh in sol v rokah in ubijalski nož; pojo in plešejo, se plazijo, odurne slinijo, a s smehom jemljejo bogastvom ceno; jočejo se z nami, prosijo preklinjajo, brezsrčne so in so usmiljenje, ljubezen — vse so v meni: čudežne brez čudežne moči, kot rožni venec v roki vernika polzijo skozme,
po žilah, žilicah s krvjo potujejo, v očeh se razkazujejo, v ušesih skrivajo, vse leto v muko prste mi brstijo, v srcu in drobovju ogenj so, v mednožju čutim jih, da ves od njih sem kot mravljišče na pomlad:
pa vendar:
kje, kje med besedami,
ki so bile, ki so, ki bodo,
najti tisto edino,
ki zdaj čakaš nanjo?