Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 14
Ljubljana, petek, 6. aprila 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 1*50.
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj 'Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOSTw.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite sel
Po vseh krajih se morajo ustanoviti takoj skupni Prvomajski odbori iz zaupnikov političnih, strokovnih, kulturnih in gospodarskih organizacij. Treba je predvsem poskrbeti ZA POPOLNO USTAVITEV DELA NA DAN PRVEGA MAJNIKA.
Prvomajska proslava bo enotna!
DELAVSTVO GRE PREKO RAZBIJAŠKIH DIREKTIV MARIBORSKIH SOC. GENERALOV -BERNOT ZOPET SABOTIRA.
Na sestanku 29. marca 1928 v Ljubljani, katerega so se na poziv dekalistov udeležili za oblastni odbor SSJ ss. Mlinar, Honigsman, Škerl in Berdajs, za dekaliste ss. Hlebec in Nešič in za Strokovno komisijo ss. Vuk in Tome, se je po kratkem razgovoru sporazumno in soglasno sklenilo:
PRVOMAJSKA PROSLAVA SE BO ENOTNO IZVEDLA!
Izvolil se je skupni Prvomajski odbor, v katerem so za dekaliste ss. Hlebec in Nešič, za oblastni odbor SSJ pa Škerl in Honigsman, ki imajo pozvati k sodelovanju Strokovno komisijo, »Svobodo«. Zvezo delavskih žen in deklet in grafičarje.
3. aprila se je vršila že prva seja skupnega Prvomajskega odbora, na kateri se je za Ljubljano in ljubljansko okolico napravil načrt skupne proslave, katerega bo odbor predložil v odobritev in
izvedbo veliki konferenci vseh političnih, strokovnih, kulturnih in gospodarskih zaupnikov in funkcionarjev. Bernot (JSDS) se ni odzval vabilu za skupno proslavo!
USTANAVLJAJTE POVSOD SKUPNE PRVOMAJSKE ODBORE!
Po vseh krajih se morajo ustanoviti takoj skupni Prvomajski odbori iz zaupnikov političnih, strokovnih, kulturnih in gospodarskih organizacij in pričeti s pripravami. Treba je predvsem poskrbeti ZA POPOLNO USTAVITEV DELA NA DAN PRVEGA MAJNIKA. BLIŽNJI KRAJI NAJ SE SPORAZUMEJO ZA SKUPNO PROSLAVO NA ENEM KRAJU. K sodelovanju je pozvati tudi socialdemo-kratične delavce, čeprav Bernot sam ni za skupno proslavo.
Sodrugi! Storite to čimprej in sporočite uredništvu »Enotnosti«, kaj ste ukrenili!
ŽIVEL PRVI MAJ!
Za obrambo krova nad glavo!
NOBEN DELAVEC NE SME 1. MAJA MIGNITI S PRSTOM PRI DELOŽACIJAH! — ZNAČAJ PE-TEJANOVEGA PREDLOGA. — SOCIALISTIČEN SHOD DESAVUIRAL PETEJANA!
Petejan govori doma tako, v Belgradu pa drugače.
V	preteklih letih kapitalistične ofenzive (katero je omogočila oportunistična politika amerikanske-ga in bančnega kristanovstva z izvajanjem kri-stanovske parole »konsolidirajmo buržuazijo« in z razcepom delavskega gibanja) je buržuazija uspela odvzeti proletarskemu razredu vse svoboščine in pravice, pridobljene v dolgoletnih bojih. Tisoči proletarcev so šli v ječe, prognanstvo in emigracijo. Znižale so se plače na najmanjši minimum, poostrile so se metode priganjanja in eksploatacije, pogažene so ustavne pravice delavstva v vprašanjih starostnega zavarovanja, delavske zaščite in v vprašanjih pravice združevanja, tiska in govora. Uvedel se je nezaslišan podjetniški teror, ki ga sankcionirajo vse državne in delavsko-zaščitne institucije itd. itd. Vse to so storile z aktivno ali pasivno podporo meščanske stranke (SLS, SDS, NRS in SKS) v dogovoru in sporazumu z SSJ, ki je za plačilo dobila iz policijskih rok premoženje razpuščene KSJ in tedaj enotnih strokovnih organizacij. Taka »pametna« politika je koristila posameznikom (Kristan. Prepeluh, Uratnik, Topalovič itd.), zavedene mase pa prepuščala kapitalizmu v plen. In taka »pametna« politika, taka kristanovščina se nadaljuje v SSJ, kar dokazuje Delavska zbornica. Okrožni urad itd. in tudi poslanec Petejan.
Danes, v času, ko je delavstvo že brez obleke, obutve in lačno, je po nalogu kapitalistov vdaril po proletariatu zopet klerikalni minister Gosar in ukinil še stanovanjsko zaščito, tako, da bo doslej v fabrikah, delavnicah in uradih izkoriščani proletariat, izžeman še doma od hišnega gospodarja, da bo zletel iz fabrike in še iz stanovanja, da bo letos po 10 letih »osvobojenja«, osvobojen vsega: svobode, kruha, oblek in še stanovanja, da bo popolnoma prost vsega, kot zver v gozdu. Masa je protestirala, vlada in poslanci pa se drže najnovejšega Bernotovega evangelija in sklepajo in odločujejo po »svoji (kapitalistični) vesti« in ne po volji onih, ki so jih izvolili. Oglasil se je socialistični »delavski« poslanec. Ker pravi, da ni' kristanovec, bi bilo pričakovati, da bo stavil predlog po volji mase in ne samo »pameten predlog po svoji vesti«. Delavstvo ve, da bo pod kapitalističnimi režimi trajna stanovanjska mizerija in hoče zaščito za ves čas pomanjkanja stanovanj. Petejan iz SSJ pa je samo za -14 mesecev bolj »delavski« od Gosarja iz SLS in predlaga naj traja zaščita do 1. junija 1929. In kot »pameten« poslanec je Petejan predlagal, da se smejo stanarine 9, 10 do 13 krat povečati napram predvojnim najemninam, kakor da bi se delavstvu 9 do 13 krat bolje godilo kot pred vojno. Da pa ne bi predlog o stanovanjski zaščiti bil predober, je predlagal Petejan cele paragrafe, po katerih sme hišni lastnik vreči najemnika na cesto. Po Peteja-janovem predlogu bi lastniki smeli metati ljudi na
cesto, če ostanejo 2 meseca dolžni stanarino, če žalijo lastnika, če se nemoralno vedejo itd. Stvari, ki jiii hišni lastniki lahko po svoje tolmačijo. Taka je SSJ v Belgradu pred gospodo iz vlade, tako dela Petejan. Cisto drugače pa SSJ govori in piše. Na klavernem ljubljanskem shodu Likar in Štukelj nista upala povedati niti to, da SSJ predlaga 9 do 13 kratilo najemnino, niti pogojev, pod katerimi sme lastnik najemnika deložirati. Vse to so pred ljudmi zamolčali, to si upajo povedati samo pri vladi, pred maso pa molčijo o tem. Popolnoma drugačne sklepe je SSJ predlagala na shodu pred ljudmi, kot so v Petejanovem predlogu v parlamentu. Petejan je predlagal podaljšanje do 1. junija 1929. na shodu pa so predlagali resolucijo, ki zahteva podaljšanje do 1935. leta. Kaj je neiskreno ali neresno mišljeno, ali Petejanov predlog ali resolucija na shodu, ve lahko vsakdo, ki socialpatriote pozna: Eno govorijo masam, drugo vladi, taki so vedno in masa jim ne more zaupati.
Vlada je parlament poslala na počitnice, brez da bi o stanovanjskem vprašanju kaj sklenila. Še vedno je v veljavi slaboglasni Gosarjev sklep o ukinitvi stanovanjske zaščite in ni mnogo izgledov, da bo vlada pred Prvim Majem kaj ukrenila. Tisočim proletarcem grozi deložacija. Kaj storiti? Organizirati kampanjo in agitacijo od moža do moža, da noben delavec, tudi ’ noben postrešček ne bo delal pri deložacijah in da se nasilno deložirane ravnotako vseli zopet nazaj v stanovanje.
Na nikogar se delovno ljudstvo nima zanašati, kot na svojo lastno obrambno silo in ta sila je lahko velesila, če bo obsegala organizirane, disciplinirane mase, če ne bo štrajkbreherjev.
NAAPRILALI SO JIH.
Kdo — koga?
Ljubljanski socialistični voditelji — ljubljanske socialistične delavce.
Sklicali so shod in bobnali, da pride nanj Petejan. Že naprej so vedeli, da ga ne bo, saj so v isti »Delavski politiki« pisali, da bo govoril 1. aprila na shodu najemnikov v Zagrebu v kinu »Apolo«.
Na shod je prišlo za SSJ precej ljudi (nad 300), da vidijo in slišijo Danijela v levji kletki — Petejana.
Potem ko je shod minil in Danijela-Petejana ni bilo, so se spomnili, da je — prvi april.
POZIV
VSEM SODRUGOM, KI SO BILI PREGANJANI.
Od prevrata sem je šlo nebroj naših sodrugov skozi jugoslovanske ječe. Buržuazija jih je preganjala radi tega, ker so se borili za končno osvoboditev proletariata.
Ker hočemo zbrati vse podatke o preganjanjih, prosimo sodruge, da pošljejo podatke o tem, kje in kedaj so bili v zaporu, sodrugu Milanu Lemežu, odvetniku v Ljubljani, Cankarjevo nabrežje 1. — Vsak naj pošlje tudi natančen naslov.
Rudarji in II. Skupina.
RUDARSKA MASA ZA RAZVELJAVLJENJE SKLEPOV ZADNJEGA OBČNEGA ZBORA II. SKUPINE.
Po občnem zboru II. skupine, na katerem so delegati »po svoji vesti« sprejeli Bernotove predloge o RPD. je sedaj na shodih in sestankih po revirjih prišla do besede tudi rudarska masa. — V Trbovljah, v Zagorju, v Velenju (od drugod nam še niso poročali) so rudarji sklepe občnega zbora o RPD energično odklonili in zahtevajo sklicanje izrednega občnega zbora, ki ima sklepe zadnjega občnega zbora temeljito revidirati. Rudarska masa v celoti odobrava vse, kar je pisala »Enotnost« k temu vprašanju in na shodih in sestankih nfdarjev je ugotovljeno:
1. Brezposelnost, ki je mednarodni pojav, je posledica kapitalističnega sistema in dolžnost države je, da skrbi za brezposelne, katerim ne niore dati dela. V drugih državah (Nemčija, Anglija itd.) je državna brezposelna podpora — kot rezultat boja delavskega razreda — že uvedena. Kakor je dolžnost države, da skrbi za poplavljence in gla-du.ioče v pasivnih krajih, ravno tako je dolžnost države, da daje eksistenčni minimum delavcem, katerim sistem kapitalizma »poplavi« delovne prilike. Zato rudarji zahtevajo državno brezposelno podporo!
2. Napačno je stališče, da morajo delavci sami skrbeti za brezposelne, napačna je parola »Samopomoči«. brez istočasnega boja za državno brezposelno podporo. Tisti, ki brezposelnost vstvarjajo, naj nosijo tudi breme brezposelnosti, to pa so kapitalisti! Samopomoč ni pot, ki vodi iz zla. samopomoč v tem zmislu kot jo propagira Bernot. je zlo, ker smo danes preslabi, da bi že mogli izsiliti državno podporo brezposelnim.
3. Iz gornjega se jasno pokažejo nujne naloge delavskega razreda: Zahtevati vedno in energično državno brezposelno podporo in organizirati proletarske mase vseh strok za izvojevanje te zahteve, ker prostovoljno buržuazija ničesar ne da.
ZAKAJ SO RUDARJI UPRAVIČENO OGORČENI NAD SKLEPI OBČNEGA ZBORA II. SKUPINE?
Predlogi za občni zbor se niso delali z znanjem in sodelovanjem mase, še celo delegatom samim so bili predlogi proračuna in pravilnika RPD neznani. Nobena stvar, ki zadeva mase, se ne sme sklepati brez mase. Mnogo je k ogorčenju pripomogel »Na-rej«, ki je objavil predloge odbora, ne pa faktičnih sklepov, ki so v tnnogočem boljši od predlogov. Posebno pravilnik RPD je absolutno nesprejemljiv. Na občnem zboru so pač sklenili, koliko morajo rudarji plačevati, nič pa niso povedali, kaj bodo rudarji dobili. Cela akcija RPD je bila predstavljena kot podpora brezposelnim, v pravilniku pa so določbe, ki kažejo, da bi RPD postala stavbeno podjetje, banka, hranilnica, konzum, strokovna organizacija, cel Bernotov Skupni dom, ki bi se mimogrede malo bavil tudi s podpiranjem brezposelnih. Vse to je moralo diskreditirati tako započeto in zamišljeno akcijo med rudarsko maso in že na občnem zboru samem so delavski delegati črtali iz proračuna vse postavke za konzume, gradbo hiš, hranilnice in banke in v toliko, kolikor se je te stvari na občnem samem že črtalo, je bila naša kritika sklepov neutemeljena, kar pa je krivda »Napreja«, ki je objavil napačen proračun in napačno poročilo.
KAJ HOČEJO RUDARJI?
Sklepe občnega zbora more pravoveljavno razveljaviti samo isti forum — občni zbor — torej sklicanje izrednega občnega zbora II. skupine.
. So med rudarji, med maso, posamezniki, ki so proti vsakim dajatvam za brezposelno podporo. So to nezavedneži, ki ne vidijo, da so lahko sami že jutri na cesti, so to podrepniki TPD, ki se brezposelnosti nimajo bati in med temi so tudi social-patrioti-birokrati. ki se bojijo za strokovno organizacijo in Delavsko zbornico itd. Ti elementi, brez vsake bojevne razredne zavesti, brez proletarskega čuta solidarnosti, nastopajo kot revolucionarni fra-zerji: Nobenih abcugov! Država naj plača! — Kakor so te parole abstraktno pravilne, pa so popolnoma napačne v današnji konkretni situaciji, ko je
jasno, da vsied slabosti delavskega razreda še ne moremo izsiliti državne brezposelne podpore. Ali naj pustimo svoje tovariše, ki jih vrže kapital na cesto, brez pomoči? lega nihče ne more zagovarjati in hoteti! Kaj storiti? Organizirati delavstvo za boj ,za državno brezposelno podporo, obenem pa tudi to, da bodo lačni rudarji podprli še bolj lačne in bedne brezposelne tovariše, dokler si ne izvoju-jemo državne podpore!
Zato ni naloga izrednega občnega zbora II. rudarske skupine samo razveljavljenje sklepov preteklega občnega zbora, temveč tudi sklepanje o uvedbi brezposelne podpore brezposelnim rudarjem na boljši podlagi.
V	to svrho je potrebno, da II. skupina izdela čimprej tozadevne predloge za izredni občni zbor. da jih čimprej razpošlje vsem delegatom II. skupine in da se po vseh revirjih s sodelovanjem rudarske mase predlogi predelajo in pripravi izredni občni zbor, ki naj napake preteklega popravi.
Socialdemokratičnim delavcem.
Pod tem naslovom so nam poslali sodrugi-dekalisti iz Hrastnika dopis in odgovor hrastniškim socialdemokratom (bernotovcem) na njihovo pismo, v katerem so opomnili dekaliste na sklep skupnega sestanka z dne 9. oktobra lanskega leta, naj se časopisa »Enotnost« in »Naprej« eden drugemu prilagata onim naročnikom, ki to prostovoljno zahtevajo.
Kot znano, sta se v času lanskega voliln. boja »Enotnost« in »Naprej« medsebojno prilagala, s ciljem, da se zbližajo dekalistični in socialdemokra-tični delavci in da čim bolje izvedejo, skupno volilno akcijo na podlagi platforme DKRB. Seveda je to medsebojno prilaganje, ki je pomenilo, da so vsi naročniki »Napreja« dobili podarjeno »Enotnost« in narobe, moglo trajati samo gotov čas, kajti ono je precej finančno obremenjevalo oba lista (stalo je okrog 2000 Din na mesec).
Moglo je priti ali do vedno večjega političnega zbližanja obeh pokretov in s tem do združitve obeh listov. To bi se moglo zgoditi, če bi se dosegla postopoma soglasnost tudi v onih temeljnih političnih vprašanjih, ki jih platforma DKRB ni obsegala, ki pa določajo vso politiko delavske stranke. To je marsikdo upal. ko je videl, da je celjska konferenca JSDS sprejela od dekalistov platformo DKRB soglasno in da sta bili tudi dve dopolnilni točki predlagani od JSDS od dekalistov brez ugovora sprejeti.
Moglo je priti pa tudi do ponovnega političnega oddaljenja obeh pokretov in s tem nujno do pre-kinjenja medsebojnega prilaganja listov. In razvoj je šel v tej smeri.
Globoka politična raznoglasja so se pokazala pri objavi volilnega manifesta JSDS, katerega je stvarno skritizirala »Enotnost« z dekalističnega stališča, pričakujoč da »Naprei« začne o teh temeljnih vprašanjih stvarno in pošteno diskutirati z nami. Tega pa Bernot (= vodstvo JSDS) ni hotel, čeprav je prej zmeraj vpil po diskusiji. Tudi ni hotel odgovoriti na naš očitek, da je v manifestu JSDS namenoma izpuščena zahteva »za državno brezposelno podporo«, ki jo je JSDS v platformi DKRB podpisala! POSTALO JE JASNO, DA VODSTVU JSDS ZA POLITIČNO ZBLIŽANJE SPLOH NE GRE!
Kaj pa je hotelo vodstvo JSDS z medsebojnim prilaganjem? Ono je hotelo medsebojno prilaganje listov izkoristiti za zboljšanje finančnega položaja »Napreja« in je takoj zahtevalo od naročnikov »Napreja« višjo naročnino. Na ta način je hotelo povečati »Naprej« in nam je pod naslovom »Za povečanje delavskega tiska« predlagalo medsebojno prilaganje tudi po volitvah. Jasno je, da medsebojno prilaganje dveh listov ne pomeni nobenega povečanja delavskega tiska, kvečjemu če bi se n. pr. dva tednika, ki seveda pišeta v enakem, res marksističnem duhu. združila in postala dvakrattedenski list. To pa ni bilo mogoče. Mi dekalisti smo zato nasproti temu predlogu rekli: Mi hočemo delati za povečanje »Enotnosti«, ker smo v svojo idejo pre-
Prvega Maja mora počivati delo v vseh rudnikih, delavnicah in obratih!
Bratko Kreft:
Mali komunard.
1871.
V	letu francoske komune, ki bodi proletarcu kakor Velika noč, praznik proletarske Golgote, pasijon onih, ki so prvič razvili rdečo zastavo v imenu tistih, ki jih tlači mlin kapitalizma in jih melje s težkimi mlinskimi kamni, dam ii iztiskava mozeg in kri ... v tistem letu. na predvečer svobode se je tudi to zgodilo. (O. ko bi mogel povedati, kaj vse se je zgodilo takrat!)
Komuna je sedela pri mizah in je sejala. Sicer to ni bila komuna. Komuna je bila na cestah, na barikadah, tam. kjer je bil boj, krvav boj. Po volitvah izvoljeni zastopniki iz vseh pariških slojev od delavca preko uradnika, oficirja, študenta do ponižnega meščančka. vse je lahko poslalo zastopstvo v parlament prve komune. In Thiers. ki je prežal s pruskimi in dobro plačanimi »francoski domovini« vdanimi četami, je imel svoje vohune in tajne pristaše med njimi. Da hi razkrojili, razdejali prvo podstavno kamenje nove stavbe, ki so jo s težkimi žrtvami, s herojsko požrtvovalnostjo začeli graditi proletarski komunardi. Tako naglo je prišlo, da se niso mogli znajti. Banke so pustili kot sv. skrinjo zaveze nedotakljive in Thiers je po svojih vohunih in tajnih zastopnikih sesal kakor pijavka, kjer je le mogel. In ko je padla prva predmestna barikada, druga, tretja, takrat so se vzdramili na novo potlačeni duhovi, zakaj ura je bila tri četrt na dvanajst. Roke so pograbile za puške in patrone, peščice so vlekle topove in živordeče zastave so divje zaplapolale oznanjajoč nov. strašen boj za svobodo, bratstvo in enakost..
V	hiši Pierra Benot-ja je bila revolucionarnost doma že po očetu Jeanu, ki se je sicer v svoji rani mladosti boril za Napoleona in se udeležil katastrofalnega pohoda na Rusijo. L. 1848 Pa je bil kot upornik od vladnih čet ustreljen. Njegov sin Pierre
je skušal nadaljevati očetu prekinjeno pot. Kakor se je bavil s kovaštvom, le da je bil oče še samostojen kovač, vesel dovtipnež, ki je kar sredi ceste podkoval poštne ali zasebne potniške konje, ki so se zbosili. Pierre ni opravljal več svobodno svoje obrti, ampak je bil zadružni kovač državne zadruge Napoleona III.. skrahiranega in polomljenega potomca Napoleona I. Nič kaj lahko ni teklo življenje. Kruha je bilo preveč za smrt. a premalo za življenje. Mati Tereza je bila zato še perica in ko je sinček mali koštrovi Pierre dovršil štirinajsto leto. ga je vzel oče s seboj v delavnico. Vsak dan sta se črnoobrazna vračala domov in hvaležno zavžila skromno večerjo, ki jo je pripravila slabotna mati.
V	tistem letu ie šel Napoleon III. nad Pruse. Oče Pierre je moral z njim in po porazu pri Sedanu se je vračal s svojo baterijo, bil je topničar, da za-straži Pariz pred divjimi Prusi. Ko pa je Thiers, vodja vlade — iz bojazni pred naraščajočim nezadovoljstvom pariškega proletariata — sklenil tudi kapitulacijo Pariza, se je tudi v soldatu Pierru pojavil duh očeta revolucionarja. Ko je prišel ukaz, da se baterija obrne na uporni Pariz in usmeri mrzle topovske cevi na svoje sodruge. je stopil pred topove in nagovoril svoje tovariše:
Sodrugi! Topničarji! Gospoda nas je peljala v vojno, jo vodila v našo propast. Nas prodala pruskemu militarizmu, s pomočjo katerega bi rada upeljala star režim. Pariz se upira. Pariz se je po-bunil? Ali so se pobunili veliki debelotrebušni bankirji in državni najemniki ali so se pobunili tisti, na katerih plečih pleše mogočna gosposka sodrga? Samo to Vas vprašam, da pomislite na koga na-; merite svoje topove. Ali jih ne namerjamo nase? Ali jih ne namerjamo na svoje žene in otroke, ki trpe pomanjkanje v zaprtem in vseobkoljenem Parizu? —
Tako je govoril topničar Benot in vojaki so zvezali poveljnika, zajahali konje in baterija je prešla k zloglasnim komunardom... Množice so jih pozdravile, mož se je objel z ženo in z otroci
in rdeče zastave so zaplapolale na topovih. Benot se je pozdravil z ženo in sinčkom. Nato so šli vsak na svoje mesto. Zena, da pomaga pri obvezavanju ranjencev, oče Pierre k topovom, da jih usmerja proti sovražnikom težko izvojevane svobode. Le mali Pierre ni vedel, kam bi se obrnil. Obotavljal se je iti z materjo in ko ga je vprašal oče, kam hoče, je odvrnil? K Tvojim topovom! Benot, ki je vedel, da bo še veliko borbe, da ne bo nobena roka preslaba, da bo morala biti vsaka kakor železo, je vzel pogumnega sina k svoji bateriji.
Komuna je razpisala in izvršila volitve. Tisoč-glava množica je pozdravila izvoljene poslance, bodoče upravnike pariške komune. Benot je stal s svojo baterijo na vendomskem trgu. V trenutku, k > so zabučali tisoči in tisoči, zapele trobente, so počili tudi slavnostni streli. In prvega je zapalil mali kovaček Pierre. Tako je začel svojo komu-
nardsko pot.
Veliko je bilo dela v razmetani pariški upravi in veliki sovražnik zatiranih je imel povsod svojč prste vmes. Thiers je zaprl Pariz, po vsem svetu pa je razbobnal nečloveštva za sveto stvar se borečih komunardov in ves gosposki svet mu je stal na strani. Zbral je raztepeno vojsko, bankirji in veleposestniki, vsa tista delamržna sodrga je zbirala iz vseh koncev in krajev denar, da zaduši zarjo vstajajoče svobode zatiranega človeka.
In Thiers je začel napadati. Dobro je plačal, dobro opremil svojo vojsko in po Parizu so se sredi noči iskale čete komunardov. Vse je zgrabilo za orožje, možje, starci, dekleta In žene in otroci. Zakaj v vseh je klila rdeča roža in vsak je hotel, da vzklije v bujno, razkošno rast preko vsega sveta v svobodi, bratstvu in enakosti ...
In pričel se je boj, strašni boj z dobro oboroženim in sitim sovražnikom in z gladom. In ko ni bilo več ničesar drugega, so žene lovile pse, mačke in podgane, da nahranijo boreče se komunarde. Benotova žena je onemogla. Ko mu je vsa slabotna prinesla zadnjič večerjo, jo je nagnal domov v posteljo z večerjo vred. »Ti jej, midva bova že nekako!« In žena je šla, Benotova baterija pa je
streljala, streljala tja, od koder je grozila tema suženjstva. Pet dni so se borili. Toda vladna vojska je imela tudi topove in dobra streliva, ki so rdečila vrste komunardov. Benot je divje kričeč dajal povelja, popravljal barikado, iz vseh koncev so znašali vse, kar je le malo služilo za kritje. In mali Pierre je nosil naboje iz kleti, kamor so jih bili dobro spravili, da bi jih ne zapalila kaka sovražna granata.
Peti dan je bilo še samo pet topničarjev in Benot je hodil s povezano roko okrog ropov. Oči so se izmučeno ozirale po barikadi, ki je bila že na pol razdejana in težko prepojena s krvjo padlih in ranjenih sodrugov. Takrat se je priplazil iz kleti mali Pierre. Na stopnicah je bil zaspal s težkim nabojem.
»Oče. le malo še je streliva . . .«
»Tudi nas je malo!« je mračno, pol tiho odgovoril Benot. Dvoje topov je strahotno zijalo proti vzhajajočemu solncu z razbitimi, razširjenimi cevmi. Kakor žrelo lačnih volkov, ki tulijo od gladu nad plena prazno, prazno zimo . . .
Nekaj ur je bilo premirje. Na vseh koncih so se borili komunardi z vso trdovratnostjo in vladne čete so proti jutru prenehale z napadom.
»Pierre!« Benot je poklical sina k sebi. Sedla sta ob vznožju topa.
»Borba še bo huda. Ne vem. kdo bo zmagal. Ali odstopil ne bom. Zopet v temo iz prve zarje svobode? Nikoli! Sicer pa me čaka gotova smrt. Če ne padem na barikadi, padem v rokah krvoločnih krvnikov. Kogar vlove, ga postavijo k zidu. Bil sem pri materi. Slaba je. Leži. Njej ne bodo ničesar. Trebe ji bo treba. Vrni se k njej...« Dalje ni mogel. Rana ga je skelela.
»Oče, nikamor. Kjer ti, tam jaz!« In mali Pierre je uprl mladogoreče oči. ki so bile sicer trudne in neprespane, v izmučeni obraz svojega očeta,
»Ne Pierre! Bolje bi bilo. Radi matere. In če padem, vzemi to-Ie uro. Spomin na starega očeta. Saj jo poznaš. Dragocen spomin, dragocena ura. Lahko jo zastavita in dobila bosta vsaj toliko, da bosta lahko nekaj časa živela.«
pričaui in ker smatramo za svojo nalogo proletariat marksistično vzgajati za njegov boj in smo ravnotako proti strupu kapitalističnega tiska, kot proti strupu socialpatriotskega tiska, in tudi proti strupu socialdemokratizma II. internacionale, pri katerem vztraja »Naprej« in katerega se noče otresti.
Vprašanje bi se seveda postavilo drugače, če bi vodstvo JSDS bilo v praksi za pošteno politično diskusijo, ki edino more privesti do političnega zbližanja. Toda vodstvo JSDS ni hotelo diskusije in ko je bilo pri vprašanju, kdo naj plačuje davek na ročno delo, v diskusijo prisiljeno, je začelo z nepošteno diskusijo, s podtikanji in zavijanji. Pa tudi iz te diskusije je Bernot pobegnil.
»Naprcjev« finančni položaj se kljub zvišanju naročnine ni zboljšal in moral je svoj obseg skrčiti. Postavlja se vprašanje, kako to, da kljub povišani naročnini, kljub inseratom in kljub temu, da izhaja v 2400 izvodih, ne more niti v tej mali obliki izhajati.
ČAS JE, DA TO VPRAŠANJE ENKRAT POJASNIMO SOCIALDEMOKRATIČNIM DELAVCEM. Res je. da se tiska v 2400 izvodih, a okrog ena tretjina te naklade ostane doma v arhivu. V
tem se mimogrede vidi tudi vsa zlaganost njegovega »načela javnosti«. Dalje ima tako drag birokratski aparat, kot ga brezdvoma socialdemokratski pokret, kakor je danes močan, ne more prenesti.
Nas ne briga Bernotova finančna politika. Ampak ko vidimo, da je njegovo »načelo javnosti« prav za prav samo velika maska, za katero se skriva resnica pred delavstvom, smatramo za svojo dolžnost, da te stvari socialdemokratičnim delavcem povemo. Tembolj, ker iz Bernotovega kroga farbajo delavce, da »Enotnost« že lahko izhaja, saj ji Trocki iz Sibirije in Stalin iz Moskve pošiljata denar. Delavci bernotovci, ki verjamejo v Bernotovo poštenost, tem lažem nasedajo in mislijo, da z »Na-prejem« res drugače ne gre.
Omeniti moramo še, kako res žalostno vlogo je »Naprej« v zadnjem času igral. Niti besedice ni pisal o izdajstvu pekovskega štrajka po socialpatri-otskih. niti besedice o uspehih zgradbe socialističnega gospodarstva v Sovjetski Uniji (ob njeni desetletnici!), niti besedice o velikem komunističnem procesu v Belgradu itd. itd. Na drugi strani pa je ugotavljal »dobre strani« Gosarjevega pravilnika o posredovanju dela ih odobraval, da se denar, ki ga ža brezposelni fond plačujejo delavci že leta in leta. ne da bi brezposelni kaj od tega imeli, uporablja za zidanje hiš, pisal v članku »Gosenice«, da vlada komunistov ne preganja (!). bljuval ogenj in žveplo na Sovjetsko Unijo, kjer je komunistična stranka izključila Trockega in druge opozicionalce (prej jih je imel za diktatorje, sedaj so mu pa naenkrat prišli k srcu!) itd. itd. Na celi črti čisto nekaj drugega, kot bi človek pričakoval od ljudi, ki so podpisali platformo DKRB.
In tudi o tej platformi piše »Naprej« (št. 7. letos), da »so socialdemokrati pristali in zagovarjali to platformo le težko, kajti prvič so bile izpuščene iz te platforme važne točke našega programa, drugič pa smo kršili s tem sklep kongresa...«
VSE TO NAJ SOCIALDEMOKRATIČNI DELAVCI S SVOJO GLAVO PREMISLIJO IN UVIDELI BODO, DA BREZ BOJA PROTI SEDANJEMU VODSTVU JSDS IN TUDI UREDNIŠTVU »NAPREJA« NI MOGOČE ZBLIŽANJE NJIH IN DEKALISTOV.
* * £
Dopis in odgovor hrastniških dekalistov socialdemokratom pride na vrsto pozneje, kajti poznavanje dejstev, ki smo jih navedli tu, je neobhodno potrebno za razumevanje teh vprašanj.
KRVAVA DODRUDŽA — KRVAVA GLAVNJAČA.
Čitajoč zadnjo številko »Enotnosti« sem med drugim tudi dobil članek sodr. Habeta »Beseda do-brovoljca o smrti Franja Vulča«.
Vulča ni več, ubila ga je jugoslovanska buržuazija. Tudi jaz sem bil jugoslovanski dobrovoljec v Dobrudži. Spominjam se, kako smo se borili proti nemškemu militarizmu. Za zahvalo ubija jugoslovanska buržuazija one borce, ki so v veri, da se borijo za pravo svobodo, pomagali stvoriti današnjo Jugoslavijo. Inteligenti, delavci in kmetje, dvigajmo enodušen protest proti grozodejstvom in kapitalističnemu terorju. Vsak dobrovoljec, vsak pošten človek mora take grozne zločine obsojati in se boriti z vsemi silami proti sistemu Glavnjače, za svobodo, ter novo družbo, za socializem. Proč z Glavnjačo in zvsemi. ki jo podpirajo! Živeli borci za pravo svobodo!	Alojz Kastelic.
Ura je bila zlata z dolgo verižico in je bila spomin na starega očeta, ki jo je dobil v ruskem pohodu. Pri prehodu čez reko Berezino je rešil konjiškemu polkovniku življenje in ta mu je podaril dragoceno uro, ki jo je bil baje dobil v dar od Napoleona I. Na pokrovu je bil vrezan N. Čuvali so to domačo svetinjico kot spomin na deda, ki je padel kot žrtev reakcije v 1. 1848. Pred justifika-cijo jo je izročil sinu in ga poprosil, da jo naj ohrani kot spomin nanj, ko se je boril pod Napoleonom, a padel kot upornik.
Kakor da sklepata življenje, sta se pogovorila Benot in Pierre. Molče je spravil dragoceno uro v žep. V tistem trenutku je zagrmelo in v naslednjem se je ne daleč od njiju razpočila granata. Sovražnik je začel znova. Benot in ostalih pet tovarišev je skočilo na mesta. Pogovor je bil prekinjen in mali Pierre je znova tekal od topov preko na pol podrtih stopnic v klet po naboje. Sredi toče krogel je tekal in ko se je vrnil iz temne kleti tretjič, je bil samo še oče živ. Ostali so ležali razmesarjeni, dva topova Uničena. In sedaj je streljal samo še Benot. Pierre je vtikal naboje naravnost v top, oče je usmerjal cev in streljal. O. kako strašen je bil poslednji boj komune!
V	kleti je bilo samo še par nabojev. Ko sta basala predzadnjega, se je zemlja stresla in Pierre nekaj trenutkov ni ne videl ne slišal ničesar. Ko se je vzbudil iz čudne omotice, je ležal ob topu in iz nosa mu je curljala kri. Obrisal se je z rokavom' in pogledal okrog sebe. Nekaj korakov od topa je ležal ves v krvi njegov — oče. Oči izbuljene, usta široko odprta in iz njih je brizgala kri. V rokah ie še držal naboj, ki je ostal čudežno ohranjen. Pierre ni pomišljal dolgo, ga iztrgal iz oledenelih očetovih rok in ga vtaknil v top. Spodaj pod visoko stoječo barikado se je vila dolga ulica in ob njenem koncu je videl naglo premikajoče se sence. In je nameril. Bum! Tresk in dim! Samo trenutek. Nato je tekel po zadnji zaboj. Sovražni vojaki so se bližali vedno bolj. Iz vseh strani je mrgolelo in Pierre je ustrelil zadnjič vzdolž po tisti ulici, po kateri so se bližale sovražne čete. Ko se je dim dvignil, se
Za konsolidaciio delavskega gibanja.
Odkod mrtvilo in ravnodušnost med proletariatom ?
3. (Tretji del in konec.)
Centralna točka vsega marksizma je zavest, da razredni boj med buržuazijo in proletariatom nujno vodi do zmage poslednjega. Zato mora naše delo temeliiti NA ZAUPANJU V PROLETARIAT, NA ZAUPANJU V REVOLUCIONARNE INSTINKTE DELAVSKO-KMECKIH MAS, NA ZAUPANJU V NJIHOVO BCVOLUCIONARNO — DANES SPEČO — ENERGIJO.
Po porazih, ko zapadejo mase pritisku in mrtvilu, se vedno pojavlja v manj vztrajnih, manj močnih v prepričanju in manj doslednih pristaših revolucionarnega delavskega gibanja razočaranje v mase, nezaupanje v nje in pesimizem. To nezaupanje jih je že mnogo — tudi pri nas — odvrglo od marksizma proč v oportunizem in v malomeščanstvo. To nezaupanje v mase označuje ves so-cialpatriotizem in reformizem z našo SSJ in JSDS vred. Proti temu pesimizmu, kot najhujšemu sovražniku marksistične proletarske politike, se moramo najodločnejše boriti, zlasti še, kadar zaleze v naše vrste.
Nekako nezaupanje v mase zveni tudi iz dopisa delavca v naši diskusiji (»E.« št. 49. 1. 1.). ki pravi, »da se je na drugi strani tudi delavstvo ko-rumpiralo, deloma udalo alkoholizmu, deloma pa postalo kretensko tako, da ob prvi priložnosti zapusti naše vrste in gre podpirati meščanske stranke.« Da. delavstvo je »korumpirano« od meščanskega vpliva, meščanskih in reformističnih iluzii, ono je zastrašeno, res je tudi, da mnogi iščejo utehe od težkega življenja in duševnega obupa v alkoholizmu — toda to so le začasne posledice porazov proletarskega gibanja, vzrok je kapitalizem (tako kot je kapitalizem vzrok da delavske mase nimajo dostopa do izobrazbe). Tudi ni tako kot pravi s. kovinar v članku »Misli k strokovni konferenci« (štev. 5. »E.«) : »Ko so delavci videli, kam gre njihovo premoženje in da se ne dela tako, kakor se govori, so od jeze in sovraštva šli k svojim največjim sovražnikom: radikalom, demokratom, klerikalcem, Radiču itd.« Res je, da je mnoge proletarce izdajstvo socialističnih voditeljev, njihovo plezanje po hrbtu proletariata v mehke buržuazne fotelje privedlo do razočaranja v delavsko gibanje sploh, češ, saj so vsi enaki. Niso pa šli »od jeze in sovraštva« k svojim največjim sovražnikom! Tako govoriti o delavstvu, se pravi, ne razumeti ga. IN
PREDVSEM GA MORAMO PRAV RAZUMETI.
V	začetku svetovne vojne so znale buržuazije vseli imperialističnih držav navdušiti (s pomočjo socialdemokracij seveda) mase delavcev in kmetov za vojno, zastrupiti jih s patriotsko in nacionalistično štimungo. In ko je Lenin v Švici, kjer je tedaj bil, postavil svoje protivojne parole, so se mu skoro vsi smejali in ga imenovali fantasta in norca, Lenin pa je tako globoko zaupal v revolucionarnost proletarskih mas, ki je bila popolnoma zakopana pod patriotizmom in šovinizmom, vedel je, da bodo revolucionarni instinkti v masah kmalu privreli na dan, da se ni niti malo zmenil za smeh socialpatriotov in drugih špispurgerjev. Poznal je proletariat, razumel ga je in zato je bila njegova ideja pravilna, kot danes vsi vidimo.
Mnogi dobri zavedni proletarci, nezadovoljni s tem počasnim napredovanjem delavsko-kmečkega gibanja, ki jim gre probujanje delavcev in kmetov vse prepočasi naprej, pridejo v tej svoji nepotrpež-Ijivosti do zaključka: »Što gore, to bolje.« Mnogokrat slišimo izreke: »Še premalo slabo se vam godi!« Večkrat kak delavec priporoča, zdaj počakamo še hujših časov, tedaj da bodo mase spoznale in se zavedle svojih proletarskih dolžnosti.
Tu vidimo, da »revolucionarna nepotrpežlji-vost ni vedno najbolišj svetovalec« (Lenin). Treba je potrpežljivo in vztrajno nezavedne in zaostale proletarce prepričevati! V tein obstoja cela naloga zavednih proletarcev. Zavedni proletarci, združeni v proletarski stranki morajo tudi v najtežjih, v naj-mračnejših, v najbrezupnejših dneh, ki nastopajo po težkih porazih
ZNATI ZASTOPATI INTERESE MAS IN IZRAŽATI NJIH ČUVSTVA IN STREMLJENJA, NIKDAR NE SMEJO IZGUBITI ZVEZE Z MA SAMI, TEMVEČ VEDNO VZGAJATI JIH IN UČITI (t. j. REVOLUCIONIRATI) TER DVIGATI NAPREJ.
Potem bo proletarska stranka stopila na čelo oživljenja proletarskega gibanja, ki mora neizogibno nastopiti po depresijah in potem bo mogla v momentu končnega boja stati na čelu vsega razreda.
Zato mora svojo taktiko usmerjati po situacijah, v katerih se mase nahajajo in stati mora v stalnem kontaktu z masami. (Glej članek »Naše splošne naloge v 3. štev. »E.«) »Vse revolucionirajoče izkušnje, ki jih nudi življenje, mora zavedni dekalist spravljati vsem proletarcem v zavest, da tudi oni postanejo razredno zavedni, t. j. dekalisti.«
Kot marksisti vemo, da je tem več proletariata, čim več je industrije. Vendar: stvar kapitalistov je, da razvijajo industrijo, naša naloga pa je, da razvijamo proletarsko zavest in proletarsko gibanje. Kot marksisti vemo, da bo kapitalizem privedel do novih vojn. vemo, da bo kapital v novih težkočah navalil na delavce in kmete še hujša bremena — ne smemo pa prekrižanih rok na to čakati, češ, saj bodo mase same prišle do prepričanja, da tako ne gre več naprej, temveč nasprotno, MI MORAMO PROTI TEM NEVARNOSTIM ŽE V NAPREJ MOBILIZIRATI MASE, JIH ODVRAČATI OD NAPAČNIH POTI IN JIM KAZATI PRAVO POT. ČIMBOLJ BOMO TO SVOJO NALOGO IZVAJALI DANES, TEMBOLJ BODO JUTRI MASE SPOSOBNE ZA BOJ. V revolucionarni situaciji so (po Leninu) potrebne tri stvari: 1. da nastopijo taki pogoji za življenje najširših delavskih in kmetskih mas, ki vzbude v> njih zavest, da se »tako ne da več naprej živeti«; 2. da so te mase pripravljene bojevati se in da so tudi sposobne v interesu tega boja doprinašati žrtve in 3. mora biti tu proletarska stranka, ki povede mase v boj in se ne straši zavzetja oblasti. Na vse te tri pogoje moramo misliti. Prva dva sta bila 1. 1918 dana, manjkal je le tretji, brez katerega zmaga ni mogoča.
OD NAŠEGA DELA MED MASAMI JE TOREJ V VELIKI MERI ODVISNO, DA SE POSPEŠI HITROST NOVEGA OŽIVLJANJA DELAVSKO-KMECKEGA GIBANJA, DA BO PROLETARIAT ZAMOGEL DATI USPEŠNEJŠI ODPOR VEDNO HUJŠI OFENZIVI KAPITALA, TERORJU, REAKCIJI IN VOJNIM NAKANAM IMPERIALISTOV.
Zato: NA DELO MED MASE, ZA DEKALIZEM!
Vestnik „Svobode“.
RAZREDNA IZOBRAZBA.
Veliko govorimo o izobraževalnemu delu. Ce bi pa vprašali enega ali drugega: kaj je izobrazba? — bi malokdo znal odgovoriti.
Tako večinoma izgleda doslej izobraževalno delo slov. delavstva: polno »delavskih izobraževalnih« društev, ki pa navadno štejejo med svoje uspehe le — dobro uspele veselice. Kjer pa je dobra volja po resnični izobrazbi delavstva, mora organizacija žal vprašati pri svoji blagajni, kaj da lahko nudi delavstvu. Tako se razvija »izobraževalno« delo brez jasnega cilja, od slučaja do slučaja.
Izobrazba? Kdor zna opolnoči povedati letnice raznih vojn in cesarskih rojstev, kdor ve za vsako stvar latinsko besedo, kdor zna na pamet nteterske višine gora in citate raznih pesnikov — ta velja v meščanskem svetu
za izobraženca!
Aii K to izobrazba?
1 kdor je veliko potoval in videl in zna o tem lepo pripovedovati? V naših očeh bo veljal toliko časa za izobraženca, dokler ne bomo zvedeli, da doma pretepa svojo ženo. Pet jezikov zna — pa da ne bi bil izobražen? On je lahko načitan, učen — izobražen pa še ne. Tako pridemo do tega, da ima lahko navaden stavbinski delavec več srčne kulture kakor vseučiliški profesor.
Kaj je torej izobrazba? — Kakor vsako stvar, so tudi ta pojem ljudje v različnih razmerah različno razlagali. Da pustimo stare Grke in Kitajce in se vprašamo, kaj velja pri današnjem meščanstvu za izobrazbo?
Povprečno izobražen meščanski človek je ta, ki neguje svoje nohte, ki lepo je, se lepo oblači, slovnično pravilno govori in ki je.bral — pa samo bral! — Prešernove pesmi. Vsa izobrazba je torej le zunanjosti for-
je oziral okrog topov, če bi mogoče še našel kak naboj. Pa ni bilo več časa. Za hrbtom je slišal klice. Obrnil se je in spoznal pestre uniforme vladnih vojakov. Mlad poročnik je tekel proti njemu in samokres je molil pred se. Skozi Pierrovo glavo švigne misel.
»Gospod oficir! Gospod oficir! Počakajte! Trenutek! Samo trenutek!« Mladi častnik se je osupnjen ustavil pred raztrganim in krvavim mladeničem, ki mu je z moško samozavestjo ustavil pfst od samokresovega petelina.
»Tu v oni kleti stanuje moja mati. Samo to uro ji hočem izročiti. Samo tri minute odmora mi dajte, pa se vrnem in sem vam na razpolago. Poročnik je osupnil, lahno prikimal in Pierre je stekel. Vsi so gledali za njim. In niso minile tri minute, ko se je vrnil, postavil k zidu in zaklical: »Evo me. gospod oficir!«
Da. to je storil in tako je rekel mali kotnunard Pierre, ki je hotel umreti smrt komunarda. In ni bil on sam. Tisoče junakov je bilo med njimi, tisoče mož, žena in otrok, ki so se borili do smrti...
Gospod poročnik je bil v zadregi. »Kaj naj napravimo z njim?« je vprašal pijani podčastnik, bolj pijan od hijenske krvoločnosti kakor od žganja, ki ga je popil na vse zgodaj.
Poročnik je zamahnil z roko, ukazal naprej, podčastnik pa je divje rezgetajoč ustrelil tje, kjer je stal Pierre, mali komunard...
Konec. Mali komunard je padel. Komuna je padla. Komuna živi. Iz razmesarjenih, že davno zgnitih trupel, iz prelite krvi vstaja vedno in vedno njih poslednja misel, oporoka proletarske Golgote. Kakor tajna godba je in je pesem, je boj, je naše življenje. Toda sliši jo le, kdor je v srcu kot oni. ki so padli, a vedno znova morajo vstajati...
Naprej!
Vstanite, bratje,
drzno, smelo
za poslednji, osvobodilni boj...
Tako odmeva pesem iz grobov*
malnost, na človekovo notranjščino se ne “gleda. Lepo izlikane hlače odvagajo notranjo puhlost.
Taki »izobrazbi« se odpovejmo! S tem ne rečemo, da mora biti delavec neolikan. Nasprotno! Toda olika-nosti nam ne sme diktirati »Bon-ton«, temveč srce! Meščani pravijo, da so olikani napram ženam. Pa kako? »Milostljivi« poljublja roko, delavko pa pusti poginiti na cesti!
Namen naše izobrazbe mora biti: vzgojiti socialno čuteče ljudi. Marxov komunistični manifest lahko marsikdo zna na patnet — pa s tem še ni socialist. Socialist je oni, ki nosi socializem v sebi in je socialen v svojem vsakdanjem življenju.
Delavce moramo vzg ojitiprdvseirdgoevniatrdgovc
Delavce moramo vzgojiti predvsem v tem, da se bodo zavedli svojega razrednega položaja.
Od razrednega duha do razredno-bojevne volje, od razredne volje do razredno-zavednih dejanj! — po tej poti se moramo pripravljati za socializem.
In če tako vzamemo izobrazbo, se moramo vprašati, čemu je toliko delavskih izobraževalnih društev, ki pač poskrbijo za kako veselično zabavo, globljih sledov pa v ljudeh ne zapuščajo.
»Svoboda« je pričela resno delati na tem, da postane vsesplošna delavska kulturna centrala, ki bi dala delovanju pevcev, dramatikov, godbenikov, telovadcev in športašev razredno-zavedni duh in socialistično (marksistično) vsebino in ki bi s predavanji, tečaji i. dr. res marksistično izobraževala delavstvo.
Cim več razumevanja bo našla »Svoboda;; za to, tem bolj pomagamo delavstvu.
LETOŠNJI 1. MAJ.
Plodovi dela nove centrale »Svobode« se že kažejo. Proslavi Gorkega bo sledila proslava 1. maia — malo drugače kakor prošla leta.
V-Ljubljani bo prvič v zgodovini slovenskega delavstva nastopil v dramskem gledališču Delavski oder s slovensko socialno dramo »Kriza«. Spraviti na oder dramo, kjer nastopa do sto ljudi, to je pogumno dejanje!
Podružnice »Svobode« iz pokrajine se oglašajo: pošljite nam to ali ono socialno dramo. Vesel napredek. Vsakdo čuti zavest! če delamo, tudi žanjemo; če nismo želi uspehov, imamo to pripisati predvsem ali svoji lenobi ali svoji nesposobnosti.
Želeti je, da da »Svoboda« povsod neko vsebino tudi popoldanskim prvomajskim prireditvam, da se ne bodo te izčrpale samo v nalivanju alkohola in v nabiranju denarja za sto različnih fondov in namenov. Za prvomajski popoldan mobilizirati telovadce, pevce, muzikante!
»Svobodaši«, delajmo za svobodo delavstva!
= Zoftet obsodba komunista. V Belgradu je bil obsojen na 6 mesecev radi razširjanja komunistične literature študent Ivo Miljutinovič.
= Nemški pesnik, sodrug J. R. Becher, je bil obtožen veleizdaje, ker je napisal knjigo »Levisite ali Edino upravičena vojna«, kjer opisuje grozote plinske vojne ter propagira proti vojni. V tem so oblasti našle veleizdajo in 15. marca bi se moral vršiti proces proti Becherju. Velik del javnosti je protestiral proti temu, tudi umetniki kot Gorki, Barbusse so pošiljali proteste. Pod tem pritiskom se je režim ustrašil in preložil proces, ki ga bodo tako bržkone zatušali. — Zanimivo je, da je bil leta 1924 v prvojunijskem procesu tožen s. Mile Klopčič, ker je prevel Becherjevo pesem »Ob smrti Lenina«, ki je izšla v hrvaškem časopisju svobodno, celjski pravd-nik dr. Rus pa je tožil s. Mileta, dasi je bil prevod zaplenjen kot rokopis. — »Slovenec« omenja ta proces proti Becherju in se zgraža nad tem, pozabi pa povedati, da je pri nas še 100% slabše, dasi so klerikalci pri vladnem koritu.
= Beno, Rog. Slatina. Pošlji podatke o številu in imena onih mladih sodrugov, ki ste bili pred par leti obsojeni na 24urni zapor s strani glavarja radi prepevanja Varšavjanke in drugih pesmi, ki so pozneje izšle v Vel. koledarju nezaplenjene. Zlasti starosti (takratne) ne pozabi! Glej poziv v zadnji »Enotnosti«,
Kai piSelo delavd in kmetle!
GllSTANJ-RAVNE.
(Kako povzdignimo strok., kulturne in gospodarske organizacije.)
S takim dopisom, kakoršnega je prinesla »Delavska politika-« 24. marca 1928, se delavski pokret čisto gotovo ne bo povzdignil. Seveda je "veliko bolj varno blatiti de-lavce-dekaliste, kakor pa napadati podjetnike in obelodaniti škandalozne razmere v obratih, kjer se nahajajo izkoriščani okostnjaki.
Vas delavefe, v jeklarni grofa Thurna na Ravneh, pa vprašam, kakšna razlika je med Indijo v Aziji in pa Indijo na Koroškem? Delavci v Indiji so sužnji angleškega kapitala in šo izkoriščani in izmozgani, kakor delavci v koroški Indiji. Torej tukaj nas izžema nemško-slovenski kapital, proti kateremu se moramo delavci brez razlike na politično in versko mišljenje boriti v razrednih strokovnih organizacijah, (pa res v razredno-bojevnih!) V kulturnih organizacijah se pa pripravlja za strokovne organizacije. Ker se pa zelo zanimam za delavsko gibanje v splošnem, vas vprašam, koliko vas pa deluje v kulturnih organizacijah? Lejga šmenta, samo dva vaša sodruga, eden od teh je že celo 14 dni član omenjene organizacije.
Nadalje sodrug Okostnjak, v Guštanju imate na primer že precej let-politično organizacijo SSJ, v kateri imate 50 redno plačujočih članov. Koliko teh izkristaliziranih članov pa plačuje strokovno organizacijo? Če bi se sodrug Okostnjak bolj zanimal, bi meni gotovo odgovoril: da imate 10 članov, reci in piši deset. Kje pa je ostala vaša razredna zavest? Ali poznate teorijo Karla Marxa c strokovnem 'vprašanju? »Strokovna organizacija je šola socializma, v njej se zbira proletariat, kier se izkristalizirajo najzavednejši in poguinnejši delavci, kateri so potem zmožni voditi celokupni delavski pokret.«
Če vas pa dopisnik »Enotnosti« imenuje okostenele člane SSJ v. Guštanju, ne more to biti razžaljenje, ker se pač premalo zanimate za to, kako bi si več pravic in večje mezde izbojevali od podjetnika, in kako bi si čim preje izvojevali socialističen družabni red. Vam niti ne zamerim, da delate tako, kakor delate, ampak, da si domišljujete, da delate pravilno, to je napačno. Ker pa vaša partija SSJ ne da boljših navodil, je to či-sto razumljivo.
Torej vas po prijateljsko pozivam, poprimite se strok., kulturnih in gospodarskih organizacij v praksi, ne pa samo z dopisi. Seveda je malo nerodno agitirati za strokovne in kulturne organizacije, če pa vaš socialističen župan in socialistični občinski odborniki niso člani omenjenih organizacij. Izvzeti so samo 4 odborniki, vsa čast njim.
Jasno je, da je bolje biti za 3 Din mesečno socialist, kakor pa v praksi sodelovati za socialističen družabni red. Ne mislite si sodrugi in sotrpini, da boste uničili de-kaliste s tem, da blatite in pišete proti dekalistom v krajih, kamor zahajajo delavci na nujno potrebo. S tem ravno pokažete, kako nizko ste padli in kakšno izobrazbo dobivate v vaši socialistični stranki.
Vi trdite v vašem dopisu, da ste nam prepustili nekaj funkcij v strokovni organizaciji, kakor tudi nekaj obratnih zaupnikov. Tukaj ste se pa pošteno vsekali. Najbrže zato, ker ne veste, ali pa ste tako hudobni, da nočete priznati, da so nas dekaliste izvolili člani strokovnih organizacij in kot obratne zaupnike pa delavstvo v tovarni. O tem bomo še govorili pri priložnosti.
Kar se pa tiče glavnega zaupnika, je pa vsem delavcem znano, da on že leta in leta ne deluje pri deka-listih. Znajte, da dekalist ne more biti samo na papirju, ampak v dejanju.
Čudno se nam pa zdi, da dopisnik niti ne ve, da omenjeni glavni zaupnik dobiva že dolgo časa agitacijski in informacijski materijal od SSJ iz Maribora. Ne tolčite samega sebe po glavi! Izdajstvo bi se lahko imenovalo omenjeni slučaj, kaj ne? Razredno-zayeden delavec pa pravi: najhujše izdajstvo nad proletariatom je, če se pustijo voditelji nastaviti od -radikalno-demokratskega režima, Anton Kristan na Belie, Etbin Kristan kot izseljeniški komisar v Ameriko itd. Torej sodrugi okoli SSJ v Guštanju in okoli Okostnjaka, svetujemo vam, da začnete že enkrat sami misliti in odprite oči in videli boste, da imajo dekalisti prav, ker pravijo: le z delom v močnih, razrednih, strokovnih, kulturnih in gospodarskih organizacijah se izšola proletariat, kateri bo zmožen postati avantgarda celokupnega delavnega ljudstva in voditi boj do prevzema oblasti. Vzemite vajete v roke, in vodite proletariat po poti maksizma-leninizma, s tem boste uničili dekaliste ni okostnjake in postanemo vsi skupaj pravi Marxisti. — Delu čast in oblast.
Bol. Avancisto.
BALKANSKE RAZMERE PRI MESTNI OBČINI!
Ljubljana, 3. aprila 1928.
Kako se pri mestni občini pod klero-demokratskim režimom postopa z delavci, priča sledeči dogodek: V
petek 30. t. m. so nakladali mestni delavci na Kette-Murnovi cesti cestni materijal. Videl sem, da so delali zelo pridno. Prišel pa je paznik ter strahovito kričal in zmerjal delavce z lenuhi, postopači itd. Kričal je: Takoj pojdite domov, taCih ne rabim, imam boljših na razpolago. Kot sem se prepričal, je zaposlenih pri mestni občini precej zelo starih delavcev, ki vsled starosti ne morejo več tako delati in garati, kot mladi. In na te ljudi vpije ta paznik pri delu kot nad otroci, da se ljudje zgražajo, ki gredo mimo. Sodrugi delavci, sedaj vidite, kako izpolnjujejo meščanske stranke svoje obljube. Mesto da vam dajo kar so bljubile pred volitvami, vas na najbolj nesramen način preganjajo po svojih valptih. Delavci, tudi sami smo si krivi temu. Mesto, da držimo skupaj, gremo drug proti drugemu, a buržuazija vihti svoj bič nad vsemi. Kako dolgo še? Kadar bomo vsi v zvezi delavcev in kmetov, takrat se bodo pa naše razmere izboljšale.
Delu čast in oblast!	Opazovalec.
ODGOVOR DELAVCEV »DELAVSKI POLITIKI«.
Zidani most, 31. marca* 1928.
V	»Enotnosti« štev. 12, v članku »Za enotno proslavo Prvega Maja« smo se malo ozrli v sosedov vrt iti zahtevali brez razlike levice ali desnice skupno proslavo. Zadeli smo v tem članku nekega, ki se je oglasil v »Delavski politiki« Štev. 25 in pozabil na svoje pravo ime. Sodrugi, ni naša navada, da bi se prerekali, ali odgovoriti pa moramo. Sodrug, ki misliš, veseli nas, da si nam pojasnil tvoje mišljenje, da vemo, kje se skrivaš. Veseli nas tudi, da pripoznavaš razne pogreške in napake. Upamo, da priznaš, da ni koristno del. gibanje, razpošiljati razbijaška navodila za proslavo Prvega Maja. Glede delavskega razkola pa pripominjamo, da ga nismo zakrivili delavci, temveč današnji kapitalistični priliznjenci. Ali odobravaš, da še danes obstojajo tri politične stranke v Sloveniji!
Glede pisave delavskih listov je pisec omenil, da naj se prepričamo, kateri list največ napada. Pozabil je pa na Volksstimmo? Nadalje pravi pisec, da so bila vsako leto pogajanja na debelo, da so sodelovali pri takih pogajanjih tudi inženerji, da pa ni šlo po inže-nersko; je pa šlo po kšeftarsko ali bankirsko! Nadalje upam, da nas pisec ne bo učil socializma ali marksizma, če se »z glavo skozi zid« ne pride naprej, še manj pa z gešeft-socializmom. Pisec menda ve, da to ne gre, da zavedni agitira za čim močnejšo Organizacijo, nezavedni pa razpošilja navodila za razbitje. Pripominjamo, da Prvi Maj ni razbijaški, da je praznik vseh trpečih borcev, proletarcev, sužnjev v ječah in drugod.
Sedaj pa pravim: roke proč od delavskega pokreta, tisti, kateremu je več za kšeft in stolčke, ki nimajo pravega proletarskega prepričanja, ki ne čutijo, da delavec in kmet trpi in gine v trpljenju prepada In čaka odrešenja.
Živela skupna proslava Prvega Maja!
Delu čast in oblast, š	Š. Fr. in M. Z.
- i .	—	—	—
+ HRASTNIK. (Gostovanje jeseniškega dramskega odseka »Svobode«.) 19. marca t. 1. so gostovali jeseniški delavci z izvirno dramo F. Čufarja, ki je fabriški delavec. O drami sami bomo spregovorili še le tedaj, ko izide. Toda kratka beseda o režiji igre »Jutranja molitev« naj opozori na sledeče: Splošno mnenje vsega občinstva je bilo, da jeseniški diletantje-igralci niso samo diletantje, temveč z malo izjemo pravi umetniki, zlasti Ivo s. Škerlj (ki je naš rojak), Mara, njegova sestra s. Preželjova, Ifc*do s. Vodnar, mati s. VVeisova. In če je človek zrl to kreiranje na odru — je moral sleherni naravnost vzhičeno priznati, da so se Jeseničani pokazali za vzor vsem delavskim odrom. In za pozdrav: Sodrugi in sodružice, irodite zahvaljeni ob Vašem nastopu, kajti napravili ste na nas vtis, ki naj Vam bo v ponos, da ste postali vzor vsem delavskim odrom. Iz »Jutranje molitve« napravite vi kot bomo tudi mi molitev in bitev za resnično človeško umetnost — umetnost množice. Še nam dobrodošli!	F.K.
+ LITIJA. Litijčani so 1. aprila v dvorani pri Franku, kjer ima tamkajšnja »Svoboda« svoj oder. vprizorili lepo dramo »Spavaj moja deklica«. Igralci so podali svoje vloge nepričakovano dobro, in videlo se je, da je vodil študijo iste roka dobrega režiserja. Režiral je s. Pretnar, član Del. odra v Ljubljani, ki je obenem tudi dovršeno podal vlogo Olegas S. Zagradnik je pogodil Alvijana prav dobro, s. Logar v vlogi Kostrinskega je dober, le v govoru se mora izpopolniti. S. Mici je nastopila prvič na odru in je vlogo Aze podala dobro, v nekaterih scenah odigranih z Olgom prav dobro. S. Fani je podala vlogo sanjave Zlate dobro, le več notranjega doživetja bi bilo treba. Presenetljivo dobra je bila tudi scenerija. S. Pretnar je tudi recitiral Seliškarjevo: Kristus in Antikristi. — Želeli bi, da gredo ss. na de(lo in nas v kratkem zopet povabijo na slično prireditev. Želeli bi tudi ponovitev te lepe igre. Delu čast.
Posetnik.
+ ZAGORJE. Delavska telovadna in kulturna zveza »Svoboda«, podružnica Loke pri Zagorju o. S., priredi v nedeljo dne 15. aprila ob 6. uri zvečer v dvorani Zadružnega doma na Lokah
TELOVADNO AKADEMIJO.
Delavci in delavke, zavedajte se, ter se polnoštevilno udeležite.
Delu čast in oblast!	Odbor.
POSLANO.
Jesenice, 2. aprila 1928.
V	»Delavski politiki« z dne 31. marca 1928 štev. 26 je izjava M. Jerama, ki zahteva od mene nekak preklic, katerega mu pa jaz dati ne morem.
Meseca septembra 1927 se je vršil pogreb sodruga Štravsa Iv., pri kateremu je sodelovala tudi naša godba in tudi Martin Jeram, z zamenjanim šihtom na povra-čitev šilita. — Ta človek, ki me je v izjavi napadel z lažnjfvim kljukcem in podlim obrekovalcem, je med drugim v izjavi pozabil povedati tudi to, da je on tisti, kateri je zahteval do danes še najvišjo svoto, katera je dokazan v računu Din 36.—, medtem ko drugi zahtevajo Din 10—20. Jaz, kakor tudi drugi člani smo to kritizirali, da je taka zahteva prevelika in da to ne gre.
Dne 20. sept. 1. 1. se je vršil izvanredni sestanek godbenega odseka SMRJ na Savi, na katerem se je obravnavalo med drugim tudi omenjeno zamenjanje šilita. Seveda je na tem sestanku zahteval Jeram, kljub dokazani resnici deklic. Odbor mu je hotel ugoditi potom društvenega razsodišča, a Jeram se temu razsodišču ni odzval, pač pa je šel v tovarno nabirati podpise, da pride do moči, da prevzame kapelo godbe, kar je njegova vroča želja. Osem podpisov, ki jih je zbral, pač ni zadostovalo, 4la si okupira to mesto, a) poslal je odboru s temi osmimi podpisi spomenico, v kateri želi, da se naj bi ne vršilo razsodišče temveč sestanek, kar pa odbor ni mogel storiti, ker je smatral, da je pristojno društveno razsodišče.
Na sestanku je Jeram, tudi izjavil to, da odstopa od godbe za pol leta ter to svojo izjavo utemeljuje, da bo on gledal in uplival na prijatelje, da ostanejo še nadalje pri godbi in da ne bodo sledili njegovemu vzgledu ter da bo vsetransko pomagal pri godbi in jo ščitil, ker njega ta godba veseli in mu je simpatična.
Kako lažnjiva je bila ta njegova izjava, ki jo je podal na sestanku, se vidi v tem, da je pobiral podpise in mislil, da bo zavojeval godbo in kdo ve. če ni bil njegov namen godbo razbiti?
Take mahinacije dragi Jeram, so bile moderne tedaj, ko je bilo delavstvo še v temi in je sledilo posameznim bogovom, a danes pa^ to ni več, kakor ni v modi moj preklic, ker bi, če bi preklical, potvarjal resnico in bi ti res dobil pravico imenovati me s temi imeni in naslovi, ki mi jih daješ.
Sklep je bil, da se spor poravna v godbeni sobi, kjer je nastal in s tem si se tudi ti v svoji spomenici strinjal, a žal, si besede prelomil in si postal s tem besedolomec, razbijač godbe.	Ivan Čelešnik.
+i VELENJE. Kdor resnice ne mara, si z lažjo pomaga. Tako dela zaupnik Martinšek po obč. zboru II. sku-piue, kjer je falsificiral voljo velenjskih rudarjev. Ker na moj poziv v »Enotnosti« za dokaz plačane demagogije, do danes nimam zadoščenja, smatram njega za laž-njivca in podlega obrekovalca.	Kališnik L.
+ DOBRUNJE. Tudi mi moramo povedati par besedi, ker vemo, da se nam godi krivica. Že dolgo ni bila z gramozom nasuta cesta čez Zg. Hrušico, tako orde ceste ni v okolici Ljubljane. Faktorji Slovenske Ljudske Stranke, ki so bili tako brihtni, da so znali progo skozi Spodnjo in Zg. Hrušicp naredit iz vaške ceste v občinsko, naj bojo še toliko brihtni, da je treba cesto dobro nasuti, sedaj posebno, ko so začeli voziti vsi posestniki iz Bizovika čez Sp. in Zg. Hrušico. Če bi mi delavci imeli v občinski upravi toliko moči, kakor SLS in tisto dohodnino, bi se pa že malo 'bolj zanimali za ceste. Bolj se zanimajte za ceste, da ne bo treba stopati v blato do gležnjev. Mi sami vemo, da se ne more nasuti ceste, če ni v proračunu sredstev za to ali treba je ravno tak proračun napraviti. Pa greste prav o božiču betonirati mostove, da se vam morajo smejati še tisti na Studencu, ko znate res lepo gospodariti. Vi »brihtni Tončki«.
Kal le doiivel Petejan v Nišu.
Nismo hoteli polomiji socialistične stranke v Nišu posvečati več prostora, ker delavci itak vedo. da v Srbiji socialpatriotov — razen birokratov — skoraj ni. To so pokazale tudi državnozborske volitve, pri katerih je DKRB dobil nad 42.000 glasov, SSJ pa nekaj nad 20.000. — Ker pa »Delavska politika« in nekateri SSJotarji trdijo, da ni res. kar je »Enotnosti« pisala in gredo v svoji nesramnosti tako daleč, da se sklicujejo celo na naš sodružni »Organizovani Radnik« (ker vedo, da se v Sloveniji žal zelo malo čita), objavljamo danes kratek izvod iz ddgega dopisa iz Niša, ki je izšel v »O. R.«: 4. marca so niški socialpatrioti priredili zabavo, na katero so prišli gostovat diletantje iz Belgrada in prišel je tudi Petejan. Za to prireditev so agitirali tudi buržujski listi (Politika) in poročali, da delavci pripravljajo veličasten sprejem. Nameščenci Delavske Zbornice (ki je tudi v Nišu v so-cialpatriotskih rokah, po milosti režima) so plakatirali in agitirali. — Predno je shod pričel, so sedeli pri eni mizi birokratje Petejan in par niških delodajalcev in trgovec z spominskimi kamni, na drugi strani dvorane se je zbiralo delavstvo, ki je čitalo najnovejši letak o socialpatriotskem štrajk-breherstvu v belgrajski ortopedski delavnici. Neki birokrat je skušal iztrgati delavcu iz rok te plakate, ki jih je razdeljeval. Pa jo je skupil.
Shod je otvoril zaupnik Delavske Zbornice, ki je prosil, naj delavci poslušajo poslanca Petejana,
ki bo govoril o politični situaciji. In tu se začne. Petejan je pričel z nagovorom: »Cenjena gospoda!« Nastal je smeh in klici: »Gospod borec, sramota!« Ko se je položaj umiril je Petejan zopet začel — da je prišel v Niš. ker še ne pozna položaja železničarskih delavcev. Zopet je moral prenehati, ker so mu delavci kričali: Citaj »Org. Radnik« pa boš vedel! Petejan je zopet začel: Tudi mi socialisti se borimo za zvezo z Sovjetsko Rusijo — in zopet klici: Ni res, živela sovjetska Rusija. Petejan ves v zadregi je začel zopet: Za mene ni merodajno, kaj vi mislite, nego to, kar mislijo oni, ki so me volili. Nastal je hrup in konec je bil Pejejanovega govora. Delavci so zahtevali, naj govOrt železni-čar-delavec M. Markovič in s. M. Markovič je v daljšem govoru podčrtal namene izdajalcev delavskega razreda, ki razbijajo delavsko gibanje zato. da se prikupijo buržuaziji. Proletariat pozna te ljudi in se je in bo branil pred njimi. — Po govoru s. Markoviča so delavci zapustili lokal, v katerem so ostali Petejan, Belič in belgrajski gostje in se pritoževali gostilničarju nad niškim proletariatom nad »neizobraženostjo« niškega delavstva. Pod močno zaščito žandarjev so bili soc. generali v lokalu vse do odhoda vlaka. —
To je pisal »Org. Radnik« obširno, in da je res tako, so potrdili soc. patrioti v »Del. politiki«, ko so se sklicevali na »Org. Radnik« misleč, da ga nihče ne čita v Sloveniji.
Pisali smo tudi v Niš, da nam doli zaposleni sodrug piše resnico o shodu. Sodrug nam je odgovoril: »Citaj »O. R.« štev. 22. pa boš vedel. Pretepli Petejana nismo, ker je pravi čas končal. Nagnali smo ga pa pošteno in od tukajšnjega proletariata bi se vi v Sloveniji morali marsikaj naučiti.«
Kaj išče Kristan na strokovni komisiji!
V	12. štev. »Enotnosti« smo tajniku Strokovne komisije Stanku stavili vprašanje: Kaj dela bankir in dvorni zaupnik na Strokovni komisiji? — To vprašanje je čisto jasno in brez dvoma tudi važno, ker kristanov-stvo je velika nesreča v delavskem gibanju in dolžnost vsakega je, da se bori proti njemu in da brani tudi »nestrankarske« strokovne organizacije pred še večjim vmešavanjem kristanovcev v nje.
Mesto odgovora Stanka na vprašanje, kaj je Kristan iskal na Strokovni komisiji (doslej se je zadovoljeval s tem, da je on klical funkcionarje k sebi v banko), je v »Delavski politiki« izšel odgovor, ki pa na to Jasno vprašanje sploh ne odgovori, pač pa hvali Stanka, in napada »Enotnost«, ki se je predrznila delavstvu pokazati, da se tisti, ki se Kristana v besedah pred delavstvom odrekajo, tajno za hrbtom delavstva z njim sestajajo.
»Delavska politika« kriči, da s tem »blatimo« Stanka in Strokovno komisijo. Torej je tudi po njenem mnenju kristanovščina »blato«. Ali smo mar mi krivi, ki delavstvu kažemo nevarnost tega blata, ali tisti ki vanj lezejo? Tisti, ki v blato lezejo, se sami oblatijo. Naša dolžnost je, da to delavstvu povemo. Mi ne vemo, kakšne posle je imel Kristan s funkcijonarji Strokovne;ko-misije. Zato smo pa stavili to javno vprašanje, da se stvar pojasni in da svarimo pred kristanovskim blatom!
»Delavska politika« pa mesto odgovora, trdi in raznaša laži. Govori da dajemo navodila, da je vseeno če so naši pristaši pri nacionalistih ali pa pri Ujed. Savezu. To je izmišljeno in lažnjivo! Ni in ne more biti dekalist, kdor Je pri nacionalni Zvezi! Tak »dekalist«, ki je pri Zvezi, spada k vam, ker pri vas je navada, da eno govorite, drugo pa delate.
Naprej laže »Delavska politika« o Petejanovem shodu v Nišu, da je »sijajno« uspel in da so »dekalistični razdirači« morali izginiti. O tem shodu Je v današnji »Cnotnosfli poročilo na drugem mestu.
Nato pa trdi, da je Petejan — Danijel v levji kletki — dosegel, da se stanovanjski zakon podališa za celo leto in dobesedno piše: »In če bi ne imeli tega edinega poslanca, bi po prvem maju bilo nešteto rodbin na cesti.« Precej otročji mora biti tisti, ki je to pisal. Kajti iz tega sledi, naj delavci lepo roke križem držijo, samo poslance naj volijo, saj poslanci vse lahko zanje naredijo brez razrednega boja. Kadar bo pa buržuazija spet rabila »socialistične« ministre (n. pr. v slučaju voine), takrat pa bodo ti ministri proletariat odrešili...
Delavstvo seveda takemu otročjemu socialpatriotiz-mu ne bo nasedlo, ker noče doživeti še ene kristanov-ščine kot 1. 1918/19, ki je oblatila ravno proletariat, gospoda ministra pa obdarila z milijoni...
TRBOVLJE.
Dokazano najboljši kruh se dobi v moderno in hisiiensko urejeni pekarni., JOSIP VARGA.
Za „Enotnost“ dvakrat na teden.
14896 DIN TISKOVNEGA SKLADA, 762 NOVIH NAROČNIKOV, 412 ZA DVAKRAT NA TEDEN. IZKAZ TISKOVNEGA SKLADA od 30. marca do 6. aprila 1928.
Ljubljana: S. Kovač na polo 30, Cvelbar 5, neimenovan 5, M. T. 10, Jugovič 10, tobačni delavci za delavsko-kmečko vlado 14, skupaj 74. Zagorje: Debelak 5, »Ker je švindel, kar se nabira za tisk. sklad« (to govorijo soc. patrioti) 10 Din, na sestanku zbrano 41 Din za zdrušenje Glavnjače, skupaj 56. Litija: Simončič 5. Semič: Plut 5. Kočevje« za delavsko-kmečko vlado 5. Moste: Jurjevčič 5, Podutik: Vodnik 5. D. M. Polje: Zorman 5, Kušar 5, Dorbež 4, Lupine 5, Messner 2, Bertossi 4, Blaž Fr. 5., Velepič 3, Viktor 6, Černe 2, Černe 3.50, Dobrota 3, Anton H. 5, Vidergar 2, Černe 4, Lukec 3.50, Kocjančič 4, Anžur 5, Rešek 5, Sniirnov 3, skupaj 77 Din. Dob-Vir-Ko-ličevo: Delu čast in oblast 2, Jože 3, Kamenčan 2, Steber Anton 1, sodružica 2.50 Zlatka 5, Karo! Breznik 1.50, Vrtačnik 2, I. Svetlin 10, Vrenjak 2, Bubnov 5, Dobski 4, skupaj 40.
Skupaj 272 Din. Od 4. septembra 1927 14.896.10 Din.
Iz uredništva: Trbovlje-Montevldes za drugič ostalo. L. Pavel: Prihodnjič. Kaj sem videl v Moskvi, je moralo že trikrat izostati. Prihodnjič pride sigurno!
Vsem dopisnikom! Vsak, kdor pošlje dopis, mora navesti svoje pravo ime, ki ga pa seveda nihče ne bo zvedel. To moramo zahtevati, ker se godijo slučaji, da nam pošiljajo dopise nepoznane in nepodpisane osebe, ki večkrat neresnico poročajo. Pišite samo resnico!
Čitaj!
PORAVNAJTE NAROČNINO!
Današnji številki smo priložili vsem naročnikom poštne položnice in na naslovu označili, do kdaj je naročnina poravnana. Ni še uračunano, kar so poslali naročniki po nedelji! Tirjatvene listke smo priložili onim, ki so nedopustno dolgo zaostali z naročnino. Te naročnike prosimo, da svoj dolg čim prej poravnajo, če do 16. aprila ne pošljeio niti prvega obroka, bomo list morali ustaviti.
Sodrugi! Zamudniki so ona ovira, ki nas drži nazaj v akciji za dvakrattedensko izhajanje, zato storite svojo dolžnost in pošljite kar dolgujete!
Kdor ima naročnino poravnano, naj položnico starani za prihodnjič, Tisti, ki se še niste prijavili za dvakrattedensko Izhajanje, storite to sedaj!