UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Moj položaj Dopis iz vardarske banovine Pisati ravno o svojem položaju je sicer morda malo absurdno oziroma egoistično, vendar se mi zdi, da bi ravno ob prikazu svojega položaja mogcl vsaj v osnovah pokazati položaj nas vseh, ki smo bili nastavljeni v vardarski !banovini, ker so osnovne prilike, vsaj v kolikor jih poznam, za nas vse v glavnem iste — pa bi tako hotel o^b tem prikazu zavzeti svoje subjektivno stališče do tch namestitev, ki so dvignile mnogo vsemogočih komentarjev. Ko bodo svoje misli podali tudi ostali tukajšnji naši učitelji, se bo videlo, v koliko se moje osebno mišljenje krije z objektivnostjo in bi na ta način mogio dobiti zaokrožcn preglcd preko tega problcma, ki v svojem bistvu ni tako enostaven, da bi obsegal morda samo melanholično domotožje po domu, kot se to na prvi pogled misli. Značilno je, da obstoja za tukajšnje učiteljstvo parola, da se tukaj dela, oziroma naredi, kolikor se pač more, kolikor pa se ne more, se pa ne morc, da pa za to »more, kolikor se pač more« ne obstoja noben kriterij. Na menc je subjektivno to sicer zelo ugodno vplivalo, ker sem s tem dobil svobodne roke, in odgovornost največ samo nasproti samemu sefoi, vendar objektivno gledano. je bilo spoznanje več ali manj zelo negativno. Nc pripisujem krivde za to morda tukajšnjemu učiteljstvu, temveč izključno samo tukajšnjim prilikam :Samim, ki so nujno ustvarile to parolo. Zamislite si, recimo, mojo Crno Reko, približno 1400 m vfeoko planinsko vas, s približno 60 iz blata zgrajenimi in s slamo kritimi hišami. Od železnice oddaljena 12 ur pešhoje, ali jahanja s konjem, ki je za nevajenega človeka življenjsko nevarno. Ljudje živijo v nekakih zadrugah, to je, člani družine, ki se oženijo, ostanejo s svojo družino še vedno v isti hiši, da tako včasih v prostoru 4 X 5 m z ilovnatim podom prebiva 20 do 30 oseb, odraslih in otrok, kjer otroci absolutno nimajo možnosti za niti najmanjše učenje doma. Ženijo se s 16—20 leti in spravljajo otroke na svet edino iz razlo<ga, da si čimprej pridobe delovno silo, brez ozira na to, da li so dane najnujnejše možnosti za življenje teh otrok. Ljudje pridelujejo svojo hrano, obleko doma, zemljo, na kateri spe, jim je dal Bog in tako potrebujejo od ci>viliziranega svota izredno malo. Geografske prilike jim otežkočujejo zvezo s svetom in tako se rode, žive in umrjejo v svoji Crni Reki. Seveda hodijo nekaiteri na delo v rudnike, toda to so le izjeme. Večina ostane le doma. V svojih najprimitivnejših življenjskih prilikah, srcdi te planinske zemlje, ki je po svojem zunanjem izgledu, po svoji rjavi barvi, brez zelenja, po svojem sivorjavem kamcnju nekako brcz- upna, v večni borbi s terenom, živi ta narod popolnoma drugačno življenje, ne samo telesno, temveč tudi duhovno. Dolgočasna pokraiina, vsa cnobarv.na, se odraža v melodiji in tekstu njihove pesmi, borba s terenom, oddaljenost od sveta pa je popolnoma izobličila njihovo pojmovanje čaisa. In še polno drugih razlogov in vzrokov je, ki so vplivali in še vedno vplivajo na njihovo dušo, ki jim določajo njihovo pot v življenju m narekujejo njih duševnc in telesne potrcbe. Tako predstavlja njihovo življenje neko svojstvencst, ki se ne da primerjati recimo z življenjem našega naroda. In radi te svojstvenosti, radi pomanjkanja najprimitivnejših materialnih pogojev, radi popolnoma drugačnih potreb in zahtev okolice in radi kulturne stopnje, na kateri Ijudstvo živi, je vsa moderna in najmodernejša pedagogika, vsa metodična izkustva in končno sam cilj šolskega dela na moji šoli — popolnoma prazen. Vsaka pedagogika je zrasla na gotovih tleh, v gotovi okolici in pod gotovimi pogoji, rasla je in se razvijala, veleumi so jo gradili dcsetletja in stoletja ob najugodnejših pogojih, preden smo jo mogli nazvati moderno. Pcdagogiko te zemlje, recimo za Crno Reko in njej sličnc vasi, ni gradil nihče in bog ve, če jo bo kdo. Saj je preteklo šele 15 let, odkar so v teh krajih šole. In mi mladi abiturienti, iz popolnoma drugega sveta, smo prišli v te kraje, da poskušamo biti učitelji. Natrpani z vsemogočim znanjem, izvcžbani v šolskem delu na vadnicah. smo po treh letih čakanja na službo, pedagoško že precej osiromašeni, prišli v ta drugi svet, 80 % nepismen, siromašen, duševno popolnoma drugačen, da ga vzgajamo. To se pravi biti gorski vodnik v hribih, ki jih še nikdar nisi videl. Postavljeni tako v razred, se lovimo v samcm sebi, gledamo vse z očmi naših pedagoških razmer in krojimo našo nančcno in občuteno pcdagogiko v te razrede. Pedagogike za to dušo ne bomo ustvarili in kar bo, bo le ponesrečen poizkus, ki se bo končal s spoznanjem, da je globoka resnica parola — »more se, kar se pač more«. Tudi drugi so spoznali to in po tem usmerili svoje delo. S tem ukoreninjenim spoznanjem bomo prišli nazaj v Slovcnijo in si zopet krojili svoja pedagoška spoznanja za nove razmere ter jih mešali s svojimi, tu pridobljenimi. In tako se bo naša mentaliteta gnetla in gnetla in bog ve, kakšna bo njena oblika. Pojem izvenšolskega dela bo v nas popolnoma obledel. Ne da nimamo volje za to delo, da se držimo rezervirano od ljudstva, jaz za svojo oscbo sem več med ljudmi kot sam s seboj, temveč tu je tako delo absolutno nemogoče. Učiteljstvo tukajšnjega ljudstva ne bo dvignilo, ker ima samo svoji dve roki in ker se stalno menjava. V tem pogledu bi bilo treba tu cdino korenite materialne izpremembe, vsi poizkusi idealnih učiteljev so samo malenkosti, ki v narodu ne zapustijo nobenega sledu in izginejo takoj z učiteljem. Izjave, da se da narediti marsikaj, če se hoče, da ima vsaka malenkost svojo vrednost, so v tej okolici samo obrabljene fraze. To je popolnoma objektivno spoznanje vsakega tukajšnjega učitelja. In tudi moje. Jijzik mi ne dela posebnih preglavic in tudi ostalim kolegom ne. Morda tudi otrokom ne. Toda to jc slučaj. Prav lahko pa bi bilo popolnoma obratno. Nisem bil v vojski, učiteljišče pa da prcmalo in kako bi bilo, če bi imel težave z jezikom. Ne zaradi mene, zaradi otrok. Na to ni nihče mislil, ko nas je nastavil tu doli. Poučujem verouk, pravoslavno veroizpoved. Otroci so me naučili pokrižati se in skleniti roke pri molitvi. Bog ve, če verujejo v iskrcnost pouka, ne mislim veroizpavedi vere in verskih dogem samih, čc so morali naučiti učitelja molitve. Dvomim. Učijo me raznih izrazov, ki jih ne poznam, prav pri narodnem jeziku. Kako bi bilo, če bi naši otroci učili učitelja slovcnščine, slovenskih izrazov. Začetni stvarni pouk v prvcm razredu naj bi bil neprekinjen podaljšek njihovega otroškega domačega življenja. Jaz pa ga ne poznam. Saj sem življenje našega otroka poznal samo zato, ker sem bil sam naš otrok. Pa naj ga tukaj spoznam takoj prve mesece. Saj ga opazujem, ali poleg najboljše volje vse to ni tisto, kar bi moralo biti. Tako je postalo vse skupaj za nas sicer zelo interesantno, vendar je v svojem najglobljem bistvu le samo potvarjanje resnične.qa življenja. Neuspela kopija. In ko si vse to sam iskreno priznam, točno vidim kako vse to vpliva na moje pedagoško oblikovanje. Upam, da otroci tega ne razumejo. Od svojih kolegov sem oddaljen 2, 3 in 6 ur. Pošta prihaja nercdno, 7, 10, tudi 20 dni potrebujejo pošiljke za pot od Ljubljane do Crne Reke. Kdo, ki živi v teh krajih, mi more zameriti neko mero dolgočasja in morda sem in tja kak ofeisk k tovarišu. Hrana taka, kot se pač more in stanovanje tako, kot pač je. Vse je <le kot >se pač more. In naše pedagoško izoblikovanje, ko se vrnemo v Slovenijo, bo tudi takšno, kot se je pač moglo. Ko se vrnemo nazaj, kar brez dvoma upamo in želimo, bomo na novih službenih mestih zopet popolni začetniki, le s to razliko, da ne bomo več tako mladi. Saj že sedaj nismo. To bo škoda, ne toliko za nas kot za mladino, ki nam bo dodeljena v varstvo. Marsikdo med vami bo zelo kritično pogledal na te moje misli, toda iskrene so in začetnikove. Ponavljam pa še enkrat, da je za to okolico mišljenje, da se vse more storiti, če se hoče, prazna fraza. Dandanašnje prilike v svetu vam dajejo dokaz za to. Demšar Mirko