28
Zabavno berilo.
Mlinar Matuc in njegovi otroci.
Podoba iz narodnega življenja.
Spisal Gomilšak.
Mlinar Matiic slovel je v deveto vas. Pa kaj čuda, saj imel je lep mlin, veliko pušo in v glavi — dokaj muh. Govorilo se je tudi: Matuci sedi v kleti na sodih maček, v omari pa plesnijo mu srebrnjaki. Al vse to ni bilo njegovo največe veselje, ampak štirje majhni kričaji, ki so skakljali, letali in upili po mlinu, da se ni čul šum vode in ropot kamenja.
Bila mu jih je v spomin zapustila njegova pokojna Gera, — naj jej sveti večna luč! — in svojo Gero ljubil je nekdaj čez vse na svetu. Dražljivi ljudje trdili so sicer, da so mlinarjevi otročaji butasti in grdi, pa kaj za to, Matiic mislil je le: „Cakajte vi kajžarji, drugi korenjaki zrastejo še iz moje dece, kakor iz vaše; da, govorilo še se bo po svetu od mojih sinov!" — In zgolj iz ljubezni do njih ni šel vdovec Matuc drugikrat v snuboke.
Pri debeli repi! bil je zares skoz in skoz poštena koža,  in nosil se je čedno po domače,  v  hodnih bre-
29
gušah. Urno šlo mu je vsako delo izpod rok, poleti sukal in jezil se je na polji, pozimi v mlinu. Pri tem obračal je jezik hitreje, kakor voda kolesa, in včasih go tedaj zaostajale misli; hudobni sosedje pravili so celo, da je Matuc snel pri pusti zelje, to je, da je bil majhno pahnjen. Al temu vkljub vozili so iz petih far zrnje na njegov mlin, kajti dobro je mlel in pravično je meril. Dalječ okrog bolela je mlinarje Matiičeva sreča, on pa je djal: „Bolje, da me zavidajo, ko bi me milovali !" Delal in spravljal je bogastvo na kup, a ne za sebe, ampak da bo imel kaj zapustiti svojim „ljub-čekom*'.
Pogostoma rojile so mu po glavi misli in skrbi, v kateri stan bo djal enkrat svoje štiri otročaje, tri sine in eno deklico. ,,Mihec, ti še moraš postati gospod", govoril je večkrat najstarejšemu sineku; in bistri Mihec poskakoval in ploskal je od veselja, da postane enkrat tak gospod, ko so gospod fajmošter, kajti drugega gospoda še videl ni.
Mlajšemu sineku pravil je Matiic: „Jakec, ti si debel in močen, ti dobiš mlin, če boš vedno prav vrl ostal". A Jakec napenjal je šobo , kajti tudi on nosil bi rajši črno gosposko suknjo in svitle škornje, kakor zamazane breguše. — .,Markec, ti se pa boš učil za dohtarja, to ti je velik pa hud gospod", čenčal je mlinar; a Markec je zijaje debelo gledal, kakor sova v luč, ker ni zapopadel, kakova stvar je „dohtar".
Najmlajšemu in najljubšemu otroku, svoji Miciki, pravil je oče: ,,Ti pa dobiš enkrat prav vrlega bogatega moža, in ž njim celo pušo".
Pri tem objemal je radosti poln čačka svoje otroke, rekoč: „zares, ni ga srečnejšega človeka od mene". Da so vsi za stan, katerega jim je odločil, pripravni, tega ni dvomil nikdar; čedalje bolje vkoreninile so se mu v glavi te namere in ti sklepi. Da! včasih se mu je uže sanjalo, da sliši svojega Mibeca v cerkvi novo mašo peti ali pridigovati, včasih , da vidi v veliki kanceliji trepetati kmete pred dohtarjem Markecom , včasih, da ziblje na kolenih rumenokodraste unukece. Jasno se mu je zdelo ko beli dan, da se mu te sanje tudi vres-ničijo enkrat.
Brž ko mu stopijo otroci zaporedoma v sedmo leto, gnal je Matiic druzega za drugim v šolo. Djal je gospodu školniku: „Vzemite si moje dečke v posebno skrb, nič ne bo škode, če se naučijo razven branja in pisanja tudi nemškega jezika; kajti dobro zdi se človeku, če^ mu vedo otroci kako pismo od „pecirka" prebrati. Ce bo treba, poskusite tudi z leskovo mastjo, včasih" šiba novo mašo poje".
Tako prosil je po svoji priprosti pameti mlinar, in školnik obljubil mu je po njegovi želji; posebno veselilo ga je, da mu priporoča Matiic otroke za nemščino, bil je namreč kosmat nemškutar. „Ta je edini mož v celi fari, ki spozna ceno nemške omike in besede", mislil je pri sebi.
Niso se učili mlinarjevi otroci vsi z istim vspehom, kajti razne mere možganov podelili so jim ljubi Bogec. Vsa čast Mihcu in Jakcu! nista bila bedaka, rada šla jima je abecednica in nemščina v glavo. Školnik, pri-šedši k mlinarjevim na biro, trdil je celo: „Ta dečka sta najvrlejša v celi šoli. Posebno Mihecu gleda iz glave zelen pes, — iz tega bo še kaj!" In školnik ni govoril sebi v škodo, — Matuc mu je bil prav hvaležen.
Al na svetu pač ni vasi brez mlake, in ni veselja brez žalosti. Celo druga bila je z Markecom in Mi-ciko, — kajti
V buči trmasti zabiti. Skoda res za njo, Kjer bi moglo nekaj biti, Je vse prazno b'lo.
Pa kaj, sta bila onedva kriva? — Tega Matuc ni pomislil, in godrnjal je v enomer nad njima. „Miciki se še da odpustiti", djal je pri sebi, „ona postane gospodinja, pa kaj si hočem z Markecom početi? Pes se obesi, bom pa videl, ali ne napravim ž njega dohtarja!" In poskusil je dejansko, jeli ne laže pregovor: šiba dela gospode. O ubogi Markec, spričal si, da se um in učenost ne da v človeka vtepsti, — bil in ostal si budalo. Tvoj oče ni zapopadel, da nisi za prekanjenega dohtarja, ampak za priprostega kmeta. Pa tolaži se, enakih Matucev in Markecev še je na zemlji dokaj!
Med tem dovrši Mihec visoke šole pri domači fari. Radosti igralo je mlinarju srce, ko mu je bral vrli sinko iz svojega ,,ceignusa" same ,,zergute". Brž mu da narediti suknjo, hlače in škornje; ob Mihelovem pa ga zapelje v M., v blatno gnjezdo nemškutarjev in — Modric. Ni bilo težko najti stanišča — v nekaterih urah imel je Matuc svojega Miheca pod streho — pri stari baburi, ki je napehala v eno sobo pet dijakov. Pa od česa bi se sicer redila?
Tako postal je Mihec „študent", v kratkem priljubilo se mu je mesfo in novi tovarši. Pa pustimo ga zdaj pri njegovi ,,meusa, mensae", in
„Die Manner,  Volker, Fliisse, Wind Und Monat masculina sind", —
saj ima dela,   uka,  pa tudi strahu  pred gospodi ,,pre-
fesari" dokaj !------------
Slaba godila se je tačas Markecu, bil je večkrat bit (tepen) ko sit. Da se je vsaj počasno pomikal naprej, treba bilo je mazila, kakor pri vozu. Da vspeh njegovega uka ni bil sijajen, kažejo nam vrstice, katere je čez-nj skoval nek hudobnjak:
,,Hlače mogel je glodati v šoli sedem let, Naučil se je nekaj brati, šteti do deset!"
„Ta pa ni za študenta", pravil je školnik včasih mlinarju. „Ceravno noče, pa mora biti", trdil je Matuc, ,,še ga hočem nategniti, tega žilavca, on je otrok, pa jaz sem oče! Plesati mora, kakor bom godel jaz". — Brž ko dobi tedaj Markec po milosti in slabosti škol-nikovi spričalo brez kljuke, zagromi mu oče : ,,Po konci! hajd v M., ne bodeš mi vedno doma vtragloval. Pa gorje tebi, če mi ne izhajaš dobro, ne smeš mi domov!" — Tako postal je tudi iz tega motovila študent, — oj kak študent! — To ti je bil zajec pri bobnu, žaba pri orehu, — o ubogi Markec!                          (Dal. prih.)
36
Zabavno berilo.
Mlinar Matuc in njegovi otroci.
Podoba iz narodnega življenja.
Spisal Gomilšak. (Dalje.)
Ker ti je, častiti bralec, morebiti znano iz lastne izkušnje dijaško življenje v kaki novi ,,Abderi" — ako pa ga ne poznaš, je bolje za te — zato preskočiva nekatera leta. Iz Miheca zrastel je Miha, ponosen dijak visoke postave. Vse ga čisla, gospodi profesorji in sošolci, „inštruktar" je v najbogatejših hišah. V svesti svoje vrednosti pa je tudi sani; drzno sedi mu na grškem" nosu jarem, ki mu pravimo očale, pod nosom pa nada prihodnjih mustačev. Ni ga dijaka, ki bi nosil lepšo suknjo, z eno besedo, Miha je zal in fleten mladenič, da ga gleda najošabaiša lepotica z dopadenjem. Pa vsaj je očitna skrivnost, ki se šepeta med dijaki, da se je zmuznil davno v srce zlasti lepi Marički, hčerki Častitega mestjana. Znano je ravno tako, da se ozira on rad v tisto okno, pri katerem se ona šivati uči. Oj Miha, Miha! da bi izvedeli to tvoj oče!
Druga bila je z Markecom. „Kdaj je vrba grozdje rodila?" pravi pregovor, in jaz pristavim, kdaj se je prijela slabe glave učenost? Ves trud in strah bil je bob ob steno, voda v rešeto. V vsaki šoli sedel je po dve leti, in le usmiljenje učiteljev ter Mihove prošnje tišale so ga naprej , tako da je v petih letih splezal srečno do tretjega razreda. Al tu je zavozil — presneti grški jezik bil je jama, v katero je padel. Dali so mu „consilium abeundi" zarad nepoboljšljive neumnosti, — „pojdite rajše domu pure past" — djali so mu gospod ravnatelj.
Tako dovršila sta brata ob enem latinske šole, Čeravno z raznim vspehom. In oče Matuc, ko mu prima-hata domu , se je na eno oko jokal, na drugo smejal. „Ce nočeš dohtar biti, pa se uči težkega dela na polji", zarezi se nad Markecom, in vpreže sedemnajstletnega dečka h kosi, brani in cepiču. Jezilo ga je neizrekljivo, da mu je bilo spodletelo ž njim, črtil ga je odslej Čedalje bolj. A Markec prišel je zdaj v svoj element, bil je urnih rok in trdnih moči.
Med tem pa je bil Miha mlinarjev ponos. Ker je želel par tednov iti na pot, da bi se ogledal kaj dalje po domovini, stisnil mu je vrli čačka brž precej „cesar-jevih podob" v roko. In v tem, ko je hodil sin po sta-jarskem, Švicarskem, po Žolčpahu, in se je vozil okrog „bleškega kinča nebeškega", bahal se je Matuc pri so-
37
sedih in znancih: ,,čez par mesecev pojde mi v „Ieme-nat". Naročal je drugim svojim otrokom, naj učenemu bratecu pravijo odslej „gospodu in naj ga ne tikajo več, sicer ne smejo potle na njegovo primicijo.
A nesrečni Matuc, specalo ga je , delal je račun brez krčmarja. Cel mesec stepal se je Miha po tujem, pri znancih in sošolcih. Vrnivši se na dom pa odkrije neki večer očetu svoje srce. „Poklic človeku odloči sam Bog, in vsa sreča in nesreča njegovega življenja in večnosti odvisi od tega, da stopi človek v pravi stan. Tedaj tni ni mogoče, spolniti vam vroče želje, ker ne čutim v sebi veselja in poklica za duhovnika, učil se bom za profesorja. Odpustite ljubi oče, jaz ne morem drugače/' — Tako govoril je s trepetajočim glasom Miha. Kakor okameoel strmi mlinar nekaj časa vanj, prihajalo mu je Črno in pisano pred očmi. Kar plane po koncu, in srdito zakriči: ,,Kaj si rekel, — Miha, kaj si rekel ?*'
„Oče, moje besede so gola resnica, ne zamerite mi", djal je sin.
„Kaj? tebi je preslab duhovski stan? Zato sem izmetal za tabo toliko denarja?*' — zagromi zopet mlinar, in stopi za peč po debelo gorjačo. Bog ve, kakov bi se začel bil zdaj ples, če je ne bi bliskoma pobrisal Miha skozi duri. A za njim slišal se je očetov glas : »Čakaj, prideš še mi k hiši, berdiga, iztepel še ti bo-dem tvoje sanje; kar si čenčiš od poklica, je le neotesanost. Ne krajcarja denarja nimaš od mene v posvetnem stanu pričakovati!"
Tako končal je nagloma razgovor, končalo je očetovo veselje. In zares, katerega človeka ne bi zapeklo globoko v srce, če mu razdere otrok najsladkejše nade, ki jih je vanj stavil? Ce ga vkani sin, na katerega je obrnil toliko skrbi in denarja, ki ga je ljubil, da bi sel zanj v ogenj? — A, če se pomisli važnost koraka, kateri odloČi osodo mladenčevo, smemo reči z dobro vestjo: pri volitvi stanu je meja otrokove pokornosti, tu ima ga voditi lasten nagib, tu sme ali mora včasih ravnati proti volji starišev. Marsikateri izgled kaže, kakova nesreča je človeku neprimeren stan. Prav ritoril je tedaj Miha, ki je bil stvar pri sebi poprej dobro prevdarii in sam sebe poznal. Ni ga bilo tiste praznike več domu; preživeli so ga v soseščini nekateri prijatelji. Se parkrat poskusil je pismeno uto-lažiti očeta, pa zastonj ! Ni dobil odgovora. „On ni več moj otrok'4, pravil je Matuc. Kmečki ljudje žalibog pač redkoma zapopadejo pomen besede: poklic.
Brž po Mibelovem odrinil je Miha na Dunaj , s sebo nesoč mnogo priporočilnih listov od raznih gospodov, — a malo cvenka! Pol leta pela mu je huda, marsikateri dan donesel mu je proti gladu le kos kruha, al nikdar mu ni vpadlo srce. Da! ni ga bilo skoraj veselejšega Slovenca na vseučilišči, prikupil se je vsem.
S pohvalo imam omeniti tudi, da je postal goreč slovenski rodoljub, kateri je pregrel mnoga mrzla dijaška srca.                                                         (Dal. prih.)
53
Mlinar Matuc in njegovi otroci.
Podoba iz narodnega življenja.
Spisal Gomilšak. (Dalje.)
Med tem postajal je oče Matuc doma čmernejši od dne do dne, dvoja prevara ogrenila mu je življenje.   Pri
gospodarstvu slo je vse po starem, sreča bivala je v mlinu. Odraščeni otroci postali so vrli delavci — le Jakecu šlo je v mlinu vse počasno izpod rok. Rad bi se bil šel za Mihecom učit, a Matuc zapovedal je: ti ostaneš doma. Zato pa je imel ž njim zdaj dokaj če-mLra. Izposojeval si je skrivoma knjige, in pozabil pri njih pogosto, da je kamen uže prazen in zvonec kliče. Naposled vtaknejo dvajsetletnega fanta med vojake — nova grozna strela v ralinarjevo upanje in srce. A Jakec se je vdal, oblekel je belo suknjo brez solz in strahu. Mislil je pri sebi: „Bolje vojak, kakor težak, cesarskega kruha je sicer malo, — pa gotov je zato, in ni se treba tako ukvarjati zanj; časa za uk ostane mi dovolj". V šestih tednih pisal je domu, da nosi na ovratniku uže zvezdo.    O srečen Jakec!
Tako je podrla sovražna osoda Matuci najviše zlate gradove iz oblakov. Togotil in žalostil se je, da bi bil lahko prišel ob pamet. Naglo se je postaral, osivela mu je cela glava. Pri vsem bogastvu ni našel zadovoljnosti in mini, česar so bili najbolje krivi hudobni jeziki, ki so ga imeli za bedaka. Vendar ostala mu je še ena lepa nada — njegova edina tolažba — mala hčerka M i cika, takrat stara šestnajst spomladi. Varoval in ljubil jo je stari mlinar kakor lastno bun-čico. Mioika ni bila ne lepa ne grda — pa kinčala jo je vrlost in pokornost. Sedaj, ko so jej začeli bolehati oče, bila je vedno njih strežnica, karkoli so jej veleli, storila je urno in natanko. Matuci zdelo se je , da je vstala njegova pokojna Gera omlajena iz groba, tako ljubeznjiva in materi podobna bila je hčerka.
„Vsi otroci so me vkanili in mi nakopali sramoto, le moja Micika mi dela veselje", pravil je včasih mlinar. Zato pa je namenil jej tako doto, s kakoršno bi se smela bahati ^purgarska'* hči.
Urno teka kolo časa. Matucovi lasje so se pobelili, iz Micike je izrastla okrogla devojka. Čedalje več snu-baČev prihajalo je iz devetih vasi k mlinu. ,,Lepota in denar sta si redkoraa brat in sestra, pa vsak ima veliko moč", te besede pregovora pokazale so tukaj svojo resnico. A kateri bodi fantaiin ni bil po godu ne Matuci, ne Miciki, — a iz raznih vzrokov. Očetu zatega-voljo, ker mu je imel vsak premalo pod palcem, hčeri pa — hm — hm! — Oj Matuc — Matuc! kako čuval si svojo golobico, da jo je skrivoma pred tvojim nosom v kletko dobil mlad prekanjen dečko, da se je zatele-bila v tvojega mlinarskega hlapca. Pa kaj čuda, saj mu ni bilo blizo enakega! Letal je dan na dan po mlinu gor in dol, popevaje in žvižgaje vesele pesmi, s katerimi je očaral v kratkem Miciki no srce. V njeni družbi bil je sam med, sama burka in šala. Kmalu sta drug druzega dobro razumela, — pa kakor kineški zid stal je še oče med njima. Da bi ta zid srečno preplezal, pa manjkal je mlademu Dragotinu le z zlatom obložen osel, — kajti bil je vincarske krvi.
Pa solnce spravi vse na beli dan. Primeri se namreč, da pride k mlinu snubit bogat županov sin. Veselja igralo je Matuci srce, natihoma namenil je namreč uže davno temu svojo hčer. Kakor kmet in kupec, če sta se pogodila za konja, segneta si mlinar in županov sin v roke. „Tvoja bodi!" zakliče Matuc, „vem, da dam ž njo ,,grunte" in peneze v dobro roko". — Micike sicer takrat ni bilo doma, nista vprašala nje, — a kdo bi bil dvomil, da bode brž zaplesala po očetovi godbi!
Spet računil je Matuc brez krčmarja, ni ga bila zmodrila troja poprejšnja prevara. Ko razodene hčeri, kolika je čaka sreča, strepetala in obledela je zelo, — ali ni rekla ne bev ne mev. Kaka eterična meščanka bila bi pri takem glasu omedlela.
54
Od lega dne nosila je Micika zmir rudeče oči, pa pravega vzroka žalosti skrbi j i verna očetu ni povedala. Spremenil se je ob enem mlinarski hlapec in potihnil je celo. Iq še le zdaj sprevidel je Matuc, za katerim grmom tiči zajec. Spreleti ga jeza in strah. Brž odpravi Dragotina od hiše, češ, ako tega potepina ni blizo, si ga izbije kmalu iz glave. A gasil je ogenj z oljem. Hčer jela mu je zdaj hirati vidno, ni hotela ali mogla ne jesti, ne piti, ne delati, ne spati. Naposled se vleže in hudo zboli; jokala je dostikrat — pa molčala!
Zdaj začne se Matuci po možganih vrteti, ni vedel prav, jeli še mu stoji buča na ramenih. Pošlje po vrač-nika, kateri se je dal konavati (zmerjati) „dohtarjau. Dolgo je šlatal žile dohtar, kimal z glavo in zrl bolnici v obraz, naposled se pa nasmehlja in spregovori: „Hudo nevarno vročico ima, če je ne otme hitra pomoč, pa je po njej !"                                                        (Kon. prih.)
60
Zabavno berilo. Mlinar Matuc in njegovi otroci.
Podoba iz narodnega življenja.
Spisal Gomilšak. *) (Konec.)
Zdaj jamejo jeziti se Matuci lasje. „Ce najdete, ljubi gospod, pravo pomoč, naj me stoji, kolikor le hoče, platil vam bodem obilno s čistim srebrom!'; Tako prosi s povzdignjenimi rokami. „Pred vsem bode treba odstraniti znotranji vzrok bolezni", reče dobtar, ,,in ta — zdi se mi — izvira iz srca. Saj me razumite, oče, vaša hči je zalj ubij en a."
Mlinar pričel je, praskaje se za ušesi, jecljati: „Da, da, — morebiti — zdi se mi!"
„Ako vam je dekle drago, privolite pa v njeue želje, kajti če je srce bolno, se ne prime nobeno zdravilo telesa".
,,Tako, tako?" zaklical je Matuc, in roke lomeč letal po hiši sem ter tje,  ko bi bil res ob pamet.    Vi-
*) Častiti gosp. pisatelj poslal nam je to povest uže pred 16 leti, a izgubila se je po naključbi v množici rokopisov. Zadnje dni prišla nam je zopet v roke in mi nismo si mogli kaj, da ne bi je bili natisnili, ker je v njej mnogo lepega nauka in resnice.                                                          Vred.
61
delo se mu je v obrazu, kakova huda borba se mu je vnela v prsih. Kar skoči k postelji, zgrabi hčerino 4)trpnjeno roko, in zaupije: ,,Ljuba zlata Micika, pa naj trpi in poči moje srce, da se vrne v tvoje zdravje in srečo! Ce ti pomagam s tem, pa bodi Dragotin tvoj mož!" In z rokami zakrivši lice, začel je ubogi starec plakati na glas. Solze oblile so tudi bledo hčer, da je nakopala očetu toliko žalosti.
Ubogi Matuc! na podrtinah tvojih n&d stavili so si tvoji otroci srečo in lepo prihodnost, ni eden ti ni ostal pokoren.    Pa kdo bil ti je vsega kriv?
Dušni in telesni lek storil je res čuda; v kratkem pričela je pojemati bolezen Micikina. Z rudečico na njeno lice povračal se je tudi mir v skrbljivo očetovo srce, akoravno so ga sklele globoke rane. V štirih tednih stala je deklina na zdravih nogah. Matucevo čelo ostalo je proti njej zmračeno, — pa nikoli ni godrnjal, ni jej rekel Žale besede. Nosil je v potrpežljivosti grenko breme težav, — vzel je celo Davorina spet v službo, a pešal in slabel je vidno. — — —
Bila je pustna nedelja, lep zimski dan. Praznično oblečeno ljudstvo zbiralo se je pred Matucevo hišo, iz katere je odmevala vesela godba, vriskanje in petje. Znotraj sedelo je pri obilno obloženih mizah mnogo gostov, krasno venČanih deklic, fantov in starih ljudi, — sredi med njimi pa novoporočena Dragotin in Micika. Radost sijala je iz vseh obrazov, godci vganjali so po stari šegi dobre in bedaste šale. Le sivolasi mlinar je molčal in obračal klavrno oči po sobi. Ne napitnice, ne burke niso mu razvedrile obraza.
Kar pridrdra pred hišo g03posk voz , in ž njega skočita dva nova nepovabljena svata, eden v črni, eden v beli suknji. Bila sta mladi profesor Miha in „feld-bebel" Jaka. Ko stopita v sobo, oglasil se je iz vseh ust vsklik veselja in začudenja, le Matuc je ostrmel. A ko ga zdaj sina s klicora: „ljubi oče!" prisrčno ob-jameta, ko ga obstopijo vsi njegovi otroci, zet in drugi Bvatje, proseč s povzdignjenimi rokami, naj bi jim odpustil ter odklenil spet svoje dobro očetovsko srce, udero Be mu po licu debele solze. „Otroci, mili otroci — vi ste me premagali, zapuščeno — podrto bodi vse, kar me loči od vas, — vaša sreča bodi moja sreča !" Tako zakliče s pretrganim glasom , dokler mu ga ne zaduše preobilni občutki, novo vskipeča očetovska ljubezen. Objemal in poljuboval je v znamenje sprave otroke s tako gorečnostjo in radostjo, da mu je počiti hotelo srce, in so solze stopile v oči vsem nazočim. Srečna, blažena ura, v kateri so spet našli otroci svojega dobrega očeta, oče pa svoje pridne otroke!
Glasnejše zagodli so zdaj godci, čedalje veselejši prihajal je zdaj vrisk in krik, grom možnarjev razna-šal pa je daleč po okolici glas o spravi in sreči, katera se je bila vrnila v Matucevo hišo. Bil je ta dan najlepši dan življenja očetu in sinom, posebno pa Miciki. Tako sijajne svatbe, ko je bila ta, ni bilo in ne bo skorej med Muro in Dravo. —
Prešle so odsihdob nekatere spomladi, — pri mlinu bila je namreč zdaj zmir spomlad. Ako dojdeš popotnik v lepi kraj na Stajarsko, kjer pojejo klopotci na hribih svoje dolgočasne pesmi in trta rodi žlahno kapljico, šine ti v oči sredi neke vasi čedna hiša, ki se je drži mlin, pred hišo pa košata lipa. Ob lepem toplem vremenu zagledaš na klopi pod njo sedečega pripognjenega star-čeka, in pri njem majhena bistra in kodrasta dva otroka. Ta starček je Matuc; trepetajo mu sicer otrpnjene roke, muči ga siten kašelj, toda zadovoljen in srečen je. Lej ! kako se unukecoma sladko smehlja, kako igra in se Šali ž njima! — »No, Mihec, kaj pa so tvoj boter?" čul sem ga vprašati enkrat starsega paglavca, ki pa še ne nosi hlač.    „Moj boter so spod (gospod)" odrezal se je
fantič prav umno, plezafe dedeku na kolena. ,,Bi tudi ti rad bil gospod?" — „Da; spod, spod*', kričal je Mihec ploskaje z rokami.
Iz mlina udari pa ti popotnik, morebiti na uho žvižganje in petje, glas veselega Dragotina. Ne on, ne njegova vrla Mica ne toži o slabih časih ali o zakonskem križu, mir in sreča biva pri hiši.
Kakor Matucevi hčeri na mlinu, enako godi se Marku na puši, profesorju Mihi med dijaki in častniku Jaku med vojaki. Da! ni je srečnejše rodovine od Ma-tuceve, potrdile so se njegove besede: ,,Od moje dece še se bo govorilo po svetu!" Al poskusiti moral je poprej , da se človek ne d& nabiti na katero bodi kopito. Odprle so se mu oči, toda pozno!