Za poduk in kratek oas. Popotna pisma iz Dalmacije. Na Adriji, avgusta 1897. (Dalje.) Kolikor se še apominjam, opisoval sem Ti v zadnjem piamu iz Spljeta razvaline meata Salone. Danes le nekaj beaed o zgodovini tega mesla. Kdaj se je Salona sezidala, o tem tudi zgodovina nima gotovih podatkov. Gotovo je, da je bilo to mesto rimska naselbina, ki se je večkrat v boj z Rimom zaplela. Ob času vojake Cezar-ja a Pompej-em potegnilo je a prvim, ter prisililo poveljnika Oktavija, da se je moral pomakniti nazaj s svojo vojsko. Leta 305. si je ceaar Dioklecijan, že truden vladanja, to mesto izvolil za svoje bivališče, ter dal blizu Salone aezidati ono velikanako »Diokleeijanovo palačo«, o kateri aem zadnjikrat natančneje poročal. L. 535. ao Salono Goti, leta 639. Avari razdjali. Prebivalci ao zbežali na otoke, južno od Spljeta ležeče, pa se kmalu zopet vrnili, ter med zidovjem Dioklecijanove palače zavetje iakali. Od tega časa jo poprej toliko slovito mesto Dalmacije začelo razpadati, se spremenilo v rnzvaline; še le 1. 1815. začeli so izkopavati starine in to delo se v naših dneh kaj marljivo nadaljuje. Vlada tudi lo podjetje vrlo podpira in upati je, da se v teku let — posestniki ondotni svoje posestvo precej visoko cenijo — še marsikaj zanimivega spravi na dan. Razven navedenih dveh cerkev ae je do sedaj izkopal prostoren »amphiteater« t. j. gledališče, kopališča itd. Ako ae ne bi bilo prehitro zmračilo, obiskalr bi še bili bližnjo vaa Vranico, ki se imenuje zaradi čudne lege hiš: »Piccola Venezia«, pa morali smo biti zadovoljni s tem, da srao ai jo ogledali od daleč pri aolnčnem zahodu. Kakor smo si z malo nevoljo začeli ogle- dovati razvaline salonske, bili smo čisto srečni in zadovoljni, ko smo se poslavljali od našega blagega spremljevalca in z veseljem smo se povračali nazaj v Spljet. Le malo časa nam še je preostalo za razgledanje mesta, kajti ob 11. po noči je imela naša ladja odpluti naprej proti Zadru; torej na ladjo, bolje pol ure prej, nego par minot prepozno ! Na ladji je imel sicer vsak popotnik svojo sobico s posteljo, se ve da bolj kratko kot dolgo, posebno za človeka, ki meri par palcev več, nego navadni, vendar ustaja rad vsakdo na površju ladje; ter si ogleduje lepo razsvetljeno mesto, katero ima zapustiti. Vsak popotnik si poišče pripraven priličen stol, na katerem se da malo nasloniti in ako je treba tudi malo zadremati, zre tje proti nebu, občuduje ponočno lepoto, odgovarja na različna vprašanja popotnikov, da naposled ne vidi nič, ne sliši nič. Tako smo na ladji sladko spavali, dok ni enega za drugim zbudil poprej nam tolikanj drag gost, hladen veter. Ko se ob 3. zjutraj na svojera »prestolu« zbudim ter se oziram po svojih tovariših, opazim, da se je njih število že precej skrčilo, odšli so v svoje sobice; tudi jaz potegnem za njirni. Vendar solnčni vshod na morju občudovati, je več vredno, nego spanje, le kviško! — in zopet smo stali vsi na površju ladje, si voščili dobro jutro; vse je bilo zdravo in čvrsto — le ena sirotica je morala oddati morskemu betegu dolžni davek, drugi so se mu vsi srčno ustavljali. Le malo časa še, in ladja se ustavi ob 7. zjutraj v luki glavnega mesta dalmatinskega pri Zadru. (Konec prih.) Smešnica. Dekla je pobila skledo. Gospodinja se zato močno jezi in pravi: »No, kako ai vendar mogla pobiti tako lepo skledo?« Nato zgrabi dekladrugo skledo, vrže jo ob tla, da se razleti na drobne kosce, in reče: >Mati, takole se je zgodilo!«