Uvodnik
Karl Ove Knausgaard: Zakaj potrebujemo 
urednike?
Mnenja, izkušnje, vizije
John Ralston Saul: Priseljevanje in 
državljanstvo
Pogovori s sodobniki
Tina Kozin s Petrom Štihom, Vaskom 
Simonitijem in Petrom Vodopivcem
Sodobna slovenska poezija
Boris A. Novak: Bivališča duš
Sodobna slovenska proza
Branko Gradišnik: Evolucija za rejce 
ljubiteljev malih živali
Ramišljanja o(b) knjigah
Denis Poniž: Jani Oswald, Carmina mi nora
Tuja obzorja
Eileen Battersby: Sledovi zob na mojem 
jeziku
195
219
225
245
267
278
285
Sodobnost 3 marec 2017
Sodobnost 2017 Letnik 81
Kazalo
Likovni forum
Robert Simonišek: Wilhelm Worringer, 
znanilec ekspresionizma
Sprehodi po knjižnem trgu
Josip Osti: Duhovi hiše Heinricha Bölla 
(Ana Geršak)
Svetlana Makarovič: Zima vezilja  
(Martina Potisk)
Veronika Dintinjana: V suhem doku  
(Milan Vincetič)
Ivo Svetina: Gledališče Pekarna  
(Matej Bogataj)
Alenka Puhar: Izidor Cankar: mojster 
dobro zasukanih stavkov (dr. Rozina Švent)
Mlada Sodobnost
Danijel Čotar: Ptičje kvatre (Gaja Kos)
Sašo Dolenc: Od genov do zvezd. 
Osupljive zgodbe iz sveta znanosti 
(Ivana Zajc)
Gledališki dnevnik
Matej Bogataj: Na malih odrih
Filmski dnevnik
Goran Černe Potočnik: Sreča je opoteča  
(Ti me nosiš)
296
308
311
315
318
323
327
330
334
343
Letnik 81 Sodobnost 2017
Sodobnost 2017 Kazalo
Delo literarnega urednika poteka v senci, ki jo meče avtorjevo ime. Čeprav 
so se nekateri uredniki prebili z obrobja, se nanje pogosto bolj kot na slav­
ne gleda kot na razvpite, ker sta “urednik” in “slavni” nekako inherentno 
nezdružljiva koncepta – pojmovno protislovje. Primer te poante je Gor­
don Lish, med drugim urednik Raymonda Carverja, znan kot “načelnik 
leposlovja”. Še en primer je Hemingwayev urednik, Maxwell Perkins, ki 
ga je A. Scott Berg označil za “genialnega urednika”. Enega najbolj znanih 
uredniških posegov pa je opravil Ezra Pound, čeprav kajpada ni bil zares 
urednik, ampak nekdo, ki je pregledoval, kot prijatelj, eno zgodnejših raz­
ličic Puste dežele T. S. Eliota in jo neusmiljeno klestil do današnje podobe.
 Uredniški slog Gordona Lisha je bil suveren in brezkompromisen. 
Njegovo urejanje je dejansko ustvarilo jezik, za katerega zdaj velja, da je 
Carverjev, s čimer je nedvomno prispeval k njegovi pisateljski uveljavitvi, 
čeprav je imel avtor glede njegovih posegov mešane občutke. Razlika je bila 
vsem na ogled, ko so posthumno objavili njegove rokopise – njegove gibke, 
fluidne zgodbe so bile tam skorajda neprepoznavne. Nikakor ni torej spo­
ren zaključek, da je bil urednikov carver izboljšava Carverjevega carverja. 
Ob tem se človek vpraša, kako se je počutil Carver, ko je bil deležen nagrad 
in hvale, češ da je veliko novo ime ameriške književnosti. Gre za zanimiv 
Norveški izvirnik je bil prvič objavljen v reviji Samtiden; prevod objavljamo z dovoljenjem 
spletne mreže Eurozine, katere člani smo.
Sodobnost 2017 195
Karl Ove Knausgaard
Zakaj potrebujemo 
urednike?
Uvodnik
primer, kajti če je naloga urednika, da na zadeve vpliva knjigi na ljubo in ne 
v lastno korist niti v avtorjevo, potem je mogoče trditi, da je šel Lish preda­
leč; ampak glede na kaj? Glede na to, da se je knjiga s tem toliko izboljšala, 
je mar škoda, prizadejana avtorjevi samozavesti, res tako pomembna? Brez 
Lisha bi bile knjige slabše, Carverja pa bi imeli za povprečnega, ne sijajnega 
pisatelja. Ob tem dejstvu se vprašamo, kaj je pravzaprav avtor – in kje so 
meje med pisateljem, svetom okoli njega in njegovo knjigo.
 Obstaja dolg seznam vplivnih ameriških urednikov, kar pa še ne pomeni, 
da je ta tradicija specifično ameriška; poznam norveške urednike, ki avtor­
jem tako rekoč premikajo noge v  poskusu, da bi literarno zaplesali, jim 
govorijo, naj najprej stopijo sem, zatem gredo tja, potem pa naredijo to. 
Poznam tudi norveške pisatelje, katerih način dela je povsem nasproten, ki 
urednikom dostavijo svoj rokopis, že pripravljen za tiskanje, in jim je verjeti, 
da bodo zamenjali založnika, če bodo uredniški popravki preobsežni. 
 Mogoče je delo, ki ga je Lish naredil Carverju, preveč skrajen primer, da 
bi ga lahko uporabili, ko preudarjamo o uredniški vlogi nasploh, ampak kot 
vedno je meja, kadar je presežena, zaradi samega preseganja vidnejša. Črta 
pa se v tem primeru riše okrog urednika in avtorja, ki skupaj z besedilom 
sestavljata nekakšen trikotnik, ris, znotraj katerega vse, kar je povedanega 
in narejenega, izgine brez sledu.
 Če Lish ne bi šel tako daleč, bi vse, kar sestavlja Carverjev opus, pripisali 
Carverju, kot vse romane, kratke zgodbe in pesmi pripišemo njihovemu 
avtorju. K razjasnitvi, kaj se dogaja v teh sencah znotraj območja zatemnit­
ve, bi utegnila pripomoči izvedba umskega eksperimenta: kakšne bi bile 
knjige brez urednikov? V mojem primeru je odgovor preprost: knjig ne bi 
bilo. Jaz pa ne bi bil pisatelj. Kar ne pomeni, da knjige piše urednik name­
sto mene, temveč da so njegove misli in zamisli in uvidi za moje pisanje 
bistveni, saj prispevajo k mojemu delu in zato tudi meni samemu; kadar 
urednik ureja druge pisatelje, jim ponudi drugačne stvari. V idealnem pri­
meru je uredniško delo dovolj neopredeljeno in odprto, da dopušča, da se 
finese skladajo z zahtevami, pričakovanji, darom in poštenostjo vsakega 
avtorja posebej; predvsem pa temelji na zaupanju in je veliko bolj odvisna 
od osebnih lastnosti in razumevanja človekove narave kot od formalnih 
literarnih kvalifikacij. 
 Spominjam se pripetljaja, ko sem bil star slabih trideset. Delal sem za 
neko revijo, kjer so me zadolžili, naj se posvetim pesmi, ki smo jo naročili 
pri nekem uveljavljenem pesniku. Prebral sem jo in pripisal nekaj komen­
tarjev, med drugim nekaj priporočil, kaj spremeniti, in poizvedbo glede 
miselnega toka, ki ga je razvijal – ali bi bilo mogoče še nekoliko razširiti 
196 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
argumentacijo. Pesnikov odgovor je mogoče povzeti s preprostim vpraša­
njem: “Kdo ste vi?” No, mogoče je bil podton nekoliko bolj nabrušen: “Kdo, 
pizda, ste vi?” Precej se me je dotaknilo. Moji komentarji so bili previdni in 
vsekakor upravičljivi, vsaj po moji presoji. Vajen sem že bil, da kaj takega 
povem svojim pisateljskim prijateljem. Ta izkušeni in uveljavljeni avtor bi 
menda moral biti zmožen bolj profesionalnega pristopa k svojemu besedilu.
 A navsezadnje ni šlo za tisto besedilo. Bolj za nekega brezobličnega 
kritika, ki je želel spreminjati njegovo pesem, kar je bržkone pojmoval kot 
napadalno dejanje. Kot bi tvoji poeziji nekako spodletelo, ta brezimni mla­
di znanstvenik pa se ima za pravšnjo osebo, da popravi, kar se je zalomilo. 
Objektivno rečeno, sem prepričan, da so šli moji komentarji v pravo smer, 
ampak ko gre za pisanje, “objektivno izrekanje” ne obstaja, šteje le vez 
med pisateljem in bralcem. Prepričan sem, da bi, če bi pesnika nekajkrat 
prej kje srečal, če bi že imela izdelan vtis drug o drugem in bi si izmenjala 
poglede na literaturo, moje komentarje bral z drugačno nastrojenostjo in 
bi celo pripeljali do določenih sprememb, četudi ne nujno do tistih, ki sem 
jih predlagal jaz. 
 Milo se izrazim, če rečem, da zna biti osebno ozadje ustvarjalnega dela 
zapleteno – vsakdo, ki ima količkaj pojma o “veščini pisanja”, kot pravi 
simpatična besedna zveza, se zaveda, da gre za velik sprimek nevroz, kom­
pleksov, upornosti, šibkosti, čudaštev, alkoholizma, narcizma, depresij, 
psihotičnosti, hiperaktivnosti, manij, megalomanij, nesamozavestnosti, 
obsesij, pokornosti, zakoličenosti, nereda in lenobe. Prav zaradi vsega 
tega nekega pisnega izdelka ni mogoče ovrednotiti z vidika kakovosti, vsaj 
v kolikor naj bi “kakovost” bila objektivno, normativno merilo. V kontekstu 
knji ževnega pisanja kakovost postane dinamična danost: ne toliko ocena 
kot proces, ki variira glede na to, kdo sta pisatelj in urednik. 
 Precej šokantno je lahko, kadar različni kritiki tvoje delo ali knjige 
sprejmejo skoraj povsem nasprotno, tako zelo, da se morda nikoli ne 
uspeš navaditi na vse to vrednotenje in tehtanje in primerjave z drugimi 
knjigami. Lahko se zazdi, kot da obstajata dve različni knjigi, urednikova in 
kritikova različica, kar lahko avtorja zbega: naj posluša svojega urednika, ki 
vztraja, da kritiki ne vedo, o čem govorijo, da so nerahločutni, nemara kar 
neumni, da se držijo svojih agend in tako naprej, ali pa naj presojo kritikov 
upošteva?
 Pisatelj Erlend Loe se v svojem zadnjem romanu Vareopptelling  (Inventar) 
poigrava s komičnimi možnostmi navzkrižnih nalog kritikov in urednikov. 
V začetnem prizoru urednik telefonira starejši pesnici, da bi ji povedal, 
kako dobre so kritike, čeprav vse, kar izreče, kaže na njegovo bolj ali manj 
Sodobnost 2017 197
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
očitno olepševanje, s katerim skuša pesnico zaščiti pred “resničnostjo”. 
Pozneje se pesnica poda v nekakšen boj, s katerim želi odpraviti razlike 
med knjigo, kot jo vidi sama in kot jo vidijo kritiki. Stvar je smešna, ker 
je tako značilna – tako urednikov način soočanja s slabimi kritikami kot 
avtorsko kuhanje maščevanja. V slabe kritike zasadi zobe in jih ne izpusti 
celo pisatelj, kot je Stig Larsson, kanoniziran tako rekoč že za življenja. 
Njegova pesniška zbirka Natta de mina je groteskna fantazija, v  kateri 
je poimenski kritik pohabljen. Celo svetovno znani pisatelj Paul Auster, 
v svojem času deležen tolikšne hvale, da bi si predstavljali, da je na kritiko 
imun, se v nedavno objavljenem dopisovanju med njim in Johnom Coet­
zeejem spominja kritik svojih knjig izpod peresa Jamesa Wooda v New 
Yorkerju in porabi precej čustvene energije, ne s podajanjem utemeljitev, 
ampak z opisom občutka, kako je, če te kritizirajo – kot bi te okradli na 
prometni ulici. 
 In občutek je res tak, saj pisanje knjige in njena objava pomenita tvega­
nje izpostavljenosti nekega dela tebe, tolikšno, da ostaneš popolnoma 
nemočen, ocenjuje pa te nekdo, ki ni ničesar tvegal. Urednik, ki deluje tudi 
kot kritik, tj. kot nekdo, ki interpretira in ocenjuje kakovost predloženega 
dela – in taki ljudje obstajajo –, je nujno slab urednik, ker interpretacija 
in kvalitativne sodbe storijo nekaj zaključnega, zaprejo vrata, ki bi jih 
dejansko morali kar najdlje držati odprta. To pa zato, ker je na tej točki 
literatura šele v nastajanju, v spremenljivem stanju, čeprav njena oblika 
že obstaja. In ker se veščina skriva v tem, da tisto, kar je, potiskajo v tisto, 
kar postaja – kar je živo in komajda znano, preden je doseženo –, lahko 
pišejo samo tisti, ki ne znajo pisati; samo tisti, ki ne znajo napisati romana, 
lahko napišejo roman. Posledično naloga urednika ne more biti vednost, 
saj znanje pomeni sabotažo teh procesov. 
 Doslej smo bili daleč od klasičnega pojmovanja urednika, od možakarja 
v tvidu, starega več kot petdeset let, v vsakem trenutku zmožnega rokopis 
prečesavati s  svinčnikom. Smo pa zelo blizu mojemu lastnemu uredniku, 
 Geirju Gulliksenu, ki svinčnika ne privleče na dan, vse dokler ni določen 
datum izdaje in dogovorjen rok za prelom. Do tiste točke težko opredelim, 
kakšno je pravzaprav njegovo delo, če izvzamem, da se veliko pogovarjava. 
Takšne pogovore imava v vseh fazah pisanja romana. Začneva se pogovarjati, 
že ko imava najbolj približno zamisel, v katero smer se stvar odvija in kateri del 
stvarnosti bo preučevala, mnogo pred postavitvijo ene same besede na papir. 
In tako se pogovarjava, dokler roman ne izide, in različni odzivi, ki jih izdelek 
izzove, tako rekoč terjajo neskončne, občasno krizno naravnane pogovore 
z nekom, ki ve, koliko dela je bilo vloženega, in ki je tudi sam veliko vložil.
198 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
 Čeprav to traja že sedemnajst let, ki sva jih porabila za nastanek osmih 
romanov v brezštevilnih urah telefonskega klepeta ali v sejnih sobah in 
pisarnah, za družno sejanje več tisoč rokopisnih strani –, še vedno ne znam 
pojasniti njegovega dela z vidika “tole počne” ali “takole razmišlja”. Ni 
treba omenjati, da ima to nekaj opraviti z mojo nezmožnostjo opazovanja 
ljudi, z mojo zaverovanostjo vase, s tem, da ne znam sprejemati drugih, a 
je tudi izid njegovega načina dela, ki mu ne gre za ohranjanje distance in 
zrenje s tistim znamenitim očesom obstranca, marveč temelji na zaupno­
sti, na očesu posvečene osebe, ki ga je težje zajeti in opredeliti. Preprosto 
je nekaj preučevati od zgoraj ali od spodaj ali celo od strani, ni pa preprosto 
videti, kadar si sredi nečesa. 
 Pri pisanju mojega avtobiografskega romana Moj boj so se mi za portre­
tiranje in posojanje glasu zdeli posebej težavni trije posamezniki. Naj sem 
se še tako trudil, da bi jih slišal ali videl, mi ni uspevalo ne eno ne drugo. 
Vedel sem, kaj mi pomenijo, a bilo je skorajda nemogoče, da bi svoji ved­
nosti dal neko obliko. Eden teh posameznikov je bila moja mama, eden 
žena in eden moj urednik. Le kaj so ti nadvse različni ljudje imeli skupnega, 
da so obtičali v sencah mojega uma? Tako ali drugače so bili samoumevni 
ali, povedano drugače, ni bilo treba govoriti v  njihovem imenu, saj so 
govorili sami zase. Za pisatelja so taka odkritja zanimiva: bistvo pisanja je 
dati obliko, iz jezika nekaj zgraditi, nekaj znanega ali neznanega. Še nekaj 
velja – bolj je oddaljen subjekt, laže je: preprosto je opisati kravo, ki stopa 
po siromašni ulici v Indiji, ne pa tudi moškega, ki gleda televizijo v svoji 
dnevni sobi. Skoraj v vsakršni književnosti so v ospredju konflikti, ki kore­
ninijo v razlikah: neenaki prelomi s tistim, kar je enako, šele takrat je to 
mogoče zajeti. Neenako, ki ostaja v okvirih tistega, kar je enako, in sicer 
harmonično, je skoraj nemogoče ustrezno podati. In tu nastopijo moja 
mama, žena in urednik; kakšne vloge igrajo v  mojem življenju? Dajejo, 
v zameno pa ne zahtevajo ničesar oziroma zelo malo. Nekoga, ki brezpo­
gojno daje, je težko videti v pravi luči. Zahteve imajo neko zasnovo, kaj pa 
njihova odsotnost? Tam seveda ni ničesar, nima razvidne oblike, odsotno 
je, hkrati pa bistveno, nadvse temeljno vsemu, kar je človeškega. 
 Opazujemo, nato pa se pogovarjamo o tistem, kar se izdvaja, tistega, kar 
se poraja, ne opazujemo, o tem se ne pogovarjamo. Oče mi je nekaj vzel, 
brat je bil moj tekmec, zato je pisati o njima preprosto. O mami je težko 
pisati, ker mi je nekaj dala. Kaj mi je dala? Težko rečem. Kaj pa mi je dal 
urednik? Namige, kakšne knjige naj berem? Že, ampak saj so mi jih tudi 
mnogi drugi. Vpogled v to, kar počnem? Že, ampak to zmorem tudi sam, 
in četudi je moj vpogled pristranski, poznam številne druge, ki so zmožni 
Sodobnost 2017 199
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
branja in tega, da mi ponudijo manjkajoči del. Navdih? Se razume, ampak 
dobim ga tudi, kadar koli polistam po kakršni koli knjigi o umetnosti. 
 Vse to je pomembno, nič od tega pa ni bistveno. Bistven je občutek, 
 meglen in neopredeljiv, nečesa, kar bi bilo mogoče najbolje povzeti z bese­
do “zaupanje”. Povsem mu zaupam. In prebrati mora popolnoma vse, kar 
napišem, celo najkrajše prispevke za dnevno časopisje, preden dovolim, da 
jih natisnejo. Od tega sem povsem odvisen in to hkrati štejem za danost. 
Ne gre za stvar neke funkcije niti uredniške vloge, ampak zanj kot človeka, 
in je nenadomestljivo. Tako sam vidim urednikovo vlogo. 
*
Obstaja veliko predpostavk o pisanju. Ena najpogostejših je, da je pisanje 
samotno početje, nekaj, kar počneš sam. Tega ne priznavam. Nasprotno, 
sleherno izmed petnajstih let, kar se preživljam s pisanjem, sem bil odvi­
sen od pomoči drugih, da mi je uspelo. Ko sem pisal roman Moj boj, sem 
vse napisano glasno prebral prijatelju po imenu Geir Angell Øygarden. 
Sleherni dan sem ga poklical in mu prebral, kar je na koncu naneslo sko­
raj pet tisoč strani. Zakaj? Ker sem potreboval nekoga, da mi pove, ali je 
nekaj dovolj dobro – in kakšno je, pa tudi kaj lahko iz tega nastane, kako 
bi lahko od tam nadaljeval. Potreboval sem njegove misli, z mojimi so se 
ujele na drugem mestu, kar je bilo bistveno; ker sem pisal o sebi, sem krva­
vo potreboval pogled nase od zunaj, čeprav tokrat ni šlo le za motrenje 
tega, kar sem naredil, ampak za celoten svetovni nazor, ki sem ga v tem 
romanu pretvoril v svojega. Najin pogovor je bil prostor, prostor, kakršen 
obkroža vse knjige, vsaj sam sem tako prepričan, bodisi zelo otipljiv (kot 
v tem primeru) bodisi manj otipljiv, v smislu, da je sestavljen iz vsega, kar 
avtor bere, ko piše, ali pa je prebral preden je začel pisati. 
 Čeprav o tem, ko sem bil star osemnajst, nisem vedel ničesar, ravno 
sem začel pisati, sem kljub vsemu vzpostavljal take prostore, in zdi se, da 
jih je moje pomanjkanje ustvarjalo tako rekoč samodejno. Dejanje pisanja 
je resda potekalo v osami, vse ostalo, kar ga je obkrožalo in je dejansko 
pomenilo največ, pa je imelo opraviti z drugimi ljudmi. Ko sem bil star 
devetnajst, študent primerjalne književnosti v Bergnu, sem med drugim 
spoznal Espena Stuelanda. On je pisal, jaz sem pisal, spoprijateljila sva 
se in z menoj je delil vse, kar je vedel in mislil in prebral. Vpeljal me je 
v knjige, ki so jih napisali Ole Robert Sunde, Tor Ulven, Claude Simon, 
Gunnar  Ekelöf, Osip Mandelstam in Samuel Beckett – če omenim samo 
peščico vseh tistih, katerih imena so se takrat vrtinčila v zraku. Z Espenom 
si bereva svoje izdelke. Na podlagi njegove kritike, iskrene in ostre, sem 
200 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
kaj napisal znova ali zavrgel. A me je podžgalo, četudi sem zavrgel, kar sem 
napisal, kajti v Espenovi družbi sem nenadoma prišel nekam, kjer je knji­
ževnost nekaj veljala, ali je mogoče veljala največ, in kjer je bilo blefiranje 
nemogoče, kjer šala preprosto ni bila na mestu in kjer se niti branja niti 
pisanja ni bilo mogoče lotiti nezavzeto: šlo je za vse ali nič. Espenova prva 
knjiga, pesniška zbirka Sakte dans ut av brennende hus (Počasi odpleši iz 
goreče hiše) je izšla kmalu in preselil se je v Oslo, se pridružil reviji Vagant 
(Klatež), delil z menoj tudi to ter me predstavil pisateljem in kritikom, ki 
jih je poznal. Jaz pa sem ostal v Bergnu in spoznal še enega študenta pisate­
lja po imenu Tore Renberg. Spoprijateljila sva se in z menoj je delil vse, kar 
je vedel in mislil in bral. Torejeve literarne preference so bile drugačne od 
Espenovih, veliko pisateljev, ki so nam bili všeč, pa je bilo enakih: v začetku 
devetdesetih se noben študent književnosti ni mogel izogniti Toru Ulvenu 
ali Oleju Robertu Sundeju. Vseprisoten je bil Samuel Beckett. Tiste čase 
je Toreja posebej pritegovala Eldrid Lunden, katere del takrat še nisem 
bral, pa Tarjei Vesaas in Sigbjørn Obstfelder. Tudi midva sva si brala svoje 
pisanje, vendar je Tore v neverjetno kratkem času napisal zbirko proznih 
drobcev z naslovom Sovende floke (Speči klobčiči), ki je bila nato sprejeta 
v objavo, in se kot Espen preselil v Oslo, kjer mu je izšel prvenec. Tudi on 
se je pridružil uredništvu Vaganta. 
 Ko sem s Torejem ali Espenom posedal po kavarnah in se pogovarjal 
o književnosti ali glasbi ali nogometu in smo vsi hoteli samo pisati in po­
stati pisatelji, takrat dejansko še ni bilo ničesar. Nobeden od nas ni vedel, 
kaj bo iz tega; takrat smo bore malo vedeli, kaj bo iz nas. Se nam obeta kaj 
posebnega? Ali ne gre bolj za preživljanje časa ob nečem, v čemer uživamo? 
Vse je bilo nedorečeno, in če je, na primer, branje Tora Ulvena porajalo 
bodočega Tora Ulvena – literarni vpliv na našo generacijo, ki je zdaj ne­
sporen –, se nam takrat o tem ni niti sanjalo, ker nismo bili generacija in 
nismo predstavljali ničesar pomembnega. Kar smo počeli, je ostalo med 
nami. Nismo imeli občinstva, že sama zamisel je bila absurdna. Vse se je 
zdelo majhno, kava mlačna, deževalo je, mogoče me je tiščalo lulat in sem 
iz vljudnosti zadržal. Kljub vsemu pa, ko o tem pišem, opažam, kako to 
postane nekaj, čas in kraj mi vznikneta v glavi in nastane pripoved. Sicer pa 
je gledano od tukaj in zdaj – ko je Espen star dvainštirideset in oče dveh 
otrok, Tore enainštirideset in oče dveh otrok, jaz pa štiriinštirideset in oče 
treh otrok, vsi moški srednjih let, ki smo napisali veliko knjig, esejev in 
člankov – opaziti navidezno ravno črto, ki poteka med nami, avtorji srednje 
generacije, nazaj k vsem tistim srečanjem, vsem tistim pomenkom.
Sodobnost 2017 201
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
 V tem smislu zgodovina vedno laže – iz nečesa, kar je bilo banalno, 
ne načrtovano, morda celo nesmiselno, naredi nekaj določenega, jasno 
začrta nega in smiselnega. Položaji in dogodki, ljudje in pomenki so bili 
gotovo resnični – če o nečem pišeš, ni enako, kot če to izkriviš ali o tem 
 lažeš –, toda ko se ta resničnost pretvori v zapisano besedo, dobi obliko, ki 
je v temelju trdna in nespremenljiva in preteklo resničnost zakoliči, čeprav 
je bilo njeno bistvo prav njeno nezakoličeno stanje, njena nejasnost. Pisa­
nje o neki situaciji pomeni izpolnitev določenega potenciala, ki ga je imela, 
vse ostalo pa se kljub potencialu razblini v senci neizrečenega, nezamišlje­
nega in nezapisanega, v grapi izgubljenih priložnosti. Pa nič zato: star sem 
bil šestindvajset in v Bergnu. Moja najboljša prijatelja (moja edina prijate­
lja) sta že storila, kar sem želel tudi sam: napisala sta svoji prvi književni 
deli in se zatem preselila v Oslo, središče norveškega literarnega življenja. 
Počutil sem se zapuščenega, in čeprav se nista zavedala, kako močno jima 
zavidam, sta to verjetno domnevala oziroma bi vsaj morala domnevati, ker 
smo si takrat kot pišoči mladi ljudje delili isto prizorišče, isto ambicijo, da 
bi pisali, svoje bralne izkušnje, doživetja in odkritja. Nato pa sta uspela – 
Tore celo izjemno, saj je tistega leta prejel nagrado za najboljšega mladega 
avtorja –, jaz pa ne. Zopet sem bil sam v Bergnu, brez kakšnega izdelka, ker 
v nasprotju z Espenom in Torejem nisem mogel pisati. Hočem reči, da se, 
potem ko sem se usedel in odprl urejevalnik besedil, nisem domislil niče­
sar, nič se ni zapisalo, niti stavek, niti besedica. Bila je samo praznina. Mislil 
sem si, da je moja pisateljska ambicija oziroma prepričanje, da sem tega 
resnično zmožen, utvara, samoprevara. Tore je imel pravo snov, Espen tudi, 
jaz pa ne. Zato sem se lotil študija. V enem študijskem letu sem za ključil 
izbirno smer iz umetnostne zgodovine in začel študirati svojo glavno smer, 
primerjalno književnost. V zameno sem hotel pisati o književnosti. Potem 
pa se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Poklical me je neki 
urednik nekega založniškega podjetja, da bi se rad sestal, ker je bral eno 
mojih kratkih zgodb, in želi z menoj poklepetati. 
 Dandanes je to precej običajen način angažmaja. V začetku devetdese­
tih pa ni bil. Takrat si do objave prišel takole: napisal si knjigo in jo poslal 
nekemu založniku, nato počakal na odgovor, ki je prišel v mesecu ali dveh, 
navadno ena od odklonilnih različic, ki jih je bilo mogoče kategorizirati. 
Standardna zavrnitev je bila slaba, ker je pomenila, da je rokopis prešibek, 
da bi bil vreden konkretne kritike. Če je bila zavrnitev podkrepljena z iz­
javo zunanjega bralca, je bilo to za spoznanje boljše, saj je pričalo o tem, 
da se jim je, čeprav so te zavrnili, vsaj zdelo, da je v besedilu nekaj dovolj 
pomembnega, da si je zaslužilo, da ga je prebral neodvisni ocenjevalec 
202 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
in se glede njega izrekel. Bralčevo poročilo je bržkone utegnilo potegniti 
zaključek, da pisec obeta, a da konkretni rokopis za objavo ni primeren – 
ali pa, ooo, izvrstno! Zanimivo bi ga bilo videti po dodatni obdelavi. A ker 
je bil pisec za predelavo prepuščen samemu sebi, v najboljšem primeru si 
je lahko pomagal z nekaj meglenimi komentarji, se je stvar navadno kljub 
vsemu končala z zavrnitvijo. Lahko se je zgodilo tudi, da je bil rokopis 
sprejet že v prvotni obliki, vendar v zelo redkih primerih, mogoče v vsakem 
stotem oziroma sem vsaj jaz takrat tako slišal.
 Ta razdalja med pisateljem in založnikom, bolj prepad, je dejansko 
pomenila, da so ljudje neskončno razpravljali, kako pritegniti takojšnjo 
pozornost založnikovega mitičnega, oddaljenega bralca. Udarni naslov 
v privlačnem slogu pisave (takrat, pred dobo računalnikov, se spominjam, 
so se kupile pole, na katerih so bile izpisane črke, denimo v gotskem slogu, 
ki si jih nalepil), nobenih jezikovnih napak ali prečrtavanja, pazljivo sestav­
ljen spremni dopis. Spominjam se enega od nasvetov, ki smo jih dobili 
od Øysteina Lønna v  času akademije kreativnega pisanja: najboljši del 
dajte na začetek. Ne glede na njegovo povezavo s celoto, najboljši skupek 
strani postavite spredaj. Skrivnost je bila v tem, da te dejansko preberejo, 
da tistemu, ki preseja rokopise, preprečiš, da bi tvoje delo odložil, in ga 
pritegneš, da si želi prebrati več. Mislim, da je bilo spomladi 1989, ko sem 
poslal rokopis romana in prejel nekajvrstično standardno zavrnitev: da so 
moj rokopis prebrali z zanimanjem in se jim je zdel dober, vendar zanje 
ni pravšnji. Saj ne da sem se lahko meril s Torejem, ki je, precej ponosno, 
trdil, da je vknjižil kar osemnajst zavrnitev. Takrat je bil star devetnajst. 
Ko pa so njegovo prvo knjigo sprejeli v objavo, so stvari potekale drugače. 
Svojega dela ni poslal založniku, kot so to počeli vsi drugi v tej državi od 
Hamsuna naprej, sploh ne, založnik je poklical njega. Takrat je napisal že 
nekaj kritik za dnevnik Morgenbladet in literarno revijo Vinduet (Okno), 
moški, ki ga je poklical tistega jutra, pa je bil urednik založbe Tiden, ki ga 
je zanimalo, ali bi Tore želel pisati bralska poročila. Tore je bil navdušen, 
ampak ne toliko, da ne bi omenil še tega, da je tudi pisatelj. Urednik je to 
že bil dognal in mu je rekel, da bi rad prebral kaj njegovega. Tako je Tore 
postal eden Tidenovih avtorjev. Naslednje leto so ga vprašali, ali bi uredil 
antologijo “novih glasov”, in je vprašal mene, ali imam kaj pripravljenega. 
Imel sem. Zgodbo, skrito znotraj poskusa romana o ladji sužnjev, prak­
tično pa vzeto neposredno iz obstoječe neleposlovne raziskave. Zgodbo 
sem poslal Toreju in jo je objavil, verjetno ker je slutil, kako mu zavidam, 
in sem se mu smilil. Ni bila najboljša, ampak zaradi nje me je vseeno 
poklical tisti urednik in nekaj tednov pozneje sem sedel v njegovi pisarni 
Sodobnost 2017 203
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
v  Operapassasjen in skrivaj opazoval kopice rokopisov, da bi ugotovil ali 
odkril kaj povednega, medtem ko nama je on šel po kavo. Ko se je vrnil, sva se 
malce pomenkovala, on je govoril več kot jaz, potem pa sem se spet znašel 
zunaj na ulici. Nič posebnega, ampak dovolj: ko sem odšel, se mi je zdelo, 
da sem opažen. 
 O, kako krhki trenutki so to. Skoraj nemogoče je razložiti, zakaj je 
 megleni občutek, da sem opažen in nekdo verjame vame, pripeljal do tega, 
da sem se želel lotiti pisanja romana in svoje pisanje pripeljal veliko dlje 
kot kadar koli prej. Se moram zahvaliti njemu? Naj se izrazim takole: če 
se ne bi z menoj dogovoril za tisti sestanek, ne bi začel spet pisati, ali pa 
vsaj ne bi pisal tako kot takrat. Ko sem mu poslal prvi del romana, sem se 
počutil kot poklapan pes. Izneveril sem se, zlorabil njegovo zaupanje, vsega 
je konec. Ena od epizod je bila še posebej sramotna: iz neznanega razlo­
ga je glavni junak stopil v telefonsko govorilnico na Torgallmenningenu 
v Bergnu in poklical sebe kot desetletnika. A je še kaj bolj neumnega?!
 Minilo je nekaj tednov, preden me je urednik znova poklical. Po njegovem 
mnenju je bilo delo dobro, zanimivo, tista epizoda, ko glavni junak pokliče 
sebe iz otroštva, ta pa je premogla nekaj posebnega! Potem je rekel nekaj 
drugega: Henrik ponovi eno svojo misel, ko reče, da s tega sveta ali zunaj 
sveta, na svetu, ampak zunaj njega. Skoraj kot naslov, a ne? Zunaj sveta? 
 Dva pičla komentarja, ki pa sta družno sprostila moj um in vodila pre­
ostanek romana. Pomikanje iz enega časa v drugega – ob rabi prispodob 
ali primer, pogosto trdno stvarnih kot telefonska govorilnica – poteka 
skozi ves roman kot njegov način razmišljanja: da vsi časi in vsi kraji 
obstajajo v eni sami zavesti. V tem smislu je naslov, ki mi ga je urednik 
zastavil, Ute av verden (Zunaj sveta), narekoval teme. Naslednjič, ko sva 
se sestala v Tidenu, je preudarjal, ali bi raje kar takrat podpisal pogodbo 
ali bi počakal, da bo rok izdaje bliže. Skoraj sem se onesvestil. Dotlej sem 
vse skupaj doživljal kot nekakšno preverjanje, preizkus, ki bi pripeljal k 
nečemu drugemu. On pa ga je hotel izdati! Šele mnogo let pozneje sem 
dojel, zakaj je to rekel. Čeprav je menil, da rokopis nikakor ni pripravljen, 
je želel, da verjamem vase, si dovolim misliti, da sem roman zmožen 
dokončati. Drugače rečeno, z menoj je manipuliral. Nič kaj drugače kot 
urednik literarne revije, ko je bil soočen s Hunterjem S. Thompsonom, ki 
je vztrajal, da ne more napisati niti besedice o potovanju, o katerem naj bi 
poročal, imel naj bi popolno blokado, pozneje ga pokliče, da bi ga zaprosil 
za nekaj zapiskov, da bi dobil nekakšno predstavo, o čem bo tekla bese­
da, ki mu jih Thompson tudi izroči, čez nekaj tednov pa prejme nov klic, 
v katerem ga urednik obvešča, da so njegovi zapiski že v tisku. Zapiski so 
204 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
se bili spremenili v nekaj pravega. Kar je po mojem mnenju pogosta pot, 
da dosežeš nekaj pravega, kajti prizadevanje za to lahko um zaklene, in kaj 
ti bodo vsa pričakovanja, zahteve in predstave, na silo odpreti ga je skoraj 
nemogoče. Ampak če si ne domišljaš, da te, medtem ko čakaš na pravo 
stvar, zaposluje nekaj precej drugačnega, se prava stvar lahko uresniči, saj 
je pogojena z določeno osvobojenostjo od ovir. 
*
Še eno pojmovanje pisanja, skoraj tako razširjeno kot tisto o samotnem 
pisatelju, je, da ima pisanje nekaj skupnega z  opravljanjem neke obrti. 
V tem se ne prepoznam in tudi tokrat menim, da je res prav nasprotno. 
Pisanje poraja nujo, da razbiješ, kar veš in znaš – nezamisljiv pristop za 
obrtnika, kakršen je na primer stavbni mizar, ki ne more vsakič začeti na 
novo. Kar ne pomeni, da stavbni mizar ni ustvarjalen ali da ne more najti 
novih rešitev za stare zagate. Domnevam, da stavbni mizar najbolje dela, 
kadar ni zamišljen, ampak samo zaposlen s  svojim delom, enako tudi 
poklicni voznik dobro vozi, kadar njegovo dolgoletno znanje, njegova voz­
niška obrt, ni kar naprej v njegovih mislih, ampak se zgolj odraža v tem, 
kar počne. Enako velja za glasbenike: njihova tehnična veščina oziroma 
obrt je nekaj, kar morajo obvladati tako dobro, da se ne zavedajo, da jo 
obvladajo, kajti šele na taki stopnji jim glasba steče, postane umetnost. 
Nogometaš je slab igralec, če mora misliti na to, kako bo sprejel žogo, ali 
se spraševati, ali je boljše, da poda levo ali desno od nasprotnika, ali naj 
raje strelja na gol. Glasbenike, stavbne mizarje, voznike in nogometaše 
druži to, da so vadili, dokler tehnika ni postala del njihovega telesa, nekaj, 
česar se ne zavedajo, refleksi, ki delujejo samodejno. Človek lahko piše 
v stanju, ki je prosto vsakršnega samozavedanja in je zaželeno: nekoč sem 
gledal intervju z britanskim pisateljem Ianom McEwanom, ki je povedal, 
da med pisanjem lahko pozabi nase in da ima ob odsotnem razpoloženju, 
ki ga obhaja le poredko, občutek, da gre za višek pisanja. Toda v nasprot­
ju z drugimi omenjenimi dejavnostmi pri pisanju ni ničesar, kar bi bilo 
mogoče vaditi, nobenih tehnik, ki bi jih ponavljali do nezavesti – čemu bi 
sploh služile? Da vedno znova poskusimo napisati dramatični preobrat? 
Da vadimo določene načine opisa obraza in osebnosti? Ne, ne izboljšaš se 
z vajo, ne gre za stvar ponavljanja, ampak edino za dosego prave stvari, 
stvari same po sebi, kajti pisanje je vstop v resnične svetove v sebi, nekaj, 
kar na tak način narediš samo enkrat in kar ne moreš podoživeti, ker takrat 
nisi več blizu stvarem, kakršne so, marveč le ponovitvi. Kar opredeljuje 
pisanje bolj od vsega torej ni praksa, ampak neuspeh. Ne uspeti, spodleteti, 
Sodobnost 2017 205
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
ne uspeti, zgrešiti, ne uspeti, ne uspeti, ne uspeti – a ne na način, da bi 
prišel do prave stvari na podlagi nekega poskusa, ki bi bil medel, medlost 
je vendar nasprotje dobrega pisanja, ne, neuspeh mora biti izid tveganja 
vsega, v popolni resnosti, dajanja vsega od sebe. Mencanje pri sprejemu 
žoge pri nogometni vadbi je zoprno, a ne boli. Literarni neuspeh je boleč, 
če pa bolečine ne čutiš, ne gre za neuspeh, ampak zgolj za vadbo, ki te ne 
bo pripeljala nikamor. Povedano drugače, da bi lahko pisal, se moraš sle­
piti, moraš se pripraviti do tega, da verjameš, da se boš tokrat nečesa lotil, 
ne glede na to, kako bedno in zanič utegne izpasti. Postopek je vseskozi 
negotov, spremenljiv, in četudi utegne besedo prevzeti vzneseno stanje, 
nesebično in sijoče, to še ne pomeni, da je tisto, kar si napisal, dejansko 
kaj vredno, kakor koli kvalitetno – navsezadnje so med tistimi, ki se ne 
zavedajo jaza, večinoma otroci. 
 Nekaj časa nam je samim neuspeh čisto v redu, ampak samo do določe ne 
točke, kajti ne gre za neuspeh pri kaki igri, ampak za resen neuspeh, in če 
te obkrožajo prijatelji ali družinski člani, ki študirajo ali hodijo v službo, 
je lastno pisanje vse težje zagovarjati, vztrajati, da gre za smiselno početje 
kljub umanjkanju rezultatov, tj. izdaje knjige pri pošteni založbi. V primeru 
pisanja stalni neuspeh pomeni tudi socialni neuspeh. Vsi poznamo take, ki 
pravijo, pogosto malenkost zaupno: “Pišem.” In če boš to pravil še deset 
let, ti bodo le še redki verjeli, da je vredno. Pa po dvajsetih letih? Upanje 
bo gotovo izgubil tudi nadobudni pisatelj. Pisanje bo občutljiva točka, 
skorajda stigma. Če naj neobjavljeni pisatelj nadaljuje, mora vzdrževati 
samoprevaro, ki sčasoma postaja vse težja, dokler se mu nekega dne ne po­
sveti, da je res, dejansko mu ni uspelo. Pisatelj, ki že ima objavljeno knjigo, 
ima drugačno mnenje o družbeni sceni. Ne pa tudi o pisanju. Tukaj stopi 
v igro urednik. Njegova naloga je, da pisatelja podpira, kar zelo pogosto 
pomeni, da ga vleče za nos, mu govori, da je njegovo delo res dobro, kar 
tako naprej. Pred kratkim sem se pogovarjal z nekim švedskim urednikom, 
ki je rekel, da je najverjetneje najtežji del njegove službe, ko pisatelj sumi, 
da tisto, kar piše, mogoče le ni tako zelo dobro, hkrati pa hrepeni po tem, 
da bi mu rekel, kako odlično da je. Potrebuje laži, misel, da so vse skupaj 
morda samo laži, pa mora zatreti, mora se prepričati, da verjame. Ta šved­
ski urednik svojim pisateljem vedno pove, da si morajo nujno beležiti, kar 
jim pove, ko pregleduje njihov rokopis. Brez teh beležk bi si zapomnili 
samo negativno. Čeprav je neko besedilo hvalil četrt ure in podrobno 
izpostavljal dobre plati izbranih odlomkov, so v pisatelja pronicale samo 
predlagane spremembe. Zakaj spremembe? Ker njegov izdelek ni dovolj 
dober, ne deluje, obupen je. 
206 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
 Tukaj je vse na tehtnici. Vse na kocki. Kako pa sploh presoditi, kaj je 
“dobro”? V literarnem svetu je precej bistveno, da si izviren, da najdeš svoj 
glas, da vidiš poprej nevideno – to so ideali. Ob bok izvirnosti se uvršča 
koncept kakovosti, podlaga za kanonizacijo in vrednotenje. Težava pa je 
v tem, da ni, če se pojavi nekaj, kar je izvirno, osebno in neopaženo, ničesar, 
s čimer bi to primerjali. Zanesljivega načina presoje, kaj je “dobro”, ni. Ko 
je knjiga izdana, končana, z založnikovim logotipom na hrbtu, je to že samo 
po sebi znamenje kakovosti. Številni ljudje z visokim literarnim ugledom, 
zaposleni v cenjeni organizaciji, so to pisanje potrdili kot literaturo, kot 
vredno. Podeljevanje takih oznak kakovosti je precej tvegano. Če knjiga 
spominja na kakšno drugo, že prepoznano kot dobro, je tveganje seveda 
manjše, če pa je samozadostna in ni podobna nobeni drugi, je potrebnega 
kar nekaj poguma, da jo označiš za svojo in objaviš. Ker je na preizkušnji 
ugled, je v založniškem poslu kar precej boječnosti. Urednik, od govoren 
za nastanek knjig, ki bi se jih vse po vrsti lahko mrcvarilo in se ne bi 
prodajale, mora težiti k varnosti, uporabljati mora nekaj, čemur pravimo 
njegovi napotki, in zavrniti kar koli tveganega. Tega ne pišem, ker bi bil 
prepričan, da Norveška skriva množico še neodkritih literarnih genijev, ki 
ne morejo objaviti svojih knjig, ampak ker ima kakovost urednika toliko 
opraviti s pogumom. Vem za mnoge rokopise, ki so jih pozneje kovali v ne­
bo, sprva pa so jih založniki zavračali kot po tekočem traku iz preprostega 
razloga – nobeno besedilo ni bilo dovolj podobno kakšnemu drugemu, tj. 
se ni skladalo z aktualnimi literarnimi predstavami kakovosti, zato je bil za 
njihovo objavo potreben pogum. Sam sem delal kot založnikov svetovalec 
za prvence in vem, kako neverjetno težko je sedeti sam in presojati neko 
pisanje brez platnic, kritičnega znamenja kakovosti. Je to res dovolj dobro? 
Kaj “dovolj dobro” sploh pomeni? In če na splošno ni dobro, je tam kaj 
takega, kar bi utegnilo postati dovolj dobro? Če je izjemno dobro in če ni 
ničesar, na kar bi se oprl, si prepuščen samo lastni rahločutnosti – pa je 
dovolj dobra? 
*
Roman, v katerega sem vložil največ in z njim največ tvegal, je Moj boj. Pre­
pričan sem, da bralci to opazijo ali jim je to celo očitno. Manj očitno pa je, 
kakšne namene je imel s to knjigo založnik in kakšno nepopisno tveganje 
je podjetje prevzelo z njeno objavo. Pričakovano, saj gre večina dela, ki ga 
opravijo založniki, mimo brez komentarja in je zato neopaženo. Knjiga se 
je dobro obnesla, to danes vemo, s pravim odgovorom pri roki pa se zdi, 
da so se tveganja razblinila. 
Sodobnost 2017 207
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
 Ampak kako pogosto pisatelj v istem letu izda šest zvezkov svojega dela? 
Slišal sem že za druge, ki so predlagali neustaljen izdajateljski urnik, npr. za 
pisatelja, ki je želel, da se dve njegovi knjigi izdata hkrati, založnik pa mu 
je povedal, oprostite, tega ne moremo narediti, ni mogoče. Zakaj? Mogoče 
bi ju bilo pretežko prodati, mogoče pretežko prepričati Svet za umetnost, 
da tako zamisel podpre, mogoče pa gre preprosto za nekaj, česar nekdo 
ne počne. Toda ko sem se sam pojavil na založbi Oktober, sem s seboj vzel 
sveženj tisočdvestostranskega rokopisa, in ko so me vprašali, kako naj ga 
obravnavajo, naj ga izdajo kot eno knjigo ali dve, je vodja podjetja Geir 
Berdahl predlagal, da bi ga izdali kot dvanajst zvezkov, enega za vsak mesec 
v letu. Roko na srce, koliko založnikov bi se domislilo česa takega? Nečesa 
dotlej neobstoječega. Iz čisto praktičnih razlogov pa se stvar ni uresničila 
v tej obliki, ampak držali smo se bistva njegovega predloga: izdali bomo 
serijo zvezkov, tri knjige jeseni, naslednje tri pa spomladi. Tako sem dobil 
proste roke, da obstoječih tisoč dvesto strani razdelim na šest romanov po 
dvesto strani. Toda svoboda, ki jo je tak način razmišljanja dopuščal, višina 
neba, ki se je nenadoma odprlo nad knjigo, me je navdala z ošabnostjo in 
porodila se mi je zamisel, da bom rokopis razdelil, tisto jesen in pomlad 
napisal štiri romane ter jih izdal zapovrstjo. Prepričan sem, da bi vsi ostali 
založniki na svetu rekli ne, tveganje je preveliko. Kaj če dobite pisateljsko 
blokado? Kaj če zbolite? Kaj če stvari preprosto ne boste kos? Kaj če ne 
boste zmogli pisati dovolj hitro?
 Moj urednik nikoli ni izrazil nikakršnega dvoma. Njegovo zaupanje 
v moje sposobnosti se je zdelo brezmejno. Takrat se je prvič vse zazdelo 
mogoče. Pisanje romana z dvesto do tristo stranmi ponavadi zahteva vsaj 
eno leto, občasno dve, lahko pa tudi tri, odvisno od posameznikovega 
delovnega ritma, temperamenta, izkušenj in razvojne faze, v kateri je kot 
pisatelj. Prejšnjih pet let sem preživel nezmožen pisanja, zdaj pa naj bi vsa­
ke tri mesece proizvedel en roman, in to štirikrat zapored. Brez urednika, 
ki se mu je vse skupaj zdelo samoumevno, se ne bi obneslo. Ampak se je.
 Drugo vprašanje je bila seveda težavna vsebina. Pisal sem o sebi, svojem 
življenju in ljudeh, s katerimi sem dotlej bil, o vseh z njihovimi pravimi 
imeni. Prepričan sem, da do objave ne bi prišlo, če bi bil to rokopis moje 
prve knjige. Bistva jamstva kakovosti, ki potrjuje, da gre res za “literaturo”, 
ne predstavlja samo založnikova blagovna znamka na trdo vezani knjigi, 
ampak tudi avtorjevo ime. Če bi ta rokopis napisal nekdo, ki ne bi premogel 
imena priznanega avtorja, ampak samo svoje lastno, imenujmo ga Audun 
Ekre, zavoljo boljše utemeljitve, lahko pa je tudi avtorica, Torill Ekely, bi 
bila negotovost tega projekta, denimo ali sploh gre za literaturo, bržkone 
208 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
prevelika. Da sem imel takrat za seboj že dva romana, mi je bilo v uteho in 
je, če ne drugega, odpravilo vsakršno samodejno dvomljivost. To dejstvo 
sicer ni moglo biti zagotovilo kakovosti, a je bilo vsaj kazalec, da za novim 
romanom stoji literarni um, volja do pisanja. A kljub jamstvu že izdanega 
avtorja nikakor ni bilo izvršeno dejstvo, da bo moj novi rokopis doživel 
objavo. Lahko bi se izkazal za protizakonitega, lahko bi kršil zakon o raz­
žalitvi časti ali pa bi ga šteli za kršitev pravice do zasebnosti. Če bi obtožba 
vodila v sodni postopek in bi založniki primer izgubili, bi morali plačati 
odškodnino. Oktober je majhno podjetje in tak izid bi lahko imel precejšnje 
posledice. Tako so dejansko naročili, naj prvo besedilo pregledajo odvetni­
ki, ki pa so lahko zgolj nakazali, kakšen bi po njihovem pravnem mnenju 
bil verjeten končni razplet oziroma verjeten, če pretehtajo vsa dejstva; in 
možnosti obsodbe na sodišču ni bilo mogoče izključiti. Postopek objave 
je vendarle tekel naprej. 
 Zadnji vidik negotovosti je bila pričakovana kakovost. Za prvega izmed 
romanov je bilo mogoče reči, da je zanesljiv, če upoštevamo, da je imel 
začetek, sredino in zaključek, pa tudi nadvse klasično dogajalno linijo: 
dva brata potujeta nazaj na svoj dom iz otroštva na očetov pogreb. Na 
uvodnem odseku, prvih desetih straneh, sem s presledki delal že veliko 
let, veliko preden sem se zatekel k biografskemu pristopu. To pisanje je 
predstavljalo, kako dober sem lahko, stavki so bili najboljši, kar sem jih 
premogel. Dejstvo, da je nadaljnjih sto strani jezikovna raven naglo upadala 
in se spremenila v čisto povprečno, navadno prozo, je bilo skrb vzbujajoče, 
ampak obvladljivo, v kolikor bi obveljal obstoječi okvir, zgradba, ki delo 
predstavlja kot značilen roman. Prvo, kar je urednik predlagal, ko sva se 
usedla v sejni sobi založbe, da bi roman popravljala skupaj, je bilo, da dava 
ven moj uvodni odsek, ker je tam v primerjavi s preostankom besedila slog 
tako drugačen, visok in polikan. Nekaj let prej sem bral rokopis romana 
Kristine Naess, ki je imela istega urednika kot jaz. Zastavila je zgradbo, ki 
je bila v nekaterih pogledih podobna moji: njeni uvodni odstavki so bili 
čudovito lepi in dobro napisani, prve strani so izstopale kot v kamnu vkle­
sane, nato pa je ta jezik pogoltnil občutek vsakdanjosti in nezrelosti, ki jo je 
opisovala, postajal je bolj surov, grob, bolj neposreden. Ko je bil roman ob­
javljen, so tisti lepi, prefinjeni, izvrstno ubesedeni uvodni odstavki iz ginili. 
Grobo pisanje pa je ostalo. In celota je bila veliko boljša! Malo je takih, ki 
so jezik zmožni prignati bliže življenju kot Kristine Naess, ena najboljših 
pisateljev naše generacije, a čeprav sem se zavedal, kako zelo se je obneslo, 
da so izrezali tisti “dobri del” in negovali “slabe dele”, in kako poveden je 
ta primer za ponazoritev relativnosti koncepta literarne kakovosti, se sam 
Sodobnost 2017 209
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
nisem mogel pripraviti do tega, da bi sledil urednikovemu predlogu, naj 
odstranim ves svoj skrbno dognani uvod v visoko modernističnem slogu, 
zato sem se ga oprijel na vso moč, saj je dokazoval, da sem resnično lite­
rarni avtor, da dejansko znam pisati, ne samo dramatizirati.
 Predlagal je še veliko drugih sprememb, ki sem jih pohlevno uresničil in 
so bile večinoma namenjene čiščenju besedila in vzpostavitvi bolj premo­
črtne dogajalne linije: a je v redu, če tole črtam? je navadno vprašal, ja, sem 
odgovoril, pa bi tudi tole črtala? je vprašal, ja, sem odgovoril jaz. Ključni 
del tega postopka je zaupanje, kajti pisatelju, v tem primeru meni, manjka 
pregled nad celoto, preveč je sredi stvari, da bi lahko dojel posledice, zato 
se mora zavedati, da je urednik na njegovi strani, kar sem jaz vedel, kot 
sem vedel tudi, da si želi enako, kot si želim jaz, oziroma me pač razume 
in sem se posledično zavedal, da moram preprosto zamižati in črtati, vse 
dokler ne bo kaj preveč boleče, to je bil odsek, ki mi je bil res pomemben, 
in se bo moral zagovarjati in mu dokazati. Kadar me mora prepričevati, 
ima v devetdesetih odstotkih primerov prav on, dejstvo, ki sem ga doslej 
spoznal in velja skoraj v  vseh primerih. V  zadnjem zvezku smo morali 
v dveh dneh črtati sto petdeset strani, pri čemer se množina nanaša na naju 
z mojim siceršnjim urednikom in na še enega urednika založbe  Oktober 
– razložila sta mi, da iz čisto tehničnih razlogov ne morejo natisniti več 
kot 1120 strani, čeprav si danes mislim, da je šlo za izmišljotino in bi bila 
s  tehničnega vidika sprejemljiva tudi debelejša knjiga, ampak vsi, ki so 
dotlej prebrali roman, so hoteli, da bi bil krajši, zato sta, namesto da bi ga 
prečesavali epizodo za epizodo, uporabila tiskarsko omejitev – in nič nisem 
imel proti izgubi večine tistega, kar je bilo zavrženo, dokler nismo prišli 
do dolgega odseka o sranju, kjer pa sem nasprotoval, tisti del sem hotel ob­
držati, ker je knjiga moj avtoportret in vsebuje vse nevidno in skrito, in kaj 
je bolj običajnega in hkrati skritega od nekoga, ki serje? Rekel je, da prizor 
posrka vso bralčevo pozornost in ga odtegne od preostanka besedila, ki 
ga obdaja, in je že samostojen roman. Knjiga kot celota bi delovala bolje, 
če bi ga odstranili, je rekel. Ampak jaz bi ga hotel imeti notri, sem rekel. 
Še vedno ga lahko objavite drugje, kot esej, mi je rekel. Poklical sem Geira 
Angella za drugo mnenje. Vsekakor ga moraš obdržati! mi je rekel. Stvar se 
je sprevrgla v veliko več kot samo vprašanje strani, postala je ključni prizor 
celotnega jebenega romana. Šlo je za tipičen položaj “poboja ljubljencev”, 
ki se je končal z mojo podreditvijo urednikovi presoji in izločitvijo. Dva 
dneva smo plesali na negativno melodijo, onadva sta kazala s prstom, jaz 
pa sem izrezal tistih sto petdeset strani – dovolj za kratek roman. 
210 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
 Največ težav pa je bilo z drugo knjigo. Bila je izrezana iz večje zasnove 
in naj bi bila drugi del nekega romana, manjkali so ji začetek, sredina in 
zaključek, ni imela dogajalne linije in fabule in obsegala je samo dogodke 
in misli, povezane v zaporedje, v katerem so misli pripadale trenutku nji­
hovega mišljenja in naj bi izražale, kako ljudje dejansko mislijo, ko so sami, 
tako drugače kot takrat, ko je neka misel predstavljena drugim. Rokopis 
je prebral neki moj prijatelj, tudi poklicni kolega, in mi povedal, da ga ne 
smem dati v objavo, češ da ni v objavljivem stanju, posebej pa je poudaril 
ta vidik z mislimi, na primer tistega glede finske pisateljice Monike Fager­
holm, o kateri nekje v zgodbi zapišem, da bi ji morali podeliti književno 
nagrado Nordijskega sveta, ker je ženska. To znižuje raven tistega, kar se 
sme izreči v javnosti, mi je rekel. Po svoje je imel prav, da se mu je knjiga 
zdela strukturno šibka, tu in tam že tako krhka, da se je sesedala, in kar 
koli rečeš v njen bran – da jo to še bolj približa življenju, kakršno je – ni na 
mestu, ker, kot je nekoč rekel moj učitelj z akademije kreativnega pisanja, 
Ragnar Hovland: čisto v redu je, če pišeš o dolgočasnostih, ampak ne pisati 
dolgočasno o nečem, kar je dolgočasno. Povedano drugače, zvedeno na 
mojo knjigo: čisto v redu, če pišeš o šibkih ali neumnih, ampak ne smeš 
pisati slabotno o šibkih ali neumno o neumnih. To je legitimen pristop k 
branju in skladno z njim sem bral svoje besedilo in prosil, naj bo uredniški 
pregled temeljit in strog, nekaj, česar urednik ni hotel storiti ali pa je menil, 
da ni potrebno, preprosto zato, ker se je v nasprotju z menoj ves čas držal 
namere, ki je narekovala to pisanje – pripoved razsekati, prekiniti obliko, ki 
iz literature dela literaturo, in raje slediti smeri Kristine Naess k življenju, 
ne glede na to, kako neumno bo izpadla. 
 Neumnost je najbrž najbolj nevarno stanje, kar jih lahko premoreš, in 
zadnja značilnost, ki bi jo sam želel projicirati. Geir Angell rad pravi, da 
je ves akademski svet s svojim tiranskim poudarkom na obliki grajen kot 
barikada zoper ta strah. Strah, da bi se ti smejali – je še kaj močnejšega? 
V literarnih krogih so lično zasukana poved, elegantna oblika, premetena 
prispodoba obrambni mehanizmi zoper strah pred posmehom. A če bi bila 
to njihova edina naloga, se tem sredstvom ne bi bilo tako tvegano odreči, 
vendar skrivajo še nekaj več, kajti lično zasukana poved, elegantna oblika 
in premetena prispodoba predstavljajo tisto najvišje, kar visi nad pisate­
ljem kot posameznikom, vse, kar predstavlja najvišjo obliko kulture, kar 
je uspešno in lepo. Zakaj bi se torej zatekali k nečemu, kar je neumno? 
 V vsem, kar sem doslej napisal, je bilo najti infantilne odseke, pri vsem, 
kar sem napisal, se urednik najpogosteje odziva prav nanje. Na, nekaj mi 
štrli ven, pravi in pokaže na nekaj otročjega. Vtakne se tudi v mesta, kjer 
Sodobnost 2017 211
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
se mi je skrčilo vidno polje, in me naprosi, da stopim korak vstran in po­
gledam znova. Infantilni odseki so preprosti, kot nekakšne stopnje, preden 
nastane kaj smiselnega in povezanega, toda odvezovanje vozlov mojega 
skrčenega vidnega polja ustvari nasprotni učinek, povečuje zapletenost, 
ki kaže na videnje estetike, ki ga zajemata zgolj ti dve opažanji, na stališče 
do tega, kaj je literatura, zaradi česar skušam ubežati omejitvam, lastnim 
jeziku, in ki jih je mogoče premagati samo s pomočjo jezika.
 Urednik vedno dela z veliko različnimi pisci, ki imajo precej različnih 
projektov, interesov in glasov ter nenazadnje različne potrebe, vendar 
sem prepričan, da gre pri pisanju v temelju vedno za eno in isto, pisatelji 
pa se razlikujejo glede na pot, po kateri pridejo do tja, in po preprekah na 
tej poti, zato je urednikova naloga, da jih prepozna in skuša ponuditi po­
moč, da jih bo avtor lahko premagal. Sem ter tja to predpostavlja pogled 
od zunaj in kak popravek, sem ter tja pa diskretno vsaditev neke zamisli 
v pisateljevo glavo, na primer z govorjenjem o določeni pesmi ali romanu, 
v katerih je mogoče najti morebitno smernico, ki utegne sprostiti nekaj, 
kar se lahko razraste in postane zamisel, za katero se zdi, da se je porodila 
sama od sebe. Take zamisli – na primer način, na katerega D. H. Lawrence 
opisuje občutja kot nekaj veličastnega in skoraj oprijemljivega, hkrati pa 
kot neskončno pretanjenega in zapletenega – se lahko pretvorijo v močna 
vodila za pisatelja ali pisateljico, ki trdi, da je izčrpal vse in ne premore več 
ničesar, o čemer bi pisal, da se ne more domisliti teme ali pa ima velik cilj, 
a mu ne uspe sestaviti izdelka ali ubesediti cilja, ne ve, kako ga poiskati. 
Kjer ni nobenega prostora, Lawrence razpira velike prostore, s  svojim 
pisanjem jih ustvarja sam, da jih uzremo prvič. Dejstvo, da jih ustvarja, ne 
pomeni le tega, da prej niso obstajali, ampak da jih za nas prikliče v obstoj. 
Enako je mogoče storiti s plastično vrečko, ki pihlja v vetru – spominjam 
se filma, ki sem ga enkrat videl in ki sredi dogajanja prikaže, kako v krogu 
razpihuje plastično vrečko, sekvence, ki ni imela ničesar skupnega z niči­
mer, pa vendar je bila vrečki prav zato, ker ji je bilo odrejenega več časa 
in prostora kot običajno, dana teža, vrednost sama na sebi, ki se, kot ve 
vsak dober urednik, vedno obnese. Kot je svojemu študentu nekoč rekla 
Eldrid Lunden in je bilo navedeno v naslovu nekega intervjuja v Vagantu: 
Pojdi domov, poba, in piši o mleku! Kadar odnos med pisateljem in uredni­
kom sledi temu vzorcu, kjer eden daje in drugi jemlje brez vsakokratnega 
zavedanja, da se to dogaja, se vse izboljšave v pisateljevem uvidu kažejo 
zgolj v praktičnem smislu, tj. v pisanju. Ne gre toliko za vprašanje pravil, 
ki veljajo kot nekakšno razumevanje posledic, ki bodo sledile, kar pomeni, 
da je težko kar koli izslediti neposredno do interakcije z urednikom, saj je 
212 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
vse skupaj tako zelo vpeto v postopek, v besedilo namreč vodi tisoč niti iz 
življenja, ki se v besedilu nato prepletejo – razen v fazi končne redakcije, 
ko je postopek zelo pregleden, a veliko manj zanimiv: Če daste ven ta del, 
se bo drugi okrepil, sploh pa, dajte, no, ta stavek niti ni preveč dobro for­
muliran, se strinjate? Pa ste s tem res želeli povedati tole? 
 Kmalu po letu 2000 sem bil na kosilu z urednikoma iz švedskih založ­
niških podjetij, in prvo, kar sta me vprašala, celo preden sta si razgrnila 
prtiček v  naročju in si nalila kozarec vode, se je nanašalo na skrivnost 
mojega norveškega urednika. Kaj dela? sta hotela vedeti. Kako to, da tako 
dobro? Kakšen človek je?
 Po njem sta spraševala zaradi njegovega neverjetnega uspeha z avtorji. 
V osupljivo kratkem času je do objave pripeljal dolg niz prvencev in mnoge 
avtorje so že slavili kot udeležence v t. i. literarnem bumu. Kot kaže, je ta­
krat prišlo do spremembe ozračja v javnem svetu književnosti, pozornost, 
namenjena književnosti, in njen status sta se spremenila. Ker sem bil pri 
vsem tem udeležen tudi sam, bi ljudje utegnili pomisliti, da pretiravam, 
mitologiziram, se stiliziram, ampak ne, resnično se mi je zdelo, da se nekaj 
dogaja in da se vrti okrog novega urednika. To je kajpada zgodovina, nekaj 
iz preteklosti. Zdaj vemo, kaj se je dogajalo, in se nam zdi samoumevno. 
Takrat pa ni bilo ničesar, kar bi napovedovalo, da bo bum prvencev, ki je 
vključeval domala vso generacijo, povezan s prizadevanji enega samega 
urednika. Takrat vse skupaj ni bilo nič posebnega – kakšno potencialno 
ime, ki si ga velja zapomniti, in verjetno nekaj zamisli o  vlogi pisatelja 
in urednika. Da je to “nič posebnega” tako naglo preraslo v  nekaj tako 
pomembnega, kaže na to, da je tisto, kar je počel on, sprožalo odziv tistih 
okrog njega, da so torej obstajali določeni predpogoji, sam pa je osvobodil 
duha, ki je bil že prisoten, na preži.
 Ko je nekaj let pozneje s svoje prejšnje založbe odšel k Oktobru, so mu 
sledili skoraj vsi avtorji. Kar potrjuje, da jim je bil zmožen ponuditi nekaj 
več od uradnega opisa svojega delovnega mesta; kar jim je nudil, je moralo 
biti bistveno. 
 A kaj je to bilo?
 Pri odgovoru švedskima urednikoma sem kolebal in povedal, da ne vem 
točno, kaj. Od takrat je minilo petnajst let in zdaj je preprosto prepoznati 
najpomembnejši vidik – prenovljena opredelitev delovanja urednika, zla­
sti z zmanjšanjem velikih razdalj, ki so bile vgrajene v to delo: zmanjšane 
razdalje med založnikom in pisateljem, da založbe ne bi bile samo utrdbe 
oziroma utrjeni tabori in da bi se ločenost med insajderji in autsajderji 
bistveno zmanjšala, nato razdalje med pisateljem in besedilom, da bi se 
Sodobnost 2017 213
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
ohranilo žarišče na postopku pisanja, in ne na končnem izdelku, nazadnje 
pa razdalje med tistimi, ki ocenjujejo, in ocenjevanim besedilom: da ga 
ne bi videli od zgoraj, ne z razdalje, marveč od znotraj. Vse to pomeni, da 
urednikova vloga ni več natančno opredeljena kot vloga, posledično so 
moji opisi zniževanja pomena formalnosti, omejitev, razdalj in avtoritet, 
ki se ukvarjajo s strukturami in ne z ljudmi znotraj njih, hkrati resnični 
in napačni. Ena od težav pri pisanju zgodovine je, da se na ljudi gleda kot 
na predstavnike nečesa, sprejemnike nečesa, medtem ko v nekem času in 
znotraj nekega toka dogodkov predstavljajo izključno sebe. Predstavljanje 
nečesa zahteva razdaljo in v tem primeru je prišlo ravno do zmanjšanja 
teh razdalj, čeprav takšno izrekanje pomeni tudi zavzemati stališče, pred­
stavljati zmanjšanje. Ta prehod lahko spremljamo pri tem, kar se dogaja 
knjigam: sleherno literarno delo je igra na srečo, v kateri je na kocki neko 
življenje, duša, ki se razgalja, a brž ko je delo na tržišču, se nanj kljub temu 
gleda kot na stvar, ki nekaj predstavlja: težnjo, gibanje, čez nekaj let, precej 
kmalu, pa tudi ideologijo, estetsko idejo, nauk, čas, dobo. Ker smo edin­
stveni, imamo edinstven obraz, edinstvene oči, edinstven glas, edinstvene 
misli, hkrati pa vselej pripadamo tudi neki skupnosti, času, kulturi – oglejte 
si fotografijo iz 19. stoletja in videli boste predvsem neki obraz v slogu 19. 
stoletja, ki ima drugačno obliko in izraz od našega; preberite dnevnik iz 19. 
stoletja in zaznali boste glas iz 19. stoletja, ki izraža misli iz 19. stoletja. 
 Naša dvostranskost, način, na katerega smo, kar smo, in na katerega 
počnemo, kar počnemo, medtem ko predstavljamo tudi naš čas, ima v na­
činu delovanja tega urednika še eno vzporednico, ker je tudi pisatelj. Za 
njegovo uredniško vlogo je to dejstvo ključno: ve, kaj potrebuje pisatelj, 
ker ve, kako je, če pišeš. Vendar urednik, ki piše, ni brez dvoumnosti, ni 
le preprosta in pozitivna pojava, kajti pisatelju ni nujno všeč, kar napiše 
urednik, lahko da tega ne upošteva ali pa ni zmožen njegove uskladitve 
z lastnimi literarnimi zamislimi: ali misli zares, kar mi pravi, če sam piše 
tako zelo drugače? Še enkrat več tu govorimo o odpravljeni razmejenosti 
in o odprtosti: vsi uredniki imajo svoje preference, le redki pa jih razgrnejo 
na mizi, da jih vidijo vsi. Kaj torej iz tega sledi? Sledi, da je tudi urednik 
ranljiv, da tudi on v književnost vlaga svoje največje globine, in če govorim 
zase, sem prav ob tem spoznal, da je književnost hkrati kolektivna in indi­
vidualna. Kolektivno se preiskuje v literarni govorici in njenem prepletu 
misli, od Williama Shakespeara do Cathrine Knudsen, od Petra Dassa do 
Yngveja Pedersena, od Franza Kafke do Taiye Selasi, govorici, iz katere je 
mogoče izvleči uvide, misli in ideje, v prepričanju, da jih je obilo. Kolektiv­
no obstaja, nas obdaja, zaznamuje, tukaj je – mi pa obstajamo zunaj njega, 
214 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
iz njega pograbimo, kar potrebujemo, in to posvojimo. Kadar pa pišeš sam, 
je drugače, občutek prepričanosti vase ponikne, kajti takrat si sam z nečim, 
in samost je pomembna, najgloblje bistvo književnosti, osama je nekaj, iz 
česar se vse poraja. Kadar svoje knjige berem uredniku – nasprotno kot ta­
krat, ko jaz poslušam njega – je vir, ki ga vidim, prav njegova notranja glo­
bina, samotna zavest. Prepričanost vase se sooči z ranljivostjo, trden posa­
meznik z iskalcem, pogovor o književnosti s književnostjo samo. Povedano 
drugače: edini možni pristop h književnosti je v samoti, da pa se lahko tja 
odpraviš sam, potrebuješ tudi pomoč. Prizadevanje po pisanju  pomeni 
iskanje poti vase, ki vodi tja, kjer družbeno ne obstaja več, a od koder ga 
je mogoče opazovati, seči noter tja, kjer je zamejitve mogoče prestopiti, 
posledično pa tudi uzreti in začrtati na novo. Tukaj je na mestu potujitveni 
učinek, koncept, ki so ga vzpostavili ruski formalisti: navada določa, kako 
gledamo na neko stvar ali pojav in se sprevrže domala v predsodek, takšen, 
da se tista stvar ali pojav, prav tisto, kar je na njima edinstvenega, razgubi 
v ponavljalnosti: vidimo “neko drevo”, vidimo “moškega s psom”, vidimo 
“neki kamp”. Pisati pomeni prebijati se skozi vnaprejšnjosti in v svet on­
stran, videti svet, kot ga znajo videti otroci, kot fantastičnega ali grozlji­
vega, vselej pa bogatega in široko razprtega, ne da bi se tvoje pisanje zato 
pootročilo. Pisanje je oblika gledanja, ki ti dovoli kakor prvič videti tisto, 
kar je bistveno. Ole Robert Sunde piše s poudarkom na specifični vredno­
sti vsake podrobnosti, Jan Kjærstad to počne z nenehnim iskanjem novih 
vstopov v  svet okrog nas, Jon Fosse to počne z  ustvarjanjem praznine 
okrog svojih bližnjih, s temino, na katere ozadju gibi in govorica postanejo 
tako rekoč ikonični, tj. univerzalni, Eldrid Lunden to počne s prikazom, 
kako jezik in identitete, ki jih ta določa, lahko postanejo sredstvo nadzora 
in ujetništva, medtem ko njen jezik odpira vrata in ponuja možne oblike 
svobode. Pisati pomeni iskati pot do takih notranjih virov in pišeš sam, 
dokler ne dvigneš pogleda in okoli sebe ne zagledaš krožnice obrazov, in 
ko pogledaš čeznje, zagledaš nove in nove krožnice drugih obrazov. Vidiš 
svojo družbo, kulturo in sodobni svet, ki doživlja spremembe, ki jih ni 
mogoče pripisati nobenemu posamezniku ali dogodku, vendar močno 
vplivajo nate, na vse nas, od zunaj, obenem pa jih izžarevamo, kot bi vsakdo 
izmed nas bil hkrati znotraj in zunaj sebe, subjekt in objekt, posameznik in 
pripadnik kolektiva. V mojem življenju, se pravi v zadnjih štiridesetih letih, 
so številne kulturne spremembe povzročile odpravo razmejitev: od precej 
obsežnih sprememb, na primer mej med nacijami in kulturami, do manjših 
premikov v odnosih med spoloma in generacijami, vse do seveda nemara 
najbolj revolucionarne spremembe med vsemi – v nadzoru nad dostopom 
Sodobnost 2017 215
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
do informacij. “Nacija” je konstrukt in meje neke nacije so pogojne in jih 
je mogoče narisati na novo, tudi “družbeni spol” je konstrukt s pogojnimi 
mejami, ki jih je mogoče narisati na novo, v družbenem življenju ločnice 
med različnimi ljudmi, ki so jih še pred dvema generacijama vzdrževale 
vljudnostne oblike nagovora ali pa uveljavljene igre, ki so se jih šli dolo­
čeni ustaljeni subjekti, kot sta predavatelj in študent, so se zdaj zožile in 
oslabile, hkrati pa ustanove, ki so bile včasih pod državnim nadzorom, kot 
so medijske hiše, telekomunikacije, cestna uprava in zdravstveno varstvo, 
šole in vrtci, niso več monopolisti, ampak se ponujajo na trgu, kjer naj bi 
denar in storitve krožili čim bolj prosto. Najmogočnejši simbol meja, ovir 
in institucionaliziranega pomanjkanja svobode je bil Berlinski zid, porušili 
so ga leta 1989.
 Prevladujoči konstrukti, kakršen je ta zid, so zanimivi prav zaradi tega, 
ker se zdijo kodirani v mnoge druge strukture, še tako majhne, med drugim 
v urejanje norveških rokopisov. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko 
je francoski filozof Gilles Deleuze razvijal idejo rizoma, strukture, v kate­
ri je vsako točko mogoče povezati s katero koli drugo, skratka, omrežja, 
v katerem ni mogoče izdvojiti ne subjekta ne objekta in katerega enote so 
podrejene kontekstu, interneta še ni bilo, vsaj ne v javni zavesti. O njegovi 
zamisli omrežja sem bral v začetku devetdesetih in kot večini drugih ljudi 
se mi je zdela čudna, zdaj pa, ko je vertikalno vse bolj razstavljeno v hori­
zontalno in absolutistično ter se proti nam valijo monolitne gotovosti, je 
omrežje podoba obstoječega, ne več utopičnega načina mišljenja. A celo 
takrat, ko sem Deleuza bral prvič, so njegove zamisli v meni sprožale neki 
odziv, precej drugačen od tistega, ki ga je v meni na primer vzbujala Kritika 
čistega uma Immanuela Kanta. Kant je bil zgodovina, muzej, Deleuze pa se 
je zdel živ in aktualen, začrtal je nekaj, kar je bilo za nas in v nas. Posrkali 
smo koncepte, kot so odprtost, odzivnost, mobilnost, neomejenost, po­
vezljivost, mreženje, vodoravnost. Dandanes so del naše stvarnosti, novi 
ideali, ki si jih družba prizadeva doseči, medtem ko skuša za seboj pustiti 
vse, kar je zaprtega, omejenega, ograjenega, oviranega. 
 Hrepenenje po zamejitvah tiči skoraj v vsem, kar sem napisal, kot tudi 
hrepenenje po absolutnem, po nečem, kar ni relativno in bo trajno. Vzpo­
redno z njim gre močno zavračanje neomejenosti, izravnanosti, relativiz­
ma. Ti dve razsežnosti, če jima slediš, vodita proč od kulture in naproti ne­
čemu, k čemur sega moje hrepenenje, k naravi in veri. Moj um pritegujejo 
ustaljenosti, omejujoče in nepremične, ker zamejitve, ki so začrtane okrog 
njih, določajo razlike, razlike pa tvorijo pomen. Pisanje predpostavlja rav­
no to, ustvarjanje razlik – še toliko bolj znotraj tega, kar je podobno: samo 
216 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
s pomočjo pisanja o tem lahko tisto, kar je podobno, postane nepodobno, 
saj dobi obliko in postane nekaj drugačnega od nečesa drugega.
 Ampak zagotovo bo kdo porekel, da imajo postopna odstranitev mej, izgu­
ba prostorskega občutka in težnja k videnju stvarnosti kot relativne izključno 
dobre plati. Ali ni sijajno, da vse stvari – države, spoli, generacije – postajajo 
vedno bolj enake in bodo zato ponujale priložnosti za svobodo, odprtost? 
 Z vidika idealov mora biti tako. Toda proces, ki razgrajuje meje in teži 
k enakosti, je povezan tudi z denarjem, industrializacijo in komercializa­
cijo. Ta esej govori o produkciji književnosti, o procesu, ki ni mišljen kot 
produkcija v  kakršnem koli kapitalističnem smislu, ampak nasprotno, 
kot neindustrijska, neracionalizirana, nekomercialna transakcija – ker je 
pri denarju kritično to, da določenemu izdelku določa vrednost, denarne 
vrednosti pa je mogoče sistematizirati tako, da je mogoče nekaj (gotovino) 
izmenjati za nekaj drugega (za blago), kar je natanko taka izmenjava, ki 
ji književnost nasprotuje. Kaj se trenutno dogaja okoli nas? Knjigarne si 
postajajo čedalje bolj podobne, na zalogi imajo ene in iste knjige, pa tudi 
knjige si postajajo vse bolj podobne, saj so napisane po šabloni – krimi­
nalke in žanrski romani so v predpisanih formatih, ki jih je mogoče v ne­
dogled ponavljati. Na Norveškem so veliki založniki zaslepljeni od gledanja 
v številke, enako tudi velike knjigarne in pravzaprav preostanek družbe. 
Kot označevalci imajo številke povsod enako vrednost, medtem ko je črke, 
na katere vsakdo raje pozabi, nimajo. Številka, ki prikazuje ceno v švedskih 
kronah, na primer 349,50, vedno pomeni enako, ne glede na to, na katero 
knjigo je pritrjena, črke, ki sestavljajo besedo “srce”, pa v različnih knjigah 
pomenijo različno. Kadar ugotavljam, da so ženske enake kot moški, vidim 
določeno posplošitev vrednot, ki so jih ustvarile razlike. Kadar ugotavljam, 
da je rojstvo na Švedskem enako rojstvu v  Somaliji, vidim posplošitev 
vrednot, ki so jih ustvarile razlike. 
 V glavnini, kar napiše moj urednik, je prisotna težnja k relativizmu, 
želja po nemonolitnosti, antiabsolutističnosti in egalitarnosti, skratka, k 
nečemu, kar kljubuje željam, ki jih v svojem pisanju izražam jaz. Razlike 
med nama so temeljne in bi nama morale preprečiti sodelovanje ali pa na­
jino sodelovanje vsaj prežeti s težavami in spori. Pa ni bilo tako. Kajti niti 
“podobnost” ni podobna, na ideal podobnosti močno vpliva vsakokratno 
področje, v katerem se razvije, s čimer postane nepodobno, zato je le tukaj, 
v taki vrsti pisanja, nepodobne prvine – knjigarne, denar, družbeni spol, 
identiteto – mogoče uzirati kot enakovredne in zvrščene druga ob drugi, 
zaradi česar lahko zagovarjam, da vse predstavljajo isto stvar. V določe­
nem smislu res, ampak le v vseobsegajočem, ideološkem smislu. Same po 
Sodobnost 2017 217
Zakaj potrebujemo urednike Karl Ove Knausgaard
sebi niso enakovredne in prav v smeri tega pojmovanja stvari “samih na 
sebi”, ki označuje nekaj, kar stoji samo zase in je edinstveno, si utira pot 
književnost. Idealna odprtost in horizontale v slogu Deleuza delujejo na 
mnogih ravneh, vključno s tržno in družbeno, kjer se povežejo z vlogami 
in ustanovami, ter bivanjsko ravnjo, kjer se vgrajujejo v ideje o stvarnosti. 
 Pisanje in branje v najglobljem smislu pomenita iskanje svobode, poti 
na odprto, pri čemer je temeljno iskanje svobode in ne kar koli, česar se 
nekdo želi osvoboditi, najsi bo identitete, ideologije o enakovrednostih ali 
ideje o stvarnosti. Oziroma, kot je zadnjič, ko sva se pogovarjala o knjigah 
Petra Handkeja, povedal moj urednik: opredelitev naloge književnosti bi 
lahko bila, da te odpelje, kamor pripovedništvo ne seže. Povedano drugače, 
tja, kjer ničesar ni, a vse nastaja. 
Iz angleščine prevedel Andrej Pleterski
218 Sodobnost 2017
Karl Ove Knausgaard Zakaj potrebujemo urednike
Razlike med politiko Kanade, Nemčije in Evrope 
Človek je popolnoma začaran, ko opazuje, kako si rak strahu vrta pot nazaj 
v človekovo dušo, domišljijo ali kjer koli že domuje. Večina od nas se na 
tako razširjeni strah najprej odzove z nejevero. In potem? Ko se strah širi in 
sprevrača v populizem, rasizem in izključevanje, smo pogosto ohrom ljeni, 
ne znamo si predstavljati, kako naj se temu zoperstavimo. Gospod Trump 
s svojim ekstremizmom je Američanom in morda vsem nam v  prvem tednu 
predsednikovanja na izkrivljen način napravil uslugo. Njegove rasistične, 
vsekakor nezakonite in najverjetneje neustavne odred be so surova budnica.
Še več, so tudi svarilo ameriškim tradicionalnim zaveznikom, naj bodo 
previdni. Je to uravnovešen, zaupanja vreden partner? Le nekaj ur je po­
treboval, da je okrnil ugled Therese May. Kanada je najtesnejša zaveznica 
Združenih držav Amerike – imata 6000 kilometrov skupne meje – in 
njihova največja trgovska partnerica. Toda Justin Trudeau se je potuhnil, 
v boj pošilja uradnike, da se za kulisami pogajajo o sodelovanju. Na Trum­
pove odredbe proti muslimanom se je odzval tako, da je nalašč poudarjal 
priseljencem naklonjeno politiko Kanade, ne da bi sploh omenil Združene 
države ali njihovega predsednika.
Nikogar ne bi smelo presenetiti, da je porast števila beguncev in prise­
ljencev najmočneje vplival na sproščanje strahu v zahodnih družbah. To 
John Ralston Saul
Priseljevanje in 
državljanstvo
Sodobnost 2017 219
Mnenja, 
izkušnje, vizije
se dogaja od nekdaj. Strah pred Drugim. Spodbujanje strahu pred Drugim 
v politične namene. Kadar rasistična govorica postane nekaj normalnega, 
to prizadene vse. Tragičen primer tega je bil napad na mošejo v Quebecu. 
Toda tako rekoč enoten odziv je bil spet odločno poudarjanje kanadske 
zavezanosti raznolikosti in vključujočega državljanstva.
Nekateri v Evropi se v takem ozračju ozirajo proti Kanadi in se sprašuje­
jo, zakaj tu ne trpimo enako kot oni. Zdaj je to edina zahodna demokracija, 
ki ni globoko razdeljena ob vprašanju beguncev in priseljencev? Kanada je 
dejansko edina država, kjer je večina politične elite priseljencem odkrito 
naklonjena.
Vsako primerjanje držav je vprašljivo. Pri tem lahko spregledamo, koliko 
dobrega je bilo storjenega v Evropi. Dejstvo, da je Nemčija sprejela milijon 
beguncev – ki zdaj postajajo priseljenci in državljani in ne migranti –, bo 
prišlo v zgodovino kot veliko etično dejanje. Številni Nemci na osnovni 
ravni pomagajo Sircem, ki se privajajo na novo življenje. Ljudi na grških 
otokih in v italijanski mornarici si bomo zapomnili kot velike humaniste.
Primerjave med Kanado in Evropo navadno naletijo na nasprotne argu­
mente v državah, ujetih v sedanji begunski krizi: Kanada je tako prostrana 
država (ima prostor za ljudi) z maloštevilnim prebivalstvom (ima prostor 
še za več ljudi) in nova država (njena kultura ni ogrožena), zelo oddaljena 
od krize (lahko izbira, koga bo sprejela). Vse to so neumnosti. Skoraj vsi 
begunci in priseljenci odhajajo v pet gosto naseljenih urbanih središč na 
jugu države, tako kot v Evropi. Zelo redki se odpravijo v tundro! Kanada 
ni nova država, temveč druga ali tretja najstarejša država z neprekinjeno 
demokratično ureditvijo, ustanovljena med pomladjo narodov leta 1848.
Kaj pa teoretično razkošje izbire? Kanada je v preteklih osmih mesecih 
sprejela 40.000 Sircev in prihaja jih še 20.000, kar je zelo malo v primerjavi 
z Nemčijo, zato pa veliko v primerjavi s Francijo, Španijo ali ZDA. Bistvo je, 
da Kanada vsako leto sprejme povprečno 300.000 priseljencev ali begun­
cev, leto za letom, desetletje za desetletjem. Z drugimi besedami, vsaka tri 
leta sprejme približno milijon priseljencev ali beguncev. To pomeni 0,7 do 
1 % prebivalstva na leto. Milijon prišlekov v Nemčiji je 1,2 % prebivalstva. 
Medtem ko priseljenska politika v Kanadi pomeni, da so prišleki izbrani, 
izbira ni nujno tisto, kar si pod tem predstavljate. Pomeni le, da obstaja 
priseljenska politika in del nje so tudi vsi uradni postopki.
60.000 Sircev so izbrali med družinami, pretežno iz taborišč v Jorda­
niji, Libanonu in Turčiji, manj izobraženimi od ljudi, ki so tvegali življenja 
na poti s čolni proti Evropi. Zakaj? Jordanijo in Libanon je destabiliziral 
220 Sodobnost 2017
John Ralston Saul Priseljevanje in državljanstvo
odstotek beguncev med njunim prebivalstvom. Poleg tega so vmes tudi 
otroci, ki so brez izobrazbe obtičali v taboriščnih vicah.
Tu pridemo do bistva primerjave. V Evropi, ZDA in Avstraliji je ozračje 
nenaklonjeno, včasih zastrupljeno. Vendar na tisoče državljanov in neka­
tere vlade v teh državah oblikujejo čudovite lokalne programe, podjetja 
pa iščejo možnosti, da bi begunce zaposlila. Zakaj ta resnica ne prevladuje 
v javnosti?
Prvič zato ne, ker v nobeni evropski državi nimajo resne priseljenske 
politike. To je osupljivo, kajti večina evropskih držav se že vsaj sedemde­
set let aktivno sooča s priseljevanjem. V Nemčiji se je začelo s priseljenci 
nemških korenin, nadaljevalo z zdomskimi delavci iz Turčije in od drugod, 
z balkanskimi begunci, turškimi begunci, begunci od vsepovsod. In tako 
naprej. Včasih so bili razlogi etični, v nekaterih primerih je šlo za grobo 
izkoriščanje. Toda vse to se je dogajalo brez dolgoročnega cilja, politike 
ali vsaj metodologije.
Nasprotno pa kanadska izkušnja temelji na stoletjih razvoja zavestne 
in usmerjene priseljenske politike. Mehanizmi in politika se občasno 
spremenijo na boljše ali na slabše. Prihajalo je do strašnih napak, med 
drugim do rasnega izključevanja ali preprosto izkoriščanja. Bistveno je 
bilo, da so to prepoznali in spremenili. Na splošno pa se je zavest o tem, 
kako vključevati in pomešati priseljence z državljani, razvila v osrednjo 
civilizacijsko pridobitev.
Ta postopek ni odziv na določeno dogajanje, temveč je globoko za­
koreninjen in od njega so imeli koristi evropski prišleki, čeprav ga niso 
navdihnile evropske ideje ali običaji. Začelo se je skoraj pred pol tisočletja 
z uradno dobrodošlico različnih domorodskih ljudstev severne polovice 
Severne Amerike Evropejcem. Vodili so politiko vključevanja, ki ni teme­
ljila ne na rasi, ne na veri, pa tudi ne na zelo poenostavljeni evropski ideji 
lastništva ozemlja. Nasprotno, temeljila je na družini, skupnosti in odgo­
vornosti prebivalcev na določenem ozemlju. Ker v  prišlekih niso videli 
sovražnikov, so jih sprejeli v svoj civilizacijski krog.
Veliki poglavar John Kelly je v sedemdesetih letih preteklega stoletja 
pred vladno komisijo govoril takole: “Leta minevajo, civilizacijski krog 
plemena Odžibve pa se hkrati vedno bolj širi. Vanj vstopajo Kanadčani 
vseh barv kože in veroizpovedi. Mogoče čutite, da so vaše korenine nekje 
drugje, v resnici pa ste tu z nami.” Posledica je bila zavest, da je ljudi res 
mogoče redno in vztrajno sprejemati odprtih rok in da se to tudi dogaja. 
Leta 1848 je prvi kanadski demokratično izvoljeni parlament s  polnimi 
pooblastili kot prvi zakon sprejel dopolnitev priseljenske politike, s katero 
Sodobnost 2017 221
Priseljevanje in državljanstvo John Ralston Saul
naj bi zavarovali pravice prišlekov. Ministrski predsednik Wilfrid Laurier 
je leta 1905 predstavil osnutek zakona o  priseljevanju, pripadnosti in 
 državljanstvu. V Edmontonu, na prerijskem območju, je spregovoril pred 
večtisočglavo množico poslušalcev:
“Tudi novi državljani, ki so prišli z vseh koncev sveta, morajo sodelovati 
z nami, da bo Kanada lahko izkoristila njihovo individualnost, energijo in 
podjetnost … Z njimi želimo deliti svojo zemljo, zakone, kulturo. Naj imajo 
svoj delež v življenju te dežele, bodisi mestnem, podeželskem ali na državni 
ravni. Naj bodo tako volivci kot državljani. Ne zahtevamo in ne želimo si, da 
bi kdor koli pozabil deželo, iz katere prihaja. Naj se ozirajo v preteklost, še 
bolj pa naj gledajo v prihodnost.”
To je ravno nasprotno od evropskega razmišljanja, kako deluje multikul­
turnost. Ne tako, da bi prišleke izločili iz okolice, kaj šele, da bi jih potisnili 
v geto. Tudi ne tako, da bi različne skupnosti živele ločeno, druga ob drugi, 
namesto da bi se asimilirale, kot da bi bilo mogoče le eno ali drugo. Bistve­
no je, da prepoznamo zamotan proces, obstoj pozitivnih in ustvarjalnih 
napetosti.
Kanada pričakuje, da bo priseljenec ali begunec postal njen državljan, 
kakor hitro bo mogoče, da bo prevzel odgovornost pri skrbi za to, da bo 
družba delovala in da bo z njo delovala tudi država. Ne želimo, da bi ljudje 
ostajali tu iz finančnih ali kakšnih drugih razlogov, ne da bi z nami delili 
breme upravljanja družbe. Prišleki se tega zavedajo, zato se takoj po priho­
du začnejo privajati, ker vedo, da bodo v štirih ali petih letih na veliki javni 
slovesnosti zaprisegli kot kanadski državljani. Večinoma se nemudoma 
začnejo truditi, da bi se vedli kot državljani. Na priselitev gledajo kot na 
prvi korak v zelo osebnem, dolgoročnem odnosu, v nečem, kar spominja 
na zaroko, o slovesni državljanski zaprisegi pa razmišljajo kot o slavnostni 
razglasitvi zakonske zveze.
V Nemčiji so začeli uvajati slovesnosti ob državljanski zaprisegi kot 
nekaj neobveznega. Zelo ganljivo je, da so te prireditve večkrat v cerkvi 
sv. Pavla v Frankfurtu, kjer se je leta 1848 sestal parlament. Toda ideja 
o neobveznem slavju zgreši bistvo.
Priseljenci ali begunci so sprejeli pomembno odločitev, da se bodo pre­
selili iz ene države v drugo, dramatično, zavestno odločitev, ki je zahtevala 
veliko poguma. Predstavljajte si, da za tako selitev tvegate življenje. V tem 
dejanju najdete tri značilne lastnosti dobrega državljana: potrebo po oza­
veščenosti, sposobnost za težke odločitve, pogum. Teh lastnosti nam, ki 
smo se tu rodili, skoraj nikoli ni treba dokazovati.
222 Sodobnost 2017
John Ralston Saul Priseljevanje in državljanstvo
Zakaj se osredotočam le na slovesnosti? Ker so intimno povezane s tem, 
kako uradni državljani gledajo na prišleke, ali domačini v  priseljencih 
vidijo posameznike, ne rasnih ali kulturnih tipov, pripadnikov interesnih 
skupin ali vernikov. Trditev, da se muslimani, na primer, ne morejo vklopiti 
v zahodno družbo, je privlečena za lase. Kristjani so nekoč tako govorili 
o judih. Katoliki in protestanti pa so vse tja do verskih vojn tako govorili 
drugi o drugih. Izrazoslovje je bilo dolga stoletja skoraj enako. In tako kot 
je vedno bilo, je tudi dandanes nesmiselno.
Vse to je v Evropi povezano z  velikim neuspehom, tako pojmovnem 
kot organizacijskim. Ne gre le za to, da v nobeni od držav, v katere priha­
jajo priseljenci, nimajo priseljenske politike. Poleg tega nimajo primernih 
vladnih ministrstev, kjer bi urejali državljanstvo in priseljevanje. Raje vse 
skupaj obesijo ministrstvom za notranje zadeve. To pomeni, da vprašanja 
državljanstva in priseljevanja urejajo tisti, ki razmišljajo predvsem o var­
nosti, torej policija. Zadnjih petnajst let je bilo to naravnost katastrofalno. 
Seveda imajo taka ministrstva pododdelke, namenjene priseljevanju in 
beguncem. Dosjeje tam urejajo dobri ljudje. Toda prevladujoča teorija ali 
načelo upoštevata predvsem nadzor, pravzaprav strah, ne državljanstvo in 
vključevanje. To je temeljna napaka.
Ko so se v Kanadi lani v začetku decembra odločili, da bodo sprejeli 
prvi val 25.000 sirskih beguncev, je vlada v Jordanijo, Libanon in Turčijo 
nemudoma poslala skupino skoraj 600 strokovnjakov za priseljevanje. Med 
njimi so bili referenti za priseljevanje, zdravstveni strokovnjaki, varnostne 
ekipe, izvedenci za izobraževanje itn. Družine so v dveh tednih popisali 
in jih s čarterskimi letali poslali v Kanado. Ob prihodu so ti ljudje stopili 
iz letala naravnost v prostor, kjer so jih registrirali kot begunce. Z drugimi 
besedami, prvi ukrep kanadske države je bil, da so za prišleke začeli odšte­
vati dneve do takrat, ko bodo dobili državljanstvo. V sosednjem prostoru 
so jih registrirali v sistem zdravstvenega varstva in v naslednjem so dobili 
listine socialnega varstva in delovne dokumente.
V eni uri so jih približno pol predali družinam, ki so s tem postale nji­
hove pokroviteljice. In to je tretja bistvena sestavina kanadskega sistema: 
osebna zavzetost kanadskih državljanov. Kanadska politika priseljevanja bi 
brez zavzetosti prostovoljcev propadla. Begunci in priseljenci se pridružijo 
družbi, ne vladi. S sodržavljani bodo hodili v šole in v službo ter obiskovali 
bolnišnice. Politika in usposobljeni voditelji so pomembni, toda prišlekov 
ne morejo sprejeti v kulturo svoje dežele. To lahko storijo le državljani.
Trenutni sistem uradnega pokroviteljstva so si izmislili vietnamski 
ljudje na čolnih. Kakšnih 180.000 jih je prišlo v Kanado, toda proti koncu 
Sodobnost 2017 223
Priseljevanje in državljanstvo John Ralston Saul
sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bile nekatere skupine državljanov 
mnenja, da vlada ukrepa prepočasi. Zato so predlagale sistem finančne in 
družinske pomoči, v katerem zdaj navadno sodeluje skupina prijateljev, 
družin ali verskih skupin, največkrat različne verske pripadnosti. Skupaj 
zberejo dovolj denarja, da financirajo prvo leto bivanja begunske družine, 
med drugim za stanarino, pohištvo in podobno. Toda denar je še najmanjša 
težava. Pomembnejše je, da pokrovitelji postanejo nekakšni botri. Begunce 
vpeljejo v lokalni izobraževalni sistem, mrežo zdravstvene oskrbe, trg dela, 
športni sistem. Pogosto za vedno ostanejo prijatelji. Vse študije kažejo, da 
se družine s pokrovitelji veliko hitreje prilagajajo in napredujejo kot tiste, 
ki so odvisne le od vladnih programov.
Vedno znova je treba glasno poudarjati: to ni dobrodelnost, temveč 
anga žirano državljanstvo. Empatija. Prostovoljci imajo od te izkušnje to­
liko kot prišleki. Vse to sodi k novi vrsti dialoga na državni in lokalni ravni. 
Obe strani se učita in spreminjata. Odpirajo se vrata na trg dela. Družbeni 
voditelji v neposrednem sodelovanju s priseljenimi študenti ugotavljajo, 
da drugače razmišljajo o svojih pogosto udobnih stališčih.
To je morda največja razlika med Kanado in drugimi zahodnimi drža­
vami. Zavest, da vsi sodelujemo pri razvijanju novega pogleda na pripad­
nost, lahko bi celo rekli na identiteto. To nima nič skupnega z obsegom, 
prostorom ali novostjo. Prej gre za zamisel o družbeni kompleksnosti kot 
nečem pozitivnem, idejo o  pozitivni napetosti, o  življenju kot večnem 
eksperimentu in ustvarjanju ideje o državljanstvu brez rasne ali verske 
podlage, ne da bi pri tem zanikali etnične ali verske razlike.
Osnovna misel je, da nas priseljevanje vse spreminja, in to je dobro.
Februar 2017
Prevedla Dušanka Zabukovec
John Ralston Saul je večkrat nagrajeni kanadski filozof, romanopisec in esejist. Je dolgo­
letni borec za človekove pravice in svobodo govora. Do oktobra 2015 je bil predsednik 
mednarodnega odbora PEN.
224 Sodobnost 2017
John Ralston Saul Priseljevanje in državljanstvo
Kozin: Izhodišče knjige Slovenska zgodovina sta misli, da govoriti o zgodovini 
Slovencev ni isto, kot govoriti o zgodovini današnjega slovenskega prosto­
ra in da enačenje slovenske zgodovine z zgodovino našega naroda pomeni 
odpoved delu naše preteklosti. Pogovor bi zato začeli s čisto osnovnima 
vprašanjema: Kaj v vaši monografiji označuje pojem “slovenska zgodovi­
na”? V čem se ta pojem razlikuje od pojma “zgodovina Slovencev”? 
Štih: Če vzamete v roke starejše preglede slovenske zgodovine, so ti po 
navadi naslovljeni kot zgodovina Slovencev ali zgodovina slovenskega 
naroda. Že njihovi naslovi razkrivajo, da so to nacionalno koncipirane 
zgodovine, v katerih je v središču pozornosti zgodovina enega naroda, 
slovenskega. Zgodovina, ki smo jo napisali mi, pa  se imenuje Slovenska 
zgodovina in zajema kronološko tudi obdobja, ki jih v zgodovino enega 
naroda ne morete zajeti. Vanjo je namreč vključen tudi pregled prazgo­
dovine in antike, ki niti po starejših nazorih, po katerih se je zgodovina 
Slovencev začela že kar s slovansko naselitvijo v vzhodne Alpe v začetku 
srednjega veka, ne sodi v koncept zgodovine Slovencev. 
  Pod slovensko zgodovino torej razumemo zgodovino vseh ljudi in nji­
hovih skupnosti, ki so kadar koli živeli na slovenskem ozemlju ne glede 
Tina Kozin s
Petrom Štihom, 
Vaskom Simonitijem 
in Petrom 
Vodopivcem
Sodobnost 2017 225
Pogovori 
s sodobniki
Foto: Jože SuhadolnikFoto: Srdjan Živulović
226 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
Pe
te
r Š
tih
Va
sk
o 
Si
m
on
iti
Pe
te
r V
od
op
iv
ec
na njihove identitete, socialne, politične, jezikovne in druge položaje in 
ki so si bili med seboj v marsičem tudi zelo različni. 
  Zgodovina Slovencev je že po definiciji časovno in vsebinsko precej 
ožja od slovenske zgodovine; je zgodovina enega samega naroda, slo­
venskega, in s tem samo tiste skupnosti, ki se je razumela kot slovenska, 
in tistih ljudi, ki so se imeli za Slovence. To je glavna razlika. Naš namen 
je torej bil predstaviti zgodovino tega prostora v širšem kontekstu, kro­
nološkem, vsebinskem, identitetnem. V naš pregled smo želeli zajeti 
tudi zgodovino ljudi in skupnosti, katerih identiteta ni bila slovenska, 
so pa živeli na slovenskem ozemlju, ki ga, mimogrede, razumemo precej 
ohlapno, in so zato torej tudi del naše preteklosti. 
  Izraz slovenska zgodovina je zato bistveno bolj primeren za koncept, 
ki smo mu sledili, in v  tem smislu tudi menimo, da bi govoriti zgolj 
o zgodovini Slovencev pomenilo odpovedati se delu naše preteklosti. 
Namreč, evidentno je, da so v slovenskem prostoru živeli ljudje, ki niso 
bili Slovenci, in skupnosti, ki niso bile slovenske, a so bili oboji še kako 
pomemben del preteklosti, ki se je odvila na slovenskem ozemlju. Naj 
povedano ilustriram z nekaj primeri. Janez Vajkard Valvasor se gotovo ni 
imel za Slovenca. Bil je Kranjec in je poleg nemščine govoril tudi sloven­
ski jezik, ki ga imenuje “naš kranjski jezik”, vendar po svoji identitetni 
pripadnosti zaradi tega še ni bil Slovenec. Podobno je bilo s plemstvom 
v celoti, o katerem v kot zgodovina Slovencev koncipiranih pregledih ne 
boste izvedeli skorajda nič, pa čeprav so bili politično, ekonomsko in še 
kako drugače najpomembnejši in najbolj odločujoči sloj predmoderne 
družbe na Slovenskem. Ker so bili plemiči v času narodnega oblikovanja 
Slovencev v 19. stoletju ožigosani kot Nemci­tujci, ki izkoriščajo doma­
čega kmeta­Slovenca, smo jih izrinili iz našega zgodovinskega spomina 
in s tem samopohabili našo zgodovino, njim pa naredili veliko krivico. 
Podobno velja tudi za meščanstvo slovenskih mest in trgov, ki je bilo 
prav tako v glavnem razumljeno kot tuje. Ne vidim razloga, da bi se 
odpovedali tako pomembnim segmentom naše preteklosti samo zato, 
ker teh ljudi ne moremo stlačiti v kalup zgodovine slovenskega naroda. 
V tem smislu pomeni govoriti samo o zgodovini Slovencev resnično 
odpoved delu naše zgodovine.
Kozin: V zvezi s plemiči bi vam postavila samo eno podvprašanje: v knjigi 
pišete, da je bilo plemstvo izrazito internacionalno. Kakšne oblike pri­
padnosti pa so bile razvite med plemstvom?
Sodobnost 2017 227
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
Štih: Plemstvo je bilo predvsem izrazito stanovsko opredeljeno in je bilo 
potem, ko so se izoblikovali deželni stanovi, tudi njihov glavni stan. Za 
pripadnike plemiškega sloja, ki je bil najbolj privilegiran in ekonomsko 
ter politično najpomembnejši sloj srednjeveške in (zgodnje)novoveške 
družbe, državne, jezikovne in podobne meje nikoli niso bile ovira. Plem­
stvo, zlasti seveda najvišje, kamor so pri nas npr. spadali Spanheimi, 
Andeški, Goriški ali pa Celjski grofje, če omenim le nekatere, je vedno 
imelo daljnosežne povezave, ki se nemara najbolj vidno odražajo v nji­
hovih porokah, in je bilo – kar je njegova značilnost še danes – izrazito 
internacionalno. Seveda, tako kot vsi ljudje so tudi plemiči v sebi zdru­
ževali različne identitete in so znali kazati zelo različne obraze. To pa 
je nekaj, kar običajno radi pozabljamo oziroma poenostavljamo, zaradi 
česar jih v mainstreamovskih zgodovinskih narativih vse preradi pre­
dalčkamo v skladu z našimi sodobnimi predstavami in potrebami. Pri 
nas smo jih tako z vsemi posledicami za naše razumevanje preteklosti, 
o čemer sem na kratko nekaj že povedal, pospravili v predal, na kate­
rem piše Nemci. S tem smo jih umestili v izrazito nacionalni kontekst, 
čeprav je to vsaj za starejša obdobja anahrono početje in čeprav je bil, 
ko govorimo o oblikah njihove pripadnosti, pri njih – poleg stanovske – 
zelo močno izražen občutek pripadnosti posamezni deželi, s katero so 
se istovetili in ki so jo doživljali kot domovino. Naj zopet za ilustracijo 
spomnim na Valvasorja, ki je s  svojo monumentalno Slavo vojvodine 
Kranjske postavil spomenik svoji domovini – Kranjski. Valvasor je tudi 
dober primer večjezičnosti plemstva v našem prostoru, ki je bila veliko 
bolj razširjena, kot se pod vtisom, da so to bili “Nemci”, običajno misli. 
Pri tem je seveda zopet res, da so različne jezike govorili v  različnih 
socialnih kontekstih.
Kozin: Kdaj šele so se začeli ljudje na našem ozemlju čutiti in označevati 
za Slovence? Kdaj se je izoblikovala zavest o pripadnosti eni jezikovni 
skupnosti in kdaj se je ta preoblikovala v pripadnost etnični skupnosti 
oziroma kako se je izoblikovala (slovenska) narodna zavest? 
Vodopivec: O tem, kako so se oblikovale predstave o slovenski jezikov­
ni skupnosti kolegi zgodovinarji še polemično razpravljajo. Tako se 
še vedno razhajajo ob vprašanju, koga je sploh imel v  mislih Trubar 
s svojimi “lubimi Slovenci” in kako razumeti oznako Slovenci v času 
od 16. do konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, saj je znano, da je 
celo Vodniku pomenila enkrat Slovane in drugič govorce slovenskega 
228 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
jezika, imena “slovenski” pa še ni sprejel niti Kopitar v svoji leta 1809 
izdani slovnici. Toda kot je znano za prebivalce drugod v Evropi, da so 
že v  predmodernem, prednacionalnem obdobju vsaj približno poznali 
meje prostora, v katerem so se lahko sporazumevali v maternem jezi­
ku, so prepričljiva tudi opozorila, da Trubar in slovenski protestantski 
pisci svojih knjig niso pisali samo za Kranjce, a prav tako ne za hrvaško 
govoreče bralce, meje maternega govora pa so vsaj deloma poznali tudi 
slovensko govoreči kmetje, ki so se vključevali v kmečko trgovino ali to­
vorili blago na daljše razdalje. To seveda ne spreminja dejstva, da so vse 
do druge polovice 19. stoletja prevladovala občutja pripadnosti lokalni 
skupnosti, deželi in dinastiji in da so se v 19. stoletju moderna občutja 
narodne pripadnosti uveljavljala razmeroma počasi: najprej pri izobra­
žencih in delu meščanstva ter nato postopoma širše med prebivalstvom. 
Slovenci v tem pogledu spet niso nič posebnega. V sedemdesetih letih 
preteklega stoletja je med francoskimi zgodovinarji precej pozornosti 
vzbudila knjiga ameriškega zgodovinarja Eugena Webra Kako so kmetje 
postajali Francozi, v kateri je avtor pokazal, da je proces nacionalne mobi­
lizacije francoskega podeželskega prebivalstva in uveljavljanja moderne 
nacionalne zavesti na francoskem podeželju trajal vse do prve svetovne 
vojne. Sicer pa je nekaj podobnega menil tudi znani francoski zgodovi­
nar Fernand Braudel, ko je zapisal, da francoska nacija ni bila rezultat 
francoske revolucije, temveč francoskih železnic.
Simoniti: Glede jezikovne istovetnosti bi vendarle lahko rekli, da se je 
Trubar v 16. stoletju zavedal, da je slovenska jezikovna skupnost širša 
in ni omejena zgolj na Kranjsko. Ne nazadnje je šlo pri liturgičnem 
jeziku, ki ga je uporabljal, za nadnarečno jezikovno prakso, ki jo je že 
pred tem uporabljala večina duhovnikov nižjega sloja, torej duhovnikov 
slovenskega porekla, če so želeli sporočiti določeno versko vsebino. Na 
to sta že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja opozorila Breda Po­
gorelec in Jože Koruza, prepričljivo pa  ju dopolnjuje Janko Kos v svoji 
zadnji knjigi Sociologija slovenske literature. Trubar je torej vendarle imel 
določeno osnovo, ne nazadnje je bil sam prej dve desetletji katoliški 
duhovnik, ki je pridigal po različnih krajih in je posvojil to nadnarečno 
prakso v liturgiji, jo obvladal, kar mu je bilo gotovo tudi izhodišče za 
oblikovanje enotne jezikovne norme. Ta je kazala zavest o tem, da je je­
zikovna skupnost veliko širša. Vendar je to spoznanje veljalo, po mojem 
mnenju,  prej za določeno elito kot pa za preprostega človeka. 
Sodobnost 2017 229
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
  Pomembno je to, kar je povedal že Peter Štih, namreč da se v tem 
času že razvije deželna zavest. Razvije pa se tudi domovinska zavest, 
zavest o pripadnosti domovini – Vaterland je beseda, ki se v 16. stoletju 
pogosto uporablja. Deželna zavest, kar je že bilo povedano, se nanaša na 
plemstvo, ki ima zgodovinski spomin, potem v 17. stoletju pa že pride 
tudi do patriotične zavesti, ki je nekoliko višja raven in zaobjema širši 
prostor, ko se vzpostavi baročna kultura in ko se v drugi polovici 17. sto­
letja, v času Valvasorja, versko in politično konsolidira prostor. Takrat 
se razvija patriotizem, ko se znotraj nemškega cesarstva avstrijski pros­
tor vzpostavlja in oblikuje kot avstrijska monarhija. Pri tem se nobena 
zavest ne opusti – ne domovinska, ne deželna, ne patriotična – in nato 
pride do tega, kar je povedal Peter Vodopivec: do vzpostavitve narodne 
zavesti.
Kozin: Je danes upravičeno imenovati za Slovence ljudi, ki so govorili 
slovenski jezik, a se še niso prepoznavali kot Slovenci? 
Simoniti: Mislim, da. Sami sebe radi mučimo in kompliciramo. Mislim, 
da lahko omenjene ljudi iz 16. stoletja mirno imenujemo Slovenci, tudi 
večinsko prebivalstvo, kmetje, je bilo slovensko. Je pa res, da človeška 
družba preide iz srednjega veka v zgodnji novi vek enako urejena – gre 
za stanovsko ureditev, ne pa etnično ali narodno.
Štih: Sam imam s takim poimenovanjem vendarle nekaj težav, ker menim, 
da gre za poenostavljanje.
Simoniti: Zagotovo.
Štih: Čisto natančni bi bili, če bi rekli, da so bili to govorci slovenskega 
jezika. Kajti nacionalna ali etnična zavest in jezikovna zavest sta dva 
različna pojma. Iz zgodovine in tudi sedanjega sveta lahko naštejemo 
vrsto primerov, ki to potrjujejo, čeprav velja obenem že od svetopisem­
skih predstav jezik za glavni distinktivni element posameznih ljudstev. 
Eno so torej predstave, drugo realnost. Kar se tiče Slovencev, je bila 
prav na podlagi jezikovne kontinuitete, ki povezuje današnji slovenski 
jezik z  jezikom slovanskih priseljencev s konca 6. stoletja, slovenska 
nacionalna zgodovina podaljšana nazaj v zgodnji srednji vek, govorci 
takratnega slovanskega jezika pa razglašeni za Slovence. Toda, so se 
res že imeli za Slovence ali smo jim to zgodnjesrednjeveško slovensko 
230 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
identiteto arbitrarno določili? Mislim, da velja slednje, saj o  Sloven­
cih kot posebni etnični skupnosti v tistem času v virih ni ne duha ne 
sluha. In še nekaj. Na podlagi iste jezikovne kontinuitete, ki je lastna 
prav vsakemu danes živemu jeziku, bi lahko tudi trdili, da so bili stari 
Latinci ali pa Rimljani že kar Italijani, saj je povsem nesporno, da se je 
italijanščina razvila iz latinščine (kot se je slovenščina iz slovanščine). 
Ne zveni ravno preprič ljivo, če bi na tej osnovi menili, da je bil npr. Ne­
ron cesar Italijanov, čeprav smo pri nas na enak način Boruta, ki je bil 
knez Karantancev, naredili za slovenskega kneza. Takšne dedukcije nas 
vodijo v prevelika poenostavljanja, v katerih ostane zgodovini zelo malo 
prostora in o njej tudi malo povedo. Pri označevanju tistih, ki so govorili 
slovenski jezik, za Slovence, bi bil sam torej bolj previden. Imamo pa 
seveda problem, kajti govoriti o govorcih slovenskega jezika se ne sliši 
lepo. Nekako tehnično zveni. 
Vodopivec:  Izraz ‘govorci slovenskega jezika’ je res nekoliko neroden, toda 
v zgodovinopisnih razpravah je morda vendarle prav, če pri obravnavi 
prednacionalnih obdobij govorimo o slovensko govorečem prebival stvu, 
čeprav je seveda tudi pridevnik “slovenski”, kot ga uporabljamo danes, 
poimenovanje za nazaj. Sicer pa po mojem mnenju problema ne kaže 
preveč zapletati: oznako Slovenci pač uporabljamo v  obeh pomenih, 
enkrat za govorce slovenskega jezika, drugič pa za prebivalce, ki se že 
čutijo Slovence, pomembno je le, da na to tudi jasno opozorimo. 
Simoniti: In drugi narodi imajo enake probleme.
Vodopivec: Res je. Etnonimi imajo povsod svojo zgodovino in se tudi pri 
nekaterih drugih narodih v  različnih zvezah različno uporabljajo. Ne 
nazadnje ima tudi pri Nemcih beseda deutsch/Deutsche več pomenov, saj 
izvorno označuje govorce germanskih dialektov vzhodnofrankovskega 
cesarstva in pozneje nemškega jezika, v  moderni dobi pa pripadnike 
nemškega naroda. Toda zgodovinarji moramo jasno opozoriti in razloži­
ti, kakšna so bila v različnih preteklih obdobjih občutja pripadnosti ljudi, 
o katerih govorimo, in da so se ta občutja skozi zgodovino spreminjala.
Kozin: Gospod Štih je na začetku omenil, da slovensko ozemlje, ki pred­
stavlja področje vašega raziskovanja, razumete precej ohlapno. O kako 
velikem področju govorimo?
Sodobnost 2017 231
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
Simoniti: V zvezi s tem, kar je bilo pravkar povedano, bi rad samo dodal, 
da je bilo Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, kot se je formalno 
poimenovalo velik del zgodnjega novega veka, večetnično in večjezično. 
Verjetno je sicer nemški jezik prevladoval, a se je v nemškem cesarstvu, 
kot mu pravimo običajno, uporabljalo vrsto jezikov, praviloma pač glede 
na etnično pripadnost njenih prebivalcev. Če k temu dodamo še versko 
pripadnost, ki se je zaostreno lomila v tem času, v sicer, kot že omenje­
no, stanovsko razdeljeni družbi, so bila občutja pripadnosti ljudi precej 
zapletena in seveda različna. 
  Kar pa zadeva vprašanje ozemlja, ki ga naseljuje slovensko prebival­
stvo, je večina prebivala v okviru Notranjeavstrijskih dežel, ki so, ne da 
bi se spuščal v detajle, obsegale Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško 
in Trst. To je bil enkrat večji prostor od slovenskega etničnega ozemlja. 
Izven tega prostora pa so živeli Slovenci, poimenujmo jih s tem izrazom, 
ne da bi vsakič razlagali vse zapletenosti z uporabo tega imena, na za­
hodu v Beneški republiki in na vzhodu pod ogrsko krono v Prekmurju. 
Velja omeniti, da so si na zahodni meji stali nasproti istorodni ljudje, ki 
so se med seboj spopadali v dveh vojnah, spori  med njimi pa so ostali 
prisotni skoraj dvesto petdeset let, ker meja ni bila natančno določena.
Štih: K temu, kar je povedal Vasko Simoniti o ozemlju, ki je v fokusu naše 
knjige, naj dodam samo še pojasnilo glede njegovega ohlapnega razu­
mevanja. Zgodovino je mogoče razumeti in razlagati samo v kontekstu 
časa, v katerem se je dogajala. Kot smo videli na primeru retrogradne 
nacionalizacije zgodovine, ki je preteklost ukrojila po željah in potrebah 
narodnih elit od 19. stoletja naprej, je apliciranje sodobnih vsebin, poj­
mov in predstav na starejša dogajanja pripeljalo do, milo rečeno, velikih 
interpretativnih zablod. Podobno velja za prostor, kjer prav tako nima 
smisla, da bi ga obravnavali v (političnih) mejah današnjega časa. Meje 
današnje Republike Slovenije so bile začrtane šele po drugi sve tovni voj­
ni in obravnavati slovensko zgodovino zgolj znotraj teh meja v starejših 
obdobjih bi bilo anahrono. Politični zemljevid ozemlja, ki ga razumemo 
kot slovenskega, so – splošno vzeto – od srednjega veka pa do konca Hab­
sburške monarhije opredeljevale dežele, katerih meje se niso pokrivale 
z  jezikovno­etničnimi mejami. Če želite na primer prikazati deželni 
razvoj Štajerske, tega ne morete omejiti samo na njen današnji slovenski 
del, ampak morate upoštevati celoto, ki je na severu segala celo v poreč­
je Traune v avstrijskem Podonavju. Podobno velja npr. za  Istro, kjer se 
spet ne morete omejiti samo na Tržaški zaliv, da ne  govorim o tem, da 
232 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
je slovenska zgodovina 20. stoletja povsem nerazum ljiva in nerazložljiva 
brez jugoslovanskega konteksta in prostora obenem. Skratka, čeprav gre 
za slovensko zgodovino, njenega prikaza ne morete togo omejiti zgolj na 
to, kar je danes slovenski državni ali narodni pro stor. Prostorski okvir 
morate prilagajati času, ki ga obravnavate in v tem smislu tudi govorimo 
o ohlapnem razumevanju slovenskega prostora.
Kozin: Katera ljudstva so poseljevala ozemlje današnje Slovenije, katere 
kulturne in jezikovne identitete so se najdlje obdržale? 
Štih: V slovenskem prostoru so v njegovi zgodovini živela najrazličnejša 
ljudstva, s čimer razumemo skupnosti z njihovim etničnim imenom. 
Spomnimo se le na Ilire, Kelte, Rimljane, Gote, Langobarde, Avare, Slo­
vane, Karantance, Bavarce, Nemce, Italijane, Madžare, Hrvate in seveda 
tudi Slovence. Katalog teh imen bi lahko še podaljšali, pri čemer se mi 
pomembneje zdi nekaj drugega. Prvič, to je predstava, da so ljudstva 
oziroma narodi izjemno dolgoživi in praktično neuničljivi subjekti zgo­
dovine, čeprav nas zgodovina uči ravno nasprotno in od zgoraj naštetih 
imen jih večina ne obstaja več. Drugič, to je tudi predstava, da je etnična 
identiteta nekaj, kar posameznik popije z materinim mlekom in je dana 
za vse življenje. V resnici je to spremenljivka in pojav novega ljudstva za­
to še ne pomeni tudi že zamenjave populacije. Karantanci na primer, ki 
so bili zgodnjesrednjeveško slovansko ljudstvo in ki smo jih retrogradno 
naredili za Slovence, niso fizično nikamor izginili, le njihova etnična 
identiteta je med ljudmi karantansko­koroškega prostora ugasnila ozi­
roma se transformirala. Tudi Avstrijci, ki so danes nedvomno narod, 
čeprav ne govorijo svojega avstrijskega jezika, niso od nikoder prišli, 
ampak si je nemško govoreče prebivalstvo dela Habsburške monarhije 
nadelo novo narodno identiteto.
  Kar se tiče jezikovnih identitet slovenskega ozemlja je situacija  eno­
stavnejša. Štirje jeziki so tu prisotni že iz predmoderne dobe: slovenski, 
nemški, italijanski in madžarski. Najdaljšo kontinuiteto ima italijanski 
jezik na zahodnem robu slovenskega ozemlja, ki je nastal iz tu že v anti­
ki govorjene latinščine. Slovenščina, ki je danes dominanten jezik, se 
je razvila iz slovanščine, s  katero se je naš širši prostor prvič srečal 
v 6. stoletju in iz katere je nastala tudi hrvaščina. Nemščino so sem za­
nesli bavarski kolonisti visokega srednjega veka, približno enako stara je 
tudi madžarščina na vzhodnem robu Slovenije. To so približne jezikovne 
koordinate slovenskega ozemlja, katerega temeljna  značilnost – gledano 
Sodobnost 2017 233
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
v dolgoročni zgodovinski perspektivi – ni bila jezikovna monolitnost, 
ampak izrazita večjezičnost in multikulturnost.
Kozin: Bi bilo potem pravilneje kot o  ljudstvih govoriti o  identitetnih 
skupnostih?
Štih: Ne, to bi bilo preohlapno. Identitetna skupnost so na primer lahko 
tudi kristjani, prebivalci neke vasi, člani posamezne družine, zaposleni 
v nekem podjetju itd. Ljudstvo je seveda tudi identitetna skupnost, a 
vendarle tako kot vse ostale le specifična. Navzven se identiteta vsakega 
posameznega ljudstva odraža v njenem imenu, kaj je vsebina te iden­
titete, pa je že težje vprašanje, na katerega, mislim, da ni enoznačnega 
odgovora. 
Vodopivec: Tudi meni se zdi izraz ‘identitetne skupnosti’ problematičen. 
Ljudje pač od nekdaj združujejo različna občutja pripadnosti, saj lahko 
čutijo pripadnost lokalni skupnosti, deželi ali pokrajini, kraljestvu ali 
državi, konkretni družbeni skupini, verski ali jezikovni skupnosti in 
(v moderni dobi) narodu, pri čemer so različna občutja pripadnosti 
v različnih razmerah različno močna in šele skupaj s posameznikovim 
odnosom do sebe in okolice tvorijo njegovo identiteto. Kar zadeva jezik, 
je bil ta, kot kaže srednjeveški latinski rek “gentem lingua facit” (“ljudstvo 
naredi jezik”), v nekaterih delih Evrope že v srednjem veku močna vez, 
medtem ko je bil drugod predvsem sredstvo komunikacije in zunanji 
znak socialne pripadnosti, raba jezikov pa je bila odvisna od okolja in 
ravni pogovora (ali dopisovanja).  V Ljubljani so tako po nekem poročilu 
v 17. stoletju govorili  štiri jezike: učeni in cerkveni gospodje so govorili 
latinsko, trgovci italijansko, uradniki in uglednejši meščani nemško, 
preprosti ljudje pa kranjsko. 
Štih: Pozabljamo tudi, da je slovenski prostor skozi celotno svojo zgodo­
vino izrazito večjezičen. 
Vodopivec: Ne vem, če to pozabljamo, v zgodovinopisju je to že nekaj časa 
jasno. Da je bilo slovensko izobraženstvo v času pred prvo svetovno 
vojno vsaj dvo­, če ne celo trojezično in je nemščino (na Primorskem 
italijanščino) tudi uporabljalo v zahtevnejših pogovorih, so opozarjali 
že v 19. stoletju in v letih pred prvo svetovno vojno, da je večina slo­
venskega prebivalstva vse do propada monarhije kljub zaostrovanju 
234 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
nacionalnih odnosov živela ne le v  svojem, temveč tudi v  nemškem, 
italijanskem ter na severovzhodu madžarskem kulturnem okolju pa je 
vztrajno poudarjal tudi Vasilij Melik.
Simoniti: V strokovnem diskurzu je zagotovo tako. In, kot smo govorili, 
pripadnost jezikovni skupnosti sama na sebi ni še nič pomenila, družba 
je bila stanovska. Krščansko občestvo ali religija opredeljuje obdobje 
srednjega veka ali zgodnjega novega veka in nagovarja pravzaprav vse 
ljudi, ne nagovarja jih po jezikovni maniri, čeprav se prilagaja – v pro­
testantizmu, recimo. Luther pravi, naj se biblija pogovarja s človekom 
tako, kot se mati z otrokom. Toda pomembne so posledice protestantske 
prakse, te so bile večje od namena in pričakovanj. Družba je bila takrat 
po eni strani stanovska, po drugi strani pa je bilo večinsko prebivalstvo 
slovensko in to je pozneje pomembno. Od 18. stoletja naprej, ko pride do 
ukrepov in želja države, naj se uporablja domači ali etnični jezik, da bo 
država lažje funkcionirala, se jezik z razsvetljenstvom, z moderno dobo, 
sčasoma prevesi v nacionalni atribut. A v 19. stoletju tudi slovenska elita 
ni znala prav dobro slovensko, to je treba vedeti. Elita se je včasih šele 
v čitalnicah učila govoriti visoke slovenščine.
Kozin: Kako pa je koncept naroda določil oziroma določal zgodovinopis­
je? Irski filozof Richard Kearney pravi, da se identiteta vsakega naroda 
utemeljuje v zgodovinskih zgodbah, ki so podvržene takim in drugačnim 
interpretacijam, pozneje pa pogosto povsem revidirane. Zanima me: je 
vaše raziskovalno področje obvladovala kakšna taka zgodba, ki je bila 
pozneje potrebna revizije?
Štih: Eric Hobsbawm je nekoč rekel, da je nacionalna zgodovina utemelje­
na na samih zgodovinskih pomotah. V tem je veliko resnice, kajti naloga 
nacionalne zgodovine je, da narodu priskrbi zgodovinsko legitimnost, 
zato so nacionalne zgodovine zelo rade podvržene konstruiranju. Zato 
tudi ni naroda brez zgodovine. In ga ni bilo. Pred leti je pri Studii huma­
nitatis izšla knjiga Mit narodov Patricka Gearyja in tam sem v spremni 
besedi zapisal, da sta zgodovina in narod povezana bolj kot siamska 
dvojčka, kajti moderna medicina lahko siamska dvojčka loči, naroda 
in zgodovine pa ne moremo ločiti. Narod se utemeljuje v zgodovini. V 
zgodovini išče legitimnost za svoj obstoj v sedanjosti. To legitimnost 
običajno predstavljajo hude preizkušnje, s  katerimi je bil konfronti­
ran in ki jih je seveda uspešno premagal, kot tudi trenutki največjega 
Sodobnost 2017 235
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
 zmagoslavja; oboje izpričuje njegovo življenjsko moč v preteklosti in 
izraža vero v narodovo bodočnost. Drugo vprašanje je seveda, koliko je 
tako naslikana zgodovina tudi resnična. Če takšne zgodovine ni, jo je 
treba ukrojiti po svojih potrebah in predstavah, in v tem kontekstu bi 
lahko parafrazirali Hobsbawma, da so miti in stereotipi nepogrešljivi 
del narodnih zgodovin. 
  Zgodovinar se mora pri svojem delu ves čas zavedati spoznavnih meja 
svoje stroke in s tem svoje omejenosti pri raziskovanju preteklosti, ki 
jo – naj se še tako trudi biti objektiven – le subjektivno interpretira. 
Vendar te interpretacije niso romani in zgodovinopisje ni literatura, saj 
gre za na virih temelječe, metodološko reflektirane in v krogu znanosti 
diskutirane stvari. Vsaka nova interpretacija pa je obenem tudi revizija 
obstoječih pogledov na preteklost in zašiljeno bi lahko celo rekli, da so 
zgodovinarji poklicni revizionisti. 
Vodopivec: Problem je, kot smo že povedali, nasilno nacionaliziranje 
preteklosti, posebej obdobij in občutij ljudi v času, ko občutij nacio­
nalne pripadnosti še niso poznali. Problem je tudi, če zgodovinar, 
ki piše zgodovino svojega naroda, širše zgodovinske razmere presoja 
le z  vidika zgodovine tega naroda. Toda enostranske trditve, da so 
nacionalna zgodovinopisja že nekaj časa preživet anahronizem in je 
prava perspektiva sodobnega zgodovinopisja le v  primerjalni analizi 
“družbene, gospodarske in kulturne zgodovine” evropskih narodov, 
se mi prav tako ne zdijo prepričljive, saj je ena temeljnih značilnosti 
evropske zgodovine, s čimer se je nekdaj strinjal tudi Eric Hobsbawm, 
raznolikost nacionalno in regionalno­zgodovinskih izkušenj in per­
cepcij, brez katere tudi današnje Evrope ni mogoče razumeti. Menim, 
da se slovenski zgodovinarji, čeprav se večinoma ukvarjamo le z razis­
kovanjem slovenske preteklosti, z odpiranjem socialnozgodovinskim, 
demografskim in kulturnozgodovinskim temam že nekaj časa zavedamo 
problematičnosti ozko nacionalnega pogleda na zgodovino in nas tudi 
ljudje, ki so v preteklosti živeli (če parafraziram Primoža Kozaka), ne 
zanimajo le kot Slovenci, temveč predvsem kot ljudje z zelo raznolikimi 
življenjskimi zgodbami, izkušnjami in usodami. Res pa je, da še vedno 
pišemo zgodovino na različne načine in včasih s kar precej različnim 
razumevanjem preteklih procesov in dogodkov. V tem ne vidim nič sla­
bega, vsi skupaj pa lahko pogrešamo več stvarnih polemičnih razprav, ki 
bi temeljile na konkretiziranih argumentih in primerjavah z razmerami 
pri drugih, bližnjih ali bolj oddaljenih narodih.
236 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
Simoniti: Vsaka generacija piše svojo zgodovino, v vseh časih se pojav­
ljajo nova, drugačna vprašanja, drugačen zorni koti, kar pa ne pomeni 
nujno zanikanja preteklosti ali prejšnjih zornih kotov, kot je povedal 
že kolega Vodopivec. Mnogokrat so naši starejši profesorji in kolegi 
postavili dovolj dobre osnove, so pa bili tudi otroci svojega časa. Zdaj 
ne govorim o izkrivljanju zgodovine ali o tistem, kar se dogaja v nede­
mokratičnih sistemih. Če je imel, recimo, človek neko osebno držo in 
osebno svobodo, je lahko tudi prej pisal dobro zgodovino. Kar se tiče 
obdobij, s katerimi sem se ukvarjal, bi rekel, da gre prej za dopolnje­
vanje, za druge poetike, nadgrajevanje, nikoli pa za zanikanje prejšnjih 
del. Vsaj v obdobju, s katerim se ukvarjam sam. Gre za osvetljevanja, 
je pa res, da se zgodovina tudi metodološko razvija. V vsakem obdobju 
imate tudi značilnosti, ki ostajajo: v zgodnjem novem veku nastanejo 
država, protestantizem, kmečki upori … Te stvari se ne spreminjajo, je 
pa vprašanje, kako jih interpretiramo, kakšne poudarke dajemo znotraj 
tega. In to se mi zdi povsem naravno. Bi pa opozoril na nekaj: vse to naj 
ne bi pomenilo relativizacije. Zgodovina ni poljubna veda, menim, da 
je visoko strokovna. Res pa je, da se v vsakih časih, sploh turbulentnih, 
katerim smo priča tudi mi, dogajajo stvari, ki izstopajo, razburjajo. To­
da tudi v tem ne vidim nič slabega. Pri nas se včasih rado pretirava in 
vprašati bi se morali, zakaj. Toda reči moram, da so imeli take probleme 
vsi. Poglejte, na primer, Francijo, tisto obdobje njene zgodovine, ko se 
je dogajala njihova okupacija Alžirije, poglejte Angleže z njihovim veli­
kim imperijem – sočasno so izhajale publikacije, ki burijo in ustvarjajo 
različne poglede. Res pa je, da je živa v glavnem druga svetovna vojna, 
prizadeva tako vzhod kot zahod. Tudi Nemci so imeli v zvezi z njo pred 
tremi desetletji velike probleme v svojem zgodovinopisju. Treba pa je 
ločevati profesionalno zgodovinopisje od dobre in slabe publicistike.
Kozin: Govorili ste o tem, da zgodovine seveda ne smemo relativizirati. 
Pri nas ob drugi svetovni vojni obstajajo še druga odprta področja, reci­
mo protestantizem … Zanima me, k čemu naj bi stremela kar najbolj 
‘objektivna’ zgodovinska raziskava – predvidevam, da ne h konsenzu?
Simoniti: Sam nikoli nisem mislil, da pišem konsenzualno zgodovino in 
da si prizadevam za concordio, slogo, enoumje. Ko ste omenili pro­
testantizem: v zvezi z njim se je vedno govorilo, kako je bil napreden, 
progresiven, kako so kruto obračunali z njim – a temu ni tako. V vsem 
obdobju rekatolizacije na Slovenskem niso niti enemu odtrgali ušes, 
Sodobnost 2017 237
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
če lahko tako rečem. Medtem ko je bila vsa Evropa do kolenih v krvi. 
Nekatere stvari so se z določenimi nameni pretiravale, potencirale … 
Mislim, da prava zgodovina to ureja po naravni poti. A bistvo je v tem, 
kaj je naravna pot – mislim, da je naravna pot odprta, demokratična 
družba, v kateri se brez problemov soočajo različni pogledi. Če to ob­
staja, mislim, da kljub različnosti pogledov ni nobenih težav. Prihaja do 
njihovih soočenj, skozi leta pa tudi do sinteze. Ko se skozi desetletja 
nakopiči neki splošen, naraven konsenz o določenih stvareh, ki pa še 
vedno pušča odprta nekatera vprašanja. 
Vodopivec: Tudi sam menim, da naj bi raziskovalci preteklosti ne težili 
h konsenzu, je pa vsekakor dobro, če so odprti za dialoško soočanje 
argumentov in pogledov ter so pripravljeni na spreminjanje in dopol­
njevanje svojih tez in stališč, če se izkaže, da jih je treba dopolniti ali 
razširiti. Že dolgo opažam, da se zgodovinarji ne le slabo pogovarjamo, 
temveč tudi slabo beremo. To velja tako za zgodovinarje generacije, ki 
ji pripadam, kakor tudi za mlajše kolege. Kot smo že omenili, so razis­
kovalci slovenske zgodovine v zadnjih treh desetletjih opazno razširili 
področje svojih raziskav ter problematizirali mnoge dolga leta veljavne 
predstave o slovenski preteklosti. Pri tem so se lahko marsikdaj oprli in 
navezali na predhodnike in učitelje, marsikdaj pa so se od njih oddaljili 
ter se z njihovimi pogledi in razlagami tudi nedvoumno razšli. Vse to 
seveda pri raziskovanju ni nič posebnega, resno raziskovalno delo je, 
kot je že pred leti zapisal britanski zgodovinar Ian Mortimer, vedno 
znova “revizionistično”, pri čemer je seveda mislil na “revidiranje”, 
ki je rezultat novo odkritih ali upoštevanih dejstev in ne politično in 
ideološko motiviranih razlag. Razprave o  prelomnih dogodkih ne le 
bližnje, temveč tudi bolj oddaljene preteklosti, ki so politično in ideo­
loško zanimivi za sodobni čas, pa povsod povzročajo burna razhajanja 
in polemike. Ob dvestoletnici francoske revolucije leta 1989 nista bila 
na primer francosko zgodovinopisje in francoska javnost nič manj raz­
deljena kot ob praznovanju stoletnice revolucije stoletje prej, v drugi 
polovici 19. stoletja.
Štih: Ko se je začelo zgodovinopisje vzpostavljati kot moderna znanost, je 
Leopold von Ranke izrekel znameniti stavek, da je naloga zgodovinarjev, 
da bomo enkrat ugotovili, kako je nekoč resnično bilo. Mislim, da je bilo 
že precej dolgo nazaj spoznano, da je ta visoki cilj v bistvu neuresničljiv. 
Vodopivec: Povsem pa se mu vendarle še nismo odpovedali.
238 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
Štih: Zagotovo, a zgodovinski resničnosti se vendarle lahko zgolj nenehno 
približujemo, povsem ujeti pa je ne moremo, razen na nivoju faktičnega, 
seveda. Zgodovinarji smo pač le interpreti in revizionisti preteklosti. 
Vendar, kot je poudaril tudi Vasko Simoniti, to počnemo na osnovi ne­
kega metodološko reflektiranega okvira, ki je zelo natančno opredeljen. 
Povsem se tudi strinjam s kolegoma, da smisel zgodovinarjevega dela ni 
iskanje konsenza o pogledu na preteklost in da bi to bilo iluzorno počet­
je. Vedno bomo imeli različne poglede na zgodovino, kot jih imamo na 
številne druge stvari. Vendar pa ima zgodovina, kot smo videli, tudi zelo 
pomembno družbeno funkcijo. V šoli z njo na primer ne posredujemo 
samo védenja o preteklosti, ampak sporočamo tudi določene temeljne 
vrednote, ki so v družbi vendarle precej konsenzualne. 
Kozin: Gospod Peter Vodopivec je govoril o tem, kako je v zadnjih desetlet­
jih zgodovinopisje naredilo velik korak naprej v raziskovanju kulturnih, 
gospodarskih, socialnih vidikov življenja. Kako je zanimanje za te vidike 
življenja razširilo naš pogled na zgodovino?
Vodopivec: Slovensko zgodovinopisje se je k raziskovanju pretekle družbe­
ne stvarnosti usmerilo že razmeroma zgodaj, saj so med slovensko govo­
rečim prebivalstvom prevladovali kmetje in pripadniki nižjih socialnih 
slojev, ki so bili zato deležni posebne pozornosti zgodovinarjev. Po drugi 
svetovni vojni se je povečalo tudi zanimanje za gospodarsko, kulturno 
in demografsko zgodovino, sredi osemdesetih let preteklega stoletja pa 
se je začel del tedaj mlajših raziskovalcev pod vplivi zahodnoevropskega 
socialnega, demografskega in antropološkega zgodovinopisja posvečati 
tudi proučevanju dotlej manj raziskanih in neraziskanih zgodovinopis­
nih tem in družbenih skupin, s čimer je dobilo novo veljavo raziskovanje 
zgodovine plemstva in meščanstva, vsakdanjega življenja, medsebojnih 
človeških odnosov in odnosov med spoloma, otroštva, položaja žensk 
v preteklih obdobjih itd., itd. S temi in drugimi raziskavami, med dru­
gim s področja cerkvene zgodovine, se je pogled na zgodovino opazno 
razširil in raziskovanje v vseh teh smereh se nadaljuje tudi danes.  
Simoniti: Se strinjam. Ta zanimanja so odprla prazne lise in zahtevala 
nove metodološke veščine, ki jih nekateri mlajši kolegi, ki so se šolali 
v tujini, absolutno poznajo. Gre za moderne historiografske prijeme, 
in sicer tudi v politični zgodovini, ki je bila zadnjih dvajset, trideset let 
morda nekoliko zanemarjena. Toda kljub temu je relevantna in v nekem 
Sodobnost 2017 239
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
smislu prevladujoča. A znotraj samih zgodovinskih zanimanj se je od­
prla cela pahljača poetik; pri nas so se usmerila v nekatera zanemarjena 
področja – Peter Štih je prej, na primer, omenjal plemstvo. Mislim, da 
je v zadnjih petnajstih letih nastalo nekaj imenitnih študij o plemstvu 
na Slovenskem, ki so res vrhunske in povsem primerljive z najboljšim 
evropskim zgodovinopisjem. In še marsikaj drugega bi lahko našteli. Ne 
nazadnje intenco tega, kam se razvija naše zgodovinopisje, lepo kažejo 
zborovanja slovenskih zgodovinarjev. Tam lahko najdete zgodovino 
otroštva, zgodovino plemstva, zgodovino elit, prehrane, množičnih 
smrti, migracij … Torej: res smo lahko zadovoljni. Smo sicer relativno 
majhna skupnost, ki pa je polje raziskovanja izredno razširila. Sam sem 
navdušen, četudi pogosto rečem kaj kritičnega. Mislim, da smo na dobri 
poti in da imamo res dobre zgodovinarje. 
Štih: Mislim, da je ta vedno širša pahljača oziroma vse bolj razširjen pogled 
na zgodovino del nekega normalnega razvoja zgodovinopisja. To je, tako 
kot celotna moderna znanost, relativno mlada veda. Sprva je v  zgo­
dovinopisju prevladovala politična zgodovina, sledila je gospodarska, 
družbena in še kakšna druga zgodovina in danes imate, kot rečeno, zelo 
široko pahljačo različnih polj, s katerimi se ukvarja zgodovinopisje. Med 
njimi so gotovo tudi takšna, ki so bolj kratke sape in se kot modne muhe 
na daljši rok ne bodo obdržala. A ne glede na to, vsa ta pahljača različ­
nih raziskovalnih polj prispeva k boljšemu poznavanju zgodovine. Bolj 
kot bo osvetljena z različnih zornih kotov, bolj kot bo na takšne načine 
dopolnjevana njena slika, bolje bomo razumeli in poznali preteklost, 
kakor koli različno jo bomo razlagali.
Simoniti: Še nekaj bi dodal glede teh poetik in konceptov. Če pogledate 
recimo nazaj, smo imeli Valvasorja, ki je napisal v 17. stoletju Slavo voj­
vodine Kranjske kot nekakšno enciklopedijo Kranjske in okoliških dežel, 
ali pa Josipa Mala, rojenega v drugi polovici 19. stoletja, ki je že konec 
tridesetih let 20. stoletja napisal zgodovino 19. in deloma 20. stoletja, 
ki je bila vsebinsko za  tisti čas izredno moderna. Seveda ne govorim 
o primerjavi omenjenih del, ampak o “modernih” konceptih, ki so se 
omejevali na posameznike. Danes pa imate v  našem zgodovinopisju 
številne temeljite, strokovne in metodološko moderne študije.
Kozin: Ob branju knjige sta name naredili vtis dve značilnosti. Ena je 
ta, da sem pri vseh odkrivala zelo zanimiv pripovedni slog, pripoved 
240 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
s pripovednimi loki namesto suhoparnega nizanja podatkov. Drugo je 
bila izredna širina pogleda. Ob tem sem se spraševala, koliko je delo 
zgodovinarja ob pisanju take monografije interdisciplinarno, koliko si 
pomagate z izsledki drugih znanosti, recimo arheologije, jezikoslovja, 
področnih zgodovin … Kaj vse sodi v polje vašega zanimanja ob pisanju 
takega dela?
Štih: Že če pogledate ilustracije, boste videli, da je v knjigi veliko takšnih, 
ki se nanašajo na arheološko gradivo, s čimer je že jasno nakazan po­
men arheologije za starejša obdobja. Kar se mojega obdobja tiče, gre za 
srednji vek in starejša obdobja, igra veliko vlogo tudi filologija. Besede 
imajo svoj pomen, ki se velikokrat tudi spreminja. A iz vsebin in pome­
nov, ki so jih v določenem času in določenem okolju imele besede, lahko 
veliko izvemo o tedanjem življenju. Zlasti za najbolj oddaljena obdobja, 
iz katerih so se nam oddaljene sledi ohranile le v jeziku, je mogoče s po­
močjo filologije rekonstruirati cele socialne zgradbe, ki se reflektirajo 
v leksiki. Interdisciplinarnost je vsekakor izjemno pomembna. In druga 
stvar, ki ste jo omenili, prav tako – komparativni pristop oziroma širši 
pogled. Mislim da ne slovenske ne katere koli druge zgodovine ne mo­
remo pravilno razumeti in adekvatno obravnavati, če jo obravnavamo 
izolirano. V takšni zoženi perspektivi je vse videti izjemno, enkratno. 
Če pa postavite stvari v širši kontekst, vidite, da so se podobne stvari 
dogajale tudi drugod in da je nekaj, kar se zdi na prvi pogled edinstveno 
ali izjemno, pravzaprav precej običajno. 
Vodopivec:  Zgodovinarji se nedvomno opiramo tudi na raziskovanja ra­
ziskovalcev drugih strok, toda prave interdisciplinarnosti je pri našem 
delu malo. Interdisciplinarnost pač razumem kot tesno sodelovanje ra­
ziskovalcev različnih strok pri proučevanju konkretnih tem ali vprašanj 
ali pa vsaj sistematično upoštevanje raziskav in raziskovalnih rezultatov 
drugih strok pri lastnem raziskovalnem delu. Tega pri našem delu ni 
veliko, vendar to ni le problem zgodovinopisja. Med ekonomisti je na 
primer malo strokovnjakov, ki jih zanima gospodarska zgodovina, zaradi 
česar je sodelovanje med ekonomisti in  gospodarskimi zgodovinarji, ki 
je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let preteklega sto­
letja že obrodilo opazne rezultate, postopoma skoraj povsem zamrlo. 
Nič boljše ni sodelovanje med politologi, sociologi in zgodovinarji, saj 
zelo redko sedemo skupaj, da bi soočili stališča in raziskovalne rezultate 
ali celo kaj raziskali ali napisali skupaj.
Sodobnost 2017 241
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
Štih: Sam imam tudi drugačne izkušnje.
Vodopivec: To je dobro. A vendar menim, da lahko resnično interdiscipli­
narne raziskave, pri katerih smo sodelovali ali sodelujemo zgodovinarji, 
preštejemo na prste. To, če se zgodovinar v razpravi sklicuje ali opre na 
politološko, sociološko ali literarnozgodovinsko raziskavo oziroma ob­
ratno, če se politolog, sociolog ali literarni zgodovinar v knjigi ali članku 
sklicuje na delo zgodovinarja, pač še ni interdisciplinarnost. Sicer pa na 
Slovenskem danes niti organizacija znanstvenoraziskovalnega dela niti 
sistem financiranja raziskovanja ne pospešujeta interdisciplinarnosti, 
nasprotno: prej spodbujata zapiranje strok samih vase in njihovo obra­
čanje samih k sebi.  
Simoniti: Mislim, da je to res. Zgodovinarju preostane, da veliko bere in 
poskuša izvedeti, kaj delajo druge stroke, kolikor pridejo v kontekst nje­
gove zgodovinopisne naracije. Obstajajo tudi zborniki, kot so na primer 
Obdobja pri slavistih, h katerim so poskušali pritegniti zgodovinarje, 
etnologe, arheologe, a to je še vedno posamična praksa. Zgodovinar naj 
bi si prizadeval za širše poznavanje tega, kar počnejo druge stroke, trudil 
naj bi se upoštevati njihova dognanja ter jih poskušal umestiti v svojo 
zgodovinopisno naracijo. Komparativna prednost je prav tako potreb­
na. Zavedati se moramo, da moramo ob pisanju zgodovine slovenskega 
prostora poznati okolje, v katerem je ta prostor živel. Nemško cesar­
stvo, katerega del je bil slovenski prostor v času, ki ga sam obravnavam, 
je segalo od Baltika do Trsta in od Wrocława do Dunkerquea. Gre za 
ogromno ozemlje. In na njegovem jugovzhodu, ob meji s tujim svetom, 
je majhna skupinica dežel: Kranjska, Koroška in Štajerska, ki tukaj “dro­
bencljajo” svoje “majhno” življenje. A ko pišete, morate imeti to široko 
sliko pred seboj, ker so omenjena ozemlja medsebojno vplivala druga 
na drugo, in to tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. In sintezo 
je zato pravzaprav zelo težko pisati. Ker jo je treba umestiti kot naravni 
del širšega prostora, s poudarkom na tistem, ki ga želimo posebej pred­
staviti – v našem primeru torej zgodovino slovenskega prostora.
Kozin: V kakšni meri pa zgodovinopisje določa časovna distanca do opiso­
vanega obdobja? V mislih imam to, da Slovenska zgodovina v časovnem 
razponu seže do naše neposredne sočasnosti. Kakšne so prednosti po­
pisovanja časovno tako bližnjih obdobij in kakšne so slabosti? 
242 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
Simoniti: To vprašanje zadeva teorijo in  filozofijo zgodovine, pa tudi pov­
sem pragmatično raziskovanje najnovejšega obdobja, ki nas tudi zaradi 
naše specifične, še vedno tudi marsikdaj in marsikje skeleče preteklosti, 
verjetno najbolj vznemirja. In to, da nas vznemirja, da nas čustveno ne 
pušča hladnih, daje nekaterim ljudem upravičen občutek, da je zgo­
dovinopisje tudi pristransko, drugi pa so mnenja, da zgolj zapolnjuje 
vrzeli tematsko zapostavljene in zamolčane preteklosti. Imenitna Agnes 
Heller je nekje celo zapisala, da pravo zgodovinopisje lahko spregovori 
šele takrat, ko se je neka tragedija končala in so vsi protagonisti zapustili 
oder. Toda človek je čuječ in ima zavest o zgodovini. Vse, kar je namreč 
danes tukaj, temelji na včerajšnjem dnevu. In samo to, če se ozremo 
nazaj, če izmerimo pretekli čas in njegovo vsebino, nam omogoča, da 
vemo, kdo smo in kje smo. Če znamo ovrednotiti včerajšnji dan, vče­
rajšnja leta in ne nazadnje stoletja, če znamo izoblikovati argumenti­
rano, verodostojno stališče, ki ga prepoznamo kot našo skupno, ne pa 
nujno enoglasno zgodovino, potem se lahko obrnemo v prihodnost in 
jo samozavestno načrtujemo. Torej zgodovino lahko razumem tudi kot 
utilitarno vedo, ki nam ponuja pomembne odgovore na vprašanja, kdo 
smo in kje smo. O najnovejšem obdobju dobre druge polovice pretekle­
ga stoletja so nekatere temeljne resnice dolgo sporočale pripovedna 
proza ter spominska in esejistična literatura, ne pa zgodovinopisje.  Šele 
z osamosvojitvijo Slovenije je raziskovalni tok zgodovinopisja z bistrimi 
pritoki postal širši. Ostalo je tudi nekaj naplavin in mrtvih tokov, ki se 
še niso izsušili. V zvezi z zgodovinopisjem so tako seveda pomembna 
vprašanja o časovni distanci do določenega obdobja in vprašanja o pred­
nostih in slabostih proučevanja časovno bližjih obdobij. Vendar je pri 
tem za preseganje določenih pomislekov, ki se ob tem porajajo, po moje 
pomembneje predvsem to, da je družba svobodna, odprta, demokratič­
no urejena in da je zato tudi raziskovanje možno brez ovir. 
Vodopivec: “Nihče ne more pisati zgodovine 20. stoletja tako kot zgodovi­
no kake druge dobe,” je v uvodu v svojo zgodovino 20. stoletja, ki je izšla 
pod naslovom Čas skrajnosti, zapisal Eric Hobsbawm. “Že zato ne, ker ne 
more nihče pisati o času svojega življenja tako, kot lahko piše (in mora 
pisati) o obdobju, ki ga pozna le od zunaj, iz druge ali tretje roke, iz virov 
tega obdobja ali del poznejših zgodovinarjev.” To je seveda  prepričljivo 
in točno, a vendar so zgodovinarji že v 19. in 20. stoletju razmišljali in 
pisali ne le o  časovno oddaljenih obdobjih, temveč tudi o  dogodkih 
in procesih, ki so jim bili časovno blizu, po drugi svetovni vojni pa je 
Sodobnost 2017 243
Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec Pogovori s sodobniki
t. i. sodobna zgodovina (nemško: Zeit geschichte, francosko: l‘histoire du 
temps present) sploh postala akademsko uveljavljeno,  raziskovanju dru­
gih obdobij enakovredno zgodovinopisno področje. Danes v razpravah 
o pisanju sodobne zgodovine prevladuje mnenje, da so pri raziskovanju 
in pisanju zgodovine – tako kot tudi pri drugih družboslovnih in hu­
manističnih vedah – bolj kot časovna razdalja pomembne raziskovalne 
metode ter  kritična in samokritična presoja raziskovalca, saj časovna 
razdalja sama po sebi tudi raziskovalcev bolj oddaljenih zgodovinskih 
dob ne obvaruje pred nasilnim prenašanjem posodobljenih predstav 
in razlag v  pretekle čase, kar smo v  našem pogovoru že ugotovili. 
Posebna težava proučevanja bližnje preteklosti in sodobnega časa so 
seveda zelo obsežno, raznoliko in pogosto fragmentarno gradivo ter 
marsikdaj še dinamični, nedokončani politični,  gospodarski in družbeni 
procesi. Raziskovalci sodobne zgodovine se sicer res lahko opirajo na 
raznovrstne statistične in druge podatke, podrobna poročila državnih 
uradov, časopisne in druge medijske komentarje ter analize politologov, 
družboslovcev, ekonomistov in preiskovalcev javnega mnenja, na kakr­
šne zgodovinarji časovno bolj oddaljenih obdobij ne morejo računati, 
v dragoceno pomoč pa so jim kljub pogosto protislovnim, osebno in 
čustveno obarvanim sporočilom tudi spominska pričevanja. Toda vse 
to morajo nato  povezati v razvojni lok ter umestiti v širši, večkrat prav 
tako še ne uravnoteženo in razločujoče orisan zgodovinski kontekst. 
V tej luči seveda ni presenetljivo, če so zgodovinski orisi, ki segajo do 
“naše sočasnosti” hitreje deležni kritičnih pretresov in  stvarnih revizij 
kot interpretacije bolj oddaljenih zgodovinskih procesov in obdobij, so 
pa lahko vseeno dobrodošla osnova za prihodnje analize in zgodovino­
pisne sinteze.
244 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec
Prvi zvezek: Plavajoči stolp 
Prvi spev: Vkrcanje 
1
Spev je vse daljši, jaz pa vse bolj šepam: šepetam te stihe.
Ne vem, ali bom kdaj prispel do zadnje pike. Sled tropičij
v sneg papirja naj označi smer, kamor tovorim tihe
podobe vseh podedovanih dob in zgodb, da jih zapičim
v Severni tečaj, magnetno os, platnice tretje knjige
Norosti. Hripav kličem sence duš, da jih Čas ne izniči …
Diham zrak mrtvih, jem jedilnik živih: kruh, besede, fige … 
Fo
to
: T
ih
om
ir
 P
in
te
r
Boris A. Novak
Bivališča duš
(Odlomki iz tretje knjige epa Vrata nepovrata)
Sodobnost 2017 245
Sodobna 
slovenska 
poezija
2
Iz Bruslja sva letela na Norveško: stara luka Bergen.
Dan je bil kratek, a svetloba je cefrala dolgo zimo
z gotovostjo dokončne zmage. Težek dež je zvil verige
gorá okoli mesta, a najhujše je bilo že mimo:
sneg je kopnel, po vseh pobočjih se je dvigalo zelenje.
Morje je v lijake fjorda pumpalo ogromno plimo.
Hotél je bil zasidran ob obali pristanišča; trenje
valov ob zlizan kamen je odmevalo v temno sobo
in globlje, sèm, v najine premražene obleke. Tlenje
svetilk pod rjuhami dežjà je utripalo kot tvoje drobno,
razgaljeno telo pod kapljami dotikov 
               in jezikov …
3
… Nočni naliv je do bleščanja zloščil blatne čevlje mesta
in zlikal sveže barve in oblike suknjičev, livrej
in mokrih hlač jutranjih hiš, hišic, palač. Po ozkih cestah
sva stopala, kot bi odkrivala skrivnostno znan muzej,
kot da sva na tem kraju bivala nekoč, v dobi sanj …
 Danes, ko likam verze, vem, da sva bila na meji mej,
da je lepota prostor za prostost, onstran dejanj in razdejanj,
 na pragu potovanja na neznani in neznanski Sever,
 kjer se sabljata led in Sonce, večna noč pa žre odseve,
da je lepota ščit, ki najbolj sije tam, kjer je Vsèga – Manj …
 
246 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
4
Svetilniki so salutirali čez fjord drseči ladji,
ki je s trobentanjem zapuščala med gôre skrito luko, 
in jadrnice so odzdravljale z zastavami, paradi
vlačilcev se je kapitan zahvalil z dolgo sklepno fugo,
ki je odmevala nad vse bolj valovitimi vodámi 
z glasom zahvale in obljube, da se vidimo, z vso muko
ranljivih in osamljenih mornarjev, ki se na smrt sami
odpravljajo na jug, zahod, vzhod in sever, trgovat
z neznanimi plemeni in osvajat svet,          svet, ki se na rami
neznanskega Boga vzpenja iz globin, ves tih in zlat,
in z milijardami pršečih kapljic pada spet nazaj, 
iz leta dva tisoč petnajst v prvih sedem dni, do Vrat
Nepovrata …
5
Sonce na nebu je vse nižje, daljše sence, sen, spomin.
Pretežka ladja se pogreza, čez zamrznjene palube
pršijo detonacije valov, kajute krožnih lin
izginjajo pod razviharjeno pokrájino iz zubljev
vodá. Ves svet se trese, guga, strmoglavlja v prepad
in se spet vzpenja po pobočjih Severnega morja, gube
sred površine se odpro in že divjajo v napad 
besneči žrebci belih griv, morilska morska konjenica,   
in ladja, od vseh sider strgana,                kam, le kam ploveči grad,
se oddaljuje od vseh znanih pristanišč, kot puščíca,
izprožena v krog, vrtinec, vrtnico globin,
v podivjano gibanje, kjer je negibna le sredica,
Sodobnost 2017 247
Bivališča duš Boris A. Novak
os časa, vrtiljak, ki se na njem vrti drhteč spomin
otroških let in vse, kar je pozneje padlo v brezdanje,
vse, kar je kdaj priteklo in odteklo v Preteklo, in
vse, kar je slast in je do bolečin navzoče in Sedanje, 
vse sanje in bedenje, beda in lebdenje, vse te blodnje,
ki čas kristalizirajo v strd besed, smrt in Prihodnje …  
6
Zdaj sva ujetnika, zvezana za velikansko, bleščečo,
kot vrtoglav nebotičnik na vodi sezidano ladjo.
Najina drobna kajuta je tik nad gladino, pod lečo
sonca. Valovi pogosto zalijejo okno. Parado
rjavečih sider in rib tisočerih plavuti nahraniš
s sinjo dobroto oči. In se ljubiva. Zjutraj pa kradoma
merim oklep iz ledu, ki narašča. Kako naj te branim?
Delava se, da ne slišiva stoka iz ladijske krme.
Koliko časa še? Berem pisavo življenja na dlani. 
Nadaljevanje. 
 Motorji brnijo. 
  Smer – Sever! 
   Iz trme … 
7
Ta ladja je stolp. 
Plavajoči stolp vseh duš.
Živih in mrtvih.
248 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
Drugi zvezek: Podpalubje 
Dvanajsti spev: Sestop v podpalubje 
1
Po tretjem litru vina me je kapitan   
povabil na ogled skrivnosti podpalubja. 
Z dvigalom, najprej v prvo klet. (Le stran
od klepetanja starih dam in hruma kluba
potnikov prvega razreda!, si globoko
oddahnem.) – Vaša družba mi je ljuba,
zato vam bom razkazal čudeže, ki jih oko
navadnega človeka še ni videlo. Pozor,
ne oddaljujte se od mene, saj povsod okrog
na vas prežé zveri iz vaših lastnih nočnih mor,
pošasti, ki ste jih potisnili na dno pozabe,
in ves strašan spomin človeškega rodu! Prizor
nastanka kozmosa žal prasketa od stalne rabe
poetov, astrofizikov in podobne baže. Prosim,  
odpre rjaveča vrata, kar prestraši ždeče krabe,
da brž pobegnejo v mrak. Kinoprojektor trosi
raztrgane podobe na vso večnost staro platno:
iz maternice niča blišč in vrišč – povrženi kolosi 
in kosi zvezd! … Očaran sem, prestrašen, nem. Dodatno
razlago mi ponudi kapitan, ko sestopava
v Večno in enkratno … 
Sodobnost 2017 249
Bivališča duš Boris A. Novak
2
Medtem ko se spuščava po stopnišču,
naju zaliva vlaga kakor prha
in kapitanov glas doni, podoben vrišču: 
V kleti ladje se od tal do vrha
skladišči vsa preteklost mrtvih duš,
od rojstva prek ljubezenskega srha 
in rastí otrók do smrti, ki je ključ
za vrata njihovega nepovrata.
Na vsak pokopan trenutek sveti tiha luč:  
materino dojenje, ljubosumnost brata,
izdajstvo dobrega prijatelja, pogum
in vsi zločini zgodovinskega obrata,
vsak dokument iz vseh arhivov, nemi sum
in lažna pričevanja, vse se hrani
na trdem disku, ki ga žene skrivni um …    
In če spomin ni zvest prav vsaki rani,
če pozabljenje rakasto preraste tkivo
knjig, da ime skopni na senčni strani
besed, tam, kjer cveti neizrekljivo,
je tu umetnost pripovedovanja,
ste tukaj vi – … umolkne in mi z vplivom 
magneta da ukaz nadaljevanja …  
        … – ki si izmišljam, lažem, kradem, sanjam,
da bi vse krhko in bežno in nično
obstalo slednjič tu, več kot resnično …   
– Točno tako, pribije kapitan
in se reži, ves rumasto pijan,
nakar po tihem: Spev je zvezdna stran … 
250 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
Tretji zvezek: Brez-dno
Devetindvajseti spev: Morasamomora  
1     
Zaljubljeni Narcis se ogleduje na srebrni strehi vode. 
Zaljubljeni Narcis ga gleda iz brezdanjega zrcala vode.  
Zaljubljeni Narcis potone vase, v teman poljub svobode …  
2  
Le ena mora
je hujša od prizora
krvi umora:
kri samomora.
A tudi to je samo
podzvrst umora. 
3 
Pogosto sem se spraševal, zakaj
tako pogosto sanjam čuden kraj – 
sivo stolpnico, polno zdelanih stopnic,
od koder poletim s perutmi lastovic …  

Šele pred kratkim se mi je prebudil
spomin na to gospo. Bila je lepa,
na fin in plemenit način, ki ga tudi
 
grobost, ta gravž socializma, zlepa
ni znala zatreti. Čez vsesplošni šoder  
je sevala milina, ki odklepa
Sodobnost 2017 251
Bivališča duš Boris A. Novak
še tako agresivno pest. – (Na oder
spomina znova stopa z vedro družbo
mojih staršev in njih prijateljev, kodre
zlatih las ji še kuštra veter.) – V službo
takrat ni več hodila: da je bolna,
so šepetali, bojda z jetično okužbo. 
Kaj sem, otrok, sploh vedel o odraslih? Lov na
čarovnice je še tlel (direktive
Politbiroja). – Naša družba ni popolna,
a komunizem ne pozna alternative,
sta vzklikala moj oče in družinski prijatelj,
njen brat. Oči gospe so bile žive
in hkrati tako žalostne. Kot škratelj
sem skakal okrog nje, vsi so se mi smejali,
da sem – otrok – zaljubljen. Čokoladne piškote
mi je dala nekoč, ko smo bili na obali
Save, nakar je dolgo zrla tja, tja!, v igrive,       
divje vrtince, mene pa so žgali
poletni žarki, prste sem imel lepljive
od piškotov …
              Potem je cinik Čas obrnil prazno stran. 
Spominjam se le vedre družbe sredi sive
  
stolpnice, hitimo proslavljat rojstni dan  
družinskega prijatelja, odmeva smeh. Z gospo
sva zaostala na stopnicah. Prostran
razgled se je razpiral skozi okno,
bilo je tretje ali četrto nadstropje, 
gospa se je zazrla ven, čez strehe. Zvokom
252 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
od zgoraj sem sledil in slišal vse zasople
glasove, zvonec, ritual med vrati –    
smeh prepoznavanja in glasne, tople
besede dobrodošlice – in hkrati 
tih jok za hrbtom – in ko se ozrem,
uzrem gospó v solzàh, ki maha jati
lastovk nad dimnikom sosednje hiše, vem 
– kako? – da ne smem izgubiti niti  
trenutka, po stopnicah skačem, tečem,
padam navzgor, dolgo zvonim pri vratih, 
a me nihče ne sliši, slišim hrup 
od znotraj in se na smrt bojim, mlatim
po vratih, in ko slednjič zagledam kup
prestrašenih oči, mi ni več treba
razlagati ničesar, kot na odru lutk
se vsi zaženejo navzdol, odmeva
podeseterjen krik, nakar uho tišine …   
Čez čas pripeljejo gospo, ki bleda
spije kozarec vode … Nakar izgine
iz stolpnice otroškega spomina
za dobrih dvajset let, do rojstnega dne
družinskega prijatelja, ko se starša spomnita 
njegove sestre in pojasnita prizor – 
skrivnostno sceno na stopnicah: gospa   
da je poskušala skočiti skozi okno 
in da so ji še zadnji hip preprečili samomor … 
… a kmalu se ji je posrečil, skok, globoko …  
Družina da je doživela v sto letih
sedemindvajset samomorov … Naš družinski prijatelj 
je bil poslednji v tej vrsti prekletih.
Sodobnost 2017 253
Bivališča duš Boris A. Novak
Zato se je odločil, da ne bo imel otrok.
Umrl je naravne smrti … Nato
sem spet za dobrih dvajset let pozabil jok
lepe gospe in njeno žalost in odhod –
vse do te pesmi. Končno sem izkopal grob
za milo, že pozabljeno gospo,
ki jo je strlo lastno neusmiljeno srce.   
Zdaj se natančno spomnim vere in izgube:
kako sem vanjo bil na smrt zaljubljen 
in kako sem jo enkrat rešil – nevede … 

Upam, da bom zdaj nehal sanjati stopnice
neke neskončne, temnosive stolpnice,
kjer okna vabijo k prostosti lastovice …
4
Enako se bojim garaž, zakaj, le zakaj?
In se nenadno spomnim more, ki sem jo potisnil
globoko v garažo podzavesti. Bil je to kraj,
kjer je dekle iz paralelke pritisnilo na plin …
ki je napolnil avto … in garažo … in dvoje pljuč … 
dekleta in njene prijateljice … moj spomin
pa je imel odprto okno … in sem izgubil ključ
te zgodbe … svojega strahu pred garažami …
pred dušami, ki se dušijo v osami … 
odvržene med avtomobilskimi serijami
in karoserijami in gumami … 
podobne stari krami … 
254 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
5
Jaz, ateist, verjamem, da je duša večna.
Točneje: skoraj večna. Njena smrt je pozaba,
njeno življenje je spomin. Neizrečna
navzočnost tik za hrbtom, 
 ta čudni nič,   
  neuporabna
darilca, ki kar trajajo in se prašijo, 
a jih ne moremo odvreči, nenadna sapa
pod vrati, da vse sveče nenavadno zadrhtijo,
obris v gneči, da se po tolikih letih
razveselim prijatelja, rekla sva si adijo
prav tu, na tej avtobusni postaji, čez deset
dni sem izvedel, da si šel v nepovrat, kar sam,
kar prostovoljno, in nisem mogel verjeti
in pravzaprav še zmeraj ne verjamem, ne znam
odmisliti življenja od podatka, da te ni,  
zato me venomer zmrazi, ko v gneči prepoznam
zeleno vetrovko in gosto rjavo brado in oči, 
tako intenzivno prisluškujoče drugim, 
vse druge si poslušal in premalo sebe, sin
očeta s presvetlo senco, brat igralca, ki je v vlogi
Hamleta napovedal lastni konec, 
  ti, prijatelj vseh nas, grobih, srečnih
ljudi, ki smo te oropali sebe,       
 in zato te ni v trugi,
ampak si vsepovsod, na odru, ki je bil večji
od površine desk, zahvaljujoč prav tebi,
v knjižnici, ki je bila tvoj pristni svet, v gneči,
Sodobnost 2017 255
Bivališča duš Boris A. Novak
kjer sem te zadnjič videl in te zmeraj vidim, jebi
se, Marko, le kako si mogel, idiot, zakaj
nisi počakal, le zakaj nisi privoščil sebi  
moči, ki si jo razdajal vsem nam, 
 ta svet je raj,
zemeljski raj, uničen od nasilja
in ravnodušnosti, še najmanj si kriv ti, 
  a ta svet je edini kraj,
kjer duša biva skupaj s čudežem oči, ožilja
in kože, ki je tako pripravna za ljubezen, 
in tvoja duša, ki se je odtrgala iz okrilja
telesa, zdaj tava sèm in tja, pod bele breze
tvojih globokih gozdov in gole skale tvojih gorá,
jaz pa te srečam v gneči še zmeraj sem jezen 
nate         in tako rad te imam        in ves vztrepetam,
ko uzrem tvoj obris v množici, in že hočem reči
Živio, Marko, kje si?, ko me oblije srh, vročica, sram
– nimam boljših besed – vesel sem te, a ne morem steči
k tebi, ker vem, da je nekaj v temelju narobe,
čez dolg trenutek mi razum pove, da te ni več,
že petindvajset let, 
                       a kakor včeraj še živijo te podobe,
zelena vetrovka in rjava brada in oči, te oči,
in vem, da se lepa duša vrača med nas, žive, grobe
ljudi, in radovedno gleda, in se za dolg trenutek zastrmi
vame, ker me je prepoznala, 
                                        in zato, ko drhteč korakam 
domov, natančno in hvaležno čutim:  
                                      spet sem srečal Marka … 
 
256 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
Četrti zvezek: Duša je glagol
(Uvod v Fenomenologijo duš)
Štiriinštirideseti spev: Duša je dišanje
2
Še nekaj dni po Antejevi smrti 
je Žana, njegova drobna vnukinja,
Andrejina in Mirova prvorojenka,
moja živahna in navihana nečakinja,
vohala nad njegovo prazno posteljo
in nas z očmi, začudenimi na stežaj,
žalostno spraševala: 
 Kje je?
 Kje je on?… 
 
Duša ni pušča.
               Duša je dih.
            Duša je duh.
Duša je vonj.
              Duša je dišanje. 
3
V garderobi poleg vrat, med stvarmi,
ki jih še zmeraj uporabljam, hranim
tudi par materinih oblačil:
njen star pulover, od vseh let izpran in
prozoren šal iz svile, lisičjo kučmo,
zdelano od nenošenja in … in – ostani
Sodobnost 2017 257
Bivališča duš Boris A. Novak
tam, lepi vonj! – s potemnelo lučjo
dotaknjene tri rute, kjer še zmeraj
lahko zavoham barvo njenih las, tako
črnih in gostih. Sredi predvečera,
ko obtičim sam po vrvenju dneva,
uzrem osamljenost teh rut, in bera
celotnega življenja se zdi revna,
sredi uboštva pa žaré te rute,
kamor zakopljem svoj obraz, da mi odmeva
domač spomin globoko do kosti … Okrutne
in milostne so rute, kjer še zdaj živi
duh … dih … dišava moje matere. Ko butne
vame, razredčena, a še razločna, se zbojim,
da bo nekoč izginila v smer Nepovrata, 
in bodo tu ostale le stvari, ta nič, ki z njim
nobeden ne bo vedel, kaj početi, mrzla vata
nekdanje kape, bolna volna, garderoba,
polna stare šare, ki bo morala stran, stran,
                                                                               ko bo ta vrata
odpiral nekdo drug. 
              Straši me ta podoba … 
 
4
Duša je žival.
Pravzaprav živalica.
Rada se spomni
maminih dišav
in se skrije v predal
njenih rut. Sred trav
258 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
se spomni sledi
telesa, ki je nekoč
tu ležalo. Kje si,
sprašuje duša
in zaman posluša molk.
Tam je mraz, mraz, volk … 
Rada okuša
slanost starih sten,
zbrisanih imen.
Okus odkruška
jo spomni, da je nekoč
bila tu doma.
Zdaj je mraz, mraz, noč.  
Duša je preplašena.
Straši jo temà
sveta. Oberoč
se stiska med obleke
svoje mame in
greje jo način
maminih kretenj. Greje 
jo dišeč spomin. 
Ker je le žival.
Ranljiva živalica. 
Drhti. Posluša.
Ponavlja vsak zlog
te pesmi. Njen brlog
je star stih: tih, sam …  
Boji se. Skuša
zbežati, a nima kam.
Le tu je doma.
Ta moja duša … 
Sodobnost 2017 259
Bivališča duš Boris A. Novak
Osmi zvezek: Pesniške duše 
Sedeminosemdeseti spev: Cena poezije  
1
Spev je vse daljši, in vse dražja cena, ki jo zanj plačujem.
            Valuta za plačilo je telo: čas sklanjanja nad pesen
mi je zabil žareče žeblje v vretenca, in zdaj tujec
šepam v mrzlih nôgah, ki jih več ne prepoznam, in plesen
se mi razrašča po laseh, pod težo vseh spominov sključen
diham postan, star čas, pogoltno žrem besede, da mi dlesen
od vsèga lepega nenehno krvaví. Izgubljam ključe,
ne morem več stopiti vase, ker me je naselil drugi
jaz, tisti pesnik, ki divjà po meni in me ropa. Duše
vseh svojih mrtvih slednjo noč srečujem v slapeči strugi
sanj in se jih razveselim, ker jih že dolgo nisem videl,
in to je pravzaprav edini dar v tej temneči trugi,
ko nisem več sam svoj in vidim ljube duše in privide
nekdanjih in prihodnjih srečanj, in si za poslednjo pot
v poltemì skiciram karseda natančne zemljevide,
ki peljejo tja stran in onstran, kjer si bova s tistim drugim,
ne … – s tistim prvim pesnikom in roparjem končno 
                                                                                             in dokončno bot …
2
Spev je vse daljši, in vse dražja cena, ki jo zanj plačujem.
             Valuta za plačilo je ljubezen: sklonjenost nad stihe
me odtujuje od vseh najbolj mojih, in bo vse še huje … 
260 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
Brez lažne skromnosti: sem mojster. Zmožen sem kar najbolj tihe
glasbe soglasnikov in samoglasnikov, poganjam ritem
po verzih kot srce poganja kri po žilah, plešem lihe
zloge z enakim čarom kakor sode, in igram odkrite
ljubezenske balade s prepričljivostjo strasti, zrcalo
tvojih oči pa mi razkriva brezno, jok, resnico: Ni te …
Vse moje pesmi, ah, tako presežne, so preveč: premalo.
In: je ločitev od vrat doma res bila le od­ločitev
slediti lepi, slepi strásti ali želja za obalo
tišine, kamor plivka morje vseh besed? – Bila je britev.
In britev reže, da boli. Tolažba, da sem rezal sebe,  
je cinična, dvolična krinka krivde … – Je bila selitev
na vsa brezpotja širnega sveta rojena iz potrebe
živeti za ljubezen ali čudna in sramotna slast
samote, nujne za lijak besed? … – Ta tvoj pogled me grebe: 
sem pesnik – monstrum? Razkazujem mojstrstvo in moč, oblast
nad širnimi provincami jezika? Služim jaz ljubezni
ali ljubezen meni, ki sem manipulant, kramar z brezni,
 pošast,
 pošast,
 pošast? …
3
Spev je vse daljši, in vse dražja cena, ki jo zanj plačujem.
 Valuta za plačilo je sedanjost: ta edini čas
življenja je ves žrtvovan besedam. Iz čudaške nuje
dan in noč priklicujem sence prednikov, da je moj glas
hrip, počen, hrip, vreščeč od nedovršnega preteklika …
Mojstreč pomen besed in zven oblik in vsak pesniški okras,
 
Sodobnost 2017 261
Bivališča duš Boris A. Novak
brišem – delete! – najbližje s hipom računalniškega klika …
in pišem sebe – copy, save! – izginjajoč v nič in noč
ugasnjenega monitorja … Lesk teh črk, ta čar jezika – 
le komu je namenjen? Meni še najmanj: sestopajoč 
v svoj pekèl ne zmorem več veselja nad to čarovnijo.
Svojo ljubezen, ki mi je bila kar najbolj v pomoč,
varam z besedami, najino hišo z daljno utopijo,
najin objem z razkazovanjem literarnega večera …
To pesniško dejanje je le razdejanje: žaluzijo
bom spustil nad vsa okna, nič in nič in nič je moja bera … 
 Za koga torej? Čez stoletje in dan bo nekdo, morda, 
nevedno radoveden, po naključju odprl to stran
in ugotovil, da jo je zapel njegov praded, neznan
in ranjen, in da je ta spev pozabljena človeška mera …
Deveti zvezek: Večne duše 
Devetindevetdeseti spev: Deveta vrata – Oporoka 
32
… In zdaj je skrajni čas, da se ustavim.
Upesnil sem zemljevide domotožja,
blesk krajev, izgubljenih v daljavi
let, znova najdenih sred sanj, okrožja
zvenečih stihov, rajskega spomina …
Priklical čas očetov, srh orožja 
in strah vseh žrtev, ki jih Zgodovina 
šteje le kot množinski samostalnik.
Iz zob pozabe rešil podrobnosti in na  
262 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
neznanem grobu vžgal ime in žalni
plamen. Prezrtim vrnil dostojanstvo,
ljubezni verz, skupnosti vez in kalnim
slovenskim časom čist, lep tekst, ep, članstvo
malega naroda v Klubu Vélike Zgodbe. 
Teh štirideset tisoč stihov je jamstvo,
da bo spomin odmeval v prihodnje. 
Upesnil drobnega očeta, Anteja,
pogum, močnejši od pasti usode,
zakonov Zgodovine. Priklical Danteja,
naj mi pomaga pesniti drugače,
kot je on sam, premagati gigante. Ja,
res je že skrajni čas, da se ustavim … 
 Ne morem več, življenje mi gre v franže. 
 Rad bi v miru gledal zvezde v višavi … 
33
… In ko parkiram avto ob ograji,
ti zgrabiš vrečke s svežimi živili 
in že hitiš skoz vrata, ki sva jih 
tolikokrat odpirala in po sili
razmer zapirala in za katera
zdaj nič ne kaže, da bi se podnje skrili
grožnja in groza. Le časovna mera,
ki soncu podeli zaton. Nepovrat  
je še daleč, le senca predvečera,   
Sodobnost 2017 263
Bivališča duš Boris A. Novak
ki se zavratno plazi do teh vrat,
ki várujejo najino vztrajanje.  
Golobji lesk je vse globlji, in ga naenkrat
prebode prva zvezda, in že rajanje
ozvezdij trese temni svod, neskončno, 
bleščeče in drhteče, večno trajanje …  

… In ko parkiram avto ob ograji,
izčrpan od dolgega potovanja,
uzrem lestence zvezd v daljnih krajih,
kjer sem še pravkar bil. Tako brezdanja
prostranstva se odprejo le ponoči,
in daleč od umetnega bleščanja 
vseh mest. Kako se zvezdno mleko toči
z nevidnega oboka, sem otrok
občudoval na morjih in pobočjih 
gorá, pod toplim, davnim varstvom rok
očeta, v naročju mame. Hčeri
in sinu sem razkazoval obok, 
ko sta bila otroka, v večerih,
čudno drugačnih, a povsem enakih.
Kako sem si želel, da bi izmeril
zvezdna prostranstva! S svojimi koraki
pa zdaj premerim – in še to šepaje –
pa zdaj premorem – in še to šepetaje –
le ravno cesto onstran vegaste ograje,  
samo obseg Koritenskega polja,
kjer sem doma, po vseh selitvah krajev
264 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
in časov. Sredi alpskega okolja
sem tuj,  
                          a sem   
                                                   tu 
                                                               in povsod 
                                                                                          doma.   
                                                                                          Izliv 
                                                                    Save v 
                                                Donavo  
                                     in  
                       izvir 
vesolja 
bosta oba
vekomaj 
moj dom. 
Sem,
kar bom.
Duša.
              Sem vse, kar sem kdajkoli bil.
Prihodnost prednikov, spomin potomcev.
Prenašam zgodbe, mitoman, slastno kriv
za štreno vozlov in nesrečnih koncev, 
napačne vzorce, strgano in zmeraj 
znova nadaljevano nit …
ki je zdaj živo,
svetlo pletivo, tkivo
tega večera …

  … Zvončkljanje loncev
iz kuhinje prekine to sanjarjenje – 
moj ritual na cilju potovanj, na koncu
Sodobnost 2017 265
Bivališča duš Boris A. Novak
vseh knjig. Tvoj glas prekine to postavanje
pod nebom: Pesnik šteje zvezde, proletariat
(ženski, sevé!) pa kuha! Blef, pretvarjanje!
 
Ala, pribor na mizo! …
            Kot že tolikokrat
naredim ob­red krožnikov, vilic in nožev, 
in, pok!, odprem buteljko petnajstkarat­
nega zlata. V vazo rešim sveže rože.   
Začutim hlad, ki veje izpod vrat.
Izjemoma prižgem očetovo svečo.
Njen šibki plamen stran odriva mrak.
Zdaj vem. Začutim presunljivo srečo.
Jaz, ti, vsi mi, slednja duša je le prag.    
Ni Nepovrata.
So le
Vrata …
… Otrok, mož, duša
grem skoznje in sedem na
večni vrtiljak …
266 Sodobnost 2017
Boris A. Novak Bivališča duš
Ta pot se vije, a ga ni,
ovinka do dežele Spet.
In lokostrelci z vseh strani
podirajo jelena Let,
dokler ne obleži zadet.
To kitico iz pesmi F. Muira postavljam za moto zaradi meni zanimivega 
odkritja, da se pričujoča knjiga vendarle vije vse tja do dežele Spet. Besedila 
v knjigi so nastajala v različnih časih in različno dolgo – nekatera po 30 
let in več. Filogenetsko načelo pri razvrščanju – ker v vsaki nastopa kaka 
živalska vrsta, sem besedila uredil filogenetsko, kakor so živalske vrste 
razvrščene v Smolikovem Živalskem svetu – je imelo namreč zanimiv uči­
nek, da je nastopajoče, kot bi rekel Vonnegut, iztaknilo iz časa. Avtor med 
temi platnicami nič hudega sluteč skače sem ter tja po svojem življenju, 
zdaj je še mladec, v naslednjem hipu otrok, pa spet starček, pa oče, mož, 
sin. In tudi vsebina se mi zdi razvrščena primerno podobno kot v življenju: 
nobene dramatične pripovedne linije z zapleti in ovirami in razpleti, le 
razmeroma dolga obdobja dolgočasne spokojnosti v družbi z bližnjimi, ki 
Branko Gradišnik
Evolucija za rejce 
ljubiteljev malih živali
Odlomek iz knjige z istim naslovom, 
z dodanim uvodnim pojasnilom
Sodobnost 2017 267
Sodobna 
slovenska 
proza
si jih skušamo skrajšati vsak po svojem znanju in nagnjenostih, to sladko, a 
v času dogajanja premalo cenjeno mrtvilo pa občasno prekinjajo vrtoglavi 
trenutki ekstatičnih spajanj, mučnih ločevanj in dokončnih izgub. Nekate­
re reči so resne, nekatere zabavne, nekatere tragične, nekatere brezvezne. 
Nekatere so bile že objavljene, čeprav v drugačni obliki ali celo z drugim 
koncem, nekatere bi bil kak drug avtor z manj poguma ali manj ega že 
davno zažgal. Nekatere lahko razume otrok, nekatere le odrasli, nekatere 
le starec, ena je namenjena malčku, so pa tudi takšne, ki jih še danes ne 
razumem, čeprav sem jih doživljal ali sem jim bil priča. 
Včasih pisatelj bere kako tujo knjigo in si ne more kaj, da ne bi zavidal 
avtorju, ker se mu je z njo posrečilo ubesediti kako neposnemljivo idejo, ki 
se ponovljena lahko spremeni le še v plagiat. Pri sebi žal ne morem govoriti 
o ideji, bolj o slepem organizatorskem načelu, pa vendar, zdi se mi, da se 
mi je z njim nazadnje podarilo tisto, kar sem si zaman prizadeval doseči, 
recimo, v neštetih verzijah Memorinta: izmakniti se strašnemu vzročno­ 
posledičnemu diktatu narativnega smisla. Všeč bi mi bila za to pisanje 
neologija “dedekonstruktivizem” – ali morda, po pravilu, da dva minusa 
dasta plus, “rekonstruktivizem”.
V hommageu Lojzetu Kovačiču, velikemu slovenskemu samopopisoval­
cu (beri V senci pod zelenim zmajem, 2008), sem se pohecal na njegov ra­
čun, češ da mu v resnici niti ni treba izrednega spomina – samo v katero 
 prejšnjih knjig mora pokukati, pa je. Zdaj se podobno lahko reče o meni. 
Res pa je, da dvakrat ne moreš stopiti v isto reko. 
Ureaplasma urealyticum
Nekoč v davnih časih
Z Bernardo sva se poleti leta 2013 odpeljala v Bratislavo, da si sama izbere­
va novi dom. Lokacije oziroma hiše je vnaprej odbral in oglede organiziral 
lokalni nepremičninar v sodelovanju z Michalom Konradom, po domače 
Miškom, ambasadnim šoferjem. Ta naju je peljal na tri konce; najprej 
v nekakšno ograjeno diplomatsko naselišče z uniformiranim čuvajem in 
celo pesjakom z dvema stražnima psoma. Tam bi se počutila tako varno, 
kot se že varno počuti človek za rešetkami. 
Druga hiša je stala v klancu na glavni cesti na Kobylo, lokalno Šmarno 
goro, kjer sem začuden odkril, da imajo celo žičnice in smučišče in na 
vrhu gostinsko postrežbo, vse le pet minut vožnje više od hiše, ki je bila 
vsa okrogla, kar se mi je zdelo dobrodušno, sumljiva pa mi je bila posodica 
268 Sodobnost 2017
Branko Gradišnik Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali
za pse (z naslikano kostjo v dnu) zunaj na vrtu, iz katere je nekdo očitno 
še tisto jutro jedel, pa malo pustil, kot imajo navado mačke. Vprašal sem 
lastnika, ali kdo še živi v hiši, in ta je povedal naslednjo nenavadno zgodbo. 
Prejšnji najemnik je imel mucka, na katerega je bila družina zelo nave­
zana – še posebno dve predšolski hčeri. Mucek je zrastel v muca in se začel 
potepati – in potem je izginil. Morda se je odselil zaradi kakšne muce, 
morda ga je doli na cesti povozil prehiter voznik – klanec je strm, ovinki 
so nepregledni, in tudi če človek zavira, se avto ne ustavi zlahka. 
Kakor koli, muca ni bilo nazaj. Najemnik ga je sicer še dolgo iskal, po 
časopisih in pri veterinarjih, tudi vso okolico je oblepil s plakati, a vse je 
bilo zaman. Ker pa brez trupla ni dokončnega dokaza, si je obljubil, da bo 
za vsak primer še naprej nastavljal hrano. Počel je to in hrana je izginjala 
iz posodice. 
Nepremičninar je na to pripomnil, da so v okolici gotovo še drugi mački. 
“V vsakem zlu je kaj dobrega.”
Potem je najemnik ( je nadaljeval lastnik, ne da bi se dal zmotiti) postal 
področni direktor neke tuje korporacije, to napredovanje pa je terjalo, da 
se preseli na vzhod države. Lastniku zdaj posebej plačuje, da ta še naprej 
nastavlja hrano. Ko sem ga vprašal, ali namerava to še naprej početi, je 
skomignil in pojasnil, da nas ne bo pri tem nič vznemirjal: prihajal bo skozi 
vrtna vrata, ki imajo še poseben dostop z zadnjega konca, tudi posodico bo 
premaknil bolj v kraj, in tako ali tako bi se moral oglašati, ker najraje sam 
skrbi za vzdrževanje vrta in trate. 
Vse to je bilo na rahlo smešen način ganljivo, a z Bernardo sva se spra­
ševala, kaj bo, ko bosta pri nas na obisku Anina psa Ferris in Flynn, ki se 
z mačkami nasploh ne razumeta. 
Na srečo se je izkazalo, da je tretja možnost, ki se nama jo je Michal 
odločil kot pravi trgovec pokazati zadnjo, in sicer pred kosilom v Rock 
Cafeju, kopališkem lokalu v bližini, daleč najboljša. 
Hiša, prostrana, svetla, zračna, moderna, stoji v rebri pod gozdom v pri­
mestni Karlovi vesi in nudi razgled na porasle hribe zadaj za Karloveško, 
onstran katerih teče Donava. V mesto in do veleposlaništva se pride po eni 
sami široki dvopasovnici, že omenjeni Karloveški. Pod hišo sta omenjeno 
kopališče, ameriška gimnazija in športni center Iuventa, rebrca v  Rock 
Cafeju pa so odlična. Edini problem bi lahko bil privoz po ozki in po zad­
njem ovinku tudi zelo strmi cesti, je rekel Miško, zime so tu lahko hude in 
snežne oziroma ledene. Ambasadni šoferji se med sabo menijo in Michal je 
slišal od Brazilca ali Portugalca, da cestna služba posipa, resda z zamudo, 
ker jo napoved vselej preseneti, vendar zagotovo pridejo. Poleg tega se da 
Sodobnost 2017 269
Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Branko Gradišnik
za silo priti ven na drugo stran, po makadamu, ki je veliko položnejši, do 
parkinga Juvente, kjer je sicer zapornica, a bi se dal čuvaj preprositi.
Miško zna kar dobro slovensko in ima smisel za humor; kar se mene 
tiče, to dvoje zadošča. Na Karloveški je potrobil nekomu, lakonično sem 
vprašal: “Kolega?” in enako lakonično je odkimal: “Zaléga.”
Med kosilom je tudi povedal za raka na prostati. Povedati je moral, že 
zaradi tega, ker rak terja zdravljenje in bodo prišli dnevi ali celo tedni, ko 
bo zaradi kemoterapije začasno obnemogel in se bo morala Bernarda znajti 
sama. Pojasnila mu je, da je tega vajena. Že njen lizbonski šofer Cezar je 
imel po čudnem naključju raka na prostati. 
Držim se prepričanja, da bi bolniki z veseljem govorili o svoji bolezni, 
sploh o takšni, ki ima veliko vlogo v njihovih življenjih, a si ne upajo spre­
govoriti o njej, ker jih nihče nič podrobnejšega noče vprašati, bodisi iz 
lažne obzirnosti ali pa iz strahu, da jo bodo še sami staknili, če se ji bodo 
miselno preveč približali.
Torej sem ga izprašal. Pojasnil je, da še vedno ima prostato. 
Omenil sem, da jaz tudi, medtem ko si jo je Cezar dal odstraniti. 
“Pa je zdaj v redu?” je vprašal Michal.
Odkimal sem. “Ne, zdravijo ga v hipobarični komori, ker ima krvavitve. 
Mislim sicer, da tega ni kriva operacija kot taka, ampak radikalno obseva­
nje, ki mu je poškodovalo mehur.”
Michal je potem pravil, kako so ga prepričevali, naj si da prostato od­
straniti. Tega je zdaj osem let, takrat je minilo torej šest let. “Napovedovali 
so mi, da se bo bolezen hitro poslabšala. A sem vztrajal, češ da si ne želim 
komplikacij, kakršni sta erektilna disfunkcija, inkontinenca ipd. No, res je, da 
moram pogosto na kontrole, in včasih vrednost PSA zraste in takrat prejmem 
še eno dozo kemoterapije, ki pa še zdaleč ni tako strašna, kot je bilo obseva­
nje, in obsevanje bi me doletelo tudi ob odstranitvi. Za zdaj lahko potrkam po 
lesu.” In je potrkal po mizi. “Na pregledih srečujem onkologe, jasno, in če jih 
zanima, jim povem, kaj počnem ob službi, torej lovim ribe, ravno oni dan sem 
ujel petintridesetkilskega soma, se vozim z motorjem po svetu, pa še žena 
je zadovoljna z mano ne le takrat, ko sem zdoma, ampak tudi, ko sem doma, 
ha, ha, in vsak tak zdravnik se potem najprej ozre okrog sebe, da vidi, ali ga 
posluša kak drug onkolog, potem pa mi reče, da sem se kar dobro odločil.” 
Pozneje, leta 2015, je naša družina skupaj z Miškom tri tedne potovala 
po jugozahodu ZDA.
A že v Rock Cafeju sem čutil, da sem mu dolžan povrniti z enako mero 
zaupanja, zato sem mu med poobedkom pripovedoval o svojih peripetijah 
s prostato. 
270 Sodobnost 2017
Branko Gradišnik Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali
Aprila 2003 sva bila oba z Bernardo serijsko bolna, pa sva stopila na 
 pregled v  neki Studio za varovanje zdravja, bil je za Bežigradom, prav­
zaprav takoj za obvoznico. Studio so vodili ruski radiestezisti­radiologi. 
Priporočil nama jih je prijatelj, ime bom zamolčal, povedal je, da jim je 
hvaležen, saj so mu odprli oči in je zdaj na čajni dieti, ki mu zelo pomaga.
Izmerili so naju z nekakšnim potenciometrom z nastavki, ki so jih pri­
lepili na golo kožo na rokah in nogah. Potenciometer je popisoval stanje 
v neznanem jeziku krivulj, Rusi pa so to potem prevedli, kakor sledi. 
Bernarda jo je dobro odnesla. Imela je zgolj 1. ureaplazmo, ki da jo 
izčrpa va, 2. gliste (strongyloides), te povzročajo anemijo, 3. kandido, razle­
zeno po telesu, ki jo tudi izčrpava. Zato je ves čas tako utrujena, ko pride 
ob sedmih zvečer iz službe domov in mora še kaj narediti za otroke, oprati, 
polikati, pomiti, skuhati. 
Moj primer je bil težji. Najbolj ustrezno bo, če povem, da sem dejansko 
že ogrožal javno zdravje v deželi. Manjših tegob ne bom omenjal, a zares 
zaskrbljujoče so bile naslednje: 1. prostata (adenom narašča ciklično, 
morda v zvezi z operacijami), vsekakor moram na teste; 2. ledvični kamni 
(ureati, ni diete); 3. vene predvsem v desni nogi pod koleni, infiltrirala se 
je vanje candida albicans; 4. psoriazni (asimetrični) artritis (na zdravilo se 
še čaka, gibanje je najboljši odgovor); 5. gliste strongyloides, niso znali sicer 
povedati, ali jih je B. dobila od mene ali jaz od B.; 6. slaba prekrvljenost 
možganov (od tod tudi vrtoglavice, problemi s krvotokom); 7. ureaplazma. 
Namignili so tudi, da sem neznano kdaj in nevede prebolel legionarsko 
bolezen, ki da sem jo najbrž dobil med kakim bivanjem v bolnišnici, kjer 
se povzročnik skriva v mlačni sanitarni vodi.
Predpisali so mi čaj Tian ši (antilipidni, proti aterosklerozi) in drobno­
cvetni vrbovec za menda prostato. Naslednji teden pa naj bi se oglasila, da 
dobiva še nekaj, kar se imenuje dolben in je proti glistam.
Zelo sem bil impresioniran. Pogruntali so mi bili vsaj številne, skoraj 
ciklične operacije v urogenitalnem predelu, vrtoglavice, krčne žile, pesek 
v ledvicah in artritis.
Po nekaj dneh pa me je začela vznemirjati misel, češ da je “Studio za 
varovanje zdravja” morda samo dobro vpeljan stroj za ekstrakcijo denarja. 
Razlog je bil finančne narave: spričo moje začetne navdušenosti sta se tja 
prijavila tudi sin Mitja in snaha Majda, hčeri Ivani in vnukinji Naji sem tudi 
obljubil pregled – to je bilo že 80 tedanjih jurjev brez stroškov, ki so imeli 
šele slediti, ko tudi pri njih odkrijejo parazitološki leksikon. 
Kar so že odkrili pri meni, bi lahko bilo plod ugibanja, laičnega opazo­
vanja in tistega, kar sem jim sam povedal. Pesek v ledvicah: zadnjič sem 
Sodobnost 2017 271
Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Branko Gradišnik
ga izscal pred 37 leti. Vrtoglavico sem imel enkrat samkrat, šlo je za parok­
sizmalni benigni vertigo, ko sem se med spanjem presunkovito preobrnil 
in mi je nekaj peska ušlo v sosednjo vibo labirintovega polžka. Vene na 
mečih so itak videli, saj sem se moral sleči. Artritične spremembe na prstih 
rok so tudi opazne na prvi pogled. Torej?
Šel sem na internet in odkril, da je pojasnjevanje bolezni in utrujenosti 
s paraziti in z infekcijo s kvasovkami (Candida) pravi modni krik. Odkril 
sem kopico podobnih elektrodiagnostičnih aparatov, ki resda povečini niso 
priključeni na računalnik, kot je bil tale v Studiu, ampak večidel delajo le 
hrup, ropotajo in brnijo. Večina sleparjev je resda bolj direktnih (zatrjuje­
jo, da z amplitudami zdravijo pred vsem mogočim, vštevši pred rakom). 
Preučil sem še enkrat impresivni izvid, ki je bil poln osupljivih preslikav 
nezdravo obarvanih čaker v mojem telesu, in odkril, da nikjer ni zapisanih 
osnovnih podatkov, kakršni so certifikat, pisna diagnoza, ime zdravnika … 
Posvaril sem širšo družino in se sprijaznil s  tem, da sem pravzaprav 
zdrav in da gre le za spomladansko utrujenost.
Odtlej sem na radiesteziste gledal z manj zaupljivosti. Naslednje leto 
marca sva bila na primer z B. na večerji pri Jonu Hagardu, švedskem vele­
poslaniku v Ljubljani. Za to priložnost sem si moral kupiti obleko, srajco 
in kravato – in se obriti ipd. Doživel sem tudi trenutek blaznosti, ko sem se 
oblačil in odkril, da so se hlače, ki so mi bile v trgovini kot ulite, skrčile, ta­
ko da jih nisem mogel zvleči niti na boke. Potem se je izkazalo, da oblačim 
B.­ine hlače, kdove zakaj obešene v mojem kotičku omare (medtem ko ima 
ona za svoje reči štiri trikrilne omare). Med povabljenci je bil tudi Lojze 
Peterle in ta je ves čas pripovedoval o svojem raku na prostati. Zanj je skr­
bel znan slovenski radiestezist, po Peterletovem zatrjevanju zelo uspešno.
“Ampak vi ste večinoma v Bruslju, zanj pa vem, da je v Sloveniji?”
“Zdravi me na daljavo.”
“Hm, kako pa vzpostavita stik? Telepatsko?”
“Mojo sliko ima.”
“Ah, morate me seznaniti z njim,” sem rekel. “Metoda mojega zdravilca 
je namreč ravno nasprotna metodi vašega. Moje slike ne potrebuje in ne 
zahteva, zato pa vztraja, da imam jaz pri sebi vseskozi njegovo. Jemati jo 
moram tudi v posteljo, tako da Bernarda že kar pisano gleda. Prav rad bi 
vam ga pokazal, a sem pozabil sliko v prsnem žepu pižame.”
Peterle je moje norčevanje jemal na znanje z dobrodušno potrpežljivost­
jo človeka, ki je moral med boleznijo kar nekaj pretrpeti, zdaj pa se počuti 
nagrajenega za to z novodobljenim zdravjem, od koder koli že prihaja.
***
272 Sodobnost 2017
Branko Gradišnik Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali
Tri leta zatem se je kot strela z jasnega izkazalo, da sem resno zbolel za 
eno od diagnoz s seznama ruskih radiestezistov. 
A najprej moram tu hočeš nočeš zapisati nekaj o svoji pokojni materi. 
Kot otročič sem jo imel zelo rad; spominjam se, kako sem, kadar je bila 
zdoma, nosil s sabo njen rumeni žametni telovnik in ga ovohaval. Bila je 
tipična ljubezen do odsotne matere. Odsotnost je bila najbrž nujna, saj je 
učila na Srednji tehnični šoli, urniki pa so bili zelo razmetani; videl sem 
jo čez dan za kako urico, ko je pritekla domov, da speče kake palačinke – 
imeli smo sicer tudi služkinjo in redne obroke – pa potem morda še enkrat 
popoldne, da se je preoblekla. V teh trenutkih me je v zanosu ali iz občutka 
materinske krivde na veliko stiskala k sebi. Pri njej je bila vsaka reč viharna, 
tudi ljubeznivosti so bile dramatične. Pozneje, že v času prve kljuboval­
nosti in potem v latenci, je bil moj odnos do nje razumljivo ambivalenten. 
Mogoče je kratko malo hotela, da ne bi nikoli odrastel, tako da se njene 
vrste materinstvo ne bi nikoli nehalo. 
Samo ugibam, da je pri tem šlo tudi za sindrom Münchausna po namest­
niku, torej redko vrsto nezdrave uporabe ali celo zlorabe otroka, ki mu 
skrbniška oseba iz lastnih psiholoških potreb ali nuj iznahaja simptome 
namišljenih bolezni. Te je negovala tudi sama v sebi. Nekoč, resda še pred 
mojim rojstvom, je za šest mesecev obležala. Njene torbice, po kateri sem 
rad stikal, se je držal poseben vonj po pomirjevalih; nekaj tabletk je vedno 
ležalo na dnu torbice kot v refuzi. Veljalo je, da ima vnete ledvice. Imela 
je dva zdravnika, ki sta ji pisala recepte, ne da bi kaj spraševala. Šibkejšo 
žensko bi bila količina zdravil, ki jih je pojedla, že zdavnaj pokončala, a 
ona je živela skoraj devetdeset let. Bila je vitalna, čeprav se ji je ton glasu, 
če sem jo poklical po telefonu, iz vedrega “Prosim?” znižal v morbidno 
turobnost, brž ko sem se oglasil. Imela je nekatere dobre lastnosti, najbolj 
smisel za humor, ki ga ni izgubila še v letih, ko je mentalno opešala, a vse 
njene vrline so bile prekipevajoče in so se ponavadi izrazile preveč vsiljivo. 
Morda jo sodim prestrogo – silno sem ji zameril ločitev in to, da se je na 
sodišču borila zame, čeprav sem si želel živeti pri očetu. 
Ko sem imel deset let, je nenadoma odkrila, da je nekaj narobe z mojimi 
ledvicami, mehurjem, prepucijem – in me je vodila na razne nepotrebne 
in neprijetne preglede in celo operacije. Preživel sem recimo operacijo 
fimoze, to kdove zakaj v Zagrebu, kjer sem ostal dva tedna sam, in kdove 
zakaj šele ob nastopu pubertete, zelo nerodno. Opravil sem nešteto slikanj 
mehurja, ledvičnih čašic, ledvic. Rezultat prve cistoskopije v enajstem letu: 
stanjšanje curka, ki ga je povzročala trdovratna brazgotina, ki se je razrast­
la po vsaki operativni odstranitvi. Opravil sem jih v življenju 14 ali 15.
Sodobnost 2017 273
Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Branko Gradišnik
Do konca pubertete sem nejevoljno verjel, da sem bolan, saj sem imel 
tudi otipljive simptome: v puberteti recimo ledvični pesek, tako da sem 
včasih scal kri. Še prej so pri meni ugotavljali ponavljajočo se okužbo ledvic 
z bacili proteus generalis in mirabilis. Zaradi te okužbe sem ležal v Otroški 
bolnici na Vrazovem trgu v Ljubljani in potem životaril v otroškem okre­
vališču Debeli rtič. Tam so mi dajali vsak dan opoldne injekcijo v debelo 
meso na riti, da sem potem nekaj ur vlekel bolečo nogo za sabo prav kakor 
onemogel hrček. A okužba se je ponavljala.
Bi bilo mogoče, da me je mama sama okuževala? Imela je namreč iste 
bacile in enak ledvični pesek. Morda od diete, ki sva si jo delila, ne vem. 
Pohani šnicli z majonezo, pomfrit in paradižnikova solata. In palačinke 
z marelično marmelado. To je bila moja osnovna prehrana v otroštvu.
Malo pozneje je prišel čas katoliškega ločevanja med njo in očetom – 
zelo huda tri leta za vse v družini. Šele ko je na starost povsem opešala, 
sem dobil v roke razne sodne dokumente, ki jih je shranila pri sorodnici 
na Hrvaškem in pozabila nanje, in iz njih sem razbral, da je bila v mamini 
norosti vendarle tudi metoda, kajti ko je oče vložil predlog, da me sodišče 
dodeli njemu, je njen odvetnik oporekal, češ da moje bolezni terjajo ma­
terinsko nego. 
Tako sem bil prisiljen ostati pod njeno perotjo.
Vse to opisujem, ker so se vse moje urološke težave – razen spetin­
spetnega zabrazgotinjenja sečnika, ki pa je bilo mehanskega izvira – nehale 
z dnem, ko sem se leta 1973 poročil in odselil. 
Ponovno so se vrnile šele 33 let pozneje, na dan materine smrti.
Ta koincidenca je še toliko bolj čudna, ker so simptomi, kot je pokazala 
poznejša kronološka primerjava, izbruhnili komaj nekaj minut zatem, ko 
je mama izdihnila, a ker je domska uprava najprej klicala mojega brata 
Bogdana kot starejšega od sinov, sem za smrt zvedel z nekajurno zamudo. 
Vmes pa sem že zbolel.
Tudi ni bilo tako, da bi bila smrt ravno pričakovana – mama je bila resda 
bolehna, a tudi izjemno žilava. Nekaj let pred tem je preživela operacijo 
zlomljenega kolka in tedaj sem po nezavestnem stisku njene roke lahko 
čutil, kako se oklepa življenja. 
To navajam kot argument proti domnevi, da je šlo pri meni za psihoso­
matsko reakcijo. 
Res pa je po drugi strani, da se je bolezen zagotovo kuhala že veliko prej, 
morda že leta prej – tako da je prav mogoče, da je bila v meni že takrat, ko 
sva z Bernardo obiskala Studio za varovanje zdravja na Dunajski.
274 Sodobnost 2017
Branko Gradišnik Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali
Nisem paničar: že hudo bolan sem uredil vse za pogreb in pod medi­
kacijo potem v Ljubljani tisti dan pred pogrebom še vedno vročičen celo 
odtekel polmaraton.
Z mamo sem bil, o tem sem bil prepričan, sicer že davno pred smrtjo 
poravnal vse račune, jo prečital, ji odpustil, lepo skrbel zanjo, se rešil ambi­
valence, edinole za roko je nisem držal ob smrti, kakor je bil njen scenarij, 
a sem to počel obilno leta 2000, ko je mesec dni visela med življenjem in 
smrtjo. A s tem odpuščanjem je tako, in to je bilo tudi zame presenečenje, 
da vselej sega samo tako daleč, kot lahko razumeš, kaj se je dogajalo. Do 
česar se prikoplješ pozneje, tisto je treba odpustiti spet posebej. 
Po njeni smrti pa sva se zbližala tudi z bratom, tako da resnično nimam 
pripomb. Objeta nad grobom sva se, prvič skupaj po štiridesetih letih 
odtujenosti, namesto da bi žalovala za materjo, veselila drug drugega. 
Tudi pri tej razpoki je imela vmes prste mama, ki je znala deliti in vladati. 
Kolikokrat je enemu in drugemu rekla: “Ti si moj edini pravi sin …”
Ortodoksna medicina je glede tega, kaj bi mi sploh lahko bilo, sprva 
tavala v labirintu polimorfnih simptomov. Mar bi me bili še oni izmerili 
s potenciometrom! – ampak ne, dajali so mi antibiotike in analgetike in 
anti piretike in termofor in take reči. Urinokultura ni nič pokazala, res pa 
sem bil, ko sem oddal urin, že na antibiotikih, in ti pač zakrijejo pravo sli­
ko. Bil sem bolan kot pes: zvit v klobčič sem ležal v kotu, nič nisem jedel 
in komaj da sem kaj popil, še to mi je bilo treba vsiliti. Zdaj me je treslo 
od mraza, zdaj sem žarel od vročice. Ponoči se mi je bledlo. Bernarda 
mi je drugo noč devetkrat zamenjala rjuhe, tako sem se znojil. Urin mi 
je smrdel najprej po hrenovkah, potem kar po gnoju. (No, v obojem so 
fosfati.) Test je pokazal nepreštevne množice levkocitov, eritrocitov, vseh 
mogočih bakterij – tudi proteusov – sledov krvi in obilno sluz. Zdravili so 
me z nolicinom. 
Mislil sem po pogrebu, da sem se izvlekel, a tri, štiri tedne zatem se je 
reč ponovila. Tokrat ni bilo začetne strme vročine, ampak sem se počutil 
pač medlo, slabo, zanič, in ves čas me je bolel križ. Mislil sem si, da je 
artritis, in sem pogumno trpel. Ko po petih dneh ni bilo nič boljše, sem se 
le spomnil in sem se z robom dlani usekal po ledjih. Na obeh straneh me 
je hudo zabolelo – to vzplamtevanje bolečine potrjuje, da gre za ledvice in 
ne za križ. Zjutraj sem šel oddat vodo – urin je bil ista godlja kot zadnjič. 
Zasekirali so se, me takoj peljali na urgenco na UZ s sumom, da imam ali 
tumor ali kamne (!), in sicer samo zaradi slabih izvidov, bolelo me namreč 
ni na način, kakor boli od kamnov. UZ je pokazal primerno velike ledvice, 
nobenih sledi kalcifikacij, zastanka v mehurju ni bilo (zame razveseljivo, 
Sodobnost 2017 275
Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Branko Gradišnik
zaradi strikture), prostata pa je bila zmerno povečana (4,7 cm). Dobival 
sem tokrat ciprobay 10 dni, 7 dni zatem sem oddal urin in ejakulat za urino­
kulturo, ki ni pokazala nič, ejakulat je bil čist. 
Na kontroli je urolog rekel: “To razumete, da za zdaj samo gasimo 
 požare? Kdo jih podtika, pa še vedno ne vemo …”
Opravil sem potem še nekaj pregledov, ščitnico in take reči – pokazalo 
se ni nič.
Tri tedne pozneje, ravno ko sem mislil, da sem že varen, me spet na­
pade, še hujše, 48 ur popolne obmrlosti, vročine, potenja, slabosti. Zdaj 
so urologi prvič posumili na prostatitis. Predpisali so mi 28­dnevno kuro 
ciprometa; morda si že od tega nisem povsem opomogel. Ko me je tri tedne 
zatem, ravno sem odpeljal Klemna in Ano v šolo, spet začelo tresti – ti ne­
nadni napadi so tako hitri kot pri malariji –, sem se nekako odvlekel dvesto 
metrov naprej od šole v plačniški laboratorij in tam takoj oddal urin za 
urinokulturo, še preden bi mi na urgenci vbrizgali antibiotik. Preležal sem 
doma naslednje dneve in nazadnje pričakal izvid: ureaplazmični prostati­
tis. Se pravi, v prostato se mi je naselila bakterija ureaplazma, nenavadna 
po tem, da nima sten in da zato večina antibiotikov nanjo ne deluje (ker 
antibiotiki uničujejo celične stene). Bakterija je sicer zelo razširjena tako 
v moškem kot v ženskem urogenitalnem traktu, najti jo je pri 75 % vseh 
moških, in velja za “prijazno sopotnico”. Če pa se takole namnoži, jo je 
zelo težko zdraviti, še sploh v prostati, ker je nasploh dobro zavarovana 
pred vdori. Kadar do vdorov že pride, pa do vdiralca težko pridejo zdravila. 
Dajali so mi koktajl treh antibiotikov hkrati. Po treh tednih so me razglasili 
za ozdravljenega. Urolog je ob sklepni kontroli še vedno opozoril, da se 
s fičkom letnik '51 pač ne da voziti kot v najnovejšem mercedesu in da naj 
torej ne tekam toliko, še sploh ne po dežju.
Med zdravljenjem sem imel zelo žive sanje in v njih mi je nekoč nekdo, 
ki ga nisem prepoznal, mimogrede rekel: “Vaša gospa mama želi, da jo 
pospremite.” 
“Kam, na vlak?” V sanjah nisem vedel, da je mrtva, pomislil sem, da 
potuje domov na Hrvaško.
Ampak oni se je že obrnil in izginil v množici.
Zjutraj sem v  avtu sanje popisal Bernardi in nadaljeval: “Veš, če gre 
zdaj za nekakšno kupčijo, češ da naj ji odpustim in žalujem za njo in me 
v zameno neha matrati uroinfekt, potem se moram ravnati po vrlem Do­
stojevskem, ki je Bogu vrnil vstopnico za nebesa zaradi ene same solze, ki 
jo po nedolžnem prelije otrok – se pravi, reči moram, da imam pa že raje 
uroinfekt.”
276 Sodobnost 2017
Branko Gradišnik Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali
Leta 2011, mislim, sem prevajal Tima Parksa, briljantno Pri miru sedeti 
nas úči!, in tam naletel na naslednji odlomek, vzet iz učbenika urologije: 
“Treba se je zavedati, da so možnosti popolnega okrevanja od prostatitisa 
minimalne, pravzaprav jih sploh ni. Žrtve prostatitisa so ponavadi nemirni, 
nervozni, nezadovoljni individuumi, ki svojo mizerijo vlačijo od enega zdrav­
nika k drugemu, iskaje lek, ki ga nikoli ne najdejo. Urolog mora paziti, da ga 
ti ljudje s svojo nedostopno patologijo ne bodo demoralizirali. Nazadnje, po 
letih in letih, morda po desetletjih in desetletjih bolečine in prikrajšanosti 
bo velikanska večina takšnih pacientov, noseč po pet ali šest križev, svoj 
problem neogibno prepustila operacijski mizi.” 
Pozneje sem našel v strokovni literaturi še veliko podobnih trditev. A meni 
prostata vse odtlej hvalabogu dobro služi.
Ko sem vse to, seveda bolj na kratko in zagotovo z  več bizarnega 
humor ja, kot bi se spodobilo, povedal Michalu – podrobnejša različica 
za potrebe knjižne objave temelji na obsedenskih dnevniških zapiskih, 
iz katerih črpam tolikere reči, ki se sicer pozabijo – sem nazadnje dodal: 
“Sem pač pisatelj in pisateljem grejo vse mogoče reči po glavi. Če bi kdaj 
pisal o tem, potem bi bila najbrž pravljica. Mati terja zase sina in prihaja 
iz groba ponj. Sinu pa pomagajo miška, ker ji je dal košček kruha od svoje 
južine, taščica, ker ji je nekoč vrnil jajce v prevrnjeno gnezdo, in seveda 
Studio za varovanje zdravja.”
Potem smo pomolčali, saj k takim besedam ni lahko kaj pripomniti.
Knjiga Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali bo izšla pri Cankarjevi založbi.
Sodobnost 2017 277
Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Branko Gradišnik
Slovenska poezija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja doživela preboj 
iz monolitnega tradicionalizma v pluralizem ultra modernih in nekoliko 
pozneje tudi postmodernih poetik, ki so omogočile, da so se njene izraz­
ne in oblikovne možnosti razvile na širokem obzorju, ki ga je omogočilo 
 vnovično povezovanje s predvojnimi poetikami, odkritje slovenskih zgo­
dovinskih avantgard (Kosovel, Podbevšek, Onič) in pospešeno odpiranje 
v druge kulture. Ta svobodna širina je omogočala sobivanje tako različnih 
poetičnih načinov kot nikdar prej, ne glede na to, da so se kar naprej 
pojavljale tenzije in celo poskusi etatističnega in partijskega poseganja 
v literarno dogajanje. To velja še posebej za poskuse utišanja najradikal­
nejših pesniških pojavov. Pri tem pa je značilno, da v procesu zaviranja ali 
preprečevanja novih tendenc niso sodelovali samo partijski organi, ampak 
tudi pesniki tradicionalisti, ki so začutili, da so ogroženi njegovi privilegiji 
in do tedaj ekskluzivni položaj v slovenski poeziji. Tradicionalisti, ki so 
se neuspešno poskušali izviti iz ideoloških labirintov prvih povojnih let 
in njihove dirigirane estetike, so se čutili ogrožene od ultramodernistov, 
avantgardistov in še posebej od pesnikov, ki so svojo poezijo, objavljeno 
v študentski Tribuni in Problemih, razglasili za “eksperimentalno”. Za­
vračanje zgodovinskih nacionalnih arhetipov se je spreminjalo v ironijo in 
travestijo, pri tem je nastajal nov pesniški jezik, ki je s piedestala sestopal 
v vsakdanjost in prevzemal njeno govorico. Pesniki tradicionalisti – od 
Denis Poniž
Jani Oswald,  
Carmina mi nora
278 Sodobnost 2017
Razmišljanja 
o(b) knjigah
tistih, ki so se oblikovali kot “bardi revolucije”, do humanistov in inti­
mistov – niso razumeli obrata, ki se je zgodil z vdorom netradicionalnega 
pesniškega razumevanja sveta in položaja pesnika v njem. Zgodovinsko 
zaznamovana slovenska pesniška beseda, ki je vse do šestdesetih let 
prejšnjega stoletja nekaj veljala le, če je bila v službi zgodovine, naroda 
in, pozneje, revolucionarne kompartije, je doživela padec v prostor, kjer 
so kategorije, kot so zgodovina, narod in partija, imele enako veljavo kot 
vse druge, posebej tiste znotrajestetske, torej znak, zven, grafična podo­
ba. Nekdanji “načrt narodnega konstituiranja”, po katerem so se ravnali 
pesniki tradicionalisti, je zamenjal avantgardni “domislek”, hierarhijo vzvi­
šenega poetičnega izraza tradicionalistov je zamenjalo mallarméjevsko 
“naključje”, s katerim so pesniki eksperimentalne poezije oblikovali svoja 
besedila, ki niso bila več samo poetična, ampak so se širila v mnogo bolj 
odprt prostor subkulture. Kultura eksperimenta, avantgardnega izzivanja, 
iskanja novih možnosti za preseganje starih in preživelih formalističnih 
postopkov, kjer sta bila upesnjena “ideja” in “čustvo”, oba povzdignjena 
na piedestal občega in kolektivnega, je bila tudi prostor, v  katerem so 
mladi pesniki izrekli svoj posmehljivi, a tudi odločni ne! svojim starejšim 
pesniškim tovarišem. 
Posebej opazen in odmeven je bil vdor konkretne in vizualne poezije 
z neštetimi možnostmi ustvarjanja in distribuiranja poetičnih “izdelkov”, 
ki so se uspešno izogibali institucionalnemu nadzoru (in kaznovanju). Ker 
je bila v tistih časih sleherna natisnjena stvar predmet (nevidne in uradno 
neobstoječe) cenzure, nas ne presenečajo samozaložbe, ki so jih morali 
tvegati Dane Zajc, Veno Taufer in Tomaž Šalamun, da so lahko izdali svoje 
pesniške prvence. V času konkretne in vizualne poezije in njenega razcveta 
na Slovenskem pa so bili poskusi nadzora nad ročno izdelanimi publikaci­
jami OHO­ja ali nad mednarodnimi zborniki Westeast Francija Zagoričnika 
praktično nemogoči. Pretok poezije in informacij o njej je bil, kljub ideolo­
ški razdeljenosti Evrope, skorajda nemoten in prvič smo po drugi svetovni 
vojni vedeli, kaj se sočasno pesniškega dogaja po vsem svetu, še posebej po 
Evropi in Ameriki, na vzhodu in zahodu. Seveda, bile so bele lise, a  tudi 
o tem smo imeli informacije (Drago Bajt, Samizdat, kratek oris s primeri, 
1983). Srednja Evropa, katere del smo, je znova vzpostavila svoj kulturni 
integrativni modus, ki ga prvič razvila ob prelomu 19. v 20. stoletje.
Vse poznejše pesniške generacije, ki so nastopile v sedemdesetih in poz­
neje, so črpale iz teh spoznanj in poetičnih dosežkov, ne glede na to, ali 
predstavniki mlajših generacij vpliv priznavajo ali pa so prepričani, da so 
sami odkrili vse nove izrazne in oblikovne možnosti, s katerimi so nastopili 
Sodobnost 2017 279
Jani Oswald, Carmina mi nora Denis Poniž
v prostoru, ki je bil in ostaja pluralen, dialoško odprt za vse skrajne poskuse 
in v katerem je do danes nastalo na desetine izvirnih pesniških avtopoetik.
Leta 1957 rojeni Jani Oswald je vsekakor dedič opisanih premikov in 
dogajanj, čeprav bi bilo enostransko vse zasluge za njegov pesniški razvoj 
do stopnje, na kateri je danes, pripisovati “eksploziji” formalno­tehničnih 
in vsebinskih novosti, s katero je vstopila v prostor slovenske književnosti 
vizualna in konkretna poezija. Ne smemo namreč pozabiti, da prihaja 
Oswald iz dvojezičnega koroškega kulturnega prostora, da je njegova 
bilingvalnost povezana ne samo s slovensko avantgardo in njenimi ekspe­
rimenti, marveč tudi s podobnimi pojavi v moderni avstrijski poeziji, ki 
segajo vse do t. i. Spachskepsis, jezikovne skepse, ki je na prelomu 19. v 20. 
stoletje zaznamovala poetiko Stefana Georgeja, Rainerja Marie Rilkeja 
in Huga von Hofmannsthala (Brief des Lord Chandons an Francis Bacon, 
1902), filozofsko refleksijo pa je doživela pri Ludwigu von Wittgensteinu 
in Fritzu Mauthnerju. Dvom, da z jezikom ni mogoče zajeti in opisati tega, 
kar imenujemo “resničnost”, da med jezikom in resničnostjo zija nepre­
mostljiva razpoka, ki je niti pesniški, privzdignjeni, “nadrealni” jezik ne 
more premostiti, se je v pesniškem delu teh pesnikov samo poglabljal. V 
njihovi skepsi, da ne morejo stopiti iz začaranega kroga jezikovne determi­
niranosti, so se oblikovale subtilne variante “vdora v nezavedno”.  Zato iz 
teorij jezikovne skepse izhaja tehnopoetična “rešitev”, ki pesnikom ponuja 
možnost, da ustvarjajo v jeziku sorealnosti, ki je neodvisna od realnosti, a 
hkrati ti pesniki tudi začnejo raziskovati samo strukturo jezika kot duhov­
ne in materialne manifestacije medčloveškega sporazumevanja. Prek vseh 
poskusov, ki poezije ne razumejo več kot refleksijo realnosti, ampak kot sa­
mostojno, v pesniškem jeziku oblikovano sorealnost, se odpirajo tudi nove 
možnosti za mlado slovensko poezijo, ki se je oblikovala v osem desetih na 
Koroškem. Pesniki in pesnice, združeni okoli revije Mladje, so živeli v za­
pletenem času in v prostoru, ki ga je dominantno obvladovala ena kultura, 
ki je v tistem času drugi, manjšinski kulturi komajda priprav ljena priznati 
kakšno bivanjsko možnost. A generacija pesnikov, ki je po vseh merilih 
bilingvalna, uspe ta bilingvizem, ki ga starejše generacije tedaj vidijo še kot 
nevarnost in grožnjo za (nasilno) asimilacijo, obrni ti sebi v prid. Slovenski 
in nemški jezik zanje nista več rivalska jezika,  ampak dve možnosti vstopa 
v isti poetični svet, ne da bi z vstopom v oba jezika diskriminirali enega 
ali drugega, da bi eden ali drugi prevladal in s tem  (potencialno) zanikal 
drugega. Oba jezika odpirata v vedno bolj global nem, torej nacionalnim 
kategorijam nenaklonjenem svetu podobne  probleme in stiska obeh jezi­
kov postaja vedno bolj identična. 
280 Sodobnost 2017
Denis Poniž Jani Oswald, Carmina mi nora
To je začetek oblikovanja posebne avtopoetike, ki ji je Jani Oswald 
ostal zvest od prvenca, zbirke Zaseka (1985), prek zbirk Babylon (1992) in 
Pes Marica (1994), Frakturen (2007), Andante Mizzi (2010), Quaran Tanja 
(2013) ter vse do najnovejše, ki je izšla z letnico 2016 pri celovški založbi 
Drava. Njen naslov je pomenljiv: Carmina mi nora, kar zbirko pomensko 
odpira v kar nekaj smeri: povezuje jo z eno prejšnjih zbirk, Pes Marica, torej 
“majhne pesmi” in “pesmarica” nastopajo in korespondirajo v Oswaldo­
vem pesniškem svetu, odpirajo prostor pesniške re­lokacije, hkrati so to 
“nore” pesmi, ki vodijo v smeri absurdizma in nonsens poezije, oboje pa je 
povezano še z dvema inspirativnima viroma Oswaldove poezije. Poetični 
absurdizem, besedne in zvočne igre, na glavo postavljeni pomeni, ironični 
obrati od konvencij v njihovo zanikanje so značilni za nemškega pesnika 
Christiana Morgensterna (1871–1914), še posebej za tisti del njegovega 
pesnjenja, ki ga poznamo pod oznako “obešenjaške pesmi” (Galgenlieder). 
V teh pesmih je Morgenstern skozi svoje besedne (pomenske in zvočne) 
bravure ironiziral svet meščanske (a)morale, a ne nazadnje tudi literature, 
ki je nastajala v tem okolju. Posmehljiva pesnikova distanca do vsega, kar 
je imelo pomen “vrednote”, je Morgensterna pripeljala do nekega drugega 
jezikovnega roba kot pa pesnike jezikovne skepse, vendar jim je skupno to, 
da niso več verjeli v sistem vzročnosti, ki napaja poezijo in prihaja vanjo iz 
realnega sveta, ampak so to vzročnost odkrivali v na novo uporabljenem, 
pravzaprav “izumljenem” jeziku. V obeh primerih smo priča sestopu do 
jezikovnega podtalja, do tistih globin, v  katerih je bil jezik “izumljen”, 
a smo na to “stanje narojenosti jezika” pozabili. V tem pogledu so tako 
pesniki jezikovne skepse kot tudi Morgenstern predhodniki dadaistov in 
nadrealistov; marsikateri element iz poetike dadaizma in nadrealizma pa 
se pojavlja, kot drobci jezikovnih domislic in včasih zapletenih besednih 
iger, tudi v Oswaldovi poeziji.
 Druga inspiracija Oswaldove poezije pa pesnika povezuje z  Dunaj­
sko skupino (Die Wiener Gruppe), ki se je oblikovala sredi petdesetih 
let okoli H. C. Artmanna, sestavljali pa so jo Friedrich Achleitner, Kon­
rad Bayer, Gerhard Rűhm in Oswald Wiener, sopotniki pa so bili tudi 
avantgardistič ni oziroma konkretistični pesnici Elfriede Gerstl in Frie­
derike  Mayröcker ter pesnik Ernst Jandl. Artmannova ideja spontane­
ga “poetičnega  akta”, “besednega udarca v prazno” ima veliko skupnega 
z nadrealistično  “avto matično pisavo”, a tudi s konkretno poezijo in njeno 
zaznavo in izpostavljanjem “jezikovnega materiala”, ki je v tradicionalni 
poeziji skrit in neviden, v konkretni pa privre na dan, se pojavi vsem na 
očeh, deluje s  svojo “materialnostjo” in “robustnostjo”. Jezik tudi za 
Sodobnost 2017 281
Jani Oswald, Carmina mi nora Denis Poniž
 Dunajsko skupino ni več samo golo sredstvo in medij, je predmet po sebi 
in od pesnika je odvisno, kako bo ta predmet naredil za svojega, enkratne­
ga in neponovljivega, kako bo skozi pesniški spontani akt stopil v prostor 
jezika, ki mu je izpodmaknjen njegov slovarski temelj, njegova apriorna 
nominalnost in semantična določenost.
Vsi postopki, ki preoblikujejo zavest o poetični uporabi jezika, o sami 
naravi jezika, ki skozi poetično funkcijo postane jezik sorealnosti, se poja­
vijo že v zbirki Babylon, ki že z naslovom opozarja na “nečistost” uporabe 
jezika; v tem primeru Oswald meša slovenščino in nemščino, bodisi da 
pesmi nastajajo kot slovenske in nemške dublete (Stavkajo stavki, Sätze 
streiken) bodisi da se jezika “srečata” v eni pesmi (Jaz ich). V obeh prime­
rih se pesnik iz enega jezika vrača v drugega in spet odhaja nazaj v prvega; 
jezika se na ta način približujeta drug drugemu, razkrivajo se njune po­
dobnosti, a tudi razlike. Vendar med jezikoma ni nikakršne napetosti ali 
celo sovražnosti, saj pesnik oba uporabi za artikuliranje podobnih sporočil. 
V obeh upo rabljenih jezikih je problematizirana temeljna kulturna drža, 
s katero se identificirajo bralci “klasične” poezije, napisane v “njihovem” 
jeziku: to pa je izključevanje in zavračanje vsake druge možnosti, ki izvorno 
ne pripada “našemu” jeziku.
V poznejših Oswaldovih zbirkah se slovenščini in nemščini občasno pri­
družijo še italijanski in angleški izrazi, frazemi in stavki. Proces “spajanja” 
jezikov, njihovega medsebojnega pomenskega in zvočnega oplajanja, se 
v zbirki Carmina mi nora še poglobi. Pesmi v njej so jezikovno tako preple­
tene, da so na prvi pogled komaj berljive, še posebej ker so besede večino­
ma razzlogovane in se prosto stoječi zlogi povezujejo z zlogi drugih besed, 
“razstavljenih” na podoben način. Nastajajo “poetični” neologizmi, cele 
verige in nizi neologizmov, ki ustvarjajo posebno zvočno podobo, v katero 
se vtihotapljajo posamezni pomeni, največkrat parafraze tradicionalnih 
sporočil, ki konstituirajo družbo, posebej družbo na Koroškem (npr. pesem 
Naš ded iz zbirke Pes Marica ali pesmi Fete blance in Furt wohl muss iz zbir­
ke Andante Mizzi). Oswalda ne zanimajo samo knjižni jeziki, ampak tudi 
njihovi slengovski in narečni odvodi, jezik kot vedno nova in drugačna 
mešanica najrazličnejših možnosti, ki nastanejo ob trku različnih jezi­
kovnih ravnin. Vsaka naslednja pesniška zbirka je nadgradnja vseh prejš­
njih, je nekakšna rekapitulacija možnosti, ki pesnika postavljajo v sredico 
vseh uporabljenih jezikov, predvsem obeh dominantnih, slovenskega in 
nemškega, a tudi italijanščine in angleščine ter drobcev nekaterih drugih 
jezikov (srbskega, hrvaškega, latinskega). 
282 Sodobnost 2017
Denis Poniž Jani Oswald, Carmina mi nora
Carmina mi nora oz. Carmina minora (zbirka nosi oba naslova in pod naslov 
Pesmi/Gedichte) je tako prostor, v katerem se poezija tega  “Post slo ven ca” 
(tako se je Oswald sam poimenoval pred leti) nenadoma razpre v pahljačo 
različnih recepcijskih možnosti. Bralec se lahko poljubno sprehaja med 
verzi/vrsticami, sledeč posameznim besedam v njih, včasih razstavljenim 
na nepričakovane načine, ki iz ene besede ustvarijo dve oziroma omo­
gočijo, da se prosto stoječi zlogi besed spajajo z zlogi drugih, na podoben 
način razstavljenih besed. Ob semantični podobi je enako pomembna 
tudi vizual na. Nobena od pesmi v zbirki nima več izpostavljene osrednje 
“ideje”, okoli katere bi pesnik strnil najustreznejša, ritmično, zvočno in 
pomensko harmonizirana besedna sredstva, ustvaril celoto z asociativni­
mi, a vseeno tudi vzročno­kavzalnimi sporočili. Pesem (p)ostaja razbita, 
fragmentirana oblika z izrazito izpostavljeno grafično podobo, posamezne 
besede so večkrat nosilke pomenov, ki jih lahko le pogojno asociativno 
povezujemo s  sosednjimi besedami in njihovimi pomeni, včasih samo 
slutimo, še posebej, če nismo posvečeni v določene lokalizme, ki rabijo 
Oswaldu za oblikovanje uporniške drže in zavračanja vseh vrst konvencij, 
od religioznih, narodopisnih, političnih, konzumentskih, newageevskih. 
Jezik, ki skozi poetični diskurz kaže na vsakovrstne zlorabe jezika, se spre­
minja v tok jezikovnih domislic, ki jih pesnik odkriva v vsakdanji govorici, 
a so, prav zaradi prej omenjenih konvencij, skrite in jih zlahka prezremo. 
V poeziji Carmine mi nore, kakor jo Jani Oswald razume na obzorju vseh 
v prvem delu tega poročila omenjenih pesniških tradicij, pa se konvenci­
je skoraj povsem razblinijo, saj nobena beseda nima in noče imeti zgolj 
slovarskega pomena, nobena ne pripada samo jeziku, iz katerega prihaja, 
ampak se vsaka posebej in vse skupaj “sprehajajo” med jeziki, ustvarjajo 
“mostove” in “prehode” (pesmi Poljub nost  ne, Am ach   Bach, Ob pot   oku, 
Mojcal), zaradi katerih tudi tiste najbolj vsakdanje besede v novem kon­
tekstu učinkujejo nenavadno, presenetljivo, celo bizarno in so na videz 
ločene od znanih pomenov. Zato je pesmi v  zbirki pesnik upravičeno 
poime noval “male” in “nore” pesmi, saj se izmikajo vsem tistim pravilom, 
ki naj bi veljala za “poetična”; enako “male” in “nore” so v slovenščini kot 
tudi v nemščini. 
Poezija Janija Oswalda je od začetnih zbirk naprej zvesta sama sebi, 
kar z drugimi besedami pomeni, da pesnik ves čas natančno in skladno 
s temelj nimi izhodišči svoje avtopoetike razvija vedno nove izrazne mož­
nosti, s katerimi se vpenja v obe kulturi, slovensko in nemško. 
Oswaldova poezija ima v sodobni slovenski liriki posebno mesto, kakor 
ima posebno mesto v Oswaldovem opusu nova zbirka Carmina mi nora. 
Sodobnost 2017 283
Jani Oswald, Carmina mi nora Denis Poniž
Zdi se, da je postavljena na geografsko in kritiško, nemara tudi recepcijsko 
obrobje, izmikajoča se pričakovanjem konvencionalnega branja in razu­
mevanja poezije, samosvoja in brez generacijske podpore. Vendar pa je 
hkrati tudi ena najprodornejših, njeno iskanje po nedotaknjenih plasteh 
jezika, posebej tistega, ki po splošnem prepričanju ne velja za “poetično”, 
je dosledna, natančna in estetsko prepričljiva pot v  sredico jezikovnih 
enigem. Vsaj za tistega bralca, ki pozna še kaj drugega od danes priznanih 
slovenskih pesniških struktur.
284 Sodobnost 2017
Denis Poniž Jani Oswald, Carmina mi nora
V Kaliforniji rojena pisateljica in literar­
na kritičarka je študirala angleščino in 
zgodovino na Univerzitetnem kolidžu v 
Dublinu; magistrirala je z nalogo o Tho­
masu Wolfu. Kmalu po prvih knjižnih 
ocenah in novinarskih prispevkih je 
po stala del stalne ekipe časopisa Irish 
Times; pisala je o umetnosti, arheolo­
giji, zgodovini, arhitekturi, geografiji, 
izvirni in prevodni književnosti, športu 
in svoji posebni ljubezni – konjih. Danes 
je Eileen Battersby eno najuglednej­
ših irskih kritiških peres na področju 
umetnosti in književnosti. Že štirikrat 
je dobila državno nagrado za novinarja 
leta na področju umetnosti, leta 2012 
pa tudi državno nagrado za kritika 
le ta. O knjigah piše že od leta 1984, 
lani pa je izšel njen literarni prvenec 
Teethmarks on My Tongue (Sledi zob 
na mojem jeziku), nenavaden roman o 
odraščanju, in naletel na izjemno pozi­
tivne odzive. Že leta 2009 je izdala ne­
literarno delo Second Readings: From 
Beckett to Black Beauty (Druga branja: 
od Becketta do Črnega lepotca), leta 
2011 pa memoarsko prozo z naslovom 
Ordinary Dogs – A Story of Two Lives 
(Navadna psa – zgodba dveh življenj). 
Eileen Battersby živi v grofiji Meath na 
Irskem – s svojimi konji.
In kje natanko naj začnem svojo zgodbo? 
Večini pripovedi o  osebnih izkušnjah je 
skup na ena tema – starši kot sovražniki. 
Moji niso bili. Predstavljali so pač mojo 
naj zgodnejšo izkušnjo s človeškimi bitji in 
zaradi njih, predvsem zaradi očeta, sem se 
navadila ljudi opazovati, razbirati njihove 
obraze, iskati na njih namige, ne pa se z nji­
mi neposredno zapletati. Doma je zmerom 
vladala čisto rahla napetost, komaj opazna, 
vendar je bila. Nismo si bili blizu … komajda 
smo se poznali. Smo pa bili zmerom vljudni: 
“Dober dan” v  predsobi, “So časopisi že 
tukaj?”, ali pa v kuhinji, pri zajtrku: “Lahko 
dobim sirup?”, “Mi daš, prosim, mleko?”, 
zmerom olikani z izjemo očetove ironije, ki 
je lahko udarila na različnih ravneh, odvisno 
od njegovega razpoloženja.
Materino brbljanje je bilo nepretrgan tok 
klepetave zavesti, ki ni bil nikomur izrecno 
namenjen. Vsi trije smo skupaj bivali v hiši, 
za katero bi lahko rekli, da je bila odlična, in 
ozračje v njej je bilo podobno tistemu v ka­
kem penzionu v  Parizu ali Berlinu – dveh 
Eileen Battersby
Sledi zob 
na mojem jeziku
Sodobnost 2017 285
Tuja obzorja
mestih, v katerih so se navadno odvijale moje dnevne sanjarije. Oče je bil 
vzvišen; precej zaverovan v svojo predstavo o sebi kot pripadniku stare 
bogataške družine – kar nismo bili čisto zares, ampak še kar blizu. Tudi ni 
obsojal grešnikov; nikoli ni bil odvetnik ali pravnik. O njem so govorili kot 
o sodniku, ker je imel, tako kot njegov oče in pred njim njegov ded, ostro, 
skoraj “spolno pronicljivo” oko za dobrega konja – gospod Montgomery je 
venomer to govoril in večkrat izzval vznemirjenje, odvisno od družbe. Oče 
je bil veterinar, ki so ga po vsej državi Virginiji in še zunaj nje upoštevali 
kot vodilnega strokovnjaka za okvare sklepov in poškodbe kosti ter s tem 
povezane težave. Verjel je v čas in potrpljenje kot terapijo, odvisno od ene­
ga samega ključnega dejavnika – temperamenta poškodovanega osebka. O 
svojih pacientih je govoril kot o “osebkih” in do njih je bil veliko bolj soču­
ten kot do lastnikov. Ena njegovih strasti so bili rodovniki in parjenje in 
njegovo mnenje je vedno štelo. Vzredil je nekaj odličnih čistokrvnih konj, 
med njimi Monticella, ki bi dosegel veliko slavo, če ne bi imel te smole, da 
se je pojavil v istem času kot redek genij, Secretariat, čudovit dirkalni konj, 
ki ni manjkal na nobenem seznamu stotih najboljših ameriških športnih 
konj vseh časov. Moj ded je vzredil zmagovalca kentuckyjskega derbija, 
Holy Graila, za očeta, ki je bil zelo visok in impozanten na pogled – pov­
sem v skladu s svojimi visokoletečimi predstavami. Mati je bila drobna, 
kot punčka. Jaz sem malo nadpovprečno visoka, imam pa nekoliko daljše 
noge, kot je običajno; kar pride pri ježi konj zelo prav.
Očeta sta poleg konj obsedali še dve osebnosti: Thomas Jefferson – od 
tod Monticello – in Edgar Allan Poe, ki je bil kot otrok v reji v Richmon­
du, pozneje pa se je vrnil v mesto. Na mater je oče gledal kot na domačo 
živalco, ki je nekako postala del njegovega gospodinjstva. Bila je živahna, 
odločena, da bo srečna, in je vlogo južnjaške lepotice igrala s sproščenost­
jo, ki je že mejila na parodijo. Pravzaprav je bila iz Toleda v Ohiu. Ampak 
k temu se bom še vrnila. Mati je gojila naglas iz V vrtincu in je navadno 
zvenela veliko bolj južnjaško kot oče. Spominjam se, kako se je neka nova 
služkinja – ime sem pozabila – vsakokrat, ko je mati spregovorila, ugrizni­
la v ustnico, dokler ni vendarle ugotovila, da se ne norčuje iz nje; gospa 
Stockton Defoe je res tako govorila, vsaj večino časa.
Oče jo je gledal in se togo, prisiljeno smehljal ter izjavljal, da se je poročil 
s “posvojeno hčerko Juga”.
Njene dneve so polnili obiski frizerjev in kozmetičnih salonov ter na­
kupovanje; hodila je na tako imenovane “zen seanse” in izvajala jogo ter 
v glavnem hodila očetu čim bolj spoti, tako da me je spominjala na psička, 
286 Sodobnost 2017
Eileen Battersby Sledi zob na mojem jeziku
ki se umika pred metlo, ko ta pometa tla. Kar naprej sem razmišljala o psič­
kih, ker mi psa nikoli niso dovolili imeti. Mati ni marala hišnih ljubljenčkov, 
čeprav sicer ni kazala kaj dosti zanimanja za dom, za katerega je skrbela 
naša gospodinja, gospa Faulkner, ki je gledala na življenje na splošno z ne­
bogljeno resnobo, na naše gospodinjstvo pa z mračno predanostjo. Obnašala 
se je, kot da je njeno izrecno poslanstvo, da nas spravi skozi ure, letne 
čase in dolga, dolga leta. Namesto da bi sprejemala naročila od matere, je 
gospa Faulkner sama odločala in poročala o dnevnih načrtih; o opravkih, 
popravilih, nakupih, delu. Mati se je na te sezname odzivala, kot da so 
vse to njene zamisli. Kadar je slišala, da bomo prebarvali kako sobo ali 
dvignili kako preprogo, je navdušeno soglašala in dodala, da je že skrajni 
čas. Oče je imel trdna stališča o mnogočem, vključno s  tapetami. Naše 
stene so bile pobarvane. Nekatere sobe so bile rumene, veliko rumene je 
bilo; imeli smo močne modre ter nežne zelene in sive odtenke. Hiša je bila 
čedna, polna svetlobe iz velikih oken. Bilo je veliko slik in starinskih grafik 
in tudi elegantno uokvirjenih fotografij, navadno konj. Ne spominjam se 
nobene foto grafije ljudi, kar pravzaprav ni tako presenetljivo … Oče je kupil 
ali morda podedoval – nisem prepričana – tudi tri manjša dela slavnega 
angleškega umetnika Stubbsa, moža, ki je naslikal Whistlejacketa.
Kolikor daleč se spominjam, je bila v moji sobi velika grafika konja, vide­
ti je bil vojaški, celo kot da je v vojni, čeprav jezdeca ni bilo. Ob njem sem 
zmerom pomislila na disciplino, ne na svobodo. Nekega dne sem listala po 
veliki knjigi o umetnosti in bila je tam, tista grafika iz moje sobe, izvirnik 
so hranili v windsorskem gradu blizu Londona v Angliji. Njen avtor je bil 
Leonardo da Vinci. Imeli smo nekaj originalnih Wyethovih slik; z dedom 
sta se poznala. Večina jih je visela v sprejemnici – tam je mati rada gostila 
svoje družbice. Ob kosilih ter popoldanskih čajih in prigrizkih je prišel do 
izraza ves njen trud, da bi postala nesporna južnjakinja. Nosila je obleke iz 
tanke, bele, gazi podobne tkanine in njen histerični smeh je plaval visoko 
nad mrmrajočimi vsakdanjimi pogovori. Žene so prihajale, ne iz prija­
teljstva do matere, ampak ker je v družbi očitno nekaj pomenilo, če si bil 
povabljen v sodnikovo hišo, četudi povabilo ni imelo nič opraviti z njim.
Jaz sem bila prepuščena sama sebi; v hiši, polni knjig – v usnje vezanih 
del o zgodovini in vojnah, o znanosti in konjih ter obsežne zbirke lepo­
slovja devetnajstega stoletja, Jane Austen, Balzaca, Trollopa, Dickensa, 
Walterja Scotta, Thomasa Hardyja in, kar je bilo najboljše od vsega, Rusov: 
Turgenjeva in Dostojevskega – kar je zanimalo očeta. Ni se mi bilo težko 
zamotiti, nikoli mi ni bilo dolgčas.
Sodobnost 2017 287
Sledi zob na mojem jeziku Eileen Battersby
In seveda je bilo tudi dvorišče s konjskimi hlevi, nekakšna pravljična de­
žela s konji, tremi redno zaposlenimi delavci in vedno prisotnim gurujem, 
okrogloličnim starim Billyjem Bobom, ki je živel za ta velika, skrivnostna, 
lepa bitja. Čeprav ni mogel biti tako star, kot je bil videti, je krevsal naokoli 
kot kak veteran državljanske vojne in se pogovarjal z vsakim čistokrvnim 
konjem, za katerega je skrbel, kot bi bil njegov otrok edinec. Nikoli se ni 
preoblekel; živel je v črnem suknjiču, ki se je svetil od nesnage življenja in 
ni več premogel niti enega gumba. Njegova rumenkasta srajca je bila nekoč 
bela. Hlače so bile čez trebuh raztegnjene, zadaj pa so se povešale, in nje­
govi scefrani škornji so bili tiste vrste predmet, ki pritegne slikarjevo oko. 
Res je od njega vel tako oster vonj, da je bil že več kot zgolj vonj; njegova 
osebna aroma je bila neponovljiva mešanica umazanije in znoja, tobaka in 
alkohola ter borovega mazila s pekočim vonjem po mentolu, ki ga je kar 
naprej vtiral v ljubezen svojega življenja, svojega varovanca očetovih let, 
nekoč skoraj šampionskega dirkalnega konja Monticella, pohabljenega od 
artritisa, ki mu je bila predanost Billyja Boba v ljubečo oporo.
Ob opazovanju Billyja Boba z Monticellom sem začela spoznavati, kaj je 
ljubezen, o empatiji me je naučil več, kot me je kadar koli kateri od staršev. 
Kako je Billy Bob oboževal tistega lepega, kronično šepavega rjavca! Oče ni 
mogel konja niti pogledati, mislim, da ga je bolelo – vem, da ga je bolelo –, 
ko je videl, kako Monticello krevsa naokoli, počasi in negotovo, vendar 
je bil zadovoljen ob zavesti, da je konj živ in da ga ima rad nekdo, ki zna 
imeti rad veliko bolje, kot bi bil sam kadar koli spodoben. Da bo Monticello 
lahko živel, dokler bo hotel živeti, Billy Bob bo poskrbel za to, z njegovim 
blagoslovom in obenem najboljšo veterinarsko oskrbo ter zdravili.
O globini očetovih čustev do njegovega konja ni bilo dvoma. Po drugi 
strani pa je mater komaj prenašal, ne več ne manj. Če je bilo nekoč dru­
gače, kar je moralo biti, jaz tega nisem videla. Živel je v svojem svetu, iz 
katerega je bila ona izključena; koprnela je po njegovi pozornosti, njegovi 
naklonjenosti, in ja, res sta bila nenavaden par, tako nenavaden kot moje 
oči, za katere mi je bilo vseeno do devetega rojstnega dne, ko sem odkrila, 
da sem spaka. Oče je redko kaj vprašal o mojem jahanju, ko sem dobila 
prvo tekmo na državni ravni, pa mi je pri znanem podjetju v Angliji s 
kraljičinim certifikatom naročil jahalne škornje. Izdelani so bili ročno ob 
pomoči kopita, narejenega po moji meri, ki so jo dobili iz odlitka mojih 
čevljev. Angleško usnje je bilo mehko in temno rdečkasto, skoraj enake 
močne barve kot Monticello. Tako lepi škornji; tako elegantni, z nadihom 
osemnajstega stoletja in vse tradicije konjeništva, veščine vseh časov. Tisti 
288 Sodobnost 2017
Eileen Battersby Sledi zob na mojem jeziku
škornji so zame romantični, ker so zame konji romantični junaki, močni, 
a pasivni, ranljivi. V Monticellovem nemočnem, pogumnem dostojanstvu 
je bila nekakšna žlahtnost, ki jo moram v človeškem bitju šele odkriti. Biti 
moram previdna; kadar rečem kaj takega, so ljudje užaljeni. Ko mi je oče 
dal škornje, je rekel samo, da je slišal, da sem dobro jahala, in da upa, da 
mi bodo prav. In to je bilo bolj ali manj to.
Ni me motilo. Vedela sem, kakšno srečo imam; hlevi s konji tik pred 
kuhinjskimi vrati. Ob koncih tedna mi ni bilo treba hoditi pomagat v lokal­
no konjušnico, da bi si prislužila uro na šolskem konju. Na razpolago sem 
imela vrsto nadarjenih, svojeglavih žrebet in lahko sem jahala katerega 
koli konja, ki se je Billyju Bobu zdel primeren. Očetu so kot slabe terjatve 
pogosto ostali konji. Če so računi za kakega poškodovanega konja postali 
previsoki in so ga lastniki zapustili, se je zdelo, kot da oče tega sploh ni 
opazil, in konj je preprosto ostal v ogradi ob jahalnici. Na voljo sem imela 
objekte in opremo nekdanjega velikega konjarskega podjetja; ded, tisti, 
ki je vzgojil zmagovalca derbijev, je bil odličen trener. Oče je bil sicer od 
rojstva del tega, vendar se je odločil postati veterinar in se specializirati 
za konje. Ko je bil mlad, so morali študenti iz Virginie in Marylanda na 
univerzo v Georgii, ker je bila tam najbližja fakulteta za veterino, zato se 
je zdelo, da je oče strasti svojega očeta obrnil hrbet – pa ni bilo tako. Samo 
stvari se je loteval na drugačen način.
Tik za kuhinjo, nekaj korakov skozi sadovnjak, po poti med vrstama 
dreves, je bilo dvorišče, moj zasebni paradiž. V hlevih je bilo prostora za 
približno šestdeset konj, in čeprav se ne spomnim, da bi bili kdaj več kot 
do polovice polni, to še vedno pomeni trideset konj – in nekateri med njimi 
so se mi bili več kot pripravljeni pustiti jezditi. Tam je bil Billy Bob in on 
je o konjih vedel vse – in menda so konji vedeli, da jim zna ta mali mož 
brati misli in prepoznavati njihove potrebe. Bilo je čudovito in jaz sem 
to do kraja izkoristila. Za kakršen koli pritisk nase sem bila povsem sama 
kriva. Niti za to mi ni bilo treba skrbeti, kako bom prišla na kak lokalni 
dogodek. Zmerom je bil tam kak konjar, ki mi je pomagal natovoriti in me 
peljal, dokler nisem mogla sama voziti džipa. Voziti sem se želela naučiti 
iz logističnih razlogov, ne zaradi najstniške samostojnosti. Kmalu mi je po­
stalo jasno, da moram znati voziti, ker na poti na tekmo nisem hotela biti 
sopotnica – zaradi priprave v glavi sem hotela biti sama s sabo. Zmerom 
sem bila zelo živčna, srce mi je razbijalo in ugotovila sem, da pomaga petje, 
da me pomirja. Predvsem pa sem se zavedala, da je od doma do univerze, 
seveda Thomasa Jeffersona v Charlottesvillu, približno sedemdeset milj – 
morala sem se zanesti, da jih bom, ko bo prišel čas, sposobna prevoziti 
sama in vleči za sabo prikolico.
Sodobnost 2017 289
Sledi zob na mojem jeziku Eileen Battersby
Drobni rituali v zvezi s pripravo na nastope, nega konja, priprava opre­
me, likanje srajc – edino, kar sem sovražila, čeprav so me večkrat kot ne že 
čakale v predalu – so bili skoraj tako prijetni kot sam dogodek. Tekmovati 
je bilo krasno, presenečalo me je. Nobene gotovosti ni bilo, ne kot pri iz­
pitih. Bilo je izziv. Postavila sem si cilj: hotela sem biti članica konjeniške 
ekipe virginijske univerze. Vedela sem, da ne bo lahko; to je dežela konj 
z mnogimi bogatimi očeti, ki podpirajo svoje sinove in hčere; očeti, ki so 
več kot pripravljeni pripeljati dobre konje iz tujine. Veliko bolj tekmoval­
nimi očeti, kot je bil moj; morda bi bilo drugače, če bi bila sin, ki bi dirkal. 
Potem bi oče lahko opazoval, kako jezdim enega njegovih konj derbijski 
zmagi naproti. Ne vem; nikoli nisem vedela, kaj se očetu mota po glavi.
Nekoč v  prihodnosti, sem si mislila, si bom našla mirno službo na 
oddelku za fiziko kake univerze; predavala bom in poučevala in ob tem 
raziskovala nočno nebo ter iskala kako pozabljeno zvezdo ali ozvezdje, še 
lepše od samih nebes. Zelo nejasno, vem, ampak že od prvih šolskih let 
sem skušala prebrati vse, kar sem le mogla, o Galileu, o njegovem preuče­
vanju kometov, in o Keplerju, in še dlje v preteklost vse do Kopernika, ki 
je vplival na Galilea; vsa ta odkritja so jezila besne papeže, ki so v znanosti 
videli žalitev Boga.
Moja soba je bila polna kart nočnega neba, ki so bile enako mamljive kot 
slike, vendar veliko bolj prepričljive, saj sem vedela, da so točne. Na stropu 
sem imela celo z risalnimi žebljički pritrjen plakat z Galilejevimi risbami 
Mlečne ceste in Gostosevcev, zraven pa veliko fotografijo zvezdnih kopic, 
posneto iz vesolja. Rumenih in rdečih, ki so nastale pred približno petde­
setimi milijoni let, v desnem kotu pa je bila bela lisa veliko mlajše kopice, 
stare okrog štiri milijone let. Čudovite reči, predstavljala sem si, kakšno 
vznemirjenje je moral občutiti Galileo. Seveda sem imela srečo. Oče je za 
mojo obsedenost z znanostjo gojil nekakšno odmaknjeno zanimanje. Kdaj 
pa kdaj me je presenetil, tako kot tistega dne, ko je stopil v kuhinjo in vrgel 
predme broširano knjigo. Bilo je zgodaj zjutraj in odpravljala sem se na 
ježo, sedela sem in jedla koruzne kosmiče in napol brala, kar je pisalo na 
škatli, ter glasno goltala in požirala, ne da bi žvečila. Knjiga je glasno plosk­
nila na mizo; bila je Brechtova igra o Galilejevem življenju. Da mi je oče 
dal to igro, je bilo zame dokaz, da gleda ne te moje junake kot na resnične 
ljudi, ki so nekoč živeli. In imela sem srečo, svet umetnosti in kulture, 
športa, zgodovine mi je bil odprt, lahko sem stopila vanj. Ničesar od tega 
nisem nikoli jemala za samoumevno, vsaj mislila sem, da ne, ampak vse 
je bilo tam – ponujeno, da raziščem, če me zanima, in me je. Toda ljudje 
so me pomilovali zaradi tragedije, ki me pravzaprav ni izrazito prizadela. 
290 Sodobnost 2017
Eileen Battersby Sledi zob na mojem jeziku
Seveda me je otopila in na neki način čustveno ohromila. Podobe so ostale 
žive, čeprav nerealne, kot gledališka predstava, samo brez zvoka. Obrazi 
so se premikali v tišini in izražali grozo. Usta so bila široko odprta in so 
oblikovala besede, brez zvočnega zapisa, kot v nočni mori, in nisem mogla 
ugotoviti, kaj govorijo. Predvsem je bila čudna koreografija, zaradi katere 
se je zdelo, kot da je bilo vse skupaj načrtovano zato, da bi šokiralo mimo 
vozeče in pešce, ki so se pač znašli tam in se zavedali, da bi kogar koli od 
njih lahko zadel smrtni strel – pa je bila sreča na njihovi strani.
Moji teleskopi so bili pritrjeni na stojala. Najmočnejši je stal ob oknu, ki 
se je odpiralo na majhen balkon. Kako bi se lahko pritoževala? Toliko sem 
imela in nihče razen gospoda Faulknerja ni nikoli rekel, da sem razvajena. 
Edino, kar sem še pogrešala, je bila prijateljica, in tistega dne, ko je prišla k 
meni Mitzi, sem vedela, da sem jo našla – ali bolje, da si me je ona izbrala.
Mati je zmotno imela moje teleskope za fotoaparate in ji je bilo tistega 
večera, ko je stopila v moj brlog in me prosila, naj jo slikam, strašno nerod­
no. “Eno tako sliko, veš, da jo boš lahko imela tukaj. Da jo boš povečala in 
uokvirila, ne bi bilo to srčkano? Najin skrivni posnetek, in ti bi ga naredila.” 
Ko sem ji povedala, da tisto niso fotoaparati, je njen nasmeh oledenel. 
Potem je pobesnela, mahala je z rokami in govorila, kako je obupala nad 
mano, zaradi mojih velikih zob in čudnih oči, mojega molka in “vsega 
časa, ki ga prebijem v hlevih, med tistimi nevarnimi živalmi in njihovimi 
iztrebki in umazanijo in prahom, to ne more biti zdravo”. Rekla je, da je 
moja soba krasen prostor, “ampak strahotno resnoben”. Tako kot mene 
je tudi samo sebe presenetila, ko je uporabila besedo “resnoben”, ker je 
bila tako določna in je tako natančno opisala sobo. Res zanimiv uvid, ne 
bi pričakovala od nje, da bo kaj takega rekla.
Ko sem imela trinajst ali morda štirinajst let, je nekaj mesecev prirejala 
epske nakupovalne pohode, ki so navadno dosegli vrhunec v poznem ko­
silu v imenitni restavraciji z imenom Urni stolp. Tam je bil pianist, eden 
ali več, čigar naloga je bila igrati dobro znane melodije iz filmov; lahkotno, 
cingljajoče igrati v slogu, ob kakršnem bi oče ponorel. Uboga mati, kako 
radostno se je smehljala, ko je prepoznala Larino pesem iz Doktorja Živaga 
ali tisto slavno ljubezensko pesem iz Botra, filma, v katerem ni uživala, 
zaradi nasilja. Hotela je, da bi bilo vse lepo; da bi bil svet poln cvetja, lepih 
oblek in lepo koreografirane romantike, ne kot v resničnem življenju.
Strmela sem v  strop svoje sobe, cele ure, to sem počela. Tisti plakati 
z ozvezdji so nekako oživeli; predstavljala sem si komet, ki šine čez nebo, 
Sodobnost 2017 291
Sledi zob na mojem jeziku Eileen Battersby
nebeški sel, nekakšen nestanoviten bog v obliki pobalinske zvezde, poro­
jene iz plinov, ki brbotajo nekje tam, v pobesneli poeziji Kopernikovega 
sončnega sistema. Zlahka sem se prepustila vznesenosti, menda zato, ker 
sem se pri svojem branju naučila kup stvari, zato je bilo vse še bolj vzne­
mirljivo. Moja soba je bila v vogalu hiše z velikimi okni na dve strani in 
balkončkom pred enim od njih. Tudi če sem bila osamljena, kar sem najbrž 
bila, nisem bila nikoli nesrečna. Ko pa zdaj pomislim na mater, imam naj­
bolj v spominu njeno slikovito nesrečnost, mešanico histerije in nervozne­
ga obupa. Včasih se je premikala, kot da jo je kdo fizično pretepel. V tistih 
mračnih obdobjih je nosila veliko moško pižamo, svojo, ne očetovo. Prišla 
je iz Škotske, iz neke slavne trgovine v Edinburghu, in je bila iz kariraste 
flanele, mehke in udobne; črna in temno zelena barva sta poudarjali njen 
bledi obraz in nedolžne modre oči. Ob “otožnih dnevih” so ji lasje ravno 
viseli, brez umetelnih kodrov, brez sponk ali zapletenih francoskih kitk, 
brez gostega vonja po laku, ki bi se vil za njo. Drsala je naokrog v copatih, 
medtem ko je ob dobrih dnevih zmerom nosila visoke pete, tudi v hiši, 
klik­klak, klik­klak po zloščenih lesenih tleh. Ta zvok je jezil očeta, ki se je 
pritoževal zaradi nepotrebne obrabe, s katero je “kvarila” pode iz osemnaj­
stega stoletja, ki jih je njegov ded rešil iz stare cerkve v Delawaru. Predtem 
so bili del krova neke jadrnice, škunerja iz Nove Anglije. Oče je imel zelo 
rad zgodovino, njeno kontinuiteto, in to sem podedovala po njem.
Ne vem, kdaj sem posumila, da se z  nekom videva, mislim z  nekim 
moškim, ne s terapevtom. Čeprav je imela veliko psihiatrov. Neki tip, ki je 
trdil, da je prišel iz Pariza, iz Francije, a je bil v resnici s Srednjega zahoda, 
mogoče iz Illinoisa, ji je priporočil, naj si nabavi kad in jo napolni z algami 
ter leži v njej, kolikor dolgo bo prenesla vročino ali mraz – ne spominjam 
se dobro, kaj od tega. Ko je oče to slišal, se mu je zdelo neznansko zabav­
no in se je na glas smejal. “Mislim, draga moja,” je rekel z  ljubeznivim 
glasom, s kakršnim je navadno pomagal strankam premagovati krizo, “da 
ti mogoče pravi, da se utopi. In to je en način, kako lahko ozdraviš tisto, 
zaradi česar pač misliš, da trpiš.” Mati se je zastrmela vanj in potem vame 
in se spraševala, ali naj se srečno nasmehne in vzame to za dobro šalo, in 
če sem poštena, je to tudi storila in se smejala skupaj z njim na tisti svoj 
običajni ustrežljivi način.
Neogibno je bilo, da si bo našla prijatelja. Mati je imela strašno rada 
pozornost. Pozornost je bila zanjo enako pomembna kot prijaznost in 
toplina, verjetno še bolj, in očetov zoprno paternalistični odnos do nje 
je bil še bolj žaljiv, kot bi lahko bila nasilnost. Hrepenela je po priznanju, 
občudovanju. Nikoli ni vabila k poljubom, da ji ne bi pokvarili mejkapa. 
292 Sodobnost 2017
Eileen Battersby Sledi zob na mojem jeziku
Nisem si je mogla predstavljati pri spolnosti; to bi terjalo gimnastično 
sodelovanje, ki bi presegalo njene meje. Njeno drobno telo je bilo najza­
nesljivejše, če je stalo pokonci, ujeto v tesna, na pogled neudobna oblačila. 
Imela pa je tudi zbirko šifonastih poletnih oblek, dekliških oblek, ki jih je 
najraje nosila, ko je vabila na kosila ali pa za šolske prireditve, na katere 
je navadno hodila z razpuščenimi plavimi lasmi, medtem ko so bile druge 
 matere v togih suknjičih, spodobnih krilih in bluzah z visokimi ovratniki 
ter z  obrazi, razbrazdanimi od skrbi in gospodinjskih obveznosti. Mati 
je bila v svoji hiši bolj kot obiskovalka. Mene je držala na varni razdalji, 
nadzirala je moje lase, me silila uporabljati kremo za zaščito pred soncem, 
“čeprav imaš veliko svetlejšo kožo kot jaz”, in me gladila po glavi.
Pri devetih letih sem bila že višja od nje, zato mi je začela vedno, preden 
je odpeketala, klik­klak, kamor koli je že šla, pošiljati bežne poljubčke.
Nekaj časa me je med tistimi prisilnimi nakupovalnimi odpravami, ki 
sem jih že omenila in so se menda dogajale okrog mojega štirinajstega leta, 
držala za roko in se venomer pritoževala, kako raskava da je. Če je to rekla 
enkrat, je morala reči stokrat: “No, bradavic se od tistih trapastih konj še 
nisi nalezla; in povem ti, za to sva lahko zares hvaležni.”
Najinega držanja za roke je bilo naenkrat konec, ko se je mimogrede 
zagledala v velikem izložbenem oknu ene izmed imenitnih veleblagovnic, 
ki jih je obiskovala s predanostjo častilke, ki hodi molit v svetišče. Tam 
sva bili – jaz, najmanj za glavo višja in opazno širša, oblečena v kavbojke 
in pulover, z rjavimi lasmi, ki so mi viseli ob obrazu in čez rame, in ona, 
v  popolni opravi kot v  kakem hollywoodskem filmu iz nekega drugega 
časa. Zasopla je, osupla nad absurdnostjo najinih nasprotujočih si podob, 
in pogledala naokrog, gor in dol po ulici, iskaje očividce; potem je izpustila 
mojo roko, ki je bila toliko večja od njene suhe in ozke z ostrimi prstani in 
krhkimi koščicami, spominjajočimi na ptičje.
Včasih sem začutila njeno razočaranje nad samo sabo, ker nikoli ni 
bila predana mati. Nekega dne sem jo med vožnjo domov po enem tistih 
čajev za mizo z belim platnenim prtom prosila, naj ustavi pred drogerijo. 
Bila je presenečena, saj sem redko za kar koli prosila. Toda potrebovala 
sem higienske vložke. Izstopila sem, ne da bi jo prosila za denar, v žepu 
sem imela dvajsetdolarski bankovec; že nekaj dni je bil tam. Stekla sem 
v trgo vino in počakala pri vhodu, da je neka ženska s kljubovalnim izrazom 
zrinila gizdalinski voziček s čipkastim sončnikom ven v še vedno močno 
poznopopoldansko svetlobo. Zaradi njenega grobega gibanja se je otroči­
ček zbudil in očitno prestrašil in čez trenutek je začel jokati.
Sodobnost 2017 293
Sledi zob na mojem jeziku Eileen Battersby
Ko sem prišla nazaj v avto, je tudi mati jokala, komaj je zmogla govoriti. 
Vprašala me je, kdaj sem dobila prvo menstruacijo, in nisem se natanko 
spomnila, ker mi ni bilo nikoli slabo in me ni nič bolelo. Nekatera dekleta 
v šoli so gledala nanjo kot na nekakšen znak časti ter poudarjale prestane 
bolečine kot dokaz, da so postale ženske. Zame je bila menstruacija samo 
umazana nevšečnost, zelo močna in trajajoča približno teden dni, lahko 
še več. “Pred kakšnim letom,” sem negotovo rekla, bolj zato, da sem nekaj 
odgovorila, čeprav se mi zdi, da sem bolj ali manj zadela, enkrat prejšnje 
poletje, ko je bilo vroče, in zdaj smo bili spet tam,  spet se je bližalo toplo 
vreme. Rekla sem leto; lahko bi bilo tudi deset mesecev. Saj ni bilo po­
membno, zame ne. Zanjo pa. “Morala bi ti povedati vse o tem,” je hlipala. 
“Morala bi ti povedati. Te bolje pripraviti, te pripraviti …” Njen glas je 
nekam odtaval, kot da se je izgubila v mislih. Potem se me je spet zavedela 
in se mi od blizu zazrla v obraz, kot da je nenadoma doumela, da se ji je 
zgodilo nekaj pomembnega, ne meni, njej. Da je nekaj zamudila. “To je 
velika stvar,” je rekla žalostno in si narahlo popivnala solze in žila na vratu 
ji je utripala. “Odrasla si, ne da bi jaz opazila.” Čutila sem njeno žalost, in 
bila je iskrena žalost, drugačna od jeznega razočaranja, ki ga je pokazala 
tistega dne, ko je rekla, da bi mi bile gotovo všeč ponovitve tiste stare 
televizijske nadaljevanke, Zvezdnih stez. “Same vesoljske ladje in vesoljci, 
čudni planeti in take reči, srček, to ti bo neznansko všeč.” Menda sem bila 
videti zgrožena ali kaj, pompozno sem zamrmrala samo, da znanstvena 
fantastika ni ravno tisto, kar si predstavljam pod astralno fiziko. Ampak 
dvomim, da me je sploh slišala.
Nisem se počutila ne vem kako odrasla, ne takrat in tudi zdaj se ne. Če 
sem odkrita, nisem bila nikoli preveč introspektivna in se nisem zares za­
nimala zase; pravzprav se nisem zanimala za nič razen za jahanje, ker biti 
dobra jahalka nikakor ni bilo dovolj. Bilo je izziv, bilo je nepredvidljivo in 
konji imajo svojo pamet in svoje nagle reakcije. Čim bolj sem napredovala, 
tem zahtevnejši so postajali konji.
Menstruacija pa je bila presenečenje in se je začela nepričakovano. 
Nekega jutra sem se zbudila lepljiva od krvi. Seveda sem se spraševala, 
kako sem se mogla pri ježi tako poškodovati. Gotovo smo se pri biologiji 
učili o  ženskem ciklu, ampak najbrž sem tisto uro manjkala. Človeška 
psihologija me nikoli ni posebej privlačila. Rada sem imela botaniko, moja 
prava ljubezen pa je bila fizika, in to vse odkar sem odkrila, kakšno dramo 
lahko opazuješ skozi teleskop, in mojo sveto trojico: Kopernika, Keplerja 
in Galilea. Njihov srednjeveški svet in njihovi različni spori s Cerkvijo in 
božjimi nauki so me čisto prevzeli. Naj sem si še tako želela, nazaj v času 
294 Sodobnost 2017
Eileen Battersby Sledi zob na mojem jeziku
nisem mogla. Od tistih vizionarjev me je ločilo več kot 500 let – če šteje­
mo od Kopernikovega rojstva leta 1473; bili so prah, pa vendar sem lahko 
raziskovala isto nebo, ki so ga kartirali oni, in to me je navduševalo.
Približno v tistem času sem se tudi navadila piti cele vrče pomarančnega 
soka, v glavnem ponoči. Zjutraj mi nikoli ni bilo kaj dosti do pomarančnega 
soka, proti večeru pa me je že neustavljivo žejalo po njem. Morda so mi leta 
nošenja zobnega aparata pokvarila užitek ob njem, vsa tista kovina v ustih 
mi je zarotniško uničila marsikak okus. Ko pa zobnega aparata ni bilo več, 
sem znova odkrila pomarančni sok. Mati je bila zaradi moje zasvojenosti 
v skrbeh; godrnjala je in me opominjala, da bom “od vse te cistične (hotela 
je reči citrične) kisline” dobila rano na želodcu. Nikoli je nisem popravljala, 
od toliko použitega vitamina C bi se mi moral v temi obraz svetiti. Gospa 
Faulkner je imela v hladilniku zmerom zalogo ledenega čaja za očetove 
stranke in včasih ji je zmanjkalo vrčev. Navadno jih je potem prišla iskat 
v mojo sobo.
Prevedla Maja Kraigher
Sodobnost 2017 295
Sledi zob na mojem jeziku Eileen Battersby
Ob dejstvu, da kostanjeviški muzej Galerija Božidar Jakac po več kot 
tridese tih letih na naših tleh pripravlja za leto 2018 pregledno razstavo 
Obrazi ekspresionizma, se zdi smiseln premislek o osebnostih, ki so pove­
zane z izvorom in vrhunci te usmeritve. Umetnostni zgodovinar Wilhelm 
 Worringer (1881–1965) je nedvomno ena od ključnih. V nasprotju z večino 
strokovnjakov, ki analizirajo pretekle oziroma aktualne umetniške pojave, 
imamo v tem primeru opraviti z osebnostjo, ki naznanja novosti. Na prvi 
pogled se zdi nenavadno, da se sicer umetniško in filozofsko navdahnjeni 
strokovnjak prvenstveno ukvarja s  fenomeni starejše umetnosti, kot so 
primitivna in egipčanska umetnost ter gotika. Po drugi strani postane to 
razumljivejše, ko se poglobimo v značilnosti samega ekspresionizma. Veči­
na poznavalcev se strinja, da je Worringerjevo prvo in hkrati naj uspešnejše 
umetnostnozgodovinsko delo Abstrakcija in empatija (Abstraktion und Ein­
fühlung, 1908) eno temeljnih za razumevanje moderne umetnosti nasploh. 
Lahko ga postavimo ob bok razpravi O duhovnem v umetnosti (Über das 
Geistige in der Kunst, 1910) slikarja in očeta likovne abstrakcije Vasilija 
Kandinskega. Če smo Slovenci v prevodu seznanjeni s slikarjevimi nazori, 
smo Worringerja spregledali. Kuriozno je, da na poleg te avtorjeve najvpliv­
nejše razprave do danes ni uspelo prevesti niti almanaha Modri jezdec (Der 
Blaue Reiter, 1912), v  katerem so se o  aktualnih umetniških problemih 
Robert Simonišek
Wilhelm 
Worringer, znanilec 
ekspresionizma
296 Sodobnost 2017
Likovni forum
razpisali nekateri glavni predstavniki likovnega ekspresionizma – almanah 
sicer predstavlja vsebinsko paralelo temu, kar Worringer utemeljuje na 
teoretski ravni. Vsa tri omenjena dela lahko obravnavamo kot programske 
tekste ekspresionizma, pri čemer je Worringerjevo najzgodnejše, najobsež­
nejše ter teoretsko najcelovitejše. Hkrati pa je zaradi svoje širine mnogo 
več kot samo to.
V slovenskih umetnostnozgodovinskih pregledih ekspresionizma sko­
rajda ni avtorja, ki se ne bi skliceval na Worringerja, toda nihče natančneje 
ne pojasni njegovih nazorov. Ob vsestranskem zanimanju za avantgarde 
pri nas se je smiselno vprašati, kje tiči vzrok omenjenih “nedoslednosti”. 
Dejansko je to vprašanje, ki se tiče našega odnosa do ekspresionizma kot 
umetniškega gibanja in stilne usmeritve nasploh. Kakor ugotavlja poznava­
lec Ulrich Weisstein, ki se sprašuje, ali gre pri ekspresionizmu, za katerega 
je značilno poudarjeno izražanje emocij in notranjih vizij, bolj za stil ali 
svetovni nazor, zanj niso bila vsepovsod ugodna tla: v Nemčiji, ki je njegov 
domicil, ga najbolj ponazarjata najzgodnejša skupina Most (1905) ter umet­
niški krog Modri jezdec (1911); v Franciji je leta 1905 nastala skupina Les 
Fauves, ki jo je kot na nemško govorečih območjih pretreslo zanimanje za 
primitivno umetnost ter etnografski material po muzejih; kultna Picassova 
slika Avignonske gospodične (1907) je na razpotju med kubizmom in ekspre­
sionizmom, a slikar se je pozneje usmeril k “vedrejši umetnosti”; v Italiji 
je bil v ospredju futurizem, ki je podobno kot nekaj let poznejši dadaizem 
preraščal v agresivno umetnost in je dediščino obravnaval kot “nadlogo”; 
Špance je nekako “obšel”, nekoliko pozneje pa jih je prevzel nadrealizem. 
Situacija na Slovenskem je bila po eni strani sorodna zapozneli reakciji 
pri drugih slovanskih narodih, po svoji vsebinski osredotočenosti pa spe­
cifična. Ena bistvenih značilnosti slovenskega likovnega ekspresionizma 
je zadržanost do abstraktnih form, ki so sicer slogovno heterogenemu 
nemškemu ekspresionizmu imanentne. Za razliko od impresionizma, ki je 
na naših tleh dozorel in se institucionaliziral v avstro­ogrski monarhiji, je 
glavnina del nastala v novem družbeno­političnem ozračju. Glavni likovni 
predstavniki te usmeritve pri nas so bili Fran Tratnik, Božidar Jakac, brata 
Kralj, brata Vidmar, Veno Pilon in drugi. Vsem naštetim, ki so se šolali na 
tujem in sprejemali ekspresionistične pobude v Pragi, na Dunaju in v dru­
gih evropskih središčih, je ekspresionizem pomenil prehodno fazo razvoja, 
ki mu je sledila nova stvarnost – kot nekakšna prenovljena oblika realizma. 
Medtem ko je ekspresionizem v Nemčiji po prvi svetovni vojni že pešal, 
pri nas vztraja okvirno od konca prve svetovne vojne do sredine dvajsetih 
let, a se njegove značilnosti kažejo že prej in trajajo dlje – vse do leta 1930. 
Sodobnost 2017 297
Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma Robert Simonišek
Podobna “nesorazmerja” v Evropi so bila na delu tudi pri recepciji same 
usmeritve. Je ekspresionizem v domačih strokovnih krogih do zdaj vzbudil 
dovolj zanimanja? Lahko bi rekli, da kljub številnim naporom manjkajo 
analize tujih del in študije, ki bi kvalitetneje osvetlile formalne in vsebinske 
povezave oziroma razlike z našim umetniškim okoljem. Po drugi svetovni 
vojni je bil pri nas zaradi političnih okoliščin v strokovnih krogih ideološko 
manj ustrezen. Podobno kot v drugih komunističnih državah je bil “stigma­
tiziran” zaradi poudarjene subjektivnosti, duhovne vizije in religioznih 
implikacij, neupoštevanja in nezanimanja za družbene komponente. Po 
strokovnih prispevkih in razstavah sodeč, se je v jugoslovanskem prostoru 
zanimanje zanj vrnilo v osemdesetih letih 20. stoletja, ko se je v likovni 
umetnosti in literarni teoriji objektivneje tehtalo to usmeritev in z  njo 
po vezane osebnosti. Toda tudi v Nemčiji je bil po zatonu pospremljen s 
težkimi koraki. Tamkajšnje razmere po koncu prve svetovne vojne so mu 
bile zaradi zaostrenih ideoloških peripetij še manj naklonjene. Potem ko je 
v času nacionalsocializma leta 1937 njegovo usodo zapečatila škandalozna 
razstava Entretende Kunst in je bila usmeritev označena za “izprijeno”, je 
 bilo treba na revizijo čakati do obdobja po drugi svetovni vojni. Za številni­
mi uničenimi deli, ki so jih muzeji že odkupili in postavili na ogled javnosti, 
se je izgubila sled, še živeče umetnike so preganjali. 
Padci in vzponi Worringerjevih idej in konceptov so nekako premoso­
razmerni s tem, kako se je spreminjal odnos do same usmeritve. Obstajali 
pa so tudi notranji, strokovni razlogi za njegovo (ne)priljubljenost. V na­
sprotju z umetniško srenjo so se nemški umetnostni zgodovinarji njego­
vega spisa lotili šele, ko so bili nanj zaradi številnih odmevov v umetniških 
krogih prisiljeni odreagirati. Po eni strani so bile kritike usmerjene v vse­
bino in metodologijo. Worringer je imel v stroki težave z ugledom že za­
radi vznesenega načina pisanja in dejstva, da je s svojimi apriorističnimi 
sodbami dajal vtis, da je premalo empiričen. Napadali so ga pisci, ki niso 
odobravali teženj k poduhovljenosti, obujanju primitivne umetnosti ter 
preusmeritve pozornosti k človeški psihi. Mnoge kritike so bile ideološko 
obarvane, argumenti nedosledni, kakor je na primer razvidno pri filozofu 
Georgu Lukacsu in njegovem napadu na ekspresionizem v tridesetih letih. 
Čeprav je bila Abstrakcija in empatija kmalu po izidu večkrat ponatisnjena 
in preve dena v številne jezike, avtor pa omenjen v kontekstih od umetnost­
ne zgo dovine, arhitekture, filozofije in psihologije, je do kritičnih analiz 
njegovih nazorov ter vsestranskega vpliva na humanistiko prišlo relativno 
pozno. Najkompleksnejše delo z  obsežno bibliografijo, ki  Worringerja 
postavlja v središče ekspresionizma ter nemške moderne, je izšlo v ZDA 
298 Sodobnost 2017
Robert Simonišek Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma
v  sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja (Invisible Cathedrals: The 
Expressionist Art History of Wilhelm Worringer). Poleg aktualnosti njegove 
misli eseji ustrezno in vsestransko predstavijo čas ter probleme, ki so se 
zarisovali v nemški družbi in evropski umetnosti. Seznanijo nas tudi z ne­
katerimi pretiranimi, predvsem anglosaksonskimi tezami, kot je ta, da 
je možno s pomočjo Worringerjevih konceptov razložiti vse značilnosti 
literarnega modernizma.
V Aachnu rojeni Worringer je od leta 1902 do 1908 živel v Münchnu, 
kjer sta bila še zmeraj aktualna Jugendstil oziroma secesija in postimpre­
sionizem. Sprva je študiral literaturo, potem pa umetnostno zgodovino na 
več nemških univerzah, med drugim je obiskoval predavanja umetnost­
nega zgodovinarja Heinricha Wölfflina in znamenitega sociologa Georga 
Simmla. Njegova znanstvena kariera je bila v mladosti prežeta z dvomi, 
saj je nameraval postati pisatelj. Prijateljeval je s pisateljem Heinrichom 
Mannom, bil je povezan s  krogom novoromantičnega pesnika Stefana 
Georgeja. Leta 1907 se je poročil z Marto Schmitz, pozneje uspešno me­
ščansko slikarko. Kakor popisuje njegova biografinja Helga Grebing (Die 
Worringers, 2004), je bil novopečeni doktor “diletant”, ki se niti v zrelih 
letih ni znal spopadati z  življenjskimi situacijami in denarnimi obvez­
nostmi. Njegova življenjska sopotnica je vseskozi ostajala kritična do 
njegovih predavanj, razčlenjevala je njegove tekste, mu svetovala in mu 
nasploh bila nekakšna vodnica skozi življenje. Njen vpliv naj bi bil očiten 
že v  njunem zgodnjem obdobju, ko je nastajala razprava Abstrakcija in 
 empatija. Kljub relativno lagodnemu družinskemu vzdušju in trem hčeram 
se je Worringer pričel vdajati ljubimkanju. Pri osemindvajsetih je začel kot 
privatni docent v Bernu, kamor se je preselil po habilitaciji, pozneje pa je 
bil zaposlen na univerzah v Bonnu, Königsbergu in Halleju. Vendar je vse 
do svojega sedeminštiridesetega leta deloval kot pisec, referent oziroma 
kot “potujoči pridigar”, kakor se je izrazila njegova žena, ko je končno dobil 
mesto rednega profesorja.
Seznam umetnikov, književnikov in intelektualcev, ki ga omenjajo ali 
se nanj sklicujejo, največkrat prav na njegovo najzgodnejše delo, prese­
ga problematiko ekspresionizma, med njimi je na primer Rilke. Zeitgeist 
v obdobju nastajanja in izida njegove knjige v marsičem pojasni vsebinske 
poudarke. V obdobju pred prvo svetovno vojno je bilo bavarsko mesto po­
memben center bohemskega življenja. Kljub trdi wilhelminski vladavini, 
militarizmu in poudarjanju idealov klasične umetnosti, ki naj bi predvsem 
vzgajala, so se ob stikih s tujimi umetniki ter na mednarodnih razstavah 
začele prebujati avantgarde. Za nemške likovnike z začetka 20. stoletja je 
Sodobnost 2017 299
Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma Robert Simonišek
značilno, da so se njihova formalna in estetska prizadevanja zlila z novi­
mi teoretskimi iskanji. Kar zadeva tovrstne refleksije, je Worringerjevo 
delo ponujalo alternativo, povrh vsega pa je bilo akademsko podprto. Ni 
naključ je, da so na začetku tega prispevka vse tri omenjene epohalne 
publi kacije izšle pri münchenskem založniku Reinhardu Piperju, ki je 
bil na klonjen novim idejam. Ni nepomembno, da je Worringer tu v času 
izida knji ge  spoznal Kandinskega, ki je bil osrednja osebnost v Münchnu 
in je imel številne stike s tujimi umetniki, predvsem z Rusi in Francozi. 
V nasprot ju z umetnostnozgodovinsko stroko je umetniška srenja takoj 
vsrka la  Worringerjevo “ideologijo”. Kot že rečeno, so še posebej rele vantne 
primerjave Worringerjevih nazorov in skoraj sočasnega münchenskega 
umetniškega kroga Modri jezdec, ki sta ga vodila vplivna Kandinski in Franz 
Marc. Slednji se je kot mnogi slikarji navdušil nad Worringerjevo knjigo. 
Priljubljenost med likovniki si je mogoče razlagati tudi z dejstvom, da je 
bilo v času izida njegove knjige, malo publicistov in kritikov, ki bi bili pri­
pravljeni podpirati nove struje. Worringer je to “nalogo” opravil predvsem 
z objavami člankov v dnevnem časopisju in revijah. 
Kljub povezavami med Worringerjem in nekaterimi nemškimi ekspresio­
nisti, poznanstvi in omembami v pismih je sprejeto mnenje, da gre bolj za 
sovpadanje idej in občutij v duhu časa kot pa za neposreden vpliv. Z vidika 
celotnega razvoja nemškega ekspresionizma je münchensko dogajanje 
pomenilo uvod v berlinsko “zgodbo”, kjer se je ekspresionizem razmah­
nil in dobil mednarodna krila. V okviru nemškega cesarstva je velemesto 
v nekaj desetletjih zraslo v četrto največje mesto na svetu in postalo cen­
ter nemškega modernizma. Tu je bil predvsem pomemben krog, ki se je 
izoblikoval okoli revije in istoimenske galerije Der Sturm. Med številnimi 
so bili tu že pred prvo svetovno vojno dejavni tipični modernistični in 
ekspresionistični pisci, kot so Georg Heym, Gottfried Benn, po njej pa 
Franz Werfel, Bertold Brecht, Alfred Döblin in drugi. Spričo dejstva, da se 
Worringerjeva razprava napaja z daljno preteklostjo in skorajda ne omenja 
aktualnih umetniških tokov, se zdi paradoksalno, da je ravno v njej našla 
potrditev generacija ekspresionistov. Ekspresionizem je bil sicer šele na 
začetku svoje poti, prav tako kot Worringer. Na to kažejo tudi omembe 
avtorjev, v katerih umetnostni zgodovinar vidi izpolnitev likovnih idealov 
in ki nimajo neposredne zveze z  ekspresionizmom: dela kiparja Adolfa 
von Hildebranda, slikarja Ferdinanda Hodlerja (oba omenja v knjigi) ter 
arhitekta Petra Behrensa po njegovem najbolj ustrezajo novi dobi, “ki je 
naveličana individualizma”. 
300 Sodobnost 2017
Robert Simonišek Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma
Na prvi pogled se zdi nenavadno, da pisec, ki je zadel v “živčni sistem” 
ekspresionizma, v knjigi te besede ne zapiše. Njena geneza sega v začetek 
20. stoletja, ko se je postopoma uveljavljala, večinoma kot nasprotje (post)
impresionizma. Leta 1905, ko je Worringer začel pisati razpravo, pojem še 
ni bil razširjen. Izraz naj bi prvi uporabil francoski slikar Julien­Auguste 
Hervé ob pariški razstavi leta 1901. Drugi zatrjujejo, da ga je “iznašel” kritik 
Louis Vauxcelles, ko je opisal Mattisove slike. Na splošno so ga sprejeli leta 
1911, ko ga je več kritikov v Nemčiji uporabilo kot oznako za fauvistične 
slike, razstavljene v  berlinski Sezession. Worringer se je nanj skliceval 
v članku Pariser Synthetisten und Expressionisten: Cezanne, van Gogh, Matisse, 
objavljenem v listu Der Sturm leta 1911. Odtlej se je na ekspresionizem več­
krat ozrl z vidika razmerij med klasično in primitivno umetnostjo, naravo 
in duhom ter diferencami, kakor jih je artikuliral v razpravi. Pomenljivo 
se zdi, da se je pojem porodil med francoskimi pisci in umetniki, ki so po­
gosto razstavljali v Nemčiji, kjer pa je izraz zaradi naravnanosti nemških 
del dobil drugačno konotacijo. Berlinčan Herwart Walden, ki je bil poročen 
z najznamenitejšo nemško ekspresionistično pesnico Else Lasker­Schüler, 
sicer pa “promotor”, umetnik in lastnik galerije Der Sturm, s katero je 
ekspresionistom odpiral vrata v publiko, je izraz uporabljal kot sinonim 
za evropsko avantgardo. Nasprotno pa je Paul Fechter v svoji knjigi iz leta 
1914, ko je v naslovu prvič uporabljen izraz ekspresionizem, pojem razumel 
v ožjem pomenu. Omejil ga je na nemške sodobnike, za katere je menil, da 
jih je treba razumeti v kontekstu specifične nordijske oziroma metafizično 
obarvane umetnosti. Fechterjevo razumevanje ekspresionizma se približu­
je Worringerjevim opredelitvam, kakršne vsebuje Abstrakcija in empatija. 
Od najzgodnejših pregledov ekspresionizma je na tem mestu nujno ome­
niti še deli Hermanna Bahra (1916) in Theodorja Däublerja (1919). Šele 
med prvo svetovno vojno se je termin prenesel tudi na področje literature. 
Sicer pa so se ga “izogibali” mnogi umetniki, ki sta jih likovna in literarna 
stroka pozneje uvrščali v sam ekspresionistični kanon. 
Predvsem je treba upoštevati, da je Worringerjeva prva in hkrati naj­
vplivnejša knjiga Abstrakcija in empatija prirejen doktorat, ki ga je uspešno 
zagovarjal leta 1907. V tem pogledu je primeren tudi znanstven ton pisanja, 
z vsemi ustreznimi izpeljavami in potekom tematike. Ta pa je zelo široka, 
saj sega od filozofije, prek estetike in umetnostnozgodovinskih analiz 
do psihologije, religije in družbenih pojavov. Delo se upre senzualizmu, 
povzdigne vizijo namesto znanja, razodetje namesto opazovanja, abstrak­
tno namesto konkretnega, instinktivno namesto racionalnega. Ukvarja 
Sodobnost 2017 301
Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma Robert Simonišek
se z izvorom umetnosti, analizira predzgodovinsko umetnost, pojasnjuje 
razlike med obdobji, psihične mehanizme individuuma, ki so na delu pri 
estetski izkušnji. Pisec razloži značilnosti obdobij ter njihove formalne 
likovne značilnosti, še posebej egipčansko umetnost, o kateri se je bolj 
razpisal po prvi svetovni vojni: vprašanje proporcev, ritma, simetrije, 
geometrične strukture, linearnosti, ploskovitosti, kompozicije ipd. Ob 
vsem tem pa se spopade z metafiziko evropskega posameznika v nasprotju 
z  vzhodnjakom, skritizira stanje duha v  sodobni družbi ter “napačno” 
dojemanje umetniškega. Tovrstna, v marsičem nietzschejanska struktu­
riranost za ta čas sicer ni presenetljiva, zato pa je Worringer avtentičen 
v interpretaciji in zaostritvi problematike. Bil je dovolj splošen in moderen, 
da ga je –  četudi, kakor je zatrjeval sam, tega ni nikdar načrtoval –  nova 
generacija likovnikov, ki se je odmikala od realizma, secesije in impresio­
nizma, prepoznala kot programskega vodjo. 
Glavni pojem Abstrakcije in empatije je abstrakcija, ki jo avtor filozof­
sko in umetnostnozgodovinsko utemelji. Pisec izhaja iz fenomenološke 
predpostavke, da je človekova želja po ustvarjanju odslikava njegovega 
razmerja do sveta in tako ni odvisna izključno od subjekta ali sveta. Teza, 
da v različnih oblikah umetnosti zaznavamo oziroma občutimo (geniessen) 
pravzaprav sebe, se večkrat ponovi. Že na začetku knjige priznava naslo­
nitev na psihologa Theodorja Lippsa in njegov pojem “popredmetenega 
samouživanja”, ki je ključen za teorijo vživljanja. Obenem se opre na pojem 
umetniške želje (Kunstwollen) umetnostnega zgodovinarja Aloisa Riegla. 
Slednji je v nasprotju z vplivnim Gottfriedom Semperjem, ki je menil, da 
je umetniško delo rezultat procesa, odvisnega od materiala in tehnike, 
poudarjal subjektivno plat kreacije. Worringer je “dopolnil” Kunstwollen 
in ga tematiziral skozi epohe, v katerih je opisal antagonistično menja­
vanje dveh sil. Skozi zgodovino se manifestirata potreba po empatiji (Ein­
fühlungsdrang) in po abstrakciji (Abstraktionsdrang). Na eni strani nastaja 
klasična umetnost “civiliziranih”, na drugi abstraktna “primitivnih”, manj 
naprednih ali dekadentnih družb. Empatija, zatrjuje Worringer, je prišla 
na površje v družbah, usmerjenih k organskemu. V teh so ljudje čutili, da 
lahko nadzirajo naravo, in njihovo umetniško ustvarjanje se je odvijalo na 
osnovi posnemanja – kar je vodilo v naturalizem. Če je empatija motivirala 
klasično umetnost, ne more razložiti pojavov, kot so egipčanske piramide 
ali bizantinski mozaiki. Takšne forme se skozi zgodovino lahko uveljavijo 
s pomočjo abstrakcije – geometrične ali druge, ki jo sproži notranje nemir­
ni človek, čigar odnos z zunanjim svetom je konflikten. 
302 Sodobnost 2017
Robert Simonišek Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma
Abstrakciji ustreza določena psihološka dimenzija, s čimer Worringer 
preide k pojmu občutenja sveta (Weltgefühl). Z njim razume specifično 
psihično stanje, v katerem se zbližujejo človek in pojavi zunanjega sveta. 
Ta état d’âme, ki je pri abstraktivni naravnanosti bistveno bolj “religiozna” 
kot pri empatični, definira tudi naravo posameznikovega estetskega doživ­
ljanja. Nagnjenje k ”čisti abstrakciji” avtor razume kot prvobitni nagon in 
kot človekovo “edino možnost sprave sredi zmede in nejasnosti”. Na neki 
točki ugotavlja, da potreba po abstrakciji stoji na začetku vsake umetnosti. 
Celo več –  je izvor vsakega stila. Medtem ko empatija kroji ustvarjanje 
na podlagi tega, kar je dostopno čutom, je abstrakcija podlaga za “stil”. 
Ta sklep je bil pisan na kožo ekspresionistom, katerih vprašanja so bila 
med drugim usmerjena v problematiko stila. Geometrični ornament kot 
posledica ornamentalno­abstraktnih tendenc je po njegovem prepričanju 
“prvi umetniški stil” in absolutna forma. Za Worringerja je značilno, da 
svoje nazore utemeljuje s pomočjo primerov umetnosti iz predzgodovin­
skih kultur in primitivnih ljudstev. Ni naključje, da se v ponatisu knjige 
iz leta 1948 nostalgično spominja študentskih časov v pariškem muzeju 
Trocadero, kjer naj bi dejansko dobil vzgib za zasnovo svojega doktorata. 
Omemba etnografske zbirke tega muzeja, ki je že na začetku 20. stoletja 
obsegala številne artefakte južnoameriške in azijske umetnosti, dodatno 
opozarja na pomen eksotičnih in primitivnih kultur, ki so pritegnile po­
zornost številnih ekspresionistično naravnanih umetnikov. 
Worringerjev sklep, da naturalizem grške, renesančne in klasične umet­
nosti nasprotuje stilu, bi lahko označili za pretiran. Po njegovem prepri­
čanju naturalizem spremljajo vedro, panteistično občutje, prežeto z za­
upanjem med človekom in družbo, ter fenomeni zunanjega sveta. Toda 
ta harmonija povzroči, da se človek odreče volji, ki mu zagotavlja vzpon 
nad okolje oziroma naravo. V abstraktno definiranem razmerju med po­
sameznikom in svetom pa prihaja do specifičnega občutenja, ki ga avtor 
imenuje geistigen Raumscheu. Gre za nekakšno anksioznost, ki jo spremljata 
eksistencialno neravnovesje in notranji nemir. Avtor je stanje ponazoril 
s strahom pred prostorom (Platzangst). Ta “eksistencialistično­psihološki 
vidik” se zdi bistven za razumevanje mnogih ekspresionističnih del, ki jih 
prežemata tesnoba in strah (Angst) –  po Worringerju je ta pri modernem 
človeku sicer koncipiran bistveno drugače, kot je bil pri primitivnem. 
Nadalje ugotavlja, da izguba človekovega ravnovesja ne stoji le na koncu, 
marveč tudi na začetku naše kulture. Paradiž, rousseaujevska harmonija 
človeka in narave sta samo ideala, ki nimata ničesar opraviti s prvotnim 
stanjem človeštva. V trenutku, ko se je človek ločil od instinkta in ga 
Sodobnost 2017 303
Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma Robert Simonišek
 nadomestil z razumom, se je spremenila narava duševnih funkcij, v kate­
rih se jaz (Dasein) nasloni na vedenje: “kraljestvo umetnosti” se poslovi 
od “kraljestva znanosti”. To je začetek krize evropskega človeka, ko je ta 
v ošabnosti razvoja, mišljenja in obvladovanja sveta izgubil občutek za kan­
tovsko “stvar na sebi” (Ding an sich). Ker mu te ni moč absolutno spoznati, 
tudi pred umetnostjo stoji kot pred neznanim (Unbekanten) in jo občuduje 
kot izgubljeni (Wegelosen). Vendar pisec v nasprotju s Kantom, ki ga poleg 
Goetheja in Schopenhauerja v knjigi večkrat navaja, naredi korak naprej: 
človek se lahko približa “stvari na sebi” in se otrese zmot (Tauschungen), 
pri čemer jo mora “sleči” pojavnosti ter se odreči samovolji. 
Pomemben vidik njegove misli predstavlja razmišljanje o  zahodno­
evrop skem posamezniku in njegovem odnosu do lepega. Po Worringer­
jevem prepričanju Evropejec vse klasično razglaša za lepo, vse nasprotno 
pa za grdo. Ta poenostavljena “metafizika lepega” je zgrešena, zatrjuje, saj 
obstaja še “višja”, ki definira, na primer, asirske reliefe in maorske rezba­
rije. Ob številnih študijah evropske kulture in umetnosti (vse od Vasarija, 
Winckelmana do avtorjev 19. stoletja, kot je Burckhardt), ki so poviševale 
klasično, je Worringerjevo negativno nastrojenost do le­tega možno brati 
kot upor in poskus preusmeritve trenda. Abstraktni umetnosti, ki je izraz 
specifičnih psihičnih sil, ustreza religiozno občutenje sveta. Fundamen­
talne razlike med transcendentalno in klasično umetnostjo dejansko lah­
ko primerjamo z razliko med zahodnim in vzhodnim občutenjem sveta 
(Weltempfinden), čeprav so med njima tudi razlike. In le transcenden­
talna umetnost ostaja v  službi nujnosti, anorganskega, nadčasovnega. 
Abstraktno je torej edino, ki lahko umiri človekov zmeden pogled na svet 
(Weltbild). Tu smo v domeni sakralnega. Bojazen duha pred neznanim in 
nedoumljivim ni porodila le nastanka prvih bogov, temveč je z njo vznik­
nila tudi umetnost. Še posebej pri razlagah izvora umetnosti in religije se 
zdi, da Worringerjevi pojmi eksistirajo v nekakšnih paralelnih svetovih in 
da so nasprotja premoščena samo navzven. V tripartitni strukturi, ki jo 
sestavljajo umetnost, religija in psihologija, prihaja do izraza vsa njegova 
širina, ki jo opravičuje s tem, da imamo opraviti z “istim duhom” (Geist). 
Duh oziroma duhovnost sta najuniverzalnejša pojma, na katera so se lahko 
oprli ekspresionisti v svoji kritiki pozitivizma in malomeščanskega odnosa 
do umetnosti. 
Na tem mestu velja opozoriti na Worringerjevo razumevanje gotike, 
ki je ekspresionistom pomenila pomemben vir za uvajanje slogovnih in 
vsebinskih novosti. Že v doktoratu je zapisal, da je z gotskimi katedrala­
mi utonil zadnji stil. Ozadje je nekoliko kompleksnejše, kajti začetek in 
304 Sodobnost 2017
Robert Simonišek Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma
vrh katedralne gotike je v Franciji, od koder se je ta širila čez Nemčijo in 
po preostali Evropi. V luči teh “dilem” in analiz je nekako pričakovana 
Worrin gerjeva predpostavka, da so med rasami in narodi na delu kvalita­
tivne razlike duha. Bistveno pri tem je, da skuša zajeziti identiteto nemške 
kulture ter avtentičnost nemške umetnosti v primerjavi z drugimi. Kakor 
nekateri njegovi predhodniki, na primer Emanuel Violet le Duc in John 
Ruskin, povzdiguje vse gotsko in potiska v  ozadje pomen regularnosti, 
simetrije ipd. V poglavju o nordijski predrenesančni umetnosti spregovori 
o notranji disharmoniji, mistiki naivne “naravne religije” ter germansko 
umetnost utemeljuje na vzgibih, ki niso vezani na sredozemsko izročilo 
in pariške spodbude. Po njegovem prepričanju sever s  strogim alpskim 
reliefom že v osnovi vzbuja občutje negotovosti. “Gotska duša” ne izraža 
zanosa in nemira le v arhitekturi, slikarstvu in kiparstvu, ampak tudi v vseh 
drugih umetnostih. Metafizična zaskrbljenost severnjaka je v nasprotju 
z  jasnostjo antičnega in renesančnega subjekta. Če je sever ostal zave­
zan transcendentalnim predstavam, se jim je preostala Evropa odrekla 
s tem, ko je začela poviševati razumsko plat ter izobraževanje (Bildung). 
S postop nim “podrejanjem” se je nemška umetnost po renesansi oddalje­
vala od lastnega bistva in postala brezdomna, kot je dandanašnji človek. 
Čeprav so tla nemške umetnosti renesančna, so Nemci po njegovem pre­
pričanju v osnovi umetniki stila oziroma izraza (Ausdruckskunstler) – po­
jem Ausdruck, ki ga lahko prevajamo kot izraz ali slog, v knjigi v marsičem 
 nadomešča pomensko vrednost besede ekspresionizem.
Če strnemo, lahko rečemo, da je vprašanje “novega” stila med ekspre­
sionisti v Worringerjevih izhodiščih dobilo legitimno osnovo. Slikarjem, 
grafikom in kiparjem so ustrezale zahteve po gotsko­mistični in baročni 
“prenovi” ter izražanju “dramatike” v umetnosti, kakršne so prepoznali 
v delih svojih predhodnikov, kot so El Greco, Matthias Grünewald, Lucas 
Cranach in drugi. V grafičnih delih in slikah z močnimi barvnimi poudar­
ki so lahko najizraziteje poudarili deformacije ter ponazarjali zgoščena 
du hovna doživetja: občutje kaosa, protest zoper meščansko družbo in 
tehnični napredek, estetiko naturalizma in impresionizma. Kar zadeva 
likovno problematiko, je Worringerjevo pojmovanje abstrakcije prinašalo 
odgovore na relaciji predmetno slikarstvo­abstrakcija oziroma figuralno­
nefiguralno kiparstvo. Sugeriralo je smer iz krize, v  kateri se je znašla 
umetnost, ki ni želela niti ni več mogla iskati alternativ na osnovi realistič­
nih tendenc. Nemški ekspresionisti, še posebej Kandinski in Marc, so v tem 
od igrali pomembno vlogo. Diskreditacija posnemanja kot Aristotelovega 
osnovnega vzgiba v umetnosti se je na prelomu stoletij v praksi oglašala 
Sodobnost 2017 305
Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma Robert Simonišek
že s simbolizmom in secesijo, ki v ospredje postavljata ornamentalnost 
ter dekorativnost. Čeprav so bili van Gogh, Gauguin in Cezanne večini 
ekspresionistom za zgled, so postimpresionizem marsikdaj dojemali kot 
intenzivirano, čutno obliko realizma oziroma naturalizma. Gre pravzaprav 
za vprašanje, ki je na začetku 20. stoletja mučilo številne umetnike in kri­
tike: Kako preseči oziroma premagati (post)impresionizem? Opredelitev, 
pomen in vsestranske možnosti abstrakcije, kakor sta jo najmarkantneje 
artikulirala in postavila v sodoben kontekst Kandinski z razpravo O duhov­
nem v umetnosti in Worringer z Abstrakcijo in empatijo, so se novi generaciji 
prikazovale kot pot iz slepe ulice. 
Navdušenje nad eksotičnim in primitivnim, ki je v knjigi vseskozi navzo­
če, so izkazovali že slikarji pred ekspresionizmom, kot je bil Gauguin, 
sicer poleg van Gogha in Muncha, eden največjih vzornikov ekspresioniz­
ma. Mnogi nemški umetniki tega časa so iskali navdih v odročnih krajih 
v Nemčiji ter v divji naravi na ozemljih nemških kolonij, najbolj radikalno 
nemško­danski slikar in grafik Emil Nolde. Po drugi strani v  sočasnih 
ekspre sionističnih delih najdemo številne Worringerju imanentne vse­
binske poudarke, kot so tesnoba, kozmična vizija, misticizem, poduhov­
ljenost, hrepenenje v mračnem, desakraliziranem svetu. Vsemu temu je 
seveda možno še neposredneje slediti v sočasni literaturi, kjer “vse posta­
ne skrivnostno in blodno”. Navsezadnje je v sočasnih tekstih nemških in 
drugih evropskih umetnikov možno opazovati podobnosti v pojmovanju 
njihovega in piščevega svetovnega nazora (Weltanschaung). V nasprotju 
s futuristi in dadaisti so ekspresionisti v njem zaznali ustrezen pacifistični 
poudarek. Worringer namreč ne kliče k revoluciji, temveč k notranji pre­
obrazbi. Prav tako so ekspresionisti svojo dobo v največji meri doživljali 
kot možnost za notranje prerojenje človeka, ki naj bi zgradil nov svet. In 
ta sprememba naj bi se ne izvršila več skozi religijo, temveč s pomočjo 
umetnosti. V skladu s tem jim je ustrezala tudi Worringerjeva domneva, 
da bistva ni mogoče zapopasti s čuti, marveč s prodiranjem v človekovo 
notranjost – kar je dejansko paralela sočasnim prizadevanjem fenomeno­
logije na eni in psihoanalize na drugi strani.  
Dandanes je po kritičnih premislekih in študijah bolj jasno, da je bilo 
Worringerjevo poznavanje umetniških trendov vsaj na začetku njegove 
kariere pomanjkljivo. Koncepti, kakor jih izpričuje prva knjiga, so gle de na 
eksperimentalno naravnanost posameznih umetnikov v določenih pogle­
dih za časom. V načinu izpeljevanja, primerjavah med preteklostjo in so­
dobnostjo, širini problematike, v obravnavi posamičnih problemov se zdi, 
da študija pripada umetnostnozgodovinskim analizam, ki so bile  zna čilne 
306 Sodobnost 2017
Robert Simonišek Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma
za 19. stoletje. Pomemben vidik, ki ga Worringer v zgodnjih spisih ne ob­
ravnava, je socialna angažiranost umetnosti, ki jo je med ekspresionisti 
najbolj povzdignila nemška slikarka Käthe Kollwitz. Toda v prizadevanjih 
za avtentičnost, s filozofskimi analizami posamičnih pojavov, kritiko so­
dobnega človeka, kontekstualiziranjem njegovega tesnobnega občutja, pa 
tudi s patetično dikcijo je njegov “sistem” duha in abstrakcije ostal dovolj 
prožen za to, da so lahko posamezniki z različnimi estetskimi izhodišči 
vanj projicirali svoje vsebine. Z osnovnimi pojmi in podtonom je zajel para­
digmatične dileme dobe, kakor jih je začutila nova generacija. Pripomogel 
je k prenovi in “osamosvojitvi” nemške umetnosti ter njenega specifičnega 
(samo)razumevanje v odnosu do francoske. Tako je ekspresionizem v času 
prve svetovne vojne kljub svoji nadnacionalni estetiki in izraziti zazrtosti 
v duhovnost lahko postal razumljen kot nemška narodna smer. 
Worringer se v svoji zgodnji fazi prikazuje kot zgodovinar in psiholog 
stila, kritik zahodne kulture, tehnologije in pozitivizma, netipični umet­
nostni zgodovinar in psihoanalitik strahu obenem. Vse od objave prve 
študije tja do dvajsetih let 20. stoletja, ko se je na likovnem področju 
ekspresionizem postopoma umikal pred novo stvarnostjo, je spreminjal 
stališča. Spremembe, ki jih je dojemal kot nujne za sodobno umetnost, 
so bile zanj hkrati prehodne in naj bi vodile k celovitejši prenovi. Njegov 
odnos do preteklega in novosti je bil vendarle ambivalenten – idealistično 
je verjel v nenehno izboljševanje človeštva. Zato tudi ekspresionizma in 
njemu sočasnih pojavov ni mogel dojeti kot končno fazo razvoja. S slikarji 
in kiparji je lahko simpatiziral v smislu boja proti impresionizmu in nacio­
nalnega sentimenta, manj pa glede posameznih umetniških konceptov. Če 
je leta 1919 še pisal o “razburljivih elementih ekspresionizma” v smislu 
postsrednjeveških form in kot o “prvem poskusu” poduhovljanja izraza, je 
dve leti pozneje priznal njegov “konec”. Na ekspresionistično kiparstvo in 
slikarstvo je začel gledati kot na zgolj še eno varianto manierizma. V tem 
času je namesto likovni umetnosti dajal prednost umetnostni zgodovini, 
akademski lucidnosti in “intelektualnim dimenzijam znanja”, ki naj bi po 
njegovem prepričanju laže spremenili svet. Podobno kot mnogi ustvarjalci, 
ki so se po prvi svetovni vojni odvrnili od ekspresionizma, je priznal, da je 
romantična vizija novega človeka, ki naj bi se afirmiral skozi ustvarjalnost, 
dosegla kritično točko. V tem težkem času po svetovni katastrofi se je na 
Slovenskem šele začel razcvet tovrstnih ekspresionističnih idej in občutij, 
ki so bili glede na specifične družbene okoliščine in kulturno ozadje tako 
oblikovno kot vsebinsko modificirani ter omiljeni.
Sodobnost 2017 307
Wilhelm Worringer, znanilec ekspresionizma Robert Simonišek
“V literaturi ni vse. Obstaja samo literatura odlomkov. Kot je tudi življenje 
sestavljeno iz samih drobcev,” je zapisal Lojze Kovačič. Duhovi hiše Hein­
richa Bölla v marsičem spominjajo na Zrele reči: v fragmentarnosti, nedo­
končanosti, prvoosebnih avtorskih komentarjih in izpovednih pasažah ter 
seveda spominih in anekdotah – s pomembno razliko, da se v Duhovih pri­
povedni Jaz zrcali predvsem skozi zgodbe (o) drugih (“V njihovih zgodbah 
in zgodbah o njih se zrcalita tudi moja življenjska in pisateljska zgodba.”). 
Kovačičeva pisava je težila k zavestni, boleče avtorefleksivni avtobiograf­
skosti, Osti pa se od te pripovedne lege že na začetku deklarativno oddalji: 
“Imena likov v tej knjigi, z mojim vred, so izmišljena, vsaka podobnost je 
torej le naključna.” Ustvari nekakšno literarno persono, alter ego, ki je isti, 
a vendar drug, pa znova isti, kot Jaz v zrcalu ali Zajčev Istež. Prek pisave se 
Osti razdeli na avtorja in pripovedovalca. Naj mi bo že vnaprej oproščeno, 
če bom distinkcijo občasno zabrisala. Razumem jo kot posrečeno literar­
no šalo, saj je potujitev zmeraj že vpisana v  katero koli avtobiografsko 
ali avtofiktivno zvrst. Toda Ostijevo vztrajanje pri razlikovanju (opomba 
o “neresničnosti” se še enkrat ponovi v zaključku) je mogoče brati tudi 
Ana Geršak
Josip Osti:  
Duhovi hiše 
Heinricha Bölla.
Ljubljana: Založba Mladinska knjiga  
(zbirka Nova slovenska knjiga), 2016.
308 Sodobnost 2017
Sprehodi po 
knjižnem trgu
kot zavest o oddaljeni bližini Literature in Življenja, dveh vseobsegajočih in 
vseprepletajočih (zato pa z Veliko Začetnico pisanih) entitet. Na tej točki 
se Duhovi znova stkejo z Zrelimi rečmi – v intenci, v prizadevanju preseči 
tisto zgolj­literarno in zapisati življenje­kot­tako: kot večni okrušek. “Knjiga 
naj bi s svojo fragmentarnostjo poudarjala, da se nam v literaturi, tako kot 
v življenju, kljub vsem prizadevanjem celota izmika. Da je ta neulovljiva, 
kot je neulovljiv veter, ki ga, čeprav ga ne vidimo, čutimo. /…/ Po drugi stra­
ni je to knjigo mogoče brati kot zbirko kratkih zgodb in hkrati kot roman, 
čeprav je fragmentarna, mozaična, kalejdoskopska. Kot je tudi vsaj roman. 
In kot so tudi naša življenja.” Vprašanje, ali so v knjigi opisani dogodki 
resnični ali ne, je (tako kot v vsakem delu, označenem kot “leposlovje”) 
tudi v tem primeru irelevantno.
Kot je razbrati iz zgornjega (obsežnega) citata, je avtor svoje namene 
zelo jasno opredelil. Skoraj prejasno, kot bi se bal, da bi, če bi tovrstna 
pojasnila umanjkala, knjiga zaradi samovoljnih interpretacij naletela na 
nerazumevanje ali zavračanje. Kar bi se morda zgodilo le v primeru tistih, 
ki bi od Ostija pričakovali “klasični” roman. Na račun literarnoteoretične­
ga žanrsko­zvrstnega predalčkanja avtor poduhoviči že na začetku, ko delo 
označi za roman in hkrati zanika njegovo romanesknost. A žanrska zmuz­
ljivost je le del igre, ki se lepo sklada z v uvodu najavljeno fragmentarnostjo 
in ohranjanjem “mejne” pozicije dela. Duhovi hiše Heinricha Bölla so in niso 
roman, so in niso zbirka kratkih zgodb, so in niso avtobiografsko obarvani, 
so in niso “resnični”. Iluzijo celote ohranjajo pripovedni okvir, pripovedo­
valec ter repeticije likov in dogodkov, razbijata pa jo zaključenost epizod 
ter nespremenljivost stanja in oseb. Slednje so “resnične” le znotraj meja 
fikcije, čeprav obstajajo tudi v zunajliterarni stvarnosti. Zmuzljivi status 
knjiga ohranja prav zaradi konceptualnega okvirja, brez katerega bi bili 
Duhovi morda res le še ena zbirka literarnih anekdot, skupek z vseh vetrov 
napaberkovanih spominov na jugoslovansko in slovensko literarno sceno 
ter pisateljeve cehovske kolege. Sicer bi bilo tudi to čisto v redu. Osti, avtor 
in lik, se v Duhovih izkaže za spretnega zgodbarja. Resda se včasih ponav lja, 
zgodb in likov je veliko, a to ni knjiga, ki bi zahtevala linearno branje. Sam 
Osti delo označi kot “mozaično strukturirano odprto” oziroma kot “kalej­
doskopski roman o vetru, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih”, kate­
rega “zgodbice in zgodbe /…/ je mogoče brati posamično. In ne nujno po 
vrsti, kot si sledijo v knjigi.” Omemba vetra se navezuje na lajtmotiv knji ge, 
na avtorjevo/pripovedovalčevo bivanje v Böllovi hiši v Langen broichu, ko 
je neko viharno noč veter razpihal zapiske nastajajoče knjige, “ki naj bi jo 
naslovil Duhovi hiše Heinricha Bölla”. Čas je opravil svoje, prvotni načrt je 
Sodobnost 2017 309
Josip Osti: Duhovi hiše Heinricha Bölla Sprehodi po knjižnem trgu
izgubljen, ostal je koncept, ki se ga pisatelj po dvajsetih letih vnovič loti in 
ga tokrat uspešno izpelje. 
Večkrat omenjeni pripovedni okvir knjigi prida nekaj več. Poleg tega, 
da zgodbene drobce poveže v  skupno (proto­romaneskno?) pokrajino, 
nevsiljivo zastavlja vprašanje literarnega ustvarjanja, spenjanja zgodbe (o 
čem sploh pisati?) s slogom (“slog je mreža jezika, s katero pisatelj skuša 
uloviti neulovljivo”), pa tudi soobstoja človeške in pisateljske polovice. 
Neredko se v knjigi ponovi misel, da je nekdo dober pisatelj/pesnik, a slab 
človek in obratno. Na prvi pogled naivno zastavljena dihotomija postane 
v kontekstu jugoslovanske vojne še kako relevantna in boleča. Na ozadju 
živahnih anekdot iz literarnega življenja se izrisujejo podobe pred­ in 
povojnega Sarajeva, zgodbe o  pretrganih prijateljstvih, malih in velikih 
izdajah. Poustvarja odmeve nekega življenja, “scene”, kot je bila nekoč in 
ki v dobi partikularnih interesov ni več mogoča. Toda prostora za nostal­
gijo ni veliko. Še tako grenko­sladko zgodbo Osti začini z  dobrodušno 
ironijo, ki znane in neznane, žive in mrtve pisatelje zaokroži v polnokrvne 
literarne like, običajno zaposlene s tarnanjem zaradi ustvarjalne blokade, 
zapakirane v prav neverjetno dogodivščino o tem, zakaj jim je zmanjkalo 
štofa. Toliko o navdihu, ki čaka na vsakem koraku.
A “bralca ne zanima, kako je pesnik pisal, temveč le, ali je tisto, kar je 
napisal, dobro”. Kakšni so torej Duhovi hiše Heinricha Bölla? Osti je mislil 
na vse. Na žanrsko opredelitev (končna razsodba: kalejdoskopski roman, 
ki ni roman), na intenco (fragmentarnost teksta, ki zrcali fragmentarnost 
življenja), zato bi bilo čudno, če se ne bi že vnaprej pripravil tudi na kri­
tiko ali bolje – na del kritikov, “posebno med mladimi, ki so se praviloma 
sami razglasili za tiste, ki vedo, kaj je v literaturi dobro in kaj ni”. Pričujoča 
kritika ne more razrešiti vprašanja literarnega vrednotenja, o Duhovih pa 
takole: knjiga se razrašča znotraj mej, ki si jih je zavestno postavila in jih 
utemeljila. V tem smislu gre za (v tečnem literarnoteoretičnem žargonu 
reče no) perfektno izvedeno realizacijo avtorjeve intence. Njen presežek 
tiči v Ostijevem smislu za pripovedovanje, ki zna še tako nezanimiv pri­
petljaj preoblikovati v Dogodek, pa tudi v občutku, da je vedno bil na “pra­
vem” kraju ob “pravem” času in tam spoznal “prave” ljudi. Iz hiše Heinricha 
Bölla veje duh magdalenic in ta prav dobro dé.
310 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Duhovi hiše Heinricha Bölla
Kljub igrivemu naslovu, ki bi zlahka krasil naslovnico kake poučne pravlji­
ce, ostaja pesniška zbirka Svetlane Makarovič Zima vezilja z obema nogama 
oziroma, bolje rečeno, z vsemi svojimi verzi trdno na tleh. Tukaj seveda 
ni mišljeno, da bi se od togote ali neskončnega obupa brcala v tazadnjo, 
zraven pa si po bikoborsko pulila lase, pardon, platnice, temveč da je pov­
sem verodostojno in brez prisilnega jopiča priraščena na temelje realnega 
sveta. Tako že skraja jemlje pregrinjalo z istega pomenskega obnebja, kot 
ga med drugim gojita pesničini zbirki Volčje jagode (1972) in Tisti čas (1993), 
ki kritično osvetljujeta idejo človekovega službovanja zlu. S to razliko, 
da je njuna notranja logika po eni strani domišljijsko razgibana, po drugi 
pa moralično preudarna, zaradi česar je zanju značilno vzdušje razkroja, 
kakršnega naravi zadaja človek s svojo agresijo, zares presunljivo. Kakor 
koli, Zima vezilja očitno nima namena tekmovati s  svojima starejšima 
“sestrama”. Ker še ni (pravljično) zgubana in betežna, rajši odjadra čez 
drn in strn, tja do Dežele vzhajajočega sonca, kjer jo pričakata japonska 
umetnost haikuja in iz nje izvirajoča zavest, da je “prava” poezija zgolj in 
samo odtis neizgovorljivega trenutka. Tamkaj se naša s snegom in ledom 
počesana mladenka nemudoma prelevi v estetsko samostoječ organizem, 
iz katerega kar dežujejo skrbno izbrane besede, ki z natančno odmerjenimi 
in ostrorobimi trzljaji sevajo globoko pod površje bralčeve zavesti. 
Martina Potisk
Svetlana Makarovič: 
Zima vezilja.
Ilustracije Andrej Brumen Čop. 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.
Sodobnost 2017 311
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Zima vezilja torej niti najmanj ne beži pred bralčevim pogledom, najsi je 
ta še tako preiskujoč, temveč ostaja zvesta neuklonljivi drži, skozi katero 
se steguje v odtekajoči trenutek in čas. Pri tem ji družbo delajo “osivele” 
akvarelne risbe Andreja Brumna Čopa, ki bralcu na papirnatem pladnju 
servirajo obrise gole, mrzle in neskončno puste zimske pokrajine. Nič čud­
nega, da plašč, ki ga omenjeni slikar poklanja gospe Zimi, greje eno samo 
zgodbo, in sicer zgodbo samozadostne narave, katere obstoj je neodvisen 
od človekovega zavestnega osmišljanja sveta. Kajti: “Steklene niti. / Kdo 
veze nove steze? / Zima vezilja.” Kot namigujejo navedeni verzi, ki obenem 
uvajajo pričujočo pesniško zbirko, gospa Zima še zdaleč ni nebogljena 
ročnodelka, marveč nadarjena in samohodna čudodelka, ki z  izjemnim 
občutkom za detajl zmeraj znova dokazuje svojo moč. Še več, ker v naročju 
nosi kar dve čarobni paličici, stari zaveznici poezije haikuja, ki slišita na 
ime “beseda, ki zareže” in “beseda, ki oznanja letni čas”, ostaja neuničljiva 
ledena kraljica. Z njuno magijo namreč nadzoruje svet zloveščega poroga 
in sublimnega povračila, na ozadju katerega opominja človeka, tega najbolj 
krutega in nasilnega vladarja, da v njem ni četrt toliko heroja, za kakršnega 
se ima. Že zato ne, ker je dobro znano, da kdor seje veter, žanje vihar. Ali: 
“Nag in premražen. / Hišo bodo zrušili, / vija vaja ven.”
Pesniška zbirka Svetlane Makarovič Zima vezilja je ogrnjena v izjemno 
prečiščen verz, iz katerega druga za drugo švigajo ostre puščice, naperjene 
proti človekovi avtoritarni zavesti. Pesnica svoj notranji nemir izkazuje 
z rezkejšimi besedami in besednimi zvezami, skozi katere kritično dojema 
tuzemsko resničnost v  vsej njeni (človeški) neizmerni neobčutljivosti. 
Tako išče stik z nekdanjo svetostjo življenja in enovitostjo sveta, ki je dvoj­
nega izvora: “Dvoje objetih. / Veje žive in mrtve. / Prepletajo se.” Pri tem 
je temeljita in neomajna, naslanja se na letni čas zime, ki mu je izbrisana 
krona domačnosti, kajti zimski meseci so zanjo sinonim votlega bivanja, 
mirovanja in celjenja ran. Četudi kažejo grenko in klavrno podobo, ljudske 
vraže učijo, da učinkovito iztrebljajo kali zla, saj zvezde (starodavni simbol 
očiščenja) pozimi žarijo najsvetleje. Bržčas z nič manj jasnim sijem, kot ga 
imajo pričujoči haikuji, medtem ko takisto oznanjajo, da sneg in žled pod 
seboj ne pokopavata le odmrlih drevesnih vej, marveč tudi negativne na­
gone človeštva. Ti se namreč često izneverijo svojemu stvaritelju, človeku, 
na kar cilja tudi naslednja sarkastična karikatura, ki jo naznanja slikovit 
dialog med sosednjima haikujema: “Žled čez vrbin lok. / Človek nastavljal 
pasti. / Le ena prazna. /// Prst kaže navzdol. / On pod zmrznjeno rušo. / 
Zdaj mu ni več mraz.”
312 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Svetlana Makarovič: Zima vezilja
Pesniški svet Zime vezilje je zlovešč in mračen, največkrat omejen na 
silovita občutenja samote, maščevanja in sovraštva, ki dobro vedo, kako 
naj dregnejo bralca. Tisto za njimi, kar z veščo roko izrisuje bivanjsko tra­
giko in etično nizkotnost sodobnega človeka, namreč ni nič drugega kot 
osvobojena beseda, ki neustavljivo dere po pobočju bolečine in zamolka. 
Pesniški subjekt je zatorej izrazito odmaknjen, brezdanje zvest silnicam 
razkošne imaginacije, na ozadju katere obelodanja idejo, da človek zgo­
dovinsko realnost sicer naseljuje kot samooklicani zmagovalec, vendar 
boje z naravo in s šibkejšimi od sebe dobiva izključno kot moralni slabič. 
Nič čudnega, da so njegova samodrška ravnanja čedalje bolj grozljiva, pri 
čemer nimajo ne konca ne kraja: “Žica, ki rani. / Mokre bose nogice. / Na 
drugi strani.” In še: “Deček negiben. / Rdeča lisa na snegu. / Jaz nisem 
mati.” Tako se pred bralcem naglo grmadijo “okostnjaki”, ki s seboj nosijo 
pričevanja o današnji nečloveški in brezdušni družbi. Ker je zadnje čase za 
razliko od revščine, lakote ali begunske krize večjega pomena “dobro ime”, 
pričujoča pesniška zbirka ustoličuje igro vlog in odločno zavrača zlagano 
človeško solidarnost. To ji omogoča, da pretanjeno in brez odvečnega emo­
cionalnega naboja poantira tudi najbolj izkrivljene družbene “resnice”, 
kakršna je naslednja: “Tujkino dete. / Ta zima ga bo vzela. / Potlej bo laže.”
Zima vezilja avtentično naslavlja ozračje okorelega in mrzkega mišljenja, 
v katerem vladajo zle slutnje in značilne znanilke razkroja (pasti, ptice, 
kosti). Te imajo nemajhno moč, saj so v svojem bistvu obarvane z odtenki 
“murnovske” zavesti, ki razkriva, da je narava več kot “samo” emblematič­
na konstelacija človeške duše. Zna biti, da je omenjena pesniška zbirka rav­
no zato izostrena v metaforično utelešenje grozljivega uničenja, katerega 
posledice občutijo vsa živa bitja: “Smrčki v brlogu. / Mrtva lisica v snegu. / 
Leskeče se žled.” Tako Zima vezilja že skraja objema simbolne konotaci­
je transzgodovinskega (tudi ekološkega!) kaosa, nemalokrat izraženega 
z ambivalentnim odnosom med rabljem in njegovo žrtvijo: “Skozi vejevje / 
mrzle človeške oči. / Vroči brizg krvi.” Kaže torej, da imajo pričujoči haikuji 
mnoga dialoška in semantična križišča, zaradi česar so se zmožni takojci 
združevati v nadrejene in asociativno sklenjene enote. Ker istočasno sledi­
jo tradicionalni formalno­ritmični izgradnji brez skladenjskih in besednih 
anomalij, strumno korakajo na mestu, kjer se srečujejo in medsebojno 
združujejo entitete živega in mrtvega, zlega in dobrega, domišljije in real­
nosti, nežnosti in krutosti, sedanjosti in večnosti. 
Pesniški jezik Zime vezilje, na ozadju katerega žuborijo odtenki nemirne 
zimske narave, voljno odmerja prostor gibki in organski realizaciji pove­
danega. To je ne nazadnje tudi pričakovano, saj poezija haikuja praviloma 
Sodobnost 2017 313
Svetlana Makarovič: Zima vezilja Sprehodi po knjižnem trgu
uokvirja miniaturne, enokitične in nerimane besedne umetnije z običajno 
nerastočo intonacijo, ki inscenirajo askezo doživljanega trenutka. Tokrat 
so njene pomenske koordinate sicer dodatno obtežene z odkruški staro­
bitnega ljudskega izročila, ki pred bralca še posebej mojstrsko projicirajo 
dogajanje v  pesničini notranjosti. Tako se do zadnjega verza stikajo in 
križajo notranja in zunanja stanja pesniškega diskurza, katerega bitje 
določajo resnobnejši podtoni v kombinaciji z nezanemarljivim ironičnim 
glediščem. Ti so najmogočnejši tedaj, ko bolj ali manj dobesedno žvenke­
tajo skozi ljudske obrazce, besedja ali fraze, pri tem pa pomenljivo zabri­
sujejo svojega označenca: “Pušeljc mora bit. / Pozimi pa ne cveto. / Odseka 
prste.” Že res, da Zima vezilja svoj besedni zaklad mnogo manj zagnano od 
Pelin žene (1974) plemeniti z elementi ljudskega, mističnega ali baladnega, 
vendar je njena notranja logika še zmeraj dvojna. Pesniška zbirka namreč 
po eni strani jasno in glasno izreka zvestobo imaginariju ljudske pesmi, 
po drugi pa ga samoniklo razširja s poetiko samosti in umiranja. Kar zveni 
iz ozadja, je učinek izzivalne potujitve, ki suvereno nadkriljuje izvorno 
doktrino haikuja.
Pesniški subjekt Zime vezilje jemlje slovo z naslednjimi verzi: “Ptički, 
vprašam vas. / Al‘ bo že skoraj pomlad. / Ko nas več ne bo.” Če torej vemo, 
da za dežjem običajno posije sonce, je jasno, da tudi najsevernejša zimska 
pokrajina enkrat dočaka pomlad. Zima vezilja očitno ni nobena izjema. Le 
čas morda še ni najprimernejši. Kajti: “Novi zameti. / Pesem na oni strani. 
/ Kupi papirja.” Kaže, da omenjena zbirka rajši ostaja glasna klicateljica 
novega jutri, ko bo človek zmožen namesto koristoljubja in škodoželjnosti 
malikovati socialno, ekološko in moralno dovzetnejšo družbo. Ni si težko 
predstavljati, da bi na ozadju takšne “pomladi” nezadržema vznikali ne le 
zvončki in trobentice, temveč predvsem človeška naklonjenost bližnjiku 
in – ne nazadnje – poeziji. Do takrat pa zasledujmo “pomladanska”, člove­
koljubna pota vsaj tako elegantno, kakor se tega loteva Zima vezilja, torej 
izrazito neomajno in brez enega samega “protokolarnega” zdrsa.
314 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Svetlana Makarovič: Zima vezilja
Kar osem let je minilo od pesničinega odmevnega prvenca Rumeno gori 
grm forzicij, in če citiramo Uroša Zupana z zavihka pričujoče knjige, “seve­
da pesmi V suhem doku niso vsa ta leta nepremično ležale v predalih in 
lenarile v fajlih in zorele v svoji pripravljenosti, da bi končno ugledale luč 
sveta – na njih se je delalo”. Temu seveda pritrjujem, kajti precej zajetna 
pesniška zbirka Veronike Dintinjana, ki je pred nami, prinaša sugestiven 
raster ali tempus notranjih pokrajin, ki “prikriva ali razkriva, / da smo le 
veja, ki se ji mudi pognati čim več listov”. Pesničin kreativni postopek, kar 
je razvidno tako iz notranje kot iz zunanje strukture posameznih pesmi, 
je orkestracija “menjave podob in besed”, narekovanih s (pod)zavednim 
tokom, ki kaskadno pulzira v “prispodobe za prihajajočo sedanjost”. Ritem 
je seveda podrejen notranji dramaturgiji, torej paralelizmu niza podob in 
verzov, ki gradirajo ali v končne eksklamacije ali v, če smem parafrazirati 
pesnico, stoično, pa tudi letargično “nadaljevanje brez odgovorov”.
Tako v pesmi Ondas do mar (Valovi morja) pravi, da “sedi in prebira 
nakopičene zaklade / fotografije, voščilnice, pisma / muzej otroštva in 
odraščanja / dokazi, da smo obstajali, drug ob drugem”. Sintagma “muzej 
otroštva in odraščanja” je brez dvoma najbolj pomenljiva, saj metatek­
stualno konotira s številno faktografijo, pa najsi gre za svetopisemsko 
ali za starogrško literaturo/mitologijo, ki je tokrat “nekoliko drugače”, 
Milan Vincetič
Veronika Dintinjana: 
V suhem doku.
Ljubljana: LUD Literatura, 2016.
Sodobnost 2017 315
Sprehodi po 
knjižnem trgu
in s poljem slikarstva (Magritte, van Gogh, Rembrandt …) in literature 
(Cvetajeva, Luise Glück …) ter je navsezadnje v diskurzu z novim svetom/
časom, v katerem odmevajo tako katastrofe (Černobil, Fukušima …) kot 
čuječe razglednice metropol, s katerimi brez dvoma želi preseči “meje med 
nami, ki niso zgolj meje naših teles”. Kajti rdeča nit pesničine druge knjige 
je potovanje. In samo potovanje. Ali bolje rečno plovba po morjih, ki so 
lahko tudi kopno ali kar celina. Vedute mest, obrisi kulturnih spomenikov, 
obiski muzejev in galerij, istrska pokrajina in druge destinacije, ki seveda 
niso kolorirane s popreproščenim turistovanjem, so v  bistvu pesničini 
notranji itinerarji, skriti za Petersonovo parabolo “konje krast”, v našem 
primeru “zemljo krast”, kar brez dvoma aludira na pesničino poslavljanje 
od že minulega. Tako med drugim v pesmi s tem naslovom pravi: “z vsako 
črto je manj / države mojega otroštva, nekdanjega sveta, / in v napredujoči 
nerazločni gmoti / noči izgine še zadnji kos”.
Kar pa je brez dvoma več kot utvara. Lirski subjekt namreč, ki da je 
venomer “naravnost navzdol in naravnost / navzgor”, je zgolj “meditacija 
prisotnosti” med parametri, bolje rečeno, pasažami svojih hotenj, ki pa 
se nikoli docela ne udejanjijo. Preteklost, najsi gre za Odisejevo plovbo 
ali priklic prednikov, venomer reflektira skozi register vsakdanjika, ki ga 
zaznamuje tako sedenje za volanom kot metaforično čakanje na ladjo, 
namesto katere pride taksi. Zato se tudi svoboda zaliže v svoj kokon, svet 
pa pomanjša v čudenja in zrenja, ki ne zadovoljujejo, kaj šele da bi izpol­
njevala. Tako v pesmi Nostos med drugim beremo: “Svoboda ni občutek 
vetra v laseh, / ni neizmerno tveganje, ampak utvara, / da veš, koliko in kdaj 
in kako”, čeprav “na koncu razširiš krila”. Kljub temu imperativu ostaja 
lirski subjekt docela prizemljen. Angažiranost, tudi aktualiziranost, ki ve­
je iz verzov predvsem proti koncu zbirke, ni mantra dandanes modnega 
revolta, temveč zrelo soočenje z “vrnitvijo iz novega sveta”, ki je daleč 
od obljubljenega. Še več: ne manjka, kljub temu da si pesnica prizadeva 
za nasprotno, letargičnih leg, torej (samo)sprijaznjenja, čeprav “stvari ne 
težijo k temu, da bi razpadle, / postati hočejo nekaj novega”. Novega, ki kar 
kliče k nadaljevanju, vendar slednje nikoli ne doseže popolnosti, kaj šele 
absolutum, zato je obsojeno na ponavljajoči se krogotok, ki se vedno znova 
izteče v (pra)začetek: v praznino, v (filozofični) Nič ali v fizikalno ničlo. 
Ali kot pravi pesnica v pesmi Ljudje, živali, bogovi: “Geni, hormoni, memi, / 
vse nas sili k podaljševanju / nečesa, nerazložljivega: / življenja v praznini 
vesolja.” Vesolja, ki so najbrž “zemljevidi nevidnih dežel, ki izginejo takoj, / 
ko stopiš na njihovo obalo”.
316 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Veronika Dintinjana: V suhem doku
Prav zato so pokrajine poezije Veronike Dintinjana neosvojljive, tudi iz­
muzljive, istočasno pa toliko bolj vabljive. Ker so hkrati presečišče real nega 
in fiktivnega ter obratno. Presenetljivo je, da se pesnica ne zateka v herme­
tizem, še več, njena poetika je blizu Rembrandtovi maniri: “ne osenčiti 
oči,  / temveč / sredi teme naslikati / nenadejan izvor svetlobe”. Njena 
naracija je hkrati mozaik ali, bolje rečeno, kolaž velikih iskanj in drobnih 
odkritij. Tudi sam naslov zbirke je še kako ilustrativen: ladja v suhem do­
ku – ne glede na to, ali gre za gradnjo ali za remont – je namreč v mrtvem 
teku. Kot so v mrtvem teku spominske in ljubezenske reminiscence, rahle 
nian se feminizma, ki pa nikoli ne preraste v goli revolt (Večer, ko je prva žen­
ska stopila na nebo), prizvoki in priklici bolj ali manj pričakovanih situacij 
iz vsakdanjika in iz “kamnoloma zgodovine” ter navsezadnje portretiranje 
pesničinih bližnjih. Pesnica, če smem metaforično označiti njen kreativni 
postopek, želi s širokimi zaveslaji premagati razdalje sveta, ki da se “ne neh no 
lomi / na robu morja, letnih časov, dnevov in noči, / na robu vseh znanih 
in neznanih stvari”. Pesem ob (hektičnem) brbotanju sveta ostaja vrč s 
preozkim grlom in širokim trebuhom, v katerem se, kot pravi, “prežveči 
in izpljune, kar (mu) polagamo v  usta”. Prav zato umetniški artefakti, 
predvsem likovni, ob katerih se nenehno ustavlja avtoričin korak (La carta 
de despedida), ne delujejo kot empirični razlagalci, temveč kot pričevalci 
sveta, kajti “umetnost govori brez gotovosti, kaj bo izrečeno”. Zato je tudi 
umetnost iluzija realnega, če “spoštujemo dostojanstvo življenja ali ne”.
V pričujoči zbirki najdemo vse odtenke življenja: od marginalnih, a 
grozljivih zgodb, ki so pred leti pretresle našo javnost, do vznesenih 
subjektivizacij (Kaj je življenje drugega kot revolucija?), ki pričajo, da gre za 
nesprijaznjen lirski jaz, katerega “drugi razlog je, da se svoboda gibanja 
začne z mirovanjem”. Ladje v  suhem doku so, kot lirski subjekt, pri­
pravljene na čakanje, torej na čas “razvezovanja vezi”, ki pa ne obljublja. 
Zato so iztekajoči se registri zbirke potemnjeni. Stvari preprosto obvisijo 
v praznini, migetanje ekspresivnih (pris)podob v pesmi Govorí pa gluho 
izzveni “skozi vse, česar pogled ne doseže”. Tudi skozi (pesniške) pokra­
jine, ki jih ni obiskala, temveč so se ji dale obiskati. Ne pa v njih ostati. 
Kvečjemu, kot meni, obstati takrat, “ko je vse dejansko, dotakljivo, / ali 
ne obstaja”. Veronika Dintinjana gradi prav na tej diskurziviteti, torej na 
smelem beganju po tečajih sveta, in čeprav se bralec mestoma kar težko 
prebije skozi gostir (asociativnih) podob, pesmi iz zbirke (za)zvenijo kot 
“gibka in močna konstrukcija”, ki bo, o tem sem trdno prepričan, opazno 
zaznamovala planetarij sodobne slovenske poezije.
Sodobnost 2017 317
Veronika Dintinjana: V suhem doku Sprehodi po knjižnem trgu
Zadnje čase je vse pogostejše ukvarjanje z  zgodovino slovenskega gle­
dališča, ob recimo knjigi Gašperja Trohe Ujetniki svobode o razmerju med 
dramatiko, gledališčem in politiko v letih 1943–1990 ali Bojana Anđelkovića 
o Umetniškem ustroju Noordung, torej o gledališki veji NSK in izmuznitvi 
akterjev v ničelno gravitacijo. Med pomembne prispevke na temo sodi tudi 
Svetinova (in vseh, ki se jim zahvaljuje) monografija o Pekarni oziroma 
“pričevanje” o “rojstvu gledališča iz duha svobode”, kot se glasi razširjeni 
naslov. To je nedvomno ključni in zaključni prispevek k zgodovini tega 
gledališča, dragocen toliko bolj, ker je spisan z obeh bregov hkrati, z insaj­
derskega, zato spomini in zato pričevanje, hkrati pa je od razpada Pekarne 
potekla vrsta let, zato ima eden najvidnejših in vodilnih v tem gledališču 
do tega že (potrebno) kritično distanco.
Svetina datira nastanek Pekarne z dvema mejnikoma: z vrnitvijo Lada 
Kralja iz Amerike, kjer je študiral in bil asistent pri enem od reformatorjev 
takratnega gledališča Richardu Schecherju, ter z dejstvom, da se je prav 
takrat izteklo obdobje Gledališča Pupilije Ferkewerk, znanega po tem, da 
je v svoji predstavi zaklalo belo kuro; Veno Taufer (ki mu Svetina prizna, 
da je bil tudi zaradi bivanja v Londonu, v slovenski redakciji BBC­ja,  najbolj 
Matej Bogataj
Ivo Svetina:  
Gledališče Pekarna 
(1971–1978).
Ljubljana: Knjižnica MGL, 2016.
318 Sodobnost 2017
Sprehodi po 
knjižnem trgu
 prodoren in s  svetovnimi trendi najbolj seznanjen slovenski gledališki 
kritik) je v  tem dejanju mladih pesnikov, ki jih je režijsko vodil Dušan 
Jovanović, videl nič manj kot simbolni zakol zgolj v  estetsko zazrtega, 
literarnega, tradicionalnega gledališča. Pekarna je vzniknila iz tega pepela 
in se postavila na novo, z radikalno Kraljevo izjavo, da gre za razredno 
gledališče, ki mu gre za družbeno akcijo.
Svetina se tega loti po ovinku; zanima ga, zakaj in iz kakšnih izhodišč 
so poskušala obstoječe gledališče preobraziti avantgardna gibanja in tista 
čez, ki jim ni bilo dovolj samo revolucioniranje gledališča in priganjanje 
na njegove robove, temveč so hotela popolnoma nova izhodišča, čisto dru­
gačno vživljanje pripadnikov skupine (in ne več igralcev, kar predpostavlja 
še Sistem Stanislavskega) v lik, ki bi ga morali začutiti, ne pa oponašati. 
Kadar to vživetje in iskanje vloge v lastnem osebnostnem ustroju ne uspe, 
je treba poiskati naslednjega primernega izvajalca. Svetina ugotavlja, da je 
bil poskus rušenja gledališke iluzije hkraten poskusu rušenja stene, četrte 
stene gledališke škatle, ki omogoča (estetsko) distanco med publiko in 
izvajalci. Če in kolikor gre za rekonstrukcijo rituala, torej obreda, pa so vsi 
v istem, sodelujoči, vpleteni, nikakor pa ne distancirani. Ritual je namreč 
skupni povezovalec  različnih gibanj, od Schecherja do Grotowskega, pri 
čemer so seveda izhodišča in dometi ameriškega in vzhodnega, poljskega 
gledališča različni. 
Svetina natančno pretrese Kraljeva izhodišča, jih mestoma razširi z raz­
lago ali celo nekako povzame z  besednjakom, ki je bližji današnjemu 
pojmovnemu aparatu, potem pa se loti prakse; načina dela z  igralci, ki 
izhajajo iz improvizacij, vaj, ki so večinoma – spet gledano z današnjega 
stališča – najbolj podobne vajam za pozornost in umirjanje: opazovanje 
občutkov v telesu, zavest o predmetih, ki se jih dotikajo, in podobno. Sledi 
pregled predstav, od uprizoritve Zajčevega Potohodca v Kraljevi režiji  ter 
dveh Gilgamešev v Svetinovi – drugi je bil redukcija, posledica dejstva, da 
se je igralski par, ki je predstavljal polovico igralske skupine, odločil za 
starševstvo in sta ostala samo Zdenko Kodrič in Maja Boh, kar je predstavo 
odsukalo v bolj incestoidne vode – zaradi razmerja med Gilgamešem in 
njegovo sestro – kar so kritiki razumeli kot zerotiziranost. Največji uspeh – 
glede kritik in gostovanj – pa je bila predstava po besedilu Petra Božiča 
Kako srečen dan v režiji Matije Logarja, sporna v južnih republikah države 
zaradi nakazanega homoseksualnega odnosa, sicer pa naj bi Božičev (težki) 
absur dizem Logar spremenil v niz humornih točk, ki so vzbujale smeh in 
nakazovale novo fazo v gledališkem ludizmu; spomnimo, Šedlbauerjeva 
režija Grenkih sadežev pravice ali Jovanovićevi Podeželski plejboji so medtem 
Sodobnost 2017 319
Ivo Svetina: Gledališče Pekarna Sprehodi po knjižnem trgu
zažigali recimo v bratovskem Gleju, od katerega namenov, revolucioniran­
je gledališke prakse, se je Pekarna ogradila ravno z  revolucioniranjem 
samega razumevanja gledališkega temelja, z vrnitvijo k ritualu in ne zgolj 
z revolucioniranjem forme. 
Po Kraljevem odhodu se je Pekarna obrnila v Glejevo smer, tudi z upri­
zarjanjem domačih in tujih dramskih besedil, opustili so tudi idejo o skupi­
ni entuziastov, ki morda lahko celo bolje od študiranih igralcev zapopade 
novi način dela, začeli so zasedati profesionalne igralce ali vsaj študente 
igralske akademije. Hkrati pa je ravno s predstavo po noveli Šeliga Ali naj 
te z listjem posujem z dvema igralkama, ki preigravata že v prozi nastavljene 
dialoge ob tem, ko obtičita v obupnem in deževnem vremenu v listniku, 
potem ko se jima pokvari avto na poti na šoping v Gorico, Kralj v režiji 
poskušal prikazati tisto ‘pričujočnost’, ki je potem vodila Šeliga v pisanje 
dramatike; pristop vodje Pekarne je “anticipiral” njegovo dramsko pisavo, 
pravi Svetina, ki natančno primerja obe izhodišči, Kraljevo in Šeligovo, 
poznejšo dramatiko slednjega in njegovo odkrivanje magičnega, pogan­
skega gledališča 
Naslednja postaja Pekarne je bila predstava Dan zaklan po blasfemičnem 
besedilu pesnika Matjaža Kocbeka, že prej člana skupine pesniških zane­
senjakov, poimenovanih Gledališče Pupilije Ferkewek, ko so se plodno sre­
čali z nekoliko starejšim in režijsko provokativnim režiserjem Jovanovićem. 
Naslednji je bil izlet v  šestdesetoosmaški in jugoslovanski prostor; 
Ljubiša Ristić, veliki gledališki organizator in inovator, je uprizoril tri igre 
Mirka Kovaća, od katerih so od tretje ostale le situacije, četrta je bila hiper­
veristična slika, vse pa so potekale simultano, na štirih prizoriščih, drug ob 
drugem in nad drugim, za katere je scenografijo prispeval Tugo Šušnik in 
so nekateri prepoznali tisti in takšen odrski prostor, kakor ga predvideva 
za uprizoritev svojega Dogodka v mestu Gogi Slavko Grum. Svetina potrjuje 
tisto, kar poznamo iz ostalih pričevanj o Ristiću; svojih gledaliških akcij 
se je loteval na način izgradnje, seveda tudi kritike, vendar je bil entuzia­
zem verjetno podoben tistemu pri izgradnji porušene domovi ne, kot se je 
reklo izgorevanju za stvar dobro desetletje pred tem, šlo je za hierarhično 
vodenje skupine, ki jo usmerja karizmatični vodja, ki mu ni nič pretežko, 
z  izredno sposobnostjo animacije in prepričevanja sodelavcev. Svetina 
se posveti še dvema “dramatizacijama”; uprizoritev Jaz sem gospa Mari­
ja je črpa la iz kratkih zgodb Pavleta Zidarja in jo je opravil Peter Božič, 
odigrala pa Jerca Mrzel, ob jubileju, stoletnici rojstva leta 1976, pa je Sve­
tina  poskrbel za dramatizacijo Cankarjeve korespondence, ki so jo zaradi 
dinamičnosti razdelili med štiri nastopajoče. Spregovori o  predstavah 
320 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Ivo Svetina: Gledališče Pekarna
po dramskih delih Pavla Lužana Triangel in Srečni dnevi, o   uprizoritvi 
dramskega prvenca Denisa Poniža Igra o smrti, vendar ob teh predstavah 
kljub razmeroma afirmativnim kritikam in dejstvu, da so bile ocenjene 
večkrat, kot je povprečno danes velika in repertoarna predstava, Svetina 
že priznava, da se je čas Pekarne počasi iztekal. Da je po svoji pionirski in 
pot utirajoči fazi prešla v fazo gledališča, ki se ne razlikuje več od ostalega 
gledališkega dogajanja, Gleja in Male Drame in podobnih malih odrov, 
če lahko po enostavimo. O Pekarni so pisali kot o izčrpanem projektu, ki 
ne sledi več svojim začetnim vzgibom, ob tem pa so njeno repertoarno 
politiko hvalili (tudi) tisti, ki njenih predstav niso videli, na primer Jože 
Javoršek. Potem se Svetina posveti še nerealiziranim projektom, recimo 
predstavi Ksenije Hribar po motivih Svetega pisma ob sodelovanju Janija 
Osojnika in nategu balkanskega barbarogenija Ljubiše Ristića, ki je ob­
ljubil, da bo uprizoril Kiševo Grobnico za Borisa Davidovića, nad katero so 
izvajali pravi pogrom zaradi blatenja pridobitev revolucije z navajanjem 
njenih deviacij, kakor se kažejo skozi fiktivno biografijo Novskega; Ristić 
je seveda kmalu zatem namesto v Pekarni na povabilo Dušana Jovanovića 
besedilo režiral pod naslovom Missa in a minor, in to je bila legendarna, 
slavna, prelomna in odmevna prestava. (Še sam sem jo videl, edino od 
opisanih in naštetih, pa sem takrat malo hodil v gledališče, prepričan, da 
bom v življenju uspel, recimo kot biolog.)
Svetinovo pisanje se opira na dokumente, tudi v knjigi je cel kup foto­
grafij – večinoma jih je posnel Jendo Štoviček –, s predstav, pa tudi z vaj, 
pa fotografij prostora in fasade Pekarne. Vendar pa je njegovo pisanje tudi 
na poseben način zgoščanje vsega tistega, kar je bilo v  zraku, ne samo 
soočenje z novimi gledališkimi pristopi po svetu, primerjava idej ustvar­
jalcev iz Pekarne z  velikimi teoretiki gledališča 20. stoletja, Stanislav­
skim, Artaudom, Grotowskim, Living Theathrom, temveč tudi tisto, kar je 
pljusk nilo čez lužo ob izbruhu neoavantgarde, z ambientalnim gledališčem 
in improvizacijo in hepeningom. Ideje, ki so jih člani Pekarne spoznavali 
s pomočjo Lada Kralja. 
Svetinovo pisanje je tekoče, čeprav gre za samo­zgodovinjenje, ohranja 
zdravo distanco, s katero mu uspe na dogodke pogledati brez napihovanja, 
hkrati pa v dialog prikliče številne sodobnike od Tarasa Kermaunerja do 
Petra Božiča, pa vlogo Mojce Kreft v gledališkem življenju in pri Pekarni 
prav posebej, se ozre na kritike od Andreja Inkreta in Aleša Bergerja, 
omeni vlogo Tomaža Kralja in njegove psihedelične gledališke avantu­
re – uprizorili so Hoffmannovo slikanico iz srede 19. stoletja, ki jo danes 
igrajo v SNG Nova Gorica v novem prevodu pod naslovom Peter Kušter. 
Sodobnost 2017 321
Ivo Svetina: Gledališče Pekarna Sprehodi po knjižnem trgu
Svetinova monografija je dragocena tudi zato, ker nam odstira pogled na 
kulturno in politično dogajanje, vloga SZDL­jevcev Mitje Rotovnika ali 
Božičeva nepopustljiva pogajanja z lokalnimi črnogorskimi partijci, ki jih 
zmoti nakazana pederastija – si ga kar predstavljam, kako med argumenta­
cijo poskakuje iz špičakov. Svetinova monografija je dragocena še iz enega 
pogosto prezrtega in nalašč zamolčanega razloga: detektira namreč kdaj 
in kako je uravnavanje in ravnanje kulture iz ideološke prešlo v finančno 
sfero, kako se je oblikovalo potrošništvo sredi sedemdesetih in kako je 
takrat začelo zmanjkovati denarja za Pekarno; kako se je začela beda stva­
ri, ki danes kraljuje v gledališki in splošni kulturni sferi. Kot seveda omili 
partijske pritiske, ki da so jim bili ustvarjalci podvrženi; stopnja avtonomije 
umetnosti in razumevanje njene vloge sta bila pogosto bolj dobrohotna, 
kot ju poskušajo na podlagi nekaj sicer resničnih pritiskov, pogovorov na 
cekaju in groženj s sodiščem prikazati tisti, ki kujejo politični kapital ravno 
z ideologizacijo – kolikor je ta mišljena kot delna resnica, ki naj prikrije 
neko drugo, večjo – razlike med takrat in danes. Seveda zato, da upravičijo 
lastno nekulturnost in prikrijejo plenilski nagon. 
Svetinova študija je nedvomno dragocen in široko zastavljen prispevek 
k zgodovini radikalnega gledališkega fenomena in bo nedvomno izzvala 
živahen dialog o časih preteklih – in časih prihodnjih, če jih je še kdo pri­
pravljen misliti oziroma deliti misli o prihodnjem z drugimi.  
322 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Ivo Svetina: Gledališče Pekarna
Obsežna monografija o življenju in delu dr. Izidorja Cankarja je izšla ob 
130. obletnici njegovega rojstva. Lahko pa bi izšla (morda so mnogi to tudi 
pričakovali?) že trideset let prej – ob njegovi stoletnici. Tudi ta sicer ni bila 
spregledana. V okviru SAZU so pripravili znanstveni simpozij, na katerem 
so sodelovali številni priznani strokovnjaki iz različnih strok, ki so življen­
je in delo dr. Izidorja Cankarja predstavili javnosti. Med referenti je bilo 
tudi nekaj takih, ki so slavljenca Izidorja ­ Iza (brat France ga je klical Iso) 
osebno poznali, zato so bili njihovi prispevki še toliko bolj dragoceni (dr. 
Anton Trstenjak, dr. Franc Zadravec, dr. Joža Mahnič, France Vodnik). Vsi 
referati so bili objavljeni v reviji Sodobnost leta 1986 (št. 1–3). Že takrat je 
dr. Mahnič opozoril, da je simpozij le deloma predstavil to zanimivo oseb­
nost in da so nekatere teme, ne dosti manj pomembne, ostale neobdelane. 
Mislil je predvsem na Cankarjevo delo Obiski, v katerih je avtor predstavil 
najvidnejše ustvarjalce v dobi moderne, ki še danes velja za vzorčni pri­
mer kvalitetnega eseja v obliki intervjuja. Tudi letos je potekal simpozij, 
dr. Rozina Švent
Alenka Puhar: 
Izidor Cankar: 
mojster dobro 
zasukanih stavkov.
Življenje in delo Izidorja Cankarja 1886–1958. 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.
Sodobnost 2017 323
Sprehodi po 
knjižnem trgu
s katerim je Narodna galerija aprila obeležila 130. obletnico rojstva treh 
umetnostnih zgodovinarjev, Izidorja Cankarja, Vojeslava Moleta in Fran­
ceta Steleta. Izdali so tudi povzetke referatov, vendar večjega odmeva 
v javnosti žal ni bilo.
Zagotovo pa je letošnji največji in najpomembnejši dosežek prav knjiga 
Alenke Puhar Izidor Cankar: mojster dobro zasukanih stavkov. Puharjeva je 
knjigo zasnovala, zbrala eseje in slikovno gradivo ter prispevala uvodno 
besedilo. K sodelovanju je povabila še druge strokovne avtorje, Luko 
Vidmarja, Bernarda Nežmaha, Željka Oseta, Igorja Grdino, Ireno Mislej, 
Milčka Komelja, Aleša Mavra. Knjigo je uredila Nela Malečkar, oblikoval 
pa jo je Klemen Kunaver. 
Knjiga je sestavljena iz šestih delov in je tudi slikovno bogato oprem­
ljena. Prav presenetljivo je, da se je (na različnih lokacijah) ohranilo toliko 
res kvalitetnega slikovnega gradiva, ki smiselno dopolnjuje to mozaično 
predstavitev.
Najobsežnejše je prvo poglavje, ki predstavlja skoraj polovico knjige, 
uvodni esej Alenke Puhar s  pomenljivim naslovom: Vse stiske in radosti 
v  zlatih okvirjih. Avtorica nam v njem predstavi Cankarjevo življenje od 
rojstva v  Šidu do smrti v  ljubljanskem sanatoriju Emona. Z njej lastno 
pronicljivostjo in raziskovalno vnemo nam celovito predstavlja tega ka­
rizmatičnega, izredno razgledanega in svetovljanskega Slovenca, ki se mu 
je “nekoč” celo obetalo, da bi postal politični voditelj Slovencev. Toda bolj 
kot politika mu je bila pri srcu umetnost – ne le likovna, ampak tudi litera­
tura. Morda bi, če bi ne bil tako družbeno in strokovno angažiran, postal 
tudi zelo dober pisatelj? O tem nas prepričujeta njegovi leposlovni deli: S 
poti (poučni roman o umetnosti, ki je najprej, leta 1913, izhajal v reviji Dom 
in svet, v knjižni izdaji pa je izšel leta 1919) in Obiski (intervjuji z umetniki, 
ki so prav tako najprej izhajali v revijalni obliki v Domu in svetu, v knjigi pa 
so izšli leta 1920). V obeh delih se nam Cankar razkriva kot velik poznava­
lec svetovne ter zlasti slovenske umetnosti in literature.
Čeprav je tudi Izidorjev oče Andrej izhajal iz revne vrhniške krojaške 
rodbine Cankarjev in se je tudi sam izučil za ta poklic, se je njegov družbeni 
položaj zaradi poroke s premožno Nemko Marijo Huber zelo hitro izboljšal. 
Njun prvorojenec je bil prav Izidor. A družini ni bilo usojeno, da bi živela 
v sreči in blaginji – zaradi lahkomiselnega očetovega kartanja je družina 
bankrotirala. Skrb za izredno nadarjenega otroka Izidorja sta prevzeli 
babica in teta. Privzgojili sta mu vrline, ki so ga spremljale (in mu koristi­
le!) vse življenje: disciplina, olikanost, organiziranost, dobra izobrazba, 
znanje jezikov ter načelo “slediti svojim ciljem in željam”. Začetno delo 
324 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Alenka Puhar: Izidor Cankar: mojster dobro … 
so  nadaljevali njegovi ljubljanski vzgojitelji v Alojzijevišču in nato v Mari­
janišču. Veliko podpore je imel Izidor pri prelatu Andreju Kalanu in morda 
ga je prav to, resnim pomislekom navkljub, na koncu privedlo do odločitve 
za študij teologije. Študij je nadvse uspešno zaključil in imel v Gibarcu pri 
Šidu leta 1902 tudi novo mašo, predvsem zato, da se je sorodnikom (zlasti 
pa versko že skorajda obsedeni materi) in podpornikom zahvalil za vso 
pomoč in spodbudo. Kmalu za tem je odpotoval v tujino, kjer se je vse bolj 
predajal poglobljenemu študiju estetike, filozofije in umetnostne zgodo­
vine. Tik pred začetkom prve svetovne vojne je na Dunaju doktoriral na 
temo Quaglijeve poslikave stolnice sv. Nikolaja v Ljubljani. Ta umetnik ga 
je tudi navdihnil za potovanje v Italijo in prav te popotne vtise je pozneje 
objavil v esejističnem romanu S poti.
Toda študijska potovanja po Evropi so ga vse bolj oddaljevala od duhov­
niškega poklica. “Hodil je na koncerte, v gledališče, spremljal literaturo in 
politično življenje.” Ob tem pa je spoznaval številne znane osebnosti – od 
umetnikov do literatov in politikov. Posebno poglavje si zaslužijo njegovi 
prijateljski stiki z bratrancema Ivanom in Karlom Cankarjem, pa s Fra­
nom Saleškim Finžgarjem, Jožo Glonarjem, Nartejem Velikonjo, Venom 
Pilonom, dr. Antonom Korošcem, dr. Mihom Krekom, Francem Snojem 
in drugimi. Nekaj njihove korespondence je Puharjeva spretno uporabila 
pri prikazu določenih dogodkov in za bolj plastičen prikaz življenja tega 
“aristokrata v areni življenja”. Vendarle pa si lahko ob tem zastavimo tudi 
hipotetično vprašanje, zakaj je objavljeno tako malo te zanimive korespon­
dence, ki bi nam lahko pojasnila veliko stvari iz Cankarjevega osebnega 
življenja kakor tudi zgodovinskega dogajanja? Marsikaj bi tako izvedeli 
iz “prve roke”. Še bolj zagonetno je dejstvo, da v  literarnih zapuščinah 
nekaterih vrhunskih slovenskih literatov, ki jih hrani NUK, ni nobenih 
Cankarjevih pisem (Josip Vidmar, Edvard Kocbek, Oton Župančič) – ali se 
niso ohranila ali pa so bila morda celo uničena, saj v povojnem času, ko je 
Cankar zapadel v politično nemilost, ni bilo ravno dobro, da bi se tovrstno, 
“do režima kritično pisanje”, hranilo?
Največja prelomnica v Cankarjevem življenju je zagotovo ljubezen do 
Ane (Niče) Hribar, ki je njegovo dokaj mirno življenje povsem spremenila 
(postavila na glavo in mu omogočila, da je kupoval umetniške slike in pri­
rejal odmevne umetniške/družabne večere). Tej zvezi niso bili naklonjeni 
niti njegovi ožji sorodniki in bližnji prijatelji, da cerkvenih in političnih 
krogov sploh ne omenjamo! Za zaljubljenca se je zveza srečno končala 
s poroko in posledično tudi izstopom iz rimskokatoliške cerkve. V zakonu 
sta se jima rodili dve deklici, Kajtimara in Veronika. To srečo je leta 1934 
Sodobnost 2017 325
Alenka Puhar: Izidor Cankar: mojster dobro … Sprehodi po knjižnem trgu
skalila tragična smrt prvorojenke, ki je usodno posegla v življenje obeh 
zakoncev in načela njuno ljubezen. Ostala sta sicer skupaj (ločila sta se šele 
nekaj let pred Cankarjevo smrtjo) in navzven delovala kot “srečen par”. 
Nista pa mogla prenašati obrekovanj in privoščljivih namigovanj na “ka­
zen božjo”, zato je kot naročeno prišlo povabilo za odhod v diplo matsko 
službo, najprej v Argentino, nato v Kanado in po vojni še v Grčijo. Vmes je 
bila še krajša politična epizoda – vstop v vlado Ivana Šubašića. Tudi na tem 
področju se je Cankar izkazal kot izreden strateg, znal je tako analizirati kot 
daljnosežno napovedati določene zgodovinske trenutke. V svojem dnevni­
ku je 23. januarja 1946 med drugim zapisal: “Prednosti režima: federativna 
ureditev in prestanek plemenskega sovraštva, česar bi nihče drug ne mogel 
doseči; razdelitev zemlje med kmete; nacionalizacija rudokopov in velikih 
industrij. Slabosti: nastavljanje nesposobnih ljudi (za nagrado) na upravna 
mesta, nezaupanje vseh do vseh, podle denunciacije, popoln zastoj kulturne­
ga dela, zlasti v Sloveniji, kjer bivši ‘kulturni delavci’ veselo preizkušajo svoje 
sposobnosti /…/.” Marsikaj, kar se je zgodilo med vojno in takoj po njej, bi se 
najverjetneje odvijalo precej drugače, če bi po smrti dr. Antona Korošca prav 
dr. Izidor Cankar prevzel krmilo Slovenske ljudske stranke. 
Biografski in strokovni del knjige je dopolnjen še z naslednjimi poglavji: 
Izbor Cankarjevih tekstov (revijalne objave, odlomki iz obeh njegovih lepo­
slovnih del, iz Jakopičevega zbornika in iz Londonskega dnevnika, nekaj 
zapisov iz leta 1946 je tukaj objavljenih prvič); Cankarjev rodovnik, ki ga je 
sestavil Boštjan Perger; Biografija po letnicah; Izbrana bibliografija Izidorja 
Cankarja, ki jo je pripravil Matjaž Hočevar; Imensko kazalo, ki ga je pripravil 
Željko Oset.
Dokumentarna monografija o dr. Izidorju Cankarju je vsekakor knjiga, ki 
dostojno predstavlja tega pomembnega Slovenca, ki je vseskozi živel med 
ljudmi in za ljudi. Izredno človekoljubnost je izkazoval svoji ožji družini, 
katerih posamezne člane je postopoma vse pripeljal iz Šida v Ljubljano in 
jim vsaj nekoliko izboljšal življenjske razmere (žal so le­ti zaradi bolez­
ni umirali mladi), bil pa je tudi iskren, dober prijatelj in mentor tako že 
uveljavljenim piscem kot tistim, ki so na pisateljsko pot šele stopili. Sam 
je zelo cenil iskrenost, poštenost in predanost delu in to je pričakoval 
(zahteval) tudi od drugih. To pa so vrline, ki  v življenje posameznikov 
pripeljejo tudi veliko sovražnikov. In na življenjski poti Izidorja Cankarja 
se jih je zvrstilo veliko.
326 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Alenka Puhar: Izidor Cankar: mojster dobro … 
Še pred kratkim smo ugotavljali, da so (domače) poučne mladinske knjige 
v krizi, da jih je torej razmeroma malo, sploh kakovostnih, celo tako je 
naneslo, da pred nekaj leti v kategoriji najboljša izvirna slovenska mladin­
ska poučna knjiga ni bilo podeljeno priznanje zlata hruška. Že predlani 
se je situacija na področju poučnih knjig toliko spremenila, da sta bili 
v omenjeni kategoriji podeljeni kar dve priznanji. Dobili sta ga Od genov 
do zvezd Saša Dolenca in Igorja Šinkovca, knjiga, ki se ukvarja z marsičim, 
ter Ptičje kvatre Danijela Čotarja in Mateja Susiča, knjiga, ki se osredotoča 
na eno samo temo: na ptice. 
V ptičji knjigi nas najprej pričaka navdušena spremna beseda Jurija 
Paljka ali “javno snemanje klobuka pred imenitnim Čotarjevim pisan­
jem”, ki mu po branju Ptičjih kvater lahko le prikimamo. Knjiga je raz­
deljena na štiri letne čase, začenši z zimo, s pticami pa jih avtor naseli 
tako, da upošteva, kateri čas je najprimernejši za njihovo opazovanje. K 
vsakemu letnemu času napiše uvod, v  katerem pride močno do izraza 
tudi Čotarjev smisel za opazovanje in popisovanje rastlinskega sveta, 
vremenskih oziroma nasploh naravnih pojavov, pa tudi starih običajev, ve­
zanih na njegovo kraško otroštvo; to, da nas avtor spusti v svojo intimo in 
pospremi v svoje spomine, je seveda vselej zanimivo in dragoceno. Bralcu 
Gaja Kos
Danijel Čotar: 
Ptičje kvatre.
Ilustriral Matej Susič. Spremna beseda Jurij Paljk.
Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2015.
Sodobnost 2017 327
Mlada 
Sodobnost
avtor  predstavi dvaintrideset ptic; vsaka je najprej predstavljena z  opi­
som kakšne značilnosti (mali ponirek je na primer opisan kot “poklicni 
potapljač”) ali citatom iz pesmi, v kateri nastopa, temu pa sledijo približno 
štiri strani besedila in ilustracija ali dve. Na koncu knjige najdemo tudi zelo 
priročen slovarček ptičjih imen, ki obsega poimenovanje v petih jezikih 
(v slovenščini, latinščini, italijanščini, nemščini in angleščini). 
V svojih besedilih avtor pogosto omenja slovenske, pa tudi tuje litera­
te, večkrat Frana Erjavca, naravoslovca in pisatelja, med drugim avtorja 
naravoslovnih spisov o  živalih, ki je nemara nekoliko navdihnil ali bil 
zgled tudi samemu Čotarju. Lastne spomine in izkušnje s pticami avtor 
prepleta z vrsto izjemno zanimivih podatkov (ste vedeli, da obstaja skoraj 
50 različnih vrst sinic ali da ponirki letijo le ponoči?), tu in tam zna biti 
malce šaljiv, predvsem pa se pokaže kot odličen poznavalec, opazovalec 
in opisovalec; to troje je nedvomno ključno za dobro mladinsko poučno 
knjigo, kajti ni dovolj, da je avtor strokovnjak za neko področje, o njem 
mora znati tudi privlačno pisati. Čotar je v svojih zapisih komunikativen, 
s čimer pa nikakor nočem reči, da mu manjka izbran izraz, sploh ne, ravno 
obratno, tudi tu, tako kot v kompoziciji knjige nasploh in v zasnovi besedil, 
pokaže domiselnost (tole beremo pri opisu kosa): “Če ni drugega, zoblje 
suho in pozeblo sadje ter divje plodove, ki trdovratno vise na vejah in so 
se ohranili v odprtem hladilniku narave.” Z zapisano “komunikativnostjo” 
želim torej le poudariti simpatičnost zapisanega. Avtor besedilom priključi 
tudi kakšno modrost (“Človeška nespamet nima meja in je pač ravno tako 
velika kakor pamet.”), vendar pa se distancira od “učenih” knjig (“Učene 
knjige dajejo sinicam oznako klateža /…/”), kar je tudi pravilno; Ptičje kvatre 
so namreč nekaj drugega, so več kot samo učena knjiga, in sicer imeniten 
spoj učenega in leposlovnega, gorivo tako za um kot za duha. 
Avtor se tu in tam prijazno obrne na mladega bralca (ko piše o vrabcu, 
svetuje: “Seveda ni prav lahko opazovati podrobnosti na stvarci, ki je le 
15 cm velika. Svetujem vam, da si ob prvi ugodni priložnosti, morda za 
Miklavža, izprosite daljnogled, ki vam bo prišel prav še za marsikaj dru­
gega.”), vendar pa lahko odločno zapišem, da Ptičje kvatre nikakor niso 
“zgolj” mladinska knjiga, so knjiga za vse ljubitelje živalskega sveta, ki so 
hkrati tudi ljubitelji lepe besede. Ne dvomim, da bo tako iz mladih kot 
odraslih naredila bolj čuječe opazovalce in poslušalce narave, kar je ver­
jetno največ, kar takšna knjiga lahko stori ali doseže. Na tem mestu si bom 
dovolila izposoditi še nekaj uvodnih besed Jurija Paljka: “/…/ predvsem pa 
si želim, da bi najprej sam in nato tudi vsi bralci po prebrani knjigi našli 
več časa, da bi, kot to počne Čotar, videli ptice, jih opazovali v naravi, se 
328 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Danijel Čotar: Ptičje kvatre
pravzaprav zavedli, kako lepo je biti v miru s seboj in z naravo, v kateri 
tudi preko ptic lahko uzreš tisto večno harmonijo, h kateri vsako človeško 
življenje od vedno teži.” 
Matej Susič, ki ga Paljk uvodoma označi za enega naših najboljših akva­
relistov, je vsako “poglavje” opremil z eno ali dvema ilustracijama opisane 
ptice, običajno v  dveh različnih pozah, na primer sede in v  letu, kar je 
zelo smiselno, saj s tem včasih ponudi tudi dodatno vizualno informacijo. 
Ptičji portreti so po eni strani upodobljeni vestno in v skladu z realnostjo, 
po drugi strani pa je v njih moč najti tudi nekaj umetnikovega lastnega 
izraza. Ta se pokaže tudi pri upodobitvi ozadja oziroma kakšnega detajla iz 
okolja, v katero ptico postavi, še posebej pa v ilustracijah k štirim uvodnim 
besedilom k posameznim letnim časom; te ilustracije s svojo poetičnostjo 
dobro korespondirajo s pesniško ubranostjo besedil. Na teh mestih bi jim 
bilo lahko odmerjenega celo malenkost več prostora, da bi lahko še bolj 
zaživele. Omeniti je treba še predlist in zalist, ki na preprost, a učinkovit 
način prikažeta raznolikost na nebu oziroma v zraku, saj so skupaj upodob­
ljene, na primer, mala lastovica in ujeda kanja.
Knjiga Ptičje kvatre je torej lepa celota, ki jo avtor takole zaokroži: “Leto 
bo šlo zopet naokrog, vrstili se bodo letni časi, štiri kvatre se bodo pono­
vile, nam prinesle nove dogodke, nova spoznanja in tudi nove ptice.” Tako 
je, čas je za nov krog, bodisi branja pričujoče knjige bodisi opazovanja 
njenih junakinj (skorajda sem zapisala literarnih likov). Človeka res prime, 
da bi v  roke vzel daljnogled, tistega od Miklavža ali kakšnega drugega, 
ptičja krmilnica na vrtu ali balkonu pa se kar naenkrat zazdi nujna.
Sodobnost 2017 329
Danijel Čotar: Ptičje kvatre Mlada Sodobnost
Dr. Sašo Dolenc je fizik in filozof, deluje kot pisatelj, urednik, prevaja-
lec, novinar ter soustanovitelj spletnega časopisa za tolmačenje znanosti 
Kvarkadabra. Podpisal je več knjižnih publikacij za odrasle in mlade, med 
katerimi sta dve v angleščini (The genius who never existed in The man who 
counted infinity). Njegovo ime je torej na področju poljudnoznanstvene 
literature, kamor lahko uvrstimo tudi njegovo novo knjigo Od genov do 
zvezd, prisotno že dlje časa.
Dolenčeva nova zbirka “osupljivih zgodb iz sveta znanosti” – kot piše 
v podnaslovu – je izšla v zbirki Najst Cankarjeve založbe in je namenjena 
predvsem najstnikom. Knjiga opisuje življenja znanstvenikov in obravnava 
osrednje starejše ter najpomembnejše sodobne znanstvene dosežke, fizikal-
ne, astronomske, antropološke idr. Loteva se tudi nekaterih “življenjskih” 
vprašanj, od katerih so nekatera za človeštvo bolj, druga manj relevantna: 
Zakaj imajo pavi tako košate repe, ki so jim pri gibanju samo v napoto? 
Kako so izmerili, da je vesolje staro približno 13,8 milijarde let? Kaj dobre 
ljudi pripravi do zlih dejanj? Delo bogatijo duhovite ilustracije, pod kate-
Ivana Zajc
Sašo Dolenc:  
Od genov do zvezd. 
Osupljive zgodbe  
iz sveta znanosti.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.
330 Sodobnost 2017
Mlada 
Sodobnost
re se je podpisal Igor Šinkovec, med njimi pa posebej izstopa privlačna 
 naslovnica v modri, barvi modrosti.
Večkrat je slišati mnenje, da je znanstvenikom njihova odkritja izjemno 
težko razložiti širši javnosti – novi Dolenčevi knjigi to uspe, saj so primeri 
iz sveta raziskovalnih odkritij podani izjemno preprosto in lucidno. Njihove 
poljudne razlage so dostopne in razumljive, zapisane s plastičnimi primeri, 
s pomočjo katerih lahko tudi laični bralec zapopade vsebino. Poenostavitve 
v knjigi so glede na ciljne bralce razumljive, moti edino nekonsistentnost 
pri navajanju virov – ti so ponekod navedeni, drugje pa ne. Opisi odkritij 
z raznih področij so zelo zanimivi, zgodbam pa se pozna skrbna selekcija 
v smislu izbire snovi. 
Sicer kompleksne ugotovitve so podane v obliki pripovedi. Zemlja je na 
primer zamrznila “kot velikanska snežna kepa” nazadnje pred približno 640 
milijoni let. Leden pokrov nad oceani je meril 10 kilometrov, kljub temu vo-
da zaradi toplega središča Zemlje na dnu ni popolnoma poledenela in nekaj 
živih organizmov se je ohranilo. Še več: po koncu te popolne poledenitve so 
se pojavila prva mnogocelična živa bitja. In kaj je “snežno kepo” ponovno 
“pogrelo”? Vulkansko delovanje na Zemljini površini. 
Namen knjige je seveda mladim predstavljati znanstvene vsebine. Vendar 
delo “poučevanja” ne razume ločeno od vsakršne vrednostne dimenzije, 
ampak oboje učinkovito združuje. To je kvaliteta knjige, ki ustreza tudi 
sodobnim didaktičnim smernicam. Vrednotenje dognanj in odkritij je iz-
peljano korektno: neposredno izhaja iz znanstvenih dosežkov, o katerih je 
govor, in ne deluje “dogmatično”, ampak bolj kot predlog relevantne smeri 
razmišljanja. Odkritja niso prikazana kot nekaj, kar bi za vselej zacementira-
lo dokončne odgovore, ampak kot dragoceni kamni v dinamičnem mozaiku 
raziskovanja, ki se nadaljuje. 
Spoznavna dimenzija bralcu ni servirana kot zaključeno in neizpodbitno 
dejstvo, ampak sprejemnika spodbuja k nadaljnjemu raziskovanju ali k 
iskanju analogij s sodobnim časom in prostorom. Npr. pripoved o propadu 
civilizacije na Velikonočnem otoku (znanem po ogromnih kipih vladarjev) – 
prebivalci so tam najprej posekali vse drevje, sledila pa je splošna lakota, 
ki se je stopnjevala v kanibalizem – je povezana z ekološkim razmislekom 
o odnosu sodobnega človeka do narave. 
Osrednja vrednota v knjigi je znanje, ki ni razumljeno zgolj kot dose-
žek izoliranega posameznika, ampak kot dosežek skupnosti. Vsak premik 
v védenju je namreč prikazan kot kolektivni civilizacijski uspeh. To knji-
ga doseže z razmišljanji o razvoju človeške vednosti. Tako opiše razvoj 
skupne inteligence množice ljudi, ki je bistveno večja, kot je inteligenca 
Sodobnost 2017 331
Sašo Dolenc: Od genov do zvezd Mlada Sodobnost
posameznika. Predpogoj za ta razvoj je srečevanje z novimi posamezniki, 
ki so drugačni od ljudi v naši neposredni bližini: “Če bi kultura pomenila 
zgolj povzemanje navad drugih, napredka ne bi bilo. […] Do razvoja skup-
ne inteligence pride le, če obstaja trgovanje med popolnimi tujci, in ne le 
izmenjava med sorodniki in znanci.” Poleg tega je dobro, da knjiga znanost 
pojmuje in predstavlja meddisciplinarno, saj večkrat pokaže, kako plodno je 
sodelovanje med različnimi znanstvenimi disciplinami ter kakšne rezultate 
prinesejo kombinacije različnih zanimanj posameznih znanstvenikov. 
Drugi tip zgodb v zbirki Od genov do zvezd je stkan okoli pripovedi 
o samih znanstvenikih in njihovih življenjih. Tudi te zgodbe na subtilen 
način vrednotijo nekatere človeške kvalitete, s čimer dosegajo identifikacijo 
bralca s posameznim znanstvenikom. Eden od ponavljajočih se motivov 
v teh pripovedih je tveganje, ki je kot ena bistvenih potez raziskovalcev 
mladim prikazano pozitivno: uspešni znanstveniki so pogosto izbrali težje 
in manj konvencionalne poti, ki niso vnaprej zagotavljale uspeha. Zgodbe 
presegajo stereotipe o raziskovalcih kot pripadnikih privilegiranih družbe-
nih slojev. Nekaj je zgodb, ki poudarjajo, da so znanstvenike pestile težave, 
nekateri so celo živeli v komaj vzdržnih razmerah, a so vztrajali pri delu, ki 
so ga ljubili. Med temi izstopa pripoved o nobelovcu Mariu Capecchiu, ki je 
pri rosnih petih letih pristal na ulici in postal član pocestne tolpe. V zgodbi 
Resnični Albert Einstein je opisana izjemno zahtevna pot te nekonfor­
mistične osebnosti, ki se ni razumela z avtoritetami. Einstein je imel velike 
težave z odnosi znotraj šolskih institucij in dolgo je trajalo, preden je dobil 
mesto univerzitetnega profesorja. Zgodba se posveča prav težavnosti nje-
gove poti, pri čemer – kar je v zbirki izjema – žal izpusti vsebinsko razlago 
najpomembnejših Einsteinovih znanstvenih dognanj. 
V to linijo pripovedi o izjemnih posameznikih se umešča tudi besedilo 
z naslovom Kako vzgojiti genija, ki tematizira dilemo, ali je za “genija” na 
določenem področju nujen podedovani talent ali gre (tudi) za rezultat vzgoje 
v otroštvu. Proti stereotipnemu prepričanju, da gre zgolj za srečo pri deljenju 
genetskih kart, govori primer razvojnega psihologa Lászlá Pólgarja, ki je 
svoje tri hčere načrtno “vzgojil” v vrhunske šahistke, da bi dokazal pomen 
 zgodnjega načrtnega oblikovanja genijev. Deset tisoč ur vaje – to je števil­
ka, ki se v teoriji uveljavlja kot mejnik, ki ga je treba preseči za doseganje 
vrhunsko sti na določenem področju: “Pri analizi znanstvenikov in umetnikov 
so ugotovili, da je med njihovimi prvimi deli in največjimi dosežki praviloma 
minilo deset let sistematičnega dela.” Taka opozorila so v knjigi pomembna, 
saj odvračajo od mitologije “rojenih” genijev, ki jim je bilo “usojeno” uspeti 
in so imeli za to idealne razmere. V resnici so bili vsi zgolj “ljudje”, ki so 
332 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Sašo Dolenc: Od genov do zvezd
se posvečali zahtevnemu in dolgotrajnemu delu, ki jih je veselilo. Nekatere 
izmed zgodb tematizirajo tudi izjemno težavno pot raziskovalk, ki so si s teža­
vo pridobile enake možnosti kot moški, saj družbene razmere temu niso bile 
naklonjene. Dolenc denimo opiše, kako sta znanstvenika navidezno stopila 
v zakon samo zato, da bi lahko ženska pod pretvezo življenja v sprejemljivi 
konvencionalni skupnosti dobila dovolj svobode za raziskovanje. Tudi zgodo-
vina raziskovanj je torej v veliki meri zaznamovana z moškimi imeni, edino 
zgodba o Einsteinu sicer omenja njegovo partnerko Milevo Marić Einstein, 
vendar se ne posveča njeni vlogi v raziskavah znanega fizika. 
Zgodbe iz zbirke se razlikujejo glede na tematiko in obliko ter niso po-
stavljene v zgodovinskem sosledju odkritij in ljudi, ki jih opisujejo, kar pa 
ne zmoti pretirano. Druži jih namreč podoben fokus: človekova vedoželj-
nost, iskanje rešitev in tveganje. Ponavlja se motiv drznega razmišljanja, ki 
sega onkraj starih, utečenih vednosti. Ta motiv se povezuje z motivi mladih 
raziskovalcev, ki vidijo drugačne možnosti in presegajo prejšnje vzorce. 
Vendar knjiga ne poudarja zgolj novih idej in popolnega preseganja vsakrš-
nih tradicij – jasno je, da razvoj znanosti ne pomeni nenehnih prelomov z že 
znanim. V eni izmed zgodb Sašo Dolenc tako na primer navaja raziskavo, 
ki ugotavlja, da so najuspešnejše skupine broadwayskih ustvarjalcev ses-
tavljene iz polovice že uveljavljenih posameznikov, ki se med seboj dobro 
poznajo, in iz polovice novih, neznanih imen. 
Nova knjiga Saša Dolenca je v našem prostoru dragocena pridobitev. 
Zakaj? Najstnikom znanost predstavlja kot razburljivo, odprto, predvsem pa 
nedokončano področje nenehnega iskanja. Raziskovanje je v njej prikazano 
kot aktivno delo, ki ga spremljata vedoželjnost in ustvarjalnost. Knjiga ponuja 
zanimive in sodobne povezave med znanstvenimi ugotovitvami in sodobnim 
vsakdanom. Znanje je torej povezano s svetom okrog nas, ki ga razlaga. Tako 
se v Dolenčevi knjigi popularni napotki znanega Šepetalca psom – Cesarja 
Millana – povežejo s primerjavo sestave možganov pri plazilcih, sesalcih in 
ljudeh. Avtor ima občutek za to, kaj je iz sveta znanosti zanimivo širši jav-
nosti. Knjiga Od genov do zvezd manifestira energično in široko ljubezen do 
znanja (kar je starogrški pomen besede filozofija), ki naj bi se – če gre verjeti 
občasnim pozivom, ki jih je slišati v javnosti – pri sodobnih mladih izgub­
ljala. Znanje tudi ni prikazano kot dokončan prostor, ampak kot prostor, ki 
se nenehno odpira. Ni le instrument za doseganje praktičnih ciljev, saj je sle-
herno razumevanje sveta okrog nas že samo po sebi emancipatorna vrednota. 
Pri tem se zdi najpomembnejše to, da je znanje predstavljeno kot kolektivna 
dobrina in univerzalna vrednota celotne človeške skupnosti. 
Sodobnost 2017 333
Sašo Dolenc: Od genov do zvezd Mlada Sodobnost
Spiro Scimone: Dol. Režija Marko Sosič. Prešernovo gledališče Kranj, 
december 2016.
Scimonejevo besedilo, ki smo ga dobili v prevodu Tee Štoka, je dvodelno, 
tisto, kar zastavi, zaostri tako, da se odsuka na nepričakovan teren, na kate­
rem poskuša med marginaliziranimi spregovoriti o usodi tistih, ki so najbolj 
na tleh, najgloblje. Kar bi mu lahko očitali kot žanrsko pomanjkljivost, ker 
preobrat ni samo zaostritev stanja, ki ga prikazuje na začetku, temveč je 
prenos fokusa na drugo raven, na kvalitativno nemerljivo in neprimerljivo; s 
splošnega gre na konkretno, ki ni več v istem redu stvari. Namreč; oče se brije 
in iz ogromne, gromozanske straniščne školjke se zasliši najprej sinov glas, 
klici: »Foter, v sekretu sem. Znašel sem se v sekretu, foter,« kar se stopnjuje do 
uporne trditve, zoprvanja: »Jaz nočem več ven. Svojo prihodnost sem našel 
tu.« Besedilo nas napeljuje, da bo spregovorilo o ponižanih in razžaljenih, 
ki se pred negotovo prihodnostjo, ki jo dodatno rahljajo neuspešno iskanje 
službe, splošna negotovost ter nezavidljiv generacijski in socialni položaj, 
umaknejo na najnižjo točko. Da hoče poudariti, da ob tistih, ki se brijejo na 
roke v kopalnici, kot Oče, obstajajo tudi tisti, ki niti kopalnice niti britvice 
nimajo več, nekakšni ljudje iz podpodja in meandrov kanalizacije. 
Vendar igra to svojo sugestivno simboliko dovolj hitro izčrpa, do prave ga 
kon flikta med generacijami ne pride, gre bolj za nekaj na hitro izmenjanih 
334 Sodobnost 2017
Matej Bogataj
Na malih odrih
Gledališki 
dnevnik
replik, pri čemer morebitne Očetove krivde, razen kolikor je generacijska – 
in te vrste argumenti, da živi starševska generacija bolje, kot da bi morala 
priboriti mlajši ugodnejše razmere (ali da bi jih lahko), letijo na vse strani 
tudi v slovenskem kulturnem prostoru. Kot da je za položaj kriva slaba 
menjava generacij in ne splošna jeba in odnos do kulture tudi pri tistih, ki 
so zanjo zadolženi oziroma se postavljajo v vlogo njenih prenoviteljev. Bolj 
kot za medgeneracijski spopad gre v Scimonejevi igri za govor o vseenosti 
mlajše ob skoraj pasivnem čudenju in nerazumevanju starejše. Zato se 
zgodba zaostri; nad rob deske pride Don Karlo s kolitisom in spregovori, 
da je sumljiv duhovnik, ki ima svojo molitev, saj mu niti Kristus ne more 
več pomagati. Vedel je, pa ni spregovoril, vedel za spolno zlorabo, o kate­
ri spregovori nato njegov Mežnar, o tem, kako ga je Don Karlov kolega 
poljubljal na mizi in kako mu je bilo najbolj všeč, ko je bil »muca, ki se od 
ljubezni suka«, na vseh štirih. Sledi pretresljivo pričevanje o zlorabi. 
Ker je situacija absurdna, na odru kraljuje ogromna straniščna školj­
ka – scenograf je Peter Furlan –, ki omogoča, da čez njene robove kukajo 
glave obeh, Sina in Don Karla, vendar ta dva nista edina spodaj. Sin Mihe 
Rodmana in Oče Petra Musevskega sta pravzaprav kmalu le še podporna 
igralca; s svojo pasivnostjo omogočata razvitje ključnega konflikta, to pa 
je krivda tistih, ki bi morali ukrepati, pa niso, ki so bolj ljubili institucijo 
in njeno nedotakljivost in brezmadežnost, kot pa pomagali tistim, ki so 
jih v uniformi te institucije in pod njenimi simboli trpinčili in zlorabljali. 
Glavni fokus uprizoritve je tako posvečen Mežnarjevi izpovedi, ki je 
kar najbolj nazorna, ne samo v položajih, še bolj v poudarku ranjenosti in 
prizadetosti, ker je pretrpel dejanja, za katera so vedeli vsi, pa niso rea­
girali. Aljoša Ternovšek je v svoji izpovedi prepričljiv, ranjen, besede se mu 
počasi in mukoma trgajo iz ust, vse skupaj pa pripoveduje, kot da še sam 
ne more odkrito in od zunaj, brez podoživljanja predstaviti, kar se mu je v 
resnici zgodilo. Njegova v ospredje porinjena in izpostavljena monotočka 
je spremljana s krčevito, z zaostrenimi in do konca prignanimi grimasami 
Don Karla v ozadju, ki ga Borut Veselko odigra z ekspresionistično napetim 
načinom igre. Vidimo, da ga nekaj krivi, spreminja se v togo lutko, skoraj v 
avtomat, in seveda slutimo, da ga navija krivda in da je bil zaradi prikrivanja 
kolegovega početja morda celo izključen ali umaknjen, zdaj, ko je že skoraj 
prepozno, trpi in podoživlja vse trenutke tehtanja. Dilema med resnico in 
uslužnostjo ga zvija na enak način kot Mežnarja zloraba tistega, ki mu je 
najbolj zaupal in ki se je predstavljal kot odposlanec in medij vsevišnjih sil. 
Uprizoritev Scimonejeve igre Dol je tako še en prispevek k razkrinka­
vanju početja znotraj ustanove, ki sicer deklarativno in navzven ponuja vse 
Sodobnost 2017 335
Na malih odrih Matej Bogataj
polno nasvetov o tem, kako naj bi moralno živeli, kakšni naj bi bili družina 
in topla družinska sreča, čeprav gre za ljudi, ki imajo s tem kaj malo izku­
šenj, kolikor te niso posredovane v spovednici ali del izobraževanja, kako 
naj nastopajo pred javnostjo. 
Nemoč. Režija Primož Ekart. Mini Teater in Imaginarni, februar 2017. 
Že Brecht je nekje vzkliknil nekaj v stilu, da kaj je oropati banko v primerja­
vi s tem, da ustanoviš banko ali osnuješ delnico. In v tem stilu zmešajo 
Klovnove poglede Heinricha Bölla in Globalnega minotavra Janisa Varufakisa, 
na videz dve nezdružljivi pisavi, eno literarizirano in drugo ekonomistično, 
torej s področja, ki se predstavlja kot znanost, potem pa drago plačujemo 
njegove eksperimente, s področja, ki ga večinoma ne razumemo, in o tem 
nerazumevanju, ki da je načrtno, obskurno in prikrivano s strani ekono­
mističnih žrecev, tudi govori. 
V precej ofucanem praznem stanovanju, v katerem se lušči omet in so 
stene napol pobarvane, od spodaj pa se kažejo razkošni in seveda tudi že 
postarani in zbledeli vzorci prejšnjih šablonskih poslikav in ostanki orna­
mentov, ki sodijo v sklop prostorov Mini Teatra, nas pričaka možak v banji. 
Klovn, si mislimo, ko vidimo njegove nekoliko prekratke hlače in temno 
obleko z belimi pikicami. Vse priča o njegovi bedi, zapustila ga je punca, 
pove, zaradi pitja dobiva vse bolj porazne ocene za nastope in postopno 
tudi vse nižje honorarje, prizna, tako da mora spremeniti življenjski stil 
in stanovanje v klavrnem stanju je že indikator tega. Potem se ukvarja z 
denarjem; podobno kot protagonist romana Glad Knuta Hamsuna, ki se ne 
ukvarja z ničimer drugim, kot s tem, kako priti za vsako ceno do denarja, 
da bi se lahko najedel in odložil tegobe, ki jih prinaša revščina, se tudi 
Klovn ukvarja z denarjem in punco. S slednjo precej neuspešno, tudi do 
tistih, ki mu je ne dajo na telefon, se vede netaktno in surovo, vidimo ga, 
da teži, in vemo, iz izkušenj, da to ni najboljši način, da bi znova zasedel 
srce svoje izvoljenke. Na drugi strani so tisti, ki bi mu še lahko kaj posodili, 
in zraven tisti, ki jih nikakor ne bi smel klicati, čeprav bi lahko kaj poso dili, 
ker bi to preveč stalo. Ne v denarju, ne v oderuških obrestih, še bolj v emo­
cionalnem izsiljevanju in očitkih, zakaj da je v takšnem bednem stanju 
in zakaj česa ne naredi za izboljšanje. Družina najprej, to varno domače 
zavetje, te prave vrednote, kot nas prepričujejo in nas bodo še. Seveda, 
pogovor z očetom, ki pridrvi v stanovanje, je mučen, ponuja lepo vsoto 
denarja, pa ne vemo, koliko je to bilo takrat in ali je kompilator besedil in 
336 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Na malih odrih
režiser kaj prevajal, se pa očetova ponujena roka ne sliši najslabše. So pa 
pogoji malo ostri: klovn naj bi se po nekajletnem ukvarjanju s poklicem 
prešolal v pantomimo, šel na dvoletno usposabljanje, si mislimo, da gre za 
nekaj podobnega, kot so danes delavnice za kritike in dramatike. Poklicno 
usposabljanje, pri katerem brezposelni kritik s prakso – in morebiti manj 
izobrazbe, če govorim o sebi – predava o nečem, česar ni več ali pa se od 
tega ne da živeti, tistim z doktorati ali na kakšni drugi obliki podiplom­
skega študija. Ne zato, da bi zares dobili zaposlitev, še preverjene kritiške 
in novinarske kadre mečejo na cesto in škrtarijo s honorarji; zato, da bodo 
imeli referenco več v cv­ju in s tem morebiti boljšo možnost za zaposli­
tev, če bi se kje slučajno sprostilo kakšno mesto. In če kadrovanje ne bo 
potekalo po telefonu; če ne bo telefonski klic prevagal nad kakovostjo 
kandidata in njegovimi referencami. Super zadeva, ministrstva prikazujejo, 
da se borijo proti nezaposlenosti in se trudijo s poklicnim usposabljanjem 
in za to celo nekako plačujejo društva in organizacije, ki se na to nekako 
spoznajo, recimo kritiška združenja ali skupine okoli splošno kulturnih in 
literarnih revij, da potem izučijo mlade nečesa, česar ne bodo potrebovali. 
Ker, bodimo realni: časopisna kritika usiha, ne samo glede zlatega dežka, 
tam gre za prav zoprno počasno kapljanje, tudi glede obsega in odnosa do 
nje, tudi na strani naročnikov, ki se jim v tej zadnji privatizacijski fazi ne 
zdi več potrebno blefirati in trošiti za nekaj, kar ima (menda) minimalen 
učinek. Tudi glede imidža, tisti, ki so jim namenjene reklame, obdane z no­
vičarskim in kulturnim balastom, so z blefom že zdavnaj nehali in direktno 
butasto govorijo o kulturi kot o porabi in nepotrebnem trošenju. In vse 
pogostejše diskvalifikacije direktorjev in režiserjev in avtorjev kažejo, da 
so samozadostni, samo­zavestni, se jim zdi, imajo tudi zavest o neprecen­
ljivosti lastnega dela, in piarovci jim vse bolj zadoščajo, ker gladijo njihov 
prenapihnjeni ego. Zaprt svet brez perspektive, če mene vprašate. 
Klovn je v isti pasti; čeprav bolj sam kriv. Pitje in veščina ne gresta (več) 
skupaj. Pitje zaradi nesrečne zaljubljenosti, s katerim pivec kaže odpor do 
sveta in potencira svojo bolečino, da jo vidijo tudi drugi (gre za znameniti 
pijanski patos) so zamenjali priročniki za samopomoč: kako opustiti pitje 
v treh dneh, pijem, da se ne napijem, pijem, ker sem pač žejen, in podobno. 
V Böllovih časih je bilo vse še bolj pošteno direktno. 
Vendar ob pripovedi o koncu igre, o karieri, ki je zašla v slepo ulico, 
klovn tudi pokaže nekaj svojih trikov. Kar je spretnostnih, so bolj tako tako, 
pretikanje kovanca čez prste in podobno. Bolj navduši z iluzionizmom. 
S čaranjem iz nič. In z ničimer. Pove, kako je nastal bančni dolg, kako je 
prišlo do verige prezadolženosti in padanja domin, od Lehman‘s banke do 
Sodobnost 2017 337
Na malih odrih Matej Bogataj
dokapitalizacije bank zaradi napihnjenih pričakovanj hipotekarnih bank, 
vse pa na podlagi Janufakisovega pisanja, v katerem se ta ukvarja z izvorom 
in globino finančne krize izpred približno desetih let. Obnovi, s številka­
mi, kakšna je bila videti bančna razprodaja prihodnosti, kako je vse večji 
trgovinski deficit globalnega kavboja vreča brez dna, črna luknja, v katero 
padajo likvidnosti držav in valut, ki jih brezsramno in s pomočjo domačih 
izdajalcev plenijo finančne elite v obliki trojk in bonitetnih hiš, kako in pod 
kakšnimi gesli se dogajajo pokrivanja izgube pri hipotekarnih kreditih in 
splošni razprodaji jutrišnjega dne v imenu in za dobrobit današnjih banč­
nih in podobnih finančnih špekulantov. 
Nik Škrlec tako odigra Varufakisovo pisanje kot iluzionistično točko, 
da bi bolj pokazal lastno klovnovsko in iluzionistično bedo: kakšen trik je 
prežagati žensko na pol, če lahko nekdo (nekateri) ustvari iz nič milijarde 
in je potem, ko mu poči balonček, država pripravljena, da ga zakrpa in spet 
napihne. Kakšna beda za publiko je v primerjavi s finančnimi, milijarde 
vrednimi finančnimi napihki čarati z resničnimi, materialnimi baloni; 
nekaj podobnega kot ofucan sejemski medved na zadnjih tacah proti do­
kumentarcu o medvedjem lovu na losose, parjenju in nabiranju brusnic. 
Seveda se klovn svojih omejitev zaveda, zato je za njegovim smehom 
nemoč, zato je seveda utrujen in brez entuziazma, zato je smeh klovnom 
žalosten. Smeh za druge. Klovni v vseh oblikah pa vse pogostejši na odru; 
kot da bi se zavedali, da razen nekaj trikov in kakšnega zmerjanja nismo 
več sposobni prave refleksije, še manj je kultura povabljena v dialog pri 
resnih vprašanjih prihodnosti.
Nik Škrlec je kot klovn v pikčasti prekratki obleki – kostumografinja je 
prispevek Belinde Radulović – seveda otožen v svojih uvodnih izvajanjih, 
tudi z neprikritim besom, kadar se mora pogajati z zunanjim sovražnim 
svetom, in mora se, ker mu je ostal samo še en kovanec. V klovnovskih 
točkah pa je prav evforičen in nabit z energijo, njegovi prikazi dolžniške 
krize z maničnim risanjem ničel na steno stanovanja so morda celo malce 
divji in zato neartikulirani, pretirani, vendar saj vemo, kako je to pri zabav­
ljačih. In klovnih: iz neznanih rezerv počrpajo zadnje moči, spomnimo se, 
recimo, Garderoberja Ronalda Harwooda in igralske veličine, ki se trese od 
tesno be in strahu pred nastopom, potem pa na odru zablesti in zahrumi, ali 
pa starega šmiranta, zablodelega v gledališkem labirintu, skoraj Fantoma 
iz opere (gledališča), ki v Möderndorferjevi igri Hamlet in Ofelija očara in 
zapeljuje mladi par. 
338 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Na malih odrih
Brezmadežna. Dramatizacija in priredba Livija in Tomaž Pandur, 
pre vod in dramaturgija Livija Pandur. Drama SNG Maribor, 
gostovanje v Ljubljani, marec 2017. 
Marijin testament irskega pripovednika Toibina je materina zgodba o Sinu, 
povedana s stališča matere, ki ji je sin pomembnejši od njegovega poslan­
stva. Sicer materinsko sluti, da se je vmešal v politiko, da je vzel nase vlogo 
preroka, da so časi težki in da v družbi vre, da množica čaka na spremembe 
in si želi premik iz nečloveškega in zatiralskega režima, vendar v njegovi 
druščini vidi splašene in zato prehrupne mladce, ki si ne upajo pogledati 
ženski v oči. Čeprav prisostvuje poroki v Kani, ni čisto prepričana, ali je 
bila voda tudi v drugih vrčih – za prvega je prepričana, da je bila v njem res 
voda –, in jo predvsem zmoti, da jo sin zavrne, da zavrne njeno materinsko 
ljubezen na račun sinovanja in pripadnosti Očetu, ki ni od tega sveta, kot 
se reče. Marijina zgodba je evangelij brez čudežev, je antievangelij, antika­
toliška v toliko, kolikor bi moral biti evangelij blagovest, veselo oznanilo; 
je mračna zgodba o ženski, katere spomine hočejo zapisovalci po sinovi 
smrti spraviti v tak red, da bi lahko služili veri in njeni institucionalizaciji, 
njej pa se to upira. Toibinova Marija odklanja prisotnost evangelistov, 
zapisovalcev, ki jo prepričujeta, da je videla več in nekaj drugega, kot je v 
resnici. Predvsem pa je Marija nekako v odhajanju, izolirana ter na milost 
in nemilost prepuščena spominom, ki jim ne more pobegniti in katerih se 
ne more razbremeniti niti s pripovedovanjem, sosedje so ji tuji, sama pa 
je regresirala v poganstvo, časti Artemido in bolj pogreša moža kot sina. 
Čeprav je njena bolečina nezaceljiva, je vendarle tudi sprijaznjeno otopela, 
to je vse povedano v čistem epskem distanciranem času, v katerem je od 
Dogodka pretekla vrsta let. Takole na prvi pogled bi rekli, da bi bila v vlogi, 
če bi se kdo lotil pripovedi kot monodrame, najbolj primerna Majda Poto­
kar ali Katja Levstik, ki s sprijaznjenim in vsega hudega vajenim in malo 
tudi ubitim glasom pripoveduje in medtem tolče proso ali krmi perjad. Ki s 
svojim početjem in skeptičnim govorom potrjuje, da nihče ni prerok v svoji 
domovini, da preroka, ko zajaha presežno, najtežje prepoznajo domači, 
obremenjeni s spomini na njegovo odraščanje, na polnjenje in vsebino ple­
nic in sesanje in skupne igre in pobalinstva. Marijino razočaranje je toliko 
večje ne le zato, ker še ni kristjanka, temveč tudi zaradi sinove zavrnitve, 
njegovo preroško poklicanost in izjave o tem, kako moraš ločiti sina od 
matere, brata od sestre, kako prinaša meč in ne miru, Marija jemlje namreč 
kar najbolj osebno, njena bolečina je bolečina tiste, ki je bila zavrnjena, 
potem pa je še prisostvovala križanju, čeprav ni zdržala do konca, pravi. 
Sodobnost 2017 339
Na malih odrih Matej Bogataj
Preveč vsega, niti ne ve, kje je Sinov grob; zanjo je v njenem srcu. Trpljenje 
matere, ki mora gledati začetek sinovega pogubljenja in živeti na svetu, 
v katerem je nenaravno pred njo umrl tisti, ki bi jo moral nadživeti. 
Mariborski ustvarjalci postavljajo besedilo, ki je zdaj brez tiste poetične 
funkcije, ki jo ima knjižna izdaja v prevodu Jureta Potokarja, pod provoka­
tivnim in obetavnim naslovom: Brezmadežna. Provokativnim zato, ker že v 
naslovu predpostavljajo njeno čistost, ki sega onstran človeškega, nekako 
proti tistim sferam, ki jih je zelo pozno zajahala Cerkev – šele leta 1950 
so razglasili Marijino vnebovzetje kot dogmo, medtem ko je bila dogma 
o njenem brezmadežnem spočetju uzakonjena 1854., pozno torej, v časih, 
ko bi od katolicizma pričakovali manj srednjeveške iracionalne vere in 
manj dogmatike in več posluha za usklajevanje skrivnosti vere s spoznanji 
o simboliki in njenem delovanju, o biologiji se je v tistem času vedelo več 
kot v času nastanka evangelijev in končno več tudi o skrivnostih ženskega 
telesa. Dogmatika je prišla v času, ko je celo Cerkev priznala nekatera 
znanstvena dejstva in se jim prilagajala, recimo evolucijo ali okroglost 
planeta. Jung je napisal, zakaj postopno vstopa vloga Marije: ker je v tro­
jici manjkal ženski element, je bila v času usihanja vere potrebna ikona za 
nedozorel del katolištva; protestanti seveda z Marijo, razen v prozi Luke 
Novaka Zlati dež, nočejo imeti nič, oni berejo evangelije. 
Marijina zgodba po Toibinu, kakor jo uteleša Nataša Matjašec, je po­
stavljena v razkošno škatlo na odru, belo, ki jo izvajalka postopno škropi 
s krvjo, rdečo barvo, s stranskih vhodov prihaja črno perje (angelov?), ob 
svatbi v Kani preliva iz črnih hobukov vodo in rdečo barvo, predvsem pa se 
rada preoblači; tokratna Marija je precej modno senzibilizirana in aktuali­
zirana, vizualno je ‘kokr Šanel’ in fatalka iz petdesetih; Nataša Matjašec 
Rošker nosi modno torbico, iz katere vleče šminko in se šminka pred na­
mi, čez črno oblekico si nadeva svetlo haljo, obliže si lepi na od klečanja 
odrgnje na kolena, čeprav o (njenih) molitvah Artemidi ne (iz)vemo nič, da 
bi bilo to od tolčenja prosa v možnarju ali ribanja poda ali kakšnih podob­
nih gospodinjskih del, pa bi bilo tudi malo čudno, v takšni opravi. Marija 
je povzdignjena, prav v nasprotju z besedilom, ki jo poskuša ozemljiti, v 
modno ikono. Nekaj v stilu tistega nesporazuma s strani ženske revije, ki 
dela proti ženskemu svetu, ki vsako leto izberejo fatalko leta, po možnosti 
poročeno, mi pa iz sedemdesetih vemo, kako je s fatalkami: učinkujejo 
zato, ker same ne vejo, kaj bi v resnici rade, ker se ne poznajo in se zato 
gledajo v očeh drugih. Usodne, fatalne so zaradi iskanja, vmes pa poskušajo 
brez upa zmage provizorično ugajati vsem, ki jim obetajo, da se bodo našle. 
(Ne bi zdaj o Marilyn in podobnih, o njihovi taktiki in dometu.)
340 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Na malih odrih
Sveta Marija Superzvezda, če parafraziramo naslov muzikala, ki govori o 
Sinu. Višek in zaključek nesporazuma je njena pojavitev s kronico, kakršno 
ima na znameniti ikoni Brezjanska Marija Pomagaj, in v svetlem, ornamen­
tiranem mašnem plašču, kar je močan in nedvomen kostumski znak, ki nas 
napeljuje h katolizaciji. Besedila in uprizoritve. Kar deluje proti besedilu, 
proti njegovi ozemljeni in vse onstranske svetle glorije rešeni zemeljski 
materi in manj, če ne čisto nič Materi Božji. Ta sprememba konteksta v 
uprizoritvi je brez kakega bistvenejšega pomenskega prirastka, lahko jo 
vidimo kot nesporazum, ki poskuša iz golega materinstva narediti ikono, 
zato je Marija v Brezmadežni vmes tudi malo noseča, vendar tako, da si 
potisne blazino pod oblekico in se nam zdi, da hoče odigrati vznesenost 
moderne ženske ob nosečnosti, kakor ji jo predstavljajo modne revije z 
nasveti za vsakodnevno rabo. Vse je podčrtano z vnebovzetjem; na zadnji 
steni, pod križem (mimogrede, simbol prvih kristjanov je bila seveda riba, 
ihtios, še v rimskih katakombah so jo risali namesto Odrešenika, križ pride 
v rabo veliko pozneje), ki ga je narisala, se dviguje ležeča. Pa ne razumemo 
čisto, zakaj; prihodnost, o kateri medtem govori, je kar najbolj čist možen 
vzemljohod, če uporabimo to agnostično primerjavo pri enako stvarnem 
in skeptičnem Lojzetu Kovačiču, na sledi katerega je Toibin vsaj po neiz­
prosnosti v popisovanju deziluzije. 
Podobna vprašanja se nam porajajo tudi ob sami igri Nataše Matjašec 
Rošker; nedvomno vrhunska igralka, kar je dokazala v velikem številu 
imenitno in premišljeno odigranih vlog, tokrat menja glasovne lege, včasih 
celo tako, da spreminja modulacijo glasu in se nam zaradi pretirane forma­
lizacije zdi, da sicer ne govori jezika, v katerem nastopa, ali da ima močno 
govorno napako. Drugič imamo opraviti s pačenjem, z naprej potisnjeno 
brado in nekam onkraj segajočim pogledom, za katerega ne moremo razu­
meti, kako naj bi se pokrival s pripovedovanim. Niti ne vidimo, da bi igra s 
pripovedovanim ustvarjala konflikt, v smislu postdramskega, ko naj bi do 
napetosti prihajalo med besedilom in uprizoritvijo; ne vidimo učinkovite­
ga nasprotovanja besedilu, bolj poskus, da bi z epske distance, ki je rahlo 
ubila emocijo, vstopili v svet silnih strasti, posebej še takšnih, kot jih ob 
križanju sina občuti sodobna na silo strastna ženka. Formalizacija, ki smo 
ji priča pri kostumski kičasti monumentalnosti, se prenese na raven igre, 
ki se kljub nedvomnim naporom mestoma zazdi ne samo pretenciozna, 
temveč po nepotrebnem artificielna, predvsem pa neprimerna samemu 
sporočilu; bolj kot za napetost ali potujevanje ali današnji komentar (zgod­
be vseh zgodb) gre za zunanji vnos strasti, občasno prignane na rob slabše 
artikulacije, ki naj za vsako ceno in do konca razgiba sicer pripovedno in 
Sodobnost 2017 341
Na malih odrih Matej Bogataj
nedramatično besedilo, dodatno ubito s časovno distanco in Marijino topo 
bolečino, ki jo poganjajo spomini in njena žalostna materinska usoda, ki v 
Sinovih besedah ne prepozna možnosti novega sveta in ne ugleda novega, 
onstranskega Jeruzalema.  
342 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Na malih odrih
Ti me nosiš, film Ivone Juka.
Galileo Production, 4Film, Vertigo, 2015.
Hrvaška, Slovenija, Srbija, Črna gora.
Ti me nosiš je prvi celovečerni igrani film hrvaške režiserke in scenaristke 
Ivone Juka. S producentko in sestro Anito Juka združujeta moči v 4Film, 
producentski hiši, ki je bila soudeležena tudi pri nekaterih slovenskih fil­
mih, pri Slovenki (2009) Damjana Kozoleta in Lahko noč, gospodični (2011) 
Metoda Pevca. Ivona Juka je nase opozorila že s kratkimi igranimi filmi 
Garbage (2003, Smeti), Editing (2006, Popravljanje), Behind the Door (2007, 
Za vrati) in Pogled iz bunara (2011, Pogled iz vodnjaka). Dokumentarni film 
Što sa sobom preko dana (2006, Kaj s sabo čez dan) o zapornikih iz zloglas­
nega hrvaškega zapora Lepoglava, o njihovem zaporniškem vsakdanu in 
odločitvi, da na oder postavijo Shakespeara, pa je postal najbolj nagrajevan 
hrvaški dokumentarni film.
Precej prahu je v hrvaški, pa tudi črnogorski javnosti dvignila novica, 
da bo film Ti me nosiš črnogorski kandidat za tujejezičnega oskarja za 
leto 2015. V ta namen je Juka sprejela tudi črnogorsko državljanstvo (po 
očetovi strani ima črnogorske korenine). Vznemirila se je tudi politika, a 
Juka v vsem skupaj ni videla večjega problema. Za hrvaškega kandidata je 
bil tisto leto izbran drug film, Zvizdan (Zenit) Daliborja Matanića, v Črni 
Goran Potočnik Černe
Sreča je opoteča
Sodobnost 2017 343
Filmski 
dnevnik
gori pa leta 2015 niso posneli nobenega filma. V evropski kinematografiji 
se koproducenti in producenti v  tem smislu obravnavajo enakopravno, 
zato filmi pogosto predstavljajo nacionalno kinematografijo, ki ni večinski 
‘vlagatelj’ v film. Spomnimo na Tanovićevo Nikogaršnjo zemljo, kjer so bile 
koprodukcijsko soudeležene Francija, Slovenija, Italija, Velika Britanija, 
Belgija ter Bosna in Hercegovina. Film je zastopal barve zadnje, ki po vlož­
ku v samo produkcijo ni izstopala, in prejel tujejezičnega oskarja. 
Ti me nosiš govori na splošno rečeno o sreči, nekoliko bolj natančno pa 
o iskanju izhoda iz zataknjenega kroženja nesreče. Ivona Juka si je s tema­
tiko (ne)sreče blizu. Leta 2011 je sodelovala pri projektu Neke druge zgodbe, 
omnibusu zgodb o petih ženskah iz Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, 
Makedonije in Slovenije. Film je pod isto streho združil pet režiserskih pri­
stopov. Slovensko zgodbo je povedala Hanna Slak, srbsko Ana Maria Rossi, 
bosansko Ines Tanović, makedonsko Marija Džidževa in hrvaško Ivona 
Juka. Nosilke filmskih pripovedi so mlade nosečnice, katerih življenje je 
soočeno z negotovo prihodnostjo. Rdeča nit, ki povezuje njihove sicer zelo 
različne usode, je pričakovanje rojstva otroka in načrtovanje novega živ­
ljenja. Ob tem pa so zaradi zelo različnih razlogov (od religioznih do takih, 
povezanih z osnovnim preživetjem) potisnjene v situacijo, ki jim nekaj, kar 
naj bi bil srečen dogodek, maliči v eksistencialno zagato. Ob tem spozna­
vajo, da je načrtovanje srečnega življenja lahko gonilo življenja, še zdaleč 
pa ni življenje samo. Nasprotno, življenje poteka v etapah med ovirami, 
ki gladek tek življenja zaustavljajo in ga vlečejo sem ter tja, tako da smo 
pogosto prisiljeni delati dolge ovinke. Lahko se tudi za dalj časa izgubimo 
ali celo zaidemo tako daleč stran, da se nikoli več ne vrnemo. Življenje je 
vse tisto, kar je naključno, nepredvidljivo, boleče, kar nas razočara in kar 
nenehno spreminja kurz potovanja. 
A ljudje po sreči segamo vedno znova. In tako je tudi s protagonistkami 
filma Ti me nosiš: deklico Doro (Helena Beljan), režiserko Ives (Lana Barić) 
in producentko Natašo (Nataša Dorčić). Ujete so v sklenjen in začaran 
krog razmer, zaradi katerih je njihovo življenje mizerno in tragično ter da­
leč od idealne, srečne premice. A na določeni točki se zoperstavijo mlinu, 
ki jih počasi melje ter vztrajno kot gravitacijska sila vleče vase. Krog jim 
uspe zlomiti, preden ta, tako kot stekleni zvon Sylvie Plath, iz sebe iztisne 
ves zrak. Oglejmo si osnovne koordinate, znotraj katerih se gibljejo Dora, 
Ives in Nataša.
Dora je na pragu pubertete in živi z mamo Lidijo (Nataša Janjić) ter 
mlajšim bratom Janom (Juraj Dabić). Oče Vedran (igra ga naturščik Goran 
Hajduković, ki pravzaprav igra samega sebe) je bivši član navijaške skupine 
344 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Sreča je opoteča
Bad Blue Boys (zagrebškega nogometnega kluba Dinamo) in je vpet v kri­
minalno podzemlje (preprodaja drog, izsiljevanje). Po štirih letih tujine 
se vrne domov. V času njegove odsotnosti – predvidevamo, da zaradi 
‘biz nisa’ –, je za družino skrbela Lidija, maskerka pri televizijsko­produk­
cijskem podjetju, ki snema žajfnico Ujetniki sreče. Njegov prihod v Dorino 
življenje vnese nemir. Po daljši odsotnosti je Dora v  odnosu do očeta 
razdvojena. Po eni strani med njima čuti nepremostljiv prepad, po drugi 
si želi ta prepad prestopiti. Mami Lidiji, razočarani in utrujeni od življen­
ja, ne uspe več držati vseh niti v rokah. Razpeta med otrokoma, službo, 
mamo alkoholičar ko in možem kriminalcem, najde izhod, ki to seveda 
ni: ljubezenska afera s šefom. Oče Vedran je tipični Peter Pan. Je odrasel 
moški, ki pa se dobro znajde le v  fantovskih ‘igrah’, pa še tu mu stvari 
vedno bolj polzijo iz rok. Sedi ali doma ali v klubskem lokalu in pije, kadi 
travo, se druži z mlajšimi moškimi (njegovi kolegi iz mladosti so vendarle 
odrasli) in kaj postori ‘ob strani’. Doma je kot oče nefunkcionalen. Z ženo 
Lidijo ne more vzpostaviti pristnega stika, v redkih poskusih vzpostavljanja 
le­tega naleti na zid, pred katerim se preprosto ustavi. Dora in Jan pa sta 
zanj, ne da ju ne bi imel rad, z drugega planeta. Jan je obseden z Ujetniki 
sreče. Bodisi sedi pred televizorjem bodisi na konzoli igra adrenalinske 
strelske igre. Sredi vsega tega mora Dora najti nekakšen smisel, nekaj, kar 
bi v njeno življenje prineslo nekaj svetlobe in nekaj reda. In da ji ga nogo­
met. Ne sicer igranje, ampak otroško vihrava ideja, da bo nekoč postala 
menedžerka Dinama. V ta namen natančno preučuje dejanja (večinoma 
kriminalne ali vsaj korup tivne narave, česar pa se ne zaveda) zloglasnega 
Dinamovega menedžerja Zdravka Mamića in se na izust uči njegove izja­
ve, ki jih znova in znova posluša na YouTubu (film se tudi začne z njenim 
‘recitalom’ Mamića). Izbira nogometa je logična. Le prek nogometa lahko 
vzpostavi navidezni stik s podobo očeta, ki je legendarni Dinamov navijač. 
Predvsem v času nje gove odsotnosti, pa tudi zdaj, ko si za kuhinjsko mizo 
odsoten zvija džojnt.
Ives je predstavnica generacije, stare okoli trideset let, ki si kruh služi 
s prekarnim delom, z režiranjem Ujetnikov sreče. Ves čas je na robu izbruha: 
ko se ponevedoma zaleti v mamo z otroškim vozičkom, ko v banki posku­
ša dobiti kredit za nakup stanovanja, ko ji šefica ne dovoli spremembe 
scenarija. Napade besa težko kontrolira, deloma tudi tako, da agresijo 
bolj kot v druge usmerja nase. Tako šefici v glavo ne vrže scenarija, raje 
se ugrizne v jezik in jezno še enkrat posname ‘problematični’ kader. Tako 
v banki zapade v kričanje, ki pa je kljub vsemu bolj monolog in krik v svet, 
kot pa lajanje na vodjo poslovalnice. In namesto da bi utišala gobezdavo 
Sodobnost 2017 345
Sreča je opoteča Goran Potočnik Černe
in skrajno neprijetno mamo, raje s pestjo udari v steno hiše. Ives tare kar 
nekaj težav. Denarja ima malo. Meščansko stanovanje, v katerem živi, je 
dotrajano. Prijateljev nima in njeno socialno življenja je mrtvo. Intimnega 
tako ali tako sploh nima. A vse to ni vir njenega nesrečnega in z besom na­
seljenega vsakdana. To, kar jo stiska in zvija samo vase, je njen oče (Vojislav 
Bra jović), upokojeni dirigent, s katerim živi in zanj tudi skrbi, saj boleha 
za alzheimerjevo boleznijo. Njen vsakdan je tako po eni strani sila enoli­
čen: zbujanje, odhod na delo, postelja, po drugi strani pa v tej enoličnosti 
brbo ta zaradi stalnega vznemirjenja in nihanj čustvene napetosti. Zjutraj 
jo oče zbudi za zajtrk kot malo deklico z žgečkanjem po podplatih. Čez 
dan po mestu večkrat lovi očeta, ki se bodisi prikrade v bližnjo pekarno, 
kjer se založi s pekovskim pecivom, ali pa dirigira po ulicah in mestnih 
vpadnicah. Potem spet lovi golobe. Včasih doma popolnoma gol na ves 
glas posluša glasbo. Ives pogosto ne prepozna ali jo zamenjuje za svojo 
preminulo ženo, Ivesino mamo. Ko mu gre zares slabo, jo ima za tujko, 
za katero se ne spodobi, da je sama pod večer z moškim v stanovanju. In 
jo bolj ali manj grobo podi iz stanovanja. A vsa ta očetova različna razpo­
loženja Ives sprejema z utrujeno vdanostjo. Tako je doma apatično mirna, 
zunaj besna. Očeta ljubi, bes do sveta in sebe pa je odraz točno te ljubezni, 
ki se dogaja v nevzdržnih razmerah. Ives mora vso ljubezen, ki jo premore, 
prečrpati iz sveta in jo usmeriti v očeta.
Nataša je uspešna poslovna ženska. Vodi produkcijsko hišo, ki snema 
Ujetnike sreče. Poročena je z Marinom (Sebastian Cavazza), s katerim sta 
poslovna partnerja in se pri krmarjenju podjetja uspešno dopolnjujeta. 
Ona ima nos za želje in potrebe medijskega trga, on zna to spretno zapa­
kirati in prodati. Nataša spada v generacijo (staro tam okoli 45 let), ki je 
še ravno ujela zadnji vlak tranzicije, ko nekatere niše na trgu še niso bile 
zasedene, ko se je še dalo vskočiti in odščipniti del prosto ležečega kapitala 
in sodelovati v njegovi akumulaciji. A za bleščečo meščansko podobo, lepa 
in velika hiša, večerje v družbi lepih in uspešnih prijateljev, brezprizivna 
avtoriteta v podjetju, je njeno intimno življenje daleč od raja. Z očetom 
nima stika že vrsto let, zakaj, ne izvemo, a oče je storil nekaj, česar mu 
Nataša ne more oprostiti. Čeprav se večkrat in vedno pogosteje zapelje 
mimo njegove hiše in mu celo sledi, ko se odpravi od doma. Z Marinom 
imata bolj kot ne mrtev zakon, ki se dokončno zlomi, ko Marina sodelavci 
zasačijo dobesedno s spuščenimi hlačami. Ko se z Lidijo, Dorino mamo, 
dajeta dol sredi delovnega dne na eni od scen Ujetnikov sreče, doživi srčni 
napad. Tu je tudi Filip (Filip Križan), Marinov sin iz prejšnjega zakona, ki 
pa z očetom nima najboljših odnosov. Z njim Nataši uspe vzpostaviti pris­
346 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Sreča je opoteča
ten, intimen stik, s čimer ima nasploh velike težave. Je noseča in pričakuje 
hčerko, kdo je oče, ne izvemo. Mir pa ji kalijo napadi omedlevice, ki so vse 
pogostejši. Njene slutnje so temne.
Preden se spustimo globlje v film, poskušajmo ugotoviti, kakšno mesto 
v  modernih družbah zaseda sreča in kateri mehanizmi jo poganjajo. S 
srečo kot tako seveda ni nič narobe. Vsi smo radi srečni. Sreča je zdrava. 
Vprašanje pa je, ali je sreča smoter življenja. Ali živimo za to, da bi bili 
srečni, ali smo srečni, ker živimo? Potato – patato. Človek se o sreči sprašuje 
že od nekdaj. Zdi se, da danes za ukvarjanje s srečo porabimo več časa, 
sredstev in miselnega napora kot kadar koli prej. Filozofiji in umetnosti 
so se pridružile znanosti od psihologije do nevrologije, od politologije do 
biokemije, od socialnih ved do genetike. Svoje v ogromnih količinah doda­
jajo popularna psihologija in različni pristopi k osebnostni rasti. Toda bolj 
ko brskamo po vsej tej literaturi, prikazih in uprizoritvah, teže najdemo 
enoten odgovor, kaj sreča je. Vendarle skušajmo formulirati vsaj osnovne 
pogoje, ko določeno stanje imenujemo sreča (le­ta nosi tako pečat intim­
nega in zasebnega kot družbenega). Sreča je stanje, ko zadovoljimo neka­
tere potrebe in želje ter smo za nekaj časa pomirjeni s svetom in samim 
seboj. To, kakšne so potrebe in želje ter na kakšen način jih zadovoljimo, je 
na eni strani odvisno od posameznika oziroma posameznice, na drugi od 
okolja in njemu pripadajočih družbenih meril in moralnih norm. (Na deja­
nja Dore, Ives in Nataše tako na eni strani vplivajo družbeni spol, mesto 
v družbeni strukturi in z njim povezan status ter generacijska določenost, 
na drugi pa družinska razmerja, prioritete, osebne bolečine, značaj in tudi 
starost ter z njo povezana stopnja samostojnega delovanja.)
Težave z vlogo sreče v sodobnih družbah se začnejo na tisti točki kultur­
ne ga razvoja, ko sreča iz izmuzljivega, nepredvidljivega in muhastega ob čutja 
postane politični koncept, nekaj, kar ne sme biti izmuzljivo, nepredvidljivo 
in muhasto. Z nastopom utilitaristične etike se dobro življenje v (politični) 
skupnosti začne meriti po številu srečnih ljudi. Iz subjektivne kvalitete 
sreča postane objektivna kvantiteta. Več ljudi je srečnih, boljša je politična 
ureditev te skupnosti. Tako je prizadevanje za srečo (pursuit of happiness) 
celo vpisano v Deklaracijo neodvisnosti Združenih držav Amerike kot ena od 
treh neodtujljivih pravic (poleg pravice do življenja in svobode). 
S samo pravico do sreče načeloma ne bi smelo biti nič narobe. Če se 
ne bi v evoluciji sreče ta iz forme pravice prelevila v formo zapovedi, kot 
v analizi sreče (Nenehna vzhičenost, Esej o prisilni sreči) ugotavlja francoski 
filozof Pascal Bruckner. Moderne družbe, ki so zgrajene na geslu svobode 
posameznika in posameznice, so postale družbe prisile, “ki delajo ljudi 
Sodobnost 2017 347
Sreča je opoteča Goran Potočnik Černe
nesreč ne, če niso srečni” (str. 79). Sreča je danes zapovedana. Če nismo 
srečni, smo ‘kaznovani’. Kazen pa pride najprej s strani okolja (nesrečni 
ljudje niso privlačni in niso zaželeni), potem pa se kaznujemo še sami. 
Sreča kot zapoved postane del avtoritativnega dela našega psihičnega 
ustroja. Temni spremljevalec občutka sreče pa je občutenje nesreče. Če 
nismo srečni, nas naseli občutek krivde in hitro se ujamemo v krožno man­
tranje nesreče. Osnovno eksistencialno vprašanje Dore, Ives in Nataše je, 
kako krmariti med zahtevami družbe, življenjskimi načrti, ovirami, ki jim 
pridejo na pot, in pezami, ki si jih vrh vsega zadevajo še same. 
Serial Ujetniki sreče tehnično povežejo družine vseh treh protagonistk. 
Nataša in Ives sta v razmerju delodajalke in delojemalke, Dorina mama 
Lidija na snemanjih skrbi za masko. Razen njene afere z Marinom pa se 
med njimi ne vzpostavijo povezave, ki bi vplivale na dinamiko v njihovem 
zasebnem in intimnem okolju. (Ljubezenska afera le pospeši neizbežno: 
razpad že pred časom upehanega zakona.) Samega napisa Ujetniki sreče 
najprej niti ne opazimo, nas ne zbode v oči. A ko se vztrajno pojavlja, ali na 
televizijskem zaslonu Dorinega brata Jana ali na vratih službenega vozila, 
s katerim poberejo Ives in jo odpeljejo na delo, nanj postanemo pozorni. 
Pričakovali bi, da bodo Ujetniki sreče nekakšna zgodba v zgodbi, mišnica, 
a o sami njihovi vsebini ne izvemo ničesar, filmski pripovedi filma Ti me 
nosiš ne pridodajo ničesar. Pač pa možnosti za interpretacijo in vsebinsko 
analizo odpre sam naslov. Zakaj za vraga ima soap opera takšen naslov? To 
je na neki način vendarle v nasprotju z esprijem takšnih nadaljevank. Žanru 
ustrezneje bi bilo Junaki sreče ali Borci za srečo ali kaj podobnega. Stvari 
se postavijo na svoje mesto, ko naslov Ujetniki sreče začnemo uporabljati 
kot ključ za branje (gledanje) filma Ti me nosiš. Ujetniki sreče niso zgodba 
v zgodbi, ampak so forma v formi. Ujetniki sreče so pravzaprav tisti, ki na­
daljevanko delajo, tisti, ki jo gledajo, in tisti, ki živijo v okolju, kjer so takšne 
nadaljevanke obvezni del vsakdana (v tabloidih, medsebojnih kramljanjih, 
družinskih popoldnevih). To pa se ujema s tistim, kar smo zapisali o sreči. 
Ujetniki sreče je ime za zapoved sreče. Je označevalec, ki na formalni rav­
ni poveže Doro, Ives in Natašo ter da strukturo njihovim stremljenjem, 
žalostim, zataknjenostim v rutino, željam in neuspešnim naporom, da bi 
presegle zatečeno stanje. Ujetniki sreče je silogizem. Če si ujetnik sre če, si 
srečen, a si ujet. Si srečno ujet oziroma ujeto srečen. Silogizem, ki simboli­
zira ujetost v neskončno kroženje: si srečen, si ujet, si srečen, si ujet … Pod 
tem silogističnim površjem pa se ujetost kaže v kompleksnejši podobi. Ne 
gre namreč za to, da bi Dora, Ives in Nataša živele v zlati kletki, da bi za 
udobje žrtvovale občutek svobode, duševni mir, izpolnjenost in podobno. 
348 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Sreča je opoteča
Njihove eksistence lomi “prisila sreče” – ideologija sreče v   sodobnih in 
 modernih družbah. Biti ujet v srečo pomeni biti ujet v splošno pričako­
vanje, da je nujno biti srečen. Z drugimi besedami, če nisi srečen, potem 
moraš biti nesrečen. Poudarek je na “morati”. Moč prisile sreče je v tem, 
da se nam ta izključujoča binarna logika, ki jo izdatno podpirajo tudi 
določeni mediji in velik del pop kulture, zdi popolnoma naravna. Slavni 
(celebrities) so vsi po vrsti lepi in ‘mladi’, kipijo od življenja, obdaja jih avra 
svobodnega duha in kar buhtijo od sreče. (V eno samo bleščečo podobo so 
kot v celofan zavite vse tri omenjene neodtujljive pravice.) Biti srečen po­
meni biti uspešen, pomeni, da imamo vajeti življenja trdno v svojih rokah, 
pomeni, da smo karierni načrt zastavili pravilno. Če vsega tega nimamo, 
nekaj delamo narobe. In če nekaj delamo narobe, je zagotovo nekaj zelo 
narobe z nami samimi. In zaradi tega se počutimo neuspešne, potolčene 
in globoko nesrečne. Tako doživljamo sami sebe, tako doživljamo tudi 
druge in tako drugi doživljajo nas. S kom gremo raje na kavo, z nekom, 
ki je nasmejan in ki nima težav (oziroma vzbuja tak vtis), ali z nekom, ki 
ima povešena ramena, sklonjeno glavo in nasploh kaže, da je v mizernem 
stanju? “Dokler boš srečen, boš imel veliko prijateljev, če pa pridejo oblačni 
časi, boš sam,” v Tristii zapiše Ovid. 
Ko srečno življenje postane zapovedana družbena norma, nam preosta­
ne le dvoje eksistencialnih stanj: ali smo srečni, kar se ne dogaja pogosto, 
ali pa smo nesrečni, kar vedno pogosteje postaja naš vsakdan. In v to so 
ujete Dora, Ives in Nataša. Njihova nesreča je seveda obarvana z  njim 
lastnimi barvami. To, kar je o družinah v Ani Karenini zapisal Lev Nikola­
jevič Tolstoj, velja za posameznike in posameznice. Ko smo srečni, smo si 
podobni (ustrezamo predpisani normi), ko smo nesrečni, smo to (moramo 
biti) na svoj način. In dodajamo, da smo srečni vsem na očeh, nesrečni pa 
sami zase. Seveda avtentično občutenje sreče in nesreče obstaja. Narobe 
bi bilo razumeti, da sta le pogruntavščini moderne dobe. Sta popolnoma 
normalni občasni čustveni stanji. S poudarkom na “občasni”. Stavimo 
ravno na to, da sreča in nesreča nista edini stanji, ki ju lahko občutimo. 
Med njima obstaja tudi stanje ne­biti­srečen. Pravzaprav naj bi bilo to 
prevladujoče, sreča in nesreča pa le njegov frekvenčni odmik. 
Razlika med nesrečo in ne­biti­srečen na prvi pogled ni opazna, je pa 
bistvena. A pojdimo po vrsti. Srečo kot razsvetljenski koncept osvobajajo če 
naravne (neodtujljive) pravice smo ljudje postopoma ponotranjili. S tem 
pa je prešla v območje morale in je postala (ne)sreča. Nekaj, kar je hkrati 
srečno in nesrečno, nekaj, kar je srečno, a je vedno pripeto na zastor nesre­
če. Ko je sreča zapisana v ustavo oziroma kak pravni akt, postane formalno 
Sodobnost 2017 349
Sreča je opoteča Goran Potočnik Černe
zavezujoča. Nad njo, bolj natančno, nad zagotavljanjem, da je nihče ne krši, 
bdi zakon. Zakon pa je lahko zakon le, če je čista forma. Ko sreča postane 
del moralnega sistema, prepleta različnih norm in zapovedi, se pravi, ko 
se jo ponotranji, se ponotranji tudi to, s strani pravnega reda pridodano ji 
formalno plat. Nad njo, nad zagotavljanjem, da se ji kot notranji formalni 
zahtevi uklanjamo, bdi naš notranji gospodar. Lahko mu rečemo slaba vest, 
občutek krivde, nadjaz, kategorični imperativ. Sreča iz pravice, nečesa, 
kar nam je dano kot možnost, nekaj, kar se nahaja v registru “lahko biti”, 
postane zapoved, nekaj, kar nas zavezuje, nekaj, kar “mora biti”. 
Če nam je kršena pravica do sreče, če nam je na ta način prizadeta krivica, 
za poplačilo te krivice skrbi pravosodna veja oblasti. Če pa sreče ne dosega­
mo v moralnem smislu, se kaznujemo sami. To je osnovna matrica nesreče 
kot temne plati prisile sreče. Ne­biti­srečen pa ni stanje kaznovanosti, 
ampak je preprosto stanje, ko živimo življenje. Z vsemi ovirami, težavami 
in bolečinami vred. Ne gre za to, da smo se vdali v usodo in se preprosto 
prepustili toku. Tudi ne za to, da ob stiskah ne bi čutili bolečine, se ne zjokali 
ali se ne počutili nesrečne. A ta nesreča je posledica bolečine, ne kazen, ker 
nam ne uspe vzdrževati “nenehne vzhičenosti”. Ne­biti­srečen nadalje ne 
pomeni, da ne moremo biti srečni. Smo lahko, a le pod pogojem, da nismo 
srečni na vsak način in za vsako ceno. Pove dano drugače, srečni smo, kadar 
sreče ne iščemo, pač pa jo živimo, kadar se pojavi.
Nataša, Ives in Dora so pod obnebjem diktature sreče nesrečne. Vsaka 
zase, vsaka v svojem svetu. Dora bi morala biti hčerka, ki bi si jo odtujena 
(od zveze, od sebe, od Dore) starša želela priviti k sebi. Pa to ni. (Nekaj je 
z njo narobe!) Ives bi morala do dementnega očeta čutiti edinole hčerin­
sko ljubezen. Pa tej zahtevi lahko ugodi le pod pogojem, da je hkrati jezna 
na ves svet, še najbolj pa nase. (Nekaj je z njo narobe!) Nataša bi morala 
posneti poslovilno sporočilo še nerojeni hčerki, a če ne more oprostiti 
svojemu očetu in mu ne more pogledati v oči, kako naj oprosti sebi, da je 
na smrt bolna, in skozi video brez slabe vesti pogleda v oči svoji hčerki. 
(Nekaj je z njo narobe!)
V najtežji situaciji je Dora. Kot otrok nima veliko ‘manevrskega’ prosto­
ra. Njeno življenje uokvirjajo odrasli. Mama Lidija, ki se vedno bolj rešuje 
v svoj svet in jo življenje počasi, a vztrajno odplavlja. Oče Vedran, ki je 
v svetu odraslih popolnoma izgubljen in se le seseda sam vase. In tako se 
mora Dora, razdvojena med staršema, ki ju ne druži nič več, za nekoga 
odločiti. Ta odločitev seveda ni racionalna, je pa logična, glede na to, da si 
identiteto gradi na podobi nogometne menedžerke. In tam, kjer je nogo­
met, je na neki način tudi njen oče. (Lahko pa bi rekli tudi obratno: tam, 
350 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Sreča je opoteča
kjer je njen oče, je tudi nogomet.) Ker je življenje še ni prežvečilo, ker se ji 
socializacijski prijemi še niso pretihotapili pregloboko v dušo, lahko bolečo 
zamero, ki jo čuti do očeta, ker jo je zapustil, in strah, da bo to znova storil, 
premosti ‘zgolj’ z ljubeznijo. In ta absolutna ljubezen predrami tudi Vedra­
na. Najprej, ko mu na WC­ju underground kluba, kamor hodi na pijačo in 
‘na delo’, zapoje Uspavanko za dečaka Đorđa Balaševića. To uspavanko ji 
je pel, ko je bila majhna. Uspavanka je njuna vez. Dokončno pa se Vedran 
v svoji potopljenosti prelomi, ko se Dora po padcu na stopnicah stadiona 
znajde na urgenci. Padcu je botroval džojnt iz njegove zaloge v kuhinjskem 
predalu. Po tem spletu dogodkov si Vedran celo poišče službo (tudi po 
Lidijinem ultimatu) in poskuša zagnati podjetje, cvetličarno. A v odraslem 
življenju ne zdrži dolgo, službo nočnega čuvaja opusti, podjetje propade, 
preden zares zaživi. Da bi poplačal dolgove iz preteklosti, se spusti v iz­
siljevalski posel. Zgodi se umor. In tako je spet na begu. A tokrat se Dora 
in Jan odpeljeta z njim. Nazadnje jih vidimo, kako tekajo po travniku.
Ives doživi živčni zlom, ko jo oče spet enkrat zamenja za neznano žen­
sko in jo podi iz stanovanja. In ves bes, ki se je kopičil v njej in ga je po 
odmerkih spuščala v svet, usmeri nanj. Očeta odpelje v institucijo. A dokaj 
hitro spozna (najmočneje ob jutrih, ko je oče več ne prebudi kot malo 
deklico za zajtrk), da vir njene nesreče ni bil niti oče niti njegova bolezen, 
temveč je težava koreninila v njej. V tem, da ni znala sprejeti očetove bo­
lezni kot bolezni in je za njegovimi dementnimi deliriji ni uspela uvideti 
silne ljubezni do nje. Nazadnje ju vidimo na ogledu novega stanovanja. 
Očetu je stanovanje všeč in Ives, mlado damo, povabi na ples. Ives povabi lo 
sprej me z nasmehom.    
Natašo iz lamentiranja med osorno avtoritativnostjo na snemanju, ne­
sprejemanjem hude bolezni in nesposobnostjo vzpostaviti kontakt z oče­
tom predrami džanki, ki omedli pred njeno hišo. Le njena hitra reakcija 
in oživljanje mu rešita življenje. Nezvestoba soproga je ne prizadene, iz 
njegove situacije se celo norčuje, ji pa dokončno zbistri pogled na to, kaj 
je zares pomembno. Zato zapusti podjetje in svoj delež prenese na Filipa. 
Odide na magnetno resonanco, ki dokončno potrdi njeno diagnozo. Se sooči 
z neizbežnim in si odpusti, da je zbolela. Končno se tudi intimno odpre in si 
dovoli, da svojo ranljivost pokaže drugemu človeku, Filipu. Na tej stopnji pa 
odpusti tudi očetu in mu končno lahko pogleda v oči. Zdaj lahko posname 
tudi video za hčerko in poskrbi za njeno varno prihodnost. Da jo v posvojitev. 
Nazadnje jo vidimo, kako fotografira hčerko v naročju novih staršev.
Ti me nosiš je film s srečnim koncem. Absurd? Ne. Dori, Ives in Nataši 
na določeni točki uspe zlomiti krog (ne)sreče, preden jim pod steklenim 
Sodobnost 2017 351
Sreča je opoteča Goran Potočnik Černe
zvonom zmanjka zraka. Seveda tu ne gre za srečo, ki jo prek zvezdnic in 
zvezdnikov na trgu unovčuje Hollywood, pač pa za srečo, ko v stiski ven­
darle najdemo način, da se stiski izmaknemo. To seveda ne pomeni, da 
bodo naše junakinje s svojimi odločitvami živele happily ever after. Še manj 
to pomeni, da so te odločitve smele, ‘pametne’ in da si ravno zaradi teh 
srečnih trenutkov (sreča je dozirana le v trenutkih) ne bodo prizadejale 
novih bolečin. Dora na begu, Ives v novem stanovanju, Nataša v zadnjih 
dneh sama z boleznijo. A tako pač je. Sreča je opoteča. Ni razumna in se 
je ne da uokviriti.
352 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Sreča je opoteča