Logarjev Vrban                 
*rban je bil dmgi sin logarja v nvangartskih logeh. Nukaj sto korakov od jezera, od risokih jelk zakrita stoji logarjeva hišica. — Doli pri jezeru mej visokirai skalamj je ležal v travi Vrban in se grel na solnci. Solucni žarki le skromno prodirajo Lez visoke gore, :atere okrožujejo drugo belopeško jezero, doli v ozko dolinico. [ILedeni dih vetrov veje od sneženib. vrhov visokega Mangarta. — Pozna jeseu je in čas poeitnic. V gorah traja šolski pouk i vse poletje, kcr na jesen, ko se vtdg živina s phiuin in se pase po dolinskih grivaU (tratali) potrebujejo Ijnrtje svoje otroke la pašo. Logar z man<tartskega pogorja uima iiviue. Trava, ki poganja h skalnatih bregov jezera bi jedva zadoščala kakej čre-dici. Vrbanu toraj ni treba pasti, kakor morajo njegovi tovariši ~ a on tudi ne sai^ i očetora in starejšim bratom, ko se s puškaina na raniah odpravljata v pogorje, od koder se po veu dnij ne vrneta. V okolici niraa ni jeduega tovariža, s katerim bi se igral, ker logarjora biša stoji na samoti v gozdu in pot v Belo Peč, karaor liodi v šolo — je nad uro hodii dolga. Požitnice, ka-terih 8e veeiua otrok toliko veseli. zauj so Je neprijeteu in nezoosno do]g Sas. Poprej, seveda, je bilo tudi to dmgače. ilatcve svoje res da ai poznal, umrla niu je vže pred dolgim tasom; njenega oiilega lica ui se jnogel vee sponiniti. A spo-minjal se jo dobro sestrice svoje Lentiee; bila je le leto duij ralajša od njega. Ž njo st^ si bila jedno srce, jedna misel. To so bilo lepe poč-itnice, ko sta z Len-čieo zgodaj v jutro bodila nabirat lešuikov, jagod — ali pa, ko sta sedeč ob obalib jezera spuštala svojeročuo izdelane Jadjiee po vodi, ter si jzfflišljevala najlepše igre. Tedtij so bile poeitnice prekratke zauj. Jedva dve zimi je od tega, ko je uekega dne zbolela sestrica za hudo vročico in v malo dueh je bila mrtva. Oj kako dolge, uestrpno dolge so od fcedaj njegove pocitnice.
Sedaj je Uodtl ležat na skalo ob obalt jez«ra, ter ix\ v žisto, modro nebo. Visoko nad njim je plaval orel v zračcej višavi io ko se je na krogovitfj svojej progi pribliial zemlji — zaeul se je ujegov hripav glas; sicer je bilo vse smrtno tiho v obližji jezera. Včasib pa se je Vrban dviguil s svojega vzviSenega ležišea ter bosonog, kakoržen je bil vediio, dirjal po skaloviteiu bn;gu nizdolu k jezera temnirn vodam. V;iren jn skoeen je bil dečkov korak, kakor korak brzorioge srne. Tu ddli je potapljal roki v 6isto ledenomrzlo valovje, da so pršeče kaplje blestele V solnčnem svitu. Iz razsipajočega se pečevja si je poiskal gladkib kamenčkov, katere je v vodoravni smuri metal preko vodnega povržja, da so se po štiri — petkrat taknili valovja ptedno so izginili pod vodo. Nato se je vrnil titio, kakor je bil prišel, na skalo tcr legel na staro počivališče. — Dobre vo^je pri tem ni bil. Baš ftaires v jutro je bil zopet prosil ožeta, naj ga ue pusti samega doma, naj ga vzarae sč seboj na lov. A oče se mn je posmejal, iei, da se ne niore ukvar-jati z majhuim, že malo zmozuim dečkom, ker lov je resno, moiko delo, a nikaka otiočarija.    Uinolkuil jc aato Vrbau, a tajuo ga jo pekla očetova opazka,  ker je
-     .¦<   t)l    >*.—
bit ponoseti, Častiželjan decek; on bi vže pokazal o&stu, dajezakaj, mislil je sam v sebi ter ležeč v mehkej travi premisljal, kako bi očetu pokazal, da je za rabo.
—  Prišla  mu je  dobra misel.   Nakrat poskofi s svojega ležišča ter koraka proti domu. Pred vrati posfcoji iu posluša.  Notrt jo vse tiho.  Oprezno stopa po Škripa-jofcih leseuih tleh v veži. Pii odprtih knhinjskik vratih ugleda deklo, ki je zadre-nialu poleg ognji.šča. Nihče ga no opazi, ko stopi v sobo. Tu odpri; očetovo omaro za orožje. Nekako cudno ga pretrese, ko ngleda puško pri puški; tla so vse oabite, to inu je dobro znano. Vzame si jedno, o katerej se mu zdi, da je njegovim moSem najprikladnejša, vrže torbo pivko rame, v katero m imel dati drugega, nego kosec kruha in sira, ter se zopet tiho splazi iz hise.
PoJasi stopa deček s svojira bremenom mej visokirai debli. Včasih potegne sapiea skozi vejevje, kriče odleti črni \ran z drevesa, na mladega lovea pa se vsuje iglovje raz vitkih jelk in košatega borovja. Na mestih, kder se je vrinilo listnato drevje, drzuo se meroč 2 veftiuo iglovja, '/.asumelo mu je velo Hstje pod nogami — a v«e to njega ne plaši. Gozd je logarjevega dedka kraljestvo; v njem pozna rsako stezico, vsako drevo, vsako mahovito skalo — eelo ptičji glasi so mu znani. Na-tanko ve pot do svojega cilja, da-si rau je ne kaže iiobena uglajena stezica. — Vred leti je veSkrai. pohajal ta kraj s svojo Ijubo sestrieo. Njiju igrište je bila gozdua golioa, na katero je sedaj dospel po jednournej hoji, Bujna rast, katera okrožuje ta kraj. diči ga vse poletje. Seduj je gol iu samoten. Po večkrat je Vrbau s svojo sestriuo ležal tii v zakritji ter skozi gosto grmovje opazoval divjaeiDO, ki je bodila k studencit pit. Tudi danes je legel ua isto mesto, ali z drugačnimi na-meni, nego takrat. Ni dolgo in skozi vejcvje se pridrvi brzih nog Iep, mlad srnjak, opazujoc z bistrim oeesom kraj, katerega je vže tolikokrat brez vse nevarnosti obhodil. Za treuotek samo vzkipi dečku sre« v divjej, tajnej radosti in vzburjenosti
—  natu pomeri in stiel pofti.  Zvesta mu je roka, zvesto oko. Samo jedenkrat se vspue srnjak k vi&ku iti takoj ua to se zvrue mrtev ua tla. — Vzburjen od div-jega veselja liiti raladi lovec k svojej žrtvi ter se nagne eez njo. V tem trenotku ga zadene pogled iz rjavih  ooij  lepe živali — in ta pogled mu pretrese src* — to je oiii Žalostni, proseti pogled, s katerim ga je pogledala bolna sestrica, ko je zadnjikrat gedeL ob njenej posteijiei.   Mladerau  lovcu vzkipi srce — še jedeakrat se  nagrni  k  pojemajočej  živali — iu glej! — v osteklenelem očesu se blesti — sdlza. Z glasnim vzkrikora se spusti deeek k umirajočej živali.
Vrban ui postul lovec. Bil je to prvi in zadnji srnjak, ki ga je ustrelil. Posel logarja je prepustil po otetovej smrti starejžemu bratu, a sam si je postavil Hčno hišico ob cesti, ki pelje k beiopeškim jezerom.                            Posloventia J. M