Poštnina platana v foto vini.	Cena	30.—	lip	Spediz.	in	abb.	post.	I.	gr.
DEMOKRACIJA
< ' *>
Leto VI. - Štev. 51	Trst	-	Gorica	23.	decembra	1952
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170. letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223. Gorica štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
d Boga izbrano judovsko ljudstvo je bilo tedaj, ob začetku našega štetja, poraženo in ponižano od rimljanskih legli ter je nestrpno pričakovalo Mesijo od Jehove, Judom obljubljenega kralja -odrešenika in maščevalca.
VESEL
Kralj - Odrešenik je prišel, toda ne v blesku zlata in škrlata ter obdan od bojnih legij. V siromašni pastirski staji pod Be-t-Lehe-raom se je rodil ne kralj, ampak Bog in človek, Odrešenik vsega človeštva. Njegovo poslanstvo je prineslo prelom nad starim svetom in staro zavezo. Prižgal je na svetu baklo enakopravnosti ljudi, miru in ljubezni. »Ljubite se med seboj!« Zaničevanim, preganjanim in zati-ranim je prinesel besedo tolažbe in vzpodbude: »Ponižani bodo povišani!« Zato je božič veliki praznik zmage pravice nad krivico, ljubezni nad sovraštvom, svobode na suženjstvom, praznik zmage svetlobe nad temo. Toda veliki praznik enakopravnosti in ljubezni, upanja in potrpežljivosti za ponižane in zatirane, ki verujejo, da skozi trnjevo pot trpljenja dosežejo končno odrešenje in vstajenje.
Tudi slovenski narod je še med ponižanimi in preganjanimi. Tudi letošnji tisočdevetstodvainpetde-seti božič obhaja razdvojen in razkosan na Jugoslavijo, Avstrijo, Italijo in na Svobodno tržaško o-zemlje; in sto in sto tisoče njegovih članov je razkropljenih po plavžih, rudnikih, -tovarnah, gozdovih in plantažah po celem svetu. Kako praznujejo oni ta praznik enakopravnosti in ljubezni? In kako obhajajo božični praznik zmage in svobode nad suženjstvom oni tisoči in tisoči, ki ječe po koncentracijskih taboriščih ali temnih celicah kot brezimeni živi mrtveci? Vsem tem gredo naše misli iskrenega sočutja, saj so naši bratje in sestre po krvi, jeziku in mišljenju.
Redki so bili »svetli dnevi« v -zgodovini slovenskega naroda. Toda ena svetla iskra nam je. svetlikala skozi stoletja: jeklena vztrajnost in stvarnost. Tako malo nas je, a tako velika je bila moč napredka in ustvarjanja naših očetov, da smo se v komaj sto letih, odkar smo leta 1848 zdrobili zadnje okove srednjeveškega tlačanstva, povzpeli od siromašnega kmečkega ljudstva na tako visoko kulturno stopnjo, da doprinaša-mo k v-sem panogam svetovnega kulturnega u-dejstvovanja sorazmerno -svojemu številu več kot marsikateri veliki kulturni narod na svetu. S to življenjsko silo smo se ohranili skozi stoletja in smo kljubovali vsem udarcem od znotraj in od zunaj. Ona nam je porok, -da bomo prestali tudi sedanje »črne dneve«. Kajti zmagala bo pravica nad krivico!
Nam na STO-j,u je slovesno zajamčena enakopravnost in svoboda, toda zaenkrat le na papirju mirovne pogodbe. Prav oni, naši sosedje, ki kot mi praznujejo sveti božič kot nekaj več kot samo simbol zmage ljubezni nad sovraštvom, preganjajo nas in naš jezik samo zato, ker -hočemo govoriti svojo materine govorico, ker -hočemo vrniti slovenskim -krajem slovenska imena, ker se hočemo ohraniti na -zemlji svojih očetov in živeti kot svoboden narod, ne pa kot čreda ovc in zaničevanih sužnjev, ki zatajujejo svoj jezik, narod, kri.
»Ljubi svojega -bližnjega kot ljubiš samega sebe«, je nauk in zapoved Onega, ki se je učlovečil in rodil v betlehemski stajici, da odreši človeštvo. Morda -bo ta božja zapoved našla končno odjeka v srcih naših sosedov, da bodo spoznali svojo veliko zmoto in priznali, da smo -tudi mi, po božjih in človeških zakonih z njimi enakovredni in enakopravni, ter da imamo enako pravico kot oni do svojega narodnega obstanka in razvoja.
V	teh mi-sli-h praznujemo letošnji božič z željo, da bi kmalu prišel dan, ko zmaga pravica nad krivico, in prinesel mir ljudem na zemlji, ki so dobre voije.
Dr. JOSIP AGNELETTO
NE
Spet smo prišli do praznika, ko, odzvanja iz -cerkvenih zvonikov in odmeva po vseh srcih klic: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!«
Mir ljudem na zemlji . . . Ce izvzamemo leta zadnjih -dveh svetovnih vojn, se -upravičeno vprašamo, če je .bil ta klic sploh -kdaj bolj upravičen, kakor pa je danes, sedem let potem, odkar so na evropskih bojiščih utihnili topiovi, dve leti in pol, odkar so ponovno spregovorili v Aziji?
Vsi čutimo, da živimo v nenormalnih razmerah, v času, ko je nemogoče delati načrte za daljšo -bodočnost, ko se je treba zadovoljiti z životarjenjem od danes na jutri. Ali si danes sploh lahko nekdo u-stvarja položaj, poišče službo in u-pa, da bo v njej -tudi dočakal svojo starost, da bo čez leta s pokojnino preksrbljen do smrti?
Dnevno -tako rekoč vidimo, kako sa rušijo prestoli, do včeraj slavljeni državniki sedajo na obtožni-ške -klopi, na katerih jim sodijo njihovi nasprotniki. V senci velikih pa se vrste -tragedije neš-tevil-nih majhnih... In to se vrsti že iz leta v leto, zaradi neizvestnosti in neizpolnjenih želja naravnost neznansko dolgih sedem let.
Kje smo sploh v zgodovini imeli generacijo v tako velikem številu -držav in narodov, kakor jo imamo danes, ki je v najlepšem cvetu svoje dobe doprinesla največje krvave žrtve zato, da bi si ustvarila -boljšo -bodočnost, in je bila nato tako grobo in neusmiljeno ogoljufana, kakor je naša?
Ali je zato kaj čudnega, da se množice in posamezniki neprestano sprašujejo:	zakaj	vendar ni
miru?
Ce bi bil odgovor na to vprašanje tako enostaven, kakor bi nekateri radi dopovedali, potem bi bila prav tako enostavna tudi rešitev tega pekočega vprašanja, ki tare danes bolj ali manj vse človeštvo. Toda vzroki za to stanje se -tako prepletajo, da je nemogoč .in nezadovoljiv kateri koli eno-»transki odgovor.
•	• •
Ozrimo se samo po svetu.
Nihče ne more zanikati, da je komunizem * nova vera, ki stremi ga svetovno posvetno in duhovno nadoblastjo, glavni krivec, da še nismo dosegli tako zaželenega in potrebnega miru. Podobno kakor
mnoge druge krive vere, tako se tudi komunizem ne zadovoljuje s tem, -da bi mirno pridobival pristaše s prepričevanjem. Glede tega se temeljno razlikuje od naukov prvotnega krščanstva, na katerega se -tako rad sklicuje. Krščanstvo je že v svojem začetku učilo ljubezen, prizanesljivost, odpuščanje. Komunizem pa vsega tega -ne pozna. Krščanstvo je govorilo: »Kdor ni proti meni, ta je z menoj«, komunizem pa kriči: »Kdor ni z menoj, ta je proti meni«. Krščanstvo je učilo, da je treba sovražnikom od-
dokler -bo na svetu obstojala še samo ena nekomunistična država. Podobno kaker uničijo povsod tam, kjer pridejo na oblast, vse, ki niso njihovih nazorov ali se jim slepo ne pokore, tako stremijo tudi v mednarodni politiki po neusmiljenem uničenju vseh držav, ki ne marajo sprejeti njihovih naukov.
Vse izjave raznih komunističnih »mandarinov« o mirnem sožitju med demokracijo in komunizmom, Stalinovi »bonbončki« o sodelovanju med komunizmom in kapitalizmom, vse to so samo prazne obljube, ki
vati. Vse dokler se komunizem ne
odreče svojim težnjam po svetovni nadvladi, vse dokler ne neha o-groža-ti svobodnih narodov od zu-j naj in od znotraj, vse dotlej ne preostaja svobodnemu svetu drugega, kakor da se pripravlja na o-brambo svojih vrednot in načina življenja. To je tudi tisto, kar trenutno delamo vsi, kar nas je na tej strani železnega zastora, ki je prerezal Evropo na dva dela.
* * *
Od kod pa komunizmu ta moč, da vztraja v svoji nenehni ofenzivi.
BOŽIČNO RAZPOLOŽENJE V NARAVI
puščati, komunizem pa zahteva, da jih je treba uničit-i.
Ker so sami taki, gledajo pač komunisti s svojimi očmi tudi na druge. Ker sami ne morejo -trpeti, da bi razen njih tudi kdo .drugi dmel svoj prav, ne da bi zaradi tega mislil, da jih mora s silo uničiti, vidijo povsod same nevarnosti in naklepe. Ker sami ne priznavajo pravice na življenje nikomur drugemu razen sebi, so prepričani, da se po tem vodilu ravnajo tudi drugi. Zato se ne moremo čutiti vame vse
jih komunisti dajejo takrat, kadar jim je v njihovih ofenzivah potreben odmor, da preuredijo svoje sile in se pripravijo na nov napad. »Varnost pomeni za komuniste varnost -za vojno in ne -za mir, to je varnost operacijske baze, ki -naj pripravi nov napad«, je zapisal u-gleden politični pisec.
Jasno je, da v takih okoliščinah in s takim nasprotnikom svobodni svet ne more doseči trajnega miru, pa naj se za to še tako zavzema in naj je pripravjen še toliko žrvo-
da pripravlja posameznike in celo narode do največjih žrtev? Dokler, imamo pred seboj narode, ki žive pod komunistično -tiranijo, je stvar razumljiva in jo lahko opravičujemo s fizično silo, kateri se pač posameznik v moderni policijski državi ne more upreti. To nam je dokazalo že nekaj modernih -totalitarnih diktatur, ne samo hitlerizem v disciplinirani Nemčiji, temveč tudi fašizem v močno individualistični in napol anarhični romanski I-taliji. Toda kako to, da deluje pro-
ti svojim lastnim domovinam -tudi toliko državljanov svobodnih držav, torej posameznikov, ki žive v okoliščinah, kjer bi se morebitnemu siljenju lahko uprli?
Tudi na to smo pred kratkim lahko slišali primeren odgovor. »Na tej strani železnega zastora ljudje vedo samo, kaj jim komunizem obljublja — je dejala neka dobra poznavalka razmer v komunističnih državah — medtem ko samo ljudje na drugi strani železnega zastora vedo, kaj komunizem dejansko prinaša.« Zanašanje na obljube, vera v nekakšen bodoči raj je torej gibalo komunističnih pristašev na tej strani. Na dru^i strani, pod komunističnimi režimi, pa pride na dan stvarnost in zato so potrebni policijski ukrepi, koncentracijska taborišča in druga sredstva. Kako zamenjuje sila ideale in dogajanje, ki ga v sodobni politiki opažamo, je obrazloženo.
Zakaj pa ljudje pe upoštevajo izkušenj onih, ki so se že -znašli v komunističnem objemu, in ne pre-piečijo, da bi se nekaj takega zgodilo tudi njim?
Tu velja stara resnica, ki velja vsaj za veliko večino: tujega gorja ne razumeš vse dokler ga tudi sam ne poskusiš. (Poleg tega pa je ko7 munizem postavil svoje ideale tako visoko, da so sploh nedosegljivi, in, zato se vedno lahko opravičuje, češ da še nikjer ni prišel do stanja, v katerem bi obljubljena nebesa na zemlji postala dejstvo. Zato poziva da mora revolucija iti dalje, -tako tam, kjer je komunizem že petindvajset let na oblasti, kakor tam, kier se za oblast šele bori. Tako nostaja meglenost in neuresničlji-vost komunističnih naukov zanj pravzaprav nekakšen vir moči. Množice se zadovoljijo s pojasnilom, da pač še niso prišle do cilja, kamor jih komunizem vodi, in vztrajajo dalje.
•	* •
Ce hočemo doseči mir, je treba premagati vsako težnjo po svetovni nadvladi, vse totalitarizme in nestrpneže — tudi komunistične.
Pri veri, ki ne računa samo na razumske, temveč predvsem na podzavestne in čustvene momente, ni pričakovati, da bi jo nieni verniki zapustili samo zato, ker je neuresničljiva. Da se o tem prepričajo in da prilagodijo svoie težnie ter zahteve dosegljivi stvarnosti, so potrebna pokolenja. Vsaj tako
kaže zgodovinski razvoj drugih dej, za katere se je človeštvo od časa do časa navduševalo.
Tudi potem ne gre samo od sebe. n.jUdje ne zapuščajo svojih idej, vse dokler ne najdejo nekaj primernejšega, s čimer bi jih lahko nadomestili. Ce hočemo, da se bodo ljudje odvrnili od komunizma, ki je glavni povzročitelj nemira v današnjem svetu, jim moramo nudit, nekaj, kar jim bo dajalo več, AaKor jim nudi komunizem. Komunizem morajo premagati sile, ki so izven njega, in nesmiselno je upati, da se bo zrušil sam od sebe.
V	svojem širokem in nesebičnem Krščanstvu ter v svoDodolj-ubnih in vedno bolj socialno urejenih demokracijah, ki jamčijo človeštvu nenehen m prost razvoj, ne da bi posameznika in narode vklepale v neznosen obroč popolnega izenačenja m izravnave, ima svoboden svet vsekakor osnovo, ki bo iskreno izvajana v primerjavi s komunizmom, nedvomno izšla kot zmagovalka iz praktične življenjske preizkušnje.
Toda potrebno je iskreno izvajanje vseh izpovedovanih načel. Vsako dejanje, ki temu pogoju ne zadosti, je samo voda na komunističen mlin.
Nihče ne more zahtevati, da bi mu množice verjele, da je proti totalitarizmu, če pušča v veljavi fašistične zakone!
Nihče ne more .biti resnični zagovornik zahteve po enakopravnost:, če dopušča, da večina neusmiljeno tlači manjšino!
Nihče ne more trditi, da govori resnico, če zagovarja laž in potvorbo, pa čeprav je formalno zakonito dopuščena z zakoni, ki že zaradi tega ne bi smeli -biti zakoni!
Zahod ne bo mogel uspešno o-znanjevati svoje vere, če si bo po pilatovsko pral roke nad tem, kar se dogaja v njegovem taboru in na njegovem ozemlju!
*	* •
To pa je na žalost tisto, kar vidimo neredko in posebno v teh dneh tu v našem Trstu, na pragu komunističnega sveta, v tej eni izmed razstavnih dvoran zahodne demokracije. Ce je tako -tudi drugod po svetu, potem se nam res ni treba čuditi, zakaj na svetu še vedno ni miru. Preveč je nezadoščenih želja in preveč je preklicanih ter prevaranih obljub.	,	*	* *
19 521
v
Lipa zmagala na Goriškem 1
Slovenska demokratska zveza beleži nov uspeh pri volitvah v Gorici. Njena lista z !ipovo vejico dosegla 1542 glasov in prekosila titovce, ki so dobili 1523 glasov, Deželni poslanec g. Bratuž ponovno izvoljen v občinski svet. Drugi izvoljeni na listi lipove vejice je odvetnik in profesor g. dr. Karel Birsa. Slovenci v Gorici dobili 13,5 odst. glasov
V nedeljo 14. t. m. so goriški Slovenci v drugič po vojni volili svoj občinski svet.
Ker je za te volitve prvič stopil tu v veljavo italijanski volilni zakon, ki so ga letos meseca maja že izkusili iižaški Slovenci, je biio zanimanje >;a izid teh volitev precej veliko, volilni boj pa različnega značaja. Slovenska demokratska zveza je predložila lepo listo kandidatov (intelektualcev, delavcev, kmetov, trgovcev) s tradicionalnim zneskom lipove vejice. To dejstvo je titovce razkačilo, ker niso niti, slutili, da pride do takega pojava, kft pa oni niso na svoji listi dobili niti enega profesorja. Zato so svojo propagando spremenili v surov boj z lipovo vejico, ki je kipel v gnusnem napadanju vodstva Slovenske demokratske zveze, kandidatov lipove vejice, duhovnikov in sploh vseh in vsega, kar ni bilo z njimi! Zraven njih pa je povsod sta! angel varuh iz Ljubljane, to je »tovarišica« Stanovnikova, ki jih je, kot sami izjavljajo, naravnost kloiutala z očitki in . . . tako dalje!
Napovedali in imeli so volilne sestanke v Standrežu,'Podgori, Pev-mi, Oslavju in v mestu. Najbolj je ‘tajnik DFS, »tovariš« Viljerr} Natiuf, divjal v St'andrežu, kjer je vo\)vcjbm, ki so se sestanka udeležili, nanizal cele kupe laži in se hvalisal, da je njegova komunistična DFS dosegla 1700 prelaznic dvolastnikom za obdelovanje zemlje onstran meje. Pri tem se je drznil opozoriti, da so bile prelaznice izdane pod slovesno obljubo, da vsi oni, ki so prelaznico dobili, ne bodo »blatili« Titove Jugoslavije.,Na ta način je »tovariš«, ki, je imel Stanovnikovo poleg sebe, strašil dvolastnike, da izgubijo prelaznico in s tem pridelke od zemlje, če ne bodo volili za njegovo listo. Bahal se je, da je on osebno dosegel od župana, da zgradijo vodovod ' v Standrežu za napeljavo vode po hišah. in tako spet lagal: prvič, ker je načrt za zgraditev'tega vodovoda star že od leta 1927, denar za to delo pa je na razpolago prav ta-i ko od tistega časa in prihaja od, vojne odškod nine za nekatere štandreške občinske nepremičnine, ko so imeli Standrežci še svojo bogato samostojno občino. Sicer pa se je le g. Bratuž potegoval za vodovod! Nato je začel napadati predsednika Slovenske demokratske zveze, dr. Sfiligoja, mu očitati, da je v vodstvu SDZ absolutist, ki noče dcvoliti niti najmanjšega razpravljanja o povezavi s titovci na volitvah za skupno korist zamejskih Slovencev, ter da je dr. Sfiligoj odklonil od DFS predlagano in po-nudeno povezavo za skupen nastop pri sedanjih volitvah. Seveda je
»tovariš« Nanut kar na debelo lagal, ko je tako trdil, in čitatelji. »Demokracije« so že meseca no^ vembra izvedeli, da ni vodstvo SDZ prejelo nobenega predloga od
Deželni poslanec g. Rudi Bratuž ponovno izvoljen v goriš(Čf' občinski svet
strani DFS za te volitve, in da je treba v časopisih smatrati za navaden namig in polemiko, ne' pa
za'uraden pismen predlog, kar je bilo pisanega v časopisih glede tega.
Toda ko je Nanut končal, sta kandidat lipove vejice, dr. Birsa, m njen pobornik v Standrežu, g. Fi-lej, prosila za besedo. Tu je Nanut kar osupnil. Sprva besede ni hotel dovoliti; dal jo je šele po dolgem pemembnem posvetovanju s Stanovnikovo in ostalo druščino.
Seveda sta dr. Birsa in g. Filej, kolikor jima je bilo mogoče, takoj Zavrnila vse laži, it‘"jih je bil Nanut izustil, ter pobijala točko za točko njegove izmišljene argumente. Tako so poslušalci razumeli, da je resnica le na naši strani. Kljub temu je izid volitev v Standrežu pokazal, da je ustrahovanje z obmejnimi prelaznicami le malo zaleglo, saj je lipova vejica v primeru z občinskimi volitvami iz leta 1948 pridobila tam 83 glasov, doti so jih titovci izgubili kar 88!
V Pevrpj. so titovci tudi grmeli s topovi največjega kalibra, da so se tresle gore. Izgledalc je. da naše volivce vendar utegnejo zapeljati, izkoriščujoč zadevo spora med u-sto novo »ENTE RINASCITA« in slovenskimi delnimi najemniki njenega zemljišča. Toda naše pravočasno pojasnilo zadeve v časopisih je to nakano preprečilo in v Pev-mi nismo izgubili niti enega glasu.
V splošnem je Slovenska demokratska zveza napredovala od leta 1948 do nedeljskih volitev za 420 glasov, cd lani naprej pa še za točnih 40 in prekosila titovsko listo. Titovci pa so letos izgubili na-daljno število glasov! Lipova vejica je namreč dobila v nedeljo 14. t. m. 1542 glasov, titovci pa 1523.
kandidata: g. Rudi Bratuž s 401 preferenčnim glasom in odvetnik ter profesor dr. Karel Birsa. Od titovcev sta izvoljena pa posestnik, gostilničar in trgovec g. Milan Pavlin z 239 preferenčnimi glasovi in urar g. Darko Martin Šuligoj!
Zdaj pa dve cvetki za zaključek: »Frimorski dnevnik« od 16. t. m. je pod goriško rubriko napisal dobesedno:
»Po neuradnih podatkih volilnega urada Demokratične fronte Slovencev v Italiji so posamezne kandidatne liste prejele sledeče število glasov: DFS 1548, SDZ 1497. V
surovem volilnem boju slovenskega reakcionarnega klerikalizma, ki' se je za blatenje DFS v Italiji po-služilo najogabnejših laži in podlosti, prižnice in podkupovanja, je DFS v Italiji po sicer neuradnih podatkih porazila slovensko klerikalno listo SDZ-jevcev.«
Na nekem volilnem shodu pa ie znani Digianantonio, ki je kandidira! na demokrščanski listi, trdil, da trije odstotki goriškega prebivalstva govori slovenski. Uradni, izid volitev pa izkazuje, da sta slo-, vfnski listi, SDZ in DFS, prejeli, 13.5 odstotkov glasov! Torej! . . .
Obračun naše borbe
Novi občinski svetovalec g. dr. Karel Birsa
Od Slovenske demokratske zveze sta v občinski svet izvoljena dva
mesto volilne propagande
SDZ si je za volilno kampanjo izbrala geslo: Politična dostojnost!
Volitve so dokazale, da je bil postopek pravilen.
Vendar hočemo po končani borbi odgovoriti na natolcevanja DFS. Našim bralcem povemo, da tega odgovora nismo prinesli med volilno borbo, da ne bi premotila. vor livcev DFS.
SDZ je dokazala, da ni protina-rodna in niti protijugoslovanska!
SDZ je opetovano dokazala, da je DFS protinarodna, ker je v odločilnih trenutkih za narodno o-svoboditev slovenskega naroda stisnila v roke slovenskemu borcu italijansko trobojnico z rdečo zvezdo.
SDZ je zamejcem pokazala, kako so jugoslovanski mogotci hlapčevali Stalinu in kasneje upogibali mehkužne hrbtenice angioameriške-m.u kapitalizmu.
V obeh primerih je obžalovala zapeljanost matičnega naroda, ki je padel v nejhujše suženjstvo. Kritika despotskega in skrajno nasil-
Poštena borba SDZ
vendar ni bila brezuspešna
SDZ je vodila volilno kampanjo umerjeno, preprtičevalno, načelno, vendar strastno.
Na politično tehtnico ni vrgla prilik političnih potegavščin, niti, zvenečih imen, marveč le svojo vo-j ljo, služiti interesom slovenske manjšine. Ta poštenost je bila poplačana z zmago! Goričani se vedno z večjim prepričanjem oprijem-ljejo dertiokratične ideje in se utrjujejo V flekdaj že omajani narodni misli. Slovenski narod je ponosen na svoje goriške rojake!
V nas pa je ostalo mnogo trpkosti in zagrenjenosti in zdaj, po končanih volitvah, moramo Slovencem povedati nekaj bridkih resnic.
»Matični narod«, kakor si pestro-barvni despetski, pred kratkim u-stvarjeni družbeni razred nadeva, zapeljivo zveneče ime, je pokazal vse svoje zanimanje za tlačene zamejce. Frontovski in partijski tisk tu in onstran, Radio Koper in Ljubljana, ljudski poslanci - eksperti za goriška frontovska vprašanja, ljudski gromovnik iz Trsta, znana tovarišica agit-propovka iz Ljubljane, vse, prav vse, kar leze in grede, kar tuli in trobi, je bilo na nogah, da reši DFS pred porazom: »monolitna EDINA zastopnica« naj foi se dvignila nebotično.
Grenkoba in trpkost, ki je v nas, pa izvira iz borbenih metod gora} omenjenega propagandnega aparata,
V »Ljudski pravici« (29. nov. 52, št. 48. str. 17) brska po celi »Vene-zii Giulii« poznani B. V. po preteklosti nekaterih Goričanov — kandidatov SDZ. Ker je njegova partijska kuKura še mlada, se ne čudimo njegovemu »umazanemu« izrazju in besedju, tem manj, ker se ga
mestoma še oprijemljejo črni madeži.
Frontni govorniki so uporabljali na volilnih shodih isto govorico in ista natolcevanja ter celo laži so se bombastično posluževali. Tudi tržaški besednik, ki- je imel nalogo, na sveže slikati frontno narodno zavest (za kar si je pridobil legitimacijo v »stari gnili Jugoslaviji«), se ni mogel ogniti zaukazanemu izlivanju gnojnice.
Tostranski frontovski tisk si lahko vsakdo ogleda in sam sklepa o njegovem visoko razvitem čutu dostojnosti.
Višek pa je dosegla kampanja nizkotnosti in brezvestnosti v Ljubljani! V soboto in nedeljo, tik pred goriškimi volitvami, je radio Ljubljana prenašal govor tovariša Bogomila Vižintina.
Kaj bi vsi ti ljudje in DFS rekli, če bi kdo samo malo pobrskal po njihovi preteklosti in jo pričel brez sramu in prizanesljivosti razgaljati? Mi smo dostojni! Zato prepuščamo OZNI in UDBI, da odgrne zaveso nad preteklostjo in predvsem nad sedanjostjo nekater-nikov in premnogih veličin iz »monolitnega bloka«. Film se bo nato vrtoglavo naglo vrtel in autokriti-ke ter samoobtožbe bodo prenehale le tik pred likvidacijo.
Politični glumači iz »monolitne EDINE zastopnice« naj že k o n'8 -n o spoznajo edino pravo pot, ki vodi do narodnega edinstva ‘zamejskih Slovencev in jim pušča vso svobodo političnega izživljanja, ki je danes pogoj vsemu razvoju.
Goriški Slovenci so odklonili enostrankarski frontaški sistem, ki jih je doslej zavajal le v bratomorno sovraštvo.
nega titovskega režima ni napad na matični narod, temveč nasprotne borba za osvoboditev naroda.
Titovci bi lahko danes vedeli, da s samim proglašanjem »narodne in socialne svobode, ta še nikakor ni dosežena, tem manj, če se istočasno skupnim proglašanjem teh svoboščin kruto žali in tepta vsak.) človeško dostojanstvo.
SDZ ni nikdar politično špekulirala s svobodo slovenskega naroda. Doslej ponesrečena politična špekulacija KPJ (današnje Zveze komunistov Jugoslavije), bodisi za železno zaveso, bodisi s Togliattijem v Beogradu, bodisi z zahodnimi laburisti ali celo z zahodnimi kapitalisti, zaenkrat ni naša manjšinska zadeva.
Politična špekulacija dospelih ti-tovskh karieristov, ki zavajajo manjšine v zamejstvu samo zato, da se ohranijo na svojih mehkih stolčkih, se pa tiče tudi nas kot manjšine. Tu se začne vprašanje prave obrambe slovenstva na Goriškem. Mi smo svoje neomajno hotenje z‘a zvestobo slovenstvu neštetokrat poudarili. Da nam to očitajo kot šovinizem in nacionalizem on;, ki se proglašajo za »edine« zastopnike in borce za pravice slovenske manjšine v Italiji, nas ne prizadene. Kajti nas ni krstil Togliatti, niti nas na licu ne mrazi Beltramejev judežev poljub. Pred slovenskim narodom in zlasti pred slovensko manjšino 'v Italiji je naše čelo vedro-in naše lice neoma-dežeVanol
Natolcevanja uradnih ali plačanih pisunov titokomunističnega tiska pa nas niti malo ne žalijo; kajti iriaVtttoVski tisk le natolcuje, svoje več ali manj zveste pripadnike in prisklednike pa komunistična sodišča likvidirajo, pa naj si gre za Slanskega v Pragi ali pa za španske borce in dahauovce (ing. Stepišnik, ing. Diehl itd. itd.) v LjuJ> liani ali za Hebranga v Zagrebu ali celo za varanega soproga Dju-riča na KPJ kongresu v Zagrebu.
Načrti in nameni DFS so na dlani in so jih celo slepci spregledali. Ker nimajo več prilike ne za prodajanje narodnih interesov niti za uslužno udinjanje Togliattiju in Beltrameju, morajo skušati zavajati lahkoverne Slovence na kak nov način, pa naj se ta način protislovno imenuje celo: nenotnost in sodelovanje zamejcev«.
Gospodje, ki se, kot tov. Babič, lahko vsak trenutek umaknejo z »bojnega polja« v varno »rezervo« v Ljubljano, naj ne mešetarijo z mirodno zavestjo in poštenostjo našega človeka.
Skrajno^.neokusni in svojega spo-četnika pa so vredni gromoviti goi Vori g. ljudskega poslanca itd. B. Vihnrina—Milota po ljubljanskem radiu: danes vemo dokončno, kdo še v teh kočljivih trenutkih za naš narodni obstoj neti med nami sovraštvo. Gbdolžujemo odgovorne liudi v matičnem narodu najpodlej-še, nizkotnosti in izdajstva lastne manjšine v zamejstvu!
Kardelj - Sperans je napisal, da
je borba slovenske manjšine, pa naj se nahaja ikjer koli, njena stvar; matični narod jo kvečjemu lahko podpre. Zunanji minister Kardelj pa slovensko narodno manjšino uničuje z bratomornim sovraštvom, ker dopušča Vižintinovo nizkotno gonjo proti pristnim Slovencem po ljubljanskem radiu. To podlo in nizkotno ravnanje mora nujno pasti na njega samega in na njegovo okolico. Prokletstvu, ki ga je izrekel na smrt izmučeni narod, ne morejo ubežati!
M.
Volitve v goriški mestni svet so za nami.
Slovenski mestni svetniki bodo spet štiri leta vlačili naš križ ua Golgoto in na goriškem gradu bo v množici sovražnikov njihova beseda »glas vpijočega v puščavi«.
Volilni obračun izpade ?.a Slovence kakor smo pričakovali. Vo-liine številke povedo, da smo tu in da nas nobena volilna matematik? in geometrija ne more izbrisati. Verjetno nam tudi odprto ali prikrito nasilje ne bo moglo več do živega, kajti naša narodna zavest dozoreva, se izkristalizuje in dobiva svoje oblike stalnosti. Je še mnogo bolezenskega v našem narodnem čutu in tudi v političnem, a krivda je pač v prepočasnem in neusmerjenem političnem razvoju. Krivda ni na samih goriških Slovencih, ki so desetletja bili popolnoma izrinjeni iz političnega dogajanja in se je zaradi tega v njih razvijala samo težnja po revanži in maščevanju. Pri tem ‘so se sentimentalno zanašali na vsegamo-gočnost matične države.
Matična država, ki je v fazi zanesenjaških političnih in gospodarskih poizkusov, ne daje svojim manjšinam v' zamejstvu one moralne opore, ki bi manjšinam bila nujno potrebna že za sam obstoj, temveč skuša zanesti med manjšine politično nasilje enostrankarskega sistema. Na drugi strani pa je
Z A H ¥ A L A
Vsem goriškim volivcem lipove vejice se vodstvo Slovenske demokratske zveze v Italiji najtopleje zahvaljuje za zaupanje, izka-zeno narodni listi, ki je žela nove. uspehe.
Se posebej se zahvaljuje vsem gospem kandidatinjam in gospodom kandidatom za pogumni nastop kakor tudi vsem tistim, ki so s prispevki in delom pripomogli k lepi zmagi dobre stvari.
VODSTVO S D Z V ITALIJI
republika Italija, ki ji je poverjena vlada nad manjšinami in skrb za manjšine še vedno v fazi razkra-jajoče se nacionalistične megalomanije, ter nazadnjaško istoveti italijanski narodnostni čut z državljanskim čutom. Zaradi tega vršt nad manjšino prikrito in neprikri- ■ to nasilje, morda v trdni veri, da. na ta način manjšinam vceplja tudi državljanski čut.
Tako smo goriški Slovenci med dvema mlinskima kamnoma, ki nas stalno treta in nekoliko tudi drobita. S tem pa je že tudi določena politična smer. ki jo mora manjši-- • na zasledovati: borba in boj vsa-
Moščilo
Slovenska demokratska zveza, v Italiji vošči vsem Slovencem vesele in blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto. Naj luč iz betlehemskega hlevčka zasveti v sleherni dom :n sleherno slovensko dušo/
Vodstvo S D Z v Italiji
DROBNE VESTI
Zimska pomoč
Za goriško pokrajino je vlada nakazala 30 milijonov lir za letošnjo zimsko pomoč. Tej vsoti se bodo pridružili še prispevki krajevnih ustanov in delavcev, ki 'bodo gotovo velikodušno priskočili na pomoč brezposelnim.
Prvi obrok zimske pomoči je bil nakazan okrog srede decembra. Med občine goriške pokrajine je -bilo za ta obrok razdeljenih skupno 14 milijonov lir.
V okviru zimske pomoči je bilo tudi razdeljena med občinsko ustanovo ECA in organizacijo »Posl<-bellica« večja količina raznega blaga v vrednosti okrog 9 milijonov lir.
Za delovna središča, ki so tudi organizirana v okviru zimske pomoči, je za našo pokrajino nakazanih 250 milijonov lir..
Nakazila za bencin
Kot sporoča Trgovinska zbornice, bodo z 31. decembrom izgubila veljavnost vsa nakazila /.a bencin in druga goriva prostega pasu.
Pa^lpha
V vasi Manzano blizu Vidma so že ugotovili prvi primer parkljevke. Zato opozarjamo vse kmete, naj ob prvem sumljivem znaku u-krenejo potrebno, da preprečijo širjenje te bolezni.
Središča za delo
V goriški občini nameravajo .le-, tos odpreti pet središč za delo. Pr-' vo je že začelo obratovati, in sicer na Majnici, kjer je zaposlenih 45 delavcev za dobo treh mesecev. V kratkem bodo začeli delati tudi
v ulici Torriani (85 delavcev za tri mesece) in s pogozdovanjem- Kor-na, kjer bo kakih 70 dni zaposlenih 100 delavcev.
Pregled mer in utež
S prihodnjim letom bodo morali spet pregledali vse mere in uteži, ki jih kdor koli uporablja za javnost. Urnik in kraj pregleda bo pravočasno javljen. Kot je znano, morajo biti vsi lastniki omenjenih mer zapisani v poseben občinski seznam, zato naj vsak poskrbi za ta vpis.
Družinski davek
V davčnem uradu goriške občine, ulica Crispi 5, je izstavljen seznam sprememb, ki se tičejo davkoplačevalcev z nekaterimi dohodki. Seznam je postavljen na ogled od 16. dec. 1952 do 3. jan. 1953.
Naborniki
Od 8. do 15. januarja bodo klicani pod orožje fantje, ki so bili potrjeni na naboru in so rojeni od junija do avgusta 1931, ali prejšnja leta, in so bili šele pri zadnjem naboru potrjeni.
Smrt ugledne matere
V Rupi pri Sovodniah je v torek 16. t. m. preminula v 76. letu starosti gpspa .Marija Alojzija Černič, roj. Pavletič. Pokojnica je bila vzgledna mati, ki je ob strani svo-, jeaa moža vzgojila svoje otroke v poštene Slovence, med njimi sina g, Karla, našega zvestega prijatelja.
Vsem preostalim v družini naše. iskreno sožalje, njeni blagi duši pa sladki mir!
kemu nasilju! Naš gospodarski položaj ob robu matičnega naroda nate je za vse veke določil našo pot, ki ne more biti drugačna kot pot neomajne zvestobe slovenstvu. Naš položaj manjšine pa nam odloča naše odnose do države, v kateri živimo, in ki morajo biti le odnosi medsebojnega spoštovanja manjšine in večine, konstruktivnega sodelovanja pri usmerjanju odnosov soseščine med tu stikajočima se narodnostima, in končno naše lojalnosti napram vladi, dokler nar ta res ščiti. Velikansko narodno osvobodilno gibanje, ki je zajele ves svet, je tudi v nas še živo!
Od matičnega naroda pa zahtevamo, da naš poseben položaj razume in da naredi vse, kar je v njegovi moči, da nam ga olajša. Zahtevamo od njega, da se ogne vsemu, kar bi naš položaj otežkočalo, ali ne onemogočalo naš obstoj!
V zadnjo volilno borbo je matični narod posegel na način, ki mu nikoli in pod nobenim pogojem ne bo v čast. Govori1 po ljubljanskem radiu so bili nizkotni in tudi kot ustrahovalna ali propagandna poteza niso bili modri. Borba manjšine za obstoj je toliko resna, da je strankarsko sovraštvo voditeljev matičnega naroda ne sme šibeti! Matični narod je zaskrbljen za naš obstoj! Naj si trenutni voditelji naroda prisvojijo to skrb, naj pozabijo svojo strankarsko preteklost in sedanji strankarski razvoj ter naj se končno zavedajo, da gre goriškim Slovencem le za obstoj!
Goriški Slovenci smo dozoreli in vemo, da je naš obstoj odvisen od dvojnega, in sicer: od zvestobe slovenstvu in od lojalnega državljan-, stva republiki Italiji. Kdor to našo dvojno nalogo moti ali krši, nam je nasilen ih mi se mu moramo upreti!
Našo pripadnost k slovenskemu narodu odloča naša kulturao-jezi-kovna svojskost in nikdar ne trenutne politične prilike. Sile, ki določajo naš kulturni razvoj, so v, nas samih, one pa, ki vodijo politično dogajanje med nami, izhajajo vedno od drugod. Naj nam torej nihče ne zameri, če hočemo Slovenci ostati zvesti sami sebi.
Spectator
Preferesični glasovi
■Nosilec liste z lipovo veiico, deželni poslanec g. Rudi Bratuž, je dobil pri teh volitvah v goriški občinski svet 401 preferenčni glas. -kar dokazuje njegovo priljubljenost m°d gor.iškim prebivalstvom zaradi njegovega možatega ‘ in odločilnega nastopanja na sejah pokrajinskega in mestnega sveta.
'Nosile cliste DFS pa je dobil 239 preferenčnih glasov.
Naša pot navzgor
(Slovenska demokratska zveza je v tretjič zmagala na volitvah v Gorici. Prvič leta 1948, ko je ob priliki občinskih volitev 31. oiotoora dobila dva svetovalca v občinskem svetu; nato lansko leto, ko je na Goriškem zmagala na občinskih volitvah v Steverjanu in Doberdobu, v 'Sovodnjah pa zaradi nepravilnega štetja naših glasov dobila manjšino y občinskem svetu. Pri pokrajinskih volitvah je lani dobila tudi enega svetovalca v pokrajinskem svetu. ■
Letos so bile volitve v Gorici in Dolenjah, kjer bi prišli Slovenci v poštev. V Dolenjah, so_.se Slovenci povezali z italijanskim skupinami in bili tudi izvoljeni. Tam je položaj pač tak in se s to usodo moremo pri teh razmerah zadovoljiti. Sicer pa so bili tam v prejšnjem občinskem odboru tudi slovenski zastopniki, ki jih Furlani cenijo •kot poštene in vešče može!
Menimo, da bo tako .tudi v sedanjem odboru.
V Gorici so razmere drugačne, ker predstavljata za nas goriške Slovence občinski in pokrajinski svet dve važni tribuni, s katerih lahko od časa do časa dvigamo naš glas proti krivicam, ki se nam gode spričo nespoštovanja raznih obveznosti, ki jih je vlada sprejela za našo zaščito in za naš mirni narodni in kulturni razvoj. Posebno težko 'je nam Slovencem v Italiji, ko vlada noče izdati zakona za našo zaščito, kot jo ukazuje člen 6. 'ustave, in ko se vlada še vedno obotavlja uveljaviti deželno avtonomijo s posebnim .statutom, ki jo tudi predpisuje us.tava v členu 116.
Za nas Slovence so zakoni, zlasti ustava, ki je temeljni zakon države, sveta stvar, ki je nihče ne sme kršiti še najmanj ministri in vlEda sploh. Prav tako ne moremo mi Slovenci razumeti, kako nam rožni ministri od časa do časa pri-anavajo vse mogoče pravice in obljubljajo, da jih bodo spoštovali, potem pa pozabijo na vse to in gredo naprej po poti raznarodovanja.
Celo mednarodne dogovore o spoštovanju in uveljavljanju človečanskih pravic ter o pobijanju zločina rodomora podpisujejo in se nato ponašajo, da so predstavniki omikanega naroda. Nasprotno pa vsesa -tega glede nas Slovencev v Italiji ne spoštujejo!
Petdeset tisoč Slovencev v Italiji je še vedno brez sleherne osnovne šole in skoro prav toliko tudi brez •iehernega verskega pouka in udejstvovanja v materinem slovenskem jeziku. Vsem 'Slovencem v Italiji pa je zabranjena raba materinega jezika v javnih uradih. In tako dalje, saj ne smemo Slovenci v Italiji niti svojim lastnim otrokom dati slovenskega imena pri rojstvu!
V tem tiči važnost in nujnost našega nastopa pri raznih volitvah, tudi pri nedeljskih v Gorici.
Vodstvo Slovenske demokratske zveze, kateremu imam čast predsedovati, ni imelo posebnih težkoč z izbiranjem kandidatov in preko, dve sto podpisov za predložitev liste, kajti SDZ v Italiji pridobiva od dne do dne novih somišljenikov med vsemi sloji našega ljudstva. Mirne vesti lahko trdim, da so prav delavski sloji- še med najbolj živimi silami ijaše .organizacije, ki ne sloni na sebičnežih.
Tudi prispevkov ln pomoči z delom smo ob vsaki priliki prejeli toliko, da smo vedno lahko sproti krili stroške!
Skrajna požrtvovalnost je naše Bfcslo in naša -zavest, ki je hvala Bogu vedno rodila uspeh! In pa »krajna ljubezen do našega naroda in narodnega življenja!
Kreganja med nami ni, kot si je to izmislil »tovariš« Milo Vižintin, ko nas je zmerjal po ljubljanskem aadiu v soboto 13. -t. m., torej malo ur pred odhodom slovenskih volivcev na volišče! . ..
Mi nismo karieristi in koritarji ker nimamo niti takega značaja niti kakega »korita«. »Tovariš« Vižintin je pač sodil po sebi in po svojih, ker mu je dobro znano, kaj in kako -se godi okoli DFS v Italiji .
Na razne izlive, ki so prihajali ■e nas od strani DFS in iz Titovi-«e, -se nismo ozirali. Nam je -bila pri srcu slovenska stvar in zmaga ■a volitvah.
Rohneli so, da sem absolutist v vodstvu SDZ in da sem preprečil povezavo za skupen nastop na volitvah. Zalili .so in lagali vsevprek!
O mojem zadržanju v vodstvu SDZ znajo povedati pač najlepše m najtočnejše ostali člani vodstva. Skupaj smo enoglasno dali meseca novembra izjavo, da SDZ nastopi pri volitvah samostojno in da ni vodstvo SDZ prejelo od nobene »trani kakega predloga za skupen nastop ali za povezavo. 2ali vodstvo SDZ vsakdo, ki se drzne oči tati temu ali onemu članu absolutistične težnje! Toda komunisti o-koli DFS sodijo pač po -komunistič-»ih metodah . . .
Izkazalo pa se je, da je vodstvo SDZ pravilno ravnalo, ko se je odločilo za samostojen nastop pri volitvah, ker smo goriški Slovenci
le na .ta način dosegli štiri zastopnike v občinski svet. Povezani bi dobili samo -tri mesta, ker sta vsega skupaj obe listi dobili 3065 glasov. In ker je kvocient zahteval skoro 1000 glasov, bi bili izvoljeni samo trije Slovenci. Tako pa je s kvocientom in z ostanki dobila vsaka skupina po dva svetovalca!
»Demokracija« je že pred razpisom \oiitev prikazala te možnosti, ki so se uresničile.
Vodstvu DFS pa cčividno ne gre za število slovenskih svetovalcev, ampak samo za njegov prestiž, ker se -boji našega napredovanja in svojega nazadovanja!
Ne moremo pomagati! Smo pač ločeni v dva različna svetova, kar se tiče ideologije in metode!
Se enkrat so titovci, po vzorcu Milota Vižintina pokazali, da se volčje čudi ne morejo otresti!
So pa -tudi vedno v kričečem nasprotju s svojim »načeli« slovenstva: od nas v Italiji za-htevajo skupen nastop na volitvah, da se pokažemo »složne« itd., našim bratom v Sloveniji pa so prav za volitve, ki so bile 7. decembra, s silo preprečili sleherni nastop in jim uničili vsako po zakonu že postavljeno -kandidatno listo!
Sicer pa pustimo jih same in raje veselimo .se med seboj zmage, ki smo jo dosegli, saj gremo vedno bolj naprej, vedno bolj navzgor; 1122 glasov leta 1948, 1902 glasova lani in 1542 letos. Za naše razmere je važen in odločilen vsak glas, ker se borimo proti dvema nasprotnikoma; proti tiitovcem in proti laškim šovinistom .ter laški politiki, k>' nas prezira! Prve smo letos številčno prekoračili, drugim pa pokazali, da smo tu in da terjamo spoštovanje naših pravic/
Dr. AVGUST SFILIGOJ
SDZ za uhiniteu fašističnih zakonou
Pismo presednitca SDZ, dr. Josipa Agneletta, gen T. J. Wintertonu
Bolj kot kdaj koli smo tržaški Slovenci poklicani, da se posebno sami zavzamemo za svoje koristi.
Medtem ko v velikem svetu gle- j dajo na tržaško vprašanje kot na jugoslovansko - italijanski, ne pa nae problem, ko oni govore, da je treba našo usodo rešiti tako, da bata zadovoljni Jugoslavija in Italija, ter se le malo menijo za to, kaj hočejo Tržačani, moramo dokazati, da nikakor ne priznavamo tega očitnega kršenja demokratičnih načel. V ozemeljskih vprašanjih mora odločati volja prizadetega prebivalstva, ne pa apetit njegovih sosed!
To velja tako glede teženj Italije kakor tudi glede zadnjih izjav maršala Tita, ki je dejal, da »so Italijani s pomočjo zaveznikov že dobili Trst«, in je nato podčrtal, da jim Jugoslavija ne bo dala »cone B, dokler smo mi živi«. Tržačani se namreč ne zadovoljujemo s takimi rešitvami, za katere ni nihče pi~osil za naš pristanek. Smo za STO, ne za cono A Italiji in tudi ne za cono B Jugoslaviji!
V	tej borbi za uveljavljanje in zaščito naših koristi je bila te dni preizkusni kamen Nabrežina.
Stališče, ki ga je zavzel vrhovni poveljnik angloameriške cone STO-ja, gen. T. J. Winterton, v Zadevi dvojezičnih krajevnih imen v slovenski občini Devin-Nabrežina, je naravnost zaprepastila vso tržaško demokratično javnost.
Iz dnevnega tiska je znana vsebina razgovora med gen. Winter-tonom in županom Terčonom, med kaierimrie-vojaški guverner našega področja ukazal odstraniti dvo-
jezične krajevne napise, ki jih je nabrežinska občinska uprava postavila v Sesljanu, Devinu in Sti-vanu, torej na cesti, ki veže Trst z Italijo. Gen. Winterton se je glede tega skliceval na fašistični zakon št. 800 z 29. marca 1923, ki ga jt' podpisal sam Mussolini.
Predsednik SDZ, dr. Josip Agne-letto, je v tej zvezi poslal gen. Win-tertonu syx>daj objavljeno pismo. Zaradi važnosti in aktualnosti je bilo pismo dostavljeno tudi političnima svetovalcema Velike Britanije in Združenih ameriških držav pri ZVU.
Gospod Generalni major Sir T. J. W. VVJNTERTON poveljnik anglo-ameriške cone Trst
Sir,
Kot predsednik Slovenske demokratske zveze za Svobodno tržaško ozemlje, kot zastopnik Slovencev v tržaškem mestnem svetu in kot odvetnik, ki izvršuje dejansko preko 40 let svoj poklic, dovoljujem fti nasloviti to pismo na Vas, gospod general, kot poveljnika angloame-riških čet, ki jim je bila poverjena z mirovno pogodbo pril. VII. uprava naše cone Svobodnega tržaškega ozemlja.
V	uradnem poročilu o Vašeirri sprejemu gospoda Josipa Terčona, župana občine Devin-Nabrežina, v zvezi s krajevnimi imeni v tej občini, je bilo objavljeno, da ste Vi, gospod general, med drugim izjavili, da se mora zakon spoštovati, pri čemer ste imeli v mislih italijanski krajevni odlok od 29. marca
1923, št. 800, o krajevnih imenih v naših krajih.
Ta odlok, izdan od fašistične italijanske vlade o spremembi krajevnih imen v bivših avstrijskih pokušinah, je eden izmed prvih rasi-ličnih in diskriminacijskih zakonov Mussolinijevega režima, ki si je bil s cinično drznostjo postavil za odkrit cilj. da nasilno raznarodi del slovenskega naroda, ki je bil zaradi St. Germa-inske mirovne pogodbe (1. 1919) in Rapallskega dogovora (1. 1920) odtrgan od matič-r.ega naroda in je prišel pod italijansko suverenost.
V	svoji izjavi županu g. Terčonu ;te se Vi, gospod general, postavili na stališče, kakor bi bil gornji Kilo k o krajevnih imenih št.. 800 iz leta 1923 še vedno veljaven zakon. Ker, je to stališče, ki ste ga Vi zavzeli, seveda na podlagi nasvetov Vaših podrejenih, pravno nevzdržen in ker sem prepričan da Ete Vi kot državljan stare demokratične države prežet s prepričanjem, da more biti le zakon in pravica podlaga vsake vladavine, smatram za-svojo dolžnost, da predočim razloge, zaradi katerih odlok od 29. marca 1923, št. 800 ni več zakon in ne more biti nihče prisiljen, 'da ga spoštuje.
Mirovna pogodba od 10. februarja li947„ ki je stopila v veljavo 15. sept. 1947, je v čl. 15 obvezala Italijo, da mora zajamčiti popolno u-živanje vseh človečanskih osnovnih pravic in svoboščin brez razlike rase, jezika in vere, tu vštevši svobodo izražanja, tiska, vere, misli in združevanja. V duhu teh svoboščin so zavezniške države upoštevale, da Slovenci na Svobodnem
KAKO ŽIVE TRŽAČANI
Koliko povprečno zaslužijo in kako ta denar porabijo
ANKETA O DRUŽINSKIH PRORAČUNIH
Letos spomladi je organiziral Statistični urad Zavezniške vojaške uprave poleg an-icete o delovni sili našega področja tudi anketo, ki naj bi dala približno sliko o mesečnih izdatkih in dohodkih tržaške družine.
V ta namen je bilo izbrano primerno število družin. Izmed tistih, ki so izjavile, da s > pripravljene ves mesec april točno zapisovati svoje izdatke, jin je bilo nato po posebnem postopku, pri katerem so upoštevali socialni položaj, poklic, število družinskih članov itd. -končno določenih približno 200 družin, od katerih jih je 183 tudi zpeljalo svojo nalogo do konca.
Izbira družin je pri taki stvari posebno važna, kajti izbrani »vzorec«, kakršnega predstavlja to majhno število v primerjavi s celotnim prebivalstvom našega področja, je moral pač predstavljati pomanjšani obliki resnično povprečno sliko celote. Ta namen je bil v glavnem tudi dosežen. V skupini 183 družin je namreč ohranjeno med posameznimi stanovi, poklici, -številom večjih ali manjših družin približno tako sorazmerje, kakršno je bilo ugotovljeno ob priliki lanskega ljudskega štetja in lanske marčne ankete o sestavi prebivalstva našega področja. To dejstvo torej jamči primernost in a-porabnost z anketo dobljenih rezultatov.
Kako je bila anketa izvedena? Vsaka družina je dobila posebno knjižico, na kateri ni bilo nobenega imena, temveč samo številke. Vsem družinam je bila zajamčena stroga anonimnost, ki je bila tudi ohranjena. Knjižica je imela odgovarjajoče število strani in tabel za vpisovanje raznovrstnih dnevnih izdatkov. Knjižice so izročile družinam učenke tržaške Sole za socialno skrbstvo, ki so nato tudi skrbele, da so jih družine redno in pravilno vodile. Prve dni maja so nato te knjižice pobrale in uradniki statističnega urada tržaške občine so prenesli zbrane podatke v posebne pregledne tabele, iz katerih so bili izračunani podatki, katere si -bomo v nadaljnjem ogledali
II.
ZAKAJ SO TAKE ANKETE POTREBNE?
Morda se bo kdo vprašal, zakaj se pa sploh peča toliko ljudi s tako zamudnim delom? Ali delajo to samo zato, da zadostč neki stati-sitčni radovednosti? Toda vedeti je -treba, da služijo dobljeni podatki za sestavo pravilnega in dejanskim razmeram odgovarjajočega obrazca za izračunavanje življenjskih stroškov, ki so nato spet merodajni za ugotavljanje draginjske doklade, ki je važen in izpremenljiv sestavni
del mesečnih prejemkov večine prebivalcev našega področja. Tako je n. pr. med ostalim letošnja marčna anketa pokazala, da leta 1946 -ugotovljeni obrazec za izračunavanje življenjskih stroškov ne drž} več in da bi ga bilo treba deloma izpremeni-ti. S takimi- anketami tudi ugotovimo, katere in koliko po-trošnih dobrin potrebuje posamezen prebivalec, in na ta način dobimo jasno sliko o količinah in vrstah -blaga, ki so potrebne za krit-, je potreb vsega področja. Končno je važno vedeti, kako živi prebivalstvo, če je primerno hranjeno, kam gredo njegovi glavni izdatki, je ta razdelitev primerna, kako se izdatki posameznih skupin prebivalstva razlikujejo, kakšno vlogo i-gra pri tem višina dohodkov posameznika, njegov družabni položaj, poklic, -število družinskih članov itd. To so važni in dragoceni elementi za vsakogar, ki je odgovoren ali pa se zanima za socialne in gospodarske razmere v danem področju. Vsakdo, kdor se je odzval pozivu Statističnega urada ter je dal zaželene podatke in je s tem pripomogel, da je bila anketa ti-spešno izvedena, je torej opravil splošno koristno delo.
ni.
SLIKA TRŽAŠKE DRUŽINE
•Oglejmo si zdaj najprej teh 183 družin, ki so pri anketi sodelovale. Skupno štejejo 628 družinskih članov, vse od dojenčkov pa do starcev ia stark. Povprečno šteje torej vsaka družina približno 3 in pol članov. Med njimi so zastopani vsi poklici: 18 družin pripada samostojnim poklicem, 57 jih je uradniških, 76 delavskih itd.; 75 jih stanuje v dvosobnih, 50 v trosobnih, 26 v štirisobnih, po dvanajst veno in petsobnih ter samo 8 v večsobnih stanovanjih.
Kuhajo večinoma na plin, ki ga v ta namen uporablja 135 ali dobre štiri šestine popisanih družin, medtem ko jih kuha na elektriko samo 20 Približno enako, 17 in 14, je število družin, ki kuhajo na plin v steklenicah oziroma s premogom in drvmi na navadnih štedilnikih.
V	razsvetljavi je odločno prevla dala elektrika, ki jo ima 179 družin, medtem ko imajo štiri družine sve-tiljke na petrolej.
Ce smo napredni pri razsvetljavi pa ne moremo istega reči za kurjavo. Kar 120 družižn ogreva namreč svoja stanovanja še z navadnimi pečmi in samo 18 družin, ali komaj 10 odstotkov, ima v stano vanju centralno kurjavo. Podobno je tudi iz drugimi gospodinjskimi aparati. Električni likalnik ima sicer 124 družin, t. j. dobri dve tretjini družin, radio celo 154 ali 5/6. toda sesalnik za prah ima komaj vsaka 36. družina, pralni stroj oziroma aparat za snažen je parketov pa komaj vsaka šestdeseta. Električni hladilnik ima celo samo ena družina. Tržaški trgovci bodo torej
lahko prodali še veliko teh predmetov, predno bo doseženo zadovoljivo stanje ter bodo naše gospodinje rešene svojih najnapornejših' opravil.
IV.
ALI IMAJO RES NAD 60.000 LIR MESEČNIH DOHODKOV?
Vse te -družine so kupile v aprilu 27.730 kg hrane -ter so izdale ^anjo skupno 6,683.459 lir, 4,819.809 lir pa so izdale za druge potrebe: «> oleko, pohištvo, čiščenje, najemnino, -kurjavo, zabavo itd. Skupni mesečni izdatki so znašali torej 11,782.268 lir. Ce razdelimo -ta znesek na 183 družin, nam račun pokaže, da je vsaka družina izdala povprečno nad 64.000 lir. Ce -ni porabila pri tem starih prihrankov, bi torej morala ta vsota odgovarjati povprečnim družinskim dohodkom. Toda Statistični urad je v svojem poročilu posebej izračunal povprečne družinske dohodke ter je na osnovi dodatnih ocen in poročil za 187 družin izračunal, da znaša povprečni mesečni družinski dohodek 60.106 lir.
Čeprav upoštevamo, da so v tem pcvprečju zapopadeni tudi dohodki do 200.000 lir mesečno, ki,so dor seženi na ta način, da je zaposlenih več družinskih članov,. ki neto prispevajo k družinskim izdatkom, je vendar to povprečje precej visoko in je njegova objava dvignila naši javnosti precej prahu. Eni so očitali, da so podatki potvorjeni, ali pa nepravilno zbrani, drugi pa so se opirali na vestno izvršeno anketo ter so trdili, da so pravilni.
Resnica je nekje na sredi. Sorodnost med številko, ki jo dobimo za dohodke, če razdelimo vsoto izdatkov na 183 družin, in številko, ki jo je izračunal poročevalec Statističnega urada na osnovi podatkov za 187 družin, nam namreč kaže, da so bili dohodki v obeh primerih dejansko ocenjeni na osnovi izdatkov. Vsi kritiki, a tudi zagovorniki te številke pa so izpregledali, da je bila anketa izvršena v mesecu na katerega je padla velika noč, da so bili zaradi tega izdatki verjetno večji kakor v drugih mesecih in da so torej ljudje deloma trošili posebej za to priliko prihranjeni, denar ali pa se celo zadolževali Zato so objavljene številke sicer točno izračunane, toda okoliščine v katerih je bil dohodek na ta način ugotovljen, najbrž niso bile najprikladnejše in niso dale pri mernega povprečja. To bodo poka zali posebno rezultati jesenske ankete, ki je potekala v normalnej šem mesecu, ki bodo ali opravičili ali pa ovrgli to našo trditev.
članov in ne samo družinskega glavarja, potem vidimo, da ima približno ena tretjina družin mesečne dohodke od 45.000 - 60.000 lir, ena četrtina 60. - 90.000 in nekaj manj kakor ena četrtina 30 - 45.000 lir. Po 11 družin zasluži mesečno 90 -120.000 lir, oziroma 15 - 30.000 liri medtem ko preostane še 9 družin, zaslužijo nad 120.000, in samo 3| ki imajo manj kakor 15.000 lir mesečnih dohodkov.
Ko smo se na -ta način seznanili dohodki, si pa zdaj oglejmo še lavno razdelitev izdatkov. Ce razdelimo že omenjeni skupni mesečni izdatek vseh 183 družin 11 mili -jonov? 782.268 lir na izdatke za hrano in na izdatke za druge potrebe, potem nam račun pokaže, da odpade pri povprečni tržaški družini na hrano okrog 55 odstotkov njenih izdatkov, na druge potrebe pa približno 45 odstotkov. Anketa nam poleg tega potrjuje splošno znano pravilo,., da bo pri nižjih dohodkih odpadel na hrano večji odstotek, pri višjih dohodkih pa manjši. Po anketi gre namreč pri delavski družini za hrano nad 60 odstotkov ali 3/5 -vseh izdatkov, medtem ko porabijo družine samostojnih poklicev v ta namen samo polovico svojih izdatkov.
To je seveda samo prva in osnovna delitev izdatkov, ki si jih je treba še natančneje ogledati, če hočemo dobiti vsaj približno sliki) o življenju povprečnega Tržačana Ing. BORIS• SANCIN (Nadaljevanje)
V.
PORAZDELITEV DOHODKOV IN IZDATKOV
Ce vzamemo kot osnovo povprečni -mesečni dohodek 60.106 lir, pri čemer moramo poudariti, da je to povprečni dohodek vseh družinskih
Protest Habrsžincev
ZAVEZNIŠKI VOJ. UPRAVI, TRST
Občinski odbor občine Devin Nabrežina, zbran na svoji izredni seji dne 16. decembra 1952, ugotavlja, da so bili danes popoldne na ukaz Zavezniške vojaške uprave odstranjeni dvojezični krajevni napisi katere je občinska uprava postavila na upravičeno željo celotneg prebivalstva.
Kot zakoniti tolmač naše javnosti ostro
obsoja la nedemokratični in nasilni ukrep Zavezniške vojaške uprave, ki krši naravno pravo tukajšnjega slovenskega življa in ki nasprotuje temeljnim človečanskim pravicam ki so zajamčene v Listini Združenih narodov. Dalje
protestira proti omenjenemu ukrepu, ker ta nasprotuje duhu in besedilu mirovne pogodbe z Italijo, ter na podlagi fašističnih rasističnih zakonov razpihuje nacionalno mržnjo med tukaj živečima narodoma.
V	Nabrežini, dne 16. dec. 1952.
Zupan: JOSIP TERČON, 1. r.
tržaškem ozemlju niso kaka od včeraj priseljena manjšina, ampak avtohtono prebivalstvo, ki ne tvori samo kak osamljen naroden otok, ali enklavo v sredi italijanskega prebivalstva, pač pa da so v nepretrgani teritorialni zvezi s svojim maticn.m narodom v Jugoslaviji, od katerega so ločeni samo le zaradi političnih meja, postavljenih z mirovno pogodbo z Italijo. Zato niso mogle zavezniške države, tvo-riieljice Svobodnega tržaškega o-zemlja, smatrati slovensko prebivalstvo na tem ozemlju v smislu mednarodnega prava kot kako drugovrstno narodno manjšino, ampak so proglasile in uzakonile v čl. 7 priloge VI. mirovne pogodbe enakopravnost italijanskega in sloven-ktga prebivalstva -ter jezika na vsem STO-ju, s tem da so določile, da je uradni jezik STO-ja italijanščina in slovenščina. To je bila volja zavezniških držav — tvoritelj;e Svobodnega tržaškega ozemlja, Ki e bila kcdificirana v mirovni pogodbi z Italijo in v njeni prilogi
VI.	Kdor bi hotel to zanikati, bi bil neresen človek.
Da je mirovna pogodba z Italijo od 10. februarja 1947 postala vse-obvezen, zakon tudi na STCf-ju, ni treba posebej dokazovati.
S čl. 15 mirovne pogodbe o u-vedbi in spoštovanju osnovnih pravic so odpravili »ipso facto« 15. sept. 1947 vse rasistične in diskriminacijske zakone fašističnega, režima o rasni ,in narodnostni diskriminaciji. Ali je mogoče misliti, da bi -bile hotele zavezniške države v Parizu vkljub čl. 15 obdržati v veljavi rasistične ,in diskriminacijske zakone fašističnega režima še.po mirovni pogodbi? Ne, zavezniške d-ižave so z mirovno pogodbo enkrat za vselej odpravile vse rasistične fašistične zakone!
In ko so one iste države, ki so sestavile mirovno pogodbo in u-stanovile Svobodno tržaško ozemlje, določile v čl. 10 priloge VII. (provizornega štatuta), da ostanejo na STO-ju v veljavi tu obstoječi zakoni, je nemogoče, da bi bile te -države hotele pustiti v veljavi prav na STO-ju tudi rasistične in diskriminacijske zakone Mussolinijevega režima, ki so nezdružljivi (inkom-patibil-ni) s čl. 15 mirovne pogodb*'.
Prosim Vas, gospod general, kot moža, vojaka in demokrata, da posvetite temu dejstvu samo za moment Vašo pozornost.
Rasistični zakoni niso bili izrecna preklicani tako ni izrecno preklican niti kr. odlok št. 800 iz leta 1823. Toda v čl. 15 osnovnih norm tslijanskega civilnega zakonika od 16 marea 1942 je uzakonjeno načelo: da se zakoni odpravijo ne samo s tem da se izrecno prekličejo; po poznejših zakonih, am.pak tudi s tem, da je nov,zakon s prejšnjim inkompatibilen (nezdružljiv).
Mirovna pogodba (čl. 15), ki je 15. sept. 1947 tudi na STO-ju postala zakon, je nezdružljiva z rasističnimi zakoni fašizma. Tak zakon je tudi odlok št. 800. Zato je bil tudi ta zakon razveljavljen »ipso facto« * z vstopom v moč mirovne pogodbe, ker je z njenimi določbami inkompatibilen.
Zato ni v veljavi na STO-ju ni-kak zakon, ki bi prepovedoval občinam označiti svoje kraje in vasi z imeni v slovenskem in italijanskem jeziku.
To je strogo pravna stran zadeve. Toda temu dosledno je bilo tudi dosedanje zadržanje vojaških in civilnih oblasti tega področja. Od prvega v slovenščini -objavljenega proglasa feldmaršala Alexandra, vse uradne objave so se vršile v-j slovenskem jeziku (proklamacij©, u-krepi, v Uradnem listu javni razglasi conskega predsednika samega, n. pr. v teku zadnjih volitev, imena šol, šolskih spričeval, uradov Civilne policije v vseh krajah izven mesta Trsta in imena slovenskih krajev so bila napisana s slovenskimi imeni! V to svrho ni bil potreben nikak preklic odnosnega fašističnega zakona, ki je zastaral in postal neučinkovit s padcem fašizma in z okupacijo zavezniških čet.
Isto postopanje je uvedla italijanska republika nasproti Nemcem na Južnem Tirolskem. Tudi tu ni bi! potreben nikak izrecen preklic fašističnih rasističnih in diskriminacijskih zakonov. Ta dejstva dokazujejo »ad abundantiam«, da je kr. odlok od 1. 1923 izgubil »via facti« svojo moč že od leta 1945 naprej, kar mora priznati vsak resen in pošten človek.
Smatral sem, gospod general, za svojo dolžnost, da Vam v tako važni in delikatni zadevi predočim »sine ira et studio« pravne razloge zaradi katerih so bili fašistični diskriminacijski zakoni na STO-ju abolirani, s prošnjo, da to upoštevate pri presoji postopanja vodstva devinsko-nabrežinske občine.
Z izrazom posebnega spoštovanja ostanem
Dr. JOSIP AGNELETTO, 1. r.
Božična
Po zadni svetovni vojni in po strahotnem prerivanju revolucije je človeški rod dvajsetega - prosvit-ljenega stoletja skoro povsem izgubil svojo človeško podobo.
Ljudje trpinčijo in preganjajo ■drug drugega, sc nezaupljivi in iz-koriščevalni. Kakor še nikdar v zgodovini so si sovražni drug nasproti drugemu, nepomirljivo razdeljeni v dva sovražna si tabora. Prepad je izredno globok in ne loči zgolj Vzhoda od Zahoda, pač pa zajema vse narode sveta, vsa ljudstva in rase, verstva, družino in spol. Vsaka stranka sebi prisvaja monopol resnice in očita nasprotniku laž in prevaro. Obe strani za-; htevata od posameznika, da se o-predeli za eno ali drugo stran in da tej strani, za katero se je končno odločil, sledi slepo in brez ugovarjanja.
Človeštvo današnje dobe trpi na predsodkih, da je treba nasprotnika spreobrniti za vsako ceno. Samo na lastnem področju se stvari razvijajo tako, kakor bi bile z o-ijem namazane, in tudi najtežji zločini proti človeškim in naravnim zakonom se opravičujejo z lažnjivo utvaro: Na poti proti boljšemu in lepšemu življenju so vse žrtve dovoljene!
Vsak* dan nam prinaša novih dokazov, da vlada danes v svetu tako nezaupanje, da je vsak smotrni razgovor med ljudmi raznih zvrsti in prepričanj prava redkost. Cernu naj tudi služi poziv nasprotniku, naj svoje mišljenje in načrte razloži in pojasni, če pa ostaja v nas neomajeno prepričanje, da nasprotniku ne smemo zaupati.
Seveda se iz nezaupanja nujno poraja nezaupanje in nestrpnost žanje svoje zmage v politiki, v gospodarstvu, v življenju narodov m v življenju posameznika.
Prav nič čudnega ni, da se tolikšnega števila ljudi lotijo dvomi v odnosih do sočloveka. Ti ljudje ne vedo več, ali sočlovek tudi v resnici veruje v to. kar zatrjuje in ali v resnici tudi tako dela, kakor zatrjuje, da je njegova navada. Ce nam n. pr. nekdo poskuša predočiti vtis, ki si ga je ustvaril ob obravnavi nekega dejanja ali dogodka, potem navadno ne ocenjujemo tega njegovega vtisa kot takega, pač poskušamo izluščiti, zakaj nam sogovornik to zatrjuje. Važnejše kakor raziskava o resničnosti navedbe se nam zdi iskanje vzrokov, ki so pripovedovalca nagnili do take izjave; najraje bi njega in sploh vse, kar se okrog pas dogaja, razkrinkali.
Spričo teh napetosti, nestrpnosti in teroriziranja mnenj se nam kar samo po sebi postavlja vprašanje, če je sploh še vredno, da praznujemo božične praznike, praznike vere in miru. In vendar je to morda danes potrebnejši praznik ko ' kdaj koli v našem* življenju. Prav v teh časih nam vzbuja zaupanje in vero spoznanje, da poleg tolikšnega sovraštva vlada tudi ljubezen, da se v razrvanosti današnje divje in nestrpne dobe porajajo trenutki samospoznanja, prisluškovanja v samo globino lastnega srca, ki nam pripravljajo povratke k samemu sebi in nas navdajajo s komaj zaznavnim tihim veseljem. Zavest, da opravljamo dobro delo svetlika kot droban plamenček božične svečke v temi človeških zablod. Na nas samih je, da ta plamenček ohranjamo skozi vse leto, da nas spremlja na vseh naših poteh in da nikdar ne ugasne.
Ce se nam v teh božičnih praznikih posreči zavzemati se predvsem za tisto, kar nas druži, in ne za ono, kar nas razdvaja, če v teh praznikih nadaljujemo predvsem z dajanjem in ne zgolj z jemanjem, in ie se nam posreči to naše božično razpoloženje razširiti na vse leto, potem nam ni treba biti v skrbeh za prihodnost človeštva, čeprav je sedanjost tako temačna.
Zazrimo se na sveti večer v bleščeče otroške oči, saj pripada bodočnost mladini, in se vprašajmo, če s svojim delom pripravljamo v resnici tej mladini boljšo bodočnost. Ce s svojim lastnim otrokom kramljamo v tuji govorici, nas bo ta današnji otrok kot mož ali kot žena 'po pravici obtoževal, da smo ga oropali tistega bogastva, ki ga otroku ne more odreči tudi najsiromašnejša mati. V to resnico
MINIATURNI TEATER » MODRA PTICA«
vabi Tržačane na
NOVOLETNO
PREDSTAVO
ki bo 3. januarja 1953 ob 20.30 v Avditoriju ZVU.
Natančnejši spored -objavljamo na drugem mestu.
I se na sveti večer poglobimo in se zaobljubimo, da izdajstva nad lastnim otrokom v bodoče ne bomo trpeli. Prav tako pa postopajmo tudi z vso dediščino, ki smo .:> prejeli v varstvo in čuvanje cd svojih eetov in dedov. Prepričanja, svetovni nazor, značajnost in trdnost zamisli in idealov, vse to so dob:-i-:ie, ki smo jih podedovali in ki so življenjsko izkušnjo zmagovito in častno prestale. Kdor je te dobrine zamenjal, je zatajil svojo drugo govorico. Tudi na tem poprišču pre-gledajmo materine in očetovske zaklade in zaobljubimo se, da tudi te izdaje ne bomo več ponavljali.
Res je, v končnih -ciljih smo si vsi edini: Vsakemu človeku, moškemu ali ženski kjer koli na svetu zajamčiti svobodnega človeka dostojno življenje. Na žalost si nismo edini v tem, po kakšni poti naj te cilje tudi dosežemo. Poti nam nakazujejo stvarnosti in ne utvare! Ali pa ne bi bilo mogoče, da različna pota vodijo tudi k skupnemu cilju?
Na nas samih je, da ne postavljamo v ospredje svojega dela na-spiotstva, prerivanja, skrbi in pomanjkanja. Življenje ni nič drugega kot večno sprejemanje in raz-širjevanje misli, svetlobe, sreče, prijateljstva in ljubezni. Car božične noči je prav v obdarjevanju samega sebe, v veselju in sreči ob-darovanca, ki se razliva spet po nas samih.
Ta kratka medsebojna sreča ob jaslicah in božičnem drevescu naj bi nas spremljala skozi vse leto in temačnost današnjih dni bo samo še žalostni spomin in opomin.
J. V.
BOŽIC V SLOVENSKIH ALPAH
POLAŽENIK
Iz zakladnice božičnih običajen Južnih Slooanon
V Halozah, ki so prometu še precej umaknjene, ,se je ohranilo se mnogo starodavnih običajev. Zelo starinski sc nekateri ki spadajo v božični krog.
Na Lucijino, božično in novoletno jutro, mora prvi priti moški k hiši, ne ženska. Moški vošči na Lucijino: »Dobro jutro Bog daj in sv. Lucija«. Nato sede in dobi kos kruha. ki je spečen za ta praznik. Kakšen je ta kruh, nam pojasnjuje Pajek v Črticah. To so hlebčki, ki jim pravijo »lucijščak«, ki so bili vprav za Lucijino spečeni. V kruh je pomešano razno semenje in ob Iva-njem nabrana zelišča. En hlebček dobi poldžar, to je oni mladenič, ki pride jako zarana, preden domači vstanejo in položi živini. A-ko ni bilo polažarja blizu, mine pri hiši vsa sreča. Poudarek običaja je očividno v zadnjem stavku, pola-žar nosi srečo, polaganje živini pa bo sekundarno, ker niso razumeli več, kaj pomeni beseda.
»Na koledni post«, ponekod pravijo sveti post, tudi ne sme ženska, k hiši. Na božično jutro vošči moški, ki »gre za položara«, vesele praznike. Ponekod pa naro-če mlado deklico iz soseščine, da pride novo leto voščit. Ta deklica zleze pod mizo, sede in vošči od tam veselje in zdravje. Velja torej tudi deklina, a mlada in nedolžna mora biti, le taka prinese sreče in zdravja v hišo. Pa tudi Slovenska krajina hrani stare narodopisne zaklade. Tam hodijo večji' dečki na Stefanovo (Stefanje) rano zjutraj »po p o 1 a ž i č k i « (na Dolin-
VANJA IN SVETI VEČER
»Na svidenje po počitnicah!« — »»Na svidenje!«« — »Kam pojdeš smučat? Ostaneš doma?« —
Po ulicah kanadskega velemesta drve prometna vozila, ljudje hodijo sem in tja, gruča mladih študentov se razhaja pred univerzo. Te dni je povsod gneča in prerivanje, vsem se mudi. Mimo sijajno razsvetljenih izložb, med vso pisano množico ljudi hiti Vanja. Ne vidi pa ne ljudi, ne prometa, in danes ga prav nič ne zanimajo izložbena okna: mudi se mu domov.
Vanja je slovenski izseljenec, begunec. Mlad fant je še, a težave, ki jih je moral prestati že v rani mladosti, so mu izklesale značaj in utrdile dušo. Kmalu bosta pretekli dve leti, odkar je prišel v Kanado. Privadil se je že novemu življenju, naučil se je jezika, ali vendar ga še vedno muči ena misel — domotožje.
Vanja je dospel do visoke večnadstropne hiše, v kateri stanuje s svojim slovenskim prijateljem v dveh sobah. K sreči sta mlada prijatelja naletela pri iskanju stanovanja na dobro gospodinjo, ki je sama prekmurskega porekla in je takoj vzljubila oba fanta. Vanja odpre vrata. Nekako z jezo pokliče prijatelja, ki študira v sosednji sobi.
»Kaj se je vendar zgodilo posebnega, Vanja?!« — »Ah, nič takega. — Ali je kaj pošte? So pisali kaj od doma, za praznike?« Prijatelj Boris zmaje z glavo, ničesar ni prinesel poštar.
»Potrpi, Vanja, mogoče je kaj zamude, saj veš, kako oddaljeni smo!« Ali Vanja se ne da prepričati. Kar se tiče drugih stvari je silno samostojen in odločen, vendar ko od doma dalj časa ničesar ■ne sporočijo, tedaj se Vanja pošteno ujezi. Boris je pa vedno tisti na katerega se Vanja more znesti. Tako je seveda tudi danes. In še posebno danes, ker bo jutri božični večer in ker bo spet tako hudo občutiti pomanjkanje doma, svojcev, domovine. »Veš, Boris, nekaj b: dal, da bi bil kot ti: ti si tako miren in potrpežljiv! Skoraj bi rekel, da nimaš srca!«
Boris niti ne odgovori. Kdo drugi bi se užalil, on pa se ne. Le pogleda Vanjo in se mu rahlo nasmehne.
Vanja premišljuje. Nič, tudi danes ničesar od doma. Nihče, kdor tega ni okusil, ne ve, kako težko je pričakovanje novice, ki bo oddaljenemu človeku prinesla up in spomin na one, ki so ostali tam nekje daleč.
Vanja leže na posteljo in zapre oči. Izmučenost, ki je posledica prevelikega učenja, se ga je znova polastila. Misli so mu poletele nazaj, v dni, ko ie preplul s tisoči drugih izseljencev morje in po dolgi vožnji prišel v kanadske gozdove. Težko je bilo tisto življenje med gozdarji. Neprestana borba z mrazom in težavnim delom ga ie skoro u-gonobila. Vendar je kljub vsemu Vania našel nekaj lepote in veselja drugod: v naravi. Res je, da more samo narava dati utehe in
poguma osamljenim ljudem; pa naj bodo ti ljudje sami tam nekje sredi divjih gozdov ali pa sredi hrupne družbe. Vanja nikoli prej in tudi potem ni gledal tako lepih pri-roanih pojavov kot tedaj. Drug za drugim so se mu pred očmi vrstili prelepi prizori: od zgodnjega jutra, ko je preko zamrzlega jezera pričelo vzhajati sonce in so .se iznad obzorja dvigali kvišku trije med .seboj precej oddaljeni rdeči stebri, kot da bo vzšlo troje sonc — pa vse do večera, ko je na škrlatno rdečem nebu sonce zahajalo, Nato je padel mrak in na nebu se je vžgalo na tisoče in tisoče svetlih lučk, ki jih je kakor v pajčolan ovijal polarni sij.
Ko je minula mrzla zima in vlaž-, na pomlad se je Vanja nenadoma odločil. Nič več ni mogel vzdržati: odpravil se je v mesto. Pred očmi počivajočega Vanje se je spet pričela vrstiti slika za sliko. Lahko si ga je predstavljati, kako je stopil s kolodvora na cesto in trčil na nebotičnike, in to na prave nebotičnike, ne na take, kot jih je bil vajen gledati v Ljubljani ali potem v Trstu. Hodil je po cestah in gledal kvišku in štel nadstropja. Potem je opazoval promet, neskončne kolone avtov, tramvajev, koles in motociklov. Toda zdaj je vse to že mimo in nikoli več se ne ozrtj kvišku, niti se ne počuti tujca; zdj se mu celo, da je že vse življenje živel v velemestu in se rodil v nebotičniku. Opravka je imel z An-
gleži in Francozi, občudoval je krasote narave, ko se je pozimi hodil smučat, ko je občudoval zasnežene ravni, prekrasne bele planine m zamrznjena jezera. Vendar je kljub vsemu še vedno trdno prepričan, da ni iepše zemlje od slovenske in ne boljših ljudi od Slovencev.
Minilo je leto. Vanja je opustil službo in se pričel pripravljati na izpite, da bi bil nato pripuščen v četrti letnik univerze. Z veliko pridnostjo še mu je vse posrečilo. Zdaj že pridno hodi na predavanja. Se malo in veliki sen se mu bo izpolnil — dokončal bo študije.
Pisan je bil trak življenja, ki se je počasi odvijal pred očmi Vanje. Ali vseeno je bilo na tem traku mnogo gorja; mnogo takih dni, ko se je Vanja počutil samega, zapuščenega. Ko bi ne bilo Borisa, ne bi mogel niti prestajati. Najhuje je človeku, ki je sam ali oddaljen od vseh ljubljenih bitij ravno za praznike. Takrat nimaš nobenega dela, potreboval pa bi najbolj tople domačnosti dragih svojcev.
Naenkrat se je Vanja odločil. Vstal je, se oblekel, kratko pozdravil prijatelja in šel ven, na cesto, kamor koli Kdo ve, ali je taval brez cilja eno uro, dve ali tri — ob takih prilikah človek nikoli ne ve za čas. Tu pa tam je privršela iz zraka drobna snežinka in se izgubila na tlaku. Vanja je nehote stopil v kapelico, kjer je gorela rdeča lučka. Dišalo je po kadilu in raztopljenih svečah. Nikoli Vanja
cBožični sen
V snu je nežno zavel topli zvok.
Kdo ve, je bil to morda le spomin,
iz nizkih le hiš neuiešeni jok,
ali sij zvezde vrh zasneženih planin?
S seboj je prinesel povest o dobroti, prispel je od tam, kjer jelke rasto in duh je hotel mu hiteti naproti, da spomni se dni, ko je bilo lepo.
Trenutek le en je razsvetlil poljano, da videla luč sem, da rojen je Bog.
A samo en hip — o, kaj je zdaj z mano: nič več nisem srečni, veseli otrok!
Izgubil se v dalji srebrni je glas, glas mame, glas doma, miru . .
Božični je glas bil in mamin obraz:
Zakaj si odšel tako hitro, čemu?
Neva Rudolf
(Božični vzdihi brezdomca
Razmakni brezdomstva se grenkega zid, zavesa železna izgini!
Da zopet bo plaval Trii svobodno vid po moji domači krajini!
Da zopet doma bomo skupaj kropili k božičnemu prazniku kakor nekoč.
Da enkrat še skupaj lepo bi molili, pri jaslicah božjih, na angelsko noč!
Kot zvezda božična nekoč je vodila svete tri Kralje tja v Svet' Betlehem, tako naj nas vodi, zdaj, zvezdica mila tja v naše domove, k družinam v objem!
Doma pri družini živeti želim, da skupaj bi praznikov se veselili.
Umreti se tudi doma ne bojim!
Saj spaval bi mirno v domači gomili!
Ivan Krivec
ni bil preveč pobožen in vendar ga je nocoj tako čudno prevzelo, ko je prestopil prag male cerkvice. Nobene molitve ni molil, samo pogovarjal se je z Bogom. Kot prijatelju mu je potožil svojo žalost, ko ne ve ničesar o domu. Kmalu rrii} je odleglo in mir se je naselil v srce Vanji.
Počasi se je vračal domov. Vedel je, da ga izvesto čaka doma Boris, čeprav je morda še bolj potreben dobre besede kot pa on. Nenadoma je začutil, kako zelo rad ima Borisa, kako sta si potrebna drug drugemu. Potiho je odprl vrata in poklical prijatelja. Nihče se mu ni odzval. Pa da se vendar Boris ni prehudo užalil? Da ni šel še on proč? V nenadni bojazni je odprl vrata v drugo sobo. Tema povsod.
Vanja je bil na koncu svojih moči. Ze je hotel zapreti vrata in se vdati misli, da bo moral sveti večer preživeti čisto sam. V tistem trenutku je nekdo prižgal luč in — Vanja je zagledal najprej vrsto znanih slovenskih obrazov, nato j e/ slišal en sam klic: »Vesel božič!« Vanja je obstal. Videl je pred seboj vse znane slovenske izseljence, pa še vedno ni mogel verovati.
Tedaj ga je prijel za roko Boris, ki se je prikazal od kdo ve kod in ga peljal v kot. Na mizici so bile male jaslice iz papirja, prave slovenske jaslice, ki so mu jih poslali od doma. Pod okrašeno smreko je ■bil cel kup zavitkov, daril in presenečenj. Prav na vrhu pa je ležalo pismo.
Petindvajsetletnega Vanjo ni bilo sram solz, ki so mu meglile oči, da ni ničesar več videl. Od daleč je zvenel Borisov glas, ki je Vanji nekaj razlagal: »Veš, že dopoldne je poštar prinesel paket od Tvojih, pa sem te hotel presenetiti. Saj nisi več jezen, kajne?«
Vanja je držal v rokah pismo in gledal na rdečo knjižico, ki je ležala poleg paketov — bile so Prešernove Poezije. Vsi prisotni so molčali, kot da nočejo motiti tišine. Vanja je kot v sanjah odprl knjižico in prebral: »Največ sveta otrokom sliši Slave .. .«
Gledal je v dobre in poštene slovenske obraze, v obraze preprostih delavcev, ki so ohranili svoj jezik, ki jim je srce velelo, da pridejo praznovat božič k dvema o-samljenima študentoma. Gledal je v oči skrbnih mater in delavnih očetov, ki so mu prišli nadomestovat družino. Ni mnogo mislil, ker v takih trenutkih ni mogoče misliti. Le enega se je zavedal: dokler ima še take sorojake. naj gre kamor koli po svetu, povsod bo kot doma.
Prijatelja sta se držala za roko, dočim so se drugi pomenkovali in obujati stare spomine iz domovine. Tako ganljivo je bilo gledati tiste borne papirnate jaslice, ki so v tej mali družbi predstavljale košček domovine . . .
Zunai je padal sneg. Snežinke so se neprenehoma lovile, kot bi hotele s svojo belino prekriti ves svet: kanadski in slovenski.
NEVA
skem pravijo »po baložički« (kar ni nastalo po napačni zvezi z »Balož«). S seboj nosijo večje poleno ali panj. Ko pride v hišo, ga. položi na tla, poklekne nanj in vošči: »Bog vam daj telko prašičkov, kelko na mojo j glavi lasičkov; takšnega prašiča kak naša peč, takšnega bika, kak naša parma . . .« itd. Nato jih gospodinja obdaruje s škljocami (suhim sadjem), orehi in jabolki. Na novo leto mora moški prvi priti k hiši, da prinese srečo. Zato prihajajo dečki na vse zgodaj z voščili: »Bog vam daj v etom mladom leti zdravje, srečo, veselje, dušnoga zveličanja pa največ.
Ko je bral pokojni dr. Jos. Debevec mojo črtico »Polaženik« v Casu, mi je pisal: »Z zanimanjem sem čital Vaš donesek v zadnjem Casu’. Kar naenkrat se mi je posvetilo. Pri nas v Begunjah na Notranjskem so pred 50 leti (ne vem, če še) dečki hodili na dan sv. Andreja „spodlazvat”, pred zoro, pa samo dečki; ako bi bile hotele deklice so jim rekli, da bi se jim šivanke lomile, ali da bi se kolesa lomila. Nisem si mogel tolmačiti besede; zdaj jo vidim. Ko je deček vstopil z majhno bisago ali podobnim, je zaklical:
Dobro jutru in sv. Andri, (oziroma Endri),
ki ste ga letos včakali,
da bi ga še več dni.
Tepežni dan je bil seveda še posebej in tudi deklicam dovoljen.«
'Pri Srbih prepuste prvi obisk na božič slučaju in se vesele, če pride zdrav in priden človek prvi v hišo; večinoma pa naroče že prej lepega in zdravega fanta iz soseščine ali sorodstva. Pred njim ne sme noben tujec v hišo, celo svečenik mora do tega časa čakati v hlevu.
Prvi obiskovalec se imenuje polaženik ali polajžnik, tudi polaznik, pcložajnik (na Hrvatskem), polo-ženik (v Slavoniji), položnik. Beseda prihaja od glagola »polaziti« -obiskati, obiskovati, priti. Zato so tudi haloški »polažari« in polažari-cc, prekmurski dečki, ki hodijo »po polazički« m notranjski dečki, ki hodijo »spodlazat« isti, to so pola-ženiki ali polazniki.
A tudi Bolgari imajo polaženika, k; se imenuje paleznik, spoleznik, pcljeznik, prodnjak ali povožnjak in prihaja 20. decembra na »Ignaž den« ali »poljazov den« ter vošči srečno novo leto. Polaženik mora vstopiti z desno nogo čez prag in ne sme priti praznih rok. Zato vstopi z vejico ali že pripravljenim dr-vom v hišo in raztrosi žita na družino. »Kristos se rodi«, pozdravi, Oni mu odgovore: »Va istinu se redi«. Po tem pozdravu vrže tudi gospodinja nekaj žita nanj. Nato stopi k ognjišču, ki je seveda odprlo, podgrebe ogenj ter izreče blagoslov isker, n. pr.: Koliko Varnica, toliko ovac, novaca, jariča, pi-liča, klasate pšenice, muške dečice, surih svinja, črnih koza, a najviše života i zdravlja.« Nato visoko vzdigne šibo in želi, da bi žito in konoplja tako visoko zrasla. Večinoma potisne tudi badnjak naprej, ga poljubi, polije z vinom in postavi nanj kako darilo. Nato pa poljubi vso družino., Prinesejo mu stol ali blazino, ki jo pa skušajo odtegniti, da polaženik pade na tla ■tako debele snope bodo valjali ob žetvi. Nato mora dalje časa sedeti, da tudi koklje, ki valijo, dobro sedč. Obesijo mu kožuh, plašč ah odejo čez ramo, da bi tudi smetana na mleku bila tako debela. Nekateri mu obesijo tudi kodeljo zadnjega prediva okoli glave ali života.
Polaženik je ves dan gost pri hiši, gotovo pa mora biti pri obedu. Tedaj lomi z gospodarjem praznični kruh. Gospodar mu govori Svečano napitnico. Ko odhaja, ga obdarujejo. Dobi nogavice, rokavice, prediva in tudi kolač, ki je nalašč zanj spečen. Ti običaji so v osrčju srbskega ozemlja še najbolj ohranjeni, na Hrvatskem in v Makedoniji pa so že obledeli.
V raznih krajih se vrše običaji na podoben način. V Sremu; Medtem, ko polaženik govori blagoslov, ga posuje gospodinja z žitom. Njemu na čast zapojo posebno pesem. Po polnoči ga razvesele z baklado, mu podarijo okrašen kolač ter ga pevajoč spremijo domov, kjer vse pogosti. Pri katolikih v Sremu pride polaženik že dan poprej ob treh zjutraj in želi srečen badnji dan, mnogo srečnih in zdravih let ter mir božji. Takoj se mora vsesti pod mizo (kakor haloški), da kure dobro nesejo. Obdarujejo ga s pletenico in srebrnim novcem. Polaženik mora biti vesel, da je tudi vse leto veselo.
Naši slovenski običaji s polaže-nikom so že močno obledeli. Prvo srečonosno srečanje, čar rodovitnosti (Slov. Krajina), čar po analogiji (sedenje pod mizo), obdaro-(Konec na 5. strani)
Primer Trsta in Gdanska
Naši narodni nasprotniki bi se radi poslužili kot strašila prispodobe Gdanska s Trstom. Trdijo namreč, da je primer enega in drugega mesta eden ter isti in da je usoda Gdanska memento onim, ki bi isto ali podobno hoteli napraviti s Trstom, to je utrditi njegov položaj svobodnega mesta.
Zato, ker so zahodni zavezniki uporno zastopali stališče, da je treba ohraniti položaj Svobodnega gdanskega področja, so dali povod za drugo svetovno vojno. In če bi zahodni zavezniki danes zastopali ali branili zamisel ostvaritve Svobodnega tržaškega ozemlja, bi pač nujno povzročili tretjo svetovno vojno. Usoda Evrope in usoda vsega sveta bi potemtakem za vise la od usode enega mesta . . .
Da gre v tem primeru ne samo za zlobno, ampak za naravnost zločinsko mešanje vzroka in posledice, pač ni težko dokazati. Da bi ta razlaga bila točna, bi moralo biti točno, da je zavezniška odločitev o svobodnem področju Gdanska naravnost zakrivila drugo svetovno vojno, enako kot bi morebitna tretja svetovna vojna — o kateri smo prepričani, da se ji moremo izogniti — zavisela samo o odločitvi zaveznikov o Trstu.
Niti v enem niti v drugem primeru pa stvar ni taka, kot bi jo hoteli prikazati.
Niti Gdansk niti Trst namreč nista povzročitelja, ampak sta samo žrtve stanja, ki so ga povzročili ei-nilci izven njihovih delokrogov. To stanje ni in ne bi nastalo niti v Gdanskem niti v tržaški mestni sredini, ampak izključno in samo zaradi neumestnega vpletanja zahodnega seseda, v primeru Gdanska Nemčije in v primeru Trsta Italije. Tudi pravi prebivalci Gdanska niso nikdar želeli, da bi jim vladala Nemčija, enako kot pravi prebivalci Trsta niso nikdar želel-li. da bi jim vladala Italija. Živeli so srečno, trgujoč s svojim neposrednim zaledjem, in nihče tudi v snu ni pomišljal, da bi jim branil uporabo nemškega odnosno italijanskega jezika, ki sta bila jezik trgovine in prometa. Pač pa so blaginjo Gdanska motila druga baltiška mesta, enako kakor tržaško blaginjo motijo druga jadranska me-, sta. Trgovina Gdanska za časa pro-■cvi-ta Poljske je bila v polnem razvoju enako, kot je bila v polnem razmahu tržaška trgovina, dokler je Podonavje tvorilo gospodarsko in kulturno celoto. O narodnostnih trenjih dolgo ni bilo govora. Sele ko so nacionalizem uporabili kot orožje, je temu orožju podlegla blaginja Gdanska, enako kot bi mogle njemu podleči — in to prav hočejo grobarji .tržaške bodočnosti — tudi blaginja Trsta.
Versajska pogodba je ustanovila svobodno področje Gdanska na površini približno dva tisoč kvadratnih kilometrov. To ozemlje je delila reka Visla na dve področji, področje A (»Grosses Verder«) in področje B (»Niederung und Hoe-he«). Na skrajnem zahodu Gdanskega ozemlja je bil Zopot, kjer je bilo znano kopališče z igralnico, podobno Portorožu. Na skrajnem vzhodu so bila ribiška naselja, podobno kakor pri nas. Sam Gdansk je bil izredno slikovito mesto, vse dokler ga sni zadela nesreča. Toda kar proti lepoti Gdanska niso storili barbari, t. j. bombniki in podobno, so nasproti stari romantični lepoti Trsta zagrešili barbariči, ■ti laži-kul-turneži, ki so porušili stare tako značilne zgradbe in poskušali mestu dati čisto neosebnostno lice v obliki iznakaženega mesta.
Gdansk je podobno kot Trst imel svojo slovansko preteklost. In Nemci so, kakor Italijani iz Italije, prihajali, ker jih je privlačevala blaginja mesta, ,v katerem so mogli pridobiti velika .bogastva. Trgovina 2 jantarjem je primamila že nemške viteze, ki so pričeli »trebiti pogane«. Borba proti slavo -poganstvu je tedaj enako kot danes borba proti slavo - komunizmu služila za pretvezo pri grabežu in plenitvi.
Toda mesto Gdansk se je še nadalje krčevito držalo svojih zvez s Poljsko. To se je najbolje dokazalo ob priliki tretje delitve Poljske, ko je bila pruska vojska od meščanstva ustavljena pred mestnimi vrati in bila prisiljena, da je skozi osem mesecev oblegala mesto, predno je strla njegov odpor.
Kasneje je Napoleon obnovil svobodo mesta, ki je obstojala za Poljske in trajala od leta 1455 do 1793. leta. Vojvoda Gdanska je postal maršal Lefevre, mož znamenite Sardou-jeve »Madame Sans Gčne«. Ko pa je kasneje dunajski kongres 1. 1815 mesto prisodil Pruski, trgovski svet v mestu ni znal skriti svojega ogorčenja.
Od tedaj je stara blaginja začela propadati. Gdanskih trgovskih karavan, ki so nekdaj prodirale do Volge in prinašale mestu ogromna bogastva, je bilo enkrat za vselej konec. To nam med drugim izpričujejo tudi Schopenhauerjeva pisma. Schopenhauer je bil namreč
iz Gdanska in prav usoda tega mesta ga je navdahnila s pesimizmom, po katerem je v svojih delih zaslovel.
Zaman so ljudi poskušali zapeljevati z izgradnjo industrijskega področja in z izgradnjo vojaškega središča, v katerem je imel svoj, sedež pruski prestolonaslednik.
To hiranje je za Gdansk trajalo dobrih sto let, Trst je pa propada} približno petindvajset let. Kaj čuda, če je v tem času nastala od zunaj uvožena nemška nacionalna zavest, kakor tista, ki so jo vnesli v Trst in vzdrževali s pristranskim klasicizmom srednješolske izobrazbe.
Podelitev položaja Svobodnega gdanskega ozemlja je kot danes za Trst pomenila povratek večstoletnega stanja in vzpostavitev najboljših izročil Gdanska, mi bi rekli tržaških izročil. Vzgojeni v izključno nemškem duhu se Gdančani niso takoj mogli znajti, vendar pa ni preteklo dosti časa in že so se pojavili znaki medsebojnega popuščanja z gdanske in poljske strani. Pariška konvencija leta 1920 in varšavska leta 1921 sta uredili odnose med 'Nemci in Poljaki. Ze 15. novembra 1920 so se zavezniške sile odstranile in mesto je zadihalo
v	normalnem življenju. Tedaj se je pa vmešal nacionalizem. Poljski napisi, poštni urad za pošto s Poljsko, težnja z nemške strani, da vsili svoje državne uslužbence v Gdansku, predvsem pa prepoved prevoza vojaškega gršdiva za Poljsko v vojni proti Sovjetski zvezi v trenutku, ko je sovjetski general Bu-djeni stal pred Varšavo, je dovedla stvari do tega, da je bila poljska vlada prisiljena izgraditi Gdy^ ni jo. Kljub vsemu temu pa je maja 1. 1933 dr. Hermannu Rauseh-ningu proti vsej gonji uspelo skleniti trgovsko pogodbo s Poljsko in s tem ustvariti podlago za mirno sodelovanje med Gdanskom in njegovim zaledjem. Gdanski spor je s tem prenehal. Toda kmalu potem je bil Rauschning kljub vsemu zalaganju socialistov, demokristjanov in indipendentistov prisiljen v novembru 1. 1934 odstopiti. Maja leta 1-935 so nacisti s terorizmom poskušali doseči dvotretjinsko večino. Toda kljub dovozu številnih volivcev iz Rajha (kot Italijani v Trstu), so dosegli le 57.3 odstotkov oddanih glasov. Opozicija iz Gdanska je pri Društvu narodov vložila protest proti tem volitvam in poročevalec je bil tedaj sedanji britanski zunanji minister, Anthony Eden. Društvo narodov se je pa pokazalo čisto neaktivno in nacizmu, ki je neizprosno preganjal svoje protivni-ke, je uspelo prevzeti oblast v mestu; da bi svoje protivnike spravil k molku, je nacizem ukinil celo u-stavo. Od novembra 1. 1934 je v Gdansku zavladala Gestapo. In od tega trenutka dalje je šla usoda svojo pot. Vrsta je prišla na Avstrijo, ki sta jo zapustili Anglija in Italija. Za njo je usoda zadela Cehoslovaško. Ko je podlegla Ce-hoslovaška, se je enako, kakor leto prej njena .soseda, tudi Poljska spet znašla v objemu Nemčije. In
tedaj so Nemci potegnili vprašanje Gdanska, da bi izzvali četrto delitev Poljske in s tem drugo svetovno vojno!
Ni torej — kakor bi italijanski nacionalisti hoteli dokazati — u-stanovitev Svobodnega gdanskega ozemlja povzročila drugo svetovno vojno, ampak povzročila jo je nemška osvajalna politika, ki je izrabila primer Gdanska za začetek tiste divje in brezumne gonje, ki je dovedla do uničenja blagostanja Gdanska ter do delitve same Nemčije med vzhodne in zahodne nasprotnike.
Ce hočejo torej Italijani potegniti nauk . iz prispodobe Gdanska in Trsta, bi se ta prispodoba mogla opravičiti samo s posledicami, ki so nastale za Gdansk in za Nemčijo, vse to pa zaradi pobesnele nacionalistične politike, ki jo je vodila Nemčija. Te posledice bi se dale pa navezati na primer Trsta in Italije, če bi se Trst in Italija dala zavesti od nacionalističnih ne-umerjenosti z italijanske strani.
Primer Gdanska, ki je videl propast svoje blaginje, naj bo najzgovornejši opomin vsem onim, ki se nočejo zavedati svoje odgovornosti ter Trst tirajo v propast in nesrečo.
Nismo torej mi tisti, ki se moramo bati te prispodobe, ampak Italijani!
OZa sveti večer
Pod goro gre dekletce mlado, ko svet obhaja sveto noč, spoznalo bi v potoku rado, kaj višnja ji namenja moč.
Na valih lunin svit trepeče, trepeče v deklici srce, želeče pa in koprneče očesci upre na dno vode.
In glej, iz dna valov pozdravi jo znan, krasan in ljub obraz, ki ji z nasmehom sladkim pravi, da tu je njiju združbe čas.
K potoku vleče tudi mene,
Ko sveto noč proslavlja svet, tam morda tema se razžene, ki v njo neba je sklep odet.
Prinagnil bodem se nad vodo, prisluškal, kaj bo val šumljal; ne svoje, naroda usodo
v pretočnih valih bom iskal.
Kdaj srečno moje bo domovje?
Rešitve njemu le še ni?
Kaj mi razkrilo boš, valovje? Nadja srce se in — boji!
Simon Gregorčič
Otroške in mladinske risbe
Mnoge razstave otroških risb in slik, ki jih prirejajo v zadnjih časih v raznih mestih Evrope in A-merike, imajo namen seznaniti občinstvo z ustvarjanjem sodobne o-troške umetnosti.
Zanimanje, ki ga vzbujajo te risbe med občinstvom, nam dokazuje, da je današnja doba pred novim pojmovanjem tovrstnih del, za. ka-
Peter Pavlica III. b, Božično drevo
tera je preteklost kazala malo ali skoro nič zanimanja.
Človeku, ki je navajen gledati upodobljene predmete v perspektivi, se .zdijo te otroške risbe zelo čudne, nerodne, da celo smešne. Toda vsakomur, ki se hoče poglobiti v njihovo vsebino, se odkrije
<5ijeti <??7z7z/guž /e pr/se/...
Točno kakor je napovedal je prišel sv. Miklavž na povabilo Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu v soboto 6. decembra t. 1. v Avditorij ZVU, kjer je obiskal številno otročad slovenskih osnovni šol, ki se je tam zbrala kljub burji m mrazu v spremstvu svojih učiteljev in ravnateljev.
Mnoge skrbne mamice so hotele spremiti osebno svoje malčke na ta tradicionalni - sestanek s patro-nom vse mladeži na svetu, ker so se bale, da bi ne divjanje burje, ki je tulila in rohnela okoli tržaških oglov, in kakršne ne pomnijo
že desetletja, ne oviralo mladih in nadebudnih šolarčkov priti v osebni stik s starim darežljivim očakom in prejeti iz njegovih rok pripravljenih malih in velikih zavitkov.
Med otroki, ki so napolnili dvorano Avditorija do zadnjega kotička, je vladalo razumljivo veliko nestrpnega pričakovanja in hrepenenja, pa tudi nekoliko strahu, kajti med letom je bilo obilo prilik, ko niso bili starši povsem zadovoljni s svojimi otroki, in morda je kaj o tem le prišlo sv. Miklavžu na uho.
MIKLAV2 GOVORI NAŠIM MALČKOM
KITAJSKA PRIPOVEDKA
Kupčija z biseri
Jin LI, trgovec z biseri, se je o-brnil k svojemu prvemu služabniku, ki se je imenoval San Fu, in dejal: »Na zunanja vrata trka nekdo, pojdi in poglej kdo je!« San Fu je ubogal in se hitro vrnil: »Na vratih je prev.zvišeni Ku, milostlji-
vi	igospod. 2eli si ogledata nekaj biserov.«
Jin Li je še -tajinstveno dostavil: »Ti veš, kaj ti je storiti?!«
»Da, milostljivi gospod!«
Minuto kasneje sta se Jin Li in Ku že obsipala s pokloni, pri tem pa skrbno pazila, kako bi drug drugega ukanila. San Fu je pripravil čaj. Nekaj časa sta oba trgovca srebala iz majhnih skodelic in govorila o stvareh, ki niso imele nobene zveze s kupčijo. Končno je dejal Ku: »Slišal sem, da imate nekaj biserov po devetindvajset karatov. Mogoče bi bil eden pripravno darilo za mojo najmlajšo hčerko.«
Jin Li je odprl predal v lakasti skrinjici in vzel iz njega skrbno zavit omot papirja, na katerem so bili naslikani znaki kitajske pisave.
»Devetindvajset karatov.« Uslužno je Jin Li izročil papirni zavitek kupcu in primaknil še tehtnico za tehtanje biserov. Svetloba v sobi je bila precej pomanjkljiva, vendar je bil Ku .zadovoljen s tem, kar je videl. S strokovnjaškim pogledom je opazoval biser in ga vrtel med prsti sem in tja.
(Nekdo je narahlo potrkal in San Fu je vstopil. »Oprostite, prevzvi-še.ni Jin Li, ali bi se hoteli ponižati in spregovoriti s tretjim služabnikom nekaj 'besed; upira se sto-iriti, kar sem mu ukazal!«
Jin Li se je obrnil k svojemu go-
stu: »Oprostite, dobri Ku, moram v kuhinjo za trenutek, da napravim •red. Ce vam biser ugaja, prosim, stehtajte ga na moji tehtnici. Takoj se vrnem!«
Ku je položil biserno kroglico na tehtnico in zastrmel nad kazalcem. Na ovojnem papirju so kitajski znaki govorili, da tehta biser devetindvajset karatov, tehtnica pa je kazala enaintrideset karatov in pol. Ceno biserov določajo v kvadratnem razmerju s težo. Po tehtnici bi biser veljal šest tisoč pet sto dolarjev, po znakih na ovojnem papirju pa samo šest tisoč. Ta kratki računski preudarek je zvitemu kupcu šinil skozi možgane, ko je biser zopet zavijal v ovojni papir in .iskal denar po svojem širokem rokavu. V tem je že zopet vstopil Jin Li in Ku je hlastno pripomnil:
»Častivredni Jin Li, mislim, da tudi mene že pogrešajo v moji hiši. Devetindvajset karatov; to znaša, če se ne motim, šest tisoč honig-fcongskith dolarjev.«
Jin Li je vzel računalo in odgovoril: »Da, točno toliko.« Ku je odštel kup bankovcev na mizo in spravil biser v rokav. Z obilnim medsebojnim klanjanjem in sladkim nasmihanjem sta se trgovca poslovila.
Ni pa bilo niti smehljanja niti poklonov, ko je čez dva dni Ku zopet prestopil prag prodajalčeve hiše. Brez vsakršnega uvoda je Ku zagrmel: »Pasji sin, pri natančnejšem pregledu bisera sem z lahkoto ugotovil, da je biser zanikrno stvarstvo, poleg tega pa je še rdeče pobarvan!«
»Ali, dragi Ku«, je odvrnil Jin Li, »to je popolnoma nemogoče! Po-
znam vsak biser, ki ga imam v zalogi; motite se!«
Jin Li je vzel povečevalno steklo in motril biser nekaj trenutkov zelo pazljivo. »Velespoštovani Ku«, je dejal z mehkim glasom Jin Li, »to ai biser, ki sem vam ga prodal!«
»Tu je papir«, je .zavpil Ku razdraženo, »z vašimi lastnimi potezami!«
Jin Li je narahlo pokimal in vzel omot, nato pa je nenadoma zagnal biser na tehtnico. »Tu poglejte«, je pojasnjeval, »biser, ki sem vam ga prodal, je tehtal devetindvajset karatov, ta je pa znatno težji.« Tle-snil je z dlanmi in San Fu se je prikazal na vratih.
»Koliko je tehtal biser, ki sem ga prodal uglednemu gospodu Ku?«
»Devetindvajset karatov, milostljivi gospod«, je odgovoril prvi služabnik.
Kaj je preostalo kupcu drugega, kakor globok poklon in nekaj oprostilnih izgovorov...
Ali že Laotse je dejal: »Za vsako zagonetko se najde na kak način primerna rešitev!« Cez nekaj časa sta postala Jin Li in Ku družabnika trgovine-z biseri in oba sta bila soglasna, da je prvi služabnik vse preveč posvečen v kupčijske skrivnosti, zato sta ga na mestu odslovila.
Ubogi San Fu še danes rešuje svojo lastno zagonetko, ki pa je tako zelo preprosta: »Ko je hlapec izpolnil svojo dolžnost, lahko gre!« San Fu pa ni osamljen; v današnji revolucionarni poplavi hlapcev se mu pridružujejo tovariši na Poljskem, Češkem, Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, Albaniji in Jugoslaviji vsak dan in vsako noč.
Toda sv. Miklavž je star dobrotnik, ki rad odpušča porednim in neubogljivim otrokom, ker stalno upa, da se bodo otroci do prihodnjega njegovega prihoda vendarle poboljšali in postali bolj ubogljivi!
'Zalo so prve uvodne besede bleščečega, toda trudnega očaka, ki je pozdravil vse otročiče, razgnal stiah in privabile radost v zaskrbljena srčeca. Veselja ni bilo ne konca in kraja, ko je vseh 384 zavitkov prešlo iz obilnih vreč, ki sta jih privlekla na oder dva hudomušna rogača med brzlanjem piščalk in rožljanjem verig, v roke mladih obdarovancev. Sv. Miklavž je poimensko poklical vse otroke in delil in delil, dva lepa angeljčka sta mu pomagala in istočasno krotila nebrzdana par.keljna, ki sta se celo začela kepati z najbolj pogumnimi v dvorani.
Pred prihodom sv. Miklavža je nastopil mladinski pevski zbor s Katinare, ki je odpel odlično in u-brano par narodnih pesmi in žel obilo priznanja.
Tudi otroški prizor »Otroci na vasi«, v izvedbi iste šole in s snežnim možem in pravim kepanjem na okusno pripravljenem zimskem po-zorišču, izzval obilo smeha in val ploskanja.
Bil je to dan veselja naše sloven-j ske mladeži, dan hvaležnosti toliko slovenskih mater, ko so videle srečne svoje malčke. Mlada očka in lica so žarela od zadovoljstva, ko so ugotovila v papirnatih vrečicah sveže in suho sadje, piškote, zvez-ke in svinčnike, krilca in hlačke, volneno prejo in kose volnenega blaga, majice, rokavice, dokolenke in druge potrebščine. Nekateri bi si želeli tudi pištol, samokresov in podobnega, toda sv. Miklavž ne mara orožja in streliva, saj ga je na zemlji preveč ...
Vsa zahvale gre delovnemu odboru SDD v Trstu za pripravo tega največjega In najlepšega praznika neših otrok, predvsem njegovi požrtvovalni podpredsednici, ze res u-spelo prireditev -tega od strani slovenskih osnovnošolskih otrok tako željno pričakovanega velikega dogodka.
Ne manjša zahvala gre vsem o-stalim odbornicam, ki so se s tako požrtvovalnostjo prizadevale, da so omogočile tako lep praznik za naše najmanjše!
Prav posebna zahvala gre pa predvsem našim zavednim in požrtvovalnim dobrotnikom na Tržaškem, ki so omogočili po svojih močeh z večjim ali manjšim prispevkom bogato obdaritev naših potrebnih slovenskih šolarčkov in s tem dokazali, da še ni zamrla med nami socialna in narodna zavest, ki skrbno čuva kot punčico svojega očesa našo šolsko mladež, katera nam je porok za boljšo bodočnost našega trpečega naroda.
Našim malčkom pa priporočamo, da se pri vsem svojem delovanju doma in v šoli ravnajo po naukih, ki jim jih je tako dobrohotno delil v Avditoriju sv. Miklavž. Ubogajo naj ga, ker jim ne bo žal. Bliža se namreč božič in Jezušček bo prav gotovo poizvedoval, kako izpolnju jejo naši malčki Miklavževe nauke! Izpolnjevanje teh naukov -bo razveselilo njihove starše in učitelje ter jim pri Jezuščku odprlo vrata do njegovega srca, kar se bo prav gotovo izkazalo tudi v obliki primerne obdaritve na sveti večer!
čisto novi svet, poln naivnosti in nepotvorjene lepote, oni svet, ki na popolnoma primitiven način, »e glede na zunanjo obliko, razodeva globino otroške duše.
V	risbi ali sliki otrok tako rekoč pripoveduje o vsem tem, kar vidi in ve, o vsem, kar in kakor se dogaja v njegovi okolici, o vseh občutkih in doživljajih, ki se neprestano porajajo v njegovi mladi duši.
Tako se otroku nudi prilika, da uveljavlja z risbami ali slikami, pa naj bodo te kakršne koli vsebine, vso svojo osebnost in se tako sprosti vseh spon imitiranja in fotografskega posnemanja.
Zalibog je med nami še mnogo ljudi, zlasti staršev, ki se ne morejo sprijazniti z mislijo, da je potrebno otroku nuditi možnost in popolno prostost, da zadosti svojemu. ustvarjalnemu nagonu, ki je skoro vsakemu človeku dan od pamtiveka, katerega pa je doslej šolska vzgoja zanemarjala in ovirala s tem, da je primorala šolsko mladino risati ali slikati večinoma šablonsko pod učiteljevim nadzorstvom.
Veliko zaslugo za razvoj samostojne otroške umetnosti ima prof. Cizek, ki je že pred mnogimi leti ustanovil na Dunaju akademijo n-troških risarjev ter ji z velikim naporom pripomogel do priznanja in mednarodnega slovesa. Velika Britanija in Amerika sta bili prvi državi, ki sta pokazali največ razumevanja za pomen ^te svojevrstne umetniške šole.
Današnja moderna šolska vzgoja stremi za tem, da tudi na polju upodabljajoče umetnosti vzbuja ‘in goi* otroško osebnost, ki lahko že, v bližnji bodočnosti privede do popolnega razvoja umetniškega talenta.
Da je prizadevanje v tej smeri pravilno in utemeljeno, nam priča dejstvo, da je slovenska nižja sred-
f
Saša Rudolf III. b, Obrežje
nja šola v Trstu letošnje leto do-; segla v Torinu kot tekmovalka n^ mednarodni razstavi otroških risb velik uspeh z drugo nagrado in diplomo in tako pokazala svojo zrelost in smisel za sodobno mladinsko ustvarjanje.
Prof. A. ČERNIGOJ
POLAŽENIK
(Nadaljevanje s 4. strani)
vsnje s prazničnim kruhom ali sadeži, to so njih ostanki. Vsi običaji s polaženikom imajo še poganske primesi. Prvi obiskovalec na božič je nosilec magijskih moči, ki jih narod skuša izkoristiti za pomnoži-tev živali in obroditev setve. Običaji s polaženikom so nastali iz novoletne misli, iz verovanja na srečo prvega srečanja in na moč blagoslova, ki ima večinoma že krščanski značaj.
Pri Slovencih prihaja ob raznih dneh božičnega kroga, na Notranjskem ob Andrejevem, v Slovenskh goricah in v Halozah na Lucijino, v Halozah tudi na božično in novoletno jutro, v Slovenski Krajini na Stefanovo.
Da prihaja ob raznih dneh božičnega kroga, ne moti, ker sphdajo vsi običaji po Martinovem že v ožji božični krog in ker moramo računati na koncu novembra že s pričetkom novega cerkvenega leta, kekor o božiču s pričetkom novega solarnega.
F. KOTNIK
Od morja do Triglava
Te dni je bila v Trstu dotiskan* zanimiva narodopisna knjiga z naslovom Od morja do Triglava. Pisatelj prof. dr. Metod Turnšek nam v njej nakazuje pravo panoramo slovenskih ljudskih običajev od I-stre preko Tržaškega in Goriškega do Benečije. Knjigo v veliki o-smerki s 112 st. besedila krasi 24 str. lepih starinskih ilustracij ter
4	umetniške priloge primorskih slikarjev A. Sirka, A. Černigoja, L. Spacal« in B. Groma.
S to knjigo nam je prikazano slovensko ljudsko izročilo, živahna duhovna in tvarna tvornost slovenskega primorskega ljudstva, dokaz visoke ljudske kulturne ravni, ki je docela vzporedna z osrednjo, matično slovensko domovino. Knjiga je dragocena pridobitev za narodopisno spoznavanje obrobnih slovenskih dežel in bo nepogrešljiva v sleherni družinski knjižnici. Prvi izvodi se že dobijo po knjigarnah v Trstu -in Gorici.
Slovenci v borbi za obstoj
ii    ■■■ ' ■ " —   ... '»tammmmam—nwir r tottt^mh— mmb— '-hi ———n——■
Protestiramo proti nedemokratični upravi da našem ozemlju/
Koordinacijski odbor za protestno zborovanje v Nabrežini proti izvajanju fašistične plemenske razlikovalne zakonodaje proti tržaškim Slovencem je sklical za nedeljo 21. decembra ob 12. uri v Nabrežini konferenco slovenskih občinskih svetovalcev iz občin Devin-Nabrežina, Zgonik, Re-pentabor, Dolina, Milje in Trst.
Slovensko narodno listo je zastopal njen nosilec, g. dr. Josip Agneletto. Naši izvoljeni občinski zastopniki so razpravljali o zadnjih nabrežinskih dogodkih in o spomenici na Varnostni svet OZN o narodnih zahtevah slovenskega naroda na Tržaškem.
Ob 14. uri je sledilo na Cahari-jevem borjaču (kajti zborovanje na nabrežinskem glavnem trgu je področni predsednik Palutan prepovedal!) napovedano ljudsko protestno zborovanje. Pred veliko množico so govorili nabrežin-ski župan g. Josip Terčon za Slovensko demokratsko zvezo, g. Srečko Colja za Osvobodilo fronto, g. Drago Legiša za Slovensko krščiansko socialno zvezo in g. dr. Jože Skerk za Skupino neodvisnih Slovencev. Vse štiri govore so zborovalci sprejeli z burnim odobravanjem in z medklici ogorčenja in razočaranja nad najt novejšimi dogodki.
Nato so prečitali spomenico, ki so jo sestavili na opoldanskem sestanku občinski zastopniki in ki so jo zborovalci sprejeli z vzklikom značilne narodne vzajemnosti. Besedilo resolucije je naslednje:
VARNOSTNEMU SVETU OZN LAKE SUCCESS
Podpisani slovenski svetovalci občin Trst, Dolina, Milje, Repenta-bor, Zgonik, Devin-Nabrežina, zbrani na sestanku dne 21. decembra 1952 v Nabrežini z namenom, da kol izvoljeni ljudski zastopniki zavzamejo stališče do najnovejših Slovence ponižujočih ukrepov predsednika področja in poveljnika cone A zoper enakopravnost našega naroda in njegovega jezika na njegovih rodnih tleh, ugotavljajo: Slovenci žive v teh krajih nepretrgoma že preko 13 stoletij in so v večini na pet šes-tinah ozemlja cone A.
2e v bivši avstro-ogrski monarhiji so si priborili pravico do varstva in negovanja svoje narodnosti, Ju se je izražala v uporabi slovenščine v šolah, v državnih uradih, ■a sodiščih in na vseh področjih javnega življenja.
Ko je Italija leta 1918 zasedla te, kraje, je italijanski guverner za Julijsko krajino s posebnim razglasom zagotovil v imenu Italije tukajšnjim Slovencem, da bodo še madalje uživali popolno jezikovno in narodno enakopravnost.
Ze kmalu za tem je Italija sicer jela gaziti svoje obljube, toda šele nasilni fašizem je vse pravice Slovencev do narodne enakopravnosti brutalno zatrl ter ponižal naš na-
rod v manjvredno in brezpravno ljudstvo na lastni zemlji.
Posledica tega v zgodovini civilizirane Evrope dotlej brezprimer-nrga zatiranja sodržavljanov druge narodnosti je bila, da se je sicer miroljubno slovensko ljudstvo postavilo v silobran proti fašističnemu nasilju z vsemi razpoložljivimi sredstvi, in to s tako odločnostjo, kakor je ni pokazal nobeden drugi tako maloštevilni narod. Njegovi sinovi so raje romali v koncentracijska taborišča, v ječe :n celo na morišče, kakor da bi mirno prenašali tlačenje svojega nerednega in človeškega dostojanstva, ter končno v teku druge svetovne vojne množično zgrabili za orožje in v skupni borbi s svobodoljubnim človeštvom doprinesli žrtve, katerih obseg in težina daleč presegata žrtve velikega italijanskega naroda za časa njegovega narodnega preporoda ali Risorgimenta.
Druga svetovna vojna Slovencem sicer ni prinesla popolnega narodnega zedinjenja, vendar je tukajšnjemu slovenskemu ljudstvu bila v mirovni pogodbi in statutu Svobodnega tržaškega ozemlja zagotovljena vsaj popolna jezikovna enakopravnost, zajamčena s podpisi petih velesil in šestnajstih drugih držav. To pridobitev mu je potrdila tudi Organizacija združenih narodov, ki je razen tega dne 10. decembra 1948 v listini o pravicah človeka proglasila in uzakonila načelo o enakopravnosti narodov na vseh področjih javnega življenja.
V	skladu z. vsem tem se je Zavezniška vojaška uprava že 18. avgusta 1945 pred našim ljudstvom in mednarodno javnostjo obvezala (Razglas št. 6), da bo razveljavila na našem ozemlju vse protislovenske zakone in odredbe sramotne rasistične zakonodaje fašistične vladavine. To obvezo je Zavezniška vojaška uprava potrdila z Ukazom št. 1 od 16. septembra 1947.
Z ogorčenjem' ugotavljamo, da zavezniki v teku sedem let, od kar upravljajo naše kraje, niso še izpolnili dane besede. Kot preostanek nasilnega vladanja fašistične Italije, nad katerim se je zgražal
kom v svojem jeziku. Izvaja se tudi podla določba, ki grozi sodnikom s suspenzijo od službe, če bi se drznili ziniti s slovenskimi strankami slovensko besedo.
3) Kakor dokazujejo zadnji žalostni dogodki, smatra poveljnik področja, general Winterton, za veljavnega tudi kraljevi zakonski odlok od 29. marca 1923, št. 800, ki ga je podpisal Mussolini, s katerim so bila prepovedanan slovenska krajevna imena, da bi se popolnoma slovenskim naseljem vtisnilo italijansko lice in tako popačil narodnostni značaj naše domačije.
4) Zborovanje ugotavlja, da ie gledanje conskega poveljnika povsem neutemeljeno že zaradi tega, ker je v navzkrižju z določbami člena 15. mirovne pogodbe z Italijo. s katerimi so bili preklicani vsi rasistični in diskriminacijski zakoni fašističnega režima.
Slovenci vidijo še posebno težko krivico v tem, da je conski poveljn nik, ki po imenovanem Ukazu št. 1 izvaja tu zakonodajno oblast, izvajal kot funkcionar Velike Britanije in Združenih držav Amerike gornji fašistični zakon prav na slovenski obali ob meji Italije in tako pred vsem svetom podprl težnje italijanskega imperializma, ki se prav zdaj z vsemi sredstvi trudi, da bi Slovencem iztrgal ta koščekj rodne grude, kar najočitneje dokazujejo protipostavni sklepi london-
TRADICJONALNO SILVESTROVANJE
V	PROSTORIH S D Z
V	ULICI MACHIAVELLI 22-11 SE LETOS NE MORE VRŠITI, KER NE BODO DELA ZA OBNOVO PROSTOROV zaradi; VLAŽNEGA VREMENA PRAVOČASNO KONČANA.
ves demokratični svet, se na tem področju med drugim še vedno izvajajo:.
1) Kraljevi dekret od 15. oktobra 1925 št. 1796, s katerim je bila slovenščina pregnana iz sodišč.
2) Clen 137 kazenskega in člen 122 civilnega postopka, s katerim se slovenski domačin kaznuje z občutnimi kaznimi, če spregovori v obrambo svoje pravice pred sodni-
GOSPODARSTVOI
PAZIMO NA PŠENICO!
Zaradi slabega, deževnega vremena je bila skoro vsa pšenica letos posejana bolj pozno.
Zato vidimo, da je zdaj komaj izrastla. Imamo pa že mrzlo vreme in obeta se nam zgodnja zima in le<j. Mlade, nežne rastlinice pšenice bi v tem primeru hudo trpele s posledico manjšega pridelka, če ne bomo pravilno ravnali. Da nežne rastlinice pšenice okrepimo, moramo trositi na površino po 500-700 gr na 100 kvadr. metrov apnenega ■nitrata ali čilskega solitra ali amo-»jevega nitrata. Najboljši je prvi. T-o bomo ponavljali v presledkih 20-25 dni do pomladi, ko začne pšenica rasti in delati člene — kolena. Prvič bomo gnojili, ko pšenica do-raste na tri liste, ali tudi prej, če »astopi led.
SMOL1KAVOST
Ta bolezen napada vse koščiča-sto sadje kakor: breskve, češplje, češnje in marelice. Imenujemo jo tudi rak. Pojavlja se najbolj ob meglenem, deževno-toplem vremenu, kakršno smo ga imeli letos.
Na drevesu, posebno na enoletnih mladikah opazimo izpuščanje nekake temnorujave trdikaste tekočine. Ti izpuščaji so za drevo lahko smrtonosni, ker se hranijo z življenjskim sokom drevesa samega. Bolezen napada najraje dreve-*a, ki so bolj zanemarjena, kar se ■tiče negovanja in gnojenja, ito je, ki so šibka.
Zadnjič smo pisali, da proti tej bolezni škropimo z brozgo 2 odst, modre galice in apna. Se boljše sredstvo pa je preparat »PERE-NOX«. Ta vsebuje 50 odst. bakra (namesto približno 25 odst., ki ga vsebuje modra galica) in razne pri-
lepljive snovi. Zato ga zadostuje le 500 gr na 100 1 vode in nič drugega. Za škropljenje uporabimo manj take brozge, ker se, kakor rečeno, bolj prime debla. Kakor smo že zadnjič pisali, je letos nujno potrebno škropiti že zdaj v prvič. Upamo pa, da so to vsi opravili. Pri drugem, februarskem škropljenju bomo lahko »PERENOX« mešali z belim oljem, imenovanim »Alboli-neum«. Zmes bomo pripravili s 600-700 gr »Perenoxa«, 4 kg »Albo-linea« in 100 1 vode. Albolineum u-niči jajčjo zalego uši na drevesih in si tako prihranimo mnogo dela pozneje v poletju z uničenjem uši samih.
Božična sv. maša za Slovence
v Trstu
Letos bomo tudi mi kot vsi narodi po širnem svetu v svojem jeziku in s svojo pesmijo proslavili angelsko noč rojstva Gospodovega.
Kdo naj bi manjkal? Kdo ne bo prišel pogledat zbor naših otrok, ki bodo z lučkami v rokah in z angelskim petjem nesli novorojeno Dete in ga v jaslice položili? Takega prizora slovenski verniki v Trstu gotovo niso še videli.
Pripravlja se z navdušenjem cerkveni pevski zbor: pa tudi vsi skupaj bomo zapeli par božičnih, kot jih v Trstu še nismo.
Upamo, da ne bo nobenega Slovenca, vsaj v bližini Sv. Jakoba, ki bi ne prišel na sveti večer k tako izredni slovesnosti.
Vsak naj povabi tudi svoje drage, znance in prijatelje. Gospodinje, podvizajte z delom na sv. večer, da bodo lahko vsi točno ob 9. uri ie v cerkvi sv. Jakoba, ker začetek slovesnosti se torej začne točno!
ske konference in prihod rimskih funkcionarjev v naše kraje.
Podpisani slovenski svetovalci izjavljajo, da je naše ljudstvo ne-pitstanega kršenja uradno sprejetih obvez in pristranskega upravljanja naših krajev docela naveličano ter zahtevajo v interesu javnega reda’ in mirnega sožitja na tem področju, da Zavezniška vojaška uprava v smislu demokratičnih političnih določb mirovne pogodbe z Italijo:
1) prekliče izvajanje vseh zakonov, izdanih od fašizma v svrho raznarodovanja in uničenja Slovencev;
2) začne končno izvajati medna-i-odno priznano enakopravnost med Slovenci in Italijani v vsej upravi področja z uvedbo slovenščine kot uradnega jezika in nameščenjem Slovencev v vseh javnih službah.
Nepr.istranost, poštenje, spoštovanje dane besede in pogodb so bili povsod in v vseh časih edini moralni temelji, ra katerih lahko sloni človeška družba in sožitje med po-edinci in narodi. Ta načela naj veljajo tudi za Svobodno tržaško o-zemlje.
S	spoštovanjem
(Slede podpisi slovenskih občinskih svetovalcev iz občin Trst, Dolina, Milje, Repen-tabor, Zgonik in Devin - Nabrežina.)
'Nabrežina, dne 21. dec. 1952.
S E S L JAN
General Winterton je odredil, da na ljubezni nad zakonom sovraštva
moramo sneti napis »Sesljan«, in da moramo postaviti napis »Si-s tis na«.
,Mi obžalujemo generala Winter-_tona. To je namreč odredil, ker se morajo uveljaviti fašistični predpisi o krajevnih imenih! . . . Fašistični predpisi so pa prepovedovali, slovenske napise celo na nagrobnih spomenikih.
Da so tedanji Italijani te in druge podobne predpise sploh izdali in da so kazili naša narodna imena, je to zanje pečat sramote, ki jih žigosa pred sodbo zgodovine. Ce so pa današnji Italijani od zavezniškega generala Wirrtertona izsilili izvršitev teh predpisov, je pač dokaz, da se še ne zavedajo, kolikšno sramoto oni prte s tem svojemu imenu. Njihovo pomanjkanje, etične zavesti in čuta dostojnosti gre tako daleč, da ne uvidijo, kakšno spričevalo je to za ljudi, ki se smatrajo za sposobne, da bi vladali nad našimi kraji in ljudmi!
Vendar pa poleg pisanih obstoje tudi nepisani zakoni. Fašizem in italijansko besnilo moreta zanika-vati našo stvarnost, toda kljub temu ona obstoji, je jasna kot beli dan in večna. Saj je nekoč tudi tebski tiran Kreon mogel prepovedati pokopavanje mrtvih nasprotnikov ter obsoditi Antigono na smrt. Zaradi tega mu je poginil sin. Toda hrabri in požrtvovalni Antigoni je nastopil kot vestnik Sofo-klej in njegov izrek o zmagi zako-
NARODNOSTMA ČRTA
Prav v času, ko se tržaška publika zabava ob nežnih zvokih Cima-resejeve opere »II Maestro di Cap-pella«, intonira današnji šef italijanskega vladinega orkestra, vojni minister Pacciardi, svojo staro melodijo o Trstu. Velika prednost je. če ima nekdo jasne misli, in italijanski minister očitno ve, kaj hoče in kaj mu je reči. Tako smo tudi mi spoznali modulacijo o italijanski zahtevi po narodnostni črti na Tržaškem.
Kaj pa pomeni narodnostna črta? Po vsej priliki črto, ki deli področje ene od področja druge narodnosti. In ta narodnostna črta naj bi po Pacciardiju bila meja med Italijo in Jugoslavijo. Mirovna pogodba in njene določbe o svobodni tržaški državi bi morale pasti v koš, namesto njih bi pa moralo zmagati geslo: Slovenci Jugoslaviji in Italijani Italiji. Vse to pa seveda ne glede na vprašanje, če želi dotično prebivalstvo priti pod Italijo ali Jugoslavijo. Ko mečejo v smeti mirovne pogodbe, zakaj bi ne pometali v smeti tudi Wilsono-va načela, Atlantsko listino in tem slično ropotijo?
Toda zakaj naj bi ne bilo tako, kakor hoče g. Pacciardi? Področje A Svobodnega tržaškega ozemlja sestoji iz šestih občin. Med temi so štiri trdno v slovenskih rokah, in sicer Nabrežina-Devin, Zgonik, Re-pentabor in Dolina. Od teh je samo Dolina južno od Trsta, ostale tri so pa med Trsto in Tržičem; zavzemajo torej prostor, ki leži med ustjem Soče in Sv. Križem in s tem našo čez tisočletno obalo ter izhod Slovenije na Jadran. Te štiri občine pa. glede na obseg zajemajo vsaj pet šestin površine področja A Svobodnega tržaškega 'ozemlja.
Kar se pa področja B tiče, je stvar nekoliko težja, ker bi bilo treba vedeti, kakšno je zdaj tamoš-nje narodnostno stanje. Iz Istre je odšla cela vrsta beguncev, prebivalstvo, ki je ostalo doma, pa danes verjetno ni za Italijo.
Seveda bodo Italijani naglaševa-li, da bi v Istri morali priti do glasu vsi oni, ki so v zadnjih letih iz
cuje na pojem neke narodnostne črte, ki je v drugačni obliki samo
v	domišljiji italijanskilfi iredentistov?
Prav te dni se italijanska vlada bavi z mislijo, da razpiše posojilo, ker so njeni mesečni izdatki za 42 milijard večji kot. njeni dohodki. Znaten del tega izdatka gre, kakor Italijani tožijo, za finansiranje Trsta in za podpiranje istrskih beguncev.
Ali ne bi mar bilo bolje, spremeniti in popraviti svoje stališče ter gledati na to, da se vsaj s te strani italijanskemu gospodarstvu prihranijo nepotrebni stroški? Zato seveda ne bi bila potrebna obli-kn foihnalncga odrekanjai ampak bi zadoščalo že zmanjšanje italijanskega vpletanja in dopuščanje one samostojnosti Tržačanom, ki odgovarja duhu mirovne pogodbe. Naravno je, da bi bilo v ta namen potrebno znatno skrčenje števila u-radništva, znatno skrčenje dotacij onih listov, ki kakor »Giornale di Trieste« že skozi leta polnijo stolpce z nesmiselnimi dokazovanji, s katerimi nam dajejo pobude ža naše temeljite odgovore. Brez dvoma bi nastopilo tarnanje pa tudi škripanje z zobmi! Zato bi se pa oddahnila i Trst i Italija, ker bi bila o-svobojena teh neznosnih gobezda-čev, mi vsi bi pa mogli začeti z resnim delom na gospodarskem dvigu Trsta.
In narodnostna črta? Ce g. Pacciardi že prav hoče, da bi bila o-stvarjena tako, kakor v resnici poteka, in ne kakor bi jo on hotel potegniti, tedaj bi to sploh ne bila narodnostna črta! Naj samo pogleda zemljevid in naj se zave nesmisla, ki ga je izgovoril. Daleč smo od tega, da bi se čudili italijanskemu ministru in zastopniku italijanske vlade ter s tem personifikaciji italijanske kulture. Današnje vzdušje je pač varljivo tudi za resne o-pazovalce . . .
in Slovenci pod Italijo neomajno vztrajajo v borbi za svoje gažene najosnovnejše človečanske pravice vprav spominjajoč se na delež kr-
vi	in trpljenja mučenikov s »tržaškega procesa«.
Padlim slava, preživelim pa niša večna hvaležnost!
Tržačani in okoličani!
»Miniaturni teater - Modra ptica« vas po svojih nedavnih uspehih v Trstu in Nabrežini vabi na
NOVOLETNO PREDSTAVO,
ki bo v soboto 3. januarja 1953 ob 20.30 v Avditoriju ZVU.
Na sporedu so nove žive slike, groteske, veseli zbori, pevski in baletni nastopi.
Vstopnice so na prodaj na običajnih mestih, med drugimi tudi v pisarni SPM v Machiavellijevi ul. št. 22, tel. 62-75.
Tržaški proces
Vsako leto decembra se Tržačani spominjamo zloglasnega »tržaškega Istre pobegnili. Ce. pa bi v Istri procesa«, iz leta 1941, ki ga je fa-
bilo potrebno povrniti stvari v prejšnje stanje, če bi v Istri bilo potrebno izključiti od glasovanja vse tiste, ki so prišli tjakaj naknadno, ter potrditi glasovalno pravico starega prebivalstva, zakaj bi se potem isti postopek ne izvršil tudi v Trstu ter bi se ne brisali iz volilnih seznamov vsi istrski in drugi prišleki, in zakaj ne bi priznali volilne pravice tudi vsem o-nim rojenim Tržačanom, ki jim je bilo italijansko državljanstvo odvzeto?
Doživeli bi tako, da bi v tržaškem mestu glasovi za priključitev k Italiji prišli v manjšino! Pacciardije-vo besedičenje bi tako ostalo brez stvarne podlage, kajti dvomljiv plebiscit v Istri bi imel za posledic o dvomljiv plebiscit v Trstu.
Toda primimo Pacciardija za besedo in poglejmo, kako bi na zemljevidu izgledala njegova narodnostna črta. Bila bi pretrgana od Tržiča do Sv. Križa in začela bi šele tik pred Trstom, da bi končala pri Zavljah. In pričela bi spet pri Kopru .. . Ali pa je taka razmejitev prav tisto, kar želi g. Pacciardi? Verjetno tega on noče. Ce pa tega noče, zakaj se sploh skli-
šistična justica uprizorila proti cve tu slovenskega življa na Primorskem, da bi poskušala pred svetom opravičiti zločinski neizzvani italijanski napad na Jugoslavijo.
Prelita mučeniška kri na smrt obsojenih in medvojno trpljenje preživelih njihovih tovarišev, razpršenih po raznih italijanskih kaznilnicah, sta bistveno pripomogla k osvoboditvi večjega dela primorskih Slovencev izpod italijanskega jarma
Vendar je bila Tržačanom in Goričanom namenjena nova zla usoda Goričanom v »demokratični« Italiji, kjer jih demokrščanski režim prav tako zatira kot fašistični in jih vrhu tega še zasmehovalno izziva, češ naj bodo zadovoljni, ker so deležni blagodati italijanske »demokracije«; Tržačanom pa se nikakor nočejo odpreti vrata v svet zahodnega demokratičnega reda, za katerega so se kot en mož borili fo drugi svetovni vojni ob boku svojih velikih zaveznikov, čeprav bi morali biti deležni vsaj blago-vesti Listine o človečanskih pravi cah, saj živijo pod zaupno upravo OZN!
Kljub vsemu pa tržaški Slaven
Senator Mn Kennedy v Trstu
Pretekli teden je bil v Trstu kot gost italijanskih .iredentistov in župana Bartolija ameriški senator John Kennedy.
V	sredo popoldne je pripeljal senatorja Kennedyja v Trst z mirn-skega letališča tržaški župan. Senator Kennedy je bil ves čas svojega bivanja v Trstu, vsega skupaj 20 ur, v krogu svojih iredentističnih prijateljih. Po poročilih ni sploh z nobenim drugim prišel v stik! Baje je izjavil, da je iredentistična pohlepnost po Trstu upravičena.
Senator Kennedy je mlad mož. ima komaj 28 let, zato, ko bo imel več življenjske izkušnje, posebno-italijanskimi iredentisti, bo svoje mišljenje prav gotovo spremenil.
Da bo slišal tudi drugo plat zvona, -mu je poslal dr. Josip Agneletto zadnjo spomenico o STO-ju. ki so jo skupine za neodvisnost poslale vsem podpisnicam mirovne pogodbe, kot zabavno čtivo na poti v Ameriko.
T. Akinfjeva, Španski ples
Štefanovanje
A. K. »Jadran« vabi na
ŠTEFANOVANJE, ki bo 26. decembra 1952 v Trstu v veliki dvorani v središču mesta. Začetek ob 21. uri. Dvorana zakurjena. Vstopnice (dame 400, gospodje 500 lir) dobite v središču mesta v knjigarnah Fortunat in Stoka; v Rojanu v trgovini Gec; v Barkov-ljah v mirodilnici Scheimer; pri Svetem Jakobu v trgovini Marc; pri Svetem Ivanu v tobakarni Prosen; na Opčinah v trgovini Podobnik; y Nabrežini v trgovini Kosmi-na; v Sesljanu v knjigarni Šorli ter v Gorici v kavarni Bratuž.
in mržnje vej|ja tudi za naš primer. Kajti če branimo naš Sesljan, branimo s tem našo preteklost in svoje bodočnost poslušamo glas onih. ki so bili pred nami ter napovedujemo bodočnost onih, ki bodo prišli za nami. Italijani so pa kot brezobzirni tlačitelji, kot sluge nasilja, prisvojevalci tujega in gazitelji svobode pred licem vse Evrope dokazali, da ne zaslužijo ne spoštovanja in ne usmiljenja, ker ne znajo spoštovati niti najosnovnejših pravic drugih narodov.
V	Stivanu, Sesljanu, Devinu in Nabrežini smo mi doma.
In spoštovanje svetosti praga in ognjišča je eno izmed temeljnih načel ne samo našega, ampak tudi rimskega prava.
Slovenske šole
Glede slovenskih šol in njihovega položaja po dejanski ukinitvi šolskega nadzorništva je imel v zadnjih dneh dr. Josip Agneletto, obč. svetovalec SNL v tržaškem mestnem svetu, več razgovorov z novim predstavnikom Prosvetnega 'U-rada, g. prof. Fadda, in mu je razložil nujnost samostojne slovenske šolske uprave.
fiažna šolsko vest
Letošnje šolsko leto bo razdeljeno na polletja in ne na tromesečja.
Prvo polletje se konča 10. februarja. Tedaj dobijo učenci spričevala.
Na industrijski strokovni šoli, na nižji srednji šoli in na trgovski a-kademiji bodo razredniki pred božičnimi počitnicami vpisali v dijaške knjižice one predmete, v katerih učenci slabo odgovarjajo. Starši naj si ogledajo dijaške knjižice!
Priporočamo tudi staršem, naj se oglasijo po praznikih v šoli, kjer dobijo podrobnejša pojasnila.
POROKA
20. decembra sta se poročila g. prof. Egon Floridan, podžupan v Nabrežini, in gdč. Anica Bavdaž.
Mlademu paru želimo obilo sreče v zakonskem življenju!
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v TRSTU sprejema od 15. - 17. ure v ulici Commerciale št. 10-11 Pokličite tel. št. 31813
PRIMARIJ
Dr. JOSIP VRTOVEC
ordinira za notranje in živčne bolezni — elektroterapija —• v Gorici, ul. Vtttorio Veneto 13 od 14. do 17. ure. - Tel. 3247
PRIDEN DELAVEC s precejšnjo vsoto denarja in s hišo bi rad spoznal na Primorskem, v svrho ženitve, dekle v starosti od 22 do 27 let. — Ponudbe poslati na upravo lista.
Iskreno se zahvaljujemo vsem. ki so na kakršen koli način počastili spomin dragega
Josipa Tetice-j a
Posebna zahvala čč. gg. župnikoma iz Nabrežine in Sv. Križa, stanovskim tovarišem ACEGAT-a, darovalcem cvetja ter sorodnikom in prijateljem, ki so nam stali ob strani v tej težki uri.
Nabrežina - Sv. Križ, dne 15. 12. 1952.	\
2ALUJOCI 'OSTALI
§ 9 5 S
fes'.'
JANUAR
Fe^e/e božične praznike in srečno no o o teto želijo svojim od je* matcem, gostom in prijateljem
W AWStln W° lSt° CeZ^oži |
i-a,W'
prtiflt#lC in G°T,Cl
Štrajn
Avguštin
JESTVINE IN PEKARNA DOLINA
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA
cenjen?1
tli	s*le
„ ir e n* oM^/prtz* b°*ičn . nooo 'e<0
ifee
in
srečno
Trošt
TRST - ULICA GINNASTICA
MEHANIČNA DELAVNICA
IN TRGOVINA RADIO - APARATOV ŠIVALNIH STROJEV - DVOKOLES ITD.
Tvrdka KNEZ WALTER
TEL. 22.523
NABREŽINA
URARNA IN ZLATARNA
OTI j kol j
TRST* Čampo S. Giacomo 3
JAZBEC ALBERT
PEKARNA
NABREŽINA 98
Vesele božične praznike in srečno nooo leto želi svojim odjemalcem in prijateljem
JBc If s a k
TRGOVINA JESTVIN
TRST, GRETA ZGORNJA 275
PANGOS BERNARD
ZALOGA DRV
NABREŽINA
TRGOVINA JESTVIN
Gruden Josip
DEVIN
TRG\OV/NA JESTVIN
i
losip Škabar
NARODNA ULICA
OPČINE
PEKARNA IN TRGOVINA JESTVIN	
	v JjJora (Ja Jv
OPČINE	Narodna ulica
TKvamat fosip
KROJAČ
Narodna ulica 61	OPČINE
PEKARNA IN PRODAJA KRUHA
EGIŠA MIRKO
_—1	S	E	S	L	J	A	N
ODi Sciascio Angelo
JESTVINE . SADJE - ZELENJAVA
O P Č I N E 45
TResiavracija	J JOSŽCLJGL
ZIDARIČ VALERIJA poroč. ČERMELJ
TNabvežina
Kinematograf PROSVETNI DOM
Nabrežina
KROJAČNICA
Jazbec Bernard
Nabrežina 173!
M I Z 9 P I | I Deske smreko-RniBlOVBlCl I ve, macesnove podjetnih! • in trdih lesov,
trame in paritete nudi najugodneje
CALEA
tel.--------------------
90441 TRST
Via!« Sonnino, 2 4
Velika izbira vseh vrst kuhalnikov in štedilnikov na plin, tekoči plin, elektriko, les in premog, najboljših znamk - Električne hladilnice in hladil* nice na led - Najlepši darilni predmeti, servisi iz porcelana, umetniške keramike, stekla in kristali
m?
	
m	
Plačilna
olajšave
Ppyoupstni posrebreni priboriti z nerjavečega jehla-Vse za gostilne, bare, dom in kuhinjo
pri tvrdki
KERŽE
TRST - Trg Sv. Ivana I
(Piazza S. Giovanni) - Tel. 50-19
mporio
JJ)cirrlarcL
SRAJCE PLETENINE
NOGAVICE MOŠKO IN ŽENSKO PERILO PLATNO BRISAČE TKANINE NA SPLOŠNO IN PODLOGE
Rus j
VICI
©v,
'vLani
Ne izgubljajte časa po nepotrebnem 1
Agencija Celerifas
TRST, ul. Torrebianca 29, tel. 6473
Vam o najkrajšem času oskrbi osakovrstne uradne listine, potne liste, oizume, anagrafske izvlečke, pre~ oode o in iz tujih jezikov, overovljenje uradnih aktov Vse v najkrajšem času in za nizek honorar Se priporočamo 1
Kam na dobro kosilo in prigrizek ?
buffet	D
IN PIVNICO ir 1 iV
TRST - Piazza Liberti 4 (blizu železniške postaje)
Dobra domača kuhinja, izvrstna istrska in italijanska vina ter kraški teran in pršut CENE ZMERNE - HRANA SVEŽA
U RARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
VELIKA IZBIR A , PO ZARES KONKURENČNIH CENAH ! LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE.
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE, JEDILNICE, KU-'IINJE ITD. - PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO. -.POROŠTVO ZA DOBER NAKUP. - TOVARNIŠKE CENE. - DELO SOLIDNO. - DOMAČA TVRDKA.
Tovarna pohištva
Tel. 32
«.\A
v
KRMI N
Cormons prov. Gorica
SLOVENSKE POTNIŠKE AGENCIJE
TRBHSIflUIlDIHL
OSKRBIJO:
vozne karte za ladje in avione, denarna nakazila in pakete, prevode, emigracijo itd.
Pišite ali nas obiščite,
govorimo slovensko e Se priporočamo
AGENCIJE:
Genova - ITALIJA, Via Balbi 38 Caracas - VENEZUELA, Pasaje Capitolio 16 Toronto - KANADA, 258 College St.
Montreal - KANADA, 2098 St. Catherine St. West
Odlični dežni plašči, ki po eleganci modelov in kakovosti blaga ter solidnosti izdelave odgovarjajo vsaki zahtevi tako glede barve kot odpornosti
V tem je razlog, zakaj morete v naši zalogi najti bogato izbiro vseh vrst in barv izvirnih LODNOV in POVRŠNIKOV za moške in ženske po cenah, ki so resnično zmerne
Dežni pla&či	■>	Of)f|
iz čistega mako za moške ■	lip
Dežni pla&či iz svile	<n
za ženske in moške lfc»3UU lir
Dvolični dežni pla&či za <n Qf|f% ženske v solidnih bapvah lw*OUU lir
Pla&či za ženske	|g
iz čiste volne BO-UUU lir
Dežni pla&či	gg«	Efiffc
iz posebnega nylona lOiaUU lip
Plašči lodni in površniki najboljših vrst z bogato izbiro vzorcev
Iflagazzlni dei Corsa
TRST, KORZO I
Vesele božične praznike in srečno novo leto želijo svojim od je* male e m, gostom in prijateljem
1 9 S I	3
1 JANU	1 AR
TRGOVINA S HIŠNIM PRIBOROM
Spetič ^Valerija
TRST ■ Sv. Ana 33
KROjAČNICA
PETELIN
VIKTOR
Nabrežina 145
BUFET pri
TOČIJO SE PRISTNA T	-g
DOMAČA, ISTRSKA I | J / K I ll IN v BRIŠKA VINA
IN KRAŠKI TERAN	..-------
^	TRST - Ul. Ghega št. 3
VELETRGOVINA
Z DEŽELNIMI PRIDELKI
VATOVEC JAKOB nasl.
TRST, UL. TORREBIANCA 19
URLANI EDVARD
SEMENA IN KMETIJSKE POTREBŠČINE
TRST - ULICA MILANO 18
Čandek martin
SLAŠČIČARNA JN PEKARNA
TRST - Via Giulia 39
KROJACNICA
ODLIKOVANA NA MILANSKI RAZSTAVI
Leopold Podgornik
TRST - ULICA ORIANI 9-11
o o iti sooji cenjeni klijenteli
oesel božič in srečno nooo leto
Sporoča, da ima na zalogi blago za moške in ženske najboljših vrst in po nižjih cenah
BAUČER ANGEL
KROJAČNICA
TRST - Vialc XX Settembre 22 ■ Tel. 96.796
LESNA TRGOVINA
TRST - VIALE SONNINO 24 - TEL. 90-441
TRGOVINA
VELIKA ZALOGA MOŠKIH ZENSKIH - OTROŠKIH ČEVLJEV Cb VLJLV \7. NAJBOLJŠIH TOVARN
TRST* Largo Bi
Vecchia 5
PEKARNA IN SUASČIČARNA
FLAJBAN M.
TRST - UL. CARDUCCl 14
Q7esel Ložič
Ponterosso
in srečno novo ležo
VELETRGOVINA Z MOKO IN ŽITARICAMI
PRIMC FRANC
TRST - LARGO PAMFILI 1
OTlarc Jgnac
JES T VINE
TRST . Ul. S. Marco 10
ČE HOČETE BITI DOBRO POSTREŽENI KUPITE PRI STARI ZNANI TVRDKI
Takob /Grilanc
TRST - Ulica Xydias 6 - Tel. 96-332
TRGOVINA Z LIKERJI, ŽGANJEM IN SIRUPI, POSEBNOST KREMA MARŠALA, JAJČNI BRANDY, SLIVOVKA IN TROPINOVEC
TRGOVINA S PODLOjGAMI %
S f.	Jeffoi
TRST, UL. GINNASTICA 22
Bar (Bellini
TRST . ULICA CELLINI
asfni&a: 5£z.
/siam in uJenco
Kalin Alojz
SADJE IN ZELENJAVA
OPČINE
TVRDKA PETER UDOVIČ
lUHtnfllllKm. HIithi hflIHn
iiiuitiiiMiiiiiiiiiiiiiiijiiniiiiiiiiifiiniraiiiimoiiiiiiiiiiiiiiiiinDiniuiniiiHiniiiMiiiiiiiiira
VELETRGOVINA Z VRVMI MORSKO TRAVO 2 I M 0 IN SLIČNO
TRST - ULICA MILANO 29 - TEL. 23-828
^la^azzini del &crso Vesele božične praznike , , mer TRST - CORSO 1 m srečno novo leto 1953 GALLER,A PROTti |	TRGOVINA ŽELEZNINE BRATA TERČON
	NABREŽINA
trgovina z jestvinami GREGORIČ MARIJ	TRGOVINA ČEVLJEV Treoisani
^LrsI, ul. ^Lorrehianca 41	TRST - UL Vasari St. 10