POLJEDELSKO ORODJE IN PRIPRAVE NA FARÖRSKIH OTOKIH
Pavla Štrukelj
Farörsko otočje v severnem atlantskem oceanu je za mnoge znan-
stvenike, kljub številnim že izšlim publikacijam, še zelo neraziskana
dežela. Etnologi iz raznih delov Evrope obiskujejo te kraje in preučujejo
starodavno evropsko kulturo, ki se je med otoškim ljudstvom ohranila
prav do danes. Strokovnjake čaka še veliko dela, predvsem kar zadeva
kritično' presojanje in primerjanje starih tradicij in kontinuitete z
današnjo Evropo. Gospodarske panoge v ljudski kulturi so skoraj po-
polnoma neraziskane.
Lansko jesen sem izkoristila izredno ugodno priložnost potovanja na
te otoke ter jih obiskala. Pri raziskovanju ljudske otoške kulture sem
precej pozornosti posvetila študiju preprostega poljedelskega orodja,
ki ima nedvomno pomemben kulturni pomen glede na splošni razvoj
poljedelske kulture. Prav ta trdovratna uporaba prvotnega preprostega
poljedelskega orodja oblikuje tudi v današnjih dneh poseben način dela
na Farörskih otokih in daje slutiti velik razloček med kontinentom in
otoki. Po vsej deželi lahko zasledimo obdelovanje polja z ročnim orod-
jem, ki ga niso izpodrinile mehanične in izpopolnjene priprave iz so-
sednjih industrializiranih dežel. Vprašanje, zaikaj otoki po tej plati ne
kažejo razvoja, bom skušala osvetliti z navedbo glavnih osnovnih vzro-
kov, ki so vplivali na ohranitev starodavne značilne otoške kulture.
Na prvem mestu bom vsekakor omenila najstarejšega topografa
Farörskih otokov, Lucasa Debesa, ki je bravcu predstavil površino oto-
ške dežele s kratkim in jedrnatim opisom. Napisal je: »Farörski otoki
niso nič drugega, kakor iz morja štrleče visoke pečine, na več mestih
pokrite s tanko plastjo zemlje.« To poročilo pojasnjuje mnoge nadaljnje
ugotovitve in razglabljanja o posebnosti otoškega poljedelstva. Vulkan-
ski nastanek otokov in zaradi tega nenavadna geomorfološka oblikovitost
tal daje zelo malo pozitivnih pogojev za obdelovanje zemlje. Ce dodamo
še geografsko lego dežele (62° s. š.), dobimo povrhu neustrezno podnebje
celo za najodpornejše žito. Otoki so tudi brez drevja in tako povsem
brez lesa, ki bi bil nujno potreben za izdelovanje raznih priprav v go-
spodarstvu. Vsi omenjeni vzroki in še velika razdalja, ki loči otoke od
sveta, so mnogo prispevali k posebnosti otoške kulture.
V tem članku se omejujem predvsem na gradivo, ki sem ga popi-
sala na terenu, in na muzejske predmete v etnografskih zbirkah v Tor-
379
Pavla Štrukelj
shavnu/ Na tej osnovi obravnavam tudi naibrane terenske podatke, obe-
nem pa želim poudariti pomen farörske otoške poljedelske kulture, na
katero bodo morali misliti tudi raziskovalci poljedelskega orodja na
evropskem območju.
Farörsko poljedelsko kulturo moremo raziskovati predvsem le v
južnem in centralnem delu otokov (otok Sandoy, Suduroy, Mikines,
Streymoy). Med navedenimi otoki ima najugodnejše pogoje otok Sandoy,
ker premore še največ ravninskega sveta. Razen trave je mogoče gojiti
le ječmen in krompir. V današnjih dneh. sejejo ječmen samo v vasi
Husovik na otoku Sandoy in v Kirkjubour na otoku Streymoy: s kvdturo
krompirja se ukvarjajo skoraj že po vseh otokih. Krompir dobro uspeva
ter se po kvaliteti prav nič ne razločuje od krompirja drugod v
Evropi.
Zgodovina poljedelskega ornega orodja na Farörskih otokih je zelo
skopa. Za prve naseljence Vikinge z Norveškega nimamo nobenih pisa-
nih poročil. Tudi v ljudskem izročilu ne dobimo nobenih podatkov.
Dobro pa je znano za nekdanje vikinške prebivavce v nordijskih de-
želah, da so le-ti uporabljali plug.^ Prav tako tudi v drugih skandinav-
skih deželah zgodovinski viri poročajo o zelo zgodnji rabi pluga. V Dan-
ski dobimo na primer največjo zbirko prehistoričnih ornih naprav na
svetu. Tu je predvsem zanimiva najdba starega rala iz Jiitlanda,^ ki pri-
kazuje plug, kako se je razvil iz lopate, ter je datiran v zadnje stoletje
pred našo ero. Podobne priprave je najti tudi na Švedskem na skalnatih
risbah v votlinah iz bronaste dobe. Nekatere teh so zelo podobne lopati,
druge motiki. Vse te najdbe na kontinentu kažejo razvojno pot pluga,
ki je pa na obravnavanih otokih ne zasledimo. Na Farörskih otokih se
plug ni mogel uveljaviti, ker nima pogojev. Sosednje dežele kakor Nor-
veška in Danska so se v prejšnjem stoletju precej trudile, da bi vpeljale
oranje s plugom.^ Danes spet poskušajo,^ vendar se zdi, da bodo ti teo-
retični in praktični poizkusi ostali brez uspeha.
1 Številnim gostoljubnim in prijaznim otoškim domačinom se iskreno za-
hvaljujem za pomoč in dajanje podatkov v času mojega terenskega dela (okto-
ber-december 1962) na Farörskih otokih. Predvsem so z velikim razumevanjem
sledili moje delo: družina dr. Vaag, direktor muzeja v Torshavnu Sverri Dahl,
Susanna K. Samuelsen, Sofia Hansen, Cecilia Sorensen, pastor P. H. Blicher
Winther, Steinbjörn Davidsen, Robert Joensen, Samson O. Joensen-82 let, Pe-
ter Ellebye Andersen.
2 Johannes Brondsted, The Vikings, I960, str. 215—214
3 Kaj Birket-Smith, Geschichte der Kultur, Zürich, 1946, str. 181.
^ G. L a n d t, A Description of the Faroe Islands, London, 1810, III. pogl.
Avtor pripoveduje, da so otočani poslali dva domačina učit se na Norveško,
kako se ravna s plugom. Na koncu pripominja, da pluga verjetno otočani ne
bodo nikoli rabili.
' Decembra 1962 je skušal domačin iz naselja Sandur orati s plugom.
V plug je vpregel islandske konje. Pri pomembnem poskusu so bili navzoči
skoraj vsi vaški gospodarji.
380
Poljedelsko orodje in priprave na Farörskih otokih
Priprave polja za setev in pridobivanje šote
Najpomembnejše poljedelsko orodje na Farörskih otokih je ozka
lesena lopata, okovana z železnim rezilom. To orodje otočani imenujejo
veltinga haki (SI. 1/1/1-a, T. XV1/4). Z njim opravljajo vsa poljska priprav-
ljalna dela za setev in jim v resnici nadomestuje plug in brano. Orodje
je preprosto ter je nekakšna vmesna oblika med sadilsko palico in lo-
pato."
Poljedelsko orno orodje na Farörskih otokih:
SI. I. — 1. Veltinga haki — lesena lopata, okovana z železnim rezilom v naselju
Sandur; 1 a. detail haki — hrbtna stran rezila; 2. skupla — lopata; 3. torvskeri
— lopata za rezanje šote; 5 a. detail toroskeri; 5 b. otočan reže šoto
Veltinga haki je izdelek farörskih kovačev,' ki so bili večinoma
samouki in so kovali razno železno orodje za vsakdanjo rabo. Danes
otoških kovačev skoraj ni več. Ob starejšem tipu lopate haki se v novej-
šem času pojavlja nekoliko širša lopata z Norveškega, odkoder jo otočani
nabavljajo.
Držaj farörske lopate haki je običajno dolg 60 cm. Vrhnji del, dolg
9 cm, je tanjši, okrogel in na vrhu zaobljen. Ostali del ročaja proti sre-
dini je nekoliko debelejši in štiriroben. Na mes:tu, kjer se držaj v poševni
zarezi razširja v lopatasti del, je spet okrogel. Spodnji del, obdelan v
^ Orodje bomo v naslednjih vrstah imenovali lopata. Isto ime uporabljajo
angleški raziskovavci, danski pa lesena lopata.
' Muzej v Torsha\Tiu hrani majhno prenosno nakovalo z otoka Skuvoy.
To nakovalo ima zanimivo obliko, ki sem jo v Sloveniji našla le pri naših
Ciganih-kovačih.
381
Pavla Štrukelj
12 cm široko in 40 cm dolgo lopato, se na spodnjem koncu za 1 cm zoži.
Prednja stran lopate je gladka, hrbtna stran ima robove stanjšane, sre-
dina je nekoliko višja in debelejša, proti spodnjemu koncu se nekoliko
splošči. Spodnji del lopate je okovan in podaljšan z železnim rezilom.
Kovač je železni del namestil na leseno ploskev tako, da je napravil
rezilu stranici v obliki peruti in jih trdno zapognil na hrbtni strani
lesene osnove. Od zapognjenega dela se železna konica poševno širi in
rezilo se zaključuje rahlo ovalno.
Lopata haki je zelo preprosto in neobrtno izdelana. Kakovost su-
rovin zanjo nima velikega pomena, ker morajo otočani les in železo
uvoziti. Dobavljanje lesa je združeno s precejšnjimi težavami, zato je
vsak kos te surovine zelo dragocen. Še posebno pomemben je bil ta ma-
terial v preteklosti, ko so bili prebivavci odvisni skoraj izključno od na-
plavin razbitih ladij in drugega stavbnega lesa.
Farörsko poljedelsko orodje haki ima enoten naziv po vseh otokih.
Kakor srno že omenili, to orodje tuji raziskovalci označujejo z nazivom
lopata, zdi se pa, da ne bo popolnoma isto kot prava farörska lopata.
Otočani pravi lopati pravijo skupla (SI. 1/2, T. XVI/4). To orodje, ki je tu
prikazano, ima lesen ročaj, za širši lopatasti del pa kitovo kost. Dolžina
držaja je dolga 70 cm.
Lopata haki, ki jo otočani uporabljajo za obdelovanje polj, ima po-
polno funkcijo pluga. Je tudi preprostejša, kakor lopata v Aziji (Koreja,
Himalaja), ki jo etiiološki znanstveniki štejejo za praobliko orne na-
prave.** Orodje je primerno ne samo za pripravljanje zemlje, za setev,
temveč tudi za izsuševanje in oblikovanje travnikov. Zaradi vlažne
klime je potrebno orno zemljo izsuševati. V ta namen napravijo med
parcelami celo vrsto jarkov, po katerih odteka odvečna voda. Jarki so
izpeljani po pobočju hriba tako, da ta obdelani svet daje videz teras ali
stopnic. Na ravninskih delih polja vodni jarki križem delijo obdelano
zemljo na majhne parcele. Skrbni gospodarji vestno napravljajo in či-
stijo' omenjene jarke. Vse delo opravijo samo z lopato haki. Večkrat pa
se zgodi, da od dveh gospodarjev samo eden skrbi za čiščenje teh jarkov
in tako se pripeti, da nastanejo precejšnje spremembe na obdelanih
površinah. Ljudsko izročilo pripoveduje o mnogih primerih, ko so ne-
katere parcele kar izginile, ker so se v več letih neopazno združile s
sosednjimi; vodni jarek pa se je premaknil za širino izginule parcele."
Pripravljanje in oblikovanje travnikov z lopato haki je nedvomno
težko delo. V preteklosti so se njive in travniki popolnoma ločili med
seboj na otoku Sandoy in na otoku Suduroy. Travnik je imel pravokotno
obliko, njiva pa obliko trapeza. Danes so te razlike izginile. Njive so
« Birket-Smith, Kaj, o. c, str. 181.
" V naselju Sandur so pripovedovali, da sta imela dva soseda njivi skupaj,
ločeni le po vodnem jarku. Eden izmed njiju je skrbno obdeloval polje, drugi
ga je zanemarjal in nikoli ni očistil jarka. Marljiv sosed je pri čiščenju sosedu
bolj in bolj izpodkopaval zemljo. To je delal leto za letom in zanemarjena njiva
je postajala manjša in se končno spojila s sosedovo lastnino.
382
Poljedelsko orodje in priprave na Farörskih otokih
dobile obliko ozkih daljših pasov, dalje štirikotno ali pravokotno obliko.
V naselju Sandur ima polje stalno lego. Na teh njivah je zemlja mehka
in črna, očiten je nastanek humusa iz vulkanskega pepela. Prekopava-
nje stalnih njiv je veliko lažje kakor kolobarjenje s travniki.
Način rabe lopate haki pri delu je izredno zanimiv. Kakršnokoli
delo opravlja otočan z njo, uporablja samo roke. Z levico se opre v za-
rezo približno na sredi lopate, kjer se pričenja lopatasti del; z desnico
pa prime zarezani vrhnji del ročaja. S takim prijemom reže zemljo in
oblikuje brazdo kot črko V. Zemljo mora rezati s treh strani, le tako
more odrezati trapezoiden kos zelene ruše. Ko to naredi, jo vzdigne,
obrne travnato stran navzdol in jo položi k prejšnji že odrezani brazdi.
Tako reže brazdo za brazdo po njivi ali travniku, dokler ne prekoplje
vse parcele. To deloi ni lahko in ga opravljajo samo moški. Drugi člani
družine, ki tudi sodelujejo pri poljskem delu, se ukvarjajo z lažjimi deli,
kakor je drobljenje zemlje z manjšimi lopatami, zakrivanje semena in
drugo.
Krompir sadijo otočani na več načinov. Za vse načine sajenja upo-
rabljajo samo lopato haki. Ce sadijo krompirjevo seme na način, ki za-
hteva, da ga zakrivajo s prekopano zemljo s strani vrste, tedaj režejo
brazde z lopato haki le v vsaki drugi vrsti. V naselju Kvivik, na zahod-
nem delu otoka Streymoy, prebivalci obdelujejo zemljo tako, da najprej
režejo zeleno rušo po celi površini njive, potem pa odrezane kose zemlje
zlagajo na vse štiri robove njive. Tak način oblikovanja njive je zelo
primeren za ta kraj, ker je zelo vetroven. Tako sajen krompir je dobro
obvarovan pred mrzlim vetrom. Pri jesenskem pospravljanju pridelka
te ruše spet polagajo na njihovo prvotno mesto in sicer s travnato stra-
njo navzdol. Tako izkoristijo zeleni gnoj, obenem pa uredijo njivo za
travnik.
Zelo zanimiv imčin je tudi flagvelta, tveroelta, s katerim obdelujejo
zemljo tako, da režejo zemljo z lopato haki v pasovih. Vsako odrezano
zeleno rušo odstranijo, na odkrito površino dajo gnoj in krompirjevo
seme; nato vse skupaj pokrijejo z odrezano rušo. V jeseni pospravijo
pridelek brez lopate haki. Zemljo odkrivajo in odstranjajo z rokami,^"
krompir poberejo, ruše pa spet polože v njihovo prvotno lego^ Tudi
tako parcelo uporabljajo naslednje leto za travnik.
Naslednje značilno delo, ki ga otočani opravljajo z lopato haki, je
rezanje šote. To delo je eno najpomembnejših potez v otoški snovni
ljudski kulturi. Zasledimo ga tudi v nekdanjih keltskih provincah v
Britaniji in na otoku Man. Način rezanja šote na Farörskih otokih je
isti kakor v severni Angliji. Otočani uporabljajo pri tem delu dve raz-
lični lopati haki. Najprej vzdignejo s širšo haki vrhnjo plast zelene ruše
in tako odkrijejo pravo plast šote. Ko je to opravljeno, vzamejo drugo
Oktober-november 1962: V naselju Sandur možje pobirajo krompir z
golimi ali orokavičenimi rokami iz zemlje. Potem zemljo in travnate ruše, po-
brane z vrst krompirja, poteptajo za soboj.
385
Pavla Štrukelj
orodje, to je posebna lopata haki, prirejena samo za rezanje te šote
(SI. I/3/3-a/3-b). Otočani imenujejo orodje torvskeri. Na Farörskih otokih
ima enotno obliko, medtem ko poznajo keltska območja v Britaniji
mnogo variant. Način izdelave je isti kakor pri običajni lopati haki,
mimo tega ima pa še nekaj dopohiitev. Torvskeri je na eni strani želez-
nega rezila dodan še tako imenovani pinnagreo — majhen kavelj, za-
pognjen v pravem kotu na rezilo. Lopatasti del te lopate je precej dolg.
Približno 35 cm od spodnjega robu je v ta širši del zabit žebelj, ki naj
SI. II. — 1. (a—c) Komrioa — priprava za rahljanje zemlje pri seioi; 2. kldrur —
priprava za zakrivanje semena pri setvi (južni del Farörskih otokov)
določa globino rezanja šote v zemljo. Šoto režejo v juniju in juliju. Pri
tem delu sodeluje vsa družina. Gospodar reže kose šote v obliki pravo-
kotne opeke, žena in otroci jo nosijo na sonce in veter, da se suši.
Po končanem delu vrhnjo plast zemlje s travnatimi koreninami
namestijo v prvotno lego, to pa zato, ker je ves ta svet z nahajališči šote
namenjen izključno za pašo ovcam. Ti močvirnati pašniki imajo zelo
razgibano površino in nepravilne oblike prav zaradi stalnega rezanja
šote (T.XYI/L2).
Pripravljanje zemlje za setev farörskega žita'^ poteka enako, kakor
smo opisali pripravo zemlje za sajenje krompirja. Prav tako najprej z
leseno lopato haki prekopljejo njivo, nato posejejo žito in razdrobijo
brazde, da skrijejo seme pod površino. Tudi za vsa ta dela uporabljajo
samo lopato haki ter jim pri setvi žita nadomestuje tudi brano. Ce je
Farörsko žito pomeni štirivrstni in šestvrstni ječmen.
Debes Lu cas , v delu: Natürliche und politische Historie der Inseln I'äroe,
Kopenhagen u. Leipzig 1676 (II. izdaja 1757) že omenja pridelovanje žita.
384
XVI
S!. 1. Polje s šoto. — SI. 2. Zimska zaloga šote. zložena na kupu. — SI. 5. Seno
D oasi. — SI. 4. Levo — skupla. desno — veltinga haki. — SI. 5. Grablje, kosa,
srp (otok Sandoy)
Poljedelsko orodje in priprave na FarörsKih otokih
zemlja nekoliko globlja, uporabljajo posebne, precej široke grablje, ime-
novane hornriva (SI. II/l a—c). Ta priprava ima dvojno vrsto železnih
zob, ki so nekoliko zakrivljeni. Cetverokotno ogrodje, na katerem so
zobje nasajeni, je leseno, lesen je tudi držaj. V današnjem času te pri-
prave ne uporabljajo mnogoi, ker otočani sejanje ječmena opuščajo.
Omeniti moramo še eno zanimivo pripravo, ki je potrebna pri setvi žita
na otokih. Namesto našega valjarja si potlačijo njivo po setvi z leseno
težko desko, pritrjeno na dolg držaj. Tisti del držaja, ki je s tremi žeblji
aribit na vrhnjo stran deske, je na strani nekoliko prirezan in tako ne-
toliko zakrivljen. Otočani iraenuieio to pripravo kldrur (SI. II/2).
Žetev
Po Jernejevem dnevu (24 VIII.), ki pomeni za farörske otočane prvi
jesenski dan, pričnejo žetev. Velikokrat požanjejo in pospravijo s polja
še nezrelo žito, čeprav ga pustijo zoreti še pozno jeseni. Na Farörskih
otokih je celo za ječmen premalo poletja ter prešibko sonce, da bi žito
uspevalo. Prav zaradi teh neugodnih razmer sejejo ječmen samo še v
dveh naseljih na dveh otokih.
Žito žanjejo s srpom, ki mu pravijo akurknivur (SI. 111/1). Sedanja
oblika farörskega srpa je bolj podobna našemu srpu kot starejša oblika.
Starejši tip farörskega srpa je kratek, širok in podoben nožu (SI. 1II/2,
T. XV1/5). V preteklosti so bili otočani še bolj skromni glede tega orodja. Za
žetev so uporabljali celo rezilo obrabljene kose, ki so mu širši konec
ovili z blagom ali ga nasadili na kratek lesen ročaj. Žetev žita je moško
delo. Farörske ženske ječmen samo vežejo in potem snope polagajo na
kupčke.
SI. III. — 1. Akurknivur — srp; 2. akurknivur — srp (starejši tip); (Farörski
otoki); 3. ripari — priprava za smukanje klasja (Husooik); 3 a. ripari pritrjen
med dva stebra
25  Slovenski etnograf
385
Pavla Štrukelj
Za vezavo snopov uporabljajo travnate vrvi. Žito ostane včasib še
nekaj dni na polju, če je lepo vreme, zloženo v kopice po 12 snopov.
Potem ga spravijo domov, tam ga sušijo za mlatev z umetno toploto.
Še preden pa začnejo to delo, je treba ločiti klasje od slamnatih bilk.
Do 18. stol. niso imeli za trganje klasja od stebla nobenih priprav, to
delo so opravljali z rokami. V 18. stol. pa se je na tistih otokih, ki že
pridelujejo ječmen, pokazala preprosta priprava za smukanje klasja,
imenovana ripari (SI. III/3/3 a). To pripravo za smukanje klasja je pri-
nesel z Danskega neki Debes in tudi napravil prvi primerek.
Ripari ima 12 železnih koničastih zob v eni vrsti, ki so precej dolgi,
in železno osnovo, pritrjeno na leseno priložnostno ogrodje npr. klop,
dva stebra, podboji vrat itd. Železni zobje so lahko tudi zabiti nepo-
sredno v leseno osnovo, ta pa je pritrjena med dva stebra. Prostor, kjer
to delo opravljajo, je po navadi v kleti ali v hlevu pod stanovanjskimi
prostori. Pod ripari razprostrejo še mrežo ali večjo posodo, v katero
mečejo klasje. Farörsko smukalo je izključno kovaško delo. Delo z njim
je prav preprosto. Po navadi smuta klasje gospodar, žena mu samo
pomaga. Ona stoji ob strani, jemlje klasje s smukala in ga meče v raz-
prostrto mrežo ali posodo. Ta farörsko smukalo je podobno ne samo
danski pripravi za trganje klasja marveč tudi slovenskim lesenim grab-
Ijam, ki jih uporabljajo naši tmetje pri mlatvi s cepci, ko delajo skopo
za slamnate strehe.^^
Sušenje in mlatev žita
Na farörskih otokih sušijo in mlatijo žito ženske. S sušenjem imajo
otočanke precej dela. Po ljudskem izročilu je najstarejši način sušenja
nad ognjiščem. V današnjih dneh je znana posebna stavba — sušilnica,
ki jo imenujejo sodnhüs. Za etnologa je ta stavba na otokih zelo za-
nimiv pojav. Še danes ni znano, kdaj so jo- začeli uporabljati. Prvikrat
je omenjena v drugi polovici 17. stoletja. Iz raznih zgodovinskih podatkov
bi mogli sklepati, da je bil vpliv keltske materialne kulture na otoške
prebivavce precej močan. Po drugi plati pa dobro vemo, da poznamo
podobne sušilnice v severni in srednji Evropi in celo na jugu v Kalabriji.
Te sušilnice v Evropi se uporabljajo predvsem za sušenje lanu in za
sadje. Prav tako vemo, da naše sušilnice v Sloveniji rabijo istim name-
nom kakor druge v Evropi. Vendar so se farörske sušilnice razvile v
specialno obliko že zaradi omenjenih neugodnih klimatskih razmer v
severnoatlantskem območju. Edino na teh otokih uporabljajo te preproste
peči v sušilnicah za sušenje žita. Sušilnice so postavljene nekoliko iz vasi
ali ob meji med obdelanim in neobdelanim svetom.^'' Stavba je zgrajena
na stari farörski način. Zunanje stene so iz surovega kamenja in zemlje.
Terenski podatki z Dolenjskega in Notranjskega (avtorica).
1^ V vasi Husovik stoji sušilnica-sodnhus prav na meji med poJjem in
pašniki.
386
Poljedelsko orodje in priprave na Farörskih otokih
Streho sestavlja leseno ostrešje, na katero je položena brezova skorja ali
slama. Nato zelene travnate ruše s koreninami položijo po vsej površini
strehe. Sušilnica ima samo eno odprtino in to so vrata. Notranjost stavbe
je razdeljena v dva neenaka dela. Od vhoda na levi strani je postavljen
poprek kamenit zid, približno meter visok, z odprtino spredaj, kjer ku-
rijo ogenj (SI. IV/1 a-b). Na vrhu zidu so položena bruna; povrh teh je let-
vasta mreža, pokrita s slamo. Na to slamo polože žitno klasje. Ogenj mora
neprenehoma goreti in oddajati enakomerno toploto. Tudi za sušenje
SI. IV. — 1. (a—b) Načrt in prerez Sodnhus — sušilnice za. žito v Frodbour;
2. treskltrae — lesen kij za mlatev ječmena (Husooik); 3. tiningatrae — nečke za
čiščenje žita (Husooik)
žita uporaž>ljajo otočani kot kurivo samo šoto. Drugi del stavbe je na-
menjen za mlatev. V tem prostoru so tla iz zemlje, steptana tako, da so
popolnoma gladka. V današnjih dneh imajo nekateri ta tla pokrita z
lesenimi deskami.
Starejša ženska iz vasi je po navadi glavna oseba pri mlatvi. Ona
pazi na ogenj, meša klasje nad ognjiščem in odloča, kdaj je žito zadosti
suho za mlatev. Tej ženski pomagajo pri delu še dve do tri dekleta.
A^časih, ko so sejali več farörskega žita, so po navadi mlatile štiri ženske.
V navadi pa je tudi, da mlatita samo dve osebi.^^
Mlatev prične starejša ženska, voditeljica tega opravila. S peči pri-
nese v nečkah posušeno klasje in ga strese na pripravljena tla. Prva
faza mlatenja obsega teptanje po klasju z golimi nogami. Ta način
^* V isti vasi Husovik navadno mlatita dve ženski. Z lesenimi kiji udarjata
po žitu podobno kakor pri nas s cepci.
25*
387
Pavla Štrukelj
mlatve je bil v preteklosti tudi edini, vendar se je obdržal do današnjih
dni kot del mlatve s kiji. Ženske tolčejo po klasju z lesenimi kiji (SI. IV/2).
Pri delu morajo klečati na tleh poleg kupa s klasjem in izmenoma udar-
jati po žitu. Otočani poznajo samo mlatilno palico, ki ji sami pravijo
ireskiirae. To orodje ima kratek držaj in debelejši, ploski del, ki udarja
po klasju. Vsa priprava je dolga približno 80 cm. Cepca, ki ga poznamo
pri nas in drugod po Evropi, niso otočani nikoli uporabljali.
Mlatev, posebno pa čiščenje žita, je zelo umazano opravilo. Ves
prostor, kjer to delajo, je napolnjen s prahom. Žene-mlatilke so ob tej
priložnosti oblečene v najslabša oblačila. Žito čistijo sproti. V precej
velikih in podolgovatih nečkah (SI. IV/3) pol jejo žito z rokami; pri tem
se zrna stresajo v posodi, prah in pleve pa odnaša veter iz posode. Ne-
čke, imenovane tiningatra, so domač izdelek. Narejene so zelo preprosto.
Dno je sestavljeno iz treh desk; stranici na konceh z ovalnim spodnjim
robom imata izrezani luknjici za držaj rok. Nečke so dolge 68 cm in
široke 42 cm.
Košnja
Obilen pridelek sena pomeni otočanom najboljšo žetev poljskih pri-
delkov. Na otokih gojijo mimo številnih čred ovc tudi krave in islandske
konje. Izmed domačih živali imajo največ koristi od ovc, pa zanje naj-
tnanj skrbijo. Tudi pozimi si morajo ovce same priskrbeti hrano na za-
sneženih pašnikih. Suho krmo dobijo samo v najhujšem mrazu in vi-
sokem snegu. Tudi konji si morajo sami iskati pašo pozimi in poleti.
Seno sušijo in spravljajo za krave, ki edine preživljajo zimo v hlevu.
Izmed vseh kultiviranih rastlin na farörskih otokih najbolj raste
Trava. Ta ima zelo močne korenine, ki jim tudi mrzli in neprenehni
veter ne more škoditi. Po ljudskem pripovedovanju vemo, da so v pre-
teklosti obdelovali polje tudi zato, da bi izboljšali kvantiteto trave, če-
prav so s tem kakovost zmanjšali.
Otočani začnejo kositi sredi avgusta in končajo včasih šele novem-
bra ali kasneje,^^ ker pogosto dežuje tudi poleti. Zaradi velike spremen-
ljivosti vremena pokosijo naenkrat le toliko trave, kolikor menijo, da je
bodo posušili v preračunanem lepem in suhem vremenu. Po vseh otokih
kosijo travo povečini s koso. Ročno kosilnico preskušajo v južnem delu
otokov, kjer so travniki v nižinah. Po letu 1945 so jo vpeljali na posest-
vih v Kirkjubeur, Sydradalur, Sandur in Skolovik. Starejši tip farörske
kose je zelo preprost. V prvih časih so si jo delali sami domačini ali
njihovi kovači. Otočani jo imenujejo liggi (SI, V/2, T. XV1/5). Kosa je precej
kratka, ima široko rezilo ter je lažja od angleške dvojnice. Kosišče je
ravno s kratkim ročajem na zgornjem koncu za roko. Danes največ upo-
rabljajo norveški in islandski tip kose. Te kose imajo dolg raven držaj
iz lahkega lesa, ožje in daljše rezilo obrtne izdelave. Kratek ročaj na
V Skarvanes, na otoku Sandoy, so kosili travo konec oktobra 1962.
388
Poljedelsko orodje in priprave na Farörskih otokih
kosišču, ki vodi koščeve obrate pri delu, ima na spodnji strani obliko
črke T. Travo kosijo v redih.
Sušenje trave v tako neugodnem podnebju je resnično naporno delo.
Tudi ne sušijo po vseh otokih na isti način. V viharnem kraju Frođbour
na otoku Suduroy pokošeno travo v redeh z rokami raztrosijo po vsem
travniku. Ko se vrhnja stran pokošene trave osuši, jo z grabljami obr-
nejo. Farorčani dobivajo to orodje večinoma z Danskega. Grabljišče je
dolgo 166 cm, nanj je nataknjena čeljust s i5-timi zobmi. Imenujejo jih
hoyriun (SI. V/l, T. XVI/5).
Ce je seno zvečer napol posušeno, ga zložijo v majhne kopice in
povežejo s travnatimi vrvmi. Zjutraj seno spet raztresejo in ga večkrat
obrnejo z grabljami. Ko je popolnoma suho, napravijo veliko kopico, ki
SI. V. — 1. Hoyrioa — grablje (Husovik); 2. liggi — kosa (Muzej Torshavn)
ostane na polju daljši čas. Potem seno prenesejo ali prepeljejo v bližino
hiše, tam ponovno napravijo veliko kopico. Na sredo stlačijo vse drobno
seno, ob straneh pa polagajo posušeno travo z dolgimi bilkami, po ka-
terih odteka vsa deževnica. Na koncu pokrijejo vrh kopice z mrežo,
vrečevino ali nepremočljivim platnom. To zaščito obtežijo na vseh stra-
neh s težkimi kamni, da veter ne more odnašati sena (T. XV1/3).
V drugih krajih, kakor na otoku Mikines in na centralnih otokih,
ravnajoi nekoliko' drugače. Ko se trava nekoliko osuši, pograbijo travnik
ter sproti delajo številne majhne senene kupčke. Pozneje te kupčke, ki
jih imenujejo kliikar, spet obrnejo, da jih sonce tudi na drugi strani dobro
presuši. V nekaterih krajih na otoku Streymoy (Vestmanna) in na otoku
Sandoy (Skarvanes), če kosijoi pozno jeseni, zelo poenostavijo delo. Poko-
šeno trayojiayesijp na ograje travnika ali na leseno ogrodje — to so po-
dobne priprave, ki jih uporabljajo kmetje v Skandinavskih deželah. Ta
način se je uveljavil zelo pozno in sicer v začetku 20. stoletja.
S košnjo zaključujem obravnavanje najznačilnejšega poljedelskega
orodja na Farörskih otokih. Nabrani podatki prikazujejo zanimivo kul-
turno samostojno enoto, ki je ne glede na razvoj sosednjih dežel ohranila '
v otoški snovni kulturi mnogo starosvetnosti.
389
Pavla Štrukelj
Na koncu želim poudariti glede ornih orodij le to; kdorkoli se bo
posvetil načrtnemu raziskovanju poljedelskih ornih naprav za celo
Evropo, bo moral vsekakor upoštevati tudi vse posebnosti otoškega roč-
nega ornega orodja. To orodje še v 20. stoletju ni preživelo svoje rabe.
Funkcijo oranja opravlja nepretrgano že mnogo stoletij iz roda v rod.
Summary
THE AGRICULTURAL TOOLS AND IMPLEMENTS ON THE
FAROE ISLANDS
The author — roho during the last rointer visited the Faroe Islands that
are situated in the North Atlantic — discusses in this study the agricultural
tools and implements belonging to the Faroese material culture. The present
article is based on the material collected in this field of work and on the
author's own study of the ethnographical collections of the Museum of Tor-
shavn.
In the first chapter the author discusses the most important agricultural
tools on the Faroe Islands: the mooden spade with iron blade. The plough is still
almost unknown. Thus the inhabitants of these islands use this spade for all
the work in the field, especialli/ for the upturning of the soil.
The second chapter describes the work in the time of the harvest. The
characteristic form of the older type of the reaping hook resembles that of a
knife. Formerly a scythe-blade with the handle enveloped into cloth or with
a mooden handle attached to its wider end was also used.
The third chapter gives a description of the operations connected with tlie
drying, thrashing, and winnowing of grain. This work is made in a very simple
way. Women thrash the grain with a piece of mood shaped like a club. The
special structure used in the drying of grain on the Faroe Islands is very
interesting for ethnologists.
The last — the fourth — chapter discusses the tools that are used for the
making of hay. Grass is mowed with the scythe. In the present days some far-
mers bring their hay into the barn while others preserve their hay in stacks.
Finally, the author reports on those tools which are used for the work with the
soil and points them out as a very important example of the search made by
agricultural workers to find the most suitable implements.
390