U D K 886.3.09—312.5 »18c 
Miran llladnik 
Filozofska fakulteta 
SLOVENSKI ŽENSKI ROMAN V 19. STOLETJU* 
Formalna analiza je ugotovila prepoznavalne značilnosti romanov Luize 
Pesjakove in Pavline Pajkove: motiv Pepelke, ljubezenski trikotnik, srečni konec, 
bolezen in zavezanost junakinje kategoričnemu imperativu. Izvor ženskega 
romana je iskati v smeri ženskosvetniške in dekliškovzgojne povesti, jurčičev-
skega ljubezenskega romana in nemškega ženskega romana tipa E. Marlitt. Peri-
ferni pomen slovenskega ženskega romana je razložljiv z dvojezičnostjo sloven-
skega meščanstva prejšnjega stoletja. 
A formal analysis sieves out the following diagnostic characters of Luiza 
Pesjak's und Pavlina Pajk's novels: a Cinderella motif, a love triangle, a happy 
end, an illness and the heroine's boundness by a categorical imperative. The 
origin of the petticoat novel is sought in the tales dealing with female saints 
and young girls' education, in the love stories a la Jurcic's novels, and in the 
German petticoat novels of E. Marlitt type. The peripheral importance of the 
Slovene petticoat novel is explainable by the bilinguality of the Slovene middle 
class of the previous century. 
0.1 Termin ženski roman priliaja iz nemške literarne vede, zazna-
muje pa tisti del popularne pripovedne proze, katerega konzument je 
-v glavnem ženska. Njej nasproti je druga velika, komplementarna sku-
pina pripovednoprozne produkcije za množice, skupina pustolovskih 
romanov (indijanarice, kriminalke, ZF, potopisni, roparski, grozljivi 
roman itd.), ki so namenjeni moškemu bralcu.1 Tu pa termin ne bo 
uporabljen v zgornjem smislu. Nadomestil ga bo pogosti alternirajoči 
tematski naziv ljubezenski roman, v katerega okviru — kot podtip lju-
bezenskega romana — se bo nahajal ženski roman. Tokrat ne kot roman 
za ženske, ampak kot roman, v katerem je glavna upovedena oseba 
ženska junakinja, torej pripoved, v kateri ženska doživi svoj roman 
(svojo ljubezensko zgodbo). Korpus slovenskih besedil, ki se je nabral 
pod to zahtevo, se je hitro skrčil, ko sem jih primerjal z dodatnimi kri-
teriji, po katerih definira žanr nemška literarna veda: meščanskost 
snovi, meščanska ideja, umetniška nezadostnost ali literarnozgodovinska 
nepriznanost itd.2 Skratka, (iskal sem besedila, ki se najbolj približujejo 
tipu romana nemške pisateljice Eugenie Marlitt, ki velja za ustanovi-
* Članek je del raziskave slovenske trivialne literature 19. stoletja. 
1 Francozi poznajo termin »le roman féminin«, vendar v pomenu 'romani, 
katerih avtorice so ženske' (prim. Mercier). 
2 Izločiti sem moral besedila kot Stritarjeva Rosana, Svetinova Metka, Ko-
drova Zvezdana in Marjetica ipd. 
teljico in eno glavnih predstavnic ženskega romana, obravnavanega 
običajno pod naslovom kič. Y mreži, s katero sem segel v mlako sumlji-
vih pripovednoproznih spisov prejšnjega stoletja, sta ostali samo dve 
avtorici: Luiza Pesjakova in Pavlina Pajkova, ki so jima odvisnost od 
E. Marlitt očitali že sodobniki,3 in Antona Funtka povest Iz spominov 
mlade žene (Slovan 1887), ki je nisem vzel v analizo. 
0.2.1 Luiza Pesjakova je v slovenščini napisala le dve deli te vrste, 
»izvirno novelico« Rahela4 (LMS 1870) in »roman« Beatin dnevnik (Kraj-
čeva Narodna biblioteka 25—26, Novo mesto 1887). Novela Rahela, izšla 
le štiri leta za Marlittinim romanom Goldelse, s katerim datirajo začetek 
našega žanra, bi nam bila lahko vir ponosne misli, da vsaj pri ženski 
povesti nismo evropski zamudniki, če ne bi izkazovala prevelike stopnje 
pripovedne nespretnosti. Dogajalna shema nima pripovedne širine (pre-
malo dialogov in scenariziranja, preveč zgoščenega poročila). Niti ne-
srečni konec niti kraj dogajanja nista v skladu s predstavami o 'pravi' 
ženski povesti, pa vendar ob njej zaslutimo zgledovanje pri tem žanru. 
(Leto 1848. Grof Miloš sreča v gozdu nedolžno, pošteno in prijazno hčer 
grajskega logarja, s katero sta se v otroštvu skupaj igrala. Zaljubita se. 
On ji obljubi poroko, potem pa mora po materinem ukazu nazaj na 
Dunaj. Tu ga osvaja bogata in lepa princesa Ilona. Zaradi nje se z gro-
fom Kolomanom zaplete v dvoboj. Yendar do obračuna ne pride, ker on 
v moralni stiski med pametjo in častjo zboli in hitro umrje. Ko Rahela 
zve za njegovo smrt, shira in gre čez leto in dan za njim v grob. Vsaj 
pokopana sta skupaj.) 
Beatin dnevnik bi imel v tej analizi precej pomembnejše mesto, če bi 
izšel že takrat, ko je bil napisan (Sket ga je že leta 1882 za Kres zavrnil). 
Tako pa se uvršča šele za prvi izbruh tovrstne pripovedne proze Pavline 
Pajkove, ki je s količino svojega dela, še bolj pa zaradi živahnih polemik, 
ki jih je spodbudila, veliko bolj živo ostala v spominu slovenske lite-
rarne zgodovine. S svojo dnevniško obliko (Pajkova je ima samo še nekaj 
malega) da sumiti na zgledovanje pri skupnih virih srednjeevropskega 
ženskega romana, pri angleškem razsvetljenskem in sentimentalnem 
romanu ter nemških posnemovalcih Gellertu ali Sophie La Roche. 
• 
3 Zgodovina slovenskega slovstva 3, SM. Ljubljana 1961, str. 233; BL 2., SM, 
Ljubljana 1935, str. 258. 
4 Y članku so pod sinonimno rabljenima terminoma ženska povest in ženski 
roman obravnavana tudi besedila, ki nosijo podnaslov novela ali novelica. V vseh 
primerih je mišljena daljša pripovedna proza, tam nekje od 85 000 znakov 
( ~ 30 str.) naprej. 
Sirota Beata (kar pomeni 'blaga') Bergfirjeva pride v podeželsko graščino 
za vzgojiteljico domačih hčerkic Roze in Viole. Deklice se takoj spoprijateljijo, 
tudi grofica in stara pestunja Ivana sta prijazni z njo. Z gojenkama zaide k po-
rušenemu mlinu v zapuščeni dolini. Tam ji stara nora mlinarica pove zgodbo 
svoje hčere Anice, ki jo je zapeljal pokojni grof, potem pa se poročil s pleme-
nito gospodično. Anica je razočarana skočila v vodnjak, materi pa se je 
zmešalo. Ivana pove Beati nesrečno ljubezensko zgodbo med Doro, grofovo 
hčerjo iz prvega zakona in sosedom, umetnikom Rihardom. Ker je Rihard samo 
bogat plebejec, ju je stari grof ločil; Doro je dal v zakon lahkoživemu baronu 
Feodorju. Rihard zdaj ves razrvan malo potuje, malo vrtnari doma, včasih pa 
pride na obisk h grofici in skupaj prebirajo Byronovega Manfreda v izvirniku. 
V graščino pride na obisk noseča Dora, z njo pa pusta stara kneginja teta 
Pavlovna z živahno družabnico Zoe de Latour. Vsi se spoprijateljijo, samo 
plemiško napihnjene kneginje nobeden ne mara. Pride tudi Rihard; Beata je 
priča nesrečni, nepotešeni ljubezni med njim in Doro. Dora zasluti smrt, napiše 
poslovilno pismo Rihardu, naroči Beati, ki je že vseskozi zaljubljena v Riharda, 
naj se poroči z njim (ta ji obljubi, da bi ji »mogla napraviti le hipec veselja«), 
potem pa še isto noč umrje. Ko se pride od ljubice poslovit Rihard, Beata opazi 
njuno podobnost: Rihard je sin nesrečne Anice, torej Dorin polbrat (ravno tako 
kot Byronov Manfred Astarti). Rihard smrtno zboli, Beata mu požrtvovalno 
streže, da ozdravi. Ko se ona vrne z družino iz Benetk, kjer so bili na počitni-
cah, jo Rihard prerojen zasnubi. Poročita se, čez eno leto rodi Beata hčerkico 
Dorico. 
0.2.2 Da bo predstava ženske povesti jasnejša, bom navedel še povze-
tek dogajanja v eni izmed novel Pavline Pajkove, v Blagodejni zvezdici: 
Revna, dobra in pametna sirota Ada se odpravi iz zavoda gospe Barbare, 
ki jo hoče poročiti s svojim sinom Feliksom. Gre k bogati fužinarski družini 
Berthold za družabnico najmlajšemu hromemu sinu Oskarju. Svoje delo vestno 
opravlja, zato je všeč očetu in najstarejšemu sinu Brunu (27), ki je zaročen 
s pusto Kornelijo (25), ne pa častihlepni in brezsrčni materi. Nadleguje jo Hugo, 
srednji sin, lahkomiselni vojak. Ob smrti ubogega Oskarja (16), kateremu je 
bila edina zaupna oseba, Bruno ljubosumno zahteva od Ade priznanje, da Iluga 
ne ljubi. Ko mu ta po volji odgovori, ji izda svojo ljubezen in jo zasnubi. Kljub 
družinskemu pretresu se poročita in Ada v družino prinese spet normalno živ-
ljenje (mati ne hodi več po obiskih v »izvenrodbinske kroge«, Hugo se umiri 
in poroči). Tudi Feliks dobi svojo ženo. Kornelija pa ostane sama. 
V obeli do zdaj navedenih primerih gre za ljubezenski roman guver-
nante oziroma družabnice. Za nekaj zelo podobnega gre tudi v Pavlininem 
najbolj znanem romanu Slučaji usode in njeni noveli Mačeha. Takšna 
podobnost kar kliče po analizi skupnih značilnosti. 
Arabela 
1885 
Spomini 
tete Klare 
1895 
Judita 
1896 
Dušne 
borbe 
1896 
Slučaji 
usode 
1897 
Odlždn 
1876 
Roka 
in srce 
1881 
lik Pepelke + — + ( - ) + + (+) 
lju bezenski 
trikotnik + + — + + + — 
happy end + + — + — + 
bolezen + + + + + + л + 
moralični 
imperativ ( ! ) + — — + + + ( - ) 
zastopstvo 
1 2 1 2 2 1 1 
C? 2 1 1 3 2 2 1 
i Pavlina Pajkova je od daljše pripovedne proze napisala šest 
romanov, osem novel in osem povesti.5 Oznake za svoje proizvode si ni 
izbirala ozirajoč se toliko na dolžino, kot so jo pri tem vodile notranje 
zakonitosti literarnih oblik. Samo za roman je značilna retrospektivna 
zgodba (znak večje zapletenosti dogajanja), samo novele nimajo tako 
pogostne trikotniške konstelacije oseb. Romani se dogajajo večinoma 
v podeželski graščini, novele najpogosteje v meščanski vili s parkom, 
povesti samo na vasi. Povesti se od drugih oblik ločijo po socialnem 
statusu glavnih oseb. Te niso meščani ali plemiči, ampak vedno kmetje 
ali delavci. Dogajanja ne poganjajo naprej spletke, kar je značilno 
zlasti za roman, ampak poudarjen občutek moralne dolžnosti junakinje 
itd. 
Literarna zgodovina Pajkovo kar nekajkrat omenja, a vedno le 
v zvezi z negativnimi odmevi, ki jih je njeno pisanje povzročilo pri 
novostrujarjih.6 Do opisa osnovnih značilnosti njene pripovedne proze, 
5 Arabela, Kres 1885; Spomini tete Klare, DiS 1895, Roman starega 
samca, LZ 1895; Judita DiS 1896; Dušne borbe LZ 1896; Slučaji usode, 
Salonska knjižnica 65—68, A . Gabršček, Gorica 1897; — Odlomki žen-
skega dnevnika, Zora 1876 in ZS 1, Celje 1893; Roka in srce, Kres 1881 in ZS 2, 
Celje 1895; Blagodejna zvezdica, Kres 1881 in ZS 2; Mačeha, Kres 1882 in ZS 2; 
Pripovestnik v sili, Kres 1883 in ZS 2; Očetov tovariš, Kres 1884 in ZS 2; Uslišana, 
DiS 1900; Igra s srečo, INK 1895 (?); — Dora, SV 39, 1885; Domačija nad vse, 
SV 43, 1889; Najgotovejša dota, SV 46, 1892; Najdenec, Slovanska knjižnica -50 
(Iz spisov P. Pajkove), Gorica 1894; Obljuba, LZ 1894; Prijateljev sin, DiS 1894; 
Planinska idila, Anton Knezova knjižnica 2, SM, Ljubljana 1895; Življenja križi, 
K M D 1903; — v rkp. Ločeni srci in Usodna idila. 
0 ZSS 4, SM, Ljubljana 1963, str. 107—112. 
Blzv 
1881 
Mačeha 
1882 
Očetov 
tovariš 
1884 
Uslišana 
1900 
Dora 
1885 
(Najg 
dota) 
1892 
Obljuba 
1894 
(Planin-
ska idila) 
1895 
Beatin 
dnevnik 
1887 
+ (+) ( + ) + + — (+) + + 
+ + — — + + + + ( + ) 
+ + + + ( - ) + + ( + ) + 
1 + + — + ( + ) + + ( + ) + 
+ + — — + + + — + 
2 2 1 1 2 2 1 1 (2) 
2 2 1 1 1 1 2 2 1 
ki je za vsako resnejše delo, ki nima namena avtoričinih prizadevanj 
karikirati, nujno, pa se ji ni zdelo vredno potruditi. Naj poskusim 
zamujeno opraviti tu. Analiziral sem tista dela, ki tvorijo značilno, pre-
poznavalno strukturo njene ženske pripovedi, izpustil pa tista, ki shemi 
ne pritrjujejo. Način dela je razviden z zgornje razpredelnice.7 
1.1 Nu motivnem področju je najbolj stereotipen lik glavne osebe. 
( . . . ) neizrečeno težko mi je pri srci, (da) zopet prav živo čutim, kako čisto 
osamljena sem na širnem sveti! ( . . . ) Važnost opravila, katero sem prevzela, 
poznam do dobrega; rada, z resno, najboljšo voljo se ga bodem poprijela ( . . . ) 
jaz, uboga sirota. ( . . . ) Mati, zlata moja mati, kako vas pogrešam! (Beatin 
dnevnik, 4) 
Ko je Ada v svojej sobi odložila popotne reči, vsede se na stol, da si oddahne 
in si še enkrat v duhu predoči sprejem v Bertholdovej hiši. Kakor je bil dober 
utis, kterega jej je v trenutku napravil stari Berthold, ravno tako slab je bil 
7 Večina povesti tu sploh ne bi smela biti obravnavana, ker sodi pod žanr, 
ki ga nemška literarna veda imenuje vaška povest. Tiste od vaških povesti, 
ki imajo v središču ljubezensko zgodbo, imajo ženskemu romanu precej podobno 
strukturo. Zato sem nekaj najbolj značilnih vključil tu za primerjavo. V po-
trditev sheme pa je dodan še Beatin dnevnik L. Pesjakove. 
Na tak način, kot je prikazano v razpredelnici, so bile obdelane še vse tiste 
kategorije, na katere pri analizi opozarja sodobna literarna interpretacija. Na 
preglednici so zaradi prostora samo najpomembnejše, prepoznavalne značilnosti. 
S preglednice je prebrati tudi produkcijsko intenzivnost P. Pajkove. Naj-
zgodnejša je novela. Izbruhnila je 1881. in trajala do 1884. Šele čez deset let, 
okoli 1. 1894 (95) je vrh povesti; najdaljša besedila, romani, so izhajali v letih 
1895—1897 z vrhom leta 1896. 
oni njegove gospe. Razna čustva so se v njej vzbujala. Potem pa poklekne 
k vznožju postelje, pokrije si z rokama obraz in vzdihne: 
Tako sama, tako sama sem na svetu. (Blagodejna zvezdica, ZS, 390) 
Lastnosti glavne osebe so ženski spol, osamljenost (sirota, rejenka, 
pastorka, samohranilka), podrejenost, ndadost, neomadeževanost, lepota, 
ki izvira iz notranjega zadovoljstva ob izpolnjevanju dolžnosti, dobro 
srce, občutljivost, resnost (zavest dolžnosti), marljivost in izobraženost 
ali vsaj bistrost. Tak ženski lik ni v svetovni literaturi nič novega. O njem 
poroča za angleško popularno literaturo 18. in 19. stoletja Margaret Dal-
ziel, že pred Marlittko pa je odločilno zaznamoval ženske osebe nemške 
vaške povesti (npr. Auerbachovo Barfüssele). Ni težko ugotoviti, da je 
glavna oseba ženske povesti le v maločem modificiran osrednji lik naj-
bolj priljubljene evropske pravljice — Pepelke.8 
1.1.1 Psihološko funkcijo pravljice o Pepelki je lepo razložil Bruno 
Bettelheim. Otrok se identificira s Pepelko zato, ker ga ob nastopu ojdi-
povske faze tarejo enaki problemi kot njo. Ugotovil je, da je z njegovo 
željo odpraviti iz družine tistega izmed staršev, ki je enakega spola kot 
on, in tako postati edini deležen ljubezni drugega, da je s to željo nekaj 
narobe. Začne se sramovati te svoje skrivne misli, zaradi nje se počuti 
umazan in kriv. Zdaj bi mu prišlo prav, da bi ga kdo kaznoval. Rad bi 
se skozi vestno izpolnjevanje najtežjih in najbolj umazanih del očistil 
krivde. Y tem procesu se osamosvoji in postane zrel tudi za odnose zunaj 
družine. 
Pravljica o Pepelki te otroške dileme simbolizira. Pepelka se z ma-
terjo ne razume več, zato mora mati umreti. Sele mrtva lahko naprej 
ohranja vso dobroto, po kateri je slovela prej. Pepelka dobi mačeho in 
nanjo prenese sovraštvo do nič več ustrezne matere. Želi si očetove 
ljubezni, vendar jo pri tem ovirajo konkurenčne mačeha in njene hčerke 
(otrok je ljubosumen na svoje brate in sestre, ki po njegovem zahtevajo 
prevelik delež starševske ljubezni). Nalagajo ji najtežja dela, ki pa se 
jih ne brani. Radovoljno jih opravlja, saj ji to nudi možnost, da se 
moralno dvigne nad nasprotniki. Ona se v trpljenju moralno očisti 
(življenje v pepelu — ob ognjišču — asociira na v antičnem svetu spošto-
vano funkcijo vestalke; ogenj je očiščujoči element; z njim je povezana 
tudi zahteva po vestalkinem devištvu). Izkaže se vrednejša od svojih 
8 Oldrich Sirovdtka (Literatura, folklor, paraliteratura (Vztaliy popularni 
literatury k folkloru), Academic. Praha 1978; iz: Ceskoslovenskč prednašky pro 
V i l i . inezinârodm sjezd slavistu v Zâhrebu) je samo eden od mnogih, ki v so-
dobni popularni literaturi vidijo funkcijski ekvivalent stare pravljice. Folkloro 
je nadomestila pop-lora. 
konkurentk, za nagrado svoje plemenitosti (nedolžnosti) dobi princa 
za moža. 
Pravljica pomaga otroku premostiti težavno obdobje, ko zaradi ne-
uspeha svoje ojdipovske želje začne dvomiti o lastnih sposobnostih. Vrača 
mu občutek superiornosti in ga prepričuje, da mu le ni tako hudo kot 
Pepelki." Čeprav ženski roman dokaj natančno obnavlja lik Pepelke, 
zgornja razlaga, ki upošteva šest do deset let starega sprejemnika, ne 
more veljati za odraslega bralca. Priljubljenost in pogostnost tega mo-
tiva v popularni pripovedni prozi, zlasti v ženski povesti, priča le 
o velikem, včasih travmatičnem pomenu otroškega kriznega obdobja, 
ki ga simbolizira lik Pepelke. 
1.1.2 K razlagi, da bi bila ta verjetnejša, bo treba pritegniti še 
sociološki aspekt.10 Odrasli človek je v primeri z otrokom manj psihično 
(nagonsko) bitje, kot je družbeno bitje. Pepelka je tudi model družbeno-
zgodovinske vloge ženske v novoveškem (najbrž ne samo meščanskem) 
kodeksu obnašanja. Meščanski bralki so junakinje teh romanov dajale 
vzorec takšnega obnašanja, ki jim v najkrajšem času prinese dobro in 
bogato partijo. Navaja na marljivo delo, gospodinjsko seveda, v katerem 
se potrjuje kot ženska in v katerem najdéva zdravilo proti melanholiji, 
ki jo povzroča njen nezavidni položaj. Njeno delo ni produktivno, ker je 
produktivnost v meščanski družbi moška domena. Z njim vzdržuje doma 
red in čistočo, ki sta simbolno znamenje in odraz ene osnovnih meščan-
skih vrednot — dela; z varčnostjo (ta najde svoj izraz v asketizmu in 
samozatajevanju) pa prispeva svoj delež meščanski akumulaciji kapi-
tala. Ravno v tej funkciji — v delu — so si junakinje klasičnega žen-
skega romana in Pepelka neverjetno podobne. Deklarirajo ga kot na-
porno, vendar se mu ne odpovedo; v njem najdejo možnost, da se dvig-
nejo nad svojo okolico; v njem potrjujejo svojo idealnost. Junakinje so 
v svojem okolju najdoslednejše uresničevalke moralnih principov me-
ščanske ekonomije.11 V slovenskem ženskem romanu je njihova zglednost 
0 Pravljica o Pepelki je najbolj poznana in priljubljena širom po svetu še 
zaradi vrste zapletenih simbolov, ki pa za našo razlago niso neposredno po-
membni. Čeveljček je simbol vagine, izgubljeni čeveljček bi lahko pomenil 
izgubljeno devištvo; rezanje pete in prstov, da bi šla noga polsester laže v če-
veljček, je kastracijska grožnja, prileganje čeveljčka Pepelkini nogi pa kastra-
cijski strah nevtralizira in zagotavlja paru srečno zakonsko življenje itd. 
10 Izjava H. Courths-Mahler o svojih romanih, da so ti pzp. »neškodljive so-
cialne pravljice« (gl. G. Willenborg), je lahko lepo izhodišče in izgovor za zdru-
ženje psihološke in sociološke razlage. 
11 Nekaj potrditev k temu: »Delo nikogar ne ponižuje.« (Slučaji usode, 73); 
»Delo je sploh vsakega človeka glavni posel.« (prav tam, 99) ; — »Delo je in bode 
odslej moj edini posel, odvrne Malvina.« (na isti strani); »Delo, nadzorovanje, 
varčenje so bile edine misli nove gospodinje.« (Slučaji usode ,330); » ( . . . ) tega ni 
poudarjena s pogostim poklicem (poslanstvom) učiteljice, vzgojiteljice. 
Za pošteno ravnanje, za pošteno opravljeno delo dobi junakinja nagrado. 
»Dostojno plačilo« (Blagodejna zvezdica, 389) ji je obljubljeno že v za-
četku. Poroka ji pomeni življenjski prelom, saj ji kar naenkrat ni treba 
več opravljati prejšnjih del. Pod na videz radovoljnim garaštvom se je 
vseskozi skrivala drugačna resnica: »Vi niste rojena za delavko; vi ste 
rojena gospa.« (Slučaji usode, 100). Izbranec spozna plemenitost maksim 
junakinje, ki so tudi temeljne maksime meščanske družbe. S poroko se ta 
načela utrdijo in regenerirajo meščansko družino, ki je zašla s prave poti, 
tisto družino, ki je že od vsega začetka terorizirala junakinjo. 
i.1.3 Meščanski svet je razdeljen na dvoje, na dom in na delo. Možu 
pripada delo, ženi dom. Dom je možu zavetišče (E. Fromm označuje 
družino kot psihiatrično agenturo meščanske družbe). Dom mora biti 
nasprotje službi, zato ne sme ustvarjati profita. (Šele tako ločena od 
neposrednega pridobivanja je žena lahko profet deklariranih idealnih 
meščanskih moralnih norm.) Ker žena, tj. dom, ne ustvarja sredstev, mora 
biti možu podrejena. Romani prepričujejo, da to ni težko, če je le po 
sredi ljubezen. Čustva nezadovoljstva, ki jili zna povzročiti moška avto-
ritarnost, ne smejo na dan. V meščanski pripovedni prozi in pravljici 
se psihične napetosti, izvirajoče iz stroge hierarhičnosti odnosov, rešu-
jejo podobno: negativni odnos do bližnje nadrejene osebe, ki mora ostati 
nezaveden, si najde nadomestni objekt, da bi se lahko izrazil. Mati je 
deklici simbol vseh dobrih lastnosti. Ko ji začne postavljati zahteve, 
ki deklici niso všeč, ta svoje nevolje ne pokaže proti materi, ampak jo 
usmeri na mačeho, v katero projicira vse materine 'grde' lastnosti. 
Mož ima svojo negativno podobo v rivalu; junakinja sama, ki se zaradi 
jeze proti vzdržujoči jo avtoriteti počuti krivo, prenese lastnosti, ki so 
občutek krivde povzročile, na svojo tekmico, emancipirano polsestro, 
sestrično ipd. Kakor je meščanski svet razcepljen na represivni posel in 
družinsko zavetišče, tako so tudi osebe v romanu, ki meščanski svet 
odraža, podvojene, oziroma razcepljene na pozitivno in negativno plat. 
Z razcepljenostjo pa je pogojena črno-bela, kontrastna idejno-moralna 
podoba trivialnega ženskega romana. 
Ekonomija meščanske družbe se sopogojuje z določenimi moralnimi 
pravili: varčnostjo, marljivostjo in poštenostjo pridobivanja ter akumula-
cije kapitala. Proti pritisku libida podpira ta represivna pravila nadjaz. 
bil nikoli zapazil, da njena neumorna pridnost, ki je bila skoro strasti podobna, 
ni prihajala iz notranjega nagiba, iz samočistega deloljubja, ampak iz samosilja, 
češ, da bi si z delom in skrbmi prikrivala svojo dušno praznoto.« (Dušne 
borbe, 23). 
Nadjaz je tak uravnavajoči mehanizem, ki trpljenje junakinje, izvirajoče 
iz doslednega podrejanja pravilom meščanske ekonomije, pretvarja v ma-
zohistični užitek. Junakinja trpi iz določenega vzroka in z določenim 
namenom. Trpljenju se podreja zato, da bi se očistila krivde, ki si jo je 
nakopala, ko se ni notranje popolnoma prilagodila hierarhičnim odno-
som.12 Trpi tudi, da bi bila za to nagrajena. V trpljenju si pridobiva 
občutek večvrednosti, zato ji že trpljenje samo pomeni moralno zmago. 
Identifikacija je temelj družbenim odnosom. Preko identifikacij ljudje 
sprejemajo razne družbene vloge. Identifikacije razvijajo človekov nad-
jaz (spoštovanje in podrejanje družbenim in družinskim zapovedim ter 
prepovedim). Identifikacije so uravnavalni mehanizem družbe. Nekaj 
podobnega velja tudi za literarno identifikacijo, tj. poenačenje bralke in 
junakinje. Prav zato je trivialni ženski roman močan uravnavajoči 
(socializacijski, manipulacijski) sistem. Preko likov negativnih ženskih 
oseb res tematizira libidinozne bralkine želje 1er ji tako priskrbuje 
bralne užitke; vendar to ni vse: s srečnim razpletom za junakinjo, ki se 
ne obnaša libidinozno, prepričuje in usmerja bralko k represivnemu 
obnašanju. Za nagrado ji obljublja poroko in socialni dvig. V resnici 
do socialnega dviga preko poroke ne pride. Pozorno branje literarnega 
besedila odkrije, da do prestopa meje med razredi ni prišlo, ker je bila 
junakinja že vseskozi bogata, le da je bilo to njej in bralki prikrito, 
ali pa je kljub revščini sodila v kulturni krog istega razreda (Dalziel, 
138). Pokazala se je razpoka med manipulativnim (tentativnim — kaj 
je hotel avtor povedati) in dejanskim pomenom besedila (kaj se je skozi 
branje v resnici izdalo).13 
1.2 Ženski roman je ljubezenski roman. Pri ljubezni pa je tako, da 
morata biti zanjo vsaj dva. Če so trije, je stvar še bolj zanimiva, ker 
eden po navadi izpade. Ljubezenski trikotnik (ali celo dva ljubezenska 
trikotnika, povezana v ljubezenski četverokotnik) je ena najpogostejših 
konstelacij oseb v ljubezenskem romanu. Čeprav je trikotniškost videti 
dominantna lastnost ljubezenskega romana, se je mnogim interpreta-
12 »Nje mož se muči telesno in duševno, а ona se udaja sladkim, nedovoljenim 
sanjam. Skoro očitaje ji je tajni notranji glas to govoril ( . . . )« (Dušne borbe, 25). 
13 Ker sta bili že ti dve razlagi precej drzni, jima ne bo težko dodati še 
tretjo: junakinja ženskega romana je model meščanske družbe v njeni gradi-
teljski fazi, ki jo označuje ob velikih produkcijskih zmožnostih (moralni po-
tenciul junakinje) nesorazmerna politična nemoč (podrejenost junakinje). Srečni 
izid povesti izraža perspektivo spremembe družbenih odnosov v korist novega 
razreda. Na drugi ravni bi odvisnost junakinje od moža lahko razumeli kot 
simbol odvisnosti moralnih norm (družbene nadstavbe) od produkcijskih sil 
(baze). 
cijam te literature ne zdi vredno omeniti. Za J. Linka, K. Kocksa in 
K. Langeja konflikti v dogajanju ne nastopajo med tremi osebami ljube-
zenskega trikotnika, ampak samo med dvema akterjema, pa še od teli 
dveh je eden zunaj trikotnika (nasproti si stojita dva pola v istem 
razredu, ne pa predstavnika različnih razredov: na eni strani zaljubljeni 
bogati mladenič, ki hoče razrušiti meje med razredoma, na drugi njegovi 
starši, teta ipd., ki mu pametno svetujejo nasprotno). Tudi shema Abra-
hama Molesa nikjer ne omenja tretjega: 1 a) on sreča njo, 1 b) jo ljubi, 
1 c) jo izgubi, 2č) jo reši, 2d) jo poroči 2e) in sta srečna do konca svojih 
dni. Prav tako bi za psihoanalitično interpretacijo (tudi ta je zasidrana 
v dualističnem pojmovanju sveta — razdeli ga na jaz in drugo od jaza) 
lahko sklepali, da ji je tretji v trikotniku le negativna (projekcijska) 
funkcija enega izmed glavnih dveh, kot je bilo že razloženo v 1.1.3: 
Drugače je z Wernsingom in Wucherpfennigom. Glavni moment struk-
ture trivialnega ljubezenskega romana jima je (po vzoru ekonomske/ 
potrošniške menjave/zamenljivosti vseh porabnostnih produktov) za-
menljivost položajev oseb v ljubezenskem trikotniku: 
1. napačna izbira (A + В); C 
2. izpostavljenje (A + С); В 
3. konfliktna, kon-
kurečna situacija A; (C : B) 
4. eliminacija (A; C ) — В 
5. prava izbira, 
srečni konec A + В 
Waldmann (1980, 249) je v določanju oseb trikotnika še natančnejši: 
1. $ < v d" srečanje 
2. [ ?| > d " " > • ločitev • aktivna, = -
3. $ t- J -<- - • konkurenca $ pasivna = + 
4. 2 ~ >• tf 4- r^J srečna zveza c? aktiven = + 
5. 2 7— * cf eliminacija 
1.2.1 M. Dalziel (99) trdi, ko govori o anglosaški popularni literaturi 
pred sto leti, da je ženska zanimivejša in zato pogostnejša glavna oseba 
te literature. Za novejšo trivialno literaturo pa jo v tem potrjujejo med 
drugimi tudi Waldmann, Wernsing in Wucherpfennig. Ugotavljajo, da 
je osnovno razmerje trikotnika 2ž, Im. Ker gre za žensko berilo, v kate-
rem naj bi avtorica, bralka in glavna oseba tvorile identifikacijsko enoto, 
se zdi takšno razmerje čisto normalno. Emancipirana, spolno privlačna 
in drzna tekmica glavne junakinje v trikotniku tematizira strah urejene 
meščanske bralke pred možnostjo, da njeno institucionalno potrjeno 
ljubezensko zvezo razbije spolno ustreznejša konkurentka. Fantazma 
negativne rivalke izraža bralkin dvom v svojo spolno ustreznost; rivalkin 
poraz (kljub njenemu deklarativnemu in jasnemu izražanju zahtev in 
kljub vsej zvitosti in lepoti si moškega ni uspela pridobiti) pa ji spet 
vrača samozavest. Moški se je iz bojazni pred pretirano spolno zahtev-
nostjo privlačne rivalke odločil za odpovedujoče se junakinjo (prav tako 
tudi princ v Pepelki). 
Pri slovenskem ženskem romanu o takšni stereotipnosti še ne moremo 
govoriti. Razmerje med moškimi in ženskami ni v korist ne enega ne 
drugega spola. Razmerje pa se pomenljivo spremeni, če stehtumo osebe 
glede na njihovo pozitivnost/negativnost. Polovica tretjih oseb v trikot-
niku je po naravi dobrih. Y preostali polovici trikotnikov (ki imajo po 
eno negativno osebo), kar tri četrtine teh likov predstavljajo ženske. Ali: 
kjer žensko (avtorico, junakinjo, bralko) osvajata dva moška, se ta med 
njima le težko odloči, ker sta oba dobra, če pa je junakinja aktivno v boju 
za izbranega moškega, bo tekmici le v redkem primeru priznala kakšno 
dobro lastnost. Trivialni ženski roman torej nehote razkriva oceno sveta 
svojih avtoric (in bralk): zloba je v njem bolj na strani žensk kot 
moških. 
1.2.2 Ženski roman spolnost tabuizira. Potlačena spolnost se sublimira 
v prikazovanju takšnih ljubezenskih odnosov, ki spominjajo na dru-
žinske odnose. Že večkrat omenjeni raziskovalni tandem označuje idealno 
izbranko kot kombinacijo otroka in matere (otroški obrazek in oči 1er 
velike prsi). Tiste lastnosti, ki so značilne za žensko v obdobju med 
otroštvom in materinstvom, so prihranjene za negativne ženske like.14 
S tem ko ženski roman seksualne odnose prekriva z družinskimi, pa se 
14 »Malvina je že iz prejšnjih let poznala to lepo žensko z oblastnim posto-
panjem, z drznim, smelim obnašanjem, z močno parfumovo vonjavo, puhtečo 
iz nje oblek in las, ki so dajali vsej osebi nekaj prostaškega, zopernega ( . . . )« 
(Slučaji usode, 131). 
še ne odpoveduje zanimivosti in dražljivosti. V odnosu oče—hči ali 
mati—sin namesto moški—ženska igra nadjaz sumljivo dvojno vlogo. 
Medtem ko se glasno odpoveduje spolnosti, že potuhnjeno temati-
zira libidinozne želje po kršenju incestnega tabuja (Beatin dnevnik z od-
nosom brat—sestra je najlepši primerek za to). Ko se ozremo na sta-
rostno zastopstvo oseb v povestih Pavline Pajkove, je jasno, da se ta 
razlaga prilega tudi njej. Skoraj polovica del ima opraviti z nenavadno 
veliko razliko v letih med partnerjema (največkrat v novelah). Večinoma 
je ona zelo mlada (~ 17), on pa precej star 50), ona bolj hčerka, on 
bolj nadomestek očeta (Očetov tovariš, Uslišana, Roka in srce, Dušne 
borbe itd.) V Slučajih usode je razmerje obratno in spominja na starostne 
nerodnosti v Jurčičevem Desetem bratu.15 Menda bi starostne razlike 
poročujočih se uspešneje in verjetneje razložil iz ekonomskih nuj slo-
venskega meščanstva prejšnjega stoletja (gospodarska plat poroke je 
pri Pajkovi večkrat poudarjena), če ne bi bil prepričan, da je za 
ekonomsko nujo še nekaj drugega, bolj temeljnega. 
1.2.3 Odnose med osebami (konstelacijo oseb) se da prikazati še dru-
gače. V mislih imam matrično analizo j .Linka in njegovih dveh nasled-
nikov K. Kocksa in K. Langeja.16 Njihov zanimivi način dela bom skušal 
predstaviti na najbolj znanem romanu Pavline Pajkove, na Slučajih 
usode. 
Malvina je bila v družini nekam odveč. Njen očim Vincenc pl. Kolar, s kate-
rim se je njena mati v ekonomski stiski po smrti svojega prvega moža poročila 
ter si z njim ustvarila veliko družino, ki pa zaradi Kolarjeve zapravljivosti in pu-
hlega plemiškega ponosa komaj rine iz meseca v mesec, jo je hitro dal v zakon 
baronu Leopoldu N. Ta se je kmalu izkazal kot nepopravljiv hazarder. Ko mu je 
prišla zaradi velike poneverbe za pete policija, jo je popihal in pustil ženo in 
otroka sama brez sredstev. 
Malvina se vrne k staršem, vendar vidi, da kljub materini prijaznosti tu 
zanjo ni mesta. Izvejo, da je morje naplavilo truplo, ki bi bilo lahko Leopol-
dovo. Da bi Malvina rešila družino bremena, se žrtvuje: zlaže se, da je od 
bogatega Leopoldovega strica v Gradcu dobila povabilo, naj pride k njemu. 
15 »Ljubil je ženo z ono skrbno prisrčnostjo, s katero ljubi oče svojo hčerko; 
toda ognjevitost in oduševljenost, slast in strast ljubezni so mu bile celo neznane 
reči.« (Dušne borbe, 23); »Objemi jo, Franjo, saj je tvojega brata žena, torej 
tvoja sestra.« (prav tam, 609); »Nisi več sam; zvesto prijateljico imaš, vdano 
sestro, mene imaš, mu je ugovarjala z nežnim glasom Feodora.« (prav tam, 612); 
»Zdi se mi, da ste vi ranjki materi v mnogem podobna.« (Slučaji usode, 162); 
»Njemu, ki je bil rano izgubil mater, ki ni imel niti sestre niti ljubljenke, vredne 
dušnega in nravnega češčenja, je postala Malvina neki cilj hrepenenja.« (prav 
tam, 225). 
10 Miran Hladnik, Sodobno zahodno raziskovanje trivialne literature, SR 
1981/1, str. 107. 
'/ otrokom gre v Gradec, zaposli se v tovarni, potem jemlje delo na dom, ima 
prijazno gospodinjo, pa vendar — ko ji otrok zboli — ne more več shajati 
s pičlim zaslužkom. Še enkrat poskusi pri pokvarjenem, skopuškem in krutem 
stricu, ki jo znova grdo nažene. Otrok se ji prehladi in kmalu umrje. Po njegovi 
smrti gre Malvina na podeželski tirolski grad Rauhenstein za družabnico stari 
graščakinji. Tako živi umaknjeno in zgledno osem let. 
Zdaj se na grad z dolgega potovanja, na katerem si je celil srčne rane, ki 
mu jih je povzročila lepa, a površna in koketna Avrelija, vrne pravi lastnik 
gradu, graščakinjin pastorek Otmar. Obnaša se zelo svetovljansko in svobodno, 
vendar Malvina čuti, da se pod grobo lupino še vedno skriva njegova stara, njej 
sorodna sentimentalna duša, o kateri je večkrat slišala omalovažujoče govoriti 
liberalno graščakinjo. Začne s prevzgojo. Pri tem dobi tekmico: nekdanja lju-
bimka Avrelija, zdaj poročena s pustim uradnikom, se hoče drugič zaplesti 
z njim. On pa je ne mara več. Zaljubi se v dve leti starejšo Malvino (30), ki ga 
spominja na rajnko mater. Tudi ona se zaljubi vanj, vendar se mu izmika, ker 
ne ve, ali je njen mož v resnici mrtev. Na grad pride črni Otmarjev služabnik 
John z eksotično opico, ki jo je Otmar prinesel s potovanja. V njem Malvina 
spozna svojega prevarantskega moža. Obljubi mu denar, samo če izgine. Za 
Leopoldovo-Johnovo eksotično podobo se vname nestalna Avrelija in zločinec 
ji nehote izda svojo identiteto. Ko vidi, da je razkrit, jo skuša zadaviti, vendar 
mu preprečijo. Na begu se ustreli, še pred smrtjo pa tudi Otmarju izda svojo 
skrivnost. Zaradi škandala (v gradu so policijski pregledi) stara graščakinja 
Malvini odpove gostoljubnost in službo, takoj nato pa močno zboli in umrje. 
Zdaj med Otmarjein in Malvino ni več ovir za združitev. Pa ona še vedno noče, 
ker se boji, da je prerevna in prestara, da bi ga osrečila. On bled in razburjen 
odide, njo pa postavi za oskrbnico gradu, dokler zanj ne najde kupca (denar 
od prodaje naj bi šel v dobrodelno ustanovo). 
Čez leto umrje stari Leopoldov stric, ki se je pred smrtjo omehčal in Malvini 
zapustil svoje ogromno premoženje. Zdaj je bogata in se lahko poroči. Pokliče 
Otmarja, ki pride še bolj bled in razrvan, kot je odšel, ter mu sporoči, da hoče 
sama kupiti grad, z gradom vred pa » . . . prisvojila b i . . . si rada . . . t u d i . . . njega 
gospodarja!« Otmar ji pade v naročje, poročita se in ostaneta na zdaj 
njenem gradu. Srečna. Denar pa gre res v dobrodelno ustanovo. Z njim sta si 
srečo (od)kupila. 
Povzetek zgodbe je bil gradivo za matrico na str. 272, 273. Y njej so v od-
visnosti človeške naturalne in socialne lastnosti. Opaziti je, da je socialna 
os izredno enostavna; dogajanje zapletajo človeške psihološke značilnosti, 
ki pa niso vedno razločevalne — ne oblikujejo vedno nove osebe. Poleg po-
žrtvovalen bi lahko napisali še moralno čist, pohleven, naiven, sentimen-
talen, zraven častihlepen pa konservativen, oblasten, zavedajoč se svojih 
mej. Opoziciji resen/neresen se da dodati še marljiv/zapravljiv, lahko-
miseln. Pri svetovalcih ni mladih, pri tistih brez srca ni požrtvovalnosti, 
pri požrtvovalnih ni neresnih. Torej je tudi na naturalni plati opaziti 
poenostavljanje, lastnosti se nalagajo ena na drugo. Poenostavljanje je 
+ I LJUBIMCI II 
A (revna, lepa, dobra, zaljubljena) В (zli, bogati) C (dober, bogat, zaljubljen) 
D (hudobni povzpetniki 0) E (dobri, bogati, stari) F (dobri, revni, stari) 
^ e t o v a l c i III SOVRAŽNIKI 
Pohlepni 
stari 
'kastni ; modri strastni 
CO 
ГО 
O s 
brez srca 
požrtv častihlepni 
mladi 
modri strastni 
o a 
o S 
H-J 
ca • •—» 
o 
a 
o 
stari 
resni 
modri strastni 
> 
o 
2 
"5 
o. o 
ûj t-
J "K 
В 
D 
tehnična značilnost trivialne literarne produkcije.17 Do socialnega pre-
stopanja skoraj ne prihaja, kar je znak, da je socialna os prekucnjena 
na naturalno: konflikti nastopajo v glavnem samo na vodoravni liniji. 
Malvina je bila že vseskozi potencialno bogata, baronica pa je postala že 
pred upovedenim časom. Do denarja, ki ga je dobila na koncu, je imela 
pravico že pred začetkom sintetične zgodbe. Konflikti ne nastopajo med 
spodnjim in zgornjim razredom, ampak med pripadniki istega razreda, 
med tistimi, ki hočejo meje porušiti, in tistimi, ki meje branijo (ne med 
A in B, ampak med C in E (B)). Pogosto ponovljeno in nepreverjeno 
sporočilo ženskih povesti je: če je revna deklica skromna in pridna, 
se bogato poroči. Slučaji usode dokazujejo, da je resnično sporočilo 
besedila skrito in drugačno. Poroči se lahko samo bogata z bogatim in 
revna z revnim. Beatin dnevnik, če ga vzamemo v misel, rečeno potrjuje. 
Socialni konflikt (poroka ni mogoča zaradi opozicije med plemstvom in 
meščanstvom)18 se prekrije z naturalnim (izkaže se, da sta bila ljubimca 
polbrat in polsestra). Pouk je enak: poroka je mogoča samo med socialno 
enakimi. Če je bil problem socialnega prestopanja pri Slučajih usode tik 
pred koncem vsaj zastavljen, kaj takega ob drugih povestih Pajkove 
17 Vzrok za poenostavljanje v povesti P. Pajkove ni samo v tem, ampak tudi 
v precejšnji kračini njenih besedil z malo literarnimi osebami. Razpredelnica 
je bila narejena na podlagi teh izpisanih osebnih lastnost: Otmar — blagega 
srca, radodaren, miloresnoben, pohleven, prijazen, sentimentalen, rahločuten, 
zamišljen, nežen, občutljiv, nebrzdane domišljije in vroče duše/glave: Malvina — 
vzorna, zmerna, resna, premišljena, stroga, dostojna, krepostna, olikana, do-
vršena, nikoli koketna, razumna, krotka, miroljubna, domačna, polnočutna, 
prikupna, naivna, verna; Malv. mama — požrtvovalna, marljiva, snažna; gra-
ščakinja — krepka, živahna, vesela, uživaška, razumna, ne sitna, zaupljiva, 
dobrohotna, dobre duše; Kolar — častihlepen, točen, vesten, marljiv, mlačen, 
neodločen; Avrelija — čutna, strastna, čustvena, lepa, svobodna, oblastna, smela, 
drzna, gizdava, naparfumljena, koketna, nesramežljiva, prostaška, zoprna; Leo-
pold — brezsrčen, zver v človeški podobi, svetovljanski, razkošen, hazarder, 
lahkomiseln, površen, strasten, oduren; stric — skopuški, oduren. Upoštevane 
so bile tudi lastnosti, ki niso izrecno imenovane. 
18 »Hči slovečega rodu ni porojena ponižati se k Vam! ( . . . ) — Res, gospod 
grof, zaničujem se, da nisem ostavil takoj jednega onih krogov, kjer ponos 
zapoveduje srcu.« (Beatin dnevnik, 54); »In kneginja? Menda sem uže popisala 
nje odličnosti, pristaviti zatorej nimam druzega, nego Ii da je živ s lieraldiko 
in rodoslovjem napolnen gotsk koledar, vezan v prav trdem usnji, koledar, 
v katerem se je tô, kar mi prosti zemski državljani srce imenujemo, z vsemi 
svojimi čustvi popolnoma posušilo in kder le vkoreninjeni ponos v najsmeš-
nejši obliki neprestano poganja novo cvetje.« (prav tam, 74, 75); »Bodi si lju-
bezniv, nadarjen, lep, izobražen in Bog vedi še kaj, plebejec je in s to besedo 
je pomendrano vse. ( . . . ) Od nekdaj se preradi vrivajo tja, koder jim ni mesta, 
to je k nam, ki smo visocega rodü.« (prav tam, 75). Pojavlja se poskus izbrisati 
mejo na socialni ravni: » ( . . . ) malo, malo aristokratov, ki jih poznam, moglo bi 
primerjati kar se tiče dušnega in srčnega plemstva s tem — plebejcem!« (prav 
tam, 76); » — Ti nisi niti grofica, niti gospica, samo Beata si, je-li? — Res, samo 
Beata, vajina Beata sem, in druzega nič.« (prav tam, 9). Model obnašanja postaja 
kriterij za novo, meščansko opozicijo. 
ne bi mogli ugotavljati. V tem se od klasičnega trivialnega ženskega ro-
mana ne razlikuje. Socialno os načenja tudi vpeljava deklasiranili figur: 
zločinca, hazarderja, otroka. 
1.2.4. Še o moških likih ženskega romana. Za tisto slovensko literarno 
zgodovino, ki je zavrgla Pajkovo, je značilna zaslepljenost z realističnim 
(mimetičnim) vrednostnim kriterijem. Y praksi je to videti tako, da je 
literarno delo, za katerega osebe ne moremo sumiti realnih modelov, 
proglašeno zanič. Zato se zdi toliko bolj čudna pripomba, da je Pajkova 
dobila pobudo za profesorjev lik v Dušnih borbah iz lastnega življenja, 
da je model za ostarelega profesorja njen lastni mož, osovraženi Janko 
Pajk, ki zanemarja svojo čutečo ženko in tako povzroča njene pisateljske 
travme. Opombo je treba spodbiti ne le zato, ker je bila navržena mimo 
in proti vrednotenjskim načelom te literarnozgodovinske šole, ker je bila 
zapisana bolj kot domislica, ampak še zato, ker se tak način gledanja na 
literaturo, ki jo prebiramo, tej nikakor ne prilega. Ženski roman je lite-
rarni žanr, v katerega osebne izkušnje avtoric ne morejo prinesti kaj 
bistveno novega. To je formulaična literatura, vzorci za posamezne 
primerke povesti niso realni dogodki, ampak vedno le literatura sama. 
Zato za profesorske like Pajkove (ne gre le za profesorja iz Dušnih borb) 
ni kriviti kakšnih realnih modelov. Profesor, zdravnik, inženir so najbolj 
spoštovani moški liki trivialnega ženskega romana (pogosto jih uporablja 
tudi E. Marlitt). Kot inteligenca predstavljajo cvet meščanstva in so 
zato, ker niso obremenjeni s podjetniško pridobitnostjo, lahko idealni 
reprezentanti meščanskih moralnih norm. Imetje pozitivnih moških oseb 
je ponavadi podedovano ali odvisno od visokih uradniških/vojaških po-
ložajev. Opisu pridobivanja kapitala se trivialni ženski roman izogiba.19 
1.2.5 K predmetnosti sodi tudi upovedeni prostor dogajanja. Pazen 
v povestih je ta mestno-grajski. Zanimivo je, da kar kakšna polovica 
dogajanja večine povesti poteka v parku pred mestno hišo ali podežel-
skim gradom. Neurbanizirana narava je redka (Uslišana, Spomini tete 
Klare). V občudovalnem odnosu do narave se preverja pozitivnost oseb, 
vendar mora biti ta narava naseljena (arkadija), obdelana, pregledna 
(kakor slika na platnu ali pogled skozi okno), skratka — prepoznana 
mora biti kot izdelek, človeški ali božji: 
Zahajajoče solnce sije skozi tinovo okno, sôbo zlateč. ( . . . ) 
Poglediva skozi okna! Najprej na levo. Široko, cvetočo dolino vidim. Raz-
prostrani travnici se tu nasmihajo, bahajoč se v pisanem lišpu stoterih cvetlic, 
19 Pridobitniki so radi opisani kot tepci, npr. priletni Avrelijin mož, dober 
trgovec, ki služi za svojo zapravljivo ženo v Slučajih usode, 129. 
in polno klasje jim z zlatimi glavami prikimava. Mnogo snažnih hišic se vidi 
in semtertja se razprostira senca košatih lip in bukev. Pastirji počivajo v nji, 
trobeč na rogove, živinica se pase in žvrgoleči ptiči se veselé svojega življenja. 
Cvetoča podoba je obrobljena z zelenimi lepimi hribi in najmodrejše nebô se 
razpenja čeznjo. Prava idila je, ali še lepša bi bila, ako bi jo oživljala valovita 
reku ali svetlo jezero! Ubogi potočec, ki od grmovja polu skrit po dolini teče, 
je izvestno jako koristna vodica, ali takovo srebrno zrcalo ni, katero lepoto pri-
rodino množi in povišuje, ki ji je to, kar je bistro oko človeškemu obličju. — 
Stopiva na desno stran. Oh! — — kako mirno in slovesno, kako čudovito! 
Veličastno se razprostira pred pogledi mojimi tisočletni gozd in snežniki se 
vzdigujejo za njim, kakor visok oltar, ki seza v oblake, podprt z granitnimi 
svojimi stebri! Solnce blesti na večnem snegu in ga izpreminja v bôje ognja in 
mavrice. Mrak se polega krog, gozd se temi, ali gôri je še demantna svetloba! 
Baš zahaja solnce na drugi strani doline za d . . . kim vrhom in snežniki so rož-
nati in žare v čarovni krasoti. Tiho je vse, pokoj plava po vzduhu, pokoj biva 
na zemlji. Molče je vzprejela priroda poslednje poljube zlatega ozvezdja dneva 
in molče se pripravlja k počitku. Sedaj se oglaša zvon in razlega se iz doline 
do vrhov snežnikov jeklenega jezika glas, ki v grajski kapelici prepeva »zdrava 
Marija«. Iz globine srca svojega vzkliknem tudi jaz »zdrava« nova domovina, 
»zdrava« lepota in mir, po katerih se mi tukaj oznanja stvarnik! (Beatin dnev-
nik, 5—7) 
1.3 Ne bi zadeli čiste resnice, če bi podobno kot prej pri profesorskih 
likih iskali vzorec za motiv ženske negovalke in moškega pohabljenca, 
ki se pomenljivo pogosto pojavlja v delu P. Pajkove, v avtoričinih oseb-
nih doživetjih; če bi take in podobne motive izvajali iz mladostnega 
dopisovanja Pavline Doljakove s pohabljenim pesnikom Josipom Cim-
permanom. Pohabljenost je oblika bolezni. Bolezni kot motivu ali moti-
vacijskemu sredstvu pa se uspe Pajkova izogniti samo v eni svoji povesti. 
Ob bolezni v romanu ima junakinja priložnost dokazati svojo moralno 
vrednost kot negovalka. Y negovanju kaže svoj materinski nagon; 
potrjuje se kot bodoča mati in ne kot prezahtevna ljubimka ter tako 
postaja primerna za poroko. 
V drugi polovici primerov zboli sama junakinja zaradi prevelike 
čustvene vznemirjenosti. Bolezen deluje kot očiščenje, skoraj vedno so 
njene posledice pozitivne. V bolezni se odnosi med osebami dokončno 
razčistijo. V njej človek ni več subjekt svojih dejanj (ni gospodar sa-
mega sebe). Junakinji, ki se je do zdaj podrejala strogi moralni maksimi 
ter zatajevala srce, pomeni olajšanje. V njej se šele upa pokazati v svoji 
pravi družbenozgodovinski vlogi — v podrejenosti. Bolezen je stanje, 
v katerem eden od ljubimcev ukloni voljo in tako postane zrel za lju-
bezenski odnos. 
Od kod pogostnost in priljubljenost tega motiva? Vreme in zdravje/ 
bolezen sta dve najpogostejši ljudski pogovorni temi. Merita na člove-
kove eksistenčne težave (bolezen pripelje v smrt, slabo vreme uniči pri-
delek in lakota spet prinese smrt), zato je lahko našla svoje trdno zasi-
drano mesto med manj zahtevnim pisanjem: v dr. romanu, v bralskih 
rubrikah časopisov, v pogovornih oddajah na radiu, pa tudi v pisanju 
Pavline Pajkove. Njena povest je nekakšna predhodnica današnjega 
dr. romana. Kar 4-krat (5-krat) se dogajanje razpleta v zdraviliškem 
kraju. 
1.4 Poleg bolezni je v slovenskem ženskem romanu še precej drugih 
motivacijskih sredstev, od katerih pa nobeno ni tako pogosto, da bi upra-
vičevalo posebno obravnavo, niti najmanj pri Pajkovi razvpiti slučaj. 
Prikazal jih bom v okviru analize zgodbe po vzoru K. Kocksa in K. Lan-
geja, gradivo pa bo dajal roman Dušne borbe. 
E (ekspozicija, vpeljava figur). V mestni hiši živita stari znanstvenik, pro-
fesor astronomije Emerih (55, kaže jih pa več) z mlado, po sočutju in ljubezni 
hrepenečo ženo Feodoro (50, ki pa je videti mlajša). Ona moža ne ljubi (poročila 
se je z njim, ker je čutila, da je doma odveč), vendar se zaveda svojih zakonskih 
dolžnosti. Streže mu in mu vsako željo prebere v očeh. Po dolgih letih pride 
na obisk Emerihov polbrat Franjo (profesor v Pulju, 35). V mladosti je hotel 
postati benediktinec. 
Z (zbližanje). Mlada dva takoj začutita da sta sorodni duši. Ker se zavedata 
svojih čustev, se drug drugega izogibljeta. Emerih vztraja, da gredo vsi skupaj 
letovat v počitniško hišo njegovega kolega, prof. matematike, Vidmarja. Franjo 
in Feodora se vdasta. 
K (konflikt) a) intriga (Ki) 
b) odgovornost do tretje osebe še od prej (Ko) 
c) nesporazum (Kn) 
č) bolezen (Kb) » 
V letovišču nastane vrsta težav. Sidonija (24), grda, vendar pa skromna in 
dobra, v glavnem pa bogata Vidmarjeva hči, se zaljubi v Franja. Njena nemo-
goča mama spletkari za dobro partijo (Ki). Emerih opazi razmerje med Fra-
njem in Feodoro in ju vljudno opozori na njune dolžnosti (Ko). Da bi se Franjo 
rešil suma, v čustveni razrvanosti obljubi Sidoniji roko (Kn). Začne se zapijati. 
Feodoro skuša s spletkami pridobiti brezvestni pohajkovalec Ervin (28), Vidmar-
jev sin (Ki). Na izletu po jezeru obrne čoln; Franjo zdaj požrtvovalno reši 
Emeriha in pri tem nevarno zboli za legarjein (Kb). V bolezni mu Feodora 
streže; ko misli, da spi, mu izda svojo ljubezen. 
20 Še druge konfliktne situacije so lahko denar (finančni problem), pri Paj-
kovi osemkrat, razlika v letih (sedemkrat), nezgoda, prepir, smrt itd. Slučaj kot 
konfliktna situacija in motivacija ne sodi sem. Slučaj je nuziv za realistično 
nemotivirano dejanje, tu brez negativnega vrednostnega predznaka, saj reali-
stična motivacija ni edina pravilna. 
R (rešitev konflikta). Ko Franjo ozdravi, razdre svojo nepremišljeno skle-
njeno zaroko. Razidejo se. Čez deset let Emerih umre. Franjo pride na pogreb, 
čez eno leto pa se vrne in zaprosi Feodoro za roko. Čeprav ji je mož pred smrtjo 
to dovolil, se ona noče poročiti. Raje ostaneta v prijateljskih odnosih, kot brat 
in sestra! 
1.4.1 Roman je bil objavljen v LZ, elitnem literarnem glasilu, zato 
se je moral odpovedati P (poroki, srečnemu koncu), ki praviloma zašpili 
to vrsto literature. Odpove se mu samo takrat, kadar grozi resničen 
prestop iz razreda v razred (Dumasova Dama s kamelijami, Prevostova 
Manon Lescaut, Sagalova Love story, Tavčarjevo Cvetje v jeseni, Stri-
tarjev Zorin, Rahela, deloma Beatin dnevnik). Interesi razreda so pač 
pred interesi posameznika. Pri Pajkovi za nevarnost prestopanja raz-
redne meje ni šlo. Za nesrečen konec lahko obtožimo dva krivca — 
pretiran moralizem (asketizem, potrebo po žrtvovanju): »Pregrešila sva 
se nekdaj hudo; spokoriti se morava sedaj.« (Duš. borbe, 611) ali pa 
ambicijo po umetniški veljavnosti (E-literatura ima v povprečju manj 
srečnih koncev kot U-literatura).21 
Iz grafičnega prikaza zgodbe E •— Z — K (i1 + o + i8 + n + b) — R — 0 
je videti, da gre za okrnjen siže, ki je pri Pajkovi dovolj redek. Kar 11 
od 15 njenih upoštevanih del se konča s poroko ali srečno pomiritvijo. 
Funkcija happy enda je kompenzacija, nadomestek za to, kar v realnem 
življenju srednjeslojski bralec ne more doseči. Srečni konec fiktivno 
zadovoljuje njegovo potrebo po sreči. 
1.4.2 Še nekaj obrobnih pripomb h kompoziciji. Zgodbe se trudijo 
k zanimivosti na različne načine. Eden od njih je bogastvo konfliktnih 
situacij, ki zlasti Dušnim borbam, Slučajem usode, Arabeli, Mačehi in 
Planinski idili daje čar epske širine. Skrivnostna zgodba kakšne osebe, 
ki šele proti koncu pride na dan v obliki retrospektive, zelo poživi 
dogajanje, ni pa prav pogosta (še vsi romani je nimajo). Ljubezenska 
trikotniška shema se podvaja (potroji) na dva načina, 
tako kot v Slučajih usode: ali pa diahrono: 
Leop Otm 
Malv. mati + (Malv. oče f -»• Malv. očim) 
Otm. oče + (Otm. mati J Otm. mačeha) 
Malvina + (Leopold f Otmar) 
Malv Avr 
21 E-literatura (elitna lit.), U-literatura (underground, lahko tudi iz Unter-
haltungslit., neelitna, trivialna lit.). 
V ponavljanju podobne usode treh družin se rekrutirajo znamenite osebe 
popularnih romanov: mačehe, očimi in pastorke ter pastorki. 
1.5 Zadnja prepoznavalna značilnost slovenskega ženskega romana 
je iz idejno-moralne plasti besedila. Gre za kategorični imperativ ali 
moralno maksimo, ki se ji junakinja brezpogojno podreja v vseh kritič-
nih trenutkih. V desetih od šestnajstih del moralni velelnik odločno 
oblikuje potek zgodbe, največkrat v moralično prenapetih »povestih«. 
Ni tako važna vsebina te moralne zadrtosti (gre za občutek časti, dane 
besede, zakonskih obveznosti, moralne dobrote, požrtvovalnosti, marlji-
vosti . . .),22 važnejša je njena funkcija. Nepremakljiva moralistična veno-
smerjenost je vzrok brezštevilnim konfliktom v zavesti junakinje, njenim 
dušnim borbam med razumom in čustvi, med pametjo in telesom, kar jo 
vedno znova pripelje v pripovedno zanimive položaje.23 Y dušnih borbah 
so čustva in telo premagani, vendar je junakinja zadovoljena. Njeno 
zadovoljstvo izvira kar iz dveh strani: iz zavestnega občutka moralne 
zmage in iz mazohističnega veselja, ki ju v samotrpinčenju najde druga 
človekova plat, to je nagonska. Moralični imperativ (usmiljenost, sočutje, 
skromnost, vernost.. .) postavlja subjekt na stopnjo podrejenosti, odvis-
nosti, vdanosti in predanosti.24 Zahteve po podrejenosti bi lahko razlagali 
iz socialnozgodovinskega položaja ženske, ne moremo pa s socialno-
zgodovinskim determiniranjem razložiti bralskega ugodja, ki iz opisov 
odrekanja in podrejanja izvira. Sociološka razlaga je primernejša za 
manipulativno vrednost literature, pri iskanju vzrokov za bralske užitke 
pa večinoma odpove. 
Mogoče je mazohizem obrambni mehanizem človeka pred bolečino, 
še zlasti razvit v represivni meščanski družbi? Ali pa je v prepuščanju 
nasilju (nasilju kategoričnega imperativa) še kaj drugega kot samo 
obrambni mehanizem — morda potreba ali želja po očiščenju kakšne 
22 »Izpolnjevala sem le svojo dolžnost pri ljubih dvojkah.« (Beatin dnevnik, 
151); »Zavest je imela, da častno izvršuje naložene jej dolžnosti, da se skaže 
vredno Otmarjeve zaupnosti.« (Slučaji usode, 331). Idealna moralna vsebina 
ženske je sistematično opisana v članku P. Pajkove Kako pridemo do sreče 
(LZ 1894, 218). 
23 »Spomnila se je svoje obljube, in v njeni duši so nastale hude borbe: 
dolžnost se je borila s srcem. Dû, tudi v neizkušeni duši tega preprostega dekleta 
se je oglasil veliki pomen dolžnosti, katera hrani v sebi obstanek vsega člo-
veštva!« (Obljuba, 477, 478). 
24 »Oj, sladka ponižnost ti, od katere je odvisna vsa sreča moja!« (Beatin 
dnevnik, 155); »Strani zatorej z vsemi boječimi otročarijami, ki dorastenemu 
dekletu ne pristajajo; krepka, pokojne matere vredna se hočem izkazati! — 
Da bi le otroka skoraj prišla! Kako ja (!) hočem ljubiti, kako se jima žrtvo-
vati!« (Beatin dnevnik, 5); » ( . . . ) podvrgla se je sitnim dolžnostim, katere jej je 
nalagal novi poklic.« (Slučaji usode, 112, 113). 
krivde? Za osebo s kategoričnim imperativom velja, da v njej nadjaz 
(kreposti) zmaguje nad libidom (telesnimi željami). Subjekt ima občutek 
zmage le takrat, kadar nadjaz zavlada libidu na tak način, da mu postavi 
pravila, v katerih se libido lahko relativno svobodno giblje in pod krinko 
nad jaza prikriva svoj pravi značaj. Kakor je treba ljubezen vkleniti 
v zakon, tako je treba libido zapreti v prostorno kletko, kjer lahko 
neovirano razgraja. Dolžnost nadjaza je samo omejiti libido. Zakonska 
ljubezen, ki je krona kreposti, v ženskem romanu simbolizira sožitje 
libida in nadjaza. Formula ženskega romana uči, da je dosledno upošte-
vanje omejitev in prepovedi, ki jih nadjaz zahteva, na koncu nagrajeno 
z dovoljenjem libidinozne sprostitve. Obnašanje po pravilih prinaša 
za nagrado nekaj čisto drugačnega, kot so ta pravila. To končno raz-
grajanje je tako, da ne prinaša slabe vesti; saj je uzakonjeno. Ravno 
v tem je njegova vrednost. Mogoče se ljubezenski roman ne neha s poroko 
zato, ker se z njo začenja za bralca iz lastnih izkušenj nezanimiva 
življenjska proza. Poroka na koncu trivialnega romana pomeni uzako-
njenje in sprostitev libidinozne želje v okviru zakona.25 Ko bralec obrne 
zadnjo stran romana, obstane pred črno skrinjico, katere vsebina ne sodi 
več v besedilo. Radovednost in z njo povezane želje vstopiti v tabuirano 
področje skrinjice že same po sebi predstavljajo ugodje, ki je nagradilo 
bralčevo predano branje. Trivialno literarno delo bralca uči, da tabui-
rano področje uživanja doseže, če tega področja ne imenuje. Naštevanje 
kreposti je samo krinka (alibi), za katero se uspe pritihotapiti do cilja 
svoje želje.20 Zato se junakinje branijo poročiti se, zanikajo svoje spolne 
želje. Za svoje odrekanje in žrtvovanje so na koncu poplačane prav 
s tem, čemur so se vseskozi navidezno odrekale. Navodilo formule je: 
pustiti se trpinčiti, da bi lahko vladalo; ubrati daljšo (napornejšo, na-
sprotno) pot, da bi ja zagotovo dosegli cilj; trpeti (odrekati se) v mla-
dosti, da bi se v starosti lahko uživalo. Podlaga navodila je prepričanje 
o nekakšnem ravnotežju v svetu. Nič ne moremo pridobiti, ne da bi 
v zameno za to kaj izgubili; ne moreš si z bogastvom pridobiti še sreče, 
bogastvo srečo raje večkrat uniči (npr. Jurčičevi Ponarejeni bankovci). 
Pajkovi ravnotežna logika ni tuja. Da bi lahko prišlo do uresničitve 
ljubezni (sreče) med ljubečima se, je potrebna žrtev, najpogosteje smrt 
kakšne druge osebe, bolezen junakinje ali smrt kakšne nedolžne živali 
25 »Sreča, ginenost, hvaležnost, a posebno sladka zavest, da jej njena ljubav 
ni več prepovedana, jemali so jej glas ter napolnjevali oči s solzami.« (Slučaji 
usode, 342). 
20 Negativne osebe se te hinavskosti zavedajo; zato lahko Ervin v Dušnih 
borbah, 480, vzklikne: »O, ta ostudna, hinavska moralna strogost!« 
(ptička).27 Če nočemo izzivati sreče, moramo o njej molčati. Zato se 
trivialni roman s poroko konča. 
1.6 Nekaj drobnih posebnosti je treba omeniti v posebnem poglavju. 
Imena oseb, če jih razdelim na pozitivne in negativne, teh svojih lastnosti 
prav nič ne potrjujejo s specifičnim glasovnim gradivom, kot je mogoče 
ugotoviti pri nekaterih drugih trivialnih avtorjih. Vsa imena pa izpri-
čujejo željo po čim večji zvočnosti, ker pa so po izvoru (razen v domačih 
povestih) tuja, tudi željo po eksotičnosti: 
Emerih Arnold Otmar Klara Silvija Feodora Bruno itd. 
Ervin Arabela Oskar Kornelija Sidonija Franjo Rudolf 
Elza (Karpeles) Odilo Konrad Samuel Irma 
Evfemija Avrelija 
Evgen Ada 
Najpomembnejša se od drobnih stvari zdi ironija, ki nastopi v neka-
terih novelah P. Pajkove (Uslišana, Planinska idila, Mačeha). Ironična 
pripovedna perspektiva je s klasičnim kičem nezdružljiva, zato je njena 
prisotnost v omenjenih delih znak njihovih umetniških ambicij in spo-
sobnosti. 
2.1 Prva od smeri, v katere je šlo vprašanje po izviru slovenskega 
ženskega romana, je pripeljala do ženskih nabožnih povesti. Natanč-
neje, gre za tri različne tipe povesti, (uradno) ženskosvetniško povest, 
kakršna se pojavlja v razširjenih življenjepisih svetnikov, nekakšno 
apokrifno ljudsko svetniško žensko zgodbo28 in dekliškovzgojno povest. 
Prve me ne bodo zanimale, kot zanimivost le podatek, da je od 1828 do 
1900 izšlo štirinajst naslovov takih knjig (vanje so vključene tudi vse tri 
biografije svetnikov in svetnic božjih (Veritijeva, Slomškova in Roga-
čeva), iz katerih je kdaj pa kdaj kakšna priljubljena mučenica doživela 
27 Ko se Bodanski in Evfemija v Mačehi sporazumevata o poroki, pride mimo 
pogreb. Evfemija se zgrozi, pa jo potolažijo: »Kaj ne veste, kako se menjavajo 
v življenju vesele prikazni z otožnimi?« (364). 
28 »Pa ona ni tista Genovefa, o kateri je povest in branje, da je zavrženo 
od lastnega moža košuta v gozdu s svojim mlekom živila itd., ampak ta Geno-
vefa je bila in ostala devica.« (Rogač, Življenje svetnikov in svetnic Božjih 1. del, 
str. 12, Celovec 1867). Genovefa je stara ljudska legenda, izvirajoča iz Francije 
(leta 1634 je izšla v predelavi patra Renéja de Carsiersa (1603—1662)), po-
leg Tila Eulenspiegla (Pavliha), Egiptovskega Jožefa in še nekaterih najpopu-
larnejša »ljudska knjiga«. Pri nas je v prejšnjem stoletju doživela kašne tri 
prevode in bila menda (nekatere letnice niso znane) več kot trinajstkrat natis-
njena, ne upoštevajoč Turkovih natisov po 1900. V Krištof Smidovi varianti smo 
jo pri nas spoznali preko Malavašičevega prevoda verjetno šele 1841. 
poseben natis, s ponatisi vred dvajset knjig. Priljubljenost drugih je bila 
neprimerno večja. У slovenščini jih je izšlo šest (njihov prototip je bila 
znamenita Genovefa), če pa upoštevamo njihove številne ponatise, so 
v devetnajstem stoletju doživele kar 22 izdaj (vsaka je bila povprečno 
še trikrat ponatisnjena). Tretji tip, dekliške zgledne povesti krištof-
šmidovskega tipa, predstavlja kakih devet naslovov, ki so doživeli pov-
prečno po dva natisa.29 
2.1.1 Če odmislimo manipulativno etološko funkcijo te literature, 
kakor je razvidna iz njenih poimenovanj, še bolj pa iz dolžine pridižnih 
odlomkov, ki tej funkciji služijo, ter se osredotočimo na pripovedno 
shemo, se nam vzbudijo nepričakovane asociacije na viteški roman. Zgodbe 
potekajo časovno v srednjem veku, njihove glavne osebe so grofice, voj-
vodinje, viteške žene, kraj dogajanja je grad, dvor, shema dogajanja pa 
je taka: Vitez mora na vojno. Njegovo vdano Penelopo zapeljuje doma 
nezvesti služabnik/oskrbnik. Ker se mu ona ne vda, jo (po pismu) zatoži 
možu, da mu je nezvesta. Ta jo (pismeno) naroči ubiti. Dobroti rabljev 
2" I. F. Veriti, Življenje svetnikov in svetnic Božjih, Ljubljana 1828/29; 
M. Slomšek, Djanje Svetnikov Božjih, Gradec 1853/54; 
Rogač—Torkar, Življenje svetnikov in svetnic Božjih, Celovec 1866—1874; 
Življenje sv. Marjete od Kortona, 1840; Sv Filumena, devica in mučenica, 
1945; K. D. Riedhofer, Sv. devica in dekla Cita, 1846; Podoba presvete device 
Marije 1855, 1874; Življenje sv. device Terezije, 1846; Wiseman. Fabiola a l i . . . , 
1867, 1895, 1907; A. Lesar, Perpetua a l i . . . SV 19, 1869, 1896, 1910; (Devica Orle-
anska, SV 23, 1871); Stolz, Križana usmiljenost ali življenje sv. Elizabete, 1882, 
1904, 1923; Sv. Marije Pariške mlada leta, 1885; Sv. Notburga, 1887, 1892; 
A.Kržič, Sv. Germana, 1889, 1897; A. Lukovič, Evfemija. Glas 1874 in še kaj. 
II. Ena Lepa lubesniva in brania vredna IIISTORIA od te po nedoushnu 
ven isgnane svete Grafnie GENOFEFE, Kranj (1800 ?), Celje (1818 ?), (Sv. gro-
finja) Genovefa. Povest . . . , 1841, 1847, 1857, 1874. 1875, 1879, 1891, 1896, 1901, 
1907 (10. Giontinijev natis, štiri izdaje pa niso datirane), 1923 (5. Turkov natis 
v prevodu S. Košutnika) ; 
Ita, togenburška grafinja, 1831; 
Janez Cigler, Življenje sv. Heine, brumne koroške grafine, 1839, 1892, 1911; 
Hirlanda, bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti in nedolžnosti (poslove-
njeno po K. Schmidu ali Weitzeneggerju ?), 1851, 1862, 1883. 1891, 1899, 1907; 
Zveličana Hildegarda, dvakrat po nedolžnem v smrt obsojena cesarica, 1854, 
1859, 1883, 1896, 1899, 1908; 
Kmetica in grofica Grizclda, lep izgled potrpežljivosti in ponižnosti vsem 
ženam, 1867, 1900, 1923. 
III. Nedolžnost preganjana in poveličana (tudi pod: Vezilo ali preganjana 
nedolžnost), 1832, 1834, 1880, 1895, 1923; 
Dobra hči Evstahija, izgled vsem pobožnim deklicam, 1840, 1892, 1895, 1911; 
Roza Jelodvorska, 1855, Cvetina Borograjska (1932. celo pod naslovom Lju-
bezen premore vse), 1872, (1882 ?). 1892, 1901, 1929; 
Elizabeta ali pregnanci v Sibiriji 1857, Elizabeta, hči sibirskega jetnika, 1907; 
Hčerina ljubezen, SV 14, 1866; 
J. Cigler, Kortonica, koroška deklica, 1866, 1893, 1901; 
(A.Kržič, Jerica Jugovic, mična zgodovinica . . . , 1879); 
(Darinka, mala Crnogorka, 1886, in druge povesti iz zbirke Učenke. . . ) . 
se ima zahvaliti, da jo (z otrokom) pustita v samoti, kjer živi dolga leta, 
dokler je slučajno ne najdejo. Mož jo skesan odpelje nazaj v grad. (Geno-
vefa, Ita, togenburška grofinja, Zveličana Hildegarda, dvakrat po ne-
dolžnem obsojena cesarica, Hirlanda, bretanjska vojvodinja.) Y Grizeldi 
je ženska zvestoba postavljena pred preizkušnje na drugačen način.30 
Y viteškem romanu je šlo za preizkušnjo moškega. Nakopal si jo je 
z (navidezno) nezvestobo, ko pa jo je uspešno opravil, se je lahko vrnil 
k svoji izbranki. Tu je preizkušnjam, ki so jih povzročile spletke, pod-
vržena vitezova žena. Srednjeveški viteški roman in ženskosvetniška 
zgodba, ki ima izvor v ljudski legendi, izpričujeta nekakšno zanimivo 
komplementarnost. Pozornosti je žanr vreden v primeri s slovensko 
žensko povestjo zaradi naslovne ženske osebe, ki je nosilka podobnih 
lastnosti, kot smo jih zagledali v predhodni analizi.31 
2.1.2 Na dekliškovzgojno povest kot možen izvor ženskega romana 
(seveda ne krištofšmidovskega tipa, kakršno edino poznamo pri nas) 
opozarjata Beaujeanova in Sichelschmidt.32 Kar je bilo v ženskosvetniški 
povesti zakonska zvestoba, je tu nedolžnost in poslušnost staršem. O de-
kliških krepostih ni nobenega dvoma. Pridižno sistematično so naštete 
poglavitne: ponižnost, sramežljivost in nedolžnost, do idealnosti pa pri-
pomorejo še lepota, pobožnost in prijaznost (Nedolžnost preganjana . . . , 
1880, 1—3). Etos dela in narave se kar nič ne ločita od meščanskega.33 
Zgodbena shema ni več jasno razvidna. Koza Jelodvorska se dogaja 
v viteških časih. Hči rešuje očeta viteza iz zapora, v katerega ga je iz 
maščevalnosti vrgel njegov nekdanji rival pri njeni mami. S plemeni-
tostjo, požrtvovalnostjo, ljubeznijo itd. ji to uspe. Poboljša svoje sovraž-
nike, za nagrado pa se poroči. (V pravem viteškem romanu in v klasični 
30 Ciglerjevo Življenje sv. Heme, ki bi kot izvirna povest te vrste lahko so-
dila sem, razen časa dogajanja (1. 983) in socialnega statusa oseb nima s formulo 
ženske svetniške povesti nič skupnega. To je zgodba o uporu rudarjev in o kru-
tem zatrtju upora. 
31 G. je »zgled pobožnosti, samotnega življenja, čistote, pridnosti, krotkoduš-
nosti in vsake ženske čednosti« (1897, 5). Ljubezenski odnosi so predstavljeni kot 
družinski, ob poroki jo starša priporočita možu: »Bodi ji — oče in mati.« (6) 
Tudi ravnotežna logika je razvita: »Bog znà bogatina hitro bolj ubozega, kakor 
največjega siromaka, in najbolj ubozega znâ zopet bogatina storiti.« (113); 
»Ce hoče Bog po kakem človeku veliko srečo narediti, mu veliko trpljenja 
pošlje.« (116). 
32 Marion Beaujean, Der Trivialroman in der zweiten Hälfte des 18. Jahr-
hunderts (Die Ursprünge des modernen Unterhaltungsromans), Bonn 1964; Gu-
stav Sichelschmidt, Liebe. Mord und Abenteuer (Eine Geschichte der deutschen 
Unterhaltungsliteratur), Hände § Spenersche Verlagsbuchhandlung, Berlin 1959. 
33 »V hiši je bilo zmiraj vse pometeno in pospravljeno, v kuhinji vsaka po-
soda čedna in na svojem kraji, povsod je bilo vse v redi in snažno. ( . . . ) Nič 
je ni njene dni bolj veselilo kot ravno vrt.« (1880, 2). V cvetlicah na vrtu (v 
naravi) se je namreč učila spoznavati Boga. 
pravljici vitez rešuje zaprto princesko!)34 V Nedolžnosti je hči pošte-
nega očeta po krivem obtožena kraje. Zaradi tega z očetom strašno 
trpita. Po očetovi smrti je spoznana za nedolžno in se za povračilo 
trpljenju lahko poroči. Lik preganjane nedolžne junakinje iz te povesti 
povezuje žensko svetniško in dekliško vzgojno povest. Manipulativnega 
pomena te literature ni težko zagledati skozi osnovni sporočili zgodb: 
ne prešuštvuj! za prvi tip in spoštuj očeta in mater! za drugi tip. Po 
besedilih je poleg vrste pregovorov in življenjskih resnic posejanih tudi 
ostalih osem božjih zapovedi. 
2.1.3 To, kar je bilo v teh povestih bralsko privlačnega, je teže 
imenovati. Uspešno izvedena etična izravnava (maščevanje ali celo vzpon 
na višjo družbeno stopničko kot akt povračila) se zdi zelo pomembna 
za njihovo popularnost. Precej je tudi simbolnih motivov, ki magnetično 
vlečejo preprostega bralca: jama, ki ugodi potrebi po zavetju, varnosti;35 
vrtiček (miniatura narave) nudi možnost obvladati svet okoli sebe; zapor 
daje bralcu, ki se z zaprtim identificira, priložnost fantazijskega in hre-
penenjskega izbruha;38 srečni konec je obet prihodnje sreče, možnosti 
uspeha . . . Ni mogoče spregledati velike mere mazohizma, saj se razen 
srečnega konca vse epizode iztečejo v junakinjino slabo. Zelja po 
preganjani nedolžni junakinji je odraz navad bralca, ki že stoletja živi 
v družbenih odnosih, temelječih na sili in prisili.37 Bralski užitki izvirajo 
iz ambivalentnih občutkov: po eni strani iz aristotelovskega sočutja 
(identifikacije), po drugi strani iz veselja, da se med junakom in bral-
cem lahko vzpostavi distança. Bralec tedaj ni fiktivni akter, ampak je 
v vlogi opazovalca, lahko celo v vlogi negativne osebe, ki preganja ne-
dolžno junakinjo. Izživlja se v smeri zavisti in privoščljivosti. Vesel je, 
34 Iz leta 1853 je znan Slomškov prevod povesti Blagomir puščavnik W . Bau-
bergerja, ki kopira shemo Roze Jelodvorske z razliko, da je glavni junak deček, 
sin, ki rešuje očeta. 
35 Na to gré, dasiravno vsa trudna in zdelana, s svojim otrokom v naročji 
v snegu in dežju dalje po strašni puščavi, ne vedoč kam. Ko je zopet čez skalo 
prilezla, zagleda zdolej med strmimi skalami majhno, vosko dolinico s travo. 
Doli je splezala. Y neki skali, ki je bila z gostimi hvojami obrašena, je zagledala 
pod čez njo visečimi vejami majhno luknjico, kakor vratica. Skozi to se je prišlo 
v votlino, ki je bila dosti prostorna, da bi v sili dve ali tri osebe v nji stanovale. 
Ne daleč od nje je vir, čist kakor kristal, iz skale izviral. ( . . . ) Genovefa je šla 
s svojim otrokom v votlino. Tukej je bila pred dežjem in vetrom varna. ( . . . ) 
Hvojeve veje, katere so vratica kakor černozeleno zagrinjalo zakrivale, so pri-
jetno tainoto po votlini delale in od košutnega hlepenja je bila tudi že votlina 
ljubo sogreta. Ko je Genovefa tako sedela, se ji je, ko bi trenil, lahko in dobro 
pri sercu storilo.« (Genovefa 1897, 32—36). 
38 Gert Ueding (1973, 130) navaja v zvezi s tem Freudovo misel, da srečni ne 
fantazira; skozi rešetke ječe je nebo videti veliko bolj modro, kot je v resnici. 
37 R. Schenda, Volk ohne Buch (Studien zur Sozialgeschichte der Populären 
Lesestoffe), 1770—1910, Klostermann, Frankfurt 1970. 
da kljub sočutju ni on tisti, ki trenutno tako zelo trpi, zadovoljen je, ker 
njegovo življenje le ni tako zelo nesrečno kot je junakinjino. Trpeči 
junaki ga pomirjajo v zavesti, da si je zlo v svetu že našlo dovolj 
objektov, s katerimi je nasitilo svojo lakoto, 1er da ima sam zdaj manj 
možnosti postati ena izmed žrtev nesrečne usode. Takemu bralcu je lite-
ratura alibi (primerjaj poglavje 1.5). 
(2.1.2.1) Kakšen je slovenski izvirni proizvod te vrste, Ciglerjeva 
Korionica, koroška deklica? Povest je dvodelna. Najprej govori o izprijeni 
hčeri Marjeti Kortoni iz Borovelj, ki popiva, se pretepa s fanti, vrže 
starše iz hiše in jih končno spravi v grob. Z Italijanom Garispolijerti 
dobi nezakonskega otroka, poroči pa se po njegovem odhodu s pijancem 
Antonom. Zapijeta kmetijo, gresta med Cigane. Ko vidita, da ju grešno 
življenje ne bo nikamor pripeljalo, dasta hčerko Kortonico v rejo Pri-
moževim, sama pa se odpravita na božjo pot na Sveto goro pri Gorici. 
Po poti opravljata dobra dela: rešita samomorilca, rešita na smrt bolnega 
in rešita star, plemenit zakonski par prometne nesreče s podivjanima 
konjema. Za nagrado sta v Benetkah sprejeta v udobno službo. Krištof-
šmidovskemu tipu dekliške vzgojne zgodbe ta del ni prav nič podoben. 
Drugi del je šele prava zgodba o trpeči in na koncil nagrajeni nedolž-
nosti: 
Kortonica služi pri Primoževih. Domači sin Jože se zaljubi vanjo, vendar 
oče ne dovoli poroke z njo. Hlapci jo sovražijo, ker je preveč pridna in ovadi 
vsako njihovo barabijo in lenobo. Ker je pametna (najboljša učenka v samo-
stanski šoli — spomin ima prav neverjeten), jo imajo za čarovnico. Kortonica 
gre od hiše. Služi v Gorici. Gospodinja jo strašno maltretira: »Zdaj popade razto-
gotena gospa železne kuhinjske klešče in vdari Kortonico z vso močjo po glavi, 
da je precej omedlela; kri jej je tekla iz glave.« (1865, 63), vendar se Kortonica 
ne vda: »Čeprav drva seka na meni, bodem potrpela.« (60). Po enem letu gre 
v Trst, od tam pa v Benetke. Vihar zanese ladjo v Kotor. Tum postane služkinja 
svojemu očetu Garispoliju, ki ga slučajno sreča. Oče jo v Benetkah omoži z Ludo-
vikom Fabijanijem, svojim oskrbnikom, in jima da eno hišo. Na poroko prideta 
tudi mati Kortona in Anton. 
Kakor že pri Življenju sv. Heme lahko ugotovimo, da je Ciglerjevo 
delo prežeto z nekakšnim za formulaično literaturo nenavadnim veriz-
moiii. Izvor tega verizma, ki se je označen kot izrazna in motivna grobost 
pojavljal kasneje tudi pri Antonu Kodru, tj. v slovenski literaturi dru-
gega ali tretjega ranga, je iskati v tradiciji ljudske (godčevske)38 pripo-
vedi. Na ravni drugačnih izraznih medijev bi ga lahko primerjali 
38 Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke (ali o meščanskih zučetkih slo-
venske pripovedne proze), MK, Ljubljana 1975, 72. 
s pridigarstvom kakšnega Janeza Svetokriškega ali s tistim delom cerk-
venega slikarstva, ki prikazuje naglavne grehe. Pomanjkanje olepšav 
godi misli, da gre tu za literaturo, o katere manipulativni moči in ho-
tenju bi se dalo dvomiti.39 
2.1.4 Sorodnost ženskosvetniške in dekliškovzgojne povesti z žen-
skim romanom je očitna na motivni ravni — v podobnem tipu glavne 
osebe. To je sirota/rejenka/zapiiščenka, ki se mora sama prebijati skozi 
življenje. Pri tem jo vodi moralni imperativ (zvestoba možu, ljubezen 
do staršev, etos dela: pridnost, vztrajnost, poštenost, čistost itd.). Konec 
je srečen, nagrada za takšno obnašanje je poroka ali vrnitev k možu. 
Ker so korenine te literature še v predmeščanski družbi, ni mogoče 
vztrajati pri trditvi, da je tip podrejene, domu zapisane ženske domena 
meščanske družbe in njene delitve sveta na posel in dom. Ženski roman 
je res meščanska literatura, vendar ni razložljiv izključno s sociološkimi 
kategorijami in izvedljiv iz ekonomije meščanske družine. Ce bi že 
hoteli v ženskem romanu poiskati kaj izrazito meščanskega, potem je to 
zamenljivost oseb v ljubezenskem trikotniku kot odraz zamenljivosti 
potrošniških produktov oz. redukcije predmeta na njegovo menjalno 
vrednost. Pa niti to v primeru P. Pajkove ne drži popolnoma. 
2.2 Sum o izvoru slovenske ženske povesti se je ustavil tudi ob 
jurčičeDskern romanu, ki je osrednji tip slovenskega romana prejšnjega 
stoletja. Mišljen ni reprezentativnejši zgodovinski roman, ampak ljube-
zenski roman s snovjo iz meščanske sodobnosti. Upošteval sem Jurči-
čeve Desetega brata, 1866, Cvet in sad, (1868) 1878, Doktorja Zobra, 1876, 
in Med dvema stoloma, 1876, Kodrova Y gorskem zakotju, Narodna 
biblioteka 4, 1883, 1905, 1911, in Zvezdano, Kres 1882, Kersnikov Na 
30 Ilustracija verizma je srečanje med Kortono, njenim pobeglim ljubimcem 
in njenim možem: »Antona so posadili poleg Carispolita, ki je bil ž njim že 
na Koroškem dobro znan. Kortona, ki je Garispolitu nasproti sedela, vpraša ga, 
ko je k besedi prišla: 'No Garispoli, ali me še kaj poznaš?' — 'Dobro te po-
znam, akoravno si se zlo postarala in spremenila.' — 'Pa veš, da sem jaz ravno 
tista Kortona?' — 'Mislim da.' — Zdaj mu Kortona pokaže sreberno svetinjico, 
ktero je dal Garispoli v Celovcu narediti za-njo, eno pa za Kortonico. Ze od 
daleč je spoznal svetinjico, ter se prepričal, da je res mati nevestina pričujoča. 
Zdaj reče Garispoli: 'Kortona! ne menimo se zdaj več o tem, drugikrat se bomo 
kaj več pogovorili.' 
Ne konca ne kraja ni bilo zdaj pogovorov. Pripovedoval je drug drugemu, 
kako se jim je vse medtem godilo, kar so se zadnjič videli. Milo je bilo slišati 
mnogo žalostnih in veselili reči.« (1865, 80). 
Zadnji stavek nima nič poučnega na sebi. Končuje se z dulce in ne z utile 
pripovedi: ljudje se pač radi pogovarjajo in poslušajo vesele in žalostne stvari. 
Čeprav sodi Ciglerjevo delo v vzgojno večerniško literaturo, mu je treba pri-
znati veliko mero demokratizma. 
Zerinjah, 1876, Tavčarjevega Ivana Slavlja, 1876 (in Stritarjevega Zorina, 
1870). Obdelal sem jih na enak način kot romane Pavline Pajkove in 
Luize Pesjakove. 
Glavna oseba ni nikoli ženska, tudi tam ne, kjer je naslovna (Zvez-
dana). Glavna oseba je mlad izobraženec ( = meščan) plebejskega rodu, 
ki hoče navzgor. Ni poudarjeno, da bi bil rejenec, najdenec ali sirota, 
zgodi pa se, da je njegova izvoljenka že povzdignjena rejenka (Slavelj, 
Zorin). Zelo pogosto se upovedene osebe naberejo v ljubezenski trikotnik. 
V treh četrtinah gre za srečen konec. Retrospektivna zgodba (ljubezenski 
trikotnik z nesrečnim izidom) je v tem romanu pravilo. Razmerje med 
spoloma je v korist moških; 2m + l ž je torej pogostnejša, v retrospek-
tivnih zgodbah celo obvezna formula. Starostnih problemov pri zaročen-
cih ni (nerodna, vendar neeksplicirana izjema je Deseti brat, prim. 
Levstikovo kritiko). Le v polovici primerov gre za matrimonialni dvig 
(on je na začetku reven, ona bogata), zlasti v kasnejših delih pa se ženi 
že obogateni slovenski izobraženec. Pravega socialnega prestopanja torej 
ni.40 Tudi o kakšnem moralnem imperativu (razen pri Stritarju, ki na 
veliko šari z motivom odpovedi), ni sledu. Pri prostoru dogajanja in pri 
socialnem zastopstvu oseb je opazna razlika: jurčičevski roman kombi-
nira grad z vasjo, kar pri Pajkovi ni navada. Ima manj mesta, več pa 
odhodov v tujino (v vojsko) — kar petkrat. Več je ironije, manj imenske 
eksotike. Močnejša je narodnokonstitutivna ideologija (v ženskem ro-
manu jo zastopa samo Beatin dnevnik).41 Najproduktivnejši romani tega 
tipa so bili Doktor Zober (vplival je na Kersnikov roman in na oba Ko-
drova), Zorin (vplival na Slavlja, Beatin dnevnik in Rejenko Andrejč-
kovega Jožeta) in Cvet in sad (podobna mu je Planinska idila P. Paj-
kove). 
Razlike med tipoma romana so posledica različne družbeno-
zgodovinske vloge njihovih avtorjev in glavnih oseb, ki so jih modelirali 
po svojem vzorcu. Glavna oseba jurčičevskega romana je mlad meščanski 
moški, od katerega ne pričakujemo podrejanja, zahteva pa se od njega 
40 M. Dalziel: revež se mora najprej povzpeti, če se hoče poročiti z bogato 
nevesto (137). S tezo o socialni nemobilnosti v slovenskem romanu 19. stoletja 
se strinja tudi ugotovitev Dimitrija Rupla (Družbene razmere in razmerja v Jur-
čičevem romanu Doktor Zober, predavanje na simpoziju o Jurčiču, Muljava, 
8. maja 1981): glavni junak prihaja kot geometer v svet, v katerem so družbena 
razmerja že na novo izmerjena; svoje mesto lahko zasede brez boja. Po letu 
1848 se zdi kljub graditeljski fazi slovenskega meščanstva tak položaj nor-
malen. 
41 Nemci so barbari, omika je doma samo v Franciji (139). In: 
»Est ce que vous plait l'alliance 
Entre la Carniole et la France?« (77). 
narodnokonstitutivna in narodnopotrjevalna aktivnost. Jurčičevski 
roman je izvirnejši (ima manj formulaične podzavestne simbolike), ven-
dar srečen konec, motiv bolezni in pogostnost ljubezenskega trikotnika 
upravičujejo primerjavo s trivialnim žanrom ženske povesti. Še najbližji 
se zdi slovenskemu ženskemu romanu Stritar. 
2.3 Ostane še tipanje v smeri Eugenie MarlUt. Obe naši avtorici sta 
bili obtoženi plagiata njenih del. To je prvi povod za primerjavo. Revija 
Gartenlaube, katere glavna sodelavka je bila, je bila tudi najpopularnejše 
berilo slovenskega meščanstva. To je drugo opravičilo. In tretje — termin 
ženski roman prihaja z nemškega področja in je definiran prav z ro-
mani E. Marlitt. 
2.3.1 Pisanje E. Marlitt se vključuje v vrsto romanov, ki segajo od 
Gellertovega (1715—1769) Das Leben der schwedischen Gräfin von 
G. (1747/48) preko Hedwig Courths-Mahler (1867—1950) do današnjega 
trafikarskega ljubezenskega romana, katerega pri nas predstavlja samo 
dr. roman. Kot neposrednega predhodnika omenjajo psihološki družinski 
in didaktični roman. Večina literarnih zgodovinarjev ne začenja te verige 
z Gellertom, ampak z romanom v pismih Sophie von La Roche (1731— 
1807), Die Geschichte der Fräuleins von Sternheim (1771).42 Kot vir 
bi bilo treba imenovati še angleški razsvetljenski sentimentalni roman 
z Jane Eyre (1842) Charlotte Brontë na čelu. Nemška literarna zgodovina 
tujih literarnih virov nič kaj rada ne omenja. Redka izjema je Kurt-Ingo 
Flessau, ki sledi koreninam La Rocheve preko Richardsona prav do 
pustolovsko-ljubezenskega romana Heliodorjevega tipa. 
2.3.2 Literarna usoda Eugenie John (Marlitt je psevdonim) (1825— 
1887) je bila močno povezana z razvojem v 19. stoletju najpopularnejše 
nemške družinske literarne revije Gartenlaube (1853—). Njen urednik 
je bil Ernst Keil. Tu se je leta 1866 pojavilo prvo daljše Marlittino delo 
(prvo daljše tudi v zgodovini revije), Goldelse. Časopis, ki je bil že pred 
njenim nastopom v ekspanziji (začel je s 5000 naročniki, 1855 — 35 000, 
I860 — 86 000, 1866 — 170 000), je že naslednje leto štel 210 000 naroč-
nikov, 1871 — 310100; domnevajo, da je leta 1876 imel že 5 milijonov 
bralcev. Šokantnost naklade vsiljuje primerjavo z našo Mohorjevo 
družbo, ki pa je računala na drugačnega sprejemnika. Po sprejemniku 
bi se Gartenlaube lahko primerjala z Janežičevim Besednikom (1869— 
42 Še druge, manj poznane avtorice so F. H. Unger, Jiilchen Grünthal, 1784; 
Therese Huber, Die Familie Seidorf, 1785; C. von Wobeser. Yallenrodt; K . W o l -
zogen, Agnes von Lilien, 1796; Marie Nathusius, Elisabeth, 1858 itd. (Sichel-
schmidt). 
1878), Pajkovo Zoro (1873—1878), Sketovim Kresom (1881—1886) in 
Domom in svetom (1888—), pri katerih pa o kakšnili presunljivih 
nakladah ni poročil. V časopisu so vladale tele ideje: meščanski etos 
dela, antinobilicizem, protifrancosko in protiklerikalno razpoloženje, 
vera v napredek. Vse to so tudi idejne konstante Marlittinega dela ter 
vsaj do 1870/71 odraz ta čas naprednega nemškega liberalizma. Antisemi-
tizem ne igra pri njej nobene vloge, narobe, Žide ima celo za pozitivne 
literarne osebe. Naprednost časopisa (v začetku je bil revolucionaren že 
velik poudarek na naravoslovju) je polagoma padala. Od protiplemiških 
izpadov je zdrknil najprej do boja proti anonimnemu konservativizmu, 
od tod pa k še splošnejšemu zgražanju nad socialno neopredeljeno člo-
veško zlobo. 
2.3.3 S svojim prvim romanom je Marlitt ustvarila pripovedno 
shemo, ki se je ni skušala znebiti v nobeni od svojih kasnejših po-
vesti.43 Glavna oseba je že iz vaške povesti poznana sirota ali rejenka 
pri bolj ali manj hudobnih ljudeh, v pokvarjeni družini, ki pa s svojim 
poštenim obnašanjem, pridnostjo, samozatajevanjem, skrivnim izobraže-
vanjem ipd. postane vredna, da jo pride iskat ljubljeni bogati moški. 
Pa pokaže svoje kvalitete tako, da se odpove pokvarjeni družbi, kateri 
pripada. Tako plemenita dejanja ne ostanejo brez pripovedovalkine 
nagrade: izkaže se, da je sirota v resnici bogata in plemenita, torej ni 
za poroko nobenih ovir več. 
Značajske poteze te Pepelke 19. stoletja poznamo že iz P. Pajkove. 
Druga podobnost je ljubezenski trikotnik: junakinja mora opraviti 
s spakljivo, pokvarjeno konkurentko (sestrično). Vedno je v ozadju tudi 
neka družinska skrivnost, ki se na koncu razreši. Konec je srečen. Za 
primer podobnosti bom zaporedno navedel povzetek dogajanja enega 
Marlittinega in enega slovenskega ženskega romana. 
Skrivnost stare gospe 
Trgovec Hellvvig vzame v rejo hčerko prijatelja Poljaka, ki mu je v rev-
ščini umrla žena, gledališka igralka. Iiellwigova žena Brigita s tem ni zado-
voljna, maltretira malo Fee (Felicito, 4 leta), še posebno, ko dobri, vendar šibki 
mož umre. Njen rednik postane sin Johannes, ki ni nič boljši od matere. Zato-
čišče pred nevšečnostmi najde Fee na podstrehi, pri odmaknjeni gospe Hellwi-
govi, trgovčevi sestri, ki jo je Brigita zaprla sem, ker naj bi se bila ta preveč 
nemoralno obnašala. Gospa se spozna na umetnost, in tu se Fee, ki je niso dali 
43 Die GeheimniUe der alten Mamsell, 1867; Das Haideprinzeßchen; Thürin-
ger Erzählungen 1869—; Die zweite Frau, 1873; Im Hause des Kommerzienra-
thes, 1876; Im Schilingshoff, 1879; Die Frau mit den Karfunkelsteinen, 1885; 
Das Eulenhaus (nedokončano). Ze za časa njenega življenja so ji povesti od 
petkrat do trinajstkrat ponatisnili po raznih družinskih časopisih. 
v šolo, vzgaja v izobraženo dekle. (Bralcu se že da slutiti, da Fee ni nizkega 
rodu.) Johannes medtem postane zdravnik, profesor, vrne se domov in se zaljubi 
v Fee, ona pa seveda vanj. Ob smrti stare gospe s podstrehe spozna Johannes 
grabežljivo in zlobno naravo svoje matere. Izkaže se, da Hellwigov denar ni bil 
pošteno pridobljen, zato vsem prizadetim povrnfe. S tem plemenitim dejanjem 
si do konca osvoji Felicitino srce. Izda mu, da je plemenitega rodu (njena mati 
je bila izobčena zaradi nedovoljenega razmerja) in da je njeno pravo ime 
Karolina. Poroka. 
Arabela 
Arabela (22) je sirota. Živi pri svojem stricu, Zidu Izidorju Karpelesu. 
Pripravljajo poroko z bratrancem Samuelom, ki ga ona ne ljubi, čeprav je boljši 
od drugih članov Karpelesove družine, zlasti od hudobne mame Rebeke in 
razvajenega sinčka Davida. Stalni prepiri in napetosti v družini. Stric jo hoče 
poročiti v družino zato, da bi njeno bogastvo, ki ga kot rednik upravlja (in ki ga 
je že več kot polovico porabil), ostalo doma in pomagalo njegovi propadajoči 
trgovini. Arabela odkrije na podstrehi noro žensko, ki jo po Karpelesovkinem 
naročilu na skrivnem oskrbuje vrtnarica. Opravilo na tihem prevzame Arabela 
in norici lajša težke ure. Ko Karpelesovka to odkrije, skrije norico v klet. Tudi 
tam jo Arabela najde. Ob smrti norice izve, da je to njena mati, ki je bila 
na skrivnem poročena s katolikom, po moževi smrti (padel je v dvoboju, ki ga je 
izzval Karpeles) pa zaprta na podstreho, kjer se ji je zmešalo. 
Položaj se zaplete tudi zato, ker se vanjo zaljubi nerodni, a dobri znanstve-
nik, profesor Walter Waldek (30), njihov podnujemnik, ki je v svoji znanstveni 
vnemi bolj podoben otroku kot pa možu. Ona mu zaradi dane besede ljubezni 
ne more vračati. Ljubosumni in strastni Samuel povabi Waldeka na dvoboj, 
vendar do njega zaradi razkritja noričine skrivnosti ne pride. Stari Karpeles 
se po ekonomskem krahu ubije. Da bi Arabela iz pisem, ki jih je Rebeka 
ugrabila norici, natančno zvedela svojo usodo, dii Karpelesovki še polovico 
tistega malo denarja, ki ji ga je ostalo po Karpelesu. Izkaže se, da je bila 
krščena, njo pa so Karpelesi vzgajali v židovskem duhu. Preseli se k Walterjevim 
staršem, medtem ko on študira v mestu. Ko v krščanskem nauku nadoknadi vse 
zamujeno, se on vrne in poročita se. 
2.3.4 Ker so podobnosti med avtoricama očitne, ni pa treba posebej 
poudarjati, katera je izvirnejša, je kljub težavam, izvirajočim iz ne 
dovolj natančnega poznavanja Marlittinega dela, moja naloga pokazati 
na razlike med njima. Najlaže so ugotovljive na manipulativni plati 
romana, v njegovi idejnosti. Marlitino delo je bilo vključeno v časopis, 
katerega nacionalnovzgojna prizadevanja niso bila skrita, ki mu je šlo 
za razcvet »mile nemške domovine«. V tem ji je podobna samo Luiza 
Pesjakova. Marlittini verski mlačnosti ali celo protiverskosti je slo-
venski katolicizem Pajkove nasproten (Judita, Arabela). Slovenski ženski 
roman nima protilrancoske ideje, Pesjakova je celo profrancosko usmer-
jena; nevarnejši so se Pajkovi zdeli iz različnih zgodovinskih razlogov 
Židje, saj je Arabela pravi »protijudovski kolportažni roman« (ZSS 111, 
201). Verjetno bi pomenljivih razlik pri pazljivejšem primerjanju našli 
še več. 
Slovenski ženski roman je nastal ob zgledovanju pri E. Marlitt. 
Spomin na ljudsko ženskosvetniško in dekliškovzgojno povest (>du bi ji!) 
avtorice ne prebirale v slovenščini aH nemščini, si ni mogoče predstav-
ljati) mu je pri tem pritrjeval. Deset let starejši jurčičevski roman mu 
je bil kontrastivni zgled, kako se roman v slovenščini sploh piše. 
3 Vprašanje o pomenu in vlogi neke literature za konkretno druž-
beno skupino v določenem zgodovinskem obdobju je vprašanje pragma-
tičnosti komunikacije.44 Literatura je vedno nekomu namenjena, ima 
določeno hotenje in (včasih hotenju ne ravno ustrezen) poseben učinek. 
Da bi videli, komu je bil slovenski ženski roman natančno namenjen, 
bi bilo treba še enkrat prekomentirati kulturno in politično zgodovino 
na Slovenskem v prejšnjem stoletju. To pa je za članek, ki hoče imeti 
središče v formalni in semantični analizi sheme pripovednih del, pre-
obširno. Ker si literatura želi družbene vplivnosti, lahko sklepamo, da 
večina avtorjev piše tudi izrecno za ljudi svojega razreda ali sloja. 
Iz biografije avtorjev (zlasti iiebohemskih, konforniističnih, kakršni sta 
naših dveh pripovednic)45 tako z malo tveganja najhitreje lahko skle-
pamo na družbeni značaj (razredno pripadnost in ideologijo) sprejem-
nika njihove literature. 
3.1 Luiza Pesjakova (1828—1898) sodi v isto generacijo kot E. Marlitt. Bila 
je najstarejša hči ljubljanskega odvetnika Blaža Crobatha in je v mladosti spo-
znala Prešerna, Korytka, Vraza. V Frohlichovem zavodu je bila deležna dekliške 
vzgoje, učila se je romanskih jezikov, Prešeren jo je začel učiti angleščine (ne 
slovenščine, čeprav je slovensko znala le za silo!). Po očetovi smrti 1.1848 se je 
poročila z bogatini podjetnikom (1816—1878). Posvetila se je družini in vzgoji 
svojih petih hčera. Šele v šestdesetih letih jim je poleg nemškega in francoskega 
učitelja dobila tudi slovenskega (prof. Antona Lesarja). Tedaj se je še sama 
začela učiti slovensko. Leta 1864 je bila v Novicah objavljena njena prva slo-
venska pesem. Postala je aktivna čitalniška dama. Napisala je libreto za Förster-
jevo opereto Gorenjski slavček (1870/72), prevajala v slovenščino nemške igre, 
v rokopisu ji je ostala izvirna tragedija Prešeren (1871). Pesmi in aforizme je 
objavljala v Novicah in SG. Pisala je tudi v Besednik in Zoro, najbolj vztrajno 
pa v Vrtec (1871—93). Od proze je poleg obravnavanih treba omeniti še povestice 
Očetova ljubezen (N 1864, 227), Dragotin (SG 1864) in Moja zvezdica (LMS 1871), 
Popotne spomine v LZ 1884 in avtobiografski odlomek Iz mojega detinstva (1886). 
44 Günter Wakiniann, Kommunikationsästhetik 1, UTB 525, W . Fink Verlag, 
München 1976. 
« BL. 
Literarni vzori so ji bili Stritar, Levstik in Cimperman. Njeno drugo, neraziskano 
delo je v nemščini. Pesmi je pisala že 1843/44, prevajala je slovenske pesnike v 
nemščino. 1885 je izdala pesniško zbirko Ins Kinderlierz, sodelovala pri mnogih 
nemških mladinskih in družinskih listih. Med drugim je napisala tudi povest 
Marie, ki se dogaja na Slovenskem. Tudi njena korespondenca je nemška. Dokler 
družina ni zašla v pomanjkanje, je veliko potovala. Vsa njena družina se je 
ponemčila, zadnja leta je živela v pozabijenosti. 
3.2 Pavlina Pajkova se je rodila v Paviji (Italija) 1. 1854, umrla pa v Ljub-
ljani 1901. leta. Otroštvo je preživela v Milanu in Trstu, kjer je bil njen oče 
sodnik. Njena mati je bila pred poroko dvorna dama pri burbonski vladarski 
družini, umrla pa je zelo zgodaj (1857. v Milanu). L. 1861 ji je umrl še oče. Njo 
in sestri je vzel pod streho stric Matej Doljak v Solkanu. Pogovorni jezik doma 
je bil vseskozi italijanski, tudi tista štiri leta v internatu pri uršulinkah v Go-
rici. Slovensko se je na skrivnem začela učiti šele pri šestnajstih. Vključila se je 
v solkansko čitalniško življenje. Prebirala je nemške in italijanske klusike in 
Slmkespearja, od Slovencev sta jo navduševala Prešeren in Stritar, mnogo pa 
si je dopisovala tudi s Cimpermanoin. 1876. se je poročila z ovdovelim Jankom 
Pajkom (1837—1899). Sorodniki njegove prve žene so ju spravili v ekonomske 
težave. Nekaj časa sta bila zaradi njegove službe ločena, potem pa mu je za 
20 let sledila v tujino (Gradec, Brno, Dunaj). Pisati je začela 1873. — Leveč 
ji je objavil lirično prozo Prva ljubezen v listu Soča, 1. 1874 ji je Pajk v Zori 
tiskal prve pesmi, zbrane jih je izdala v Mariboru 1878. Pisala je še aforizme 
in priložnostne spise. V rokopisu sta ostala roman Ločeni srci, ki sta ga zavrnila 
SM in LZ ter Usodna idila, ki je ni maral sprejeti DiS. SM ji je odklonila še 
Arabelo in Slučaje usode. Tudi z drugimi časopisi se ni dobro razumela, od 
urednikov ji je bil še nujbolj povšeči Lampe. V ostri polemiki, ki so jo sprožili 
novostrujarji z Govekarjem na čelu leta 1896/97, pa se je na njeno stran postavil 
tudi Stritar: »Če vas imenujejo slovensko Marlitt, ni se Vam treba sramovati 
tega priimka.« (Slovenski list 1897/75). 
3.3 Y marsičem sta si življenji obeh slovstvenih dam podobni. Vzgo-
jeni sta bili v neslovenskem kulturnem in jezikovnem meščanskem okolju 
in se šele kasneje naučili slovenščine. Obe sta bili torej nekakšni nacio-
nalni transgresistki ali povratnici, v mladih letih pod močnim vplivom 
tujih literatur, v glavnem nemške. Obe kmalu siroti. Njuni materi sta 
imeli, podobno kot Marlitt sama v mladosti, zveze z življenjem na 
dvoru. Vse tri so razvrednotili naturalisti, Nemka in Luiza pišeta šele v 
letih. Reprezentativna slovenska pripovedna proza 19. stoletja je me-
ščanskega značaja, večinski socialni status njenih avtorjev je že od vsega 
začetka meščanski. Različen pa je njihov socialni izvor — meščanski 
pri obeh ženskah in kmečki pri moških predstavnikih. Gospodarski 
položaj moških ustvarjalcev še ni bil utrjen. Njihovo pisanje zato ne 
izvira iz nekakšnega prestiža, ampak iz določenega programa, oz. za 
določen program — tj. program nacionalne akumulacije kapitala in 
nacionalnega osveščanja, ki naj bi bilo akumulaciji podlaga. Ženska pri-
povedna proza se zdi bolj namenjena zabavi, moška bolj zavezana poli-
tičnim ciljem. Z vzgojo v različnem kulturnem okolju se dâ razložiti 
večja navezanost moških ustvarjalcev domači pripovedni tradiciji, v 
glavnem ustni (Jurčič, Spomini na deda; godčevstvo pri Jenku) in avto-
ricam očitano »odtrganost od ljudskega življenja«.40 
Slovenski meščan, ki mu je bila literatura namenjena, je bil dvoje-
zičen. Veliko, najbrž večino svojih komunikacijskih potreb je zadovo-
ljeval v nemščini.47 Od tod izvira funkcijskozvrstna okrnjenost slovenske 
meščanske literature. V slovenščini so se (če izvzamemo literaturo za 
nižje sloje), najpogosteje pojavljali samo najnujnejši, najbolj nacionalno-
konstitutivni žanri. Glavni predstavnik je bil poleg poezije in tragedije 
zgodovinski roman. Kazal je na daljni izvor, kontinuiteto in nekdanjo 
slavo Slovencev (Slovanov) ter tako vzgajal v nacionalnem patriotizmu. 
Vse drugo (salonski, družinski, pustolovski roman itd.) se je v sloven-
ščini pojavljalo samo obrobno ali pa je bilo poslovenjeno za nižje sloje. 
Pesjakova in Pajkova sta v tem pogledu pzp. izjemi. 
Dvojezičnost je vzrok, zakaj avtorici nista primerljivi z Marlitt 
po nakladah in številu izdaj. Gartenlaube si je v nemškem prostoru (tudi 
pri nas) ustvarila literarni monopol, ki ga nekakšne 'slovenske adapta-
cije' njenih literarnih oblik niso mogle ogroziti. Dvojezičnemu bralcu 
delo naših avtoric ni moglo pomeniti kaj bistveno novega. Drugi vzrok 
za neprimerljivost naklad je pa maloštevilnost meščanstva, ki mu je bila 
slovenščina drugi jezik. Delo Pajkove in Pesjakove sodi v tisto zvrst 
literature, ki bi jo morali obravnavati, če bi dosegla širše bralstvo, pod 
naslovom zabavnih popularnih romanov. Tako pa so samo zanimiv 
kulturnozgodovinski dokument. 
46 Tudi odpor literarne kritike in literarne zgodovine ima delen vzrok v so-
cialni zavidljivosti njunih predstavnikov, ki so bili večinoma kmečkega porekla. 
47 »Splošna duševna hrana tedanjega izobraženega občinstva je očitno bil 
nemški list Gartenlaube.« (Stanko Janež, Fran Leveč, Partizanska knjiga, Ljub-
ljana 1980, str. 73). Zanimiva potrditev je tudi to, da Sket leta 1883 ni hotel spre-
jeti nekega prevoda L. Pesjakove iz nemščine z argumentom, da bralci te stvari 
lahko preberejo v izvirniku (Slovenski pesniki in pisatelji 14, Starejše slovenske 
pesnice in pisateljice, prir. F.Erjavec in P. Flerè, Ljubljana 1926, str. 74). 
L I T E R A T U R A O L J U B E Z E N S K E M R O M A N U 
Harmes Amschl, Der Liebesroman — ein Born der Freude; v Schmutz & Schund 
im Unterricht, Melzer Verlag, Darmstadt 1973. 
R. K. Angress, Sklavenmoral und Infantilismus in Frauen- und Familienroman; 
v J. llermand, G. Grimm, Trivialität und Popularität, Athenäum, Frankfurt 
1974, str. 121 — 141. 
Dorothee Bayer, Der triviale Familien- und Liebesroman im 20. Jahrhundert, 
Tübinger Vereinigung für Volkskunde, 1963. 
John G. Camelti, Adoentur, Mystery and Romance (Formula Stories as Art 
and Popular Culture), The University of Chicago Press, 1976. 
Margaret Dalziel, Popular Fiction 100 Years Ago (An Unexplored Tract of Lite-
rary History), Cohen & West, London 1957. 
Kurt-Ingo Flessau, Der moralische Roman (Studien zu Gesellschaftskritischen 
Trivialliteratur der Goethezeit), Bühlau Verlag, Köln/Graz 1968. 
Michael Kienzle, Der Erfolgsroman (Zur Kritik seiner poetischen Ökonomie bei 
Gustav Freytag und Eugenie Marlitt), Metzler Verlag, Stuttgart 1975. 
Watter Kitty, Deutscher Kitsch (Ein Versuch mit Beispielen), Vandenhoeck, Göt-
tingen 1961. 
Albert Klein, Die Krise des Unterhaltungsromans im 19. Jahrhundert (Ein Bei-
trag zur Theorie und Geschichte der ästhetisch geringwertigen Literatur), 
Bonn 1969. 
Klaus Kocks/Klaus Lange, Literarische Destruktion und Konstruktion von Ideo-
logie (»Love Story« und trivialer Liebesroman); v Jochen Schulte-Sasse, Lite-
rarischer Kitsch (Texte zu seiner Theorie, Geschichte und Einzelinterpreta-
tion), D T V , Max Niemeyer, Tübingen 1979. 
Jürgen Link, Von Kabale und Liebe zur Love Story (Zur Evolutionsgesetzlich-
keit eines bürgerlichen Geschichtentyps); v Schulte-Sasse, Literarischer 
Kitsch. 
Helmut Melzer, Trivialliteratur I (Analysen zur Sprache und Literatur), Olden-
burg Verlag, München 1974. 
Michael Mercier, Le roman féminin, Litératures modernes 11, 1976. 
Abraham Moles, Le kitsch (L'art du bonheur), Paris 1971; v nemščini Psychologie 
des Kitsches, Carl Hanser Verlag, München 1972; v srbohrvaščini Kič (Umet-
nost sreče), Niš 1973. 
Georg L. Mosse, W a s die Deutschen wirklich lasen; v GrimmJHermand, Triviali-
tät and Popularität. 
Peter Nusser, Massenpresse, Anzeigenwerbung, Heftromane, Metzler Verlag, 
Stuttgart 1976. 
Walter Nutz, Der Trivialroman, seine Formen und seine Hersteller (Ein Beitrag 
zur Literatursoziologie), Westdeutschen Verlag, Köln/Opladen 1962. 
Walter Nutz, Konformliteratur für die Frau; v Gerhard Schmidt-Henkel, Tri-
vialliteratur, Berlin 1964. 
Gert Richter, Kitsch-Lexicon von A biz Z, Bertelsmann Lexikon-Verlag, Güters-
l o h 1970. 
Hazel E. Rosenstrauch, Zum Beispiel die Gartenlaube; v Annemarie Ruck-
täschel/Hans Dieter Zimmermann, Trivialliteratur, U T B 637, Wilhelm Fink 
Verlag, München 1976. 
Franziska Ruloff-Häny. Liebe und Geld (Der moderne Trivialroman und seine 
Struktur), Artemis Verlag, Zürich/München 1976. 
Jochen Schulte-Sasse, Spremna beseda к Eugenie Marlitt, Im Hause des Kom-
merzienrathes, München 1977. 
Franz Stadler, Der Heftroman (Formen und Inhalte, Geschichte. Produktion 
und Massenwirksamkeit, dargestelt am Beispiel des Bastei-Verlags), Univer-
sität Salzburg, 1978. 
Gabriele Strecker, Frauenträume, Frauentränen (Über den deutschen Frauen-
roman), 1969. 
Christine Touaillon, Der deutschen Frauenroman des 18. Jahrhundert, Leipzig 
1919. 
Gert Ueding, Glanzvolles Elend (Versuch über Kitsch und Kolportage), Edition 
Suhrkamp, 1973. 
Gert Ueding, Tendenzen der modernen Trivialliteratur; v Jost Hermand, Litera-
tur nach 1945 II., Wiesbaden 1979. 
Günter Waldmann, Literatur zur Unterhaltung 1 (Unterrichtsmodelle zur Ana-
lyse und Eigenproduktion von Trivialliteratur), Rowohlt, 1980, str. 237—320. 
Günter Waldmann, Theorie und Didaktik der Trivialliteratur, Wilhelm Fink 
Verlag, München 1973. 
Sylvia Wallinger, Zur Funktion der Ökonomie im trivialen Frauenroman der 
Gegenwart, Wien 1974 (disertacija). 
Armin Volkmar Wernsing/Wolf Wucherpfennig, Die »Groschenhefte«: Indivi-
dualität als Ware, Athenaion, Wiesbaden 1976. 
Gertrud Willenborg, Adel und Autorität; v G. Schmidt-Henkel, Trivialliteratur. 
Friedrich Winterscheidt, Deutsche Unterhaltungsliteratur der Jahre 1850—1860 
(Die geistesgeschichtlichen Grundlagen der unterhaltenden Literatur an der 
Schwelle des Industriezeitalters), II. Bouvier und Co. Verlag, Bonn 1970. 
Hans Dieter Zimmermann, Schema-Literatur (Ästhetische Norm und literarisches 
System), Verlag W . Kohlhainmer, Stuttgart/Berlin/Köln/Mainz 1979. 
ZUSAMMENFASSUNG 
Der Frauenroman wird gewöhnlich unter dem Thema Kitsch abgehandelt, 
was bedeutet, daß es um Literatur geht, der es nicht gelungen ist, ihren künst-
lerischen Anspruch einzulösen, jedoch hat er es (vielleicht eben deshalb) zu 
großer Popularität gebracht. Der Terminus Frauenroman wird nicht als Syno-
nym für Liebesroman gebraucht (wie ihn die deutsche Literaturwissenschaft 
gleichsetzt) auch nicht als Roman, der von Frauen geschrieben wurde (wie ihn 
die Franzosen verstehen). Frauenroman ist jener Typ Liebesroman, in dem die 
Hauptgestalt eine Frau ist. Weitere wichtige Charakterzüge, die das bekannte 
Schema des Frauenromans bilden (die durch eine Formanalyse an fünfzehn 
Werken von Pavlina Pajk (1854—1901) und an einem Roman von Luiza Pesjak 
(1828—1898) entdeckt wurden), sind folgende: die Gestalt der Heldin, an 
Aschenputtel gemahnend, die moralische Maxime, der die Heldin bedingungslos 
folgt, das Dreiecksverhältnis, in das sie verstrickt ist, das glückliche Ende und 
Krankheit als das häufigste Motivationsmittel. Diese Charakteristika haben eine 
Doppelfunktion. Auf der einen Seite kommen sie den (auch unterschwelligen) 
Wünschen und Bedürfnissen der kleinbürgerlichen Leser entgegen — dem 
Wunsch nach sozialem Aufstieg, dem Wunsch, dem Druck der Libido nach-
zugeben (dem Wunsch nach Inzest, Vergewaltigung u.a.m.). Der Frauenroman 
versucht gleichzeitig diese Schuldgefühle weckenden Wünsche zu unterdrücken. 
Er projiziert sie in die Gestalt negativer Personen (ähnlich wie es B. Bettelheim 
an Märchen nachgewiesen hat). Der Frauenroman ist in der bürgerlichen Gesell-
schaft das Funktionsäquivalent eines gewissen Märchentyps, des Märchens vom 
Aschenputtel. — Auf der anderen Seite hat diese Literatur eine stark manipula-
tive Funktion. Sie will das Modell abgeben für sozial untergeordnetes, nicht-
emanzipiertes Verhalten von Frauen. Die Geschichte entsagender Heldinnen, 
die am Ende das doch erreichen, dem sie entsagt haben, will der Leserin als 
Vorbild dienen, der Interpretation aber als Muster für das Wirken von Tabus 
und Alibis auf dem Gebiet der sozialen Kräfte. 
Für den slovenischen Frauenroman gibt es drei Quellen. Eine entsprechende 
Frauengestalt zeigt sich bereits in der vorbürgerlichen Literatur, in den Volks-
erzählungen zur Frauen- und Mädchenbildung (Genoveva, Schmidts Rosa von 
Tannenburg und Blumenkörbchen, von den originalen aber J.Ciglers Kortonica, 
ein kärntner Mädchen, 1866). Der zehn Jahre ältere Liebesroman von Jurčič 
hat in manchem eine ähnliche Struktur. Unterschiede rühren aus der Gestalt des 
Haupthelden, der ein Mann ist und dessen gesellschaftspolitische Rolle anders 
ist als die der Frauen. Die entscheidenste Quelle scheint der Roman von Marlitt 
zu sein (1825—1887), der populären Mitarbeiterin der deutschen Illustrierten 
Die Gartenlaube, obwohl auch hier spürbare interessante Unterschiede gibt. 
Der Empfänger des slovenischen Frauenromans war zweisprachig. Die Lese-
genüsse, geboten von der Pesjak und der Pajk, wurden erfolgreich vervoll-
ständigt durch die bereits zugängliche deutsche gleichartige Literatur. Deshalb 
gibt es keine Kunde über irgendeine besondere Popularität des slovenischen 
Frauenromans.