Pri lurški kapelici.
Tam ob robu divnega Stola, odkoder se odpira pre-krasen razgled po celi Gorenjski, in v čigar podnožju leži prekrasno blejsko jezero, tam stoji krasna kapelica lurške
Matere božje. Ni ga dne, ni ga večera, da ne bi Marija imela tam obiskovalcev. Kakor otroci okrog matere, tako se zbira tam naše dobro ljudstvo pri Mariji.
Ob nedeljah popoldne pridejo vaška dekleta, pa je kar naenkrat vse živo pri kapelici. Po vsej okolici od-mevajo milodoneči glasovi gotovo že povsod udomačene lurške pesmi:
Zvonovi zvonijo, premilo pojo, slavijo preblaženo lurško Gospo.
111-
Kako lepi so za človeka taki trenutki, ki jih preživi ob Marijinih nogah! Pri Materi je, zato je vesel, zato prepeva, zato mu pesmi res vro iz srca. Pa tudi k srcu gredo. V otožno pesem zavije svojo žalost, v radostni pesmi odkriva Mariji svoje veselje, kratko: kar ima v srcu, to gre iz srca, žalost in veselje. Pa ne bi? Saj je Marija tolažnica žalostnih, pa je tudi začetek našega veselja.
Tolažnica žalostnih!
Zato prihaja k njej Pretnarjeva Lenica s svojo starejšo sestro Anico. Le poglejte jo, kako kleči in moli. Zakaj? No, vem da ste že uganili: ata ima v vojski in pa še dva brata. Lenica prihaja dan za dnevom, vedno z istim na-menoin, vedno z isto prošnjo: 0 Marija, vrni mi ata, vrni mi brata!
Eno leto je že minilo, odkar ni ata, še več kot eno leto, odkar sta šla brata z doma. Živi so še vsi trije, vsi trije večkrat pišejo. Tudi Lenica jim piše. Naj vam po-kažem eno pisemce:
Ljubi ata!
Dolgo Vas že ni.   Kako Vas že težko pričakujemo!
Mama vsak dan jokajo. Jaz grem pa vsak dan k Mari-
jini kapelici, pa molim za Vas in za oba brata. Včasih
gre tudi Anica z menoj. Ata, Marija Vas bo varovala.
Z Bogom, ata!
Vaša Lenica.
Marija, ali ne boš uslišala take zaupne prošnje svo-jega otroka? Srce mi pravi, da jo boš; saj si najboljša Mati svojih otrok.
Prišel bo pa dan — že naprej se ga veselimo — ko se povrnejo iz vročih bojev ata in oba brata, in takrat bo hitela Lenica z njimi k Marijini kapelici, hitela z radostjo na obrazu, hitela k Mariji, ki je in bo začetek našega veselja.
Ali... ali....'   Povsod pa ne bo tako.  Ata ne bo, pa
bratov ne.   Kje so?   Zakaj jih ni?-------V tuji zemlji so
težko zaspali, kdo ve, kje počivajo! Kaj pa tam? Tudi od tam, iz tistih žalostnih hiš, kamor se ne bodo vrnili vaši dragi, pohitite k Mariji pa molite za svoje. Kakor nekdaj   ubogi  Bernardki v  Lurdu, podobno  bo  govorila
112
Mati tudi vam: -Ata so srečni, bratje so srečni, ne tukaj, ampak v nebeuh. Otročiči moji, potrpite še malo, saj pride kmalu čas, ko jih bodete zagledali v kraju, kjer je začetek neskončnega in neminljivega veselja.
J. E. Bogomil