Slovenska vadnica
za
nemške osnovne šole. Zvezek 3.
\
Sestavil
Josip Novak.
. /
Odobril prosvetni oddelek za Slovenijo z odlokom z dne 3. novembra 1924, št. 19.314.
Cena broš. knjigi 30 Din. „ vezani „ 32 „
V Ljubljani 1924.
V kr. zalogi šolskih knjig in učil.
51825
Šolske knjige, izdane v kr. zalogi šolskih knjig in učil v Ljubljani, se ne smejo prodajati za višjo nego na čelni strani označeno ceno.
Pridržujejo se vse pravice.
Tiskala „Ljudska tiskarna" v Mariboru.
I. Jesen.
1. Jesen.
kamorkoli se ozreš, vidiš njeno sled.
Povrnila se jesen je v deželo spet;
Cvela hruška, jablana nam je na pomlad, a sedaj že kaže nam svoj obilni sad.
Shrambe vse napolnjene so s pšeničico, dosti je za kruhek bo in potičico.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Koliko kitic ima ta pesem? — Koliko vrstic ima vsaka kitica? — Kaj je jesen?
—	Katere letne čase še poznaš? — Kaj je jablana? — Katera sadna drevesa še poznaš? — Kaj je pšenica? — Kaj je žito?
—	Kaj je kruh? — Kaj je še jed?
2.	naloga: Tvori po zgledu: pšenica — pšeničica manjšalne besede iz nastopnih samostalnikov: ovca, potica, ptica, sinica, roka, knjiga (-žica), noga.
3.	naloga: Tvori po zgledu: kruh — kruhek manjšalne besede iz nastopnih samostalnikov: ded, koš, nož, sin, hleb (-ček), zvon, metulj, klobuk, potok, stric, slavec, škr-janec, kos (šček), kožuh, lenuh.
4.	naloga: Tvori iz besed v oklepaju primerne manjšalne besede: Visoko v zraku žvrgoli (škrjanec), v gaju pa prepeva (slavec) svojo milo pesemco. Pridne (čebela) nanašajo (ded) sladko strd. Pisani (metulj) se izpreletavajo po cveticah. Otrok -sklepa (roka) in pošilja goreče (molitev) k Bogu. Po (steza) prihaja (mama), v roki nese mašno (knjiga). Ob naši (hiša) teče bister (potok). Daj (sin) ubogega dninarja (kos) (kruh). (Solza) nedolžnega otroka je podobna rosni (kaplja). (Ovca)
imajo tople (kožuh). Naše ljube (ptica) imajo drobne (noga).. Dobri (stric) mi je kupil nov (klobuk). Majhnemu lenuhu pravimo (lenuh).
5. naloga: Spregaj: Kamorkoli se ozrem„ vidim sled jeseni.
Jesen se je povrnila.
Pomni: Soglasnik r ima v nekaterih besedah veljavo-samoglasnika.
6.	naloga: Uporabi nastopne besede v stavkih: črnilo, črv, grm, krt, prt, srce, vrč, vrv, zrcalo, zrno.
7.	naloga: Postavi namesto črtic primerne besede s sa-moglasniškim r-om: Poleg hiše je lep —. Ob vodi rasto —. Kmet seje — in pšenico. — vse pokosi. Kamen je —. Na roki imam pet —. Ženjice rabijo —. Za zimo pripravljamo —. Led je —. Trup ima —, trebuh in —. Iz — se pretaka kri po vsem. telesu. Kri je —.
Sklanjatev samostalnikov moškega spola.
(Ponovilo).
1.	naloga: Odgovori s samostalnikoma: deček, mladenič v ednini, dvojini in množini: Kdo je mlad? Koga se usmili mož? Komu je kupil mož novo obleko? Koga hvalijo ljudje? O kom govorimo sedaj? S kom greš proti šoli?
2.	naloga: Odgovori s samostalnikoma: lešnik, kostanj v ednini, dvojini in množini: Kaj je sad? Česa se veseli otrok? Čemu se smeje dete? Kaj ima deklica? V čem je črv? S čim se igra deček?
3.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik kruh v primernih sklonih': Naduha spravi človeka od —. S trebuhom za Otrok se smeje belemu —. — mu dam, pameti mu ne morem. Potrjen — in izkušen svet nikoli ne škodujeta. Ali ni noža pri —? Berača s — od hiše spraviš. Kdor je h — rojen, nikdar ne doseže hleba. Čigar prejo predla, tega — jedla. Noben — ni tako oster, da bi ne bil lakoti mojster. Kdor zgodaj vstaja, mu — ostaja. Preveč še s — ni dobro.
2. Peška.
Mati je kupila sliv in jih je hotela dati otrokom po kosilu za priboljšek. Ležale so na krožniku. Milček ni še ni-
koli jedel sliv, zato je prežal neprenehoma nanje. Ves čas je hodil okrog njih kakor mačka okrog vrele kaše. Ker ni nikogar v sobi, se ne more več premagati: popade slivo in jo poje.
Pred kosilom prešteje mati slive in zapazi, da ene ni. Gre in pove to očetu.
Pri kosilu vpraša oče: »No, otroci, ali ni eden od vas pojedel slive?«
Vsi odgovore: »Ne!«
Nato reče oče: »Naj jo je pojedel kdorsibodi, lepo sicer ni, ampak huje je, ker so v slivah peške. In če kdo ne zna jesti sliv in pogoltne peško, lahko čez en dan umre. In ravno tega se bojim.«
Milček pobledi in reče: »Ne, jaz sem vrgel peško skozi okno.«
Vsi se zasmejejo. Milček se pa začne jokati.
Reklo: Hodi okrog sliv, kakor mačka okrog vrele kaše = rad bi imel slivo, pa ne ve, kako bi jo dobil.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj je kupila mati? — Kam je položila slive? — Kje so ležale slive? — Česa Milček še ni nikoli jedel? — Kdaj je preštela mati slive? — Kdaj je hotela dati otrokom slive? — Komu pove mati, da ni ene slive? — Kje so peške? — Iz česa moramo vzeti peške? — Kdo je snedel slivo? — Koga je bilo sram?
2.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik krožnik v primernih sklonih: Slive so ležale na —. Deni juho na —! Milček je vzel slivo s —.S — se ne smemo igrati. — je kuhinjska posoda. Nerodna dekla je ubila —. Mati je kupila tri nove —. Poleg — so noži in vilice. Pred — stoji čaša. Postavi skledo pred —!
3.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik nož v primernih sklonih: — je jedilno orodje. Kruh in meso režemo z —. Ne daj otroku —! Za rezanje rabimo —. Pri — so tudi vilice. Na mizi leži pet —. Nož je — podoben. Brusač brusi —. Ne igraj se z —! Nabrušen — rad reže.
4.	naloga: Spregaj: Nisem še nikoli jedel sliv. Jaz sem vrgel peško skozi okno.
Samostalniki z naglašenim ú ali á v edninskem rodilniku.
Sliva je sad. Slabo drevo ne rodi dobrega s a d ú. Slaba drevesa rodé slabe sadove.
Ne žalimo Bo gá! Stari Slovani so častili dobre in slabe bogove.
Pomni: Nekateri enozložni samostalniki moškega spola imajo v edninskem rodilniku n a g 1 a š e 11 ú ali á. Ti samostalniki dobivajo v dvojini in množini večinoma prirastek
—	o v—.
1.	naloga: Postavi nastopne samostalnike v 2. sklon ednine: a) grad, sin, tat, glas, rob, plot, rod, most, stan, dar; b) dolg, duh, les, rog, svet, voz.
2.	naloga: Postavi samostalnike 1. naloge v 1. sklon množine!
3.	naloga: Postavi samostalnike v oklepajih v primeren sklon: Po hribih stojé stari (grad). Tiha voda (most) podira. Ne sramuj se svojega (stan)! Ob praznikih zvonijo z vsemi (zvon). Pridna (sin) pomagata očetu. Vrana nima prijetnega (glas). Miza ima štiri (rob). (Plot) so navadno leseni. Ali še niso dobili (tat) ? Predniki našega kralja so bili kmetiškega (rod). Veliki (dolg) uničijo tudi pridnega kmeta. Marsikatera ladja je že izginila v morskih (val). Pametni ljudje ne verujejo v (strah). (Vrh) Alp so tudi poleti pokriti s snegom. Na splavih prevozijo obilo (les). V mesto je pet ur (hod). Črez noč je padlo obilo (sneg).
3. Orehova lupina.
Lizika zagleda na vrtu oreh, ki je imel še zeleno lupino. Ker misli, da je jabolko, ga zagrizne, a takoj zavpije: »Uj, kako je to grenko!« To rekši, vrže oreh stran.
Njen brat Markec pa je bil že pametnejši. Pobere oreh in reče: »Grenko lupino lepo odlupim. Oreh razkoljem in potem pridem do sladkega jedrca, ki je skrito v njej. Izvrstno mi pojde v slast.«
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kako je bilo otrokoma ime? — Kaj je bila Lizika? — Kaj je bil Markec?
—	Kaj je našla Lizika? — Kakšna je bila lupina (po barvi)? — po okusu? — Kaj je Markec odlupil? — razklal? — pojedel?
—	Kakšno je bilo jedrce?
2.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnike: brat, oreh, vrt v primernih sklonih: Deklica je prišla na —. Na
—	je ležal —. Deklica še ni poznala —. Pobrala je — in ga zagriznila. Okoli — je bila grenka lupina. Deklici se je približal —. Sestra je vrgla — pred —. — je bil pa — zelo všeč. V
—	je bilo sladko jedrce. — je šel vesel z —.
3.	naloga: Postavi stavke 2. naloge a) v sedanji čas, b) v prihodnji čas!
4.	naloga: Tvori po zgledu: oreh — orehov izpeljane pridevnike iz nastopnih samostalnikov: brat, kmet, ded, sin, sosed, oče, župan, hrast, lipa, bukev, smreka, Vid, Anton.
5.	naloga: Tvori iz samostalnikov v oklepajih primerne pridevnike: (Ded) čebele rojijo. Deček je razklal (oreh) lupino. (Sosed) posestvo je veliko. Na (Vid) dan se spominjamo padlih srbskih junakov. (Kmet) živina je lepo rejena. Iz (lipa) lesa izrezujejo podobe. Nedelja je (gospod) dan. (Škof) palica je srebrna. (Bolnik) bolečine so velike. (Stvarnik) volja naj se zgodi. (Bukev) drva so najboljša.
6.	naloga: Spregaj: Zagledam oreh in ga poberem. Oreh sem zagriznil in sem ga vrgel stran. Oreh bom razklal in bom pojedel jedrce.
Sklanjatev samostalnika »otrok«.
Pomni: Samostalnik otrok sklanjamo v množini ta-
Naloga: Postavi namesto črtic samostalnik o t r o k v primeren sklon množine: Oče ima več —. Vsi njegovi — so prav dobro vzgojeni. O teh — se ne sliši nikdar nič slabega. Ljudje hvalijo te pridne —. Oče napravi zato svojim — večkrat kako veselje. Pogosto vzame svoje — s seboj na izprehod. Šeta se s svojimi — po polju in po gozdu. — je v gozdu zelo všeč. Oče sedi med svojimi — in jim pripoveduje o gozdnih živalih in rastlinah. — ga zvesto poslušajo. Pri takih — je res veselje bivati. Neposlušnih in neolikanih — pa nihče ne mara.
ko-le:
Množina:
1.	otroci
2.	otrok
3.	otrokom
4.	otroke
5.	pri otrocih
6.	z otroki
4. Kmetovalčeva sreča.
Kmetic vstaja v rani uri, truden lega v mraku spat. V radost da pomlad mu cvetja, a jesen v plačilo sad.
Delo je uspeh rodilo, naj pokoj ga posladi! Koder vlada tiha sreča, žalosti prostora ni.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdaj kmetic vstaja (jutro) ? — Kdaj kmetic .lega spat (večer) ? — Kdaj kmetic obeduje (poldan) ? — Kdaj se kmet veseli cvetja (pomlad) ? — Kdaj kmet spravlja poljske sadeže (jesen) ? — Kdaj kmet počiva (zima)?
2.	naloga: Postavi namesto črtic besedo kmet (kmetic, kmetovalec) v primernih sklonih: — dela od jutra do večera. Družina pomaga — opravljati poljska dela. Pri pridnem — ni uboštva. Vsakdo' spoštuje poštenega —.S — se radi pogovarjamo. Ne zaničuj —!
3.	naloga: Postavi 2. nalogo tudi v dvojino in množino!
4.	naloga:. Spregaj: Vstajam v rani uri in legam v mraku truden spat.
5.	naloga: Tvori po zgledu: kmet — kmetic izpeljane samostalnike: kralj, riba, nož, prt, snop, gospod, grad, konj, ded, vrh (-šič).
6.	naloga: Tvori iz besed v oklepajih izpeljane samostalnike: Star (riba) sedi v (čoln) in lovi ribe. Mlad (gospod) stanuje v lepem (grad). Po jedi si obrišemo usta s (prt). Tudi slab (veter) odlomi marsikak (vrh). Ali je tvoj (nož) oster? Za našo vasjo je prijazen (gozd). V njem rasto mladi (hrast).
7.	naloga: Tvori po zgledu: kmetovalec — kmetovalcev izpeljane pridevnike: učitelj, berač, krojač, kovač, hrošč, stric, hlapec, učenec; mizar(-jev), tesar, zidar, čevljar, sedlar.
8.	naloga: Tvori iz samostalnikov v oklepajih primerne pridevnike: (Berač) malha je prazna. (Učitelj) vrt je lepo obdelan. (Učenec) pero je slabo. (Hlapec) obleka je ponošena. To kladivo je (kovač), ona igla je (krojač). (Mizar) stružec,
(tesar) sekira in (čevljar) kopito so orodja. (Nož) klinja je iz jekla. Spomladi nas razveseljuje milo (slavec) petje. (Krompir) cvet je bele ali vijoličaste barve. (Polž) hiša je majhna.
Rodilnik množine brez končnice.
Lizika je dober otrok.
Starši so veseli dobrih otrok (ne otrokov!).
Pomni: Nekateri moški samostalniki imajo rodilnik množine brez končnice (-ov ali -ev), ki se loči od edninskega ime-novalnika po zateglem naglasu.
Naloga: Postavi namesto črtic primerne samostalnike in pazi na naglas: — za vozom drdra po prašni cesti. Po cesti drdra mnogo —. Na travniku se igra kopa —. — hiti na travnik. Star — težko hodi. V nedeljo stoji truma — pred cerkvijo. Neko pomladno cvetico imenujemo pasji —. Zima je bela ko golob, pa je volčjih —. Noben — ne pade brez božje volje z glave. Lepota sivih — je prav obrnjen čas. — ima dolgo grivo. Na semnju je obilo —.
5. Trgatev.
»Jožek, Tonček, Milček in Anica, sem pridite! Tu imate vsak svojo košarico in svoj krivček. Zdaj pa na delo!« Tako zakliče oče in dostavi: »Grozdje bomo trgali. Samo pazite, da se kdo ne ureže! In če je gnila jagoda med zdravimi, jo zavrzite, preden denete grozd v košarico! Polne košarice pa boste stresali v brento koncem brajde!«
»Ah, oče,« se oglasi Tonček, »pa pokusiti smemo kako jagodo?«
»Pokusiti že,« se smehlja oče, »toda ne preveč, da pride kaj grozdja tudi v kad in pod stiskalnico.«
Tako se je začela trgatev lepega jesenskega dne. In zapeli so trgači:
En hribček bom kupil, bom trte sadil . . .
Polne brente so nosili v klet in jih stresali v kad. In v ■kleti je kmalu močno zadišalo po sladkem moštu.
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdo kliče otroke? — Kako je otrokom ime? — Koliko je dečkov in koliko
deklic? — Kaj da oče vsakemu otroku? — Kaj bodo otrocih delali? — Kaj morajo paziti? — Kakšne jagode naj zavržejo?
—	Kam naj devajo zdrave grozde? — Kam bodo stresali grozde iz košaric? — Kaj vpraša Tonček? — Kaj odgovori oče?
—	Katero pesem pojejo trgači? — Kam nosijo polne brente?
—	Kam stresajo grozdje iz brent? — Po čem diši v kleti?
2.	naloga: Povej, kaj so nastopne osebe in reči: Jožekr. Anica, košarica; krivček, grozdje, brenta, stiskalnica, kad, mošt.
3.	naloga: Tvori stavke po zgledu: Kdor trga, je trgač iz nastopnih glagolov: kovati, orati, kopati, krojiti, nositi, pomagati, jahati, veslati, brusiti, bahati se, hlastati, voziti,, brati (berem).
Pomni: Samostalnik dan sklanjamo tako-le:
Množina:
1.	dnevi, dnovi
2.	dni
3.	dnem, dnevom
4.	dni, dneve, dnove
5.	pri dneh, dnevih
6.	z dnemi, dnevi, dnovi
Naloga: Postavi namesto črtic besedo dan v primernih' sklonih: a) Koliko ur ima —? Koliko ur imata dva —? Koliko* ur imajo trije —? Koliko ur ima deset —? Koliko — ima leto? Koliko — ima mesec januar in koliko — mesec februar? Delavec zasluži po 25 dinarjev na —. Oče je šel že pred dvema — v mesto, pa ga še tri — ne bo nazaj. Za — pride noč in za nočjo pride —.
b) Lenuha — straši. Dobro uporabljaj — mladosti! Bolnikovi — so šteti.'Svet bo stal do sodnega —. Ob lepih — se radi izprehajamo. Predrzni tatje so pri belem — ukradli vole.
Sklanjatev samostalnika »dan«.
Ednina:
Dvojina:
1.	dan
2.	dne, dneva
3.	dnevu
4.	dan
5.	pri dne, dnevu
6.	z dnem, dnevom
dni, dneva dni
dnema, dnevoma dni, dneva pri dneh, dnevih z dnema, dnevoma
Nikoli ne pozabim veselih — svoje mladosti. Poleti imamo dolge —, pa kratke noči. Odločeni so roži kratki —. Od polnoči do poldne je polovica —. Pred nekaterimi — smo čitali pesem »Jesen«. Letos dežuje — za —. Od — do — smo starejši.
6. Pijače.
Benjamin Franklin je videl v delavnici svoje tovariše, kako so pri kosilu pili velike vrče opojnega piva in vina.
»Cemu pijete pivo in vino?« jih vpraša Franklin, ki je pil le vodo.
»Pivo in vino dajeta človeku moč,« so mu odgovorili. —
Drugega dne pa se izkušajo Benjamin Franklin in njegovi tovariši, kdo more dvigniti večjo težo. In glej, Franklin dvigne najtežje breme, da se vsi začudijo.
»Vidite sedaj,« jim reče Franklin, »kako malo moči vam je dalo pivo in vino, a kakšno moč daje meni voda.«
1.	naloga: Kaj so pili delavci? — Kakšna pijača je pivo ali vino? — Kaj je pil Franklin? — Ali je voda tudi opojna pijača? — Čemu so pili delavci opojne pijače? — Ali so bili res zato močnejši kakor Franklin? — Kdo je dvignil najtežje breme? — Katera pijača je najbolj zdrava?
2.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik tovariš v primernih sklonih: Franklin je imel mnogo —. Njegovi — so pili vino in pivo. Opojne pijače pa niso dajale — moči. Franklin je prekosil vse svoje —. Ne družite se s slabimi —! Pri malopridnih — se ne boste naučili ničesar dobrega.
3.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik vrč v primernih sklonih: — je posoda. Z — hodimo po vodo. Kaj je v —? Izlij vodo iz —! Pazi na —, da ga ne ubiješ! — se je odbil roč.
4.	naloga: Tvori po zgledu: piti — pijača samostalnike iz nastopnih glagolov: brisati, igrati, kopati, ogrinjati, oti-rati, pahljati, ropotati.
5.	naloga: Pretvori glagole v oklepajih v primerne samostalnike: Z (brisati) si brišemo roke in obraz. Otroci imajo mnogo (igrati). Kmet rabi (kopati) za okopavanje. Gospe ima-
jo poleti (pahljati), pozimi pa (ogrinjati). V vročih krajih živi velika kača (klopotati). Ne pijte opojnih (piti)!
6. naloga: Spregaj: Ne pijem nobene opojne pijače. Iz-kušam se s svojimi tovariši.
Sklanjatev samostalnikov ženskega spola.
(Ponovilo.)
1.	naloga: Odgovori s samostalniki: raca, kokoš, gos v ednini, dvojini in množini: Kdo je domača ptica? Koga še ni videl otrok? Komu so pristrigli peruti? Kaj bomo jedli v nedeljo? O kom se učimo v šoli? Pred kom beži psiček?
2.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik sliva v primernih sklonih: Milček še ni jedel —. Na krožniku so ležale —. Deček je hodil okrog —. Hitro je vzel — s krožnika. V
—	je bila peška. Peško je vzel iz —. Mati je preštela —. Ene
—	ni bilo. Kdo je pojedel —? — je zelo okusen sad. — je — podobna. Ali tudi vi radi jeste —? Med — je tudi nekaj češpelj.
3.	naloga: Postavi namesto črtic besedi klet, oziroma kad v primernih sklonih: V — stoji velika —. Oče je dal napraviti — nove obroče. Trgači nosijo grozdje v — in ga stresajo v —.Iz — gredo trgači zopet v vinograd. Stiskalnica stoji poleg —. Nad — je polica.
7. Zbogom, lastovice!
Kam pa greste, lastovice, kaj že jemljete slovo? Ali greste morda gledat, kam je zlato solnce šlo?
»Prišla je jesen v deželo, za jesenjo pride mraz; kjer smo lani zimovale, tamkaj čakajo spet nas.«
No, pa srečen pot in zbogom, če tako je drago vam! Toda ko bo zime konec, povrnite spet se k nam!
»Zbogom, zbogom, deca ljuba, zdravi vsi ostanite, čuvajte nam gnezda naša, na pomlad — na snidenje!«
1.	naloga: Citajte gorenjo pesem z razdeljenima vlogama!
2.	naloga: Postavi namesto črtic besedo lastovica v primernih sklonih: V šoli se učimo o —. — je zelo koristna ptica. Noben pameten človek ne preganja —. Vsakdo ljubi —. Odhajajoči — želimo srečen pot. Tudi mi bi šli radi z —.
3.	naloga: Postavi stavke 2. naloge tudi v dvojino in množino!
4.	naloga: Tvori velelnike iz nastopnih glagolov: iti, jemati, gledati, priti, zimovati, čakati, povrniti se, ostati, čuvati.
5.	naloga: Spregaj: Že jemljem slovo. Grem gledat, kam je zlato solnce šlo.
Rodiinik množine na -a.
Lastovice lete jeseni v gorkejše dežele.
Spomladi se vračajo iz gorkih dežela (ne dežel!).
Pomni: Nekateri ženski samostalniki tvorijo množinski rodiinik na naglašen -a.
1.	naloga: Postavi namesto črtic primerne samostalnike in pazi na naglas: Moja — še ne hodi v šolo. Jaz imam več - .
—	ni tako široka kakor cesta. Skozi gozd vodi mnogo —. V dvorani se je zbralo obilo odličnih —. Bogata — je obdarovala ubogo deklico. Po planinah se pasejo trope divjih —. Domača — je prav koristna žival. Stara — prosi milodarov. Pri vodnjaku je več deklet in —. Čebela in — so žuželke. Na zrelem sadju je vse rumeno —. Dober pastir ne zapusti svojih —. — nam daje mehko volno. — je visoka, — je tekoča. Imena — in
—	pišemo z veliko začetnico. Zvečer se prva prikaže — večer-nica. Na svidenje vrh —! Smrtna — kosi od kraja. Trgovec proda poleti mnogo —. Debela — mi kane na lice. Po obrazu mu lije potok —.
2.	naloga: Postavi v nastopnih stavkih naglasno znamenje na samostalnike v množinskem rodilniku: Sosed ima pet konj ter mnogo ovca in koza. Moj oče še nima sivih las. V Sloveniji je veliko visokih gora. V Ljubljani je več cerkva. Koliko otrok ima uboga vdova? Na semenj gre mnogo mož in žena.
Kmet potrebuje več voz, pa tudi nekaj kosa. Boj se globokih voda! Žaga ima mnogo zob.
8. Trije otroci,
Trije otroci gredo skupaj v šolo. »Danes hočem biti jako priden in pazljiv v šoli,« reče mali Vilko, sin bogatega trgovca; »moj oče mi je obljubil ■dinar, če bom dobro znal.«
»Jaz pa hočem biti dober in priden, da me bo mati rada imela,« de Zvonko, sin ubožnih staršev.
»Jaz pa nimam ne očeta ne matere,« pravi Stanko; »hočem pa biti vseeno priden in pazljiv, da se kaj prida naučim.«
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdo gre v šolo? — Kako je ime prvemu otroku? — Kako je ime drugemu otroku ? — Kako je ime tretjemu otroku ? — Kakšne starše ima Vilko? — Kakšne starše ima Zvonko? — Ali ima Stanko še starše ? — Kaj obljubi oče Vilkotu? — Zakaj hoče biti Vilko priden? — Zakaj hoče biti Zvonko priden? — Zakaj hoče biti Stanko priden?
2.	naloga: Postavi vprašanja 1. naloge v pretekli čas in odgovori!
3.	naloga: Odgovori z besedo trgovec (trgovka) na nastopna vprašanja a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Kdo ima lepo hišo? — Koga (ali česa) ne poznam? — Komu se je delavec odkril? — Koga (ali kaj) spoštujejo ljudje? — Pri kom kupuje mati blago? — S kom se pogovarja oče?
4.	naloga: Spregaj: Danes hočem biti jako priden in paz-Jjiv. Jaz nimam ne očeta ne matere.
Sklanjatev samostalnikov »mati« in »hči«. Pomni: Samostalnika mati in hči sklanjamo tako-le:
Ednina:	Dvojina:
1.	mati hči	materi hčeri
2.	matere hčere	mater hčer
3.	materi hčeri	materama hčerama
4.	mater hčer	materi hčeri
5.	pri materi pri hčeri	pri materah pri hčerah
6.	z materjo s hčerjo	z materama s hčerama
Množina:
1.	matere	hčere
2.	mater	hčer (hčera)
3.	materam	hčeram
4.	matere	hčere
5.	pri materah	pri hčerah
6.	z materami	s hčerami
1.	naloga: Odgovori s samostalnikom mati (oče) v ednini, dvojini in množini: Kdo skrbi za otroke? Koga (ali česa) ne žalijo dobri otroci? Komu delajo poslušni otroci veselje? Koga (ali kaj) ljubijo hvaležni otroci? Pri kom so majhni otroci najrajši? S kom gredo pobožni otroci v cerkev?
2.	naloga: Odgovori s samostalnikom hči (sin) v ednini, dvojini in množini: Kdo mora biti staršem pokoren? Koga (ali česa) še ni s polja? Komu kupijo starši obleko? Koga (ali kaj) pošlje oče v mesto? Pri kom so onemogli starši? S kom se pogovarja mati?
3.	naloga: Postavi namesto črtic primerne somostalnike: Spoštuj — in —! Nekateri otroci so brez — in —. Dober — in dobra — sta svojim staršem pokorna. Starši so veseli svojih dobrih — in —. Slab — je, ki dela skrbnemu — žalost. — pomaga — v kuhinji in na vrtu. Otrok se v vsaki sili zateče k svoji —. Deček gre po zdravilo za bolno —. Deklica žaluje po umrli —. Siromašna vdova ima enega — in tri —. Dve — bivata v mestu in pošljeta svoji — večkrat kak denar. Dobra — stoji pred — in ji nekaj pripoveduje.
9. Pogovor o šoli.
Ali hodiš v šolo?	Da, jaz hodim v šolo.
Kdo te uči v šoli?	V šoli me uči gospod uči-
telj (gospodična učiteljica). Koliko učencev je v tvojem V mojem razredu je 48
razredu?	učencev.
Ali hodijo tudi deklice v V ta razred hodijo tudi deta razred?	klice. Kdo sedi v šoli poleg tebe? Poleg mene sedi Anton
Vesel.
Katerega učenca imaš naj- Najrajši imam Ivana Po-rajši?	držaja.
Ali hodiš v šolo dopoldne ali popoldne?
.Obkorej začenjate pouk?
Kdaj ga končate?
Kateri učni predmet ti je najljubši?
O čem se učite sedaj v zemljepisu?
Ali ste se o Sloveniji že učili?
V	šolo hodim dopoldne.
Pouk začenjamo ob osmih.
Končamo ga ob trinajstih.
Najljubši mi je zemljepis.
V	zemljepisu se učimo sedaj o kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
O Sloveniji smo se učili že lani.
Naloga: Vprašuj podobno tudi kako učenko! — Vprašuj učenec součenca, učenka součenko!
10. Bogastvo in sreča.
Na velikem, lepem gradu je zaplapolala črna zastava. Ta je naznanjala, da je bogati graščak umrl.
K maši zadušnici pride grajska gospa s hčerko Jeleno. Sedeta v prvo klop pred oltarjem. Deklica skloni v silni žalosti glavo. Svilnati robec in dragoceno oblačilo ji močijo vroče solze.
Kolikokrat so vaški otroci Jeleni zavidali bogastvo! Danes pa jo pomilujejo. Kdo izmed njih, ki ima še mater in očeta, bi neki menjal z bogato mlado Jeleno!
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdo je umrl? — Kaj je zaplapolalo na gradu? — Koga je zapustil graščak? — Kam sta prišli gospa in hčerka Jelena? — Kje sta sedeli v cerkvi? — Kakšna je bila deklica? — Ali so jo drugi otroci še zavidali?
2.	naloga: Zveži besedo grad z nastopnimi predlogi in tvori z njimi stavke: na, od, pred, v, za, iz, proti, nad, ob (n. pr. Na gradu plapola zastava).
3.	naloga: Tvori po zgledu: grad — graščak izpeljane samostalnike: mož, konj, gos, lisica, srna, golob, čebela, svinja, voda.

4. naloga: Postavi namesto črtic izpeljane samostalnike: Naš sosed je ugleden —. V svojem — ima osem konj. Na dvorišču ima — za golobe, na vrtu pa — za čebele. Pred hišo je globok —.V — se oglašajo debeli prašiči. Ponoči je prišel — in je odnesel tolsto kokoš. Lovec je ustrelil lepega —. Po vodi
plava sosedov —.
\
Sklanjatev samostalnika »gospa«. Pomni: Samostalnik gospa sklanjamo tako-le:
Ednina:
1.	gospa
2.	gospe
3.	gospe
4.	gospo 5 pri gospe 6. z gospo
1.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik gospa v primernih sklonih: — je zelo darežljiva. Reveži hvalijo usmiljeno —. Deklica je prodala — košarico rdečih jagod. Sosedova hči služi pri —. Danes je šla z — v mesto. — danes ni doma.
2.	naloga: Postavi stavke 1. naloge tudi v dvojino in množino!
3.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja s samostalnikom gospa (gospod) v ednini, dvojini in množini: Kdo je bil včeraj pri vas? S kom se je mati pogovarjala v mestu? Koga ste lepo pozdravili? Pri kom je Anica služila? Koga ne boste nikoli pozabili? Komu je nesel Stanko lepe jagode?
11. Bogu je pisala.
Pisala je Tilka pismo Bogecu v nebesa: »Dragi atek mi "boleha, hudo ga pretresa.
Dvojina: gospe gospa gospema gospe pri gospeh z gospema
Množina: gospe gospa gospem gospe pri gospeh l gospemi
Ljubi Bogec me usliši in ozdravi ato, da ga v hladni grob ne dejo kakor mamo zlato!«--
Ni doseglo čudno pismo blaženega kraja, a bolniku je odleglo, da že zopet vstaja.
Saj prečital dobri Bogec pismo iz daljav je, gledal v srce je sirotki, dal očetu zdravje.
Pomni: Besedo »Bog« in imena, ki jih rabimo o Bogu ali božjih osebah, pišemo z veliko začetnico.
1. naloga: Prepiši nastopne stavke in podčrtaj besede, ki značijo Boga: Tilka je pisala Bogecu pismo. V nebesih rre-biva naš dobri Stvarnik. Judje so križali našega Odrešenika. Jezus je poslal apostolom Tolažnika sv. Duha. Vse tri božje osebe se imenujejo sv. Trojica. O, Oče nebeški, usmili se nas! Bog je poslal svojega ljubega Sina na svet. Tisti čas je hodil Gospod po judovski deželi in je dobrote delil.
1.	Ludevit, Cernej;
2.	Celje, Ribnica, Žalec, Ljubljančan;
3.	Triglav, Drava, Blejsko jezero;
4.	Bolgarija, Slovenija;
5.	Slovenec.
Pomni: Z veliko začetnico pišemo tudi: 1. krstna in rodbinska imena; 2. imena mest, trgov in vasi ter njih prebivalcev; 3. imena gora in voda; 4. imena držav in pokrajin; 5. imena narodov.
2. naloga: Napiši iz vsake zgoraj omenjenih peterih skupin po pet imen, ki jih pišemo z veliko začetnico!
Sklanjatev moških samostalnikov s končnico -a.
Pomni: Moški samostalniki s končnico -a se včasih sklanjajo kakor ženski samostalniki s končnico -a, n. pr.
Naloga: Postavi samostalnike v oklepajih v primerne sklone: Vsaka šola ima svojega (vodja) ali svojo voditeljico.
1.	ata
2.	ate
3.	ati
4.	ato
5.	pri ati
6.	z ato
Otroci so radi pri dobrem (očka). Stari Slovani so imenovali gospodarja zadruge (starešina). Vsak vitez je imel svojega (oproda). Verniki so se poklonili (vladika). Gospodar gre s svojim (sluga) v mesto. (Hasan-paša) je bila Kolpa hladni grob. Tilka je prosila Boga za zdravje bolnega (ata). Ali si že bral spise Janeza (Trdiija) ali pa (Matija) Valjavca?
12. Materina slika.
V vasi sta živela oče in mati. Imela sta edinega sinčka Stojana. Ker je bil dober in bistre glave, skleneta, da ga pošljeta v mestne šole. Pride dan, ko je Stojan moral zapustiti domačo vas in drage svoje starše. Mati jokajoč objame Stojana. Potem mu izroči svojo sliko, govoreč: »Vzemi, Stojanček moj, to je — moja slika! Dam ti jo za spomin!«
Stojan je obesil materino sliko nad zglavje svoje postelje. Vselej, ko ga je obhajala kaka izkušnjava, je pogledal materino sliko. In zdelo se mu je, kakor bi ga mati svarila ...
Tako je Stojan rastel in ostal dober človek.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje sta živela oče in mati? — Koliko otrok sta imela? — Kako je bilo dečku ime? — Kam ga pošljeta? — Kaj izroči mati Stojanu pred odhodom? -— Kam je obesil Stojan materino sliko? — Kaj je Stojan v izkušnjavah pogledal? — Kakšen otrok je ostal Stojan?
2.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik mati v primernih sklonih: Stojan je ljubil svojo —. Od svoje — se ni rad ločil. Najrajši bi bil vedno pri svoji —. Rad je hodil s svojo — v cerkev. Pred odhodom mu je — dala svojo sliko. Stojan pa je podal — roko v slovo.
3.	naloga: Tvori po zgledu: mati-materin pridevnike iz nastopnih samostalnikov: teta, dekla, sestra, učenka, Milka, Olga; babica (-čin), učiteljica, mlinarica, kukavica, Anica.
4.	naloga: Tvori iz samostalnikov v oklepajih primerne pridevnike: (Učenka) svinčnik je nov. (Babica) pravljice so lepe. (Oče) blagoslov otrokom hiše zida, (mati) kletev pa jih podira. (Dekla) skrinja in (teta) omara sta rjavo pobarvani. (Mli-
2*
narica) hiša ima eno nadstropje. (Kukavica) želodec je znotraj kosmat kakor kožuh. (Veverica) rep je dolg in metlast.
Sklanjatev samostalnika »ljudje«.
Pomni: Samostalnik č 1 o v e k se glasi v množini ljudje in ga sklanjamo tako-le:
1.	ljudje	4. ljudi
2.	ljudi	5. pri ljudeh
3.	ljudem	6. z ljudmi
Naloga: Postavi namesto črtic samostalnik ljudje v primernih sklonih: Kolikor —, toliko misli. — napravijo iz muhe slona. Ne ravnaj se po hudobnih —! Vsem — je težko ustreči. Pozdravljaj vljudno odrasle —! Siromak mora na stara leta prositi pri — vbogajme. Ne prepiraj se z —! Žganje je umorilo več — nego kuga in lakota. Pijanim — se ogni s senenim vozom! Po govorjenju spoznavamo — kakor ptico po glasu. Nekateri — so zelo trdosrčni. Ne sramuj se svoje vere in svoje narodnosti pred —!
13. Naša družina in sorodniki.
Kako sem srečen, da imam še ljube starše — skrbnega očeta in dobro mamico! Tudi očetova mati živi pri nas, pravimo ji babica. Koliko lepih povesti mi je že povedala! Očetov oče, moj dedek, pa je že umrl. Po materi pa imam še dedka in babico. Ob nedeljah prihajata večkrat k nam. Meni, bratcu in sestricam pravijo, da smo jim vnuki.
Časih pride k nam tudi stric — očetov brat. Ako bi imela tudi mama kakega brata, bi bil naš ujec. Pa ga ni. Pač pa imamo tri ujne, ki so mamine sestre. V mestu imamo tudi teto. Ta je očetova sestra. Midva z bratom sva vsem tem nečaka, sestri pa nečakinji. Njih otroci so naši bratranci in naše bratranke. Radi se imamo.
Škoda, da nimamo še več sorodnikov. Kadar nas kateri obišče, je pri nas vedno veselo.
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Ali imaš očeta? — Kako le ime tvojemu očetu? — Kaj je tvoj oče? — Kako je ime tvoji materi? — Ali imaš tudi deda in babico? — Koliko imaš bratov? — Kako je ime tvojim bratom? — Koliko imaš
sestra? — Kako je ime tvojim sestram? — Koliko je tvoja sestra stara? — Ali imaš kakega strica? — Kaj je tvoj stric? Kje biva tvoj stric? — Kdo ima kako ujno? — Kje bi\»a tvoja ujna? — Ali imaš kakega bratranca ali bratranko? — Kako je ime tvojemu bratrancu? — Kje biva tvoja bratranka?
2. naloga: Povej kaj o nastopnih osebah (n. pr. kaj je?
—	kakšna je? — kaj dela?): oče, mati, sin, hči, brat, sestra, ded, babica, stric, teta, tijec, ujna, vnuk, vnukinja, nečak, nečakinja, bratranec, bratranka.
Sklanjatev samostalnikov srednjega spola.
(Ponovilo.)
1.	naloga: Odgovori s samostalnikoma: ravnilo, pero v ednini, dvojini in množini: Kaj je šolska priprava? Česa nima učenec? Čemu je podobno ravnilo (pero)? Kaj je kupila učenka? Pri čem leži svinčnik? S čim delamo črte?
2.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnika pivo in v i n o v primernih sklonih: V — in — je alkohol. — in — sta zelo opojni pijači. Mladi junaki ne pijejo ne — ne —.S — in z
—	se je že mnogo mladih ljudi ugonobilo. Napovejte boj — in —! Svarite tudi svoje tovariše pred — in —! Še hujši škodljivec kakor — in — je žganje.
3.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnika otrok, d e t e v primernih sklonih: Deček se ne boji —. Pri — je pestunja. Daj — nekaj jabolk! Deklica se igra z —. Mati kliče —. — leži v zibelki.
14. Anka.
Gre po stezi čez polje zeleno Anka mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nese mi v levici, solze z desno briše si po lici, joče milo mi sirota Anka, stoče milo, toži brez prestanka: »Oj cvetice, srečne ve sestrice! Jasno, vedro vam je lepo lice,
jad nobeden srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v hladni grob dejali, kogar kmalu služit so poslali!«
Naloga: Postavi namesto črtic samostalnik Anka v primernih sklonih: Čitali smo o —. — je imela ubožne starše. A starši so — kmalu umrli. — je postala sirota. Ker ni imela svojcev, so poslali — služit. To je siroti — hudo delo. Nesrečna
—	je blagrovala srečne cvetice. Bog zna, ali se je kdo usmilil sirote —? Ali je kdo sočustvoval z zapuščeno —?
Sklanjatev samostalnika »pot«. Pomni: Samostalnik pot je v ednini moškega ali ženskega spola; v množinskem imenovalniku in tožilniku je pa časih tudi srednjega spola:
Ednina:	Množina:
1.	pot	,	poti	ali: pota
2.	pota	ali: poti	potov
3.	potu	» : poti	potom
4.	pot	' pote	» : pota
5.	pri potu » : pri poti pri potih
6.	s potom » : s potjo s poti
1. naloga: Postavi namesto črtic samostalnik p o t v primernih sklonih: Vsak človek hodi svoja —. Iz Ljubljane v Kočevje je dolga —. Ne hodite po slabih —! Ali si že hodil po tej —? Ob onem — stoji lepo znamenje. Popotnik je izgrešil pravo —. Kdor gre s pravega —, lahko zaide. To je pravi — v mesto. Ogibajte se grešnih —! Voz se je prevrnil pod —. Različni so
—	našega življenja. Med — smo se prijazno pogovarjali.
15. Na pokopališču.
Vseh svetnikov dan je. Ljudje hodijo trumoma na pokopališče h grobovom dragih svojcev. S seboj prinašajo vence, cvetice in sveče. Z njimi lepšajo gomile. Žalost polni vsakemu srce in solze mu silijo v oči, kdor se spominja umrlega sorodnika ali prijatelja.
Zvonovi milo zapojo. Na grobovih se vžge nebroj luči. Plamenčki trepečejo v hladni sapi. Ljudje kleče ob grobovih in molijo za dušni blagor umrlih. Marsikatera solza se utrne, mnogo zdihov in prošenj odplava proti nebu.
Na koncu pokopališča je zapuščen grob. Kdo spi ondi večno spanje? Tudi on je imel očeta in mater, brate, sestre
—	a sedaj ni nikogar ob^ grobu. Pojdimo tja in okrasimo osameli in pozabljeni grob s skromno cvetko ali svečico in izmolimo kratko molitev zanj, ki počiva v hladni zemlji!
Reklo: Spati večno spanje = v grobu ležati.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdaj je praznik vseh svetnikov? — Kaj praznujemo dne 2. novembra? — Kam hodijo ljudje ta dva dneva? — S čim lepšajo grobove svojcev?
—	Ali imaš tudi kaj svojcev na pokopališču? — Ali na vseh grobovih gore luči? —
2.	naloga: Postavi namesto črtic samostalnik grob v primernih sklonih množine: Na pokopališču je mnogo —. Med
—	so s peskom posute steze. Na — gore luči. Nekateri — so popolnoma zapuščeni. Približajmo se tem —! Okrasimo pozabljene —!
3.	naloga: Tvori po zgledu: grob-grobar izpeljane samostalnike iz nastopnih besed: mlin, kolo, vrv, drva, ptič, sedlo, davek, kamen, zlato, ruda, zid, knjiga, krava, vrata, meso, vol, miza, čevelj, rešeto, zvon; ovca (-čar), klobuk; vrt (-nar); dan (dni-).
4.	naloga: Uporabi izpeljane samostalnike 3. naloge v primernih stavkih!
Pomni: Samostalnik o k o sklanjamo v množini tako-le:
1. naloga: Postavi namesto črtic samostalnik okov primernih sklonih množine: Več — več vidi. Nekateri ljudje slabo vidijo z golimi —. Moja sestra je bolna na —. Otrok ni ga-
Sklanjatev samostalnika »oko«.
1.	oči
2.	oči
ali pa: očesa očes očesom očesa pri očesih z očesi.
3.	očem
4.	oči
5.	pri očeh
6.	z očmi
nil — od svoje matere. Blisk — jemlje. Moj dobri prijatelj mi je še vedno pred —. Ali si upaš, mi to iz — v — povedati? Prehuda svetloba škoduje —. Na kurja — devamo obliže. S kurjimi — na nogah je težko hoditi. Vrhove mladih dreves po-režemo spomladi navadno na štiri do pet —. Trte poganjajo spomladi —.
2. naloga: Postavi namesto črtic samostalnik okno v primernih sklonih: Soba ima pet —. — je odprto. Deček je vrgel peško skozi —. Pod — je s peskom posuta pot. Ob slovesnostih obešamo vence pod —. Obesi sliko nad —! Nad — vise zagrinjala. Med prvim in drugim — stoji miza. Postavi še stol med obe —! Obrnite se proti —! Na — stoje cvetični lonci. Ali si položil knjigo na —? Idi od —! Vsaka hiša ima —. Samo polževa hiša je brez —. Zakaj si ubil šipo v —?
16. Nezadovoljna bukev.
Bilo je v pozni jeseni. Listje je rumenelo in padalo z drevja. Mlada bukev, ki je stala blizu lepe smreke, je začela tožiti: »Neusmiljeni Stvarnik! Zakaj si tako odredil, da moramo nekatera drevesa izgubiti jeseni vso svojo krasoto? Zakaj bi ne ostala tudi jaz zelena kakor smreka!«
Ponoči nato je padel prvi sneg. Po gladkih, ozkih smrekovih iglah je večinoma sproti spolzel na tla. Kadar se ga je pa vendar nekaj nabralo, so se pripognile prožne veje in se tako rešile neprijetnega bremena.
Na širokem listju mlade bukve pa se je nakopičilo toliko snega, da so že začele krhke veje pokati. Bridko je ječala bukev. Na srečo je drugi dan posijalo solnce in rešilo ubo-žico. Tedaj pa je prosila veter: »Ljubi vetrček, le brž mi otresi listje, kar ga je še na meni, preden pade drugi sneg!« In vetrček jo je uslišal.
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kakšna je bila bukev? — Zakaj je bila nezadovoljna? — Ali vsa drevesa izgube jeseni listje? — Katera drevesa ne izgube listja? —.Kako imenujemo smrekove liste? — Kakšne so smrekove veje? — Ali ostane sneg na smrekovih iglah in vejah? — Ali tudi z bukovih listov spolzi sneg? — Kaj je rešilo bukev neprijetnega bremena?
2. naloga: Postavi besede v oklepajih v primerne sklone: Listje je padalo z (drevje). Bukev je stala blizu (smreka). Sneg je spolzel po gladkih (igla). Sneg se je nakopičil na bukovem (listje). Solnce je posijalo na mlado (bukev). Bukev in smreka sta rastli v (gozd). Veje so se pripogibale k (tla). Črni oblaki so plavali nad (gozd). Veter je otresel listje z (bukev). Krhke veje so pokale pod (sneg).
Skupna imena.
Drevje = mnogo dreves.
Pomni: Nekateri samostalniki zaznamujejo celoto poedi-nih predmetov; imenujemo jih skupna imena.
1.	naloga: Raztolmači, kakor zgoraj, nastopna skupna imena: ljudstvo, gorovje, gospoda, grmovje, čreda, govedo, vodovje, deca, grozdje, vojska, kamenje, drobnica, hribovje, listje, družina.
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerna skupna imena: Jeseni odpada — z listnatega —. Učitelj ljubi poslušno —. Sladko — ne raste po —. V Sloveniji biva pošteno —. Pastir goni — na pašo. Alpe so najvišje — v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. — se rada izprehaja. Vole in krave imenujemo —, ovce in koze pa —. Ali veste, kako hrabro se je borila srbska —? Oče, mati in otroci so —.
3.	naloga: Tvori skupna imena iz nastopnih samostalnikov ter jih uporabi v stavkih: cvet, sad, pero, zid, veja, dež, leska (-ševje), resa, smreka (-čje), klas.
4.	naloga: Postavi namesto črtic besedo d e c a v primernih sklonih: Kdo ne ljubi pridne — ? — je poslušna. Poslušno — irna vsak rad. Starši napravijo svoji — radi kako veselje. Druži se le z dobro —! V spisu »Trgatev« smo čitali o marljivi —.
17. Bog.
Dom Ti je nebo visoko, dom Tvoj zemlje širni krog, Tvoje morje je globoko — vedno in povsod si Bog!
Gledaš, sodiš moja pota, veš, kaj v srcu mi živi, vsaka Tebe žali zmota, dobro vse Te veseli.
Duša, v božji dar prejeta, Tebe čista moli naj, da jo Tvoja volja sveta dvigne kdaj v nebeški raj!
1. naloga: Postavi samostalnike v oklepajih v primeren sklon: Na (nebo) se sveti nebroj (zvezda). Varujmo se grešnih (zmota)! Prva (človek) sta bivala v (raj). (Siromak) nimajo lastnega (dom). V (šola) rišemo večje in manjše (krog). Z (Bog) začni vsako (delo)! (Žival) nimajo (duša). Z dobrimi (dar) si pridobivamo (srce) (ljudje). V (morje) plavajo velike (riba). Dobri (otrok) so vedno dobre (volja). Pod (zemlja) so mogočni (sklad) (premog). (Kri) se pretaka iz (srce) po vsem (telo).
Samostalniki, navadni le v množini.
S t a r š i so skrbni.
Pomni: Nekateri samostalniki so navadni le v množini.
1.	naloga: Povej, kakšne so nastopne osebe, stvari in reči: možgani, brke, duri, gosli, grablje, vile, vilice, klešče, škarje, saje, jasli, usta, jetra, meča, pljuča, čreva, drva, tla, vrata, hlače, starši.	.
2.	naloga: Odgovori na nastopna vprašanja s samostalniki 1. naloge: Koga ni danes doma? Kaj ima mož pod nosom? S čim jemo? S čim mislimo? Kje se čisti kri? S čim striže krojač? Cesa nima siromak po zimi? Kaj ima godec? Čemu se je odlomil zob? Kje leži svinčnik? Iz česa dela mesar jetrnice? Česa ne zapirajo nekateri otroci? Kje ima živina svojo klajo? Kje imamo jezik? S čim nakladamo seno? S čim drži kovač železo?
18. Človeška duša.
Človek ima dušo in telo.
Duše ne vidimo in ne slišimo. Nevidna je. Kadar se duša loči od telesa, človek umre.
Z dušo moremo misliti. Kadar smo v šoli, moremo misliti, kaj dela mati v kuhinji, oče na vrtu ali hlapec na polju. Mislimo tudi lahko, kakšen je konj, čeprav ga ne vidimo. Pravimo, da si ga predstavljamo.
Duša more tudi čutiti. Kadar nas učitelj hvali, smo veseli, čutimo veselje. Če je prijatelj bolan, smo žalostni; čutimo žalost. Svoje starše, brate in sestre ljubimo; čutimo ljubezen do njih.
Duša more hoteti. Ima prosto voljo. Otrok hoče materi v naročje. Brat hoče pisati pismo. Utrujen človek se hoče odpočiti.
Otroci ne smejo storiti vsega, kar bi hoteli. Storiti smejo le ono, kar je prav. Slušati morajo pametne ljudi, ki jim prav svetujejo.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj ima človek?
—	Ali vidimo dušo? — Kakšna je duša? — Kaj delamo z dušo (misliti, čutiti, hoteti)? — Kaj dela mati v kuhinji? — Kaj dela oče na vrtu? — Kaj dela hlapec na polju? — Kaj čutiš, kadar si vesel? — Kaj čutiš, kadar si žalosten? — Kaj hoče priden učenec? — Kaj hoče utrujen človek? — Kaj smemo storiti?
—	Česa ne smemo storiti?
2.	naloga: Spregaj: Duše ne vidim in ne slišim. Z dušo morem misliti, čutiti in hoteti. Ne smem storiti vsega, kar bi hotel. Slušati moram pametne ljudi.
Podobno glaseče se besede.
Človek ima dušo in telo. — Delo krepi človeka.
1.	naloga: Tvori stavke z nastopnimi besedami: gad, kad;
—	gos, kos; — kot, god; — berilo, perilo; — log, lok; — reka, rega; — dlaka, tlaka; — plod,plot; koza, kosa; — glas, klas;
—	sadje, satje; — brst, prst; — skobec, skopec. (N. pr. Gad je strupena kača. Kad je globoka.)
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne besede iz 1. naloge: Godec ima gosli in —. Okrog vrta je lesen —. — nam daje mehko perje za blazine. — je široka in globoka. Kdaj bo
—	tvoje mamice? Smrekov — se imenuje češarek. — imenujemo tudi božjo žabico. Neposlušen učenec mora v —. Na dvorišču visi belo —. — nima nog. Nekdaj so hodili kmetje na —.
— je zelo priljubljen pevec. Zvon ima močen —. V kleti stoji velika —. Kosec ima ostro —. Prazen — stoji pokonci. V čebelnjaku je —. Jej le zrelo —! Lisica se je vjela v —. Palec je najdebelejši —.
19. Vest.
»Mamica, ali smem k sosedovim?« vpraša Franček svojo mater.
»Ker si mi ves čas pridno pomagal, idi za pol urice!« mu odgovori mati.
Vesel poskok, nagel korak — in deček izgine za voglom. Potrka — nič odgovora. Potrka drugič in tretjič — a nihče se ne oglasi. Previdno pogleda v sobo. Ali res ni nikogar v njej? Blizu vrat pa stoji velik jerbas najlepših jabolk. Oj, in Franček nima doma niti enega, jabolka pa so tako dobra! Pristopi k jerbasu. In lepo, debelo jabolko je v njegovi roki. Tedaj pa mu zakliče vest: »Kaj delaš? Bog te vidi! Kaj bi rekla tvoja mamica, ko bi to zvedela!«
Odločno položi jabolko nazaj v jerbas. Zastor sosednje sobe se zgane. Pred dečka stopi gospod, ki ga je opazoval. Poboža ga po zardelem ličecu, mu pogleda blagohotno v oči ter reče: »Franček, pošten si. Tu imaš jabolko in pohiti k našemu Bogdančku! Na vrtu je z mamo. Le večkrat pridi, rad te imam!«
Ko se deček za pol ure vrne domov, ga čaka nepričakovano darilce — oni jerbas, poln krasnih jabolk. Srečna mamica pritisne sina na srce ter reče s solznimi očmi: »Moj Franček, le ostani vedno tak in poslušaj vselej in povsod svojo vest!«
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kam bi rad šel Franček? — Za koliko časa mu je mati dovolila iti? — Kaj je videl Franček v sobi pri sosedovih? — Ali je videl tudi kakega človeka v sobi? — Kaj bi bil lahko storil, ker ni videl nikogar v sobi? — Kaj pa mu je zaklicala vest, ko je že držal jabolko v roki? — Kam je položil jabolko? — Kdo je tedaj stopil pred dečka? — Kaj mu je rekel gospod? — Kaj je dobil Franček,
ko se je vrnil domov? — Kdo je bil tega darila vesel? — Kaj mu je rekla mamica?
2.	naloga: Postavi samostalnike v oklepajih v primeren sklon: Pridni (sin) radi pomagajo svojim (mati). V (jerbas) so lepa (jabolko). Pri (vrata) imamo dolge (zastor). Gospod poboža (deček) z (roka) po (lice). Franček gre iz (soba) na (vrt). V (oko) se svetijo svetle (solza). Tudi z majhnimi (darilo) razveselimo (srce) dobrih (otrok).
3.	naloga: Tvori po zgledu: darilo — darilce manj-šalne besede iz nastopnih samostalnikov: jedro, pero, mesto, telo, pismo, steblo, dete, okno, uho, oko, srce, krilo.
Istoglasne besede z različnim pomenom.
Poslušajmo svojo vest!
Dobil sem veselo vest, da je oče ozdravel.
1. naloga: Postavi namesto črtic istoglasne besede: a) Čebele nam dajejo — in vosek. — hribi so doline. Daj siromaku — kruha! V grmu poje črni —. Skozi vas vodi ozka —. Vroč — lije pridnemu kmetiču po obrazu. Za vročim poletjem pride hladna —. Neko gozdno drevo imenujemo —. Stric je danes naš ljubi —. — dim se vali iz goreče hiše. Najdaljši — na roki se imenuje sredinec. Na vrtu je lepa, črna —. Poleg hleva je navadno —. — hišo imamo klet. — nadomešča siromaku kraVo. — je kuhinjska posoda. — je velik. Dober — je zlata vreden. Nadškof Sava je bil — mož.
b) Brez — ni medu. Po — gre star mož. Mati mi je dala dva — potice. — je ostra. Ali slišiš — peti? Med glavo in truplom je —. Nekateri otroci ne zapirajo —. Prinesi mi 1 kg —! Mati — jedila s soljo. Jabolko — sladko. Deček — sladko jabolko. Gostilničar toči vino iz —. Števila so — in liha. — setve ni žetve. V tem gozdu je veliko —. Poslušaj glas —! Učenec se mora povsod lepo —.
20. Srce — oltar.
Tvoja duša, ljubo dete, bodi kakor lep oltar; nanj polagaj misli svete, grešnih misli pa nikdar.
Voščenice v belem krogu na oltarju plamene, želje, dvigajoče k Bogu, v prsih tvojih naj gore.
A ljubezen do Očeta, ki prebiva vrh neba, ta nad vse ti bodi sveta, bodi -— večna luč srca!
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje je oltar? — Kaj gori na oltarju? — Kaj gori pred oltarjem? — Kaj stoji na oltarju (tabernakelj) ? — Kaj je v tabernaklju? — Kaj bere mašnik pri oltarju?
2.	naloga: Tvori po zgledu: greh — grešen pridevnike iz nastopnih samostalnikov: gozd, hiša, vrt, les, soba, led, prostor, mesto, miza, gnoj, okus, kras, moč, železo, pamet, žalost; cvetica (-čen); kruh (-sen), smeh; rog (-žen), dolg, snaga, sneg.
3.	naloga: Tvori iz samostalnikov v oklepajih primerne pridevnike: (Hiša) vrata so (les). Ribnik pokriva (led) skorja. Otroci delajo (sneg) moža. Pri hlevu je (gnoj) jama. Iz (kruh) moke pečemo kruh. (Vrt) ograja je (železo). Ne bodi (smeh)! Nohti so (rog). Naša cerkev je (prostor) in zelo (kras). Mati kuha (okus) jedila. Učenec mora imeti (snaga) zvezke. Po (gozd) potih se radi izprehajamo. Čebele nabirajo (cvetica) prah. Vsi smo (greh) ljudje. Sosed je (dolg) sosedu 100 Din. Z (moč) konji se lahko vozi. Jeseni so dnevi (hlad) in (dež).
Sklanjatev pridevnikov.
(Ponovilo.)
1.	naloga: Odgovori z besedama lep vrt v ednini, dvojini in množini: Kaj je kras kmetskega dpma? Česa se veselimo spomladi? Čemu je treba lepega plotu? Kaj je kupil sosed? Kje rastejo različne rastline? S čim se ponaša mladenka?
2.	naloga: Odgovori z besedama nova hiša v ednini, dvojini in množini: Kaj stoji ob cesti? Česa nima sosed? Čemu manjka strelovod? Kaj je kupil oče? Kje je tudi vrt? S čim ima gospodar veliko veselje?
3.	naloga: Odgovori z besedama mlado jagnje v ednini, dvojini in množini: Kdo skače po trati? Koga se ne boji dete? Komu še ne rastejo rogovi? Koga je kupil brat? Pri kom stoji pastir? S kom se igrajo otroci?
4.	naloga: Postavi pridevnike v oklepajih v primeren sklon: Po (slab) tovarišiji rada glava boli. Potrpljenje (železen) vrata prebije. (Isker) konju ni treba biča. (Priden) otrokom radi privoščimo (pošten) zabavo. (Zvest) prijatelja visoko cenimo. Voz z (lesen) kolesi se kmalu pokvari. Brez (opojen) pijač lahko živimo. (Lep) obleka ne naredi človeka. Na (visok) gorah je tudi poleti sneg. Z (oster) nožem se ni varno igrati. (Bogat) pojedine izpraznijo mline. Iz (majhen) iskre nastane (velik) ogenj.
5.	naloga: Postavi namesto črtic besedi bratov zvezek (učenčeva knjiga, učenkino držalo) v primernih sklonih:--je šolska priprava.--ne morem najti. Primakni svinčnik--! Našel sem--. Ravnilo leži pri
—--. Dete se igra z--.
»
21. Drago zeljce.
Dve dekli, Marijana in Urša, sta šli v mesto na trg. Vsaka je nesla težek jerbas na glavi. Marijana vso pot godrnja in vzdihuje, Urša pa je vesela in se smeje.
Marijana pravi: »Kako se moreš smejati in tako dobre volje biti? Tvoj jerbas je tako težek kakor moj, in ti nisi močnejša od mene.«
Urša odgovori: »Priložila sem v jerbas neko skrivno zeljce in jedva čutim, da kaj nesem. Stori tudi ti tako!«
»Joj,« pravi Marijana, »to zeljce je gotovo zelo drago! Rada bi si tudi jaz z njim olajšala svoje breme; povej mi, ljuba moja, kako se imenuje to zeljce?«
Urša odgovori: »To drago zeljce, ki lajša vse težave in jih dela prijetne, se imenuje — potrpežljivost.«
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kako je bilo ime deklama? — Kaj sta nesli v mesto na trg? — Katera je nesla težji jerbas? — Ali sta obe enako lahko nesli? — Katera je nesla lažje? — Katera je nesla težje? — Zakaj je Urša nesla
lažje (potrpežljiva) ? — Kakšna je bila Marijana (nepotrpežlji-va)?
2.	naloga: Postavi namesto črtic besedi nov jerbas a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Mati je kupila--. Jabolka so v--.--je drag. Mi nimamo--.--se prilega nov prt. Dekla gre z--v mesto.
3.	naloga: Postavi namesto črtic besedi pridna dekla a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Sosed ima--.
Vsak gospodar nima--. Mati gre s--v mesto.--
nese težek jerbas.--je treba tečne hrane. Deklica sedi
pri--.
»
4.	naloga: Postavi namesto črtic besedi težko breme
a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Vsakdo se boji--.
--se radi izognemo. S--se težko hodi.--utrudi tudi
korenjaka. Odložimo--in počijmo! Ne govorimo več o
5.	naloga: Tvori po zgledu: potrpežljiv — potrpežljivost samostalnike iz nastopnih pridevnikov: uboe-ljiv, krotek, širok, učen, skop, debel, šibek, srdit, pijan, lako-men, požrešen, nevoščljiv, moder, pobožen.
6.	naloga: Pretvori pridevnike v oklepajih v izpeljane samostalnike: (Ponižen) je lepa (čeden). Moj brat prekaša po (marljiv) vse svoje součence. Starčka obhajajo (slab). (Mlad) je (nor), čez jarek skače, kjer je most. (Dolg) življenja našega je kratka. Mladine najlepša lepota je ta: (nedolžen), (ponižen) in (žlahten) srca. (Snažen) in (čist) varuje telo, krasi otroka, moža in ženo. Človek kaže v (mlad), kaj hoče biti v (star). (Priden) več velja nego kup zlata. (Previden) nikjer ne škoduje.
Pridevniki nasprotnega pomena.
Urša je bila potrpežljiva.
Marijana je bila nepotrpežljiva.
1.	naloga: Imenuj pridevnike, ki značijo nastopnim pridevnikom nasprotne lastnosti in tvori z obojimi stavke: vljuden, poslušen, pošten, miren, čist; — bel, kriv, len, lep, mehek, širok, tenek, zdrav, žalosten.
2.	naloga: Postavi namesto črtic pridevnike nasprotnega pomena: Drevo je —; grm je —. Peresnik je —; pero je —. Krogla je —; kocka je —. Grad je —; koča je —. Nož je —;
škarje so —. Peč je —; led je —. Sod je —; vreča je —. Trgovec je —; dninar je —. Pelin je —; med je —. Papir je—; skorja je —.
22. Ne želi tujega blaga.
Bogat trgovec je izročil pred odhodom v tuje dežele prijatelju mošnjo z denarji, da mu jo hrani, dokler se ne povrne.
Trgovec odpotuje pa se ne vrne več. Padel je po nesreči s konja in si zlomil tilnik. Ko prijatelj zve, da je bogati trgovec mrtev, vzame mošnjo z denarji in jo prinese njegov? ženi.
To dejanje poštenega moža pa ni bilo všeč njegovemu znancu. Zato ga očitno pograja, rekoč: »O, neumnež! Zakaj nisi ohranil denarja zase? Saj bi ne bil nihče tega zvedel, ker ti ga je izročil rajni trgovec brez lista in brez prič.«
Toda poštenjak ga zavfne: »Prijatelj, tuje blago ni moje! Četudi bi tega nihče ne vedel, pa bi znal zanje Bog, ki bi ga poterjal od mene. Saj se glasi njegova zapoved: »Ne želi tujega blaga!«
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj je izročil trgovec svojemu prijatelju? — Kam je nato odšel? — Ali se je vrnil s potovanja? — Kaj se mu je na poti zgodilo? — Kaj je naredil prijatelj z denarjem? — Kakšen je bil ta prijatelj? — Zakaj ni obdržal trgovčevega denarja? — Ali je bil njegov znanec tudi tako pošten? — Kaj bi bil on storil z denarjem?
2.	naloga: Postavi besede v oklepajih v primeren sklon': (Bogat trgovec) je odpotoval na (isker konj). Pred odhodom v (tuj kraj — množ.) je izročil (polna mošnja) denarja (dober prijatelj). Na (slaba pot) je trgovec padel z (isker konj) in je v (tuja dežela) umrl (nagla smrt). (Pošten mož) pa ni zmotil pohlep po denarju in si ni hotel omadeževati (poštena roka — množ.) s (tuje blago). Vse (zlat in srebrn denar) je vrnil (trgovčeva žena). Znanec je zato pograjal (pošten prijatelj). Ta pa je (nepošten znanec) zavrnil, rekoč: Ali ne poznaš (božja zapoved), ki se glasi: Ne želi (tuje blago)!
Določna in nedoločna oblika pridevnikova.
Bogat trgovec je izročil prijatelju denar.
Prijatelj je zvedel, da je b o g a t i trgovec umrl.
Pomni: Določna oblika pridevnikova se razločuje od nedoločne samo v edninskem imenovalniku in tožilniku moškega spola.
Naloga: Postavi pridevnike v oklepajih v določno ali nedoločno obliko, kakor pač misel zahteva: (Mlad) pes se rad igra. (Mlad) pes našega soseda je sinoči vso noč cvilil. Na griču stoji (star) grad. (Star) grad za našo vasjo je bil nekdaj last mogočnih grofov. Ali ste že videli (košat) kostanj pri naši hiši? (Košat) kostanj daje hladno senco. Naša župna cerkev ima (visok) zvonik. Lani je treščilo v (visok) zvonik naše žup-ne cerkve. Vaš (bel) kruh je boljši nego naš (črn). Mi imamo (črn) kruh, vaš je pa (bel). Naš zvon ima (močen) glas. (Močen) glas našega zvonu se daleč sliši. Okoli mesta je bil nekdaj (trden) zid in (globok) jarek. Pozneje so (trden) zid podrli in (globok) jarek zasuli.
23. Na semanji dan.
Mati Micki je kupila petelinčka lepega, Jožek je dobil konjička, a konjička slepega.
Bratec pravi: Ali vidiš, kako lep je moj konjič?« Sestra reče: »Kaj boš hvalil! Saj je slep, ne vidi nič!
Glej, kako moj petelinček živo gleda —kakor ti!« »No pa reci, naj zapoje,« bratec ji odgovori.
»Moj petelin poje zjutraj, ko je še povsod tema, ko še ata spi in mama, in nihče ne vidi ga.«
»Vidiš, tudi moj konjiček le tačas odpre oči; a čez dan preveč ga sram je, ker ga vedno gledaš ti!«
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje je bila mati? — Kaj je kupila Micki? — Kaj je kupila Jožku? — Ali je pe-telinček kaj pel? — Ali je konjiček gledal? — Kdaj je Mickin petelinček pel? — Ali ga je kdo slišal? — Kdaj je Jožkov konjiček gledal? — Ali ga je kdo videl gledati?
2.	naloga: Postavi besede v oklepajih v primeren sklon: Mati je šla (lep dan) v mesto. Na semnju je bilo mnogo (mlad konj). Jaz imam pet (pridna sestra). Delaj veselje (skrben ata)! Petelinček ima (živo oko). Ne žali (dobra mati)! Učiteljev Stanko je najrajši med (šolski otrok).
3.	naloga: Tvori po zgledu: semenj — semanji pridevnike iz nastopnih samostalnikov: krava, koza, miš, riba, medved, jelen, gos, žaba, gad, kura; jutro; govedo (-eji), pes (pasji), mačka, ovca (-čji), raca, deca, otrok, volk, knez (-žji), Bog.
4.	naloga: Tvori iz samostalnikov v oklepajih primerne pridevnike: (Riba) in (žaba) kri je mrzla. (Raca) kljun je ploščat. (Volk) in (pes) zobje so ostri. (Krava) in (koza) mlekj je zdrava pijača. (Gos) jajce je večje kakor (kura). Cerkev imenujemo tudi (Bog) hram. Iz (ovca) volne delajo sukno. (Gos) perje devamo v blazine. (Jelen) rogovi so veliki. Bojte se (gad) pika! Zenica (mačka) oči je podolgasta. Knez biva v svojem (knez) dvoru. Mačka sedi pred (miš) luknjo.
Stopnjevanje pridevnikov.
1.
Petelin je 1 e p. — Pav je lep.
Kdo je lepši? — Pav je lepši kakor petelin.
Konj je d r a g. — Vol je d r a g.
Kdo je dražji? — Konj je dražji kakor vol.
Solnce je svetlo. — Luna je svetla. Kaj je s v e 11 e j š e? — Solnce je s v e 11 e j š e k a k o r luna.
Pomni: Pridevnik, ki naznanja lastnost brez primerjave, stoji v prvi ali nasebni stopnji.
Pridevnik, ki naznanja lastnost v višji ali nižji meri, stoji v drugi ali p r i m e r j a-1 n i stopnji.
Drugo ali primerjalno stopnjo izobražujemo s končnicami : -š i, -š a, -še; -j i, -j a, -j e; -e j š i, -e j š a, -e j š e.
1.	naloga: Primerjaj v stavkih: lep, gozd, vrt; — mlad (mlajši), Milica, Anica; — trd (trši), les, kamen; — slab, deček, dete; — sladek (slajši), med, sladkor; — hud (hujši), pes, volk; — kratek (krajši), svinčnik, pero; — grd (grši), pijanec, pijanka; — ljub, brat, sestra.
2.	naloga: Primerjaj v stavkih: visok, cerkev, hiša; — drag, zlato, srebro; — težek (težji), železo, svinec; — lahek (lažji), olje voda; — nizek (nižji), stol, miza; — ozek (ožji), cesta, steza; — širok (širji), travnik, njiva; — globok (glo-bočji), jezero, morje.
3.	naloga: Primerjaj v stavkih: priden (pridnejši), Janko, Rozika; — bister, studenčnica, potočnica; — koristen, konj, krava; — droben, oreh, lešnik; — hiter, pes, zajec; — debel, deblo, veja; — bogat, trgovec, delavec; — nov, moja knjiga, tvoja knjiga; — zvest, pes, mačka; — star, mati, babica; — gost, mleko, voda; — mehek, goba, kreda; — čist, voda, steklo.
4.	naloga: Primerjaj v stavkih: velik (večji), deček, mladenič; — majhen (manjši), kokoš, golob; — dolg (daljši), klop, ravnilo; — tenek (tanjši), vrv, nit; — dober (boljši), kruh, potica.
24. Če Bog da.
Sosed je prišel vprašat soseda, ali pojde drugi dan na konjski semenj.
Sosed mu odgovori: »Če Bog da, pojdem.«
Prvi pa de z nasmehom: »Jaz pa pojdem, če Bog da ali ne!«
Zmenila sta se, da naprežeta skupaj oba konja in da se popeljeta z enim vozom.
Drugo jutro pa pride prvi sosed povedat drugemu: »Čuj, jaz ne pojdem na semenj, ker mi je ponoči konj poginil.«
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj je vprašal prvi sosed drugega? — Kaj je drugi sosed odgovoril? — Kaj je na to del prvi? — Kaj sta se zmenila? — Ali sta se res
drugo jutro skupaj peljala? — Zakaj se prvi sosed ni peljal na semenj ?
2.	naloga: Tvori po zgledu: konj —konjski pridevnike iz nastopnih samostalnikov: žena, jesen, šola, gozdar, gora, njiva, polje, morje, Srb, Slovenec, gospod; vol (-ovski), osel, brat; dete (-inski); mož (-ški), človek, travnik, kovač, krojač, dekle, otrok, Hrvat; kmet (-iški, -čki).
3.	naloga: Tvori iz samostalnikov v oklepajih primerne pridevnike: (Konj) kopito je trdo. Samostalnik klop je (žena) spola. V (šola) sobi je mnogo otrok. Mesar prodaja (vol) in (svinja) meso. (Travnik) cvetice so različnih barv. (Kovač) kladivo in (krojač) likalnik sta težka. (Slovenec, Hrvat in Srb) jezik so si zelo podobni. Dečki nosijo (mož), deklice pa (žena) obleko. (Morje) voda je slana. (Vas) župan je sicer (kmet) človek, a je vkljub temu moder mož. Tudi (gospod) otroci morajo hoditi v šolo. Modriš je (polje), planinka pa (gora) cvetica.
Stopnjevanje pridevnikov.
2.
Drugi sosed je bil p r e v i d n e j š i od prvega.
Pomni: Namesto kakor stavimo lahko predlog od; samostalnik za njim pa postavimo v r o d i 1 n i k.
1.	naloga: Primerjaj po gorenjem zgledu: kratek, miza, klop; — globok, potok, reka; — debel, hrast, smreka; — star, Janko, Branko; — velik, grad, hiša; — lahek, les, papir; — prozoren, steklo, zrak; —.oster, britev, nož; — dolg, njiva, vrt; — dober, voda, vino.
2.	naloga: Imenuj sam predmete ter jih primerjaj z drugimi!
25. Pametni sluga.
Graščak je moral plačati prijatelju v mestu večjo vsoto denarja. Izroči torej novce svojemu slugi, naj jih nese v mesto. Ko pride zvesti služabnik v gozd, skoči razbojnik z napetim samokresom predenj ter zavpije: »Denar sem!«
Sluga se ustavi; orožja nima pri sebi, braniti se ne more. Mirno potegne pismo z denarjem iz žepa ter pravi' hladno: »Tu je denar. Ali gospodarjev je. V mesto naj bi
ga nesel. Ne bo mi verjel, da me je kdo napadel in mi vzel denar s silo. Prestrelite mi vsaj klobuk, potem mi bo verjel, da ste mi ga vzeli s silo in se bom mogel izkazati, da ga nisem dal kar tako iz rok!«
Pri tej priči sname klobuk z glave, razbojnik pa pravi grohotaje se: »Lahko ti postrežem.« Sproži samokres in prestreli klobuk. Komaj pa poči strel, zgrabi sluga razbojnika za grlo in ga zvije na tla, ker je bil močnejši. Vzame mu denar in ne prinese samo denarja gospodarjevemu prijatelju, ampak tudi razbojnika izroči sodišču.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kam je nesel sluga denar? — Kdo ga je v gozdu napadel? — Kaj je imel razbojnik v roki? — Kako je zavpil nad slugo? — Ali je imel tudi sluga kako orožje? — Ali se je mogel braniti? — Kaj pravi? — Ali mu je razbojnik prestrelil klobuk? — Kaj pa je sluga nato storil?
2.	naloga: Izpremeni nastopne nikalne stavke v trdilne stavke: Sluga nima orožja pri sebi. Ne nosim vedno denarja s seboj. Ne prestreli mi klobuka! Lovec ni ustrelil srne. Kmet ne proda svojih volov in konj. Učenec ne piše računske naloge. Mati ni kupila hčerki nove obleke. V tem gozdu ni hrastov in bukev. Nekateri učenci ne čitajo radi knjig. Ali učenka ne plete nogavic? Kdo ni videl Triglava?
3.	naloga: Postavi namesto črtic besedo sluga v primernih sklonih: Graščak pošlje svojega — v mesto. — izroči večjo vsoto denarja. — gre skozi gozd. Razbojnik skoči pred —. On se — ne boji, ker — nima orožja. Razbojnik prestreli — klobuk. Med — in razbojnikom se vname hud boj. Razbojnik sicer bije po —; a — vendarle ne more premagati.
Stopnjevanje pridevnikov.
3.
Pomlad je pogosto mrzla. Jesen je navadno m r z 1 e j-š a. Zima je pa n a j m r z 1 e j š i letni čas.
Pomni: Pridevnik, ki naznanja lastnost v najvišji ali najnižji meri, stoji v tretji ali presežni stopnji.
Tretjo ali presežno stopnjo izobražujemo, ako drugi stopnji dodamo predpono n a j. Predpono n a j pišemo skupaj s pridevnikom.
1. naloga: Postavi namesto črtic primerne pridevnike v drugi, oziroma v tretji stopnji: Vsi poletni dnevi so dolgi; eden je pa — kakor drugi: ta je —. Gozdna drevesa so visoka;-eno je pa — od drugih: to je —. Domače živali so koristne; krava je — nego druge: zato je krava —. Mnogo učencev je pridnih; eden je pa — kakor drugi: ta je —. Mnogo živali je močnih; a lev je —. Nekatera mesta so zelo velika; London je pa med vsemi — mesto. Vse cvetice so lepe; a — je vrtnica. Apnenec je trd; kremen je —; demant je pa —.
2. naloga: Stopnjuj v stavkih nastopne pridevnike: sladek, lahek, kratek, dober, tenek.
lep — prelep.
Pomni: Visoko stopnjo lastnosti izražamo, če pridevniku pristavimo: p r e-, pra- v e 1 e-, v s e-.
3.	naloga: Tvori zložene pridevnike: a) s predpono pre-: mlad, trd, suh, krasen, moker, mehek, visok, nizek, mrzel, vroč, hud, dober, gladek, širok, ozek;
b)	s predpono pra-: star;
c)	s predpono vele-: učen, spoštovan, ugleden, cenjen;
č) s predpono vse-: mogočen, veden, viden.
4.	naloga: Tvori iz pridevnikov v oklepajih primerne zložene pridevnike: Sedaj se ne moremo kopati, ker je voda (mrzel). (Mlad) otrok ne sprejemajo v šolo. Ne jej (vroč) jedi! Slovenci imamo mnogo (učen) mož. Hudobnež ne uide (veden) Bogu. Redkokje še vidimo (star) gozdove. Skočil bi čez jarek, če ne bi bil (širok). Boj se (mogočen) Sodnika! (Plitev) reke niso plovne.
26. Zvesti pes.
Dolgo vrsto let je služil pes zvesto svojemu gospodarju. Ko pa se je postaral, ga je hotel nehvaležnež potopiti.
Vzame ga s seboj v čoln in odrine od brega. Ko pri-vesla sredi reke, zagrabi psa in ga vrže v vodo. Ubogi pes izgine pod valovi, a kmalu se prikaže zopet na površju in se obupno trudi, da bi priplaval do čolna. Vsakikrat, ko se približa, ga neusmiljeni gospodar sune z veslom. Slednjič ga hoče udariti z njim po glavi, a omahne, ker se je preveč
nagnil in pade v vodo. Utonil bi bil, toda zvesta žival ga zgrabi za suknjo in ga srečno privleče do brega.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Koga je imel gospodar? — Kakšen je postal pes? — Kako se ga je hotel gospodar iznebiti? — Kam ga je peljal? — Kaj je storil z njim sredi reke? — Kaj je pes poizkušal? — Kaj hoče naposled gospodar narediti? — Kaj se mu zgodi? — Kdo je rešil neusmiljenega gospodarja?
2.	naloga: Tvori po zgledu: nehvaležen — nehvaležne ž izpeljane samostalnike.: poreden, neumen, siten, neroden, hudoben, aboten, neveden, pohlepen, sladkosneden, oduren.
Srce neusmiljenega človeka je trdo kakor kamen.
3.	naloga: Tvori primerne prispodobe: bel, sneg; črn, oglje; zelen, trava; strupen, gad; krotek, jagnje; vroč, krop; zvit, lisica; sladek, med; lahek, pero; okrogel, sod; težek, svinec; mehek, vosek; suh, trska; star, zemlja.
4.	naloga: Potavi namesto črtic primerne pridevnike: Sosedov konj je — kot blisk. Peč je — kakor led. Deček je — kot riba. Mati je — kakor mravlja. Češnja je — kot kri. Mladenič je — kot jelka. Misel je — kot pelin. Lice je — kot mleko. Hlapec je — kakor lev. Nebo je — kot ribje oko.
II. Zima.
27. Prvo zimsko jutro.
Glej, sneg — sneg — sneg! Ko da metulji letijo z neba!
Že bel je breg, in v beli obleki dolina je vsa.
Iz shrambe sani! Pa z njimi s hriba v dolino zdrčimo —
Ko blisk to hiti! Še, če se prevrnemo, se veselimo.
In iz snega postavimo moža v kot na dvorišče.
Ej, v ustih ima pač pipo, a sam naj tobaka poišče!
Na led gremo! In najsi brije okoli nam lic,
kaj de nam to? z ledu nas spravi očetov le klic.
Le padaj sneg, ko da metulji letijo z neba,
na dol in breg! Le padaj, saj deca te rada ima!
1.	naloga: Postavi besede v oklepajih v primeren sklon: Sneg leti z (oblačno nebo). Vsa narava je v (bela obleka). Vzamem sani iz (temna shramba). Vozimo se z (majhne sani). Sani drče s (strm hrib) v (globoka dolina). Dečki delajo iz (mehek sneg) (snežen mož). Mož stoji na (domače dvorišče). V (široka usta) ima pipo. Gremo tudi na (gladek led). Drsamo se po (gladek led). Burja nam brije okoli (cvetoče lice). Le očetov klic nas spravi z (gladek led).
2.	naloga: Tvori po zgledu: dvor — dvorišče izpeljane samostalnike: grob, sejm, strn, kosa, gnoj, boj, grablje, lov, ples.
3.	naloga: Tvori izpeljane samostalnike s pripono -išče
tudi
iz nastopnih glagolov: drsati, igrati, stanovati, gledati, soditi, prebivati, pribežati, kopati se, pokopati, brisati, dirkati, učiti, skladati.
Osebni zaimki.
Jaz delam sneženega moža. T i se drsaš po ledu. Deček ima sani; o n se driča s hriba v dolino. Deklica nima sani; ona se ne driča. Dete je še majhno; o n o se še ne more igrati z drugimi otroki.
1. naloga: Postavi gorenje stavke a) v dvojino, b) v množino!
Pomni: Jaz, ti, on, (ona, ono); midva, vidva, onadva, (onidve) ; mi, vi, oni, (one, ona) so osebni zaimki.
2. naloga: Postavi namesto črtic primerne osebne zaimke: — pišem nalogo. Kaj delaš pa —? Učenci čitajo; — imajo knjige pred seboj. — jih poslušamo. Deklica je zelo marljiva;
—	rada pomaga svoji materi. Ali — poznate to deklico? — jo dobro poznava. Oče popravlja orodje; — tudi pozimi ne more počivati. — se po poti grdo vedeta. Jabolko je samo padlo z drevesa; — je najbrže črvivo. Pri maši strežeta dva strežnika; — imata rdeči halji. Sosed ima dve hiši; — sta še skoraj novi. Drevesa so po zimi gola; — so izgubila jeseni vse listje.
28. Sanke.
Vsako nedeljo popoldne je šel Dorček s svojim očetom na izprehod. Tudi pozimi, v snegu in mrazu. Sla sta vun iz mesta, tja pod bližnji hrib. Na tistem hribu je bilo pozimi vse živo. Trd, debel sneg je ležal povsod. Po tem snegu pa so drčale sanke, ena za drugo, te večje, one manjše. Na sankah pa so sedeli in se jih trdno oprijemali dečki in tudi deklice, veliki in majhni. Kakor blisk so pridrčale sanke v dolino, da se je kar kadilo snega. Hitro so mladi sankači, rdečih lic in ušes, poskakali s sank. Prijeli so za vrv in so sanke vlekli zopet v hrib nazaj. Ali pa so jih kar nesli na hrbtu.
To je gledal mali Dorček in hudo mu je bilo. Vse to veselje uživajo drugi, le on ne. Trdneje prime očeta za roko in prosi: »Ljubi oče, še meni take sanke.«
»Ako se učiš vedno pridno,« odvrne oče, »ti. jih prinese Božiček.«
Ker je bil Dorček vedno priden, ga je uslišal Božiček. Pod božičnim drevesom so stale prelepe nove sanke.
Odzdaj pa ni bil Dorček več žalosten gledalec pod hribom. Moško je sedel na svojih novih saneh in drčal v dolino, da mu je kar sapo jemalo.
Ce je pa včasih zavozil v sneg in z malim, rdečim noskom ril po snegu, no — kaj to!
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kam je hodil Dorček z očetom na izprehod? — Kaj je videl na tistem hribu?
—	Kako je prosil očeta? — Kaj mu je oče odgovoril? — Ali je
Božiček uslišal Dorčka? — Ali je Dorček odslej še samo gledal mlade sankače?
2.	naloga: Stopnjuj v stavkih nastopne pridevnike: debel, lep, majhen, mlad, nov, priden, trd, velik.
3.	naloga: Postavi pridevnike v oklepajih a) v drugo stopnjo: Ni (trd) kamna kakor je demant. Jaz imam (debel) knjigo kakor ti. Mojemu (mlad) bratu je ime Janko. Pred (velik) prazniki posnažimo vso hišo. — b) v tretjo stopnjo: Marsikdo mora umreti v (lep) letih svojega življenja. Ta deček je letos (priden) učenec. Sosed ima (majhen) hišo v vasi. V časnikih čita-mo (nov) novice.
4.	naloga: Tvori po zgledu: sanke — sankač izpeljane samostalnike ter jih uporabi v stavkih: rog, gost, kolo, brada, voz.
Sklanjatev osebnega zaimka prve osebe.
Jaz sem pogumen deček. Mene ne prestraši vsak ropot. Sicer je tudi meni včasih tesno pri srcu; pa si mislim: Kakor druge, tako varuje tudi mene angel varih, ki je noč in dan p r i m e n i. Zato strah ne opravi ničesar z menoj.
Pomni: Osebni zaimek za prvo osebo sklanjamo ta-ko-le:
Ednina:
1.	jaz
2.	mene
3.	meni
4.	mene
5.	pri meni
6.	z menoj (mano)
Dvojina: midva (midve) naju nama naju
pri nama (naju) z nama
Množina: mi (me) nas nam nas
pri nas z nami
1.	naloga: Postavi gorenje stavke v dvojino in množino!
2.	naloga: Odgovori na nastopna vprašanja z osebnim zaimkom prve osebe a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Kdo ima dobre roditelje? — Koga ni doma? — Komu store roditelji mnogo dobrega? — Koga ljubijo starši? — Pri kom je brat? — S kom govori popotnik?
3.	naloga: Postavi vprašanja 2. naloge v pretekli čas in odgovori!
29. Božični prazniki.
Božični prazniki so pred durmi. Za čudo pridni so danes otroci. Vsi so v hiši, vsi se gnetejo za mizo. Tihi so, da je kar neverjetno. Že sinoči je prišel njihov starejši brat, ki se uči v mestnih šolah. S seboj je prinesel vsega, kar je potrebno za jaselce. Ze zjutraj so se otroci napotili v log nabirat mahu. Prinesli so ga poln koš. Za pet takih jaselc bi ga zadostovalo.
Ko so bili otroci v logu, je hlapec utrdil v kotu desko. Na to desko stavi zdaj starejši deček jaselce. Iz mahu napravi goro. Po gori se vije cesta. Posuta je z najdrobnejšim peskom. Cesta drži v Betlehem, ki stoji v kotu vrh gore. Pod goro postavi hlevček. Vanj položi na slamico božje dete. Ob straneh mu stojita osliček in volek. Poleg je božja Porodnica s svetim Jožefom. Potem razpostavlja po gori drevesa, ovce, krave, voliče in pastirce. Spredaj utrdi vrsto drobnih svečic. Naposled obesi na dolgo konjsko žimo od stropa doli angela, ki nosi v rokah napis: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!«
Ko starejši sin vse to ureja in nastavlja, sede mlajši bratje in sestrice okrog njega. Mirni so, kakor bi bilf pribiti. Ne premaknejo oči od jaselc. Nebeška radost jim sije z zadovoljnih obrazov. Danes so pozabljene vse igre. Celo jesti jim ni -mar. Zadovoljujejo se s hlebčki, ki jih je mati nalašč spekla zanje.
Domačemu psu Belinu pa ne gre v glavo, da se danes nihče izmed otrok ne zmeni zanj. Gleda jih in gleda. Naposled skoči na klop in se nerodno riue mednje. Otroci ga popolnoma prezirajo. Nekdo ga celo krene po gobčku. Belin se nevoljen zopet zavleče pod klop pri peči, se zvije in dremlje dalje.
1. naloga: Pripoveduj po nastopnh podatkih, kako delaš jaselce: Zjutraj iti v log po mah. Potem pritrditi v kot deska. Na deska napraviti iz mah gora. Vrh gora postaviti Betlehem. Pot do Betlehem posuti z najdrobnejši pesek. Pod gora po-
staviti hlevček. Vanj položiti na slamica božji dete. Ob stran pa postaviti Marija in sveti Jožef ter osliček in voliček. Končno razpostaviti po gora drevo, ovca, krava in pastirček. Na dolg konjski žima obesiti angel z napis: »Slava Bog na višava in mir ljudje na zemlja!«
2.	naloga: Pripoveduj 1. nalogo a) v prvi osebi dvojine, b) v prvi osebi množine!
3.	naloga: Postavi namesto črtic besedi starejši brat v primeren sklon a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Danes
so otroci najrajši pri--. Kar ne ločijo se od--.--
dela jaselce. Pred--stoji koš mahu. Otroci podajajo--
mah. Vsi gledajo--.
Sklanjatev osebnega zaimka druge osebe.
Cul sem, da t i rad lažeš. Tega bi ne bil pričakoval od tebe. Tebi že nihče več ne verjame. Resnicoljubne dečke ljudje spoštujejo; t e b e pa zaničujejo. Nihče ni rad p r i t e b i in nihče ne občuje rad s teboj.
Pomni: Osebni zaimek za drugo osebo sklanjamo tako-le:
	Ednina:	Dvojina:	Množina
1.	ti	vidva (vidve)	vi (ve)
2.	tebe	vaju	vas
3.	tebi	vama	vam
4.	tebe	vaju	vas
5.	pri tebi	pri vama (vaju)	pri vas
6.	s teboj (tabo)	z vama	z vami
1.	naloga: Postavi gorenje stavke v dvojino in množino!
2.	naloga: Odgovori na nastopna vprašanja z osebnim zaimkom druge osebe a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Kdo hodi rad v šolo? — Koga ne manjka nikdar v šoli? — Komu je kupil oče novo vadnico? — Koga hvali učitelj? — Pri kom je bil včeraj Dragotin? — S kom gre sestrica v šolo?
3.	naloga: Odgovori na vprašanja 2. naloge tudi z osebnim zaimkom prve osebe!
30. Božičnica.
Zvezda prejasna nad hlevom blešči, Jezušček v hlevu na slami leži, zbor pastirjev pred njim kleči — pojdimo k njemu še mi!
Mati Marija od sreče drhti, sveti Jožef strmi in molči, Dete iz jaselc milost deli — prosit hitimo je vsi!
1.	naloga: Postavi namesto črtic primerne predloge: Jezušček leži — slami. Jasli so — hlevu. — jaslih stojita Jožef in Marija. Pastirji klečijo — Jezuščkom. Pojdimo še mi — ja-selcam! — hlevom blešči zvezda.
2.	naloga: Postavi namesto črtic osebni zaimek prve o-sebe v primernih sklonih: — rad delam jaselce. — so jaselce zelo všeč. Moj brat še ne zna narediti jaselc brez —. Kadar delam jaselce, je vedno pri —. On gre z — tudi po mah. — ima moj brat zelo rad.
3.	naloga: Postavi stavke 2. naloge a) v dvojino, b) v množino!
Sklanjatev osebnega zaimka tretje osebe.
a) Moški spol.
Janko je postrežljiv deček; on rad pomaga vsakemu. N j e g a ni treba nikdar dvakrat prositi. N j e m u se smili vsak siromak. Učitelj ljubi njega bolj kakor druge učence. P r i njem se shajajo le dobri otroci. Le z n j i m se radi igrajo.
Pomni: Osebni zaimek tretje osebe moškega spola
sklanjamo tako-le:
Ednina:	Dvojina:	Množina:
1.	on	ona (dva)	oni
2.	njega	njiju	njih
3.	njemu	njima	njim
4.	njega	njiju	nje
5.	pri njem	pri njima (njiju)	pri njih
6.	z njim	z njima	z njimi
1.	naloga: Pripoveduj gorenje stavke a) o Janku in Mirku, b) o Janku, Jožku in Francku!
2.	naloga: Odgovori na nastopna vprašanja z osebnim zaimkom tretje osebe moškega spola a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Kdo piše nalogo? — Koga ni treba nikdar grajati? — Komu zapiše učitelj dober red? — Koga imajo starši radi? — Pri kom se učijo tudi drugi učenci? — S kom hodijo radi v šolo?
3.	naloga: Odgovori na vprašanja 2. naloge tudi z osebnim zaimkom a) prve osebe, b) druge osebe!
31. Voščilo za novo leto.
Srečo, zdravje, zadovoljnost naj Vam novo leto nosi. To je želja, ki jo danes srce moje za Vas prosi.
32. Jelka.
Lepa tenka jelka je stala v gozdu. Višja je bila nego vsa drevesa naokolo. Visoko nad borovci, hrasti, lipami, bukvami, brezami in jelšami je dvigala svoj vrh. Toda zadovoljna ni bila.
»Vedno na enem in istem mestu- stati — to ni lepo!« je dejala. »Kako rada bi pogledala v svet, kaj je tam daleč za gorami.«
Pa so prišli v gozd drvarji, zagoreli in močni ljudje. Zapele so ostre sekire. Zahreščalo je med vrhovi, in jelka je padla po tleh.
Odsekali so ji veje, jih razžagali in zložili na kup. In olupili so ji skorjo in jo položili vrhu razžaganih vej. Deblo pa so drsali po bregu navzdol v dolino.
Prišla je zima. Šli so s sanmi po jelkove veje in kurili so z njimi peči. Iz njene skorje pa so mleli čreslovino za strojarje.
A deblo?
Jelkovo deblo je postalo visok jambor sredi ponosne ladje. In zdaj plove po morju od brega do brega in nosi iz
kraja v kraj bela jadra in slavno zastavo naše mile domovine!
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje je stala jelka? — Kakšno drevo je jelka? — Katera drevesa so še stala v gozdu? — Kakšno drevo je hrast (lipa, bukev)? — Ali je bila jelka zadovoljna? — Kaj je želela? — Kdo je prišel v gozd? — Kaj so storili z jelko? — Cemu nam rabijo jelkove veje? — Kaj napravljajo iz jelkove skorje? — Kaj so napravili iz jelkovega debla? — Kaj je bilo na jamboru? — Katere barve ima naša državna zastava?
2.	naloga: Izpiši iz gorenjega spisa predloge z dotičnimi samostalniki ter določi povsod sklon! (N. pr. v gozdu, mest.)
3.	naloga: Spregaj: Stojim vedno na enem in istem mestu. Nisem zadovoljen. Odsekam veje, jih razžagam in "zložim na kup. Grem s sanmi po jelkove veje.
Sklanjatev osebnega zaimka tretje osebe.
b) Ženski spol.
Pomni: Osebni zaimek tretje osebe ženskega spola sklanjamo tako-le:
Ednina: A Dvojina:	Množina:
1.	ona	oni (dve)	one
2.	nje	njiju	njih
3.	njej (nji)	njima	njim
4.	njo	njiju	nje
5.	pri njej (nji)	pri njima	(njiju) pri njih
6.	z njo	z njima	z njimi
1.	naloga: Pripoveduj vajo na str. 46 namesto o Janku o Milici!
2.	naloga: Pripoveduj isto vajo a) o Milici in Katici; b) o Milici, Katici in Reziki!
3.	naloga: Odgovori na nastopna vprašanja z osebnim zaimkom tretje osebe ženskega spola a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Kdo rad pomaga materi? — Koga so starši veseli? — Komu preskrbijo vse potrebno? — Koga cenijo tudi drugi ljudje? — Pri kom se vadijo deklice plesti nogavice? — S kom se učenke rade pogovarjajo?
4.	naloga: Odgovori na vprašanja 3. naloge tudi z osebnim zaimkom a) prve osebe, b) druge osebe!
33. Prišle so ptičice.
Prišle so ptičice z mrzle gore, drobne siničice ter žvrgole: »Cicifuj, činžara, cicifuj, činžara, bojte se zimice, božji ljudje!«
»»Mi ne bojimo se zime prav nič, ker preskrbimo se bolj ko kak ptič! Drva navožena, v vrste so zložena, polne so žitnice, poln vsak kotič.««
1.	naloga: Povej, iz katerih besed so izpeljane nastopne besede: ptičica, siničica, zimica, božji, žitnica, kotič.
2.	naloga: Spregaj: Jaz se ne bojim zime prav nič. Jaz se preskrbim bolj ko kak ptič.
Sklanjatev osebnega zaimka tretje osebe.
c) Srednji spol.
Pomni: Osebni zaimek tretje osebe srednjega spola
sklanjamo tako-le:
Ednina:	Dvojina:	Množina:
1.	ono	oni (dve)	ona
2.	njega	njiju	njih
3.	njemu	njima	njim
4.	njega	nji	nje
5.	pri njem	pri njima (njiju)	pri njih
6.	z njim	z njima	z njimi
1. naloga: Odgovori na nastopna vprašanja z osebnim zaimkom tretje osebe srednjega spola (misli pri tem na jag-nje!) a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini: Kdo je zelo živah-
4
na žival? — Koga se ni treba bati? — Komu dajemo večkrat soli? — Koga imajo otroci zelo radi? — Pri kom stoji stara ovca? — S kom se pasejo tudi koze?
2. naloga: Odgovori na vprašanja 1. naloge tudi z osebnim zaimkom tretje osebe ženskega spola (misli pri tem na kožico!) a) v ednini, b) v dvojini, c) v množini!
34. Taščica.
Taščica prileti zimskega dne na okno kmetiške hiše, kakor da bi rada prišla na gorko. Kmetic ji odpre okno. Takoj prileti v izbo. Tu pobira drobtinice, ki padajo z mize. Otroci imajo ptička prav radi.
Zima mine. Kmetic odpre okno, in mali gost odleti v bližnji gozd. Tam si naredi gnezdo in veselo prepeva.
Zopet se vrne zima. Z njo pa se vrne tudi taščica h kmetiču, in glej! — s seboj pripelje samico. Družina kme-tičeva ju je jako vesela. Živalci sta prav domači. Otroci reko: »Ptička na.s gledata, kakor da bi nam hotela kaj povedati.« Oče pa odgovori: »Ko bi mogla govoriti, bi rekla: »Zaupanje zbuja zaupanje in ljubezen zopet ljubezen.«
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdo prileti na kmetiško okno? — Kaj odpre kmetic? — Kam zleti taščica?
—	Kaj dela taščica v sobi? — Do kdaj je taščica pri kmetiču?
—	Kako dolgo je v gozdu? — Kam pride zopet pozimi? — Koga pripelje s seboj? — Kdo ju je zelo vesel? — Kaj reko otroci? — Kaj odgovori kmetic?
2.	naloga: Postavi gorenji berilni spis v pretekli čas!
3.	naloga: Tvori po zgledu: žival — živalca manj-" šalne besede iz nastopnih samostalnikov: klop, luč, stvar, pesem, peč, brv, vrv.
Krajše oblike osebnih zaimkov.
Učitelj ljubi mene in tebe.
Ce sem priden, m e hvali; če si neposlušen, t e graja.
Kakor ti m e n i, tako jaz tebi.
Ce m i posodiš knjigo, pa t i posodim pero.
Pomni: Osebni zaimki imajo v 2., 3. in 4. sklonu daljše in krajše oblike in sicer:
2.	mene — me tebe — te njega — ga nje — je
3.	meni — mi tebi — ti njemu — mu njej — ji
4.	mene — me tebe — te njega — ga njo — jo
2.	njiju — ju, jih
3.	njima — jima
4.	njiju — ju, jih
njih — jih njim — jim nje — jih
Pomni: Ako je osebni zaimek poudarjen (nagiašen), rabimo daljšo obliko.
1.	naloga: Postavi namesto črtic primerne osebne zaimke ter pazi, ali je zaimek nagiašen ali nenaglašen: Danes —,
jutri —. Ali — posodiš svojo knjigo? Jaz--posodim; toda
ne pomaži —! Deček je izgubil pero; posodi--! Ti očeta
do praga, sin — čez prag. Oče in mati sta šla v semenj, pa — še ni domov. Ljubo doma, kdor — ima. Učitelj je pohvalil
—	ne —. Materin blagoslov otrokom hiše zida, očetova kletev
—	pa podira. Kdor ne uboga, tepe — nadloga. Kadar prideš v mesto, obišči —! Če hočeš, da — Bog pomaga, ne goni reveža od praga! Ptice so pozimi lačne; zato — potresamo zrnja. Kdor si dobrovoljno breme naloži, lahko — nosi. Ne zabi — v tujini! Nikoli — ne zabim, dragi prijatelj! Kdor — s kamnom, ti — s kruhom. Krt in jež sta koristna; zato naj bi — kmet ne preganjal.
2.	naloga: Določi v nastopnih stavkih osebne zaimke, njih osebo, število in sklon: Daj mi pero! Tu ga imaš! Ali me vidiš? Jaz te vidim. Nesi ji kruh! Oče, odpusti jim! Mati te ljubi, ti ljubiš pa njo. Jaz ti dam jabolko, ti mi daj hruško! Revežu radi pomagamo; s tem mu lajšamo gorje. Lovec je ustrelil srno; poglejmo jo! Krogla ji je šla skozi glavo. Kovač ima klešče, da drži z njimi železo v ognju. Hlapca nam sekata drva; mati jima nese kosile. Stoj pred menoj in glej mi v oči!
Zima je hotela pokončati ljudi in živali. Zato je napravila takšen mraz, da je vse pokalo. Vode so zamrznile in debel sneg je zapadel.
Ali, kar je hotela, ni mogla storiti. Uboge ptičice je sicer zeblo in dobivale so le malo živeža. Ali priletele so k hišam in dobri ljudje so jim trosili zrnec in drobtinic.
35. Huda zima
Domača živina je staia v toplih hlevih. Da ne bi mogla zima k nji, zamašili so ljudje okna ter povili duri s slamo. V jasli so polagali živini seno in oves.
Sami pa so si pridno greli sobe. Čim bolj je pritiskal mraz, tem bolj so kurili v peči, da je bilo toplo. Kadar so šli z doma, so se oblekli v debele suknje in kožuhe.
Ko je zima spoznala, da ne more pokončati ljudi in živali, je odnehala. Topel vetrič je pripihal, led se je raz-tajal in sneg skopnel. Solnce je dobivalo od dne do dne več moči. Kmalu so zopet zapele ptičice, travniki so oze-leneli in cvetice so zacvetele.
1.	naloga: Postavi nastopne stavke a) v sedanji, b) v prihodnji čas: Zima je hotela pokončati ljudi in živali. Vode so zamrznile. Sneg je zapadel. Ptičice je zelo zeblo. Priletele so k hišam. Ljudje so jim trosili drobtinic. Živina je stala v toplih hlevih. Ljudje so si pridno greli sobe. Oblekli so se v debele suknje. Topel vetrič je pripihal. Led se je raztajal. Sneg je skopnel. Solnce je dobivalo od dne do dne več moči. Ptičice so zopet zapele. Travniki so ozeleneli. Cvetice so zacvetele.
2.	naloga: Pretvori nastopne trdilne stavke v nikalne: Zima hoče pokončati ljudi in živali. Ljudje imajo gorko obleko. Jaz imam novo knjigo. Sosed ima lepo hišo. Brat in sestra hočeta iti v mesto. Otroci se hočejo igrati. Vi imate debelo žogo. Vidva imata nove pisanke. Midva hočeva pisati nalogo. Zdaj hočemo peti. Ti imaš rdeče jabolko. Vidva hočeta jesti. Jaz hočem računati. Mi imamo lep smrekov gozd. Vi hočete gozd posekati.
3.	naloga: Postavi stavke 2. naloge v pretekli čas ter jih pretvori tudi v nikalne stavke!
Zaimki s predlogi.
Oče kupi sinu toplo obleko; on skrbi zanj (ne: za njega!) Mesar je kupil jagnje, pa še ni prišel p o n j e (ne: po njega!).
Pomni: Nekatere oblike osebnih zaimkov pišemo skupaj s predlogi.
Naloga: Postavi namesto črtic primerne zaimke s predlogi: Na hiši je mično gnezdeče; lastovica je znesla svoja jaj-
čeca —. To je naša župna cerkev; stopimo —! Bolnik želi duhovnika; pošljite —! Neznaten je črvič v prahu, pa tudi — skrbi nebeški Oče. Ljubimo svoje starše in molimo —! Tu je poštni nabiralnik; vrzi pismo —! Pred hišo je visok oreh; deček je splezal —. Morski bregovi so skalnati; valovi butajo —. Ker nisem prišel pravočasno domov, je prišel oče —. Nič mi nisi pisal; ali pozabil —? Idi k materi; mati ima nekaj —.
36. Medsebojna pomoč.
Naš sosed Davorin je priden čevljar. Dela nove čevlje in škornje ter popravlja stare. Če hoče imeti novo suknjo ali hlače, mora iti k bližnjemu k r o j a č u, da mu jih pomeri in napravi. Klobuk, slamnik ali čepico si kupi pri klobučarju. Klobučar potrebuje nove srajce in drugega perila. Tega mu ne napravi krojač, ampak klobučarjeva sestra Lenka, ki je š i v i 1 j a. Ona ima vedno mnogo opravila s šivanjem. Zato ne more sama perila prati, temveč ga daje sosedi perici, ki ga snažno opere. Pridno delo na-pravlja dobro slast. Perica gre k peku in si kupi kruha. Pek si privošči večkrat kaj boljšega za kosilo ali večerjo. Pošlje svojega vajenca k mesarju na trg po mesa in klobas. A tudi mesar ne živi samo ob mesu, temveč potrebuje drugih živil. Te kupi pri trgovcu. Trgovcev je več v našem kraju.
Tako si morajo vsi ljudje na svetu med seboj pomagati, ako hočejo živeti. Sam človek ali sama družina si ne more dobavljati in pripravljati vsega, česar je treba za živež in obleko. — Potrebna je na svetu medsebojna pomoč ljudi.
1. naloga: Imenuj rokodelce iz gorenjega sestavka in druge ter povej a) o vsakem, kaj izdeluje, b) katera orodja uporablja!
2. naloga: Postavi namesto črtic primerne osebne zaimke : Naš sosed je čevljar; — ima mnogo dela. Pred — je čev-ljaril njegov oče. Ljudje radi zahajajo k —. Stopimo še mi do — in naročnino par čevljev! Pri — so cene vedno najnižje. — čislajo zato vsi odjemalci.
3.	naloga: Tvori po zgledu: prati — perica izpeljane samostalnike iz nastopnih besed: pleti, presti, treti, žeti.
4.	naloga: Povej, kje perica pere — trgovec prodaja dete spi — dekla suši — kurjač kuri — oče čita — se deklica guga — mesar kolje — brivec brije? (N. pr. Perica pere v pralnici.)
5.	naloga: Postavi namesto črtic izpeljane samostalnike s pripono -i c a: Mati pošlje otroka v —. — tarejo lan, — predejo iz prediva niti. Dekla gre po perilo v —; hlapec pa žene vola v —.V — čitamo časopise. Mati da umazano perilo —. — imajo ostre srpe. Navadno jemo v —, spimo pa v—. Otroci se radi gugajo v —.
Vladko s e rad uči. Vedno ima kako knjigo p r i s e b i. Še celo na izprehod vzame knjigo s seboj. S tem dela veselje sebi in svojim staršem. Misli si: Kakor si bom postlal, tako bom ležal.
Pomni: Povratno-osebni zaimek sklanjamo ta-ko-le:
1.	naloga: Postavi namesto črtic povratno-osebni zaimek: Kdor — dela boji, slabo živi. Kdor sam — povišuje, prazno glavo oznanjuje. Vsak je — najbližji. Še prsti na roki — niso enaki. Kadar greš volku naproti, pokliči psa s —! Lenuh sam — čas krade. Pomagaj — sam in Bog ti bo pomagal. Hudobnež — boji svoje sence. Vsak za —, Bog za vse. Kdor sam — ne privošči, drugim tudi ne. Ne prepirajte se med —!
2.	naloga: Spregaj: Sebi orjem, sebi sejem, sebi bodem tudi žel. Nimam dovolj denarja pri sebi. Zjutraj umijem najprej sebe, potem umijem pa še bratca.
37. Naša hiša.
Preprosta res je hiša naša, da marsiktera jo prekaša, in njene borne, nizke stene odzunaj so samo lesene.
Povratno-osebni zaimek.
1. —
2.	sebe, se
3.	sebi, si
4.	sebe, se
5.	pri sebi
6.	s seboj
In streha slamnata jo krije. A skozi okna nam ne sije prijazno solnce nič drugače kot v mestne hiše in palače.
Ko zunaj pa vihar razsaja, vse zadovoljnost nas navdaja, saj v naši hišici preprosti nam vsem zavetja je zadosti.
1.	naloga: Postavi namesto črtic primerne osebne zaimke: To je naša hiša; — je naše bivališče. V — prav radi prebivamo. Na strehi je dimnik; iz — se večkrat kadi. Mati kuha kosilo, ki — bo dobro dišalo. Pred hišo je prijazen vrtec; po — se radi izprehajamo.
2.	naloga: Tvori po zgledu: slama — slamnat izpeljane pridevnike: brada, mož, pleča, kosem, meso, pero, trava, moka (-čnat)!
3.	naloga: Pretvori samostalnike v oklepajih v primerne pridevnike: V (gora) krajih tudi poleti včasih sneži. Osel in zajec sta (uho) živali. Po gozdu nam pojo (krilo) pevci. Sedaj vidimo že malo (slama) streh. Imenuj nekatere (rog) živali! Bukev je (list) drevo. Gorska pota so (skala) in (rob). Mlinar ima (moka) obleko. V (senca) gozdih je zelo hladno. Otroci si radi delajo (papir) čake.
4.	naloga: Imenuj rokodelce, ki so zaposleni, kadar se stavi hiša in povej o vsakem, kaj dela!
5.	naloga: Naštej gradivo, ki se uporablja, kadar se stavi hiša ter povej, čemu se uporablja!
Svojilni zaimki.
M o j brat je mizarski mojster. Šola ni mojega brata nikdar posebno veselila. Žaga in' oblič sta bila mojemu bratu že od nekdaj najljubši orodji. Zato je dal oče mojega brata učit mizarstva. Sedaj se tudi drugi uče pri moje m bratu tega rokodelstva. Vsi odjemalci so z m o j i m bratom popolnoma zadovoljni.
Pomni: Svojilni zaimki se sklanjajo kakor pridevniki.
1. naloga: Postavi gorenje stavke a) v dvojino, b) v množino !
2.	naloga: Postavi namesto črtic besedi moj svinčnik (t v o j a p i s a n k a) v primeren sklon:--je šolska priprava. Poleg--leži tudi peresnik. Učitelj pomakne k--še
ravnilo. Kdo je našel--? Danes tvorimo stavke o — -—.
Med--in njegovim peresnikom leži kreda.
3.	naloga: Postavi svojilne zaimke v oklepajih v primeren sklon: (Naš) hiša je nova. Podobna je zelo (vaš) hiši. Tudi sosedova hiša ji je podobna, le da je (njegov) mnogo manjša. V (naš) hiši je šest stanovanj; v (vaš) so pa le štiri. Pred (naš) hišo je vrt, pred (vaš) ga pa ni. Sosed ima tudi vrt, ki pa leži za (njegov) hišo. Ali bi tvoj oče prodal (vaš) hišo? Oče pravi, da ne proda (naš) hiše.
38. Naša domovina.
V naši domovini prebivajo Srbi, Hrvati in Slovenci. Zato nazivamo svojo domovino »Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.« Pa tudi nekaj Nemcev, Bolgarov, Rumunov in Turkov biva v naši domovini.
Obsežna je naša domovina. Razprostira se od snežnega Triglava do temnega Balkana. Po njej se dvigajo proti nebu visoke gore in se širijo prostrane ravnine.
Bogata je naša domovina. V njej dozoreva toliko žita, da ga je nam vsem dovolj za vsakdanji kruh in ga lahko še prodamo sosedom. Našo domovino pokrivajo prostrani gozdovi. Njihova stoletna drevesa dajejo obilo lesa. V zemlji pa hrani naša domovina grmade premoga in raznih rudnin, ki jih rabimo v obrtih.
Prelepa je naša domovina. Divna je s svojimi snežinki in gorskimi jezeri. Toplo južno solnce zlati morsko gladino, ki obliva cvetočo obalo.
Domovina je sveta zemlja. Ona nam je dala vse naše slavne može. Zanjo so prelivali kri naši dedi in pradedi, odbijajoč sovražne napade. Domovina časti imena vseh naših velikih mož in naših junakov.
Naš kralj je Aleksander I. iz vladarske rodovine Ka-radjordjevičev.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kako imenujemo našo domovino? — Kateri narodi prebivajo v naši domovini?
—	Kakšna je naša domovina (obsežen, bogat, lep) ? — Od kod pa do kam se razprostira? — Kaj nam daje naša domovina (žito, les, premog in druge rudnine) ? — Kaj krasi našo domovino? — Kdo vlada naši domovini?
2.	naloga: Postavi namesto črtic besedi našadomovi-na v primernih sklonih: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je--.V--je mnogo lepih jezer. Iz--izvažajo
žito in živino. Med--in Čehoslovaško je Avstrija. Sovražniki bi radi škodovali--. Bog čuvaj--!
Povratno svojilni zaimek.
To je moj brat. Jaz imam svojega (ne mojega!) brata prav rad.
Tonček gre s tvojim bratom v cerkev. Zakaj pa ti ne greš s svojim (ne tvojim!) bratom?
Micika je njegova sestra. Tonček rad pomaga svoji (ne njegovi!) sestri.
Pomni: Kadar se nanaša svojilni zaimek na osebek istega stavka, tedaj rabimo povratno-svojilni zaimek »s v o j«.
1.	naloga: Postavi namesto črtic primerne povratno-svo-jilne zaimke: Vsakdo je — sreče kovač. Vsak pometaj pred
—	pragom! Vsakemu je — najlepše. Bruno v mojem očesu vidiš, pezdirja v — pa ne. Kdor dobroto izkaže, — sreči kola maže. Sreče — poderuh, kdor je modrim ukom gluh. — glava,
—	svet. Pustite vsakemu —!
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne svojilne, oziroma povratno-svojilne zaimke: Učenci ljubijo — učitelja. — učitelj mi hoče le dobro. Janko je izgubil — knjigo. Jaz sem našel — knjigo in sem mu jo vrnil. — starši skrbe za nas. Mi smo
—	staršem hvaležni za vse dobrote. Vi nimate — hiše, ampak stanujete v — hiši. Modri starši — otroke lepo vzgajajo. — otroci redno obiskujejo šolo. Nekdo mi je vzel — nož. Ne vem, ali bom — nož še kdaj videl ali ne.
39. Pismo.
Dragi ujec!
Kadarkoli slišim v šoli pri zemljepisni uri ime Bled ali se doma učim o njem, se spomnim vselej na Vas ter Vas
blagrujem, ker ste tako srečni, da bivate v raju Kranjske dežele.
Kako rad bi tudi jaz videl ta biser naše domovine! Toda brez Vašega dovoljenja mi to najbrže še dolgo ne bo mogoče. Zato Vas prav lepo prosim, da mi dovolite prihodnje praznike priti k Vam na Bled.
Ljubi ujec, ne odbite mi moje prošnje! Za Vaše dovoljenje se Vam že vnaprej zahvaljujem ter Vas prisrčno pozdravljam
Vaš hvaležni nečak Dušan Slavič.
V Kočevju, dne 15. januarja 1922.
Pomni:-Pismo ima zgoraj o govor, spodaj pa piščevo ime ter kraj, dan, mesec in leto pisanja.
Zaimke, ki z njimi ogovarjamo osebo, kateri je pismo namenjeno, pišemo zvelikozačetnočrko.
Pismo spravimo v z a v i t e k, ki ga zalepimo. Na sprednjo stran zavitka napišemo naslov in prilepimo poštno znamko.
1. naloga: Odgovori na nastopna vprašanja: Kaj moramo imeti, če hočemo pisati pismo (list, zavitek, črnilo, peresnik, pero) ? — Kako moramo pisati (lepo, čisto) ? — Kaj napišemo zgoraj? — Kaj napišemo spodaj? — Kam spravimo pismo? — Zakaj zalepimo zavitek (ne more nihče citati)? — Kaj napišemo na sprednjo stran zavitka? — Kaj prilepimo na zavitek? — Koliko velja poštna znamka za pismo? — Kam nesemo pismo (poštni nabiralnik) ?
Gospod
Anton Godec
posestnik
Poštna znamka
Bleda štev. 58
2.	naloga: Prepiši gorenje pismo!
3.	naloga: Napiši slično pismo tako, kakor bi ga skupno pisala brat in sestra, Dušan in Dragica!
4.	naloga: Postavi v nastopnem pismu namesto črtic primerne zaimke: Ljuba — mamica! Za — god — želim obilo za-dovoljnosti in zdravja! Naj — bo sreča vedno mila! Bog — živi še mnogo let! Sporočam —, da v šoli dobro napredujem. Gospod učitelj — ima zelo rad. Veselim se že počitnic, ko bom zopet lahko pri —. Prav lepo — pozdravlja — hvaležni sinko Zoran.
5.	naloga: Napiši pismo 4. naloge v običajni pisemski obliki ter dostavi tudi kraj, dan, mesec in leto pisanja!
40. Domovina.
Beseda sladka, domovina! Ne prideš več mi iz spomina; kot iskra živa v srcu tliš, ljubezen k sebi mi budiš.
Ko solnca žar na tebe sije, srce veselo v meni bije: a žalost tare mi duha, če megla te nesreč obda.
Če je obličje jasno tvoje, veselo moja struna poje; a če oko se ti solzi, v potokih moje se topi.
O, sijaj, sijaj, solnce milo, na ljube domovine krilo; obličje jasni ji temno, in krasi s cvetjem jo ljubo!
1.	naloga: Poišči v gorenjem sestavku osebne in svojilne zaimke ter določi pri vsakem osebo, število in sklon!
2.	naloga: Tvori po zgledu: sreča — nesreča samostalnike nasprotnega pomena: sloga, red, snaga, mir, pamet (nes-), čast, čistost, določnik, hvaležnost, zvestoba, vera.
3. naloga: Uporabi gorenje in dobljene samostalnike v primernih stavkih!
Nedoločni zaimki.
Nekdo je rekel: »N i k d o ni tako hudoben, da ne bi ljubil svoje domovine. Vsak najbolj ceni kraj, kjer se je rodil. Sicer je že marsikdo zapustil svojo domovino, a se je z veseljem zopet vrnil, če je le mogel. Marsikateri pa bi se bil rad vrnil, pa mu ni bilo mogoče. Ohranil pa je do smrti v svojem srcu nekaj, kar imenujemo: ljubezen do domovine.«
Pomni: Zaimke, ki jih stavimo namesto samostalnikov, ki jih ne moremo ali nočemo imenovati, imenujemo nedoločne zaimke.
Nedoločni zaimki so: kdo, nekdo, nikdo, nihče, malokdo, marsikdo, vsakdo; kaj, nekaj, marsikaj, malokaj; nič, kateri, nekateri, marsikateri, vsakateri, malokateri; vsak, sleherni; kak, marsikak, marsikakšen; neki; ves, vsa, vse.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih nedoločne zaimke: Malokdo učaka visoko starost. Vsak je svoje sreče kovač. Vse je delo božjih rok. Človek kaže v mladosti, kaj hoče postati v starosti. Nič je dobro za oči. Povej nam kaj! Marsikaj bi lahko povedal, a malokaj dobrega. Nihče ne uide smrti. Bolje nekaj kakor nič.
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne nedoločne zaimke: — trka; poglej, — je! Ko bi — ne skrival, bi — ne kradel. — si želi popolne sreče, a je na svetu — ne doseže. — se s tujim jezikom pači, z domačim pa berači. — ne sme pisati, dokler ne rečem. — v ustih kruli po črevesu. — ni za vse.
41. Naša trobojnica.
Na zastavi naše države so tri barve: modra, bela in rdeča.
Modra barva je barva neba. Kaže mi pot do Vsemogočnega, ki ima v roki naše življenje in našo bodočnost. Uči me zvestobe do naroda, do domovine, do mojega Stvarnika.
Bela barva mi pravi, da so naši pradedi, ki so bili sicer junaki od nog do glave, ljubili mir in spravo. Z enako go-
stoljubnostjo so sprejemali pod svoj krov prijatelja in ne-prijatelja. Opominja me, naj bo moja duša bela in čista. To mi daje mirno vest in sladak počitek po delu.
Rdeča barva je barva veselja. Spominja me radosti, da sem otrok naše krasne, bogate in slavne zemlje. Spominja me pa tudi krvi, ki so jo naši junaki prelili za svoj dom in za našo svobodo.
Krasen pomen treh barv naše trobojnice naj živi v naši duši, naj živi v naših mislih in v naših delih, pa bo srečna naša domovina!
1.	naloga: Imenuj predmete, ki so modre, bele in rdeče barve!
2.	naloga: Postavi namesto črtic besedi naša troboj-
n i c a v primernih sklonih:--ima tri barve: modro, belo in
rdečo. Včasih vidimo na--tudi državni grb. Mizar je naredil --nov drog. Z--kinčamo svoje domove. Vsak državljan mora spoštovati--.--ne pustimo nikomur zaničevati.
3.	naloga: Spregaj: Ljubim našo domovino in spoštujem našo trobojnico.
Sklanjatev nedoločnih zaimkov.
Na?e trobojnice ne pustimo nikomur zaničevati. Janko ni ničesar odgovoril.
Pomni: Nedoločna zaimka n i k d o (nihče) in n i č sklanjamo tako-le:
1. naloga: Postavi nedoločne zaimke v oklepajih v primeren sklon: Bog ne ostane (nikdo) nič dolžen. Smrt si v (nič) ne prebira. Kdor se ne uči, tudi (nič) ne zna. Ne žali (nikdo)! Ne občujem z (nikdo), ki ni pošten. Bog ne da (nikdo) vsega. Ne vzemi (nič), kar ni tvojega! (Nihče) ne ve vsega. Z (nič) ne izkazujemo staršem večje ljubezni, kakor če smo jim v vsem
1. nikdo (nihče)
nič
ničesar
ničemur
nič
pri ničemer z ničimer
2.	nikogar
3.	nikomur
4.	nikogar
5.	pri nikomer
6.	z nikomer
pokorni. Zadovoljen je, kdor (nič) ne pogreša. Zapravljiv sin spravi lahko bogatega očeta na (nič).
Pomni: Druge nedoločne zaimke, sestavljene s kdo, sklanjamo kakor kdo, sestavljene s kaj, sklanjamo kakor kaj in sestavljene s kateri, sklanjamo kakor pridevnike.
2. naloga: Postavi nedoločne zaimke v oklepajih v primeren sklon: (Marsikdo) je že nesreča izpametovala. Ljudje si z (marsikaj) zdravje kvarijo. (Marsikateri) ne zadošča le beseda. Kdor ima s (kaj), lahko gre v Rim. Svet (malokdo) prizanese. Pečeni golobje (nikdo) v usta ne lete. (Nič) se ne veselim bolj kakor praznikov. Ne pajdaši se z (vsak)!
tj.	c	■ ■ > ■ ' i i
42. Ivanček pripoveduje, kako je v mestu.
Včeraj sem bil prvič v mestu. Zjutraj sva se z očetom peljala z vlakom. Zdelo se mi je, kakor da se mi sanja. Drevje, hiše, njive, travniki — vse je teklo mimo nas kakor za stavo. Rad sem videl, ko je vlak obstal. Vrtelo se mi je že v glavi.
Iz vlaka je izstopilo toliko ljudi, kolikor se jih usuje pri nas v nedeljo iz cerkve. Ko ne bi se bil držal očeta za suknjo, bi se bil gotovo izgubil.
Kake hiše so v mestu! Kot same šole in še večje! Pa druga se drži druge. In kaka okna imajo! Da bi lahko šel kar z vozom skozi nje.
Pa kaj vse vidiš v izložbah! Najrajši bi bil kar gledal, toda z očetom nisva mnogo utegnila.
To pa mi ni prav nič ugajalo, da je po cestah in ulicah toliko ljudi in voz. Komaj sem se izogibal. Ko sem se malce ozrl, sva se zadela z nekim gospodom, da sem skoraj padel. Pa še hud je bil! Tudi zrak je v mestu tako čuden. Vesel sem bil, ko sva se z očetom vrnila domov.
Vse lepše je pri nas na vasi. Tu poznam vsakega, mene pa tudi vsakdo pozna. Bolj domače je pri nas nego v mestu. Rajši živim na kmetih.
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje je bil Ivanček? — Kako je prišel Ivanček v mesto? — Kaj je videl med
vožnjo? — Koliko ljudi je izstopilo iz vlaka? — Kakšne hiše so v mestu? — Kakšna okna imajo mestne hiše? — Kaj bi bil Ivanček najrajši gledal? — Kaj mu pa ni prav nič ugajalo? — Ali je bilo Ivančku všeč v mestu? — Kje je rajši: v mestu ali na kmetih?
2.	naloga: Izpiši iz gorenjega sestavka stavke, v katerih so zaimki in jih podčrtaj!
3.	naloga: Postavi besede v oklepajih v primeren sklon: Včeraj sem bil v (mesto, vas, gozd). Z (oče, mati) sva se peljala z (voz, sani). Vlak je drdral proti (Maribor, Ljubljana, Kočevje). Vse je teklo mimo (mi, vi, oni). Po (cesta, ulica, pot) gre mnogo (mož, žena, ljudje). Držal sem se (oče, mati) za (roka, plašč). Šel sem tudi v (prodajalna, cerkev, davčni urad). Oče bi bil lahko vse opravil brez (jaz, ti, on, ona). Nenadoma je stopil pred (midva, vidva, onadva) dober znanec. Med (jaz) in (ti) je velik razloček; ti si rajši v (mesto), jaz pa sem rajši na (kmete). Rajši grem na (vrt, njiva) kakor pa zopet v (mesto).
4.	naloga: Spregaj: Peljem se z vlakom v mesto. Komaj se izogibam ljudem. Rajši živim na kmetih nego v mestu.
Glavni in nedoločni števniki.
Nekatere hiše v mestu imajo po t r i ali š t i r i nadstropja.
V mestu je mnogo cest in ulic.
Pomni: Eden, dva, trije, štirje, pet i. t. d. so glavni števniki.
Mnogo, veliko, dosti, več, preveč, malo, manj, premalo, precej, obilo, nekoliko, nekaj, nič so n e d o 1 o č n i števniki.
1.	naloga: Postavi namesto črtic primerne glavne števni-ke: Teden ima — dni. Dan ima — ure. Ura ima — minut. Pol metra je — decimetrov. Četrt hektolitra je — litrov. Ducat je — kosov. Kilogram ima — gramov. Dinar ima — par. Soba ima — stene. Kmet ima — konja. Na obeh rokah imam — prstov. Navadno leto ima — dni. Mesec marec ima — dan. — igralcev še — petelina ne redi.
2.	naloga: Izdelaj 1. nalogo tudi pismeno in napiši štev-nike z besedami! .
3.	naloga: Določi v nastopnih stavkih nedoločne števnike: Na vrtu je mnogo jablan, obilo hrušk, precej sliv in nekaj breskev. Na njivi je veliko žita pa malo plevela. Stari Slovani so
verovali v več bogov. Včasih je na semnju manj živine nego kupcev. Od dosti besedi se nihče ne zredi. Preveč ljudi, premalo prostora. Trgovec ima le še nekoliko zvezkov pa nič peres.
43. Pogovor na kolodvoru.
Prosim, kdaj odhaja vlak Proti Ljubljani odhaja vlak
proti Ljubljani?	ob 11. uri 20 minut.
Koliko imam še časa? Imate še 15 minut časa. Ali je blagajna že odprta? Da, blagajna je že odprta. Koliko velja vozni listek Do Ljubljane velja za III. razred do Ljubljane?	11 Din 50 p, za II. razred pa
23 Din.
Prosim vozni listek do
Ljubljane! Prosim, dajte mi ga za II.
razred! Imam tudi nekaj prtljage.
Koliko moram plačati?
Za kateri razred?
Tu je listek in velja 23 Din.
Od prtljage morate posebej
plačati. . Od prtljage plačate 7 Din.
Gospod sprevodnik, v kateri V katerem razredu se vo-
voz naj vstopim?	zite?
V II. razredu.	Prosim, vstopite v ta voz!
Hvala!
44. Drava, Sava in Soča.
Drava, Sava in Soča so sestre. Nekdaj so se menile med seboj, katera bo prihodnji dan prva pritekla v morje. Zvečer Sava in Soča zaspita. Drava pa se le potuhne in začne kmalu tiho teči naprej. Ko se v jutro Sava prebudi in zapazi, da se Drava vali že proti morju, se spusti jezna v urnem teku navzdol. Ko se Soča prebudi in vidi, da sta jo sestri prekanili, prodere na nasprotni strani s silno močjo gore, se zažene skoz skalnate soteske in dospe prva v morje.
r
Ta pripovedka opisuje značaj vseh treh glavnih slovenskih rek. Drava se vali tiho in potuhnjeno, bistra Sava dere, obe v Črno morje; Soča pa bobni urno po skalnatih strugah goriških gora v Jadransko morje.
1.	naloga: Pokaži na zemljevidu, kje tečejo Drava, Sava in Soča! — Imenuj nekatere druge reke, ki se izlivajo v prej imenovane! — Kateri večji kraji leže ob Dravi, Savi in Soči?
2.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: O katerih rekah smo čitali? — Kaj so se dogovorile te reke? — Kdaj bi smele vse tri začeti teči? — Ali so čakale vse tri do jutra? — Katera je prva začela teči? — Zakaj je tekla Drava tiho in potuhnjeno? .
—	Katera izmed ostalih dveh se je nato prebudila? — Kaj je videla? — Ali je tudi Sava tekla tiho in počasi? — Katera se je zadnja prebudila? — Ali je tekla za njima? — Katera je dospela prva v morje? — V katero morje tečeta Drava in Sava?
—	V katero morje teče Soča?
3.	naloga: Postavi namesto črtic besedi bistra Sava
v primernih sklonih:--je največja reka v Sloveniji. Mesti
Kranj in Krško ležita ob--. Iz Ljubljane drži proti--
široka državna cesta. Cez--drži tudi več mostov. Med —
—	in tiho Dravo so Karavanke. Nekateri učenci še niso videli
4.	naloga: Postavi namesto črtic besedi sveti Savav primernih sklonih:--je bil sin Štefana Nemanja.--življenje na dvoru ni ugajalo. Menihi na Sveti gori so sprejeli —
—	v samostan. Nemanjevi poslanci pa so prišli za--. Spomin --živi še danes v srbskem narodu. Po--se imenuje
tudi red--.
Nedoločni zaimki, oziroma nedoločni števniki.
Mnogo ljudi mnogo ve.
Pomni: Nekatere nedoločne števnike rabimo tudi kot nedoločne zaimke. Ako stoji dotična beseda sama zase, je nedoločni zaimek, ako 'je pa v zvezi s samostalnikom, je n e d o 1 o č n i š t e v n i k.
Naloga: Določi v nastopnih stavkih a) nedoločne števnike, b) nedoločne zaimke: Slab denar pozna dosti ljudi. Kdor veliko govori, veliko ve a!i veliko laže. Več oči več vidi. Malo cie-
5
la, malo jela. Bolje malo, pa to dobro. Preveč še s kruhom ni dobro. Veliko kokodajec, malo jajec. Boljše nekoliko nego nič. Mnogo psov zajčja smrt. Kdor veliko pije, malo popije.
45. Turki v Kostelu.
Leta 1578. so Turki razrušili Metliko in se polastili skoraj ob istem času Kostela. Prišli so pred trg preoblečeni kakor Hrvatje in prosili pomoči, češ, da so jim Turki vse uropali. Da bi jim tržani bolj gotovo verjeli, so nosili s seboj dojenčke in nekaj hišnega orodja. Iz krščanskega usmiljenja so jih Kostelci sprejeli. Ko so jih pogostili in jim poskrbeli za prenočišča, so legli k počitku. Sredi noči pa so odprli ti hinavci turški tolpi vrata. Ta se je naglo polastila trga in gradu. Ko so vse izropali, so zažgali trg in grad in odšli.
Kranjski plemiči so kmalu zvedeli za ta napad. Udarili so naglo preko Bele Krajine na Hrvaško in se postavili pri Topoloviču na prežo. Pokončali so-Turke, rešili ujetnike in se vrnili z bogatim plenom.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdo je pred stoletji pogosto ropal in požigal po Kranjski deželi? — Kam so prišli Turki 1. 1578.? — Kako so bili oblečeni? — Česa so prosili? — Ali so se jih Kostelci usmilili? — Kako so jim pomagali? — Kaj pa so preoblečeni begunci ponoči naredili? — Kaj se je zgodilo s Kostelom? — Kdo pa je Turke kmalu potem premagal?
2.	naloga: Tvori po zgledu: trg — tržan izpeljane samostalnike: mesto, vas, gora, zemlja, tlaka, Ljubljana, Celje, Rim, Krist, Luter, Mohamed.
Vrstilni števniki.
Naš kralj je Aleksander Prvi. Ti sediš v drugi klopi. Tretja božja zapoved se glasi: Posvečuj praznik! Turki so porušili Kostel 1578. leta.
Pomni: Vrstilni števniki naznanjajo vrsto ali red posameznih oseb ali stvari.
Za številkami, ki značijo vrstilne števnike, postavljamo piko.
1.	naloga: Tvori iz glavnih števnikov 1 do 20 vrstilne!
2.	naloga: Čitaj nastopne stavke: Leta 860. ali 861. je poklical knez Rastislav sveta brata Cirila in Metoda na Moravsko. Sveti Metod je umrl 6. aprila 885. leta. Sveti Sava se je rodil leta 1176. Bitka na Kosovem se je bila dne 15. junija 1389. leta. Dne 1. decembra 1918. leta se je izvršilo ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev. Papež Pij XI. biva v Rimu. Njegov prednik je bil Benedikt XIV.
3.	naloga: Prepiši stavke 2. naloge in zapiši števnike s črkami!
4.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Koliko mesecev ima leto? Koliki mesec je november? julij? februar? Koliko dni ima teden? Koliki dan je torek? sobota? četrtek? Kateri razred obiskuješ? Koliko klopi je v naši šolski sobi? V kateri klopi sediš? Koliko nalogo izdelujemo?
III. Pomlad.
46. Pomlad.
Mlado je nebo se razpelo in jasno ko ribje oko; ščink! ščinkavec ščinka veselo, ko grm zeleni in drevo.
Trobentice, zvončke, zlatice čebela obira brenče; igrajo se v solncu mušice, metulj spreletava se že.
Pastirček pri čredi prepeva in uka, pomladi vesel; pred hišo se starček ogreva, kožušček je solncu odpel.
Kako je lepo zdaj na sveti, čast pojmo in hvalo Bogu, ki dal nam je spet doživeti to rajsko lepoto — juhu!

1.	naloga: Postavi besede v oklepajih v primeren sklon: a) v ednini: Veselimo se (lepa pomlad). Solnce plava po (jasno nebo). Jasno nebo radi primerjamo z (ribje oko). Ali slišiš (vesel ščinkavec) peti? Deklica se približa (bel zvonček) in ga utrga. — b) v dvojini: (Pisan metulj) se spreletavata od cvetice do cvetice. Starčka sta odpela (gorek kožušček). Pred (vesel pastirček) stopa krotka čreda. Dete ima v roki dve (rumena zlatica). — c) v množini: Cvetice so polne (pridna čebela). Ptički pridno love (drobna mušica). Otroci se igrajo z (rumena trobentica). Vse zeleni: (nizek grm) in (visoko drevo).
2.	naloga: Tvori po zgledu: lep — lepota izpeljane samostalnike iz nastopnih pridevnikov: gorek, čist, nag, slep, topel, trd, mehek, suh.
3.	naloga: Tvori iz pridevnikov v oklepajih primerne samostalnike: Solnčna (gorek) topi sneg in led. Rudnine imajo (trd). Čuvajmo oči, ker (slep) je nekaj groznega. Pomladna (topel) prija vsakemu. Tudi otrok dvigne papir z (lahek). (Čist) hiše kaže pridno gospodinjo. Pri starih ljudeh opažamo (gluh) in (hrom).
Spregatev glagolov.
(Ponovilo.)
1.	naloga: Spregaj v sedanjem, preteklem in prihodnjem času: Jaz sem priden učenec. Sem vesela deklica. Nisem grd lenuh. Jaz sem sita, nisem lačna.
2.	naloga: Spregaj v sedanjem, preteklem in prihodnjem času: Jaz ljubim dobre starše. Spremljam brata v šolo. Pomagam materi v kuhinji. Ne žalim dobrega očeta. Jaz hodim rad v šolo in ne ostajam brez vzroka doma.
3.	naloga: Spregaj v sedanjem, preteklem in prihodnjem času: Po pridnem delu sladko spim: Na zemljevidu kažem mesta Slovenije. Ko pridem iz šole, obedujem. Imam snažne knjige in nimam umazanih zvezkov. Hočem pisati, nočem pa postopati.
4.	naloga: Spregaj v sedanjem, preteklem in prihodnjem času: Bojim se hudega psa. Jaz se rad učim, pa se tudi rad malo igram. Pogovarjam se s prijateljem in se smejem njegovim šalam.
5.	naloga: Tvori velelnike iz nastopnih glagolov v ednini, dvojini in množini: Hoditi (v šolo); moliti (pobožno); veseliti
se (pomladi); citati (to knjigo); zapeti (veselo pesem); pisati (materi pismo); biti (vljuden); umiti se (vsako jutro); pokazati (pravo pot); kovati (trdo železo); spati (mirno) in sanjati (lepe sanje).
47. Zvonček—bahač.
Zgodaj spomladi se dvigne zvonček iz zemlje. Bahato se ozira po snivajočem travniku, ki ves pust in premrl komaj čuti žarke pomladnega solnca. Zvonček kliče: »O cvetice, mlade ve sestrice! Kako ste zaspane! Solnce se široko smeje z neba in vas vabi v veselo življenje. Kaj se niste še naspale, zaspanke?«
Druge pomladne cvetice so se šele prebujale iz zimskega spanja in komaj so v snu čule mladega bahača. Kar se oglasi izpod bližnjega grma trobentica, ki je samo z enim očesom gledala iz talne ruše: »Nam očitaš, da smo zaspane! Koliko prej si se pa ti lani spravil spat kot me! Ali ne pomniš, kako si bil že hromoten, zaspan, star in le še malo živ, ko smo me bistro gledale v božje solnce ter se košatile s cvetjem in zelenjem? Kdor dolgo spi, se tudi naspi.«
Zvonček je previdno povesil glavico, spoznal resnico in molčal.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Katera cvetica se je spomladi prva zbudila? — Ali so druge cvetice že tudi vzklile? — Kako jih je zvonček klical? — Katera cvetica se mu je prva oglasila? — Kako mu je odgovorila? — Ali je zvonček kaj odgovoril na to?
2.	naloga: Določi v nastopnih stavkih osebne zaimke, o-sebo, število in sklon: O cvetice, mlade ve sestrice! Solnce vas vabi v veselo življenje. Nam očitaš, da smo zaspane! Koliko prej si se pa ti lani spravil spat kot me! Me smo bistro gledale v božje solnce.
3.	naloga: Postavi v nastopnih stavkih namesto črtic osebne zaimke vseh treh oseb in v vseh treh številih: Solnce — vabi v veselo prirodo. Pomladno solnce — prijetno ogreva ude. Po — se pretaka junaška kri.
Brezosebni glagoli.
Poleti večkrat grmi. Pred gromom se zabliska.
Pomni: Nekatere glagole rabimo navadno le v 3. osebi ednine; imenujemo jih brezosebne glagole.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih brezosebne glagole ter one, ki niso brezosebni: Temni oblaki se zbirajo na nebu. Zdaj pa zdaj se zabliska. Včasih tudi votlo zagrmi. Grmenje čujemo najprej iz daljave, a se vedno bolj približuje. Med nevihto silno dežuje; vsuje se tudi pogubonosna toča. Ozračje se shladi. Po visokih gorah celo sneži. Kadar je mrzlo, me zebe. Če se prehladim, me boli v grlu ali v prsih.
2.	naloga: Postavi stavke 1. naloge a) v pretekli, b) v prihodnji čas!
48. Trije angelčki so potovali . . .
Trije angelčki so potovali po stezicah belih v mladi dan. Vsi so cvetje pisano nosili, ga nosili in trosili prek poljan.
Kamor angelček je prvi stopil, tam vzcvetele lilije so bele; kamor angelček je drugi stopil, tam so rdeče rože vzplamenele; kamor angelček je tretji stopil, tam vijolice so zadehtele . . .
1 naloga: Imenuj cvetice, navedene v gorenji pesmi! — Imenuj še druge pomladne cvetice in napiši njih imena!
2. naloga: Spregaj: Potujem po belih stezicah. Nosim in trosim pisano cvetje.
Sestavljeni glagoli.
Dehteti — zadehteti;cveteti — vzcveteti.
1.	naloga: Tvori sestavljene glagole s predlogi v oklepajih: pisati (v, od, pri), kupiti (na, do, pod), zidati (v, za, po), hiteti (od, do, pri), učiti (iz, na, po), kopati (iz, pod, za).
2.	naloga: Sestavi glagole v oklepajih s primernimi predlogi: Kovač je (kovati) konja. Učenec si je (posoditi) knjigo.
Kmet je (sejati) seme. Ptič je (leteti) v zrak. Deklice so (trgati) mnogo cvetic. Solnce je (plavati) izza gora. Pes je (hiteti) zajca. Dete je (spati) v materinem naročju. V zvoniku je že (zvoniti) poldne. Gospodinja je (klicati) družino k obedu.
3.	naloga: Postavi stavke 2. naloge a) v sedanji čas, b) v prihodnji čas!
4.	naloga: Uporabi sestavljene glagole 1. naloge v primernih stavkih!
49. Gnezdeče.
»Oče, v vinogradu za hišo sem videl gnezdo!« pripoveduje Zorko.
»Odvedi me tja!« pravi oče. S seboj vzame še Reziko.
Res, na breskovi vejici je bilo pritrjeno gnezdeče. Ko je zagledala samica nepoklicane goste, je čivkajoč odletela na črešnjo. V gnezdu je čebljala četverica golih mladičev in odpirala rumene kljunčke. Zorko je že hotel seči po njih, a oče ga je pokaral in rekel:
»Taki stvarci sta bila tudi vidva! Ko sta bila majhna, sta imela tudi vidva tako gnezdo — zibelko. Mati je vaju negovala, skrbela in se bala za vaju. Ko sta bila lačna, je vaju takoj nasitila. Če je bilo vama mraz, je vzela vaju v posteljo in ogrela. Kako bi bila plakala, če bi bil tebe in Reziko kdo odnesel iz hiše! Ravno tako bi bilo hudo ubogi samici, če bi ji razdrli gnezdo in ugrabili mladiče. Bog ne daj, da bi jim storili kaj žalega! Le poglejte, kako so srčkani! Ko dorastejo, bosta imela še večje veselje z njimi. Ne bodo nam samo drobili lepih pesemc, ampak nam bodo pokončali tudi mnogo škodljivih gosenic. Trtje in sadno drevje bo jeseni dobro obrodilo.«
Te besede so šle otrokoma do srca. Gnezda se nista doteknila. Zorko in Rezika sta preživela ob njem še mnogo lepih trenutkov.
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje je Zorko videl gnezdeče? — Komu je to povedal? — Koga je vzel oče s seboj? — Koliko mladičev je bilo v gnezdecu? — Kakšne kljunčke so imeli? — Kaj je Zorko hotel vzeti? — Ali je oče
dovolil vzeti mladiče? — Kdo bi žaloval, če bi Zorko vzel mladiče? — Ali sta storila otroka mladičem kaj žalega? — Kaj sta preživela ob gnezdu?
2.	naloga: Določi v gorenjem sestavku osebnim zaimkom v osebo, število in sklon!
3.	naloga: Postavi v nastopnih stavkih namesto črtic osebne zaimke vseh treh oseb in v vseh treh številih: Mati — je negovala in je skrbela za —. Ce — je bilo mraz, — je ogrela. Plakala bi, če bi — kdo odnesel ali — storil kaj žalega.
Dovršni in nedovršni glagoli.
Kmet o r j e njivo. — V nekaterih urah preorje kmet celo njivo.
Kmet seje pšenico. — Spomladi v s e j e kmet različna semena.
Pomni: Glagoli, ki naznanjajo trajajoče dejanje ali stanje brez ozira na njega začetek ali dovršitev, so nedovršni glagoli.
Glagoli, ki izražajo nastop ali dovršitev kakega dejanja ali stanja, so dovršniglagoli.
1.	naloga: Podčrtaj v nastopnih stavkih nedovršne glagole po enkrat, dovršne glagole pa po dvakrat: Učitelj stoji pred tablo. Učenec stopi pred klop. Deklica sede v klop. Učiteljica sedi pri mizi. Deček rad jé kruh. Delavec pojé velik kos kruha. Slavec poje pozno v noč. Zapojmo »Bože pravde«! Obriši si roke! Tablo brišemo z gobo. Kdor veliko pije, malo izpije. Kosec kosi na cvetočem travniku in odkosi marsikateri cvetki pisano glavico. Človek obrača, Bog obrne. Janko rad čita knjige; prečital jih je že lepo število. Kadar grmi, zagrmi včasih s tako silo, da se vse potrese. Ne tresi mize! Kdor rad pleše, kmalu dopleše.
2.	naloga: Tvori stavke z nastopnimi glagoli: hoditi, obhoditi; sekati, nasekati; loviti, vloviti; kuhati, skuhati; pisati, opisati; voziti, zavoziti; prati, izprati; rezati, razrezati; hiteti, dohiteti; bati se, zbati se; gnati, pregnati. (N. pr. Učenec hodi v šolo. Popotnik obhodi mnogo sveta.)
3.	naloga: Postavi namesto črtic primerne glagole: Deklica — nogavice. Ali si že — nogavico? Ptice — po zraku, ribe — po vodi. Lastovica — jeseni v toplejše kraje, spomladi pa — zopet nazaj. Včasih — ribe prav k bregu. Učenci lepo
— pesem »Bože pravde«. Ravnokar so — pesem »Lepo našo domovino«. Mleko hitro —. Kadar voda —, kaže toplomer 100° C. — pismo na pošto! Iz prodajalne mi — 1 kg sladkorja! Suha drva rada —. Sosedu sta — hiša in hlev. Z očmi —. — to sliko !
50. Stoji učilna zidana.
Stoji učilna zidana, pred njo je stara jablana, ta jablana je votel panj, sinica znosi gnezdo vanj.
Sinica zjutraj prileti, na šolskem oknu obsedi, na oknu kljunček svoj odpre, tako prepevati začne:
»Poslušaj me učitelj ti, kako se pod teboj godi! Vsi dečki tvoji me crté, povsod lové, povsod podé.
Zalezli so moj ptičji rod, iz gnezda vrgli ga za plot. Mladički tam pomrli so, oči svetlé zaprli so.«
»»Grdobe grde, paglave, masti ste vredne leskove! Kdor v gnezdu ptičice lovi, ta v srcu svojem priden ni!««
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj je stalo pred šolo? — Kdo je gnezdil v njeni votlini? — Kaj so ji vzeli hudobni dečki? — Kam so jih vrgli? — Kaj se je zgodilo tam z mladiči? — Kam je sinica priietela? — Komu je tožila hudobne dečke? — Kako je rekla? — Kaj je rekel učitelj hudobnim dečkom?
2.	naloga: Tvori iz nastopnih glagolov sestavljene glagole s primernimi predlogi ter jih uporabi v stavkih: stati, leteti, sedeti, slušati, loviti, poditi, lezti, vreči, nositi, peti.
Povratni glagoli.
Otroci s e i g r a j o ob poti.
Pomni: Glagole, ki jih rabimo z besedico se, imenujemo povratne glagole.	/
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih povratne glagole in one, ki niso povratni: Ko se zdani, se vsa narava zbudi. Mati budi svoje otroke. Dobri otroci se lepo vedejo in se ljubijo med seboj. Vsakdo ljubi pridne otroke. Len učenec se ne uči, zato se tudi šole boji. Učitelj uči učence lepega vedenja. Vse se veseli lepe pomladi. Pomladne cvetice nas razveseljujejo. Vojaki branijo domovino. Ne brani se kruha! Kdor se v petek smeje, se joče v nedeljo. Otroci, ne igrajte se z ognjem! Kakor se nagne mlado drevesce, tako bo rastlo staro drevo. Tudi v sili, v šali se ne laži; kakršen si, takega se kaži! Kdor rad laže, tudi krade. Člavek kaže v mladosti, kaj hoče biti v starosti. Vedno trudi se čebela, trot lepo živi brez dela.
2.	naloga: Tvori iz nastopnih besed stavke a) v sedanjem, b) v preteklem, c) v prihodnjem času: Oče, sosed, pogovarjati se (o čem?). — Janko, Jožek, Vladko, kopati se (kdaj?). — Minka, igrati se (s čim?). — Učenec, učiti se (česa?). — Miš, podgana, skrivati se (pred kom?). — Mati, hči, izprehajati se (kje?). — Srna, bati se (koga?). — Konj, voz, zvrniti se (kam?). — Dete, smejati se (komu?). — Ljudje, vračati se (od kod?).
3.	naloga: Tvori stavke z nastopnimi glagoli: kuhati, kuhati se; loviti, loviti se; vrtiti, vrtiti se; čuvati, čuvati se; darovati, darovati se; gledati, gledati se; hladiti, hladiti se; pisati, pisati se; prati, prati se; umivati, umivati se; braniti, braniti se; drgniti, drgniti se; greti, greti se; trkati, trkati se; vrniti, vrniti se.
51. Slavec.
V nizkem grmičevju prebiva najboljši gozdni pevec, ljubi slavec. V njegovem grlu biva stotero pesemc. Mile so in doneče, zategle in vesele. A le spomladi se oglaša. Takrat pa poje neprenehoma pozno v noč.
Težko ga zagledaš. Njegova preprosta rjava suknjiča ga dobro prikriva. In tudi gnezdeče si naredi tik pri tleh prav preprosto. Pa tudi njegova jajčeca so zelenkaste bar-
ve, da jih ni takoj spoznati. Tako se skriva pred svojimi sovražniki.
V grmičevju živi. Od tal pobira s šilastim kljunom črviče in gosenice. In ker mnogo skaklja po tleh, zato ima tudi močne, dolge nožice. Rad se koplje in pije, zato ga vidimo često ob gozdnih robovih.
1.	naloga: Sestavi spis o slavcu po nastopnih podatkih: — je naš najboljši gozdni —. Njegove — so mile in doneče. Prebiva v nizkem —. Njegovo — je rjave —. — je šilast. — so dolge in močne. — si naredi tik pri —. Vanj znese zelenkasta —. Od — pobira — in —. Rad pije tudi — in se koplje v nji.
2.	naloga: Poišči v gorenjem spisu glagole ter povej o vsakem, ali je dovršni ali nedovršni glagol!
3.	naloga: Dodaj vsakemu nastopnih nedovršnih glagolov primeren dovršni glagol: peti, gledati, skrivati se, živeti, pobirati, skakati, kopati se, piti.
4.	naloga: Tvori po zgledu: šilo — šilast izpeljane pridevnike iz nastopnih besed: črta, lisa, metla, dim, srp, goba, klin, roža, igla, grah, rja, cev, grba, jajce (-čast), srce ; — bel,' rdeč, črn, rjav, rumen, siv, moder, zelen.
5.	naloga: Tvori iz besed v oklepajih primerne pridevnike: Trhel les je (goba). Repatica ima (metla) rep. Nekateri konji so (lisa). Luna ima včasih (srp), včasih pa okroglo obliko. Po nebu plavajo (bel) in (siv) oblaki. Smreka je (igla) drevo. Jabolčni cveti so (rdeč). Učenci rišejo (jajce) črte. Deklice ljubijo (roža) in (križ) obleke. Modriš ima (črta), vrba (sulica) in lipa (srce) liste. Sosedova krava je (dim) barve. Nekatere ptice imajo (cev) kosti.
Predpretekli čas.
Ko se je bil slavec skril v goščavo, je začel veselo prepevati.
Pomni: Predpretekli čas kaže dejanje, ki je bilo že minilo, ko je nastopilo drugo.
Glagol spregamo v predpreteklem času tako-le : sem bil spisal si bil spisal je bil spisal i. t. d.
1.	naloga: Spregaj: Preden sem stopil v šolo, sem se bil odkril. Ko sem bil vstal, sem se umil in oblekel. Na izprehod sem šel, ko sem se bil vse za šolo naučil.
2.	naloga: Poišči v nastopnih stavkih glagole v predpreteklem času: Vaščani so si zopet sezidali domove, ki jih je bil požar uničil. Kar je bil kmet izkupil za vole, za to je kupil družini obleko. Kdor je bil prej prišel, tisti je prej opr H. Popotnik je prišel, ko smo bili že odvečerjali. Ko so zidali 5>~iO, so bili najeli mnogo delavcev. Ko je bilo dete vstalo, je opravilo jutranjo molitev.
3.	naloga: Tvori iz nastopnih stavkov zložene stavke ter postavi dotične glagole v predpretekli čas: Učenec je spisal nalogo. Učenec je šel na vrt. (ko) — Sosed je kupil novo hišo. Sosed je prodal svojo staro hišo. (ker) — Deček je pokazal tujcu pot. Deček se je vrnil k svojim tovarišem, (ko) — Oblak se je utrgal. Reka je prestopila svoje bregove, (ker) — Kmet je pridelal žito. Kmet je žito deloma prodal, deloma ga je ohranil za dom. (kar) — Seno se je posušilo. Hlapci so ga naložili na vozove, (ko).
52. Ubegla ptica.
Zopet v širnem gozdu gostolim, pa se več ujeti ne pustim.
Tesno kletko, ptičar, sam imej,
vele rože v oknu — sam jih glej!
Moja domovina: hrib in dol; domovina tvoja: skrb in bol.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje je bila ptica zaprta? — Kdo jo je zaprl v kletko? — Kam je ubežala? — Kaj je delala v gozdu? — Kje ima ptica svojo domovino?
2.	naloga: Tvori velelnike iz nastopnih glagolov: gosto-liti, ujeti, pustiti, imeti, gledati.
Želelnik.
Oče, prosim vas, n a j g r e m v gozd!
Pomni: Želelnik tvorimo, ako pristavimo določniku besedico naj.
Na koncu želelnega stavka postavimo klicaj.
1.	naloga: Poišči v nastopnih stavkih želelnike: Mlajši naj posluša starejšega! Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo in moli naj vmes! Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče! Naj ti bo sreča mila! Otroci naj pomagajo svojim staršem! Po poti sta se dva učenca nespodobno vedla; naj vstaneta! Nalogo moram spisati, naj jo učitelj pogleda ali ne!
2.	naloga: Povej, kako naj se vede učenec! (Prijazno pozdravljati, v tuji hiši na vrata potrkati, čevlje pred durmi ostrgati, v sobi se odkriti, v obraz gledati, razločno in glasno odgovarjati, ne prikimavati in odkimavati, se vljudno posloviti.)
53. Pri božjem grobu.
Nestrpno sem štel dneve do velikega petka, ko pojdemo popoldne v cerkev. In ko sem šel — brat Tonček je šel navadno z menoj ali pa sestra Micika — kako sem se čudil krasoti božjega groba in se nisem mogel nagledati in na-čuditi!
Res, mala nebesa! Kamor se ozreš, vsepovsod same luči, bele, rdeče, zelene, modre, rumene. Zdi se, kakor bi se bliskale mnoge čudesne oči iz božjega groba. In vojaki, ki stoje ob strani resni in gledajo tako hudo in jezno! In angela, ki jokata ob grobu! In v grobu gospod Bog! In mon-štranca, stoječa visoko na oltarju, zavita v tenčico, in dve dolgi vrsti sveč ob njej — čudovito!
Ljudje prihajajo tiho; stopajo počasi, po prstih. Ponižno poklekajo daleč od groba, drsajo po kolenih do križa, položenega pred grob, ter poljubljajo spoštljivo in ponižno pet ran Odrešenikovih. Ah, vse je še mnogo lepše, nego sem si slikal poprej v mislih!
Težko in nerad sem se ločil od groba, a navsezadnje sem se moral. Na poti domov, pa sem sanjaril in govoril
venomer o krasoti, ki sem jo ravnokar gledal . . . Kakor v nebesih!
Pomni: Cvetni teden, cvetna nedelja, veliki teden, veliki četrtek, veliki petek, velika sobota, velika nedelja, velika noč.
1.	naloga: Postavi v nastopnih stavkih namesto črtic zgoraj navedena imena tednov in dni: Štel sem dneve do--.
Vedno bolj se bližamo--. Kristjani spoštujejo--. Povej,
kateri dan je po--! Kateri dan je pred--?
2.	naloga: Spregaj: Nestrpno štejem dneve do velikega petka. Nisem se mogel nagledati in načuditi. Kamor sem se bil ozrl, vsepovsod sem videl same luči. Ponižno bom pokleknil in bom pobožno molil. Naj se ne ločim od božjega groba! Venomer sem govoril o krasoti, ki sem jo bil videl v cerkvi.
Pogojnik.
Rad bi ostal vedno pri božjem grobu.
Pomni: Ako naznanjamo nekaj kot negotovo, postavimo glagol v p o g o j n i n a k 1 o n (pogojnik).
Glagol v pogojniku spregamo tako-le: Sedanji čas.
1. (jaz)
2. (ti)
3. (on, ona, ono)
i. t. d.
bi ostal, -a -o
bi bil ostal, -a, -o
Pretekli čas:
1.	(jaz)
2.	(ti)
3. (on, ona, ono)
i. t. d.
1.	naloga: Spregaj: Jaz bi šel v šolo, pa sem bolan. Jaz bi pisal, pa nimam peresa. Jaz bi znal, če bi se bil učil. Jaz bi bil kupil knjigo, če bi bil imel denar.
2.	naloga: Postavi v nastopnih stavkih glagole v oklepaju v pogojnik: O, da (biti) srečni vse žive dni! Lakomnik (prodati) še lastnega brata. Komarje (kovati), ako mu kdo podkve (delati). Ako ljudje ne (mreti), že davno svet (podreti). Če (biti) vsi ljudje dobri in pošteni, ne (potrebovati) postav. Ko nihče ne (skrivati), ne nihče (krasti). Ko mi sila ne (biti), te ne-(prositi).

54. Krist je vstal.
Zvončki beli prikipeli so iz tal
in po loki razzveneli: Krist je vstal!
Veje vrba upogiblje v bister val in se šepeta je ziblje: Krist je vstal!
Kvišku škorec je pogledal, sfrfotal,
da oblačkom bi povedal: Krist je vstal!
Solnčni žarek izza gor je prisijal
in je vest razlil na morje: Krist je vstal!
1. naloga: Povej, katere stvari oznanjajo Kristovo vstajenje? — Komu .ga oznanjajo?
Krajša oblika tretje množinske osebe.
Čebele brenčijo. — Čebele brenče.
Cvetice c v e t e j o. — Cvetice cveto.
Pomni: Nekateri glagoli imajo v tretji množinski osebi poleg daljše tudi krajšoobliko.
1.	naloga: Tvori daljšo in krajšo obliko tretje množinske osebe: bučati, častiti, dišati, govoriti, kositi, molčati, spati, šumeti, želeti; — brati, dreti prati, rasti, žgati.
Pomni: Reči: rečejo, rek6! — peči: pečejo, peko; — teči: tečejo, teko; — vleči: vlečejo, vleko.
2.	naloga: Tvori stavke s krajšo obliko tretje množinske osebe: Zajci, bežati (pred kom?). — Deklice, peti (kaj?). — Kristjani, častiti (koga?). — Kosci, kositi (kje?). — Cvetice, dišati (kako?). — Vsi ljudje, želeti si (česa?). — Otroci, brati (kaj?). — Perice, prati (kje?). — Bolniki govoriti (kako?). Peki, peči (kaj?). Ure, teči, pa nič ne, reči.
3. naloga: Tvori iz nastopnih glagolov krajšo obliko tretje množinske osebe ter jih uporabi v primernih stavkih: žvrgoleti, plesti, začeti, skrbeti, učiti, nesti, stati, vzeti, goreti, odpreti.
55. Setev.
Vsa zelena je ledina in zeleno vse je polje! Kmet na njivi že od zore orje, seje zlate volje.
Na poljane, na planine pomlad rož je natrosila in drevesa je v ponosne bujne šopke premenila.
Pomlad sveta, sij v srce mi! Vanje sejem zrna zlata — naj vzkale, se oplode mi, bodi žetev mi bogata!
1.	naloga: Odgovori na nastopna vprašanja: Kakšna je ledina? — Kaj je še zeleno? — Kaj cvete? — Kaj še cvete? — Kje cveto cvetice? — Kje še cveto cvetice? — Kdo orje? — Kaj seje kmet? — Kaj še seje kmet? — Kdaj seje? — Kdaj še seje?
2.	naloga: Tvori po zgledu: žeti — žetev samostalnike iz nastopnih glagolov: moliti, voliti, sejati, trgati, briti, sklanjati, spregati, pleti, obuti.
3.	naloga: Tvori samostalnike iz glagolov v oklepajih: Kmet se jeseni veseli bogate (žeti). Ob (trgati) je v vinogradu veselo življenje. Kakršna spomladi (sejati), taka bo jeseni (žeti). (Moliti) je povzdigovanje duha k Bogu. Brivec ima ostre (briti). Materin blagoslov otrokom hiše zida, očetova (kleti) jih pa podira. Siromak ima slabo obleko in raztrgano (obuti).
Pridevni deležnik.
Cvetke diše. — Dišeča cvetka nam je ljuba.
Pomni: Pridevni deležnik tvorimo, ako tretji množinski osebi pristavimo končnico -č, (-ča, -če).
Pridevne deležnike sklanjamo kakor pridevnike.
1.	naloga: Tvori iz nastopnih glagolov najprej 3. osebo množine (kjer je mogoče, krajšo obliko), potem pa pridevni deležnik istega glagola: govoriti, molčati, spati, buditi; rasti, žgati, cveteti, peti; dihati, plavati, poslušati, lajati.
2.	naloga: Tvori iz glagolov v oklepajih pridevne deležnike : Strašen je pogled na (goreti) hišo. (Cveteti) drevesa nas razveseljujejo. (Dihati) človek ni mrtev. Pred oltarjem vidimo dve (klečati) ženi. Po vodi švigajo (plavati) ribe. V (dreti) vodah jih je že mnogo utonilo. Imej odprte roke za (trpeti) brata! Zvečer radi poslušamo (žvižgati) kosa. (Peti) deklice rajajo po travniku. (Teči) vode so čistejše od (stati). Otrok se boji (peči) kopriv. (Bati se) pes huje laja nego grize. (Dišati) vijolice se ponižno skrivajo. Pes je zasledil (spati) zajca. (Stati) mlin ne hasne.
56. Gospodarsko orodje.
Zbolel je gospodar. Moral je v posteljo. Orodje je bilo tega prav veselo, saj mu ni bilo treba več delati. Vse na dvorišču je počivalo.
Nekega jutra pa začne sekira tožiti: »Joj meni! Na zemlji ležim. Rja me je. Roč mi že gnije!«
Motika pristavi: »Tudi meni ni najbolje.«
Lopata trdi:N»Meni se godi še slabše.«
»Ves bom razpadel,« zastoče plug.
»Meni pa bodo izpadli vsi zobje,« reče brana.
»Tudi mene bole zobje, ker so mi sedaj tako topi«, zajoka žaga.
Klešče reko odločno: »Jaz sploh ne zdržim več, čeprav ne zinem!«
»Kolo sem izgubil,« joče voz, »in lestvi sta mi že čisto polomljeni!«
Tedaj pa pride kmet, ki je že okreval. Zveseli se orodje in vzklikne: »Pozdravljamo te, dobri naš gospodar! S teboj in za tebe hočemo delati in v delu ozdraveti!«
1. naloga: a) Naštej orodje, o katerem čitamo v gorenjem sestavku! — b) Povej, kaj delamo s posameznimi orodji!
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne samostalnike iz gorenjega sestavka: — ni bilo treba več delati. Rja je —. Roč gnije —. — ni najbolje. — se godi še slabše. — bo razpadel. — bodo izpadli zobje. Tudi — bole zobje. — sploh ne zdrže več. — je odpadlo kolo.
3.	naloga: Imenuj glagole, ki so v gorenjem sestavku, v nedoločniku in v 1. osebi ednine sedanjega časa ter določi pri vsakem, ali je dovršili ali nedovršni glagol!
4.	naloga: Tvori pridevne deležnike iz nastopnih glagolov: delati, počivati, tožiti, ležati, gniti, trditi, reči, boleti, jokati.
Trpni deležnik.
Kmet je popravil voz. — Voz je popravljen.
Roč je z g n i 1. — Roč je z g n i t.
Pomni: Trpni deležniki se končujejo na -en, (- e n a, - e n o), - n, (-na, - no) ali na -t, (-1 a, -1 o).
1.	naloga: Tvori trpne deležnike iz nastopnih glagolov: spisati, izruvati, posekati, razklati, prečitati, posušiti, obljubiti (-ljen), razdeliti; zašiti, zasuti, razriti, odpreti, umiti, obuti, podreti, zapreti, prešteti.
2.	naloga: Postavi glagole v oklepajih v primerne oblike: Učenec je (spisati) nalogo. Naloga je (spisati). Učitelj je (zapreti) neposlušnega učenca. Len učenec je večkrat (zapreti). Mati je (umiti) otroka. Priden otrok je vedno (umiti). Drvarji so (posekati) več dreves. V gozdu leže (posekati) drevesa. Bog je (obljubiti) Zveličarja. (Obljubiti) Zveličar se je rodil v Betlehemu. Kosec je (nabrusiti) koso. Kosa je (nabrusiti). (Odpreti) vrata! Vrata so že (odpreti). Deček je (ubiti) steklenico. Za plotom leži (ubiti) steklenica.
57. Kako je kralj Peter I. Osvoboditelj spoštoval kmetiški stan.
Ko so zasedli premočni sovražniki vso Srbijo, je moral tudi sivolasi kralj Peter prebivati v tujini. Nekoč je rekel: »Mene sovražijo nasprotni vladarji. Zaničljivo mi očitajo, da je bil moj praded kmet. Jaz pa pravim očito vsemu svetu: Moj ljubljeni srbski narod je kmetiški narod. Jaz sem bolj ponosen na svoj kmetiški rod nego na svojo kraljevsko krono!«
Tudi mi smo kmetiški narod in ponosni smo na svojega prvega narodnega kralja Petra I. Osvoboditelja!
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdo je zasedel vso Srbijo? — Kje je moral takrat prebivati kralj Peter? — Kdo je sovražil kralja Petra? —.Kaj so mu sovražni vladarji očitali? — Kaj je kralj Peter na to odgovoril? — Na kaj je bil kralj Peter ponosen? — Na koga smo pa mi ponosni?
2.	naloga: Tvori po zgledu: osvoboditi — osvo bo-ditelj izpeljane samostalnike iz nastopnih glagolov: boriti, braniti, krotiti, krstiti, ravnati, hraniti, citati, mučiti.
3.	naloga: Tvori iz glagolov v oklepajih primerne samostalnike: Vsaka šola ima svojega (voditi). Starši so naši (rediti). Rokodelci so (izdelovati) raznih človeku potrebnih predmetov. Imenuj nekatere (pisati)! (Učiti) so naši (vzgojiti). (Voditi). srednjih šol se imenujejo (ravnati).
4.	naloga: Povej po zgledu :Kdor ima sive lase, je sivolas, kakšen je, kdor ima črne lase, črne oči, golo glavo, široka pleča, bister um, slab um, dolga ušesa, visoke noge.
5.	naloga: Tvori iz besed v oklepajih zložene pridevnike: Ta učenec je prav (bister um) deček. (Gola glava) jastreb je ptica roparica. Komu je (dolga ušesa) osel podoben? Otroci pijancev so večinoma (slab um). Ta (črne oči) deklica je moja sestra. (Široka pleča) junak se nikogar ne boji. Ali ste že slišali pravljico o (zlati lasje) kraljičini? Pes preganja (brze noge) zajca. Nekateri učenci so zelo (trda glava). Zdravi otroci so (rdeča lica). (Tanke noge) srna je zelo plaha žival.
Namenilnik.
Pomni: Namenilnik se končuje na -t in ga rabimo samo v takih stavkih, kjer se pripoveduje o kakem premi-k a r j u.
1.	naloga: Postavi glagole v oklepajih v namenilnik: Hlapec je šel na travnik (kositi). Pojdi v sobo (učiti se)! Dete gre zvečer kmalu (spati). Deček teče zdravnika (klicati). Hribo-lazec se je napotil na gore (občudovati) lepo naravo. Zenjice hité na polje (žeti) žito. Oče se je peljal v mesto (kupiti) novo obleko.
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne glagole v na-merlilniku: Dekla gre na potok perilo —. Oče in sin sta šla v gozd drva —. Mácka gre miši —. Pes teče ustreljenega zajca
6*
—. Star mož hodi — od hiše do hiše. Skoči v prodajalnico bankovec —! Pastir žene krave —. Mati je prišla vrata —. Hči gre večerjo —. Pozimi se hodimo —.
58. Bog, porosi!
Bog, porosi s hladnim dežjem mi zeleno polje, da po njivah mlado žito bo rodilo bolje!
Bog, zalij ga, pade rosa naj iz zarje zlate — šla bo rž, pšenica v klasje kot nevesta v svate!
Z majskim dežjem blagoslovi, Bog, mi kruha kos — v Tvojo čast se bo jeseni bliskal zlati voz!
Naloga: Povej o vsakem nastopnih glagolov, ali je do-vršni ali nedovršni glagol: porositi, rositi; roditi, obroditi; zaliti, liti; pasti, padati; iti, hoditi; blagosloviti, poblagosloviti; bliskati se, zabliskati se.
Glagolnik.
Pridni otroci se radi umivajo.
Umivanje je zdravju koristno.
Pomni: Besedo, ki izraža dejanje v samostalniški obliki, imenujemo glagolnik.
Glagolnik se tvori iz trpnega deležnika z obrazilom -j e.
1.	naloga: Tvori glagolnike iz nastopnih glagolov: skrivati, ležati, bahati, kopati, risati, zidati, dihati, govoriti (-jenje), živeti (-ljenje), šteti, misliti.
2.	naloga: Tvori iz glagolov v oklepajih glagolnike: (Citati, pisati in računati) so učni predmeti. Otroke veseli (igrati). S (poležavati) se omehkužimo. Dolgo (sedeti) ni zdravo. (Gibati) nas krepi. (Spati) je človeku potrebno. (Darovati in povzdigovati) sta dela sv. maše. V gozdu se glasi veselo (peti) ptičev. Na veliki petek se spominjamo Kristusovega (trpeti). (Po-
trpeti) železna vrata prebije. Z (drgniti) se tvori toplota. Dekleta se morajo učiti (kuhati in šivati). Pridne otroke veseli (učiti).
59. Binkošti.
Janko pojde k birmi. Krojač mu je prinesel novo obleko, botrček mu je pa poslal nove čevlje. To je bilo veselja v hiši!
Vsi so se sukali okoli Janka. Mati mu je pomagala oblačiti lepo zlikano srajco. Oče mu je prinesel iz omare nov slamnik. Sestre so mu zapenjale čevlje. Komaj so mu še pripeli rožo na prsno stran, je že potrkal boter na vrata. Bil je prav dobre volje in je vprašal birmanca: »No, Janko, česa si pa želiš?«
Janko se je namuznil in ni ničesar odgovoril. »Glej, podarim ti srebrno uro, a pazi, da je ne potareš!« Vsa družina se je začudila lepemu darilu; nikomur pa ni srce tako veselo utripalo kakor Janku. Bilo je čas iti v cerkev.
Ko sta se vrnila od birme, je prinesel Janko s seboj zavoj najlepših in najslajših reči. Pripovedoval je sestram, kako ga je udaril škof na lahno po licu in ga potem pobožal. Pri tem mu je uhajala roka vedno v telovnikov žep. Zdaj pa zdaj je potegnil uro iz njega in jo nastavljal k ušesom. Prikradel se je v sobo in jo izkušal odpreti — ali o joj, zdrknila mu je iz rok in — čof! — padla mu je na tla; a na srečo se ni razbila. Prestrašen jo je pobral in jo nesel materi shranit, zakaj Bog ne daj, da bi jo že prvega dne potrl.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kam je šel Janko? — Katera nova oblačila je dobil? — Kdo je šel z njim k birmi? — Kdo ga je birmal? — Kaj mu je boter podaril? — Kaj se mu je zgodilo z uro? — Komu jo je nesel shranit?
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne trpne deležnike: Botrček je poslal Janku čevlje. Janko je bil vesel — čevljev. Sestra mu je čevlje zapela. Čevlji so že —. Mati mu je zlikala srajco. Janko je oblekel — srajco. Sestra mu je pripela rožo na prsi. Šel je s — rožo v cerkev. Boter mu je podaril sre-
brno uro. Janko je ogledoval — uro. Škof je birmal otroke. Otroci so bili —.
Besedna družina.
Učitelj uči in otroci se uče. Učitelj je naučil otroke citati, n a u č i 1 i so s e pa tudi pisati in računati. Mojster bo i z-u č i 1 dečka mizarstva. Vajenec se bo izučil čevljarstva. Kdor uči, je u č i t e 1 j ali u č i t e 1 j i c a. Kdor se uči, je učenec ali učenka. Mladino veseli učenje. Kdor se mnogo uči, postane učen. Učen mož je učenjak.
Pomni: Učiti, učiti se, naučiti, naučiti se, izučiti, izučiti se, učitelj, učiteljica, učenec, učenka, učen, učenje, učenjak je b e-sedna družina.
1.	naloga: Tvori stavke z besedami nastopne besedne družine: pisati, spisati, napisati, prepisati, izpisati, odpisati, vpisati, pripisati, zapisati, pisanka, spis, spisovnica, pismo, pisatelj, pisanje, pisar, pisarna.
2.	naloga: Poizkusi zbrati še več besednih družin!
60. Češnje.
Pred našo hišo stoji velika češnja. Kako krasna je spomladi, ko je posuta z belim cvetjem! Kakor ogromen šopek se mi zdi. Čebelice in druge žuželke šumijo po njej in nabirajo sladki med.
Posamezni cveti so v šopkih na dolgih pecljih. Cve-tišče nosi na robu pet nazaj zavihanih časnih listkov, pet belih venčnih listkov in mnogo prašnikov. Na dnu cvetišča je prost pestič s plodnico, vratom in brazdo.
Kmalu porumene cvetni listki in veter jih odnaša, da se nam zdi, kakor bi snežilo. Iz plodnice pa se razvijejo češnje, ki so v začetku drobne in zelene, pa hitro rastejo ter se začno čez poldrugi mesec rdečiti in zoreti. Oj, kako lepo je šele tedaj češnjevo drevo!
Ko so pa češnje za silo dozorele, že splezam na drevo in od tedaj sem mu vsakdanji gost. Saj so češnje prvi sad in kako dober! Tiste, ki jih ne morem doseči, rad privoščim škorcem, vrabčkom in drugim pticam. Čudno pa se mi vidi
res, da drozg odlušči meso in je — koščice. No, tako pa skrbi, da raznaša seme.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vrašanja; Kaj je češnja? — Kakšne barve je cvetje? — Katere dele ima cvet? — Kdo nabira po cvetju med? — Kaj se zgodi s cvetnimi listki? — Kaj se razvije iz plodnice? — Kakšne so češnje v začetku? — Kakšne so pozneje? — Kdo rad zoblje rdeče češnje?
2.	naloga: Sklanjaj: dolg pecelj, pridna čebelica, češ-njevo drevo in uporabi posamezne sklone v primernih stavkih!
3.	naloga: Tvori po zgledu: rdeč — rdečiti glagole iz nastopnih pridevnikov: rumen, rujav, siv, bel, črn, dolg (daljši), kratek (krajši), gluh, slep, veder, suh, grenek, temen, rjav, svetel, živ, slab.
4.	naloga: Tvori iz pridevnikov v oklepajih primerne glagole: Češnje že (rdeč). Jeseni listje (rumen) in trava (rujav). Z nezmernostjo si ljudje (kratek) življenje. Spomladi drevje (zelen). Solnčni žarki (zlat) vrhove gora. Nebo se je (po-te-men). Dedku so lasje (o-siv). Zidar je (pre-bel) šolsko sobo. Lepr petje še žalostnega človeka (raz-veder). Poletno solnce (iz-suh) vso zemljo. Železo v vlagi (za-rjav). Zobe si moramo po jedi (o-čist). Čevlje moraš dobro (po-črn). Tolšča se na hladnem kraju hitro (s-trd).
61. Uganka.
Kakor sneg najprej serrf bela in nato ozelenela; slednjič kakor kri žarim, tudi tebi prav dišim.
Krajevni prislov.
T u vidite sliko kralja Petra Osvoboditelja. — Kje?
Obesi jo tj a!	—Kam?
Pomni: Nepregibne besede, ki odgovarjajo na vprašanja: kje? kam? kod? (odkod? dokod?), imenujemo krajevne prislove.
1. naloga: Določi v nastopnih stavkih krajevne prislove: Jabolko ne pade daleč od jablane. Kukavica je zgoraj pepela-sta. Od daleč se čuje zamolkel grom. Ali si bil doma? Smrt povsod za nami hodi. Tod se izprehajam najrajši. Drugod so
višje gore od naših. Previdnost nikjer ne škoduje. Ti sedi semkaj, tvoj součenec naj sede tjakaj! Bogu se ne moremo nikamor skriti. Vsaka pot ne drži domov. Od nikoder ni rešitve. Urino nihalo niha s e m i n t j a.
2. naloga: Uporabi nastopne krajevne prislove v kratkih stavkih: tukaj, tamkaj, spredaj, zadaj, znotraj, zunaj, notri, vun, odkod, dokod.
62. Bodi postrežljiv!
Ob poti se igrajo otroci. Mimo pride popotnik. Ustavi se, se obrne do otrok in vpraša: »Kdo mi zna pokazati pot do vaškega župana?«
»Jaz vam jo hočem pokazati,« reče Marko in gre s tujcem. Odvede ga prav v vas do hiše vaškega župana in reče: »Tukaj stanuje gospod župan. Kar povprašajte v hiši! Pa zbogom!«
»Stoj!« mu odvrne popotnik in seže v žep. »Tu imaš desetico za svoj trud!«
»Lepa hvala, denarja ne vzamem!« reče Marko. »Za ta mali trud res nočem plačila.«
»To je lepo, deček!« ga pohvali tujec. »Le vedno bodi tako postrežljiv!«
Ko se Marko vrne med tovariše, jim brž pove, kako ga je tujec pohvalil. Vsi se razvesele tega lepega poročila.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Ali imamo v naši občini župana? — Kako se piše naš gospod župan? — Kdo ga pozna? — Kje stanuje? — Kje ima svojo občinsko pisarno?
2.	naloga: Spregaj: Igram se z otroki ob poti. Ustavim se in se obrnem do otrok. Vrnem se med tovariše. Razveselim se lepega poročila.
Časovni prislov.
V č e r a j so iz vseh hiš razobesili trobojnice. — Kdaj?
Visele bodo dojutri.	—Doklej?
Pomni: Nepregibne besede, ki odgovarjajo na vprašanja: kdaj? odklej? doklej? imenujemo časovne prislove.
1.	naloga": Določi v nastopnih stavkih časovne prislove: Hitimo zgodaj na delo! Oh, kmalu mine čas mladosti. Nesreča nikoli ne praznuje. Danes meni, jutri tebi. Davi je bila huda slana. Zvečer solnce zahaja. Doslej še nismo stradali. Tudi slepa kokoš včasih zrno najde. Dober mlin vedno klepeče. Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri! Brat je prišel pozno iz mesta. Nikdar še nisem bil tako vesel kakor včeraj.
2.	naloga: Uporabi nastopne časovne prislove v kratkih stavkih: sedaj, drevi, sinoči, precej, rano, odslej, vselej, zmeraj.
63. Mravlje.
Na travniku je bilo vedno bolj veselo. Pribrenčale so marljive čebele. Kakor majhni zrakoplovi so letale od cvetice do cvetice in pile sladko medico. Više v zraku pa so prhutali pisani metulji. Solnčni žarki so že popili rosne kapljice.
Tedaj se srečata čisto doli v rosni travi mravlji. Prva je nosila v močnih kleščah bel jajčast mehurček, druga pa je vlekla velikansko iver.
»Kam pa tako hitite, botra?« vpraša prva mravlja.
»Ej, silo imam, silo!« odvrne druga. »Ponoči se nam je v mravljišču podrl kos stropa. Zdaj pa znašamo bruna, da popravimo škodo. Kam pa vi?«
»Vendar vidite, da nesem zarod na zrak. Solnca se hoče deci, da postane močna.«
»To je res. Pa zbogom, botra!«
In mravlji se razideta.
1.	naloga: Povej, kaj so delale čebele, kaj so delali metulji, kaj je delala prva mravlja in kaj je delala druga mravlja?
2.	naloga: Postavi nastopne stavke v množino: Marljiva čebela leta od cvetice do cvetice. V zraku prhuta pisan metulj. Solnčni žarek pije rosne kapljice. Mravlja nosi jajčaste mehurčke. Mravlja znaša bruna, da popravi škodo.
3. naloga: Postavi stavke 2. naloge (v ednini in v množini) v pretekli in v prihodnji čas!
Načinovni prislov.
»Tako piši!« pravi učitelj učencu. — Kako?
Nezadovoljnež nima nikdar dosti. — Koliko?
Seveda bom čital to knjigo.	— Ali?
Pomni: Nepregibne besede, ki odgovarjajo na vprašanja: kako? koliko? ali? imenujemo načinovne prislove.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih načinovne prislove: Ne govori drugače, kakor misliš! Burja pozimi silno brije. Jutri te gotovo obiščem. Ljudje si pridejo večkrat navzkriž. Ne jej preveč! Brata ni doma, morda je pri sosedu. Lažnik govori vedoma neresnico. Naloži si le toliko, kolikor moreš nesti! Sinček komaj dohaja očeta. Mornar se zaman upira silnim valovom. Siromak vozi samotež drva iz gozda.
2.	naloga: Uporabi nastopne načinovne prislove v kratkih stavkih: nalašč, narobe, skrivaj, dokaj, jako, zares, bržkone, menda, vsaj.
Deklica lepo poje; deček spretno telovadi.
Pomni: Za načinovne prislove rabimo dostikrat tudi pridevnike srednjega spola.
3. naloga: Pretvori pridevnike v oklepajih v načinovne prislove: Učenci morajo (vljuden) pozdravljati. Dete (pobožen) moli. Ti me nisi (pazljiv) poslušal. Odgovarjaj (glasen in razločen)! Meščani se (lep) oblačijo. (Dober) premisli vsako reč, predno začneš! Spomladi trava (bujen) raste. Solnce poleti (vroč) pripeka. Proti vodi je (težek) plavati. Pod drevesom je (prijeten) počivati. Jagnje (vesel) poskakuje po trati.
64. Čebelica in čmrlj.
Na dišeči cvetki sta se sešla čmrlj in čebela.
»Uj, čebela,« pravi čmrlj, »kako si ti suha! Poglej mene, kako sem debel in rejen! Kaj pa delaš z medom, ki ga nabiraš po cvetju? Ali ga ne poješ sama?«
»O ne!« odgovori čebelica, »dajem ga tudi drugim!«
»To si bedasta!« reče nato čmrlj, »jaz ga pa sam pojem. Čemu bi ga dajal drugim? Zato pa sem tudi životen in rejen, hm, ti si pa kakor trska!«
»Naj bom kot trska, zato me pa tudi ljudje ljubijo bolj nego vse druge živalce moje vrste. Tebe pa se boje in te ne marajo,« odgovori čebelica in odleti proti ulnjaku.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj sta čebela in čmrlj? — Kje sta se sešla? — Kaj sta delala na cvetki? — Komu da čebela med? — Kaj stori pa čmrlj z njim? — Koga zato ljudje ljubijo? — Koga pa ne marajo?
2.	naloga: Povej, iz katerih glagolov so nastopni glagoli izpeljani: sniti se, pogledati, nabirati, pojesti, odgovoriti, od-leteti.
Vzročni prislov.
Jemo zato, da živimo; a ne živimo zato, da jemo.
— Zakaj?
Pomni: Nepregibne besede, ki odgovarjajo na vprašanje: zakaj? imenujemo vzročne prislove.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih vzročne prislove: Junake slavimo zategadelj, ker so se žrtvovali za domovino. Bog nam ne pošilja nadlog vselej le zato, da bi nas ponižal, ampak dostikrat zategadelj, da nas povzdigne. Včeraj sem bil bolan, zaradi tega sem ostal doma. Zdaj se smeš igrati, torej bodi vesel! Lažniku nihče ne verjame, zatorej ne lažite!
2.	naloga: Določi v nastopnih stavkih a) krajevne, b) časovne, c) načinovne in č) vzročne prislove: Ponoči in skrivaj se priplazi tat k hiši. Majhen lonček hitro vzkipi. Turki so nenadoma planili v deželo. Počasi tudi daleč prideš. Najprej hlev, potlej kravica. Zunaj lep, znotraj slep. Govoril je vedoma neresnico, torej je lagal. Pesnike slavimo zato, ker so duševni voditelji svojega naroda. Ti si nepazljiv, zaradi tega stoj! »Danes tukaj, jutri tam«, poje popotnik. Včasi teče pes, včasi zajec. Božja pomoč se kaže povsod.
65. Lenka.
Lenka se šeta — metla pometa; Lenka počiva — igla ji šiva;
Lenka pred duri — peč se zakuri; a kokotiček skoči v lončiček, leže v ponvico, dvigne glavico: »Lenčica, Lenka, kikeriki!
Sem že pečenka, jest se mudi!«
1.	naloga: Odgovori na nastopna vprašanja: Kdo se šeta, (pometa, počiva, šiva, kuri, skače, leži, je)? — Kje se šetam, (pometam, počivam, šivam, kurim, skačem, ležim, jem) ? — S kom ali s čim se šetamo, (pometamo, šivamo, kurimo, jemo) ? — Kaj pometate, (šivate, kurite, jeste) ?
2.	naloga: Tvori iz nastopnih nedovršnih glagolov dovr-šne ter uporabi oboje v primernih stavkih: šetati se (na-), počivati (od- si), šivati (pri-), kuriti (za-), jesti (po-), pometati (-sti), skakati (skoč-), ležati (leč-), dvigati (-gniti).
IV. Poletje.
66. Poletna.
Ej, to zlato žitno polje — klas se klasu pripogiblje, in škrjanec se nad njivo ziblje ter se smeje dobre volje.
Ej, to zlato žitno polje — v žitu rdeča roža, ki jo vetrič ljubeznivo boža, kakor mati ne zna bolje.
Ej, to zlato žitno polje — v žitu pedpedika, ped za pedjo skrivši se umika prepelica čez podolje.
1.	naloga: Sklanjaj: pšeničen klas, rdeča roža, žitno polje. — Uporabi posamezne sklone v primernih stavkih!
2.	naloga: Tvori po zgledu: ljubezen — ljubezniv izpeljane pridevnike: črv, laž, snet, plesen, milost, šala (-ljiv), škoda, most (nepre-),- dobrota.
Stavek.	•
Poleti zori zlato žito.
Kdo pozna vsa žita?
Oj, kako krasno je bogato žitno polje!
Ženjice, veselo vihtite svoje srpe!
Naj bi nam Bog ne poslal pogubne toče!
Pomni: Stavki so: povedni, vprašalni, klicalni, velelni in želelni.
Na konec povednega stavka stavimo piko, na konec vprašalnega stavka vprašaj, na konec klicalnega, velelne-ga in želelnega stavka pa k 1 i c a j.
1.	naloga: Določi nastopne stavke: Ali drži ta pot v mesto? Oj, kako hrabro so se bojevali naši junaki! Vsak pometaj pred svojim pragom! Naj bi nam Bog bil milostiv! Dober počitek je pol dela. Kako lepo nam solnce sije! Sloga naj vlada med nami! Kdo je naš vladar? Z Bogom začni vsako delo! Od rok do ust je dolga pot. Kako veselo žvrgoli škrjanček visoko v zraku! Kdaj je dan najkrajši? Da bi mi starši še dolgo živeli! Ponižni je mil Bogu in ljudem. Ogibajte se slabe družbe!
2.	naloga: Pretvori nastopne stavke v vprašalne, klicalne, velelne in želelne: Otrok sluša svoje roditelje. Konj nese pokonci svojo glavo. Solnce jasno sije. Njiva je lepo obdelana.
3.	naloga: Pretvori stavke 1. naloge v drugačne (n. pr. povedne v vprašalne, klicalne v želelne i. t. d.)!
Moj oče orje.	Tvoj oče n e orje.
Naš plug je nov.	Vaš plug n i nov.
Tvoj brat hoče peti.	Moj brat noče peti.
Vaš pes ima dolgo dlako.	Naš pes n i m a dolge dlake.
Pomni: Stavki so t r d i 1 n i ali pa n i k a 1 n i.
V nikalnih stavkih postavimo pred glagol nikalnico »n e«.
Z glagoli »sem, hočem, imam« zrašča nikalnica »n e« v »n i s e m, n o č e m, n i m a m«.
4.	naloga: Pretvori nastopne trdilne stavke v nikalne: Mlinska kolesa se vrte. Včeraj je ves dan deževalo. Oče pojde jutri v mesto. Hlapec je sklepal koso. Kosci bodo šli kosit. Žito bo že kmalu zrelo. Naš hlapec je priden delavec. Učenca sta spisala nalogo. Danes se -hočemo igrati. Ali imate vsi knjige ?^daj računajte! Ti imaš mnogo prijateljev. Nekateri ljudje so zelo potrpežljivi. Zakaj hočeš iti k sosedu?
5.	naloga: Pretvori nastopne nikalne stavke v trdilne: Danes nimamo-računstva. Vidva nimata prave knjige. Sedaj nočeva počivati. Sosedova dečka nista vedno poslušna. Ti otroci niso lačni. Kosec nima skrhane kose. Kdaj nimate pouka? Včeraj nisem bil v šoli. Zakaj nočeš citati? Letos ni mnogo sadja.
67. Kres.
To so imeli dan pred kresom naši pastirji opravka! Dopoldne in popoldne so nabirali na paši v gozdu drv in vejevja. Vse to so zlagali na vrhu hriba v visoko grmado, da jo zažgo za kres.
Po večerji, ko je že legel mrak na zemljo, se je začelo gori na hribu nekaj svetlikati, kakor da bi čepela tam majhna kresnica. Toda ta luč se je vedno bolj širila in dvigala — in na hribu je visoko zaplapolal — kres.
Nekdo je imel pri sebi orglice in veselega petja, vriskanja in rajanja ni hotelo biti konca ne kraja.
^
Ali svetli kolobar okrog kresa se vedno bolj krči. Polagoma otemnevajo stvari, ki so se prej tako natanko videle v svetli luči. Plamen peša, pada, ugaša . . .
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kakšno opravilo so imeli pastirji dan pred kresom? — Kdaj so zažgali kres? — Kako so se zabavali pri kresu?
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne glagole v trp-nem deležniku: Pastirji nabirajo drva. Drva so —. Vejevje zlagajo vrh hriba. Vejevje je —. Zvečer zažgo kres. Kres je — Ljudje hvalijo pastirje. Pastirji so —. Preden odidejo, pogasijo ogenj. Ogenj je —.
Določeni glagol.
Zažgati. — Pastirji z a ž g o kres.
Zaplapolati. — Plamen j e visoko zaplapolal.
Biti.	— Mladina j e zelo vesela.
Pomni: Glagol ima nedoločeno obliko (nedoloč-nik) in d o 1 o če n o obliko (določeni glagol).
L naloga: Imenuj več glagolov v nedoločeni obliki!
2. naloga: Uporabi nastopne glagole v določeni obliki v primernih stavkih: grizti, vpiti, metati, reči, lupiti, sekati, priti, zakuriti, kovati, odpreti, naložiti, zažgati.
Kmetic vstaja v rani uri. V mraku lega truden spat. Delo j e r o d i 1 o uspeh.
Pomni: V vsakem stavku je določeni glagol. Brez določenega glagola ni stavka.
3.	naloga: Imenuj v nastopnih stavkih določene glagole: Velika vročina je minila. Zrak je hladnejši. Dnevi se krajšajo. Prišla je jesen. Listje po drevju rumeni. Kmet pospravlja s polja še zadnje sadeže. Nebo pokrivajo temni oblaki. Začenja se čas deževja. Ptice seliike hite v tople kraje. Želimo jim srečno pot!
4.	naloga: Postavi namesto črtic primerne določene glagole: Kam — učenec? — si nov zvezek! Jutri — nedelja. Ob nedeljah — iti k maši. Kje — včeraj ? Včeraj — v mestu. Lovci — divjačino. Poljedelec — ozimino. Ali — svojega učitelja? Jabolko — rdeče. Hruški — sladki. Hlapca — drva. Ne — svojih staršev! Človek — dušo in telo. Duše ne —. Kdo vse — ? Naloge — čedno pisati.
68. Kosec.
. Prepelica prepeli, ko še ni minila rosa; kosec travico kosi, v solncu se mu sveti kosa.
Pot, ki čelo mu rosi, si obriše, koso brusi; kadar se mu dobra zdi, razkoračen jo poskusi.
Travne bilke padajo, vmes sirotice cvetice; glavice pokladajo petelinčki in zlatice.
Padaj, padaj travica, sivka suho bo hrustala; pridna naša kravica mleka bo obilo dala.
1.	naloga: Imenuj v nastopnih stavkih določene glagole: Prepelica prepeli v gostem žitu. Svetla rosa je minila. Kosec kosi visoko travo. Kosa se sveti v solncu. Pot rosi koscu čelo. Kosec si je pot obrisal. Travne bilke padajo. Sivka bo seno hrusta 4. Kosec brusi jekleno koso. Pridna kravica bo dala obilo mleka. Cvetice pokladajo pisane glavice.
2.	naloga: Tvori po zgledu: kositi — kosec izpeljane samostalnike iz nastopnih glagolov: jezditi, kupiti, gosti, piti, moriti, svetovati, tkati, poslati, učiti, utopiti, plezati, ceniti.
3.	naloga: Tvori iz glagolov v oklepajih primerne samostalnike: Slavec je naš najboljši (peti). Dober govornik ima navadno mnogo (poslušati). Devet (igrati) še enega petelina ne redi. Grajski (loviti) je dober (streljati). Oče je šel k (briti). Dober (piti), slab (delati). Ne bodi za vsako reč (kupiti)! Starši so naši najboljši (svetovati). Angeli so (poslati) božji. (Utopiti) so potegnili iz vode. (Kriti) pokriva streho. Duhovniki so (oznanjevati) božje besede. Izpod hriba izvira več srebrnočistih (vreti).
Povedek.
Kosec kosi.	Trava pada.
Pomni: Določeni glagol pove, da oseba, stvar ali reč kaj dela. Zato imenujemo določeni glagol v stavku povedek.
1.	naloga: Poišči v nastopnih stavkih povedke: Hodimo v šolo. Učenci smo. Učitelj nas uči. Jaz čitam. Ti si računala. Jutri boste telovadili. Učenec se mora pridno učiti. Sedi mirno! V šoli ne smem šepetati. Šola je nasa dobrotnica. Ne za-mujajmo šole! Len učenec se le malo nauči. Ali znaš lepo pisati? Vstanite!
2.	naloga: Uporabi te-le glagole kot povedke v nastopnih stavkih: biti, boleti, držati, pometati, prebiti, segati, škodovati,
veljati, verjeti, zanetiti. — Prava snaga ne — samo do praga. Sloga — od Boga. Mala iskra — velik ogenj. Vsak — pred svojim pragom! Snaga in red — pol zdravja. Krpa hišo —. Lažniku še resnice ne —. Poštenje več — nego sto oral sveta. Tat in lažnik — rojena brata. Previdnost nikjer ne —. Po slabi tovarišiji rada glava —. Potrpljenje železiia vrata —.
69. Žito.
Po polju se vije pot. In po poti korakajo veseli šolski otroci s svojim učiteljem. Radovedno se ozirajo na desno in levo in poslušajo, kaj jim učitelj razklada.
»Glejte, na tej njivi raste pšenica! Kmalu bo zrela. Le poglejte, kako se že pripogiba polno klasje! Jerica, kaj pa dobivamo iz pšenice?«
»Kruh,« odgovori Jerica.
»Kako pa to?« vpraša učitelj.
»Zrelo pšenico požanjejo in osuše v kozolcih. Potem jo zmlatijo na podu. Zrnje očistijo s posebnim strojem. Nato ga zmeljejo v mlinu. Iz mlina pripeljejo moko za kruh in otrobe za klajo živini,« pripoveduje Jerica.
»Pridna Jerica! Kdo ve povedati, kakšne rastline nam še dajejo krušno moko?« vpraša učitelj.
»Rž in ječmen,« zakličejo otroci.
»Vidite, na oni njivi raste ječmen in tam na tretji rž,« razkazuje učitelj.
»Oj, kako lepe cvetice rastejo vmes!« vzklikne Fra-
njica.
»Te cvetice so: modriš, kokolj, poljski mak in slak,« uči učitelj. »Res so lepe, a plevel so, ki škoduje žitu. Pšenico, ječmen in rž nazivljemo namreč z imenom žito.«
1. naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj so pšenica, ječmen in rž? — Kje raste žito? — Kdo požanje žito? — Kje ga posuše? — Kdo ga omlati? — Kje ga zmeljejo? — Kako imenujemo zmleto žito? — Kaj napravi mati iz moke? — Kaj je kruh? — Katere cvetice rasto med žitom? — Kako imenujemo te cvetice?
2. naloga: Poiščite v gorenjem berilnem sestavku določene glagole in tvorite z njimi kratke stavke!
Najkrajši stavek.
Pojemo. — Se smehljajo. — Diši. — Trgajte!
Pomni: Določeni glagol sam je najkrajši stavek.
Naloga: Izpremeni te-le nedoločnike v najkrajše stavke: a) v različnih oblikah sedanjega časa: klicati, paziti, rezati, de-vati, stresati; b) v različnih oblikah preteklega časa: pokušati, začeti, kupiti, saditi, nositi; c) v različnih oblikah prihodnjega časa: jesti, piti, se veseliti, hvaliti, prepevati.
70. Pot do kruha.
Kmetic je seme vsejal, Bogec je solnce poslal, dežek in vetrček vmes, blagoslov svoj iz nebes.
Prišel ženjičic je trop, žele so, vezale snop. Kmalu je cepec zapel, mlinar nam žito semlel.
Mati je spekla nam kruh, kruh pri nas nikdar ni suh. Prosimo vsak dan Boga, da bi ne zmanjkalo ga.
Naloga: Postavi namesto črtic primerne povedke: Kmet — seme. Bog — gorko solnce. Dež in veter — svoj blagoslov. Nato — ženjice. One — žito. Žito — v snope. Kmalu potem — cepec. Mlinar — žito. Mati — kruh. Pri nas kruh — suh. Vsak dan — Boga. Da bi nikdar ne — kruha!
Osebek.
Jem kruh.	— Kdo? — Jaz.
Prosite Boga zanj! — Kdo? — Vi.
Bodi mu hvaležen! — Kdo ? — Ti.
Pomni: Določeni glagol (povedek) izraža tudi glagol-skoosebo.
Glagolsko osebo imenujemo stavkov osebek.
Osebka ne izražamo vedno s posebno besedo.
1.	naloga: Poišči v nastopnih stavkih povedke in določi pri vsakem glagolsko osebo (osebek): Včeraj sva bila v mestu. Pišite nalogo! Dobil sem novo knjigo. Ali se rada učita? Z lažjo si žalil učitelja. Jutri bomo prišli k vam. Rad čitam lepo pesem. Si že bil v Ljubljani? Prihodnje leto bova šla v gimnazijo. Tega niste prav zapisali. Ali bosta marljiva? Učenci smo. Odgovori glasno! Pomagajva očetu! Ali hodite radi v šolo?
2.	naloga: Poišči v nastopnih stavkih povedke in določi pri vsakem glagolsko osebo (osebek): Deklici sta lepo peli. Vrabec je ptica. Kovači kujejo železo. Zima bo prišla. Kmetje so vsejali seme. Kosca urno kosita. Ženjica je požela pšenico. Kdaj bodo jabolka zrela? Sadje zori jeseni. Hlapca bosta jutri orala.
3.	naloga: Uporabi nastopne glagole v stavkih in sicer:
a)	v prvi osebi ednine sedanjega časa: hoditi, spati, moliti ;
b)	v tretji osebi množine prihodnjega časa: orati, žeti, kositi;
c)	v drugi osebi dvojine preteklega časa: risati, iti, vstati;
č) v prvi osebi množine preteklega časa: biti, trgati,
učiti se;
d)	v tretji osebi dvojine sedanjega časa: kuhati, prati, pomivati ;
e)	v drugi osebi ednine prihodnjega časa: kupiti, prodati, posoditi.
71. Najboljši gospodar.
Živel je mož, ki je imel tri sinove, lepo kmetijo in velike gozde. Starejšega sina vzame s seboj v gozd, mu pokaže lepe smreke in ga vpraša: »Kaj bi storil s temi smrekami, če bi bile tvoje?«
Sin mu odgovori: »Vse bi posekal ter prodal in potlej bi dobro živel.«
Oče si misli: »Ta ne bi bil dober gospodar; jutri poizkusim srednjega sina.«
Drugi dan vzame oče srednjega sina s seboj v gozd. Ko prideta do lepih smrek, mu jih oče pokaže in ga vpraša: »Kaj bi storil s temi smrekami, če bi bile tvoje?«
Sin mu odgovori: »Posekal bi jih in postavil taka poslopja, kakršna imajo po mestih.«
Oče si zopet misli: »Tudi ta ne bi bil dober gospodar; jutri poizkusim najmlajšega sina.«
Tretji dan reče oče najmlajšemu sinu: »Danes pa pojdi ti z menoj v gozd!«
Ko prideta do lepih smrek, vpraša oče sina: »Kaj pa bi ti storil s temi smrekami, če bi bile tvoje?«
Sin odgovori: »Pustil bi jih, da bi rasle, ker so tako lepe.«
»Prav praviš, ti boš dober gospodar,« reče oče in mu izroči gospodarstvo.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Koliko sinov je imel oče? — Kaj je imel še? — Kaj bi oče rad izvedel? — Kam je zato jemal s seboj svoje sinove? — Kaj je vsakega vprašal, ko je prišel z njim v gozd? — Kaj mu je odgovoril najstarejši sin? — Kaj mu je odgovoril srednji sin? — Kaj mu je odgovoril najmlajši sin? — Kateri odgovor je bil očetu najbolj všeč? — Komu je izročil gospodarstvo?
2.	naloga: Stopnjuj: Dober gospodar, lepa kmetija, velik gozd, star sin, visoka smreka, krasno poslopje.
Pomni: Da stavek bolje razumemo, moramo osebek večkrat določiti s posebno besedo. To besedo imenujemo o s e b-kovo besedo.
Po osebkovi besedi vprašamo z vprašalnico »kdo?« ali »k a j ?«
1. naloga: Določi v nastopnih stavkih povedek, osebek in osebkovo besedo: Učenci pišejo nalogo. Mi smo šli v šolo. Vi ste šli iz cerkve. Mati zjutraj zgodaj vstaja. Ura bije osem. Kladivo je težko. Jaz ga komaj vzdignem. Moja brata sta v
Kosi.
Lepo poje. Je visoko.
Osebkova beseda.
—	Kdo ? (on) — Kosec kosi.
—	Kdo ? (ona) — Deklica lepo poje.
—	Kaj ? (ono) — D r e v o je visoko.
Ljubljani. Kravi mukata v hlevu. V čisti vodi plavajo brze postrvi. Ni vsaka voda čista. Ali ti bo oče kupil novo obleko? Shrambe so polne jesenskih pridelkov. Kmet bo posekal visoke smreke. Jaz bi jih ne posekal.
2. naloga: Postavi namesto črtic primerne osebkove besede: — vleče voz. — se peljemo z vozom. — imajo po štiri kolesa. — je okroglo. Kolesa dela —. — so rokodelci. Ali — poznaš kakega kolarja? — ne poznam nobenega. V gozdu žive divje —. — gre s psom na lov. — beži pred psom. — poči. — prinese lovcu zajca. — se ne smejo igrati s puško.
72. Hrast.
Hrast je orjak med gozdnimi drevesi. Njegovo debelo in visoko deblo stoji na močnih, daleč segajočih koreninah. Obdano je z debelo, hrapasto skorjo. Tudi veje so trdne in močne. Listi so veliki, krpasti in odpadejo v pozni jeseni. Plod je želod, ki ima lupino in jedro ter nosi trdo kapico.
Želod, ki jeseni odpade, daje svinjam tečen živež. Ubogim ljudem nadomešča kavo. Tudi vevericam in šojam služi v živež. Kadar je hroščevo leto, rjavi hrošči posebno radi žro mlado hrastovo listje. V šiškah žive zapljunki ši-škarice. Rogači in mravlje srkajo sok, ki priteka iz hrastovega debla.
Tesarji tešejo hrastov les v močna bruna za mostove, ladje, mline. Iz hrastove skorje delajo čreslo. Otroci si delajo iz želodov razne igrače.
Hrast doseže visoko starost, nekateri do 500 let.
1.	naloga: Opiši hrast po nastopnih podatkih: Kaj je? — Deblo. — Korenine. — Veje. — Listi. — Plod. — Starost. — Korist: ljudem, živalim.
2.	naloga: Povej, iz katerih samostalnikov so izpeljani nastopni pridevniki: gozden, močen, tečen; hrapast, krpast; hrastov, hroščev.
3.	naloga: Povej še več izpeljanih pridevnikov s končnicami: -en, -ast, -ov in -ev!
4.	naloga: Odgovori z besedama okrogla šiška na nastopna vprašanja: Kaj visi na hrastu? — Česa nima deček?
— Čemu je podobna kroglica? — Kaj je deklica pobrala? — V čem živi zapljunek šiškarice? — S čim se igra dete?
5. naloga: Tvori stavke z besedama: močen hrast (debel o deblo) v vseh sklonih ednine, dvojine in množine!
Povedkov imenovalnik.
Hrast je drevo. — K a j je?	— ...drevo.
Veja je dolga. — Kakšna je? — ...dolga. Gozd je očetov. — Čigav je ? — ...očetov. Bodi prvi!	—Kater i bodi? — ...prvi.
Pomni: Glagol »biti« določujemo na vprašanja: kaj? kakšen? čigav? kateri? z imenovalnikom. Ta imenovalnik imenujemo povedkov imenovalnik.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih povedkove imeno-valnike: Moj oče je rokodelec. To orodje je njegovo. Naša hiša je stara. Hiše so poslopja. Mi smo bili veseli. Ti boš žalosten. Vidva sta učenca. Bodite pazljivi! Te knjige so bratove. Ali so ti svinčniki vaši? Ta učenec ni najpridnejši. On je drugi. Ne bodi zadnji! Aleksander I. je kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev. Bodi zdrav! Katera knjiga je njena?
2.	naloga: Dopolni v nastopnih stavkih povedek s poved-kovim imenovalnikom: Mi smo (kaj?). — Vsi učenci niso (kakšen?). — To posestvo je (čigav?). — Bodimo (kakšen?)! — Prešeren je bil (kaj?). — Moj brat je v šoli (kateri?). — Tvoja obleka ni (kakšen?). — Hrast je (kaj?). — Ti konji so bili (čigav?). — Jesen je (kakšen?). — Vidva bosta (kaj?). — Ali so te njive (čigav?)?
Duša ostani čista.	Kakšna ostani?. . . čista.
Srce s e mi z d i oltar.	K a j se zdi? ...oltar.
Voščenice s e mi v i d i j o želje. Kaj se vidijo? . . . želje.
Pomni: Tudi glagole: ostati, ostajati, zdeti se, videti se, postati, postajati določujemo spovedkovim imenovalnikom.
3. naloga: Določi v nastopnih stavkih povedkove imeno-valnike: Mož se mi je zdel znan. Ta knjiga se mi vidi tvoja. Moj brat je postal vojak. Ostanite zdravi! Ne ostajaj zadnji! Vihar je postajal vedno silnejši. Ta učenec si mi vidi len. Jaz bom postal uradnik. Šola se mi zdi svetišče. Otroci, ostanite pošteni!
4. naloga: Določi v nastopnih stavkih: a) povedke, b) osebke, c) osebkove besede, č) povedkove imenovalnike: Bodi staršem hvaležen! Domača vas se mi zdi najprijaznejša. Ostani zvest domovini! Lenoba je vsega hudega mati. Globoka vo-♦ da se nam zdi zelena. Konj je koristen. Vsaka laž postane očita. Minka se mi zdi najmarljivejša v šoli. Oddaljene gore se mi vidijo modre. Nevihta je prihajala vedno silovitejša. Slomšek je bil škof. Bog ostane vedno najboljši zdravnik. Laž-nik postane navadno tudi tat. Ta nož se mi vidi očetov.
Bog Oče se imenuje tudi Stvarnik.
Kako se imenuje ? ...Stvarnik.
Pomni: Tudi glagole: imenovati se, zvati se, klicati se, praviti se določujemo na vprašanje: kako? s povedkovim imenovalnikom.
5.	naloga: Določi v nastopnih stavkih povedkove imenovalnike: Ta cvetica se imenuje solnčnica. Oče našega kralja se je zval Peter. Moj tovariš se piše Gregorič. Naš pes se kliče Dagon. Naši kravi se pravi Dimka. Blejsko jezero se imenuje biser Slovenije. Najdragocenejše zelišče se zove zadovoljnost. Kralj Peter se zove Osvoboditelj. Nerodnemu človeku se pravi klama.
6.	naloga: Postavi namesto črtic primerne povedkove imenovalnike: Ta starček se mi vidi —. Moj brat je postal —. Ali je ta hiša —? Nebo je —. Naša pokrajina se zove —. Potok postaja vedno bolj —. Ta reka se mi zdi zelo —. Bog Sin se imenuje tudi —. Mali srbski narod je postal —. Ostanimo vedno —! Srbi in Hrvati so naši —.
73. Uganka.
Nima fantek kapice, kapica ima fantička; prišumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantička.
74. Sekire in drevje.
Iz kovačnice so peljali poln voz sekir skozi dobravo na semenj. Solnce je sijalo. Nabrušene sekire so se blesketale v solncu. Drevje se je ustrašilo tega smrtnega orožja.
»Kdo nas reši? Te sekire nas vse posekajo,« je govorilo in vzdihovalo drevje.
Nato se oglasi star hrast in pravi: »Ne bojte se! Dokler nobeno od nas tem sekiram ne da toporišča, nam ne morejo •
škodovati, četudi so še tako nabrušene.«
T
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj so peljali skozi dobravo? — Kdo se je ustrašil? — Česa se je drevje balo? — Kako je hrast potolažil?
2.	naloga: Tvori iz glagolov v oklepajih trpne deležnike: Sekire so (nabrusiti) ali (skrhati). Drevje je (posekati). Kolo je (okovati). Vrata so-^zapreti) ali (odpreti). Njiva je (preora-ti) in (posejati). Žito je (požeti), (omlatiti) in (spraviti). Travnik je (pokositi). Seno je (posušiti) in (zvoziti) domov. Kosilo je (skuhati).
3.	naloga: Določi v gorenjem berilnem sestavku povedke, osebke in osebkove besede!
Predmet.
Kovač dela sekire. - (Koga ali) k a j dela? — . . . sekire. Učitelj nas uči. -Koga (ali kaj) uči? — ...nas.
Pomni: Stavkov člen, ki dopolnjuje glagol na vprašanje: koga? ali kaj?, imenujemo predmet.
1.	naloga: Določi predmete v nastopnih stavkih: Kokoš pobira zrna. Otroci imajo ptičke prav radi. Ptički si delajo gnezda. Mati pripelje otroka v šolo. Zaupanje zbuja zaupanje. — Starši nas ljubijo. Oče te kliče. Kdo me pozna? Njega spoštujejo vsi ljudje. Gospodar je vaju poslal v gozd.
2.	naloga: Dopolni nastopne stavke s predmeti na vprašanje: koga? ali kaj?: Sodnik kaznuje —. Dež naj bi namakal —! Učenec spoštuje —. Otroci nabirajo —. Solnce ogreva —-Vrvar izdeluje —. Hvalite —! Starši so mu kupili novo —. Vidva sta — rešila nevarnosti. Bog nam odpušča —. Hčerka piše materi —. Smrt reši — trpljenja. Zenjice so požele —. Povezale so — v snope.
Solnce nam prijazno sije. — Komu sije?
—	...nam.
Hiši se je podrl dimnik. — Č e m u se je podrl?
—	...hiši.
F ^
Pomni: Stavkov člen, ki dopolnjuje glagol na vprašanje: komu? alj čemu?, imenujemo tudi predmet.
3.	naloga: Določi v nastopnih stavkih predmete na vprašanje: komu? ali čemu?: Ne dajaj se ljudem v zobe! Nepremišljenost nam večkrat škoduje. Jelenom odpadejo vsako leto rogovi. Čudili smo se morju. Škrge služijo ribi za dihanje. Vsem ljudem je težko ustreči. Umakni se pijancu s polnim vozom! Hčeri obleka dobro pristoji. Mokrota škoduje hiši. Ta pesem mi ne ugaja. Mački diše posebno miši. Učenje vam bo vedno koristilo. Pes pomaga lovcu loviti. Ne dovoli bolniku jesti težkih jedil! Vojak služi domovini.
4.	naloga: Določi v nastopnih stavkih predmete a) na vprašanje: komu? ali čemu? b) na vprašanje: koga? ali kaj?: Oče je kupil sinu obleko. Gosem bomo pristrigli peruti. Pismo-noša je izročil gospe pismo. Bolniku pošlji zdravnika! Jutri vama prinesem knjigo. Med vojno so pobrali cerkvam zvonove. To sliko darujem tebi. Močnega človeka primerjamo hrastu. Dekla nese hlapcu kosilo. Bog nam pošilja nadloge.
5.	naloga: Postavi namesto črtic primerne predmete: — častimo z molitvijo. Hlapec poklada —. Učenci pišejo —. Sin pomaga —. Ptiči — razveseljujejo s svojim petjem. Vrtnar zaliva —. Sneg pobeli —. Gostilničar streže —. Ribič lovi —. Lepa godba — zelo ugaja. Posodi — pero! Jaz ti — posodim, če — posodiš —. Kmet obdeluje —. Mi spoštujemo pridnega —. Daj — danes naš vsakdanji —!
Starši se vesele pridnih otrok. — K o g a se vesele?
—	. . . otrok.
Drevje se b o j i sekir.	—Česa se boji?
—	. . . sekir.
Pomni: Stavkov člen, ki dopolnjuje glagol na vprašanje: koga? ali česa?, imenujemo tudi predmet.
6. naloga: Določi v nastopnih stavkih predmete na vprašanje: koga? ali česa?: Smrt reši človeka trpljenja. Le urno se loti dela! Ne ogiblji se ga! Častna obleka ne pokrije sramote. Gospod, usmili se nas! Še muha Všče kruha. Varujte se greha! Ti me ne slušaš. Ne preganjajte krtov! Nihče ne ve vsega. Ne draži psov! Groba ne prodere jok. Človek potrebuje oblačila. Danes me ne zebe. Bog te obvaruj nesreče! Ne zatiraj siromakov! V grobu ni sovraštva.
7. naloga: Določi v nastopnih stavkih predmete a) v to-žilniku, b) v dajalniku, c) v rodilniku: Prijatelj ti je podaril knjigo. Mladost nas ne varuje smrti. Učenci naj ptičkom trosijo zrnja! Starost nas opominja minljivosti. Krava nam daje mleko. Bog vama odpusti grehe! Odpri revežu vrata! Lažnivcu še resnice ne verjamemo. Otrokom nedostaje izkušnje. Vidva sta me rešila nevarnosti.
Bolnik je v d a n Bogu.	— K o m u je vdan?
—	...Bogu.
Bolnik je potreben miru. — Č e s a je potreben?
—	...miru.
Pomni: Stavkov člen, ki dopolnjuje pridevnik na vprašanje: komu? ali čemu? in koga? ali česa?, se tudi zo-ve predmet.
8.	naloga: Določi v nastopnih stavkih predmete: Opojne, pijače so zdravju škodljive. Bodite zvesti svoji domovini! Marljiv učenec je željen pouka. Vrtnar je kokoši sovražen. Jajce je jajcu podobno. Skopuh je denarja lakomen. Sitemu trebuhu še bel kruh ni všeč. Dvorana je polna ljudi. Plačilo bodi delu primerno! Ptice so koristne sadnemu drevju. Vsak delavec je vreden plačila.
9.	naloga: Postavite namesto črtic primerne predmete: Sin je — podoben. Noša bodi — primerna! Vrana — ne iz-kljuje oči. Nevednež je — potreben. Sava je bogata —. Bog rad! prizanaša skesanemu —. Truden popotnik je — potreben. Ne dotikaj se tuje —! Vsak si želi dolgega —. — se ne moremo skriti. Vsi čakamo boljših —. Jeseni so drevesa polna —. Na-pijmo se sveže —! Ne posmehuj se sivi —! Roditelji so veseli pridnih —.
Bog nam j e d a 1 doživeti pomlad.
K a j je dal ? — . . . doživeti.
Pomni: Za predmet nam rabi včasih tudi glagol v nedoločniku.
10. naloga: Določi v nastopnih stavkih predmete, ki jih izražajo glagoli v nedoločniku: Ne smete se lagati! Prijatelja spoznati nesreča te uči. Vsakdo želi srečen biti. Deklica mora materi pomagati. Lenuh ni hotel iti v šolo. Svoje domovine no-
čemo nikdar pozabiti. Sestra zna dobro kuhati. Vsak človek mora delati. V šoli se učimo tudi telovaditi.
11.	naloga: Postavi namesto črtic primerne nedoločnike: V šoli morate mirno —. Ali znaš to nalogo —? Vsak človek želi dolgo —. Od Kristusa se učimo ponižni —. Včasih mora tudi šiba —. Učiteljica uči učenke —. Reveže v ne smemo —. Kdo hoče to knjigo —? Priden delavec noče rok križem —. Ti ne smeš — z menoj.
12.	naloga: Postavi stavke 2. naloge tudi v pretekli in v prihodnji čas!
75. Lovec.
Izkušen lovec, mož bradat, na lov gre v hosto na zverjad.
Ob njem Čuvaj koraka — pes, ki gospodarju vdan je ves.
Na plen lisjak baš ide svoj, pomeri lovec nanj takoj.
»Pif, paf!« po hosti zadoni, lisjak že ustreljen leži . . .
»Le teci, teci mi, Čuvaj, tatu prinesi mi sedaj!« —
Odbegne pes, sledeč po tleh, in že lisjak mu je v zobeh.
»Ukradel mnogo si kokoš, odslej nobene več ne boš!« —
Tako pes zvesti govori, žival pred lovca položi.
Nasmehne lovec se nato, Čuvaja boža prav ljubo:
»Ti storil svojo si dolžnost, doma dobodeš lepo kost!
Tako! — Zdaj pa naprej, Čuvaj, in Bog še nama sreče daj!« —
:■ - " l
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kam gre lovec? — Kdo gre z njim? — Kdo jima pride nasproti? — Kaj stori lovec? — Kdo leti ponj? — Komu prinese pes lisjaka? — Kaj mu obljubi lovec za to?
2.	naloga: Povej, kakšne so nastopne osebe in reči: lovec, , mož, hosta, zverjad, pes, gospodar, lisjak, tat, tla, zob, kokoš, žival, kost.
Prilastek.
Slavec je najboljši pevec.
Kakšen pevec? — Najboljši . . .
Njegova j a j č e c a so zelenkasta.
Čigava jajčeca? — Njegova . . .
Pomni: Stavkov člen, ki pojasnjuje samostalnik na vprašanje: kakšen? ali čigav?, imenujemo prilastek.
1.	naloga: Določi prilastke v nastopnih stavkih: Dober svet je drag. Dajte kruha ubogim otrokom! Pavje perje je lepo. Pasji zobje so močni. Morska voda je slana. Ti imaš toplejšo obleko kakor jaz. Tvoj oče prodaja svojo hišo. Sava je velika reka. Mi ljubimo svoje starše. Lisičja dlaka je gosta. Čast je ledena gaz. Nezrelo sadje škoduje zdravju. Poleti radi poslušamo ptičje petje. Železo je najkoristnejša kovina. Nevljudnih otrok nihče ne hvali. Tujec se bliža sosedovi hiši. Gosi nam dajejo mehko perje.
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne prilastke: — človeku nikdo ne zaupa. Kdaj je — god? — beseda najde — mesto. — rep je košat. — jabolko samo odpade. Bog ve — misli. — delavcu pomaga Bog. Solnce ne sije tako lepo kakor — oko. Vsakdo naj pazi na — reči! Potrpljenje prebije — duri. Laž ima — noge. — hlapec je prinesel pismo. — sod ima — glas. — koča je več vredna nego — palača. — prijatelj je ie-dek.
V gozdu slišimo petje ptičev. Koga ali česa petje? — . . . ptičev.
Pomni: Za p r i 1 a s t k e nam služijo tudi samostalniki v rodilniku. x
3. naloga: Določi prilastke v nastopnih stavkih: Prinesi mi kupico vode! O nevihti se sliši piš vetrov. Teža teles je raz-
lična. Cvet mladosti vene. Voda studencev je čistejša od vode rek. Najvišji del gore se imenuje vrh. Listje dreves pada jeseni na rjavo zemljo. Ravnina je raven kos zemlje. Okno je del hiše.
4. naloga: Postavi namesto črtic primerne prilastke (samostalnike v rodilniku): Pridnost več velja nego kup —. Rokav je del —. Duh — je prijeten. Dolgost — našega je kratka. Barva — je različna. Spodnji del — imenujemo vznožje. Snaga in red je pol —. Ali čuješ žuborenje —? Poštenje več velja nego sto oral —. Slavca vidimo navadno ob robu —.
V	gozdu slišimo petje ptičev.
V	gozdu slišimo ptičje petje.
Pomni: Namesto samostalnikav rodilniku rabimo kot prilastek pogosto rajši izpeljani pridevnik.
5. naloga: Pretvori v nastopnih stavkih prilastke v rodilniku v pridevniške prilastke: Slavca vidimo navadno ob robu gozda. Misel človeka je ko petelin na strehi. Duh vijolice je prijeten. Nebo je čisto ko oko ribe. Pomoč Boga nam je vsikdar potrebna. Hči skopuha je dostikrat žena požeruha. Listje dreves pada jeseni na zemljo. Ali si že čital pesmi Stritarja? Lenoba je mreža vraga. Očeta je ganila ljubezen sina.
Bližajo se velikonočne počitnice.
Katere počitnice? — Velikonočne . . .
Velikonočne počitnice trajajo sedem dni.
Koliko dni? — Sedem...
Ribnica na Dolenjskem je trg.
Katera Ribnica? — . . . n a Do 1 e n j s k e m.
Pomni: Stavkov člen, ki pojasnjuje samostalnik na vprašanje: kateri? ali koliko?, je tudi prilastek.
Za prilastke nam služijo tudi samostalniki s predlogom.
6. naloga: Določi prilastke v nastopnih stavkih: Peter Osvoboditelj je bil oče našega kralja. V nekaterih krajih imajo mline na veter. Leto ima dvanajst mesecev. Oni-le travnik je sosedov. Njiva pri potoku je požeta. Naša soba ima štiri okna. Ta hrast je zelo star. Ljubezni do domovine se nam ni treba sramovati. Danes imamo dosti dela. Ali poznaš tega gospoda?
r
Skrbna gospodinja hiši tri vogle podpira. Izgubil sem ključ od vrat. Nekatere rastline so strupene. Hlapcu se je zlomilo oje pri vozu. Požar je uničil mnogo hiš. Več oči več vidi. Ti sediš v prvi klopi. Človek je enak dimu na strehi. Bogastvo iz odrtije se nenadoma razbije. Človek brez vere ni vere vreden.
7. naloga: Določi v stavkih 6. naloge a) povedek, b) osebek, c) osebkovo besedo, č) povedkov imenovalnik, d) predmet.
76. Jelen in volk.
Gre vročega dne jelen k potoku, da si ugasi žejo. Kar se prikaže onkraj potoka izza grma volk in reče: »Dragi jelen, nikar se me ne boj! Pridi rajši semkaj k meni, da se tudi midva prijateljski objameva, zakaj vedi, danes se je sklenil vesoljni mir med živalmi.«
Premeteni jelen pa, sluteč, da zver ne govori resnice, vzdigne glavo ter pravi: »Ravno prav, da si mi to povedal! Tedaj pa nama ni treba bežati odtod. Vidim namreč, da prihajajo na oni strani proti tebi lovski psi.«
Komaj pa jelen to izusti, že se okrene volk, a še reče: »Morda pa psi še ne vedo, kar so sklenile živali na zboru.« Nato pa se spusti v goščavo. Jelen pa mirno pije dalje po-točnico, vesel, da se je tako lahko rešil požrešnega volka.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje se snideta volk in jelen? — Kje pije volk? — Kje pije jelen? — Kam hoče volk jelena zvabiti? — Kaj mu reče? — Ali gre jelen k vjdI-ku? — Zakaj ne? — Kaj mu odgovori? — Kaj stori volk nato?
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne samostalnike: Jelen gre k —. Volk beži od —. Volk se prikaže izza —. Volk se skrije za —. Deni knjigo pod —! Vzemi zvezek izpod —! Svinčnik leži na —. Pero je padlo z —. Dečki gredo v —. Deklice gredo iz —. Med — je mnogo pridnih. Kdo izmed — je najpridnejši? Pod — so rudnine. Nad — so rastline.
3.	naloga: Postavi vprašanja 1. naloge v pretekli čas in odgovori!
Prislovno določilo kraja.	*
Jelen pije pri potoku. — Kje pije? — ...pripotoku.
Jelen g r e k potoku. — Kam gre?
—	...kpotoku.
Jelen hodi ob potoku. — Kod hodi?
—	. . . ob potoku.
Jelen beži od potoka. — Odkod beži?
—	. . . odpotoka.
Jelen dirja do potoka. — D o k o d dirja?
—	...dopotoka.
Pomni: Stavkov člen, ki določuje glagol na vprašanja: kje? kam? kod? odkod? dokod?, imenujemo prišlo v no določilo kraja.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih prislovna določila kraja: Naš kralj biva v Beogradu. Mnogo ljudi gre v Ameriko. Rad bi potoval po Jugoslaviji. Moj brat je prišel iz Rusije. Rusi so prodrli do Karpatov. Zunaj brije mrzla burja. Stopi noter! Tam se pasejo ovce, tu se pasejo krave. Izza grma se je prikazal volk. Deček je tekel do doma.
2.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kje biva naš okrajni glavar? Kam se izliva Sava? Kod plavajo ribe? Odkod padata dež in sneg? Dokod drži južna železnica? Kje je naša šola? Kam zneso ptice svoja jajčeca? Kod nabiramo jagode? Odkod dobivamo premog? Dokod pridejo ptice pozimi? •
77. Veverica.
In veverica s smreke tam se norca dela:
"N.
»Kumek, kam? Če moreš, pa ujemi me in v torbi s sabo vzemi me!« A če potekel si za njo — ho, ho, ho, ho! — po deblu gor je šinila, med vejami izginila;
in zdaj je tu in zdaj je tam, a ti ne veš, ne kod ne kam!
Naloga: Določi prislovna določila kraja: Veverica je na smreki. Urno šine po deblu gor. Skrije se med vejami. Zdaj je tu in zdaj je tam. Skoči tudi z drevesa na tla. Teci za njo! Deni jo v torbo!
Prislovno določilo časa.
Mesec sveti ponoči. Kdaj sveti ? ...ponoči. Kmet dela od jutra O d k d a j dela? ... o d j u t r a
do večera. D o k d a j dela ? . . . do večera. Duša bo večno živela. Kako dolgo
bo živela? . . . večno.
Pomni: Stavkov člen, ki določa glagol na vprašanja: kdaj? odkdaj? dokdaj? kako dolgo?, imenujemo prislovno določilo časa.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih prislovna določila časa: Nesreča nikoli ne praznuje. Pozimi zamrznejo nekatere reke. Da bi ti solnce svetilo od zore do mraka! Očeta ne bo do torka domov. Davi je bilo nebo popolnoma jasno; zdaj se je pa že pooblačilo. Na sveti večer je tudi o polnoči sv. maša. Ta kruh je od včeraj. Jeseni se vlačijo megle po polju.
2.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kdaj vzhaja solnce? Kdaj greš spat? Odkdaj si danes v šoli? Odkdaj vla<-da naš kralj? Dokdaj morate spisati nalogo? Dokdaj traja poletje? Kako dolgo bomo danes v šoli? Kako dolgo že obstaja kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev?
78. Gobe.
Med trohnečim listjem in igličjem leže odpadli če-šarki. Tu in tam prodira tenak solnčni žarek skozi gosto vejevje na zeleni mah. Vse je tiho v gozdu.
Tedaj se oglasi v vlažni travi stari goban: »Oh, kakšne čase smo doživeli!«
»Kako to menite, dedek?« ga vpraša mlad jurček in si popravi rjavi klobuček.
In stari goban reče: »Res, ti še ne pomniš, kako je bilo nekoč tod. Lepo v miru smo živeli mi preprosti gobani ali jurčki v svoji beli obleki z rjavim klobukom. In radi so nas poiskali ljudje. A zdaj poglej naokrog, kakšna gospoda se zdaj tod šopiri!«
»Vidim te prevzetne gospe z živordečimi klobuki in belimi pikami. Lepe so pa res.«
»Lepe?« zagodrnja goban. »Sama prešernost jih je in sam strup! To so mušnice, vse lepo pisane, a vse strupene.«
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj raste v gozdu? — O katerih gobah čitamo v gornjem sestavku? — Ali poznaš še katere druge gobe? — Kakšne barve je goban? — Kakšne barve je mušnica? — Katere gobe jemo? — Katere so strupene?
2.	naloga: Tvori iz glagolov v oklepajih pridevne deležnike: Med (trohneti) listjem leže češarki. Star goban raste pri na tleh (ležati) deblu. Obsevajo ga skozi vejevje (prodirati) solnčni žarki. Jezno (gledati) se venomer huduje, (reči): »Včasih smo rasli tu v miru (živeti). Radi so nas iskali v gozd (prihajati) ljudje. A zdaj pa poglej tu (rasti) gospodo!« Mali jurček pa rdeče in belopikaste gobe (videti) mirno odgovori: »Lepe so pa res.« — »Kaj?« odvrne (godrnjati) goban, »vse so strupene!«
Prislovno določilo načina.
Govori glasno!	Kako govori? . . . glasno.
Lisica je jako zvita.	Kako zvita ? ... j a k o.
Konj je mnogo večji od osla.K oliko večji?. . . mnogo.
Pomni: Stavkov člen, ki določa glagole in pridevnike na vprašanji: kako? koliko?, imenujemo prislovno določilo načina.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih prislovna določila načina: Mestne hiše stoje v vrstah. Meščani se lepo oblačijo. Vran je črn kakor oglje. Po delu se sladko počiva. Pridnost več velja nego kup zlata. Volk je silno požrešen. Jelka je zelo visoko drevo. Češnjevo cvetje je belo kakor sneg. Spomladi trava bujno raste. Vsak dela po svoje.
2.	naloga. Postavi namesto črtic prislovna določila načina: Slavec — poje večerno pesem. Divja mačka je — večja od domače. Po poti morate — pozdravljati! Majhen lonček
8
— skipi. Zrele jagode — diše. Pastir — prepeva. Ne jej — ! Ne govori —, nego misliš! To gorovje je — visoko. — uporabite zlati čas svoje mladosti!
79. Strupene jagode.
Janezek najde v gozdu grmič z lepimi črnimi jagodami. »To so lepe češnje,« si misli. Utrga jagodo in jo po-zoblje. Ker se mu zdi sladka in dobra, jih pozoblje še več. Pa kmalu čuti, da mu ni dobro. V glavi se mu zavrti, pred očmi mu je nekako temno, da prav ne vidi in ves je omamljen.
To namreč niso bile češnje, ampak strupene jagode. Iztežka je domov prilezel. Doma pove odkritosrčno, kje je bil in kaj je storil. Urno mu dado toliko mlačnega mleka in sirotke piti, da je hudo bljuval; glavo pa mu umivajo z mrzlo vodo. Komaj je ušel smrti; le počasi je ozdravel.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kaj je Janezek jedel? — Kaj si je mislil? — Ali so bile res češnje? — Kako mu je bilo po njih? — S čim so ga doma zdravili? — Kaj bi se bilo lahko zgodilo?
2.	naloga: Določi stavkove člene v nastopnih stavkih: Janezek najde v gozdu črne jagode. To niso bile češnje. Kmalu čuti slabosti. Iztežka je prilezel domov. Urno mu dado piti mlačnega mleka.
3.	naloga: Postavi prvi odstavek gorenjega berilnega spisa (izvzemši stavek med narekovanjem) v pretekli čas!
Prislovno določilo vzroka.
Čebele gojimo zaradi medu.
Zakaj (iz katerega vzroka) jih gojimo?
—	. . . zaradi medu.
Svinčnik rabimo za pisanje.
Čemu (v kak namen) ga rabimo?
—	. . . za pisanje.
Govedo j e človeku v korist.
V k a j mu je ?	— ... v k o r i s t.
Sveče delajo iz voska.
Iz česa jih delajo?	— ... i z v o s k a.
Kosec k o s i s koso.
S č i m kosi?	— ... s k o s o.
Pomni: Stavkov člen, ki določa glagol na vprašanja: zakaj? (iz katerega vzroka?) čemu? (v kak namen?) v kaj? iz česa? s čim? imenujemo prislovno določilo vzroka.
1.	naloga: Določi v nastopnih stavkih prislovna določila vzroka: Kamen pade zaradi teže na tla. Krompir zaradi deževja močno gnije. Bolnik od bolečin ne more zaspati. Oče dela iz ljubezni do otrok. Peruti služijo ptičem za letanje. Zidamo si hiše za stanovališča. Pastir si poje v razvedrilo. Hrani denar za stara leta! Maslo se napravlja iz smetane. Siromak je umrl od lakote. Ptiča spoznamo po perju. Svojega bližnjega ljubimo zavoljo Boga. Kristus je trpel iz ljubezni do človeštva.
Drvar j e o d š e 1 v gozd napravljat drva. Č e mu je odšel?	— . . . napravljat drva.
Pomni: Namenilnik je v stavku prislovno določilo vzroka.
2.	naloga: Postavi namesto črtic primerne namenilnike: Pojdite po dežju gob —! Kosci so šli zarana travo —. Mirko naj gre k tabli —! Ognjegasci so hiteli ogenj —. Jutri pojdemo seno —. Idite brž v cerkev —! Pojdimo na led se —! Naš župnik se je peljal bolnika —. Dekla gre v hlev živino —. Brat je tekel v pradajalno svinčnik —.
80. V vodi.
Vroče zdaj je, kar se da. Kaj nam hoče to? Brž stecimo tja kraj vrb in potem — v vodo !
Ah, kako to dobro de: solnček vrh neba, a ob nas tako ljubo vodni hlad šumlja.
Vodni val šumljd glasan, -mlado kri hladi in objema nas lepo in telo krepi.
Če dospe povodni mož, vsi tedaj na breg, stržemo korenček mu, da spusti se v beg!
Naloga: Določi v nastopnih stavkih stavkove člene: Zdaj je vroče. Pojdimo se kopat! Potoček ljubo šumlja. Vodni val hladi mlado kri. Povodnega moža se ne bojimo. Stečemo na breg. Stržemo mu korenček.
Pomni: Navadno izražamo svoje misli s prostim stavkom.
Ako združimo več prostih stavkov v eno celoto, pravimo tej zvezi zložen stavek.
1. naloga: Poišči izmed nastopnih stavkov najprej proste in potem zložene stavke: Ako hočeš veliko let šteti, moraš od mladega zmerno živeti. Bodi mož beseda! Cvenk večkrat pravico prevpije. Če je oče junak, bo sin gotovo vojščak. Delo beli jelo. Gorje mu, pri komer se mačke in miši bratijo. Hodi okoli dela, kot mačka okoli vrele kaše. Krpa hišo drži. Lenuh sam sebi čas krade. Miši veseli, ako mačke ni. Nikoli ne kupuj, česar ne potrebuješ! Ponižnost je Bogu in ljudem ljuba.
2. naloga: Tvori iz nastopnih prostih stavkov zložene stavke: Bog ne gleda besed. Bog gleda srce (ampak). — Vsa telesa so težka. Tudi najdrobnejši prah pade na tla (zato). — Krompir je kruh ubožcem. Gospoda ga rada je. (tudi). — Volja je dobra. Meso je slabo (ali). — On dela. Ti držiš roke križem (pa). — Bodite pripravljeni na smrt! Ura smrti ni nikomur znana (zakaj). — Žalost prikipi do vrha. Veselje se že glasi (kadar). —* On mnogo potrebuje. On ni nikoli srečen (kdor). — Bog ga ljubi. Bog ga kaznuje (kogar).
81. Umivanje in. kopanje.
Nežika: »Mamica, naša mačica se je pa danes zjutraj s šapico brisala po gobčku in ušesih, kakor bi se umivala.«
Mati: »Da, Nežika, mačica hoče biti snažna in zato se že zgodaj čisti in umiva.«
Nežika: »Ali se tudi druge živali umivajo?«
Mati: »Seveda! Ali še nisi videla mlinarjevih račic, ki se večkrat v potoku potapljajo, kopljejo in tako očistijo, da so bele kakor sneg?«
Nežika: »Videla sem jih, videla! Potem pa res ni lepo, da prihaja sosedov Radovanček k nam umazanega obraza in nesnažnih rok ter hodi tak celo v šolo.«
Mati: »Gotovo ne! Umazanih, nesnažnih otrok nima nihče rad. Otrok mora paziti na snago svojega telesa! Vsako jutro si umije obraz, ušesa, vrat, prsi in večkrat tudi glavo in noge. Tudi zobe si izmije vsako jutro in vsak večer. Otroku je snaga prva skrb, ker ona je polovica zdravja.«
Nežika: »Ali pa ni kopanje nevarno, vsaj če je voda globoka? Ali morda škodljivo?«
Mati: »Nevarno ni, ker se tudi v globoki vodi lahko koplje vsak, ki zna plavati, a v plitvi ni nobene nevarnosti. Škodljivo pa kopanje na noben način ni, temveč je zdravo in koristno.«
Nežika: »In zakaj je tako koristno in zdravo?«
Mati: »Le poslušaj me! Človeška koža je posuta z majhnimi luknjicami, ki jim pravimo potnice. Te večkrat zamaši prah. Zato pa jih mora človek očistiti, da ne zboli. Vse to pa dosežemo, če se kopljemo v navadni ali pa morski vodi.«
Nežika: »Saj je morska voda vendar slana. Ali ne škoduje?«
Mati: »Nikakor ne! Kopanje v morju je jako zdravo. Tako kopelj priporočajo zdravniki časih tudi bolnikom, ker ima morska voda do nekaterih bolezni posebno zdravilno moč. Srečni so tisti ljudje, ki se morejo tudi v morju kopati. Umivanje in kopanje telesa je potrebno vsakemu človeku, • ki hoče ohraniti zdravje in doseči visoko starost.«
1. naloga: Čitajte gorenji sestavek z razdeljenima vlogama!
2. naloga: Določi nastopne stavke, ali so prosti ali zloženi: Naša mačica se je danes s šapico brisala po gobčku. Mačica hoče biti snažna in zato se že zgodaj umiva. Ali se tudi druge živali umivajo? Ali še nisi videla mlinarjevih račic, ki se večkrat v potoku kopljejo? Nesnažnih otrok nima nihče rad. Otrok mora paziti na snago svojega telesa. Otroku je snaga prva skrb, ker ona je polovica zdravja. Človeška koža je posuta z rriajhnimi luknjicami, ki jim pravimo potnice. Potnice večkrat zamaši prah. Kopanje v morju je jako zdravo.
Premi govor.
Nežika pravi: »Naša mačica se je danes umivala.«
»Da, mačica hoče biti snažna,« odgovori mati.
»Potem pa res ni lepo,« reče Nežika, »da prihaja sosedov Radovanček umazan k nam.«
Pomni: Govor lahko navedemo tako, kakor ga je kdo govoril. Imenujemo gapremigovor.
Premi govor stavimo med narekovaj (» — «).
Po napovednem stavku pred premim govorom pišemo dvopičje (:).
Napovedni stavek stoji včasih tudi n a k o 11 c i premega govora ali pa tudi med premim govorom. V tem slučaju ločimo napovedni stavek od premega govora z vejico(,).
1.	naloga: Prepiši nastopne stavke ter postavi primerna ločila: Učitelj vpraša Kako je ime našemu kralju — Učenec odgovori Našemu kralju je ime Aleksander I. — Jutri pojdem v mesto pripoveduje učenec svojemu součencu — Jaz bi tudi rad šel odgovori součenec pa mi starši ne dovolijo — Pregovor pravi Lažniku še resnice ne verjamemo — Spoštuj očeta in mater nam kliče četrta božja zapoved — Pustite male k meni je rekel nekoč Kristus ker njih je nebeško kraljestvo — Tvoja nogavica je slabo pletena je karala učiteljica leno učenko — Učenka prosi Oprostite gospodična drugo bom izdelala skrbne je.
2.	naloga: Poišči v prejšnjih berilnih sestavkih preme govore ter jih prepiši z napovednimi stavki vred!
82. Trije najboljši zdravniki.
Sloveč zdravnik je ležal na smrtni postelji. Ko čuti, da se mu bliža zadnja ura, pokliče k sebi mnogo svojih tovarišev.
Pride jih precejšnje število. Vsi molče čakajo, kaj jim pove sloveči in znameniti tovariš. Bolnik pa se poslovi od zbranih tako-le: »Dragi tovariši in prijatelji! Bridka je navadno ura ločitve, ker nihče ne umrje rad — a zame je lahka. Umrjem s tolažbo, da zapustim tri najboljše in najimenitnejše zdravnike.«
Navzoči zdravniki poslušajo radovedno, ker mislijo, da umirajoči imenuje tri izmed njih. Ker pa bolnik molči, ga silijo in prosijo, naj jim vendar pove tiste tri zdravnike.
Umirajoči zdravnik molči na to nekoliko časa, potem se sklone v postelji ter odgovori s slabotnim, a vendar dovolj razumljivim glasom: »Najboljši in najznamenitejši zdravniki so zmernost, čista voda in gibanje pod milim nebom.«
Ko to izgovori, umrje.
Zbrani zdravniki osupnejo, in eden izmed njih reče: »Resnico je govoril blagopokojni naš tovariš — le žal, da to veruje malokdo.«
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Kateri so najboljši zdravniki? — Kdo je to povedal? — Kdaj je povedal?
—	Komu je povedal? — V čem moramo biti zmerni? — Čemu nam služi čista voda? — Česa se navžijemo pod milim nebom?
2.	naloga: Postavi pridevnike v oklepajih v določno ali nedoločno obliko, kakor pač misel zahteva: (Sloveč) zdravnik je ležal na smrtni postelji. Tovariši so čakali, kaj jim bo povedal (sloveč) zdravnik. Ti si mi (drag) tovariš. Moj (drag) tovariš je umrl. .(Umirajoč) bolnik težko sope. (Umirajoč) bolnik se je poslovil od svojih dragih. Pri nas je bil (star) mož. (Star) mož je bil znanec mojega očeta. (Bister) potok poleg naše hiše se imenuje Bistrica. Po rebri teče (bister) potok. Na dvorišče je prišel (bel) pes. (Bel) pes našega soseda je dober čuvaj, njegov (rujav) pes pa ni mnogo vreden.
3.	naloga: Povej po zgledu: Kdor zdravi, je zdrav-n i k, kaj je, kdor toži, plača, sodi, greši, redi, služi, vozi, vodi, spoveduje, mašuje, pomaga (-čnik); — kdor je bolan, svet, mučen; — kdor ima obrt. hišo, vinograd, posest, dolg (-žnik);
—	kdor dela v uradu; — kdor živi v puščavi.
4. naloga: Tvori iz besed v oklepajih primerne izpeljane samostalnike: (Soditi) posluša (tožiti). (Bolan) gre k (zdraviti). (Hiša) in (vinograd) sta (posest). (Spovedovati) opominja (grešiti). (Mučen) so (svet). (Obrt) imajo (pomagati). (U-rad) je kraljev (služiti). Ne bodi (dolg), ampak dober (plačati)! Kdor gre na visoke gore, mora imeti (voditi). Nekdaj je živelo mnogo (puščava).
Zavisni govor.
Zdravnik pravi: »Najboljši zdravniki so zmernost, čista voda in gibanje pod milim nebom.«
Zdravnik pravi, d a so najboljši zdravniki zmernost, čista voda in gibanje pod milim nebom.
Bolnik toži: Glava m e boli in spati ne morem.
Bolnik toži, da g a boli glava in da ne more spati.
Pomni: Premi govor lahko izpremenimo v zavisni govor z veznikom d a.
Zaimki premega govora se v zavisni obliki izpreminjajo glede na osebo, ki pripoveduje govor.
1.	naloga: Izpremeni nastopne preme govore v zavisne: Sekira toži:- »Rja me je in roč mi že gnije.« Motika pristavi: »Tudi meni ni najbolje.« Voz joče: »Kolo sem izgubil in lestvi sta mi že čisto polomljeni!« Klešče reko: »Jaz sploh ne zdržim več, čeprav ne zinem!« Žaga zajoka: »Mene bole zobje, ker so mi tako topi.«
2.	naloga: Izpremeni nastopne stavke v preme govore: Učitelj pove učencem, da bodo šli popoldne na šolski vrt. Gospodar pravi hlapcu, da ga bo peljal v mesto. Mati obljubi otrokom, da jim bo za veliko noč skuhala pisanih pirhov, če bodo pridni. Zvonček je klical cveticam, da jih pomladno solnce že vabi v veselo življenje. Ptički tožijo, da jih nekateri hudobni dečki preganjajo. Zvonko de, da nima ne očeta ne matere, da pa se hoče vseeno pridno učiti.
83. Pogovor pri zdravniku in v lekarni.
1.
Gospod doktor, boli me v Odprite usta; le široko zinite! grlu; prosim zapišite mi — Kdaj vas je začelo bo-kako zdravilo.	leti?
Danes ponoči sem začutil Najbrž ste se včeraj kaj pre-prve bolečine.	hladili.
Na izprehodu mi je bilo vroče, pa sem najbrže prehitro pil mrzlo vodo. Prosim, gospod doktor!
Koliko sem dolžen?
Hvala lepa, gospod doktor! Zbogom!
Dober dan!
Prosim za tu napisana zdravila.
Ali bom moral dolgo čakati?
Koliko velja? Tu je denar.
To je zelo nezdravo; tega ne smete nikdar več storiti. Zapisal vam bom zdravilo.
Tu imate recept. V lekarni-boste dobili neko tekočino. To morate vsako uro enkrat grgrati.
30 dinarjev. — Ce vas bo jutri še bolelo, pridite zopet.
Srečno!
2.
Kaj želite?
Prosim, sedite!
Takoj jih dobite. — Tu imate vodo za grgranje.
10 Din 50 p.
Hvala lepa! Zbogom!
84. Žabe.
Rega, rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega, solnce že do dna nam sega, jojmene, kaj bo iz tega!
Kum, kum, le pogum:
slišal sem od juga šum!
Kvak, kvak, glej oblak,
glej oblakov sivih vlak, vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak.
Rega, rega, rega, rega, .Bog nas reši vsega zlega!
Kum, kum, le pogum! Kvak, kvak, glej oblak!
Naloga: Tvori po zgledu: »Vedno hujša je zadrega« stavke iz nastopnih besed: lep, vreme; svetel, nebo; sladek, češnje; kratek, noči; dolg, dnevi; drag, živila; čist, zrak; topel, voda; star, človek; gorek, sije solnce; temen, v gozdu; mrzel, v rovu.
Razčlenba prostega stavka.
st.	Stavek	Stavkovi členi	Besedne vrste
1 2 3 4 5 6 7 N	Zelena žaba lovi na travniku škodljive žuželke aloga: Raz	pril. oseb. bes. pov. j prisl. dol. kr. pril. predm. členi na enak	prid. sam., ž. sp., ed., im. nedovrš.glag.,III.os., ed., sed.č. predi. sam., m. sp., ed., mest. prid., 1. st. sam., ž. sp., mn., tož. način nastopne stavke: Danes
pišemo v šoli nalogo. Pridni učenci radi izdelujejo svoje naloge. Zaradi bolezni nisem mogel spisati včeraj domače vaje. Bolniku bodo poklicali veščega zdravnika. Moj oče je že tri tedne bolan. Mraz ga hudo pretresa. Marsikdo se ne boji smrti. Vsak človek mora enkrat umreti.
85. Nevihta.
Dan je soparen. Solnce silno pripeka. Posušiti hoče vse cvetice na polju. Nobena sapica ne pihlja. Nobena pti-čica ne žvrgoli v senčnatem grmiču. Tesna tihota vlada povsod. Cvetice povešajo venoče glavice.
Zdaj se privlečejo v soparni zrak temne megle. Združijo se v sivočrn oblak. Ta obeta hudo nesrečo. Iz jeznega obraza mu švigajo bliski. Grom bobni. Oblak vrešči in vre.
2e padajo debele, težke kaplje. Vse stvari beže pred ploho. Toča se usuje in poka po strehah. Molitev, jok in stok se sliši v vsaki hiši, na vsakem pragu. Ni dolgo — in vsak kraj je zagrnjen z belim mrtvaškim prtom.
1.	naloga: Postavi gorenji sestavek v pretekli čas!
2.	naloga: Razčleni nekatere proste stavke gorenjega sestavka!
86. Kam in kje?
»Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? Mož, povejte mi po skušnji, kje se laže ognem zmot!«
»»Pot, ki vidiš ga na pravo, te prinese v mesta kras; ki drži na levo, steza, te pripelje v prosto vas.
Če nameriš jo na mesto, kras zidovja najdeš hiš; če se pa na vas obrneš, tam nasprotno vse dobiš.««
»Kam tedaj naj se obrnem, naj li v mesto se podam, ali naj na vas jo mahnem, srečo boljšo kje imam?«
»»Vidiš, to ti je vse eno, kakor se pač vedel boš; lahko v mestu, lahko v vasi si, če hočeš, srečen mož.««
1.	naloga: Čitaj gorenjo pesem z razdeljenima vlogama!
2.	naloga: Odgovori na vprašanja: Kam greš? — gledaš?
—	se pelješ? — hodiš? — hitiš? — ženeš ovce? — Kje stojiš?
—	pereš? — loviš? — se učiš? — sediš? — paseš?
3.	naloga: Izpremeni vprašanja 2. naloge tako, da bo glagol a) v prvi osebi ednine, b) v tretji osebi množine, c) v
prvi osebi dvojine, č) v drugi osebi množine ter odgovori potem na vsako vprašanje!
87.	Milan.
Milan je dovršil šolo. Starši so ga dali učit rokodelstva v oddaljeno mesto. Tam se mu je silno tožilo po domu in po domačih. Nekega dne pobegne skrivaj in se vrne domov. Nič veseli ga niso bili doma. Ni znal povedati nič drugega, zakaj je pobegnil, nego da mu je bilo dolg čas.
Oče prime Milana jako trdo: »Doma te prav nič ne potrebujemo. Za nekaj let boš izučen pomočnik in mojster. Tedaj te sprejmemo vsi rade volje, ker nam boš lahko mnogo koristil. Danes pa — kaj nam pomagaš? Take dečke, ki nič ne znajo, podimo stran. Ali hočeš še ti v družbo lenuhov in potepuhov?«
Milan se je natihem vrnil naslednje jutro k mojstru v mesto. Šele tretji dan je došla materi razglednica, da je prišel srečno tja. Učil se je marljivo in spoznal mnogo ljudi. Ti so znali ceniti njegovo spretnost in vztrajnost.
Domov se je vrnil zares šele kot spoštovan rokodelski mojster. Vsi so ga z veseljem sprejeli.
1.	naloga: Odgovori na ta-le vprašanja: Česa se je šel Milan učit? — Po čem se mu je tožilo v mestu? — Kaj je storil? — Kako so ga doma sprejeli? — Kaj mu je rekel oče? — Ali je Milan ostal doma? — Kdaj se je zopet vrnil?
2.	naloga: Tvori samostalnike s pripono - u h iz nastopnih besed: len, črn, skop, debel; potepati se, oderati, ogledovati, prekucevati, požreti, polegati.
3.	naloga: Razčleni nekatere proste stavke gorenjega sestavka!
88.	Nasvet.
Vse minljivo je na sveti, mine lica kras, denar; česar ni ti možno vzeti, lepih čednosti je dar; te, mladina, skrbno goji v plemeniti duši svoji!
89. Bratovska ljubezen.
Igrica v enem dejanju.
Osebe: Oče,	Danilo,
teta,	Vida.
Prvi prizor.
Danilo in Vida.
Danilo (sedi pri mizi ob svojih knjigah in se uči).
Vida (vstopi s cveticami v roki): Dober dan, Danilko! Kaj pa delaš?
Danilo (se ozre in vstane): A, ti si, Vidka? Učim se za materin god; sicer znam voščilce že na pamet.
Vida: Tudi jaz sem pripravljena za jutrišnji dan. Ali kdo ver, če bodo cvetice mami po volji.
D a n i 1 o: I, kajpada! mari ne veš, kako rada ima cvetice? Samo paziti moraš, da ti do jutri ne ovenejo.
Vida: Za to že poskrbim; takoj jih vtaknem v kozarec vode.
Danilo: (gre k omari): Glej, tukaj je že pripravljen kozarec in voda! (Postavi na vogel mize.)
Drugi prizor.
Prejšnja, oče.
Oče (vstopi): Ali sta spisala svoje naloge?
Danilo: Da, ljubi oče! (Steče k mizi po zvezek.) Tukaj je moja naloga!
Vida (brska v svoji košarici).
Oče: Nalogo si spisal prav čedno, toda kdo ve, ali je brez napak?
Danilo: Upam, oče! Pregledal sem jo dvakrat.
Oče (pregleduje): Da, da! Brez pogreška je. Glej, da ostaneš vedno tako priden računar. (Mu vrne zvezek.)
Danilo: Hočem, hočem!
Oče: Kaj pa ti, Vida?
Vida: Učiteljica mi ni dala ničesar pisati; naročila mi je le, da obrobim to rutico.
Oče (vzame in ogleduje robec): Hm! Meni se zdi lepo, a jaz se ne razumem na to. Materi pokaži, da ti pove, je li prav.
Vida: Mamici sem že pokazala in me je pohvalila!
Oče: Tedaj sta bila oba pridna! In to je lepo! Zato * vama danes izpolnim željo in vaju vzamem s seboj v zve-rinjak.
Danilo: Ali je res? Oj, kako si naju razveselil! (Ploskne zrokami.)
Vida: Kako si dober, oče! (Ga objame.)
Oče: Ako sem z vama dober, je to le znamenje, da sta tudi vidva dobra. Pridne otroke imajo starši vselej radi, nemarljive pa kaznujejo. — Toda sedaj pazita, da se ne zakasnimo; kadar sta pripravljena, me pokličita! (Odhaja.)
Oba: Takoj, takoj!
Danilo (spravlja svoje knjige in zvezke).
Vida: Kako sem zadovoljna! Le pomisli, Danilko!
Videla bova medvede in kamelo.....Juhuhu! (Se zavrti
in zvrne z rokavom kozarec, ki je stal na voglu.) Oh!
Danilo (priskoči): Kaj se je pripetilo?
Vida: Kako sem nesrečna! Razbila sem kozarec in cvetice so se pomečkale. Oh, oh! (Joka.)
D a n i 1 o: Ne boj se! Steči v kuhinjo po drug kozarec; cvetice že popraviva. (Pobira.)
Vida: Ko bi mama vedela, da sem razbila kozarec, bi od mene niti cvetic ne sprejela. (Odide.)
Tretji prizor.
Danilo, teta, kasneje oče, Vida.
Teta: Ali ni nekaj padlo na tla? Ali se ni nekaj razbilo?
Danilo: Da, ljuba tetka! Prosim te, molči, da ne čujejo starši! Nesreča se je pripetila.
Teta: Misliš, da te bom še celo zagovarjala? Ti grdun, ti! Takoj povem očetu, kaj si naredil.
Oče (vstopi): Kaj pomeni ta krik?
Teta: Le poglej, dragi brat, Danilo pobira čepinje. Razbil je kupico!
Danilo: Nezgoda se je dogodila, mili oče.
Oče: To opravičenje ne zadostuje; ako bi bil bolj previden, bi se to ne pripetilo! Nerodnež!
V i d a (z drugim kozarcem, obstane ob vratih).
Danilo: Oprosti mi, oče!
Oče: Tega ti ne oprostim! Za svojo okornost in nepazljivost se moraš pokoriti, da ti ostane ta dan v spominu.
Teta: Prav ravnaš, dragi brat, le kaznuj ga, da ne bo več tako nepazljiv in okoren.
Oče: Prej sem ti obljubil, da greš danes z menoj v zverinjak. Ker pa si razbil kozarec, ostaneš doma. Ali si slišal?
Danilo: Da, oče!
Vida (poklekne pred očeta): Presrčni atek! Ne kaznuj Danilka! On je nedolžen. Jaz sem kriva te nezgode.
Teta: Ni res, ni res! Vide ni bilo takrat niti v izbi; ona ga le zagovarja.
Oče: Torej, kako je bilo?
Vida: Veruj, mili oče! Od prevelikega veselja, da naju popelješ v zverinjak, sem se «asukala in pri tem sunila cvetice z mize. Danilko ni kriv; on naj gre le s teboj. Doma ostanem le jaz!
Oče: Ali je to resnica, Danilo?
D a n i 1 o (se joče).
Vida: Resnico sem ti povedala, oče!
Oče: Tedaj vaju objamem, ljuba otroka. (Prostre roke nad njima.) Ti, Danilko, si obdolžil samega sebe, da obvaruješ svojo sestrico in si bil celo pripravljen sprejeti kazen mesto nje. A ti, Vidka, si odkritosrčno izpovedala svoj pregrešek. Oba sta ravnala pohvalno.
Teta: Zato pa vzemi oba v zverinjak; a jaz jima podarim vsakemu en dinar (jemlje iz žepa), ker se imata res tako rada, kakor se spodobi bratom in sestram.
(Zavesa pade.)
90. Lepa naša domovina!
Lepa naša domovina, oj, junaška zemlja mila, stare slave dedovina, da bi vedno častna bila! Mila kakor si nam slavna, mila si nam ti edina, mila, koder si nam ravna, mila, koder si planina.
Blagoslov naj se razliva v tvojem polju in lesovih, Bog ljubezni naj prebiva v tvojih selih in domovih! V božjem dihu, v božjem varstvu tvoja ladja mirno plava. Mir s teboj po vsem vladarstvu! Tvojim sinom večna slava!
91. Narodna himna.
Bože pravde, Ti što spase od propasti dosad nas, čuj i odsad naše glase i odsad nam budi spas!
Močnom rukom vodi, brani budučnosti naše brod! Bože, spasi, Bože, hrani našeg kralja i naš rod!
Iz mračnoga sinu groba naše krune novi sjaj. Nastalo je novo doba, novu sreču, Bože, daj!
Kraljevinu našu brani, petvekovne borbe plod! Aleksandra, Bože, hrani, moli ti se sav naš rod.
Slovensko-nemški slovarček.
A
a, obet, ijingegen aboten, albern, töridjt ah, oi)!
ako, wenn, roofem ali, ober, boi), aber; (vprašalna besedica „ali" se ne prevaja) alkohol, m. bet Sliio^ol ampak, fonbern
angel, m. bec Grngel; angel varih,
bet @d)u§engel angelček, m. baS Sngeldjen apnenec, m. ber Salfftein apostol, m. ber SIpoftel ata, m. ber <J5opa atek, m. = ata, ber <ßapa
B
babica, ž. bie @ro&mutter bahač, m. ber 'praller, ber ®roß=
tuer bahati, pralen bankovec, m. bie Sattfnoie barva, ž. bie garbe baš, gerabe, juft
bati se, bojim se, gurcfjt fjaben,
fiirdjten bedast, töricht, bumm beg, m. bie giuc^t; v beg se
spustiti, bie giudjt ergreifen begunec, m. ber gtiicfjtiing
bel, roeifš; beli dan, ber tjeile Xag beliti, fdimaljen, fetten belopikast, meifjfprenfelig berač, m. ber Settier beračica, ž. bie Settlerin beračiti, betteln
berilo, s. baS Sefebudj; berilen
sestavek, baž Sefeftüd beseda, ž. bo§ SBort beseden, 2Bort=; besedna družina,
bie SBortfamilie besedica, ž. baž SBörtcfjen bežati, im, fliegen bič, m. bie s$eitfcf)e bilka, ž. ber £>alm binkošti, ž. ^Sfingfien birma, ž. bie girmung birmanec, m. ber girmling birmati, firmen biser, m. bie ^Serle bister, fdjneli, munter fid) beme= genb; bistra voda, ein fdfcnetl flieBenbeSSBaffer; bistro gledati, einen lebhaften 93licf ^a^en; bistra glava, ein §eHer Kopf; bister um, fdjarfer, burd)bringen= ber Serftanb; bistro oko, ein muntere?, lebfjaftež Sluge biti, sem, fein biti, bijem, fd)logen biti se, bijem se, fömpfen bitka ž. bie <scf)ta(f)t
bivališče, s. ber Aufenthaltsort,
bet SBo^nfi^ bivati, fici) aufholten, rooljnen blaginja, ž. bog	bie 23o
fa^rt
blago, s. ba§ @ut, bie SSare;
tuje blago, frembeS &at blagohoten, moijiroolienb, tool^i= geneigt
blagor, m. £>eil; dušni blagor,
©eelen^eii blagoslov, m. ber ©egen blagosloviti, fegnen, weisen, ein= aeifjen
blagrovati, blagrujem, gliicflii),
felig preifen blazina, ž. baž Siffen blažen, gliicEfeiig, felig, gebenebeiet;
blažen kraj, ein gtücfiicEier Det bleščati se, bleščim se, glänzen,
[trafen blisk, m. ber 53ii£ bliskati, bii^en; bliskati se, blinien, giifcem; oči se bliskajo (iskreče oči), feurige 5lugen bližati se, ftd) nähern, na§en; bliže, näfjer; vedno bliže, immer na^er
bližina, ž. bie (örtliche) Siäije; v
bližini, in bet Sičifje bližnji, no^e befinbiid); ber Siäc^fte bljuvati, bljuvam, bljujem, fidj
erbrechen, fpeien boben, m. bie Srommel bobneti, bobnim, bumpf roiien,
bumpf fallen, bröijnen bodočnost, ž. bie gufunft bogastvo, s. ber 9ieicijtum bogat, teid)
Bogec, m. ber liebe Herrgott boj, m. ber Sampf
bojevati se, bojujem se, fampfen bol, ž. ber <5$merj bolečina, ž. ber ©Žjmerj bolehati, franfeln, leibenb fein bolen = bolan, franf boleti, bolim, izmerjen; zobje me bole, id) §abe gafjnfcijmeraen bolezen, ž. bie SJranfijeit bolj, me§r
bolje, beffer; boljši, beffer bolnik, m. ber Sranie boren, armlidj, armfelig boriti se, fampfen, ringen, fedjten borovec, m. bie ®iefer, bie 2Bolb= fo^te
boter, m. ber Spote botra, ž. bie $attn božati, fanft ftreidjein, liebfofen Božiček, m. baS efjriftfinbiein božičen, 28ei£jnacf)tg=; božični dan, ber Sfjrifttag; božični prazniki, bie 23eiljnaci)t2feiertage; božično drevesce, ber Sfjriftbaum božičnica, ž. ba§ 2Bei^nad^tSiieb božji, @otte§=, gbttiicf); božji grobi bas ijeiiige ®rab; božja služba, ber ©ottežbienft brada, ž. ber Sinnbart, ba§ ffinn bradat, bartig
brajda, ž. on einem ©elanber ge=
jogene ŠReben, bie SRebeit^etie brana, ž. bie @gge braniti, berteibigen, befti)u|en; braniti se, fid) gegen etroaS toe^ren; braniti se kruha, baS 93rot berfdEjma^cn brat, m. ber ŠBrubec brati, berem, fammeln; brati, či-
tati, iefen bratiti se, fici) toerbrubern, 33rubets fdjaft fdjiiefjen

bratovski, 93tubet=, briiberlid); bratovska ljubezen, bie S3tuber= iiebe
bratranec, m. bet ©oujtn, baž
@efdjwifteriinb bratranka, ž. bie Koufine brazda, ž. bie gurdje breg, m. bag Hfer, bet 23ergab=
fjang
breme, s. bie Surbe, bie Saft brenčati, brenčim, fummen;bren-
če, fummenb	,
brenta, ž. bie fflutte breskev, ž. Det $ftrjtc§baum, bie
^firftd) brez, ofjne breza, ž. bie S3itfe brezoseben, unperioniicf) bridek, fd^arf, bitter brisati, brišem, toifc^en, tt>eg= rotfdjen; brisati se, brišem se, jtcf) abtoifdjen britev, ž. baž fftafiecmeiier briti, brijem, rafteren, fc^arf tt>ei)en brivec, m. bet SSatbiet brki, m. bet ©djnurrbatt brskati, fd)atten, toufjien brst, m. bie SSaumEnofpe, bet £tieb
bruno, s. bet 93alfen
brusač, m. bet ©djieifet
brusiti, fdjteifen
brv, ž. bet ©teg
brz, fdjnell, ^urtig
brž, fdjnell, unberjugtiti)
bržkone, roarfc^einlict)
bučati, bučim, butnpf tonen, brau=.
fen, faufen buditi, toecEen; budite se, aufeu*
roadjen pflegen bujen, iippig
bukev, ž. bie Sucije burja, ž. bet Siorboftroinb butati, ftofjen
C
cel, gcma celo, fogat, felBft celota, ž. baž Sanje cena, ž. bet $tei§ ceniti, ben $reis, ben SBert einet ©adje beftimmen, fdja£en, adjten; cenjen, gefcf)a|t cerkev, ž. bie ®ird)e cesta, ž. bie ©trajje cevka, ž. ba§ 9?o^rcf)cn cvenk, m. bet 3JietallHang, Eiin=
genbe HJiunje cvesti, cvetem, biii^en; cvetoč,
bliifjenb cvet, m. bie SBiiite cveten, Stiiten-, 53(umen=; cvetna nedelja, bet^oimfontitag; cvetni teden, bie ^aimroocf)e cvetica, ž. bie ®iume cvetičen, S3Iumen=; cvetičen lonec,
bet 93lumentopf cvetišče, s. bet grudjtboben bei
bet Sliite cvetje, s. bie Sluten cvetka, ž.ba§231imtti)en, bieSlume
cviliti, qttiefen, toinfein •
C
čaka, ž. bet Sfdjnfo čakati, tnarten; čakati koga, je= monben etroarten; čakati česa, etronS emmrten čas, m. bie geit; dolg čas, bie
Sangemeite časih, biaroeilen, bann unb toarm časnik, m. bie ,8eitung
časopis, m. bie .Qeitfd^rift časoven, $eit=; časoven prislov,
baS UmftanbStoort ber $eit čast, ž. bie
časten, @£)ren=, eljrenboU častiti, eijren, bereiten časa, ž. ber Srinfbedjer, ba§ iErinf* glas; cvetna čaša, ber 93Iumen* feld)
čašen, 83ed)er=, Seidj=; časni listi,
bie Geißblätter če, toenn, ob čebela, ž. bie 93iene čebelica, ž. baS Sienten čebelnjak, m. bas 93ieneni)auS Čebljati, ftüftern, íifpeltt, fájwafcen čeden, fauber, reinlidj, nett, pbfdj;
čedno pisati, fdjön fd^reibcn čednost, ž. bie ©ouberfeit, bie
9leinlid)feit, bie Sugenb čelo, s. bie ©tint čemu, toern? —ju welkemgtoecíe?
toarum? čepeti, čepim, Ijoáen, íauern cepina, ž. bie Sterbe, bie §irn=
finale, ber Slabel čeprav, toenn audj, obtooljt česa, toeffen? često, oft, häufig češ, in ber Üfteinmtg, mit bem
©ebanfen, als toenn češarek, m. ber grudjtjapfen (am
STCabelfjola) češnja, ž. bie Slirfc^e, ber fiirfd)= baum
češnjev, fíirfá)=; češnjevo drevo,
bec $¡rfá)baum češplja, ž. bie $flaunr, bie
.gtoetfdjEe četrt, ž. ber üierie Seil eines ©an^en, baS Viertel
četrtek, m. ber ®onnerStag; veliki četrtek, ber ©rünbonnerStag četrti, ber bierte četudi, toenn aud), obtooiii četverica, ž. eine ,gaf)l fon bier
ißerfonen ober ©adjen čevelj, m. ber Scfjuf) čevljar, m. ber <S(f)uijmaci)er čevljarček, m. baS ©djufferlem čevljariti. baS ©djul}macf)etbanb=
roerf ausüben čevljarstvo, s. bcS ©djubmad^er--
Ijanbroerf čez = črez, über; čez malo časa,
übet eine fleine 23eile čigar, topfen; čigar si bodi,
toeffen immer es fein mag čigav, toeffen? toem gehörig? čim, je; čim bolj, je mefir čislati, beachten, toertfdjäfcen, tjodj-fdjä^en, adjten; malo čislati, geringachten čist, rein čistiti, reinigen čisto, ganj, üöllig čistost, ž. bie 9?einf)eit, bie $eufdj=
tjeit citati, lejen
čivkati, piepen, groitfcEjern; čivkajoč, gtoitfdjernb član, m. baS Sftitglieb člen, m. baS ©lieb; stavkov člen,
baS ©a^giieb človek, m. ber SJienfd) človekov, bež ÜJienfcfjen, eines
SKenfcfyen človeški, 3Drienic^en=, menfdtjiid^ človeštvo, s. bie 9J?eni<f)f)eit čmrlj, m. bie @cb£)ummel čof, patfd)! čoln, m. ber Äafyn
čreda, bie £>erte čreslovina, ž. ber ©erbefioff črevo, črevesa, s. ber SDarrn;
čreva, bie ©ebörme črn, fdjtoarj črnilo, s. bie Sinte črta, ž. bet ©tridj, bie Sinie; jaj-
časta črta, bie Douflinie črtica, ž. baž ©tridjdjen črtiti, Raffen, anfeinben črv, m ber SBuim črvič, m. ba§ 233ürnt(f)en črviv, tuurrnig, rourmftidjig čuden, rounberbar, feltfam čuditi se, fid} tnunbern, ftaunen; čuditi se komu, čemu, fi<f) über jemanben, über etroag tounbern
čudo, s. baž SBunber; za čudo
priden, rounberbor brab čudovit, ttmnberboli, rounberfam čuti, čujem, i)ören; ali čuješ?
Ijörft bu? — roadjen čutiti, empfinben, füllen čuvati, tDodjen, bemalen, 6ef<f)ü&en čuvati se, fitf) bor jemanben Ijüten
D
da, bajü, ja
dajalnik, m. ber ®atiü dajati, dajem, geben; v zobe se dajati, SMafj jur STCadjrebe ge6en daleč, toeit, ferne daljava, ž. bie roeite Entfernung;
iz daljave, au§ ber gerne daljši, weiter, länger dan, m. bet Sag; dne, am danes, fjeute
dar, m. bie @abe, ba8 (Sefcfjenf darežljiv, freigebig, wohltätig darilce, s. ein fieinež ©efdjenf
darilo, s. ba§ ©ejcfjenf darovanje, s. baS ©djenfen, bie ©cftenfung; ba§ Opfern, baS Dffertorium (als ein Seil ber SNefje)
darovati, darujem, fpenben, fd)en= fen, opfern, aufopfern; darovati se, ftci) aufopfern dati, geben; Bog ne daj, (Sott beljüte!
davčen, ©teuer=; davčni urad,
baž ©teueramt davek, m. bie ©teuer davi, beute früf)
davno, längft; že davno je tega,
eg ift fcf^on iange E)er debel, tief; debel sneg, tiefer @d)nee; debele solze, grofje tränen deblo, s. ber 23aumftamm deca, ž. bie Sinber deček, m. ber Änabe dečko, m. = deček ded, m. ber ©rofcbater dedek, m ba8 ©rofjbaterdjen dedovina, ž. ber Srbbefifc, ba3
©tammljauS dejanje, s. baž Sun, bie £>anb=
lung, ber 2lft dekla, ž. bie 9J?agb dekle, s. baž SDiabdien deklica, ž. baS «Diäteren deklič, m. bas äJiäbctjen. de!, m. ber Seil delati, arbeiten, berfertigen delavec, m. ber Arbeiter delavnica, ž. bie SBerfftätte deležnik, m. baž üttittelroort, baS Sßartiäp
deliti, teilen; milosti deliti, @na= ben fpenben
delo, s. bie Arbeit, bie 95efcf)äfti= gutig; božje delo, ein 28er! ©otteg
deloma, teilweise, gum £eii demant, m. ber ®emcmt, ber diamant
denar, m. bag ©elbjlfld, baS ®elb desen, recf)t, re<$tg befinbiid);
desna roka, bie redjte |>anb desetica, ž. bie .Qefjn, ber geljnet deska, ž. bag Srett desnica, ž. bie recite §anb dete, bag ®inb
deti, dem, ftellen, tun; to mi dobro de, bag tut mir molji; fagen
deti, denem, legen, ftellen devati, legen, ftellen dež, m. ber ŠRegen dežela, ž. bag Šanb deževati, dežujem, anijaltenb re= gnen
deževje, s. anljaitenbeS 9iegen=
Wetter; jut 9?egenjeit dih, m. ber £>aud), bet Sitemjug dihanje, s. bag Sttmen dihati, atmen dim, m. ber 9iauci) dimnik, m. ber 9iautf)fang dinar, m. ber ©mat divjati, rennen, traben dišati, dišim, riedjen, einen ©erudE) bon fid) geben; fdjmecfen, mun= ben; dišeč, rietfjenb diven, wunberbar, wunbetfd)ön divjačina, ž. ein wilbeS £ier, bag
SBilb, baS SBilbbret divji, wiib
dlaka, ž. bag (tierifdje) §aar dninar, m. ber £aglöljner dno, s. ber Soben
do, big, ju dober, gut
dobiti, befommen, gewinnen dobivati, befontmen, gewinnen dobrota, ž. bie ®iite, bie SBoljt* tat
dobrotnica, ž. bie Sßoljltäterm dobrovoljen, gutwillig, Bereitwillig,
freiwillig dodati, bajugeben, fjingufügen dogoditi se, fid) ereignen, fid) be= geben
dogovoriti se, fid) tietabreben dohajati, natf)fommen, einholen dohiteti, dohitim, eilenb erreidjen,
ereifen, einholen doiti, doidem, einlangen, einfjoien dojenček, m. ber Säugling dokaj, biet
dokdaj, bis ju welcher ßeit? big mann?
doklej, big wann? wie lange?
dokler, fotange, big
dokod, big woljin? wie weit?
doktor, m. ber ©oitor
dol, m. bag £ai, b'ie SKieberung
dolg, lang
dolg, m. bie ©cfyulb
dolgost, ž. bie Sänge
doli, unten, fynab, Ijerab
dolir a, ž. bag Xal
določati, beftimmen, feftfe^en
določen, beftimmt
določevati, določujem, beftimmen,
feftfe^en določilo, s. bie Seftimmung določiti, beftimmen, feftfc^en določnik, m. bet Snbicatib dolžen, Sd)ulb=, fc^uibig, berpfftdjtet dolžnost, ž. bie ©djulbigfeit, bie <Pfiid)t
dom, m. bag f>eim, bie |>eimftäüe; z doma iti, üom fmufe fort= geljen, ausgeben, üetreifen doma, guljaufe, baijeim; ga ni
doma, er ift nicfjt guijaufe domač, £auS=; domača žival, bog ^oužtier; domača vas, bag §ei= matgborf; domači, bie §augge= noffen, bie £>augleute; f)eimif(fy domov, nadjljaufe domovina, ž. bie §eimot, bag
Saterlanb doneti, donim, ijallenb tönen, bröfjnen
doplesati, doplešem, ba§ Sangen
Beenbtgen, auStangen dopoldne, öormittagg dopolniti, ergangen dopolnjevati, dopolnjujem, er= ganjen
dorasti, dorastem, gur üöüigen ©röfje augroadjfen; dorasel, er= madjfen
doseči, dosežem, langen, erreichen doslej, Bister, bišjegt dospeti dospem, gelangen, ein= treffen
dostaviti, ijingufiigen; pismo dostaviti, einen 33cief guftellen dosti, genug
dostikrat, genug oft, oftmals dotekniti se, dotaknem se, Berühren dotičen, Betreffenb, Begüglidj dotikati se, Berühren, antaften dovoliti, Bewilligen, erlauBen dovolj, genug
dovoljenje, s. bie Semifligung, bie
(SrlauBnig dovršen, perfectib; dovršni glagoli, Söollenbungggeittüörter dovršitev, ž. bie SBoftenbung
dovršiti, öoüenben, 0o[I6ringen, dozoreti, dozorim, reif roerben dozorevati, heranreifen doživeti, doživim, erleBen drag, teuer, foftfpielig, foftBar; draga mati, ließe SKutter! teure SDíutter! — ako vam je drago, toenn eg iljnen Beliebt dragocen, foftBar dražiti, reigen, neden, ije§en drčati, drčim, rutfdjen, gleiten, gíitfájen
drdrati, ratf^en, ílappen?, fdjnar= ren; voz drdra, ber 3Sagen raffelt
dremati, dremljem, baran fein
eingufdjlafen, fcí)Iummern dreti derem, ftái mit großer ®e= »alt fdEjned fortßemegen, reifjen, reifšenb firömen drevesce, s. bag Säumten; božično drevesce; ber (Sfyriftßaum drevi, ijeute aBenbg drevje, s, bie Säume drevo, s. ber Saum drgniti, drgnem, reißen, treten, fragen; drgniti se, fic£> reißen an ettiiag drhteti, drhtim, gittern; drhteti
od sreče, bor Šliid gittern dričati se, auf bem Gšife fc^teifen,
rutfdjen droben, flein, mingig drobiti, Brodeln; pesem drobiti,
tritternb fingen drobnica, ž. bag ftleinbiet), (<Scf)afe
unb Riegen) drobtinica, ž. bag 23röfel drog, m. bie Stange, bag 9fecf drozg, m. bie ©ingbtoffcl, bie Slmfet
drsati, fd&Ieifen, fdjleifenb gießen;
drsati se, gleiten,glitfdjen, rut jdjett drug, ein anbetet; drug za drugim, einet nad) bem anbern; drugi dan, am folgenben Xag drugač = drugače, anbetS, fonft drugi, ber groeite drugič, ¿um aroeitenmale, ein. an=
berSmal mieber, jmeiteng drugod, anbettoartž, anbergroo družba, ž. bie ©efeDf^oft družina, ž. bie gamiiie, bas @e* ftnbe
družiti se, fidj gefeiten, mit je=
manbem Umgang babet» drva, s. bas Srennfjoig drvar, m. bet ^oi^auer držalo, s. ber galtet držati, držim, Raiten; pot drži, .bet 39$eg fuljrt; roke križem držati, miifiig fein država, ž. ber Staat, baS 9tei<§ državen, <3taat§=; državen grb,. baS ©toatžroapptn; državna cesta, bie ŠReidjžftrajje državljan, m. ber <Staat8ange=
Nötige, ber Staatsbürger ducat, m. ®u^enb duh, m. ber ©erudj, ber (Seift?
sveti Duh, bet ^eilige @eift duhovnik, m. ber ©eiftlidje, bet
^rieftet duri, ž. bie Süte, bas £ot duša, ž. bie Seele dušen, Seelen,s @eifteS=, geif,tig duševen, Seelen*, ©eiftež=, geifti® dvakrat, jtoeimal
dvigati, fyeben; dvigati se, fid§t ergeben
dvigniti, dvignem, Ijeben; dviig-
■
niti se, dvignem se, fid) er* beben
dvojina, ž. bie 3rDe'3Q^i dvopičje, s. bet SDoppeipunit dvor, m. bet §of; kraljevi dvor
ber foniglitfje £of dvorana, ž. ber Saai dvorišče, s. bet §ofraum, ber |>of
E
edin, einjig ednina, ž. bie Sinja^i edninski, bet (Sinjafji; edninski rodilnik, ©enitio ber Gšin$ai)i
ej, ei!
enak, einetiei, gieic$ enkrat, einmai enozložen, einfitbtg
F
fant, m. ber Sutfcfje, brc Jinabr fantek, m. ber Sna&e, ba? Siirfci)-cf)en
fantič, m. baž Sutf^cfjen fantiček, m. ba8 ftnabiein, baS SBiibdjen
G
gaber, m. bie ^ainbuc^e, bie 23ei&= bucf)e
gad, m. bie Siper, bie Sreujottet gaj, m. junget, gepfiegter SBalb,
ber $ain gaz, ž. bet $fab, bet Sd)neepfab geniti, ganem, betoegen, riiipren gibanje, s. bie Siegung, bie 93e= toegung
gibati, gibljem, regen, beroegen gladek, glatt
gladina, glatte gladke; morska gladina, ber SReetegfpiegei
gladiti, glätten, bügeln, ftreidjeln glagol, m. bo8 ßeitroort glagolnik, m. baS SSecBalfubftan^ titt
glagolski, beS geitroorteS; gla-golska oseba, bie Sßetfon beg .geitmorteS glas, glasü, m. bie Stimme glasen = glasän, laut glasiti se, fiaute bon-fidj geben,
flingen, tönen, lauten glava, ž. bet i?opf, baS §aupt glavar, m. baS Oberhaupt; okrajni glavar, bet Sejiriž^auptmann glaven, §aupt=; glavna reka, bet $auptftufj; glavni števnik, baS ^aupt^a^Iaort glavica, ž. baS Äöpftfjen gledalec, m. bet gufdjauer gledati, flauen, jufeljen; glede,
mit 3iüctfid)t auf, ^infidjtlid) globok, tief
glodati, nagen; kosti glodati, an
Knoden nagen gluh, taub, gehörlos gnati, ženem, treiben gnestise, gnedem se, fidj brängen gnezdo, s. baS SKeft gnezdeče, s. baS 9?eftdjen gnil, faul
gniti, gnijem, faulen, berroefen gnoj, m. bet STCift, bet ©finget goba, ž. bet <S($tt>amm, bet
strupena goba, bet @iftf<f)tt>amm goban, m. bet |>etrenpiij gobček, m. baS ütfäuldjen, baS ©djnäugc^en
god, m. bas geft, baS 9iamenS=
feft, bet Namenstag godba, ž. bie 2Kufif
godec, m. bet äTCufifant, bet
©pielmann goditi se, ergeben, geijen; slabo se mi godi, eS geljt mir fdjleci)t; gefdjeljen, jugeijen godrnjati, godrnjam, brummen,
murren gojiti, |egen, pflegen gol, fai)l, nacft, unbemat^fen; z golim očesom, mit freiem, un= bewaffnetem Sluge golob, m. bie £aube gomila, ž. ber (šrbpgel, ber
©rabfjügel goniti, treiben gora, ber Serg
gorek, marm; na gorkem biti,
in ber SBärme fid) beftnben gorenji, ber obete goreti, gorim, brennen; goreč, brennenb; goreča sveča, eine brennenbe ®etje; goreča molitev, ein inbtiinftigeS ©ebet; goreti za kaj, für ettoäs begeiftert fein
göri, oben, broben
gorje, s. baS 28e§; gorje mu,
roelj i§m! gorovje, s. baS ©ebirge, bie @e=
birgSgruppe gorski, 93erg=, ®ebirgS=; gorsko
jezero, bet ©ebirgSfee gos, ž. bie ©anS. gosenica, ž. bie SRaupe gosli, ž. bie ®eige, bie Biotine gospa, ž. bie grau gospod, m. ber §err gospoda, ž. bie $ertfc§aft gospodar, m. ber $auSroirt, ber SDienftgeber, ber 93efi^er, ber Eigentümer
gospodarski, SBirifdjaftg^ gospodarsko orodje, bag SBirtfdjaftgr gerat
gospodarstvo, s. bie SBirtfdjaft gospodična, ž. bag grdulein gospodinja, ž. bie §errin, bie
§augfrau, bie §>augfjaitetin gost, m. ber ©aft gost, bidjt, biti gosti, godem, geigen, fpieien gostilničar, m. bet ©aftroirt gostbleti, gostolim, jraitfdjem, triHern
gostoljubnost, ž. bie ©aftfreunb^ iidjfeit
goščava, ž. ba§ Sicfit^t, bid)teg
©eftruppe, bister SBafb gotovo, fidjer, beftimmt, gefflif? govedo, s. bag 3?inb, bas 9imb= Dielj
govor, m. bie 9iebe, bag ©efprad);
premi govor, bie bireite SRebe govoriti, reben, fpredjen; govoreč,
fprecijenb govorjenje, s. bag Dieben, bag
Spremen, bag ©erebe govornik, m. ber SRebner gozd, m. ber SBalb gozdar, m. bet gorfter gozden, SBalb-; gozdna žival,
bag SBalbtier grablje, ž. ber 9?ecfjert grad, gradu, m. bie SSurg, bag
©cijiofi grah, m. bie (Srbfe grajati, tabein
grajski, S3urg=, ©djiof^; grajska
gospa, bie 23urgfrau gram, m. bag ©ramm graščak, m. bet ©tf)iof$err, ber ©utgbejtfcer
grb, m. bag 2Bappen grba, ž. ber §odet, bet S3uc£el grd, §ajšlici), garftig, abfcfjeulitf) grdoba, ž. bie ^jafjiidjfeit; ti gr-doba! bu Sibfdieulidjer! bu ab= fdjeulidjeg 2>ing! grdun, m. abfc^eutic^er SOŽenfc^ greh, m. bie ©iinbe grenek, bitter grešen, fiin,bf)aft, fiinbig grešiti, fe^Ien, fiinbigen greti, grejem, toarmen; greti se,
grejem se, fidj toarmen grgranje, s. bag ©urgeln; voda za grgranje, bag ©urgelroafier grgrati, gurgein grič, m. ber £iiget gristi, grizem, Beijaen griva, ž. bie 2Ra§ne grlo, s. bie Se^ie, bie ©urgel grm, m. bet ©traudj, ber Sufd) grmada, ž. bet §aufen, ber ©<i)ei=
terijaufen grmenje, s. bag SDonnem, bag
©ebonner grmeti, grmim, bonnerrt; grmi,
e§ bontiert grmič, m. bag Sufdjcijen, fleinet ©traucč)
grmičevje, s. iieineg ©eftrauc§ grmovje, s. bag ©eftraudj, bag ©ebiiicf)
grob, m. bag ©rab; na grobu, am ©rabe; božji grob, bag tjeiiige ©rab grof, m. bet ©raf grohotati se, iiberiaut, grob iad&en grom, m. bet ®onner grozd, m. bie £raube, bie 28ein=
traube , grozdje, s. SSeintrauben
grozen, fc^auber^oft, entfe£iid) guba, ž. bie gaite, bie ŠRunjei; v tri gube se držati, eine gebeugte Gattung Ijaben gugati, fdjauteln
H
halja, ž. rceiteS ©eroanb, baS
Dberfieib hasniti, nü|en; kaj hasni, roaS
hilft es! hčerka, ž. bas SCödjterchen hči, ž. bie Xoä)tet hektoliter, m. baS §eftoiiter hinavec, m. ber £>eu<i)ier hiša, ž. bcS §qu§ hišica, ž. ba§ Räuschen hiter, fernen, rafcf) hiteti, hitim, eifen, fidh beeilen hlad, m. bie Kuljte hladen, fii^l
hladiti, fühlen, abfüllten; hladiti
se, fidh abfüllen hlapec, m. ber Knecfjt hlastati, fchnappen, ^aftfjert, no(%
etmaž gierig greifen hleb, m. ber Saib; hleb kruha,
ein Saib 83rot hlebček, m. baS Saibcfjen hlev, m. ber SBiehftall hlevček, m. fieiner ©tati hod, m. baS ©eljen, ber (Sang; pet ur hoda, fünf ©tunben 2BegeS hoditi, gehen, manbein hosta ž. baS SDicfidjt, baS ©e^öig,
ber SBatb hoteti, hočem, moden hraber, tapfer, mutig hram, m. baS Limmer, bie Cammer; božji hram, baS <Sotte§hau§
hraniti, aufbewahren, fparen, et=
nähren, beföftigen, erhalten hrapav, uneben, rauh hrast, m. bie ©die hrbet, m. ber šRucfen hrib, m. bie Anhöhe, ein mäßiger üöerg
hribček, eine Keine Anhöhe hribolazec, m. ber 23ergfteiger hribovje, s. bie 53erge, bie S3erg^ gruppe
hromoten, iahm, früppelfjaft, ge= bredjiid)
hrošč, m. ber Käfer; navadni ali
rujavi hrešč, ber äßaifäfer hrustati, mit ©eräufdj effen, fnor= peln
firaška, ž. bie 23irne, ber §3irn= baunt
hud, Böfe, fdjlimm, arg; hudo storiti, SöfeS tun; hudo gledati, finfter bilden; hud boj, tiger Kampf; hudo mi je, es mtrb mir eng umS §erj hudoben, Boshaft, Böfe hudobnež, m. Böfer, Boshafter
SJienfd), ber Söferaidjt hudovati se, hudujem se, Böfe
fein, fich ärgern hvala, ž. baS SoB, ber £>anf; pojte hvalo Gospodu, loBfinget bem §etrn; hvala! ich öanfe! hvala lepa! fdjönen ®an!! hvaležen, banfbar hvaležnost, ž. bie ©anfbarleit
1
igla, ž. bie 9iabei
igličje, s. bie ätoumnabeln, bie
Siabelftreu, baS Siabelhoi* igrača, ž. baS Spielzeug
igralec, m. bet Spieler igrati se, fpielen
igrica, ž. baS ©pieldjen, ein furjeS
S^eaterftiid ime, s. bet 9?ame; kako ti je
ime? tote ijeifjeft buV imenovalnik, m. bet 9iominatib imenovati, imenujem, nennen, be= nennen; imenovati se, imenujem se, ijeijjen, genannt werben imeti, imam, Ijafien in, unb
iskati, iščem, fudjen; kruha iskati,
fetner 9ia£)tung nachgeben isker, feurig, flinf, munter iskra, ž. bet gunfe isti, berfelbe, ebenberfelbe iti, grem, gehen iver, ž. ber £>of5fp(itter iz, anS; iz česa? roorauS? izba, ž. baS gimmer izdelati, uerfertigen, bur<$fü§ren,
anfettigen izdelovati, izdelujem, aufarbeiten izginiti, izginem, öerfdjminben izgovoriti, auSfpredhen izgrešiti, betfeljlen; izgrešiti pot,
ben SBeg berlieren izgubiti, berlieren; izgubiti se, in SBerluft geraten, berioren gehen
izkazati, izkažem, bartun, ertoeifen;
izkazati se, beroeifer. izkazovati, izkazujem, auSroeifen, erroeifen
izkljuvati, izkljujem, mit bem
©cijnabel auSpicfen, auž^oden izkupiti, für bie SBare ®elb be= iommen
izkušati, beifügen, prüfen; izku-šati se, ftdEj mit jemanbem meffen
izkušnja, ž. bet SBerfud), bie $ro= be, bie Prüfung, bie Erfahrung izkušnjava, ž, bie SBerfucfjung izliti, izlijem, ausgießen, toeg= giefjen
izlivati se, fidj ergießen, münben izložba, ž. bie SluSfteHung izmed, gtoifchen; eden izmed vas,
einer aus eurer SDiitte izmiti, izfnijem, roegroafdhen, auS= roafchen
izmoliti, burdj SSeten erlangen, erflehen, er6eten, mit bem Seten fertig toerben, auSbeten izobraževati, izobražujem, bitben,
formen, geiftig ouSbitben izogibati, se, auSroeicben; izogibati se koga (česa), jemanben (etroaS) meiben, fliegen izpametovati, izpametujem, gut Vernunft bringen, ?Iug machen izpasti, izpadem, fjeraužfaOen,
ausfallen izpeljati, izpeljem, herausführen, ableiten; izpeljan pridevnik, abgeleitetes (SigenfdjaftSroort izpisati, izpišem, izpiti, izpijem, auStrinfen izpod, unter — hetöor izpodkopati, izpodkopljem, unter=
graben, unterminieren izpolniti, boli machen, ausfüllen, erfüllen
izposojati, ausleihen; izposojati
si, fici) ausborgen, entlehnen, izpovedati, izpovem, auSfagen, beiennen, gefteljen; izpovedati se, bie Seilte ablegen, beidjten izprati, izperem, burct) SBofcfjen herausbringen, auStoaft^en
izprazniti, leer machen, ausleeren,
entleeren izprehajati se, fpQgierett izprehod, m. ber (Spaziergang;
iti na izprehod, fpajieren gefjen izpreletavati se, Ijinunb^erfliegen izpremeniti, beränbern; izpremi-njati se, jtcfj öeränbern, roedjfeln, fd^iflern
izpustiti, IjerauStaffen, iosiaffen, freitaffen, entiaffen; vodo izpustiti, abfliegen loffen izražati, in SBorte foffen, auS= brücten
izrezovati, izrezujem, auSfifineiben, fd)ni§en
izročiti, auSf)änbigen, einfjänbigen; pismo izročiti, einen SSrief be= ftellen, überreifen, übergeben; izročiti koga sodišču, jemanben bem ®erid)te überliefern izropati, ausrauben izruvati, izrujem, ausraufen; iz-ruvati zob, einen gafjn auS= brechen
izstopiti, izstopim, heraustreten
auSfteigen izučiti, ausleeren, abrieten, au8= bilben; izučiti se, auslernen, fi<f) auSbilben; izučen, einer ber (ein §anbmerl) ausgelernt ijat izustiti, auSfpredtjen izvažati, herausführen, ausführen,
exportieren izvedeti, izvem, in (Scfaijrung bringen
izvirati, ^erborqueflen, entspringen izvleči, izvlečem, fjerauSjiefjen, Ijer=
borjie^en izvrsten, bortrefflic§, borjügticij, auSgejeidjnet
izvršiti, botljte^en, bollftretien izvzeti, izvzamen, auSneljmen; iz-vzemši, auSgenommen, mit nafjme izza, ijinter — §erbor
J
jablana, ž. ber Slpfelbaum jabolčen, 3ipfei=; jabolčni cvet,
bie 21pfelbiute jabolko, s. ber Sipfel jad, m. boS ®ift, ber jadro, s. baS Segel jagnje, s. baS Samm jagoda, ž. bie S3eere jahati, reiten jajce, s. baS @i jajčast, eiformig, eirunb, obal jajčece, s. baS ©icfjen jako, fe§r
jama, ž. bie Siertiefung, bie (Srube jambor, m. ber SKaftbaum jarek, m. ber ©raben jaselce, ž. baS SBeifjnad&tSfripp-<f)en
jasen, fjeiter, fjell, iidjt jasli, ž. bie gutterfrippe jasniti, fjetl, fjeiter madjen, auf=
Ijeitern jastreb, m. ber £abidt)t jaz, id)
ječati, ječim, jammern, adjjen ječmen, m. bie ©erfte jed, ž. baS Sffen jedilen, @peife=; jedilno orodje,
baS Sfjgerat jedilo, s. bas @fjen, bie Soft, bie
Siafjrung jedrce, s. baS Serndjen jedva, faum
jeklen, bon ©talji, ftafjiern
jeklo, s. bet ©tafjl '
jelen, m. ber £irf(f)
jelka, ž. bie SConne; jelkova veja,
ber Sannenafi jelo, s. bag (Sffen; malo jela,
wenig 33rot jelša, ž. bie Gčrle jemati, jemljem, neumen; s seboj jemati, mitguneijmen pflegen; sapo mi jemlje, eg Benimmt mir ben Sitem; oči mi jemlje, eg Blenbet bie Slugen jerbas, m. ber ®orB jesen, ž. ber £er6ft; jeseni, im
.'perBfte jesenski, £er6ft=, f^rBftlid) jesti, jem, effen jetra, s. bie SeBer jetrnica, ž. bie SeBerwurft jezditi, reiten jezen, jornig jezero, s. ber @ee jezik, m. bie ,8un9e, bie «Sprane jež, m. ber Sgel joj, wei)e! o joj! o wei>! joj meni!
wei) mir! jojmene, weij mir! jok, m. bag SBeinen; jok in stok,
SBeinen unb Satnmern jokati, jokam, jočem, meinen jug, m. ber ©üben juha, ž. bie ©uppe juhu, judje!
junak, m. bet §elb, ber Diecfe junaški, Ijelbenmäfsig, |>elben=; junaška kri, ^elbenBIut jurček, m. bet $errenp% bet «ing
jutranji, SD?orgen=; jutranja molitev, bog SftorgengeBet jutri, morgen
jutrišnji, morgig jutro, s. ber ©Jorgen južen, füblicf), ©üb=; južna železnica, bie ©übBa^n
K
k = h, 8u
kača, ž. bie Solange; kača ro-
potača, bie ®lapperfdjlange kad, ž. bet SottidE) kadar, mann, wenn kadarkoli, mann immer, fo oft kaditi se, raupen, ftauBen kaj, mag; kaj? mag? kajpada, freilid}, natürlich kak, irgenb ein kako? wie? kakor, wie, al§ kakršen, wie
kakšen, tote Befd^affen? mag für
ein? kam, woijin? kamela, ž. bog ßameel kamen, m. ber (Stein kamor, wotjin kamorkoli, moijin immer kaniti, kanem, tröpfeln kaplja, ž. ber Kröpfen kapljati, tröpfeln; dež kaplja, eg
fallen Regentropfen kapljica, ž. bog Xröpfcfjen kar, wag, alg (ba) plö|li<$ karati, mit SBorten gültigen, ber=
"weifen, rügen kasno, fpät; kasneje, fpäter kaša, ž. ber 93rei, ber £>irfe&rei kateri, welcher; kateri? welcher? kazati, kažem, geigen; kazati se,
ben Slnfdjein ijaBen kaznovati, kaznujem, ftrafen
kdaj, roattn? od kdaj, fett mann?
do kdaj, biS roann? kdo, irgenbroer, jemanb; kdo? mer?
kdor, mer; kdorsibodi, mer eS fei
ker, meti, ba, bentt
ki, bet, roeidjer
kinčati, fetjmiicfen
kipeti, kipim, auftDallen, auffpru*
bein, Beim ©ieben iiberiaufen kitica, ž. bie ©tropfje kje, too? kjer, too
kladivo, s. ber §ammer
klaja, ž. ba« 93iei)futter
klama, ž. bet Solpei
klas, m. bie Šiljre
klasje, s. bie Štijcen
klati, koljem, fdjiadjten, fpalten
klečati, klečim, fnien
klepetati, klepečem, fiappern
klešče, ž. bie 3ange
klet, ž. ber Seller
kletev, ž. baS giudjert, ber
kletka, ž. ber Gafig, ber S3ogei=
klic, m. ber 3iuf
klicaj, m. baS SluSrufungSjeidien
klicati, kličem, rufen; klicati se,
Ijeifjen klinja, ž. bie Šilinge ključ, m. ber ©djliifiei; ključ od
vrat, ber Surfdjtuffel kljun, m. bet ©djnaM kljunček, m. baS ©djnabelcfjen kljuniti, kljunem, mit bein @d)na=
bel picfen, ijaden klobasa, ž. bie SBurft klobuk, m. ber £>ut klobuček, m. bas ^utdjen klop, ž. bie 23anE
kmalu, baib
kmet, m. bet ©auer, bet £anb= rnann; na kmetih, auf bem Canbe
kmetic, m. ber 83auer, baS 33auer= lein
kmetija, ž. baS Sauerngut, bie
93auentwirtfci)aft kmetiški = kmetski, 33auern=; kmetiški stan, ber 93auernftanb; Bauerlidj knez, m. bet giirft knjiga, ž. baS 93uc^ ko, mie, al§, nadjbem kocka, ž. bet SBiirfel koča, ž. bie 93auernijutte kod, auf meldiem SBege, rno —
§erum? koder, roo — ijerum kokodajc, m. ber ©acferlaut ber £eitne; veliko kokodajc, malo jajc, biel ©efdjrei nnb menig SBoHe
kokolj, m. ber Sornraben kokoš, ž. bie £>enne kokotiček, m. fieiner £>af)n, bas
Ijafjndjen kolar, m. ber SBagner koleno, s. bas Shtie koliki, ber miebieite? koliko, mie biel? kolikokrat, mie oft? kolikor, fo Diet kolo, s. baS 3iab kolobar, m. bet SreiSring, bet GteiS
kolodvor, m. ber Saijn^of komaj, faurn
komar, m. bie 9M(ie, bie ©elfe komu, roem?
končati, beenben; končati se, en=
ben, ein Gčnbe neumen končnica, ž. bie Gšnbung konec, m. baS @nbe; ni konca
ne kraja, oljne Gtnbe koničast, fpi|ig konj, m. baS ^Sferb konjič, m. baS 9iofjlein, baS
5pferbci)en konjiček, m. baS Siofjlein konjski, $Pferbe=; konjski semenj,
^ferbemarit kopa, ž. bie Sdjar kopanje, s. baS Soben kopati, kopljem, baber; kopati
se, (ftd)) boben kopelj, ž. baS 23ab kopito, s. ber ber Ceiften korak, m. ber ©c^ritt korakati, fcE)reiten, marfcfjieren korenček, m. baS SBur^eidien; korenček strgati komu, jeman* bem ein SRitbcfjen fc^aben korist, ž. ber 9iu|sen, ber S3orteii koristen, ntifciid) koristiti, niijjen kos, m. baS ©tiicf kos, m. bie SdjtDorjbroiief, bie Slmfel
kosa, ž. bie ©enfe; smrtna kosa,
bie Senfe bes SlobeS kosec, m. ber SKaljer kosem, m. bie glocfe, bie €>dj)nee= fiocfe
kosilce, s. fieineS griilj* ober
SDiittagSmabl kosilo, s. baS 2JZtttogSmo§t kositi, rnafjen; baS 2ftittagSmabI
einnebmen kosmat, be^aort, gottig kost, ž. baS 93ein, ber Sinodjen
kostanj, m. bie Saftanie, ber ®afta=
nienbaum koš, m. ber 9iücfenforb košarica, ž. iieineS £>anbförbcf)en košat, breitöftig, bufdjidjt košatiti se,fidj ausbreiten, [iti) au2= bellten
koščica, ž. ber Dbfiftein, ber Sem
kot, m. ber SBinfel
kot = kakor, tote; kot = ko, als
kotič, m. baS 2SinfeIci)en
kovač, m. ber Sdjraieb
kovati, kujem, fti)mieben,bämmern,
befragen kovčeg, m. ber ßoffer kovina, ž. boS ÜJietafl koza, ž. bie giege; divja koza,
bie ©ernfe kozarec, m. ber Sedjer, ba§ £rin!= gla§
kozelc, m. bie ©arbenijarfe kožica, ž. baS iži^djen koža, ž. bie £>out kožuh, m. ber ^eij kožušček, m. bas ^ei^djen kraj, m. ba§ Šiu^erfte, ber 3ianb, boS @nbe; vse od kraja, alles (o^ne toäbierifd) gu fein); bie ©egenb, ber Ort kraj, neben, an, läng? krajeven, DrtS=, örtlicf) krajšati se, fiirgpr merben kralj, m. ber Sönig kraljestvo, s. baS $önigrei<f); nebeško kraljestvo, baS §im= tnelreidj kraljevina, ž. baS Sönigreidj kraljevski, SönigS«, fönigiid) kraljičina, ž. bie SönigStoci)ter kras, m. ber ©cbmucf, bie $ierbe
krasen, tjmlici), prächtig, fdjön krasiti, gieren, fci)mücfen krasota, ž. bij ^nidjt, bie £>err=
iidjfeit, bie <3d)önf)eit krasti, kradem, fiepten kratek, furg; krajši, fürtet krava, ž. bie Stuf) kravica, ž. eine fieine Sul) kreniti, krenem, einen leisten
©djiag geben krčiti se, fid) gufammengieijen, cb=
neumen kreda, ž. bie treibe kremen, m. ber , Siefelftein, bet Cuarg
krepiti, fräftigen, ftärfen, laben kres, m. ba§ geuer, baS am š8or= abenb bež 3oljamiižfefte» ange= günbet roitb kresnica, ž. ber Soljannižfafer, baž
SoljanniSruürmdjen krhek, fpröbe, gerbredjtici) kri, ž. baS »iut
krik, m. bet ©djtei, baS ©efcfjrei,
ba§ 3audE)gen krilat, geflügelt
krilo, s. ber giügei, bet grauen= rod
kristjan, m. ber Gfjrift kriti, krijem, beden, bebrefen kriv, frumm; fd)u(b, ftfjulötg; on
je kriv, er ift fdjulb baran krivček, m. frumme gebertt als
|)utfc^riiucf križati, befreugen, freudigen, onS
ftteug fdjtageti križem, freugraeife; roke križem držati, mit oerfd)rdntten Slrmen, b. i. tnüöig hafteten krog, m. bet Slreiž krogla, ž. bie Sugei
krojač, m. ber @d)ntiber, ber
iHeibermadjer krojiti, gufdjneibcn krompir, m. bie Kartoffei, ber
©rbapfel krona, ž. bie Krone krop, m. fiebenb Ijei&eg SSaffer krotek, gaf)tn, fanft, fanftmiitig krotiti, banbigen, begafjmen krov, m. bas 2)ad), baž ©adjroetf,
baS SBerbecf (0e§ ©djiffeS) krožnik, m. ber Selier krpa, ž. bet glicfloppen, ber £ein=
wanb= obet £ud}fied krsten, S£auf=; krstno ime, ber
Saufname krstiti, taufen krščanski, djriftticč) krt, m. bet Sftaultourf kruh, m. baS 33rot kruhek, m. baS 23rotcfjen, baž
iiebe 33tot kruliti, grungen
krušen, 23rot=; krušna moka, baS
93rotmef)i kuga, ž. bie ©eucije, bie $eft kuhati, focijen kuhinja, ž. bie Kucfie kuhinjski, $udjen=; kuhinjska posoda, baS Sud^engefdjitr kukavica, ž. bet Sucfucf * kup, m. bet §aufe kupec, m. ber itaufer kupica, ž. ba§ £rinfg(a3 kupiti, faufen kupovati, kupujem, faufen kura, ž. baS §ui)n kuriti, Ijetgen
kurji, |juijner=; kurje oko, baž
.^iiiinerauge kvariti, befdjabigen, oerberben
10
kvišku, in bie £öije empor, nad) aufroärtg
L
lačen, hungrig ladja, ž. bag ©djiff lagati, lažem, lügen lahek, leidjt; lažje, laglje, laže, feicfjter; lahko bi marsikaj povedal, id) fönnte mandjeg er= gälten lajanje, s. ba§ Sellen lajati, Bellen
lajšati, erleichtern, linbern lakomen, gierig, IjaBgierig lakomnik, m. ber habgierige lakota, ž. ber junger lani, im borigen Sa^re, boriges Saljr
las, m. ba§ |)auptfjaar; lasje, bie §aare
last, ž. ber Sefi£, bag Gčigentum lasten, eigen
lastnost, ž. bie ®igenfcf)aft lastovica, ž. bie @d)toaIBe laž, ž. bie Süge lažnik, m. ber Sügner lažnivec, m. ber Sügner le, nur
leči, ležem, jtdj legen, fid) nieber= fegen; leči jajca, Brüten, §eden led, m. bas (SiS leden, aug @ig, eiftg, Gšig= ledina, ž. unBeBauteg, Bradjiiegen=
bež Sfderfanb legati, jtdj (mieberfjoft) fegen, fid^
gu fegen pflegen lekarna, ž. bie Ipotfjefe len, träge, fäffig, faul lenuh, m. ber gaufenger, ber gauf» pefj
lep, fd)ön; lepši, fdjötier lepota, ž. bie ©d)önfyeit lepšati, oerfdiönern, fdjmiiden, gieren
les, m. baS §ofg, ber Söalb lesen, folgern, aug $ofg leskov, §afef=; leskova mast,
@cf)läge lestva, ž. bie Seiter lešnik, m. bie |jafelnu& letanje, s. bag §inunb§erffiegen, baS fliegen, i502 herumlaufen leten, 8afjreg=; letni čas, bie
3af)re§seit leteti, letim, fliegen, taufen leto, s. bag Safjr; novo leto, ba8
Dieujafjr letos, §euer lev, m. ber Söme lev, linf; leva roka, bie fin!e
§anb levica, ž. bie finfe ležati, ležim, liegen lice, s. bie SBange, bie Sade ličece, s. baS ©efidjtdjen likalnik, m. baS Sügefeifen likati, glätten, Bügeln lilija, ž. bie Silie lipa, ž. bie Sinbe lisa, ž. ber giedett lisica, ž. ber gudjg lisičji, gucf)g=; lisičji rep, ber
^udjgfdjroanj lisjak, m. bag gudjgmänndjen list, m. bag Statt; list za pismo,
bag Sriefpapier listek, m. ber $ettef; vozni listek, bag galjrBiffet; časni listki, bie ®efd)biätter listje, s. bag Saub, bie Siätter
listnat, belaubt; listnato drevje,
baS Saubijoij liti, lijem, gießen; solze liti,
Sränen »ergießen lizati, ližem, lecfen, naiven ljub, lieb, wert, teuer ljubezen, ž. bie Siebe ljubezniv, liebenSwürbig ljubiti, lieben; ljubite se med seboj, liebet einanber ljubljenček, m. ber Siebling, baS
©djoßfinb ljudje, m. bie SDtenfdjen, bie Seute ljudstvo, s. ba§ SSolf ločilo, s. baS SErennungSgeidjen ločitev, ž. bie ©cfjeibung, bie Trennung; ura ločitve, bie 216= fdjiebsftunbe ločiti, fcf)eiben, trennen, unter-fd^eiben; ločiti se, fich trennen log, m. ber §ain, ber niebere
SBalb lok, ber Sogen
loka, ž. eine fumpfige Saiwiefe lonček, m. bas £öpfcf)en lončiček, m. baS Soppen lonec, m. ber Sopf lopata, ž. bie ©cfiaufel lotiti se, angreifen, in Slngriff neumen; lotiti se dela, ¿um SBerfe fc^reiten, $anb ans SBerf legen, angreifen lov, m. bie Sagb lovec, m. ber Säger loviti, fangen, jagen lovski, 8agb=, Sägers lovski pes,
ber Sagb^unb luč, ž. bas £i$t lučca, ž. baS Sidjtchen luknja, ž. baS Sod) luknjica, ž. baS SödEjel^en
luna, ž. ber SDČonb lupina, ž. bie ©djale; orehova lupina, bie Siufjfcfjaie
M
mačica, ž. baS Säfcchen mačka, ž. bieSa|e; divja mačka,
bie 2Bilbfa|e mah, m. baS SDiooS mahniti, mahnem, eine fcfjwingenbe Sewegung machen; mahnem jo kam, fidj irgenbmofjin begeben maj, m. ber Sftonat SDZai majhen, flein; manjši, Meiner mak, m. ber ÜDiofjn mal, iiein; malo, wenig malce, ein fleinwentg malha, ž. ber Settelfacf malokaj, fetten etwas, nicf}t leicht
etwas, wenig malokateri, feiten einer, wenige malokdo, feiten jemanb, nidjt leitet jemanb
malopriden, nidjtSnu|ig, fdjlei^t mama, ž. bie SJiutter mamica, ž. ba§ DÄütterdjen manj, weniger, minber manjkati, mangeln, fehlen manjšalen,tier!leinernb;manjšalna beseda, baS SSerfleinerungSwort mar, ni mu n.ar, er fümmert fidj nic^t; mar(i) ne veš? weißt bu benn nid)t? marati, ftdE) fümmem, beachten;
ne maram te, id) mag bidj nid)t marec, m. ber SJionat SDiärj marjetica, ž. baS ©änfebiümchen marljiv, emfig, eifrig, befliffen marsikaj, fo mandjeS marsikak, fo monier marsikakšen, mancherlei
marsikateri, fo monter
marsikdo, fo mandjer
maslo, s. gerlaffene 93utter, bag
ŠRinbfdjmais mast, ž. bag gett; leskova mast,
bie £>aielrute maša, ž. bie 9ifeffe; maša zaduš-
nica, ba§ ©eeienamt masen, 2)iefj=; masna knjiga, bog
aflefe&ud) mašnik, m. ber ^riefter materin, 5Diutter=; materina ljubezen, bie SDiutteciiebe mati, ž. bie SJŽutter mavrica, ž. ber ŠRegenbogen mazati, mažem, fdjmieren meča, s. bie SBaben med, m. ber £>onig med, jroifdjen, unter medica, ž. ber 9Jžet, ber £onig= t ran i
medved, m. ber 23ar megla, ž. ber 9iebei, bie SSoiie mehek, roeid)
mehurček, m. bag 33(ag<f|en menda, bermutlid) menih, m. ber SJiond) meniti, meinen, giauben, bofiir= ijalten; kako meniš? mie meinft bu? meniti se, fidt) unterreben menjati, medjfeln, taufdjen mera, ž. bag SJiafe mesar, m. ber gteifdjljauer, ber iRefeger
mesec, m. ber 2ftonb, ber Sftonat meso, s. bag gleifd) mesten, ©tabt=, ftabtifd) mesto, s. bie Stabt; bie ©teGe mesto, anftatt
meščan, m. ber ©tabter, ber 93iirger einer ©tabt
metla, ž. ber liefen metlast, befenoriig metulj, m. ber ©djmetterling mičen, reijer.b
mil, iieb; mila domovina, liebeS ^eimatlanb; milo jokati, bitter= lid) meinen; pod milim nebom, unter freiem Gimmel; sreča mu je mila, baS (Stiici ift ii)m geneigt
milodar, m. bie Siebeggobe milost, ž. bie @nabe milostiv, gnäbig,gnabent>oII, barm= fjerjig
mimo, borüber, borbei miniti, minem, bergeijen, ein Snbe
neumen minljiv, bergangiidE) minljivost, ž. bie 33ergängi:d)ieit mir, m. ber griebe, bie 9?uije miren, ruf)ig, friebfam misel, ž. ber ©ebanfe misliti, benfen, finnen, meinen miš, ž. bie 5D?au8 miti, mijem, mafdjen miza, ž. ber £ifd) mizar, m. ber 5£ifd)ier mizarski, j£ifd)ier=; mizarski mojster, ber Xifdjiermeifter mizarstvo, s. bag Xifci)iet5anb=
mer! mlačen, lau
mlad, jung; mlajši, jünger mladenič, m. ber Süngling mladenka, ž. baS fflfäbdjen mladič, m. bag Sunge bon einem Siere
mladiček, m. boS 3unge mladina, ž. bie 3ugenb, bie jungen Seute; bag Sungbiefy
mladost, ž. baS Sugenbalter, bie Sugenb
mlaka, ž. bie Spfii^e, bie Sadje mlatiti, brefdjen mleko, s. bie 2J?iid) mlin, m. bie 9Jiiti)le; mlin na veter, bie 2Binbtnui)ie mlinar, m. ber SRuBer mlinarica, ž. bie 50futlerin mlinski, SDlulji--; mlinsko kolo,
ba§ 2Mi)trab mnogo, Biel
množina, ž. bie SJiefjrjaljl množinski, pielfadj; množinski rodilnik, ©enitib ber SRehr^ahl moč, ž. bie Kraft, bie ©tarfe;
zdravilna moč, bie §eilfraft močeti, Eraftig, ftarf; močno dišati, ftarf riedjen; močnejši, fcaftiger, ftarfer moči, morem, fonnen, bertnogen,
imftanbe fein močiti, na§ madjeti, nafjen moder, blau
moder, roeife, ilug; modro se držati, eine ernfte, gefdjeite 2fliene madjen
modriš, m. bie blaue Kornbiume mogoče, moglidj; ni mogoče!
unmogiid)! mogočen, macl^tig moj, mein
mojster, m. ber SKeifter moka, ž. baS SDie^I; krušna moka,
baž 93rotmef|i moker, nafj, feud^t mokrota, ž. bie Sžaffe, bie geuc^tig= feit
molčati, molčim, fdjroeigen; molče
čakati, ftinjdjroeigenb raarten molitev, ž. bas @ebet
moliti, mölim, beten monštranca, ž. bie SKonftrange morati, müffen morda, bielleiä)t moriti, tobten, morben morje, s. ba§ Stteer, bie <See mornar, 'm. ber ©eemann, ber «Diatrofe
morski, 9fteer=, @ee=; morska
voda, baS fflfeerrnaffer most, bie SSrücie
moški, männlich; moški spol,
männliches @efd)leci)t mošnja, ž. ber Seutel, ber ©elb=
beutet mošt, m. ber SJioft motika, ž. bie §aue mož, m. ber SDiann; mož beseda, ein SJiann ein SSort; mož beseda biti, fein öerfpredjen Raiten možgani, m. ba§ ©ehirn možno, moglid) mrak, m. bie Dämmerung mravlja, ž. bie SImeife mravljišče, s. ber Sfrneifenhaufen mraz, m. bie Kälte, ber groft mreti, mrem, mrjem, fterben mreža, ž. baS mrtev, tobt
mrtvaški, 5Eobten=, Seic£)eri=; mrtvaški prt, ba§ Xobtentud) 'mrzel, !ait <
mučiti, martern, quälen, peinigen, plagen; mučen, peinlich, qual= Poll
muditi se, fich aufbaiten,tierroeiien;
mudi se, e§ t)ot (Sile, e§ eilt muha, ž. bie fliege mukati, muhen, brüllen (oom 9iinb= bieh)
mušica, ž. fleine fliege mušnica, ž. ber gliegenfßtuamm
N
na, ouf, gegen, gu, in nabiralnik, m. ber ©ammelčaften
(5. 93. für 23tiefe) nabirati, fommeln nabrati, naberem, fammeln, ju= fammenlefen; nabrati se, ftß anfammeln nabrusiti, fßarf fßleifen, fßärfen; nabrušen nož, fßarf gefßliffeneS SJieffer
način, m. bie Strt unb SBeife; na
noben način, feineSfallS načinoven, ber SBeife; načinovni prislov, ba§ Umftanbgmort ber SBeife
načuditi se, fiß fatt tounbern; nisem se mu mogel načuditi, iß fonnte miß nißt genug über tljn rounbern nad, über — ijinauf nadloga, ž. bie $lage, bie 9Küfj=
fal, baž Sreug, bie ®rangfal nadstropje, s. baS ©tocfroerf naduha, ž. bie ©ßmeratmigfeit,
bog Slftfjma ' nag, nacft, unbefieibet nagel, jä£|, ptö^iiß; nagla smrt,
ein plö£iißer Stob naglas, m. ber Slccent, bie 33e=' tonung
naglasen, Siccent = ; naglasno znamenje, bog S8etonung§jeißen naglasiti, betonen; naglasen, be= tont
nagledati se, fiß fatt flauen nagniti se, nagnem se, fiß neigen naj-, dela presežno stopnjo iz
primerjalne stopnje, n. pr. najkrajši, am fünften; najprej, ¿uerft naj, laffen, follen, mögen; naj vidim! lafj miß fefjen! naj gre! er foll (mag) nur geljen! naj se jezi! er mag gürnen! najeti, najmem, najamem, bingen,
mieten najsi, obgleiß najti, najdem, finben nakopičiti se, fiß anhäufen nakovalo, s. ber SimBofj nakovati, nakujen, anfßmieben nakrmiti, fatt füttern nalahno, gemäßliß, Bequem nalašč, eigens, mit gleif;, mit
SBprjafc naloga, ž. bie SlufgaBe naložiti, auflegen, aufiaben namakati, Bemäffern namen, m. bie SlBfißt, ber groei namenilnik, m. ba§ ©upinum nameniti, gubenfen, beftimmen nameriti, rißten, 3iißtung nehmen namesto, anftatt, ftatt namreč, ncßmliß namuzniti se, namuznem se, eine fßmungelnbe, läßelnbe SKtene maßen nanašati, herantragen, jufammen-tragen
nanositi, jufamrnentragen naokoli, Ijerum, ¡m Umfreife naokrog, Ijerum
napad, m. ber Stnfall, ber Singriff napaka, ž. ber geiler napasti, napadem, anfallen, an= greifen
napeti, napnem, fpannen napis, m. bie Sluffßrift
napisati, napišem, auftreiben napiti se, napijem se, ficE) fatt
trinfen, fid) boE trinfen napolniti, üoil füllen, anfüllen naposled, enblidj, fdjlie&lid) napotiti se, fid) auf ben 2Beg
machen, fid) begeben napovedati, napovem, anfagen, antünbigen; napovedati vojsko, ben Stieg erflären napraviti, madjen, juftanbe bringen napravljati, tnadjen, §errid)ten napreči, naprežem, einfpanr.en,
anfpannen napredovati, napredujem, gort=
fci^ritte madjen naprej, tiorwärtg naproti, entgegen; naproti iti,
entgegen geljen narava, ž. bie Siatur narediti, machen
narekovaj, m. ba§ Sinfüi»rungS= geilen
narobe, tierfeljrt, umgefefjrt
naročiti, auftragen
naročje, s. bet auf obet in
beti SIrmen narod, m. ber SBolfSfiamm, ba8 S8ol£
naroden, $8olfg=, colfgtümlid) narodnost, ž. bie Solfgtümlidjfeit,
bie Nationalität naseben, an unb für fid); na-sebna stopnja, bie erfte ©tufe nasekati, anbauen, anljacfen, in einer geroiffen SJienge ober ge= nug fjaden nasititi se, fid) fättigen naslednji, nat^foigenb, folgenb nasloniti se, fid) anlehnen naslov, m. ber Site!, bie Slbreffe
nasmeh, m. bag Stnlädjeln nasmehniti se, nasmehnem se,
eine Iäd)elnbe SDiiene machen naspati se, naspim se, genug
fdltafen, aužfcfjiafen nasproten, entgegen gefegt, feinblidj nasproti, gegenüber, entgegen nastati, nastanem, entfielen,
werben nastaviti, auffteüen nastavljati, aufftetlen, anfe^en nastop, m. ber Antritt nastopen, nadjfolgenb, foigenb nastopiti, antreten, beginnen nasvet, m. ber SSorfdjtag, ber Antrag
našteti, naštejem, aufgärten natanko, genau natihem, im Stillen, Ijeimlidj nato, hierauf, Ijernad) natresti, natresem, eine geraiffe
Spenge fjetabfdjütteln natrositi, eine gemifie Spenge
ftreuen, beftreuen naučiti, erlernen madjen, mit @r= folg teuren; naučiti se, erlernen navada, ž. bie ©erooijn^eit, ber ©raud)
navaden, üblid), gebräudjlid), ge-wö^nlic^; navadno leto, ge= meiueä 5<d)r navdajati, erfüllen naveden, angeführt navoziti, in einer gemiffen SJienge
anfahren navsezadnje, jule^t navzdol, bergab, abroärtS navzkriž, freujroeife navzoč, anwefenb navžiti se, navžijem se, gut ©enüge genießen
nazaj, ¿uriii nazivati, benennen naznanjati, anzeigen, mitteilen ne, nicfjt; o ne! o nein! nebesa, s. ber §immei nebeški, bimmiifch, |)immeiS= nebo, s ber Gimmel, bag £>immelž=
geroölbe nebroj, m. bie Unjaijl nečak, m. ber 9ieffe nečakinja, ž. bie 9ii<f)ie nedelja, ž. ber ©onntag; cvetna nedelja, ber ^aimfonntag; velika nedelja, ber Dfterfonntag nedoločen, nicht beftimmt, unbe= ftimmt
nedoločnik, m. bie Nennform nedolžen, unfdjulbig nedostajati, eS mangelt, eg fehlt
an etroag nedovršen, unbotlenbet; nedovršni
glagoli, bie ^auerjeitrootter nego, alg, fonbern negotov, ungetoifi, unfidjer, unbe= ftimmt
negovati, negujem, hegen, pflegen nehvaležen, unbanfbar nehvaležnež, m. ber llnbanEbare neizkušen, unerfahren nekaj, etroag, ein roenig, einige nakateri, mandijer, einige nekdaj, ehemaig, einfi; od nekdaj, bon jeber nekdo, jemanb neki, ein gemiffer, ein nekoč, einmal, einft nekoliko, eine geroiffe äiienge, etroaž; nekoliko časa, eine geit lang
nekoč, einmal, einft nemarljiv, unforgfam, nadjläfftg, träge
nenadoma, unberhofft, unerroartet, piö^iidi nenaglašen, unbetont nepazljiv, unadjtfam, unaufmetf* fom
nepazljivost, ž. bie Unacf)tfamfeit,
bie Unaufmerffamfeit nepoklican, unberufen neposlušen, ungeborfam, unfoig= fam
nepošten, unehriid), unrebiich nepregiben, unabänberiicf) nepremišljenost, ž. bie Unüber*
legtljeit, bie Unbefonnenbeit neprenehoma, ununterbrochen,
unabiäfftg, unaufhörlich nepričakovan, unerroartet, unber= hofft
nedrij atelj, m. ber Unfreunb, ber ^einb
neprijeten, unangenehm nerad, ungern
neresnica, ž. bie Unroabrbeit neroden, ungefdjicft nerodnež, m. ber Ungefdiicfte nesnažen, unfauber, unreinlich nesreča, ž. bag llngiüd nesrečen, ungiücEiich nesti, nesem, tragen nestrpen, unerträglid), ungebulbig neumen, unoernünftig, bumm neumnež, m. ber Slörichte, ber
®umme neusmiljen, unbarmherzig nevaren, gefährlich nevarnost, ž. bie ©efahf neveden, unroiffenb, unfunbig nevednež, m. ber Unroiffenbe neverjeten, unglaublich, ungtaub=
roürbig, unroarfdjeinlidh nevesta, ž. bie 93raut
neviden, unfidjtbar
nevihta, ž. bag ©eroitter, bet
Sturm nevljuden, utifjöfi'cf) nevoljen, umciflig, mifemutig nevoščljiv, neibifd) nezadovoljen, ungufrieben, unge= nügfam
nezadovoljnež. bet Unjufriebene nezdrav, ungefunb nezgoda, ž. ber Unglücfgfall, bet Unfall
nezmernost, ž. bie Unmajjigfeit neznaten, unfenntlid), unmerfiicf),
unbebeutenb nezrel, unreif, ungeitig nič, nic^tg; ničesar, nidjtS nihalo, s. baS ^enbei nihati, fcfjaufeln, miegen, fdjroingen nihče, niemanb
nikakor, auf feine SBeife, burdj=
au§ nid)t nikalen, 33erneinung8=; nikalen
stavek, 93erneinung§fa§ nikalnica, ž. baS SBemeinungSroort nikamor, nirgenbsfyn nikar, ja nictjt, gat nid)t nikdar, niemals
nikdo, niemanb; nikogar, nie=
manben nikjer, nirgenbS
nikoder, nirgenbg; od nikoder,
bon feinet Seite nikoli,'niemals nit, ž. ber gaben, ber groirn niti, aud) niifjt, nicijt einmal;
niti — niti, roeber — nocf) njiva, ž. ber SIcfer no, aber, bod); no, otroci! tt>oi)i=
an Kinber! noben, (nobeden), feiner, fein
nocoj, §eute nadjtS, Ijeute abenbS noč, ž. bie sJiad)t; velika noč,
Dftern nočem, icf) rotil nicfjt noga, ž. ber gujj, baS Sein nogavica, ž. bet Strumpf, bie gufjfode
nohet, m. ber 9?agei am ginger
unb an ber $ef)e nor, närrifdj nos, m. bie ÜKafe nosek, m. baS SiäSdjen nositi, tragen noša, ž. bie Steibertradjt notri, btinnen, barin nov, neu; novo leto, baS 9ieu= jaf)t
novec, m. bie ÜJiünje, bag ©etb-ftüd
novica, ž. bie Uleuigfeit nož, m. ba§ äßeffer nožica, ž. baS güfjdjen
0
o, o! 0I5! o ne! o nein! o = ob, an, auf, um, gu; bon,
über oba, beibe obäla, ž. baS Ufer občevati, občujem, berfef)ten občina, ž. bie ©emeinbe občudovati, občudujem, bemun= bern
obdarovati, obdarujem, befdjenfen obdati, umgeben
obdelati, bearbeiten, obdelan vrt,
futtiöierter ©arten obdelovati, obdelujem, bearbeiten obdolžiti, befcfyulbigen obed, m. baS SMjl, baS (Sffen, bag 5>£ittagSmaf)i
obedovati, obedujem, (gu 9Jiit=
tag) fpeifen obesiti, Rängen, aufhängen obešati, auffjängen obetati, 33erfpred)ungen madjen,
öerfpredjen obhajati, anmanbeln, Befallen; fef±=
fid) Begeben, feiern obhoditi, um etroaž fjerumgefjen,
umgeben; Bereifen običajen, gebräud)lid), getüö^niid^ obil, reidjfid); obilo, in gülie obilen, reiflich
obirati, abpflüden, ablefen, ab=
nehmen obiskati, obiščem, Befudjen obiskovati, obiskujem, iöefudje
machen, Befugen objemati, umfaffen, umarmen objeti, objamem, umfaffen, um= armen
obkoliti, umringen, umgingein oblaček, tn. ba§ SBölfdjen oblačen, roolfig, umroölft oblačilo, s. baš fifeibungSftüd oblačiti se, ficf) anfieiben, fid)
angießen oblak, m. bie SBolfe obleči, oblečem, angießen, an= {leiben, Befieiben; obleči se, fid) anfieiben obleka, ž. bie ßleibung, ber Sfngug oblič, m. ber
obličje, s. baS Slntfifc, ba§ ®efid)t oblika, ž. bie $orm, bie ©eftaft oblivati, Begießen obliž, m. baž üBunbpffafter obljubiti, tierfprecfien, berfyeifjen obmesten, bie ©tabt umgeBenb oboj, ber eine unb ber anbere, Beibe
obračati, ummenben, umfefjren obramba, ž. bie 53efd)irmung, ber
©d)ufc, ber ©d)irm obraz, m. ba8 Slntfi£, ba§ @efid)t obrazilo, s. bie 53tlbung§fiibe obred, m. bie Seremonie obrisati, obrišem, abroifdjen obrniti, obrnem, ummenben, um= lehren; obrniti se, fid) umfeljren, fid) ummenben, fid) umbre^en, fid) menben; čas prav obrniti, nu|6ar matten, antoenben obrobiti, umfäumen, üerßrämen, einfaffen
obroč, m. ber 9?eif, bie 9tabfd)iene obroditi, griidjte Bringen obrt, m. baž ©eroerBe obsedeli, obsedim, fi^en BfeiBen obsevati, umfirafjten, Befd)einen,
beftrafjlen obsežen, umfangreich, umfaffenb obstati, obstanem, fiefjen bleiben obstati, obstojim, fteljen Bleiben,
Befielen obteči, obtečem, umlaufen obupen, oergroeifeft, troftloS obuti, obujem, angießen (bie gufj*
Befleibung) obvarovati, obvarujem, Beroafjren, Behüten, Befdjü^en; obvarovati koga nesreče, jemanben tior Unglüd Beroabtett obzidje, s. bie ^Ringmauer oče, m. ber Sater očistiti, reinigen očit, offenbar, offen očitati, tiocmerfen, Dorljalten očiten, in bie Slugen falfenb, an= fefjnlicf); očitno povedati, offen, aufridjtig fagen od, oon
odbegniti, odbegnem, entfliehen odbijati, megfcf)lagen, abfdjlagen,
gurücffdjlagen odbiti, odbijem, megfdjlagen, a6= ftoßen; odbiti prošnjo, eine Sitte p6fci)lagen oddaleč, bon fern, auS ber gerne oddaljen, entfernt, entlegen odgovor, m. bie Slntroort, bie @r=
wiberung odgovoriti, antworten, ertoibern odhajati, fortgeben; vlak odhaja,
ber $ug fä^rt ab odhod, m. ber SSeggang, ber 216=
marfdj, bie SIbfaEjrt oditi, odidem, meggeljen, fort=
gehen, abreifen odjemalec, m. ber 2I6nehmer, ber
SČunbe odkdaj, feit mann? odkimavati, gum Qeifyen ber Ser=
neinung ben Sopf fcf)ütteln odldej, feit mann? bon melier
3eit an? odkod, woher?
odkösiti, odkösim, mit ber SDiit= tagSmahlgeit fertig werben, ab= fpeifen
odkositi, odkosim, wegmähen odkriti se, odkrijem se, baS^aupt entblößen; odkrit, entblößten Raupte«
odkritosrčen, offenherzig, aufrichtig
odlašati, auffdjieben
odleči, odležem, leichter, beffer
roerben, nadjlaffen . odleteti, odletim, wegfliegen, fort=
fliegen odličen, Ijetborragenb odločiti, befdjeiben, beftimmen odlomiti, abbrechen, wegbrechen
odložiti, weglegen, ablegen odlupiti, wegfdfyälen, a6fd)älen odluščiti, abhülfen, bie ©cijaleober
§ülfe entfernen odnašati, wegtragen, forttragen odnehati, nadjlaffen, ablaffen, naä)-geben
odnesti, odnesem, wegtragen, fort= tragen
odpadati, wegfallen, abfallen odpasti, odpadem, wegfallen, a6= fallen
odpeti, odpnem, aufEnöpfen odpeti, odpojem, aufhören ju fingen; odpeti pesem, ein Sieb a6fingen odpirati, öffnen
odpisati, odpišem, fchriftlid) er=
toibern, antroorten odplavati, roegfthwimmen, babon=
fdjwimmen odpočiti se, odpočijem se, auž=
raften, ausruhen odpotovati, odpotujem, weg=
wanbern, abreifen odpreti, odprem, öffnen; odprt, offen
odpustiti, nacf)iaffen, nadjfehen,
bergeihen, pergeben odpuščati, nadjlaffen, bergeben, ber= geihen,
odrasti, odrasem, entroad)fen;
odrasel, erroachfen odrediti, beftimmen, berfügen Odrešenik, m. ber Girlofer odriniti, odrinem, megfchieben; odriniti čoln od brega, ben Äafjn bom Ufer a6ftoßen odrtija, ž. ber 2Bud)er odsekati, abladen, abhauen odslej, bon nun an, hinfort
odtod, tion B'et, bon ba au§ oduren, berbrie§iidj, unfreunblidj odvečerjati, mit bem Slbenbeffen
fertig werben odvesti, odvedem, megleiten, ab=
leiten; führen odvrniti, odvrnem, megmenben, ablenfen, obroenben; entgegnen odzdaj, bon nun on, ijiefort odzunaj, aujjerBalb, braufcen ogenj, m. ba§ geuer, bie geuer§= brunft
ogibati se, ausweichen, meiben oglasiti se, fid) berneBmen tafjen,
fidj meiben oglašati se, fid) berneBmen iaffen,
fid) meiben ogledovati, ogledujem, befdjauen,
befi tätigen oglje, s. bie Soljie ogniti.se, ognem se, aus bem
SEBege gefjen, ausweichen ognjegasec, m. ber geuetwefjrS=
mann ogovarjati, anreben ogovor, m. bie Sinrebe ograja, ž. bie Umzäunung, ber $aun
ogreti, ogrejem, erwärmen ogrevati, ermärmen; ogrevati se,
fid) wärmen ogrinjati, umfjüllen, einlüden ogromen, ungeheuer oh, ad)l
ohraniti, ermatten oj, o! ad)!
oje, ojesa, bie 35eid)fet okleniti se, oklenem se, fid) an
jemanben ilammern oklepaj, m. baS GEtnfdjiiejjungg-jeidjen, bie Klammer
okno, S. baS genfter
oko, s. baS Sluge
okoli, Berum; okoli mesta, um
bie ©tabt B"um okopavanje, s. baS UmgraBen okoren, fteif, ftarr; piump, un= Be^ilflid)
okornost, ž. bie ©teifBeit; bie ©djwerfälligfeit, bie ^(umpBeit okrajen, 8ejitks=; okrajni glavar,
ber SejirfsBauptmann okrasiti, berjieren, fdjmüden okreniti se, okrenem se, fid)
ummenben, fid) umbreBen okrevati, gefunben, fid) etBoien okrog, Berum okrogel, runb
okus, m. bet ©efdjmadfinn ber
©efdimacE okusen, fdjmadBaft, gefdjmacfDoII olajšati, erteiltem, linbern, miibernl olje, s. baS Öt oltar, m. ber Slltar olupiti, fdjälen
omadeževati, omadežujem, be-
fleden, bemadeln omahniti, omahnem, manien,
baS ®iei(Bgemiif)t oerlieren omamiti, betäuben, betören omara, ž. ber ©djranf, ber Saften omehkužiti, bermeidiiidjen omeniti, ermäBnen, anfüBren; zgoraj omenjen, oben angeführt omlatiti, abbtefdjen ondi, bort, an jener ©teile onemoči, onemorem, fraftlo^ merben, erlaBmen, ermatten; onemogel, entfräftet, aW' fpannt oni-le, jener bort onkraj, jenfeitS
opazovati, opazujem, beobachten,
bemerfen opažati, bemerfen, beobachten opisati, opišem, umfdjreiben, bunt bemalen
opisovati, opisujem, umfchreiben,
bemalen, bezeichnen oploditi, befruchten opojen, beraufchenb; opojne pijače, geiftige ©etranfe opoldne, mittags opominjati, mahnen, erinnern, er= mahnen
opravek, m. bie Sefdjäftigung, bie Serrichtung, ba§ ®efcf)äft; veliko opravkov imeti, oiei ju öerriä)ten haben opravičenje, s. bie Rechtfertigung opraviti, Herrichten, beforgen, boli-ftrecfen
oprijemati se, fid) an etmaS an= halten, fid) an etroaS fiammern, fich um etroaS fd)lmgen oprijeti, oprimem, umgreifen oproda, m. ber Waffenträger, ber
©djilbfnappe oprostiti, befreien, lo§fprecf)en; öer= geihen
oral, m. = oralo, s. baž Sod) orati, orjem, acfern oreh, m. bie 9?u&, ber Nusbaum orehov,	orehova lupina,
bie Rufjfdjale orglice, ž. bie Sttunbharmonifa orodje, s. ba§ 'SBerfgeug; jedilno
orodje, baž ©peifegerät orožje, s. bie SBaffe osa, ž. bie üöefpe osameti, osamim, uereinfamen;
osamel, bereinfamt oseba, ž. bie ^erfon
osebek, m. ber ©a^gegenftanb oseben, perfönlid); osebni zaimek, ba3 perföntidje gürroort osel, m. ber @fel osliček, m. ba§ Gtfeiein ostajati, bleiben, übrig bleiben > ostati, ostanem, bleiben, übrig bleiben
oster, fdiarf, rauh; ostra beseda,
ein ftrengeS SBort ostrgati, ostrgam, ostržem, ab* fdjaben; čevlje ostrgati, ben $ot »on ben @d|uhen entfernen osupniti, osupnem, ecftaunen osušiti, troden machen, abhörten osvoboditelj, m. ber Sefreier osvoboditi, befreien otemnevati, ftr.fter ober bunfet
roerben, fid) trüben otirati, bereiben, abrDijdjen; solze si otirati, fid) bie tränen aus ben Stugen roifdjm ostresti, otresem, abfdjütteln, ab=
beuteln otrobi, m. bie Sieien otrok, m. baS Sinb otroški, ®inber= ovca, ž. ba§ ©djaf oveniti, ovenem, oerroetfen oves, m. ber £afer ozdraveti, ozdravim, gefunb roerben, genefen ozdraveti, ozdravim, gefunb
machen, h^len ozek, fcljmnl
ozeleneti, ozelenim, griin roerben ozimina, ž. bie |>erbftfaat, ba2
SBintergetreibe ozir, m. ber Umblid, bie Rüdfidjt ozirati se, fid) umfehen, ftcf) um= flauen, berücCfichtigen
-oznanjevati, oznanjujem, üerfün= bigen
ozračje, ber ßuftfreis, bie 2ltmo= fpljäre
ozreti se, ozrem se, fidj umfe^ert
P
pa, aber, unb pač, mo^l
pačiti se, (Seberben maßen, ®e=
fißter fßneiben padati, fallen, finien paglav, gmerg^aft paglavček, bie Kaulquappe, ber
iinirpž pahljati, fäßeln
pajdašiti se, mit jemanbem tlm=
gang pflegen palača, ž. ber $alaft palec, m. ber Saunten palica, ž. ber ©tod, ber ©tab pamet, ž. baS ©ebäßtnis; na pamet znati, auStoenbig miffen pameten, berniinftig, gefßeit, ftug,
befonnen panj, m. ber SSaumftod papež, m. ber 5ßapfi papir, m. baS Sßapier par, m. ba§ $aar para, ž. bie $ara parkelj, m. bie Klaue, ber gefpal=
tene §uf pasji, £>unbž=, §unbe=; pasji zob,
ber fmnbS^aljn pasti, padem, fallen, [türmen, finien; s konja pasti, bom Sßferbe ftürgen; padli junaki, bie gefallenen gelben pasti se, pasem se, meiben pastir, m. ber £>irt pastirček, m. ber £irten!nabe
pastirec, m. ber §irtenfnabe paša, ž. bie SBeibe paša, m. ber $afd)a pav, m. ber $fau pavji, $fauen=
paziti, adjtgeben, aufmerffam fein
pazljiv, aufmerffam
pecelj, m. ber Dbftengel, ber
Siattftiel peč, ž. ber Dfen pečenka, ž. ber Sraten peči, pečem, baden, braten ped, ž. bie ©panne pek, m. ber Sader pelin, m. ber SBermut peljati, peljem, fiiijren, fa^ren;
peljati se, faljren pepelast, afdjenfbrmig, afcfjfarbtg peresnik, m. ber geberljalter perica, ž. bie 2Bafcf)erin peri!o, s. bie 3Bafd)e perje, s. gebern; gosje perje, I
©angfebern pero, s. bie geber . perut, ž. ber gltigel pes, m. ber §unb pesek, m. ber ©anb pesem, ž. baS Sieb, ba§ ©ebicfjt pesemca, ž. baS Siebdjen, ba2
©ebic^tc^en pesnik, m. ber SDidjter pestič, m. ber Siuter.ftengel pestunja, ž. bie Kinbžmarterin pešati, miibe toerben, ermatten,
fdjmacfji toerben' peška, ž. ber Dbftfern petek, m. ber greitag; veliki petek, ber 6§arfreitag petelin, m. ber §aljn petelinček, m. ein Eleiner bie Kiatfdjrofe

peter, fünferlei peti, pojem, fingen; tönen petje, s. baS ©ingen, ber ©efang petpedikati, fragen (öon ber SBadjtel)
pevec, m. ber ©änger; (ptiči)
pevci, bie ©ingtiögel pezdir, m. ein fleineS, beim 23re= tijeln abfallenbeS ©tüddjen beS Ijoljigen SeileS bes glad}Sften= gelS
pihljati, fcEjroacE» biafen, fanft meijen
pijača, ž. baS ©etränf; opojne
pijače, beraufcijenbe ©etränfe pijan, beraufci)t, betrunfen pijanec, m. ber ©äufer, ber
. "Srunfenbolb pijanka, ž. bie ©äuferin pik, m. ber ©tid) pika, ž. ber $untt pipa, ž. bie SabafSpfeife pirh, m. baS gefärbte Dfterei pisan, bunt, buntfärbig, beflecft pisanje, s. baS ©cfjreiben pisanka, ž. bas ©djreibijeft pisar, m. ber ©Treiber pisarna, ž. bie langtet; občinska
pisarna, bie Oemeinbefonjiei pisatelj, m. ber ©(fjriftfteiler pisati, pišem, fc^reiben; kako se pišeš? mie ^eifeeft bu mit beinem ©<f)retbitamen ? pisec, m. ber ©^reibet pismen, fdfjriftlid) pismo, s. ber Srief pismonoša, m. ber Sriefträger piš, m. ber ©turmroinb piščal, ž. bie pfeife piti, pijem, trinien pivo, s. ba§ SBiec
plačati, jahten plačilo, s. ber Sofjn plah, fd^eu, f^u^tern, furc^tfom plakati, meinen, roe^Elagen plamen, m. bie giamme plamenček, m. baS giammc|en plameneti, plamenim, mit g-Ianu
men brennen, fiammen planina, ž. baS Sergianb; bie Alpe,
ber @raSpia| im ©ebirge planinka, ž. bie moijiriedjenbe
©cfjtoarjordje planiti, planem, eine f(f)neQe «9e= roegung mad^en; planiti na koga, auf jemanben ioSfturgen, i^n uberfallen plapolati, lobern, fiattern plašč, m. ber Sftantel plavati, fdjrr>immen; po zraku plavati, in ber Suft fd^meben pleče, s. bie ©d&uiter; pleča, bie
©djuitern plemenit, abelig; abel plemič, m. ber ®belmann plen, m. bie S3eute, ber SRaub plesati, plešem, tangen plesen, ž. ber ©c&immei plesti, pletem, flec^ten, ftricfen;
pleten, geflodjten, geftridt plevel, m. baS Unfraut plezati, iiettern plitev, md)t tief, feictjt pljuča, s. bie Sunge plod, m. bie gru<i)t plodnica, ž. ber grucijtboben, bet
grudjtfnoten ploha, ž. ber ©ufcregen, bet regen
ploskniti, plosknem, plamen; z rokami ploskniti, bie £>anbe Sufammenfcijlagen
ploščat, fiatf), glatt plot, m. bet .gaun plug, m. bet $flug pluti, ploverri, fchroimmen, fchiffen po, ju, je, in, auf, nad) pobarvati, färben; pobarvan, ge= färbt
pobegniti, pobegnem, flüchtig
werben, entweichen pobeliti, roeifj machen, augroeifjen,
tündjen pobirati, aufiefen pobledeti, pobledim, bie garbe
Derlieren, oer&Ioffen poboljšati se, fid) beffern pobožati, liebtofenb ftceictjein pobožen, fromm, anbäd)tig pobrati, poberem, Oom Soben aufgeben, aufElauben, aufiefen; roegnebmen počakati, eine .geit *ang roacten, , abmatten počasi, langfam
počitek, m. bie Staft; brez počitka, raftlog, obne augjuruljen počiti, Eradjen, Encllen počitnice, ž. bie gerien počivati, rafien, augiuhen pod, unter podarili, fdjenfen podati se, fid) ergeben, nachgeben;
fid) begeben podčrtati, unterftreid)en podgana, ž. bie SRatte podirati, ftürjen machen, nieber= reißen
poditi, jagen, tieifd)euchen podkev, ž. bag «pufeifen podnevi, bei Sage podoben, ähnlich podolgast, länglich
podreti, poderein, nieberreifjen; podreti se, nieberftiirjen, einftiirjen poganjati, antreiben; treiben, her-oottoad)fen loffen; očesa poganjati, fnofpen pogasiti, Iöfd)er, auSlöfchen poginiti, poginem, gugrunbe gehen,
umEommen pogled, m. ber 93licE pogledati, bie 2lugen auftun, an=
blicfen, anftfjttt pogrjen, b?bingt; pogojni naklon, ber ßonbitional; pogojni stavek, ber Sebingunggfo^ pogojnik, m. bet Sonbitional pogoltnili, pogoltnem, oer=
fdjluden, berfchlingen pogostiti, beroirten pogosto, häufig, oft pogovarjati se, ficb besprechen,
ein ©efpräd) führen pogovor, m. bag ©efptäcf), bie
Unterrebung pograjati, tabeln, rügen pogrešati, oermiffen pogrešek, m. bet geljler, &ag
©ebredjen poguben, oerberblid) pogubonosen, ŠSerberbenbcingenb pogum, in. ber 9Jiut pogumen, mutig pohiteti, pohitim, fid) irgenbajo*
hin eilenb begeben pohlep, m. heftige SBegietb?, bie ©ud>t
pohlepen, gierig, lüftern, pohvalen, lobenb, lobengtoert pohvaliti, beloben poiskati, poiščem, ouffudjen; poiskati v knjigi, nachfragen poizkusiti, oerfudjen

pojasnjevati, pojasnjujem, er=
läutern, aufflären, erfrören pojdem.id) werbe ge^en; pojdimo, geljen mir!
pojedina, ž. ber ©djroauč, boS
@afimaf)[, bag gefimo^I pojesti, pojem, aufeffen, bergeljren pokarati, einen SSermeiž geben, rügen
pokati, betften; fnailen, fradjen pokazati, pokažem, ¿eigen; pot
pokazati, ben 2Beg weifen pokladati, legen; pokladati živini, bem 33iei) ^utter borlegen, füttern
poklekati, mieberpit nieberfnien poklekniti, pokleknem, roeber* fnien
poklicati, pokličem, rufen pokloniti se, ftdj berbeugen; pokloniti se komu, jemanbem feine Slufroartung machen pokoj, m. bie SRulje, bie 9iaft pokonci, aufrecht pokončati, bernid^len, bertilgen pokopališče, s. ber griebfjof pokoren, geprfam pokoriti se, fflufee tun, büfjen pokositi, abmäßen; smrt ga je pokosila, ber Sob f)at if|n ba= hingerafft pokrajina, ž. ber Sanbftridj, bie
Sanbfäjaft; bie ^robing pokriti, pokrijem, bebecfen; pokrit, bebecft pokrivati, bebetien pokusiti, foften pokušati, foften
pokvariti, befdjöbigen, öerberben pol, m. bie Hälfte, §alb
polagati, legen; živini polagati, bem SSielj gutter borlegen, füttern polagoma, gernadj, allmählich polastiti se, ftd) einer ©adje be= mächtigen, fid) etwag aneignen poldan, m. ber SDiittag poleg, baneben, babei, neben poleten, ©ommer=; poletnega dne, einež ©ommertageS; poletna, baž ©ommerlieb poleti, im ©ommer poletje, s. ber ©ommer poležavati, (über bie gehörige ¿jeit)
liegen gu bleiben pflegen polica, ž. ein Ijorijontal irgenbwo (¡. 93. on ber SBanb) ange* bracbtež S3rett, um etroaž barauf gu [teilen polje, s. baž gelb poljedelec, m. ber gelbbauer, ber
Sanbwirt poljski, gelb=; poljski sadeži, bie gelbfrud)te; poljski mak, ber gelbmohn, bie ßiatftfjrofe poljubljati, liebfofen, ftreidjeln,
füffen poln, boli polniti, füllen polnoč, ž. bie 2JWterna<i)t polomiti, nadieinanber gerbrechen polovica, ž. bie §älfte položiti, legen, Einlegen polž, m. bie ©djnecfe polžev, ©d}necfen=; polževa hiša,
ba§ ©djnecfenhanS pomagati, ijelfen pomakniti, pomaknem, rüden pomazati, pomažem, befdjmieren pomečkati, berfnüHen, berfnittern,
gerquetfdjen pomen, m. bie SSebeutung
11
pomeniti, bebeuten pomeriti, baS ©efdjoß rieten, gielen pometati, lehren, fegen pomilovati, pomilujem, bemit-ieiben, mit jemanbem Erbarmen haben
pomisliti, ein wenig benfen, be= benien
pomivati, abmafdjen, auSwafchen pomlad, ž. bet grühltng pomladen, grühlwgS=, pomladne
cvetice, griihlingSblumen pomniti, ficfj metlen, fidj erinnern,
gebenfen; pomni, merfe bic! pomoč, ž. bie £>ilfe pomočnik, m. bet Reifer, bet ©efjilfe
pomreti, pomrem, nadjeinanber
fterben, auSfterben, abfterben ponašati se,.fich geberben, fich be=
tragen, fich aufführen ponižati, h«abfefcen, herabroür=
bigen, bemütigen ponižen, bemütig, befdjeiben ponižnost, ž bie ®emut, bie 93e=
fdjeibenheit ponoči, in bet Siactjt, nad)t§ ponos, m. ber <3tolg ponosen, ftolg
ponositi, abtragen; ponošena obleka, ein abgetragenes ®leib ponuditi, anbieten; ponuditi se,
fidj anerbieten ponvica, ž. eine Meine Pfanne pooblačiti se, fich allmählich be= wöiien
popasti, popadem, heftig erfaffen, pacfen
popeljati, popeljem, ein wenig fahren, führet popeljati se, hinfahren,
popiti, popijem, nach nadj auStrinfen; kdor veliko pije, malo popije, wer nie! trinft, trinft nicht lange; auffaugen popoldne, nachmittags popoln, üoflftänbig, boüfommen popolnoma, üollftänbig, ooH= Eommen
popotnik, m. ber SReifenbe, ber
SBanberer popraviti, üerbeffetn, auSbeffern;
roieb'er gut machen; jurecht richten popravljati, auSbeffern, üerbeffetn popred, borher, früher poprej, üorher, üormals, früher poreden, mutwillig, boshaft porezati, porežem, abfcfineiben,
befdjneiben poročilo, s. bie 9?ad)ricf)t porodnica, ž. bie ©ebärerin; božja porodnica, bie ®otteS= gebärerin porositi, betauen, befeuchten, be= ne^en
porumeneti, porumenim, gelb
werben posamezen, eingebt posebej, abgefonbert, befonberS poseben, befonber; poseben stroj, eine befonbere ÜRafchine; posebno, befonberS, inSbefonbere, bornehmlich posekati, burd) Joelen fällen; gozd posekati, einen SBalb ab= treiben posest, ž. ber 93efi£ pesestvo, s. baS Sefi^tum, baS Out
posijati, posijem, ein wenig
fdheinen ober ftrahlen poskakati, poskačem, fpringen
poskok, m. ber Sluffprung, bet ©prung
poskrbeti, poskrbim, SBorforge
treffen, forgeu poskusiti, einen SßerfucE) madjen,
berfudjen posladiti, anfüßen, berfiifjen poslanec, m. ber Slbgefanbte, ber
2tbgeorbnetc poslati, pošljem, fdjicfen, fenben poslopje, s. bas ©ebäube posloviti se, fid) berabfdjieben,
Slbfdjieb neumen poslušati, anhören, horchen; golge ieiften
poslušen, gehorfam posmehovati se, posmehujem se, fpöttifd^ obet p^nifch laičen, befpöttein, höhnen posnažiti, fäubern, auffäubern,
.pufjen posoda, ž. baS ©efafc posoditi, leiten
pospravljati, aufräumen, einbringen
(Seibfrü^te) posrečite se, glüden, gelingen postajati, werben postarati se, alt metben postati, postanem, toerben postava, ž. baS ©efefc postaviti, ftetlen; postaviti hišo, ein §au3 bauen; postaviti se, fid) auffteüen postelja, ž. baS 23ett; na smrtni postelji, auf bem £obtenbette postlati, posteljem, betten, auf=
betten, bas S3ett machen postopati, miijjig gefjen postreči, postrežem, bebienen, auf= toarten
postrežljiv, bebienfam, bienftfertig,
gefällig postrv, ž. bie goreHe posušiti, trocCnen, börren, feic^en^ räubern; posušiti se, troden toerben
posuti, posujem, mit trodenen SDingen befdiütten; cesto posuti, bie ©trafje befchottern; beftreuen posvečevati, posvečujem, heiligen; posvečevati praznike, bie geier= tage ^eiligen pošiljati, fevden, fenben pošta ž. bie $oft pošten, eljrfam, ehrlidj, reblidj pošten, ißoft=; poštni urad, baS
^oftamt poštenjak, m. ber ffi^renmann poštenje, s. bie @§rii<f)feit, bie
perföntidje @hte pot, ž. ber SBeg; po poti, unter= toegž
pot, m. ber ©chtoeif? potapljati se, berfinfen, unter= gehen
potegniti, potegnem, gießen potem, barauf, gemach, nad)bcm,
fobann, ferner potepuh, m. ber 9?ag<ibunb, ber
Sanbftreic^er poterjati, forbern
potica, ž. eine 2Irt Sudien auS . gufammengerolltem unb gefütt= tem Xeig, ber Siodtudjen potičica, ž. ein ileiner aioüfuchen potlej, ^ernath, bann potnica, ž. baS Schroei&ioch, bie $ore
potočnica, ž. baS SBergijjmeinnicht . ll*
potok, m. ber 93adh; potoki solza, ©tröme bon tränen potoniti, potonem, betftnfen, er* trinfen
potopiti, berfinfen matten, ber* fenfen; ertrinfen matten, er-tränfen; potopiti se, berfinlen potovati, potujem, reifen, manbent potrditi, potrdim, hart madjen, härten
potreben, bebürftig, nötig, not= toenbig
potrebovati, potrebujem, nötig
haben, bebütfen, brou^en potresati, ftreuen potresti se, potresem se, gittern, erbeben
potreti, potarem, brechen, befd)ä* bigen
potrkati, flopfen, podhen, oniiopfen potrpeti, potrpim, fidh gebulben potrpežljiv, gebulbig, bulbfam potrpežljivost, ž. bie ©ebulbigfeit,
bie 2)ulbfamfeit, bie ®ebulb potrpljenje, s. bie ©ebulb; potrpljenje železna vrata prebije, ©ebulb bringt 9lofen potuhniti se, potuhnem se, fidh buden, fidh betleugnen; potuhnjen, tüdtifdj poudariti, hetborljebenb betonen; poudarjen, betont - pouk, m. ber Unterridht povedati, povem, fagen, erzählen povedek, m. bas ^räbifat poveden, 2luSfage=,	po-
veden stavek, (Scjohlfo^ povesiti, hängen machen, fenfen povest, ž. bie (Srjähiung povešati, hängen lafjeti
poviševati, povišujem, höher
madhen, erhöhen poviti, povijem, eintuideln, um= mideln
povoden, 2Saffer=; povodni mož,
ber SBaffermann povprašati, eine grage tun, an=
fragen, fragen povraten, jurüdfehrenb; reflfj'b; povratni glagoli, reflejibe geit* roörter; povratno-svojilni zaimek rüdbejügticlies g-ürroort povrniti se, povrnem se, mieber=
fommen, juriidfehten površje, s. bie Oberfläche povsod = povsodi, überall povzdigniti, povzdignem, erheben,
emporheben povzdigovanje, s. bie SBanblung (als Seil ber aMeffe), bas ®m= porheben povzdigovati, povzdigujem, em=
porheben pozabiti, bergeffen pozdraviti, grüßen, begrüben pozdravljati, grüßen pozen, fpät; pozna jesen, ber
©pätherbfi; pozneje, fpäter pozimi, irn SBinter pozivati, oufforbern, einlaben poznati, fennen
pozobati, pozobljem, aufpiden, aufeffen
požar, ber 33ranb, bie geuerS= brunft
požeruh, m. ber SJČimmerfatt, ber SBielfrajš
požeti, požanjem, mit ber ©idjel abfdhneiben, abficheln, abernten požigati, berbrennen, nieberbrennen, fengen
požrešen, e&gierig, gefräjjig praded, m. ber Urgrofebater prag, m. bie ©ßmeße prah, m. ber ©taub; cvetni prah,
bet Sliitenftoub praskati, froren
prašen, mit ©taub bebedt, ftaubig prašič, m. bag ©ßtoein prašnik, m. bag ©taubgefäfj prati, perem, wafßen prav, reßt, rißtig; prav koristen, fe^r nüfcliß; prav nič, ganj unb gar nißtg; pravi pot, bet rißtige SBeg pravda, ž. bag @efe£, bag SReßt pravica, ž. bag Dießt praviti, fagen, erzählen; kaj praviš? mag meinft bu? pravljica, ž. bie ©age, bag
SDiärßer. pravočasen, reßtjeitig prazen, leer
praznik, m. bet geiertag, bet Wittag
praznovati, praznujem, feiern,
feftliß begeben prebirati, augflauben, aučlefen; prebirati si, [iß bag 23effere augfußen prebiti, prebijem, burßfßlagen; potrpljenje železna vrata prebije, ©ebulb überroinbet alleg; üßerfte^en, augfjalten prebivalec, m. bet Seroo^ner prebivati, fiß aufhalten, mo^nen prebuditi se, maß roerben prebujati se, im ©troaßen be=
griffen fein precej, fogteiß; giemliß; precej
veliko, jiemliß oiel precejšnji, jiemliß grofe
prečitati, burßlefen pred, bor preden, elje, bebor predlog, m. bag 33ormort predmet, m. bet Oegenftanb, bag Dbjeit; učni predmet, ber Se^r= gegenftanb prednik, m. ber Vorgänger, ber
33orfaf)E predpona, ž. bie Sorfilbe predpretekel, längft bergangen, borbergangen; predpretekli čas, bie SSorbergangen^eit predrzen, berroegen, breift predstavljati si, fiß borftellen,
fiß benfen preganjati, berjagen, bertreiben,
berfolgen pregledati, burßfe^en, überbliden pregledovati, pregledujem, burß-
feljen, rebibieren pregnati, preženem, bertreiben pregorek, alljumftrm, Überaug marm
pregovor, m. bag ©prißmott pregrešek, m. bie 33erfunbigung, bag SBergetjen, bet ge^ltritt, ein begangener geiler prehladiti se, fiß berfuhien, fiß erfälten
prehud, gu fßlimm; prehuda
svetloba, ju grelleg Sißt prej, borget, früher preja, ž. bag ©efpinft, bag ®arn prejasen, gu Reiter, Überaug heiter prejšnji, ber frühere prek = preko, über, quer über prekaniti, Überliften, betrügen, täufßen
prekašati, übertreffen, überflügeln prekositi, übertreffen, überflügeln
prekrasen, ju ^ertiici), überaus herrlich, pradjttioll, tounberfdjön prelep, ju fd^on, überaus fdjön,
rounberfdjön preliti, prelijem, übergießen, tier= gießen
prelivati, übergießen, tiergießen preljub, ju lieb, überaus lieb prem, gerabe, bireft; premi govor, bie birefte Rebe premagati, überminben, Befiegen premagovati, premagujem, über= roinben, befiegen, überwältigen premalo, ju wenig premekniti, premaknem, berrüden,
bewegen premeniti, änbern, berwanbeln premeten, burdjtrieben, fd)lau,
pfiffig
premikanje, s. baS Serrüden, bie
Serfdjiebung premočen, ju ftaif, überaus ftarl premog, m. bie ©teinfoljle premožen, bermöglid), moljih
benb, begütert premrl, abgefroren prenočišče, s. bas ŠJiadjtlager, bie
Radjthetberge preobleči, preoblečem, umfteiben preorati, preorjem, übetpflügen,
umadern prepelica, ž. bie SBadjtel prepeliti, fdjlagen (oon ber SBaciitel) prepevati, fingen prepirati se, ftreiten, janfen prepisati, prepišem, abfdjreiben prepisovati, prepisujem, abfdjrei* ben
preprost, einfach, fchlicfjt presežen, presežna stopnja, bie britte Stufe, ber ©upeilatib
preskrbeti, preskrbim, tierforgen, tierfe^en; preskrbeti se, fich tierforgen, fid) tierfeljen presrčen, ju ^crjtici); ^erggeiiebt prestanek, m. baS Slbfe^en; brez
prestanka, oljne Unterlaß presti, predem, fpinnen prestopiti, übertreten prestrašen, ju fdjredlid), überaus
fdjredlid) prestrašiti, erfchreden, prestrašen,
erfdjroden prestrelili, buräjfdjießen prešernost, ž. bie SluSgeloffenheit,
ber SDfutmille prešteti, preštejem, burdjjäijlen,
überjählen pretakati se, fließen, jirfulieren pretresati, erfdjüttern pretrgati se, reißen; oblak se je pretrgal, ein SBolfenbrud) ging nieber
pretvoriti, ummanbeln, berwanbeln preveč, ju biel, ju feijr; kar je preveč, še s kruhom ni dobro, atljutiiei ift ungefunb prevelik, ju groß, überaus groß previden, borfid)tig, flug; previdno ravnati, be^utfam bor= geljen
previdnost, ž. bie Sorftd)t prevoziti, hinburdjführen, hinüber* fahren
prevpiti, prevpijem, übetftfjreiett prevrniti se, prevrnem se, um=
faden, umftürjen, umfippen prevzeten, übermütig, eingebilbet prezirati, mißachten, jurüdfefcen. preža, ž. bie Sauer prežati, prežim, lauern, paffen
preživeti, preživim, burdjleBen,
tierleBen, juBringen prhutati, flattern pri, bei
pribiti, pribijem, Befeftigen, an= fdjtagen; kakor pribit, roie an= genagelt
približati se, nahe fommen, fidE> nähern
približevati se, približujem se,
fidj nähern, nafjen priboljšek, m. bte guBefferung,
bie Siufbefferung pribrenčati, pribrenčim, fummenb
herBeifommen priča, ž. ber Seuge; P" tej priči,
fogteidj, augen&Iidlid) pričakovati, pričakujem, ermatten prid, m. ber 92u£en, ber SSocteit; ni nič prida, er ift nidjtö nu£; kaj prida, biel pridelati, erarbeiten, fechfen pridelek, m. bie gedjfung; jesenski pridelki, bie §>erbft= früdjte
priden, brat), fleifjig, emfig pridevnik, m. ba§ ©igenftfjaftS= mort
pridnost, ž. bie SrabfjeH, bie ©m= figfeit
pridrčati, pridrčim, gleitenb, glil=
fcfjenb heranfommen priganjati, antreiben, anhalten prihajati, fommen, anfommen, ljer= anfommen; — werben; prihaja vedno silovitejši, es roirb im= mer ungeftiimer prihodnji, fünftig; prihodnji čas, bie .ßufunft; prihodnji dan, am folgenben Soge prijatelj, m. ber greur.b
prijateljski, freunbfdjoftlich,
gteunbfchaft^ prijati, günftig fein, gufagen, molji* tun
prijazen, freutiblid^ prijeten, angenehm prijeti, primem, erfaffen, ergreifen; trdo koga prijeti, jemanben hart ^nehmen prikazati se, prikažem se, jum
$orfd)ein fommen, erfd)einen prikimavati, burdj guniden bejahen, junicfen prikipeti, prikipim, aufroailenb ober fiebenb gelangen; do vrha prikipeti, ben hofften ®rab erreichen
prikrasti se, prikradem se, ber= ftohtenec SBeife- hetai,fommen, heimlidj ^eranfd)iet(^en prikrivati, perbeden, betheimlidjen,
berhehlen prilastek, m. bie Seifügung prilepiti, anflehen prilesti, prilezem, herangefrodjen fommen, langfam herbeifommen prileteti, priletim, herangeflogen
fommen priljubljen, beliebt priložiti, bajulegen, beilegen primakniti, primaknem, boju*
ruden primeren, entfpred)enb primerjalen, oergleichenb; primerjalna stopnja, bie 9}er-gleidjungžftufe primerjati, cergleidjen primerjava, ž. bie SSergleidjnug prinašati, Bringen; s sabo prinašati, mitbringen
prinesti, prinesem, Bringen; s
sabo prinesti, mitbringen pripekati, anbatien; solnce pripeka, bie ©onne brennt pripeljati, pripeljem, herbeiführen, hinzuführen; s sabo pripeljati, mitbringen pripeti, pripnem, anheften pripetiti se, ficJj ereignen, guftofjnt,
gefdhefjen pripihati, mehenb h^anČo nmen pripisati, pripišem, bagufchreiben priplavati, hetangefcfiroommen
fommen priplaziti se, ^erangefd^lid^en
fommen pripogibati se, jtdj bücfen pripogniti se, pripognem se, ftcf)
beugen, fidj ¿üden pripona, ž. bie Gčnbfilbe priporočati, empfehlen pripovedka, ž. bie Gsrzäljlung, baS
§iftord)en pripovedovati, pripovedujem, er= gählen
priprava, ž. bie 93orr:c£)tung;
šolska priprava, ba§ ©chuigerät pripravljati, bereiten, borbereiten,
guridjten; pripravljen, bereit prirastek, m. ber Slnroudjž, ba§
Slugment priroda, ž. bie SKatur prisijati, prisijem, ftco^ienb, fd^ei=
nenb h«öorfommen priskočiti, h^žufpringen,
fpringen prisloniti, anlehnen prislov, m. ba§ Slbberb prisloven, Umftanb3= prispodoba, ž. bet iBergle'ch prisrčen, h^jlich, innig, herggeliebt
pristati, pristojim, roof)l anftehen, paffen
pristaviti, hinguftetlen, hinzufügen, beifügen
pristopiti, hinzutreten, beitreten pristriči, pristrižem, mit ber ©djere
ein wenig befcfjneiben, ftu^en prišumeti, prišumim, roufdjenb,
braufenb heranfommtn priteči, pritečem, h^rangeiaufen
fommen, ^eranfliefeen priti, pridem, fommen, anfommen pritiskati, brüden, barauf brücten;
übethanbnehmen pritisniti, pritisnem, anbrücfen pritrditi, befeftigen; pritrjen, be= feftigt
priveslati, angerubert fommen, an-rubetn
privleči, privlečem, herbeifdjieppen, herbeiziehen; privleči se, fictj heranfd)ieppen, mühfam h^an= fotnmen privoščiti, bergönnen prizanašati, fchonen, nadhfefjen prizanesti, prizanesem, nathfehen,
berfchonen prizor, m. ber Sinblicf; bie ©zene proč, roeg
prodajalna, ž. = prodajalnica,
bet Kauflaben prodajati, betfaufen prodati, berfaufen prodirati, oorroärtg bringen, ein* bringen
prodreti, proderem, burdjbringen,
butdjbrechen prositi, bitten
prost, frei; geroöhnlid), einfach, fdjlidjt; na prostem, unter freiem Gimmel
prostor, m. bet 9iaum, ber ^la^ prostran, getaumig, auSgebebnt, ttieit
prostreti, prostrem, auSbreiten prošnja, ž. bie 93ifte, baS 93ilten,
baS ©efudb proti, gegen, in ber iRidjtung prozoren, burc^fidtjtig prožen, fpanntraftig, eiafiifcf) prsa, s. = prsi, ž. bie 93ruft prsen, 23ruft=; prsna stran, bie
93ruftfeite prst, m. ber 5'n9er5 &>e prst, ž. bre (Srbe prt, m. ba§ j£ifcbfucf); mrtvaški
prt, ba§ SEobtentudb prtljaga, ž. baž ©epad prvi, ber erfie
prvič, gum erftenmoi, erftenS psiček, m. ba« £>unbdjen pšenica, ž ber 2Beijen pšeničica, ž. bet iiebe SBeijen ptica, ž. bet Sogel; ptica selilka,
bet gugtiogei ptič, m. bet Sogel ptičar, m. bet 93ogelfanger, bet
SBogeibanbiet ptiček, m. ba§ SBogiein ptičica, ž. ba§ SSogtein ptičji, 93ogeI=; ptičje petje, bet
SBogelgefang punca, ž. baS iDiobd^en, bie ^3uppe pust, rouft, obe, leet pustiti, iaffen
puščava, ž. bie SBiifte, bie Sinobe puška, ž. bie gtinte, baž <Scbiefe= geroebt
R
rabiti, gebraiidjen, benii^en, bienen raca, ž. bie ©nte
račica, ž. baS @ntd)en računar, m. bet Siecijner računati, redjtien računski, 9?ecbnung«=, SRed)en=; računska naloga, bie Diedjenaufc gobe
računstvo, s. baž SRed^nen rad, getn; rajši, lieber; iz rade
volje, au3 fteiem SŠitien radost, ž. bie greube, bie Jrob-
i»d)Eeit, bie SBonne radoveden, neugierig, toi&begierig rahel, toder, gebredjlid) raj, m. ba3 ^Jiabiež rajanje, s. baS SEan^en rajati, tanjen rajni, berftorben, jelig rajski, parabiefifd), ijimmitfc^ ran, fridj, friibjeitig; rana ura, zlata ura, bie SDiotgenftunbe bat ©oib im SDtunbe; rano, friif), frubmorgenž rana, ž. bie SBunbe rasti, rastem, macbfen rastlina, ž. bie ^Pftanje raven, eben; ravno, gerabe; rav-notako, ebenfo; ravnokar, foe= ben
ravnati, ebnen, in Orbnung btingen, banbeln; prav ravnati, redjt banbeln; ravnati se, [idj rid)ten ravnilo, s. baS Sineal ravnina, ž. bie (Sbene raz, Don — b^ab razbiti, razbijem, gerfc^tagen, jet: ftoren; razbiti se, gerfallen; bogastvo se razbije, ber 9ieidb« tum gerfaHt razbojnik, m. ber SRdubet razčlenba, ž. bie ©lieberung
razdeliti, ¿erteilen; razdeljen, ge= teilt
razdreti, razderem, auSeinanber*
reißen, ¿erftören razen, berfc^iebert; razna mesta,
betriebene ©täbte razen, außer
razglednica, ž. bie SlnfidjtSfarte raziti se, razidem se, au2emanber=
ge^en, fidh trennen razkazovati, razkazujem, auSführ=
üä) ¿eigen razkladati, auSeinanberfe£en, er*
flären, auslegen razklati, razkoljem, ¿erfpalten razkoračen, mit auSgefpreijten
güßen različen, betrieben razliti, razlijem, ausgießen, auS=
fchütten razlivati se, ergießen razloček, m. ber Unterfdjieb razločevati, razločujem, unter=
Reiben razločno, beutlid) raznašati, austragen, gcrfireuen razobesiti, aushängen razpasti, razpadem, ¿erfüllen razpeti, razpnem, auSeinanber= fpannen
razpostavi jati, auSeinanberfteüen, an oerfdjiebenen Drten aufftelien razprostirati se, fid) ausbreiten razred, m. bie ßlafie razrezati, razrežem, ¿etfchneiben razriti, razrijem, auSeinanber=
mühten, ¿ermühlen razrušiti, ¿erftören, umreißen razsajati, toben, wüten razsvetliti, erleuchten, beleuchten razstajati se, ¿erfdjmelgen
raztolmačiti, ertlären, ausbeuten razumeti, razumem, oerftehen, be= greifen
razvedrilo, s. bie Erheiterung, bie
Erholung razveseliti, erfreuen, erheitern, lu= füg madjen; razveseliti se, bon greube erfüllt werben razveseljevati, razveseljujem, er=
freuen, erheitern razviti se, razvijem se, fidj ent=
falten, fid) entwideln razzveneti, razzvenim, berfdjatlen razžagati, ¿erfägen rdeč, rot rdečiti, röten recept, m. bas SRegept reč, ž. bie ©adje, baS ®ing reči, rečem, fagen; rekši, in ber
SReinung; rekoč, fagenb red, m. bie Drbnung; ber Drben redek, nidjt bid)t, fpärlicf), bünn;
redko, feiten reden, OrbnungS=; redno, regele
mäßig rediti, nähren rega, ž. ber Saubfrofd) regati, guafen rejen, genährt reka, ž. ber gluß reklo, s. bie $hrQie< ©ptudj rep, m. ber ©djroeif, ber ©chmanj repatica, ž. ber ffomet res, wahr; res je, eS ift wahr,
in ber Sat, roirflich resen, ernft, ernftlid); resno, waf)t5 lid)
resnica, ž. bie SOSa^rtjeit resnicoljuben, wahrheitsliebenb rešeto, s. bie ŠReiter, baS ©ieb
rešitev, ž. bie Sbfung, bie (Srlebi=
gung, bie 23efreiung rešiti, lofen, Io8ma<f)en, erlofen, befreien, retten; rešiti se, jtcf) retten reven, arm, elenb revež, m. ber Strme, bec Gšlenbe rezanje, s. bas ©d^neibett rezati, režem, fdjneiben riba, ž. ber gifcf) ribič, m. ber gifdjer ribji, gifdfc ribnik, m. ber Teidj riniti se, rinem se, fidj brangen,
bringen risanje, s. baž geicfjnen risati, rišem, jeidjnen riti, rijem, muljten rja, ž. ber Sfoft rjav, braun
rob, m. ber 5Ranb, bie Sante robat, fantig, raufj robec, m. ba3 Tudjei roč, m. ber |>enfel; ber ©riff, ber ©tiel
rod, m. bie Sibftammung; bie 23rut rodbinski, gamilien=; rodbinsko
ime, ber gamiliename rodilnik, m. ber ©enitit) roditelji, m. bie (Sitem roditi, grunte tragen; roditi se, geboren roerben; rojen, geboren rodovina, ž. bo2 ©efcfjledjt, bie gamilie
rog, m. ba§ £>orn; rogovi, ba§
©eroeifj rojiti, fc^marmen roka, ž. bie £anb rokav, m. ber Strmel rokodelec, m. ber £>anbroetfer
rokodelski, §anbtoeri3-, £>anb= merfer=
rokodelstvo, s. baS ,£>Qn&roerf roparica, ž. bie Zauberin; ptica
roparica, ber Diauboogel ropati, rauben
ropot, m. ba§ ©epolter, bas @e= töfe
ropotača, ž. bie Stlapperfchtange ropotati, poltern, rumpeln, ftap= pern
rosa, ž. ber £au rosen, £au=; rosna kaplja, ber Tautropfen; taubene^t; rosne oči, feudjte Slugen rositi; es taut, e§ regnet in feinen Tropfen
rov, m. ber ©raben, ber ©toflen roža, ž. bie 83(ume, bie 9iofe ruda, ž. bas @rg rudnina, ž. ba§ SJiineral rumen, gelb
rumeneti, rumenim, gelb werben ruša, ž. ber ŠRafen rutica, ž. baš Tiici)eld)en rž, ž. ber Joggen
S
s = z, mit, tiorn
sablja, ž. ber «Säbel
sad, m. bie grudjt
saden, Dbft=; sadno drevo, ber
Dbftbaum sadež, m. bie grudjtart saditi, pflangen, fefcen sadje, s. ba2 Dbft saj, ja, bocf) saje, ž. ber 9iufj sam, allein, felbft, felber samica, ž. ba§ SBeibdjen
samo, allein, nur, lebiglich, auž=
fdjliefilid) samoglasnik, m. ber ©elbftlaut samokres, m. bie Sßiftole, ber 9ie= bolber
samostalnik, m. baž £>auptroort samostan, m. ba§ SHofter samotež, felbftgiehenb (ohne gug* biet))
sani, ž. ber ©dritten sanjariti, träumerifd)e ©ebanien
haben, träumen sanjati, träumen; sanja se mi,
eg träumt mir sanje, ž. ber Sraum sankač, m. ber ©d^iittenfa^rer sanke, ž. ber ©dritten sapa, ž. ber Sitem; sapo mi je vzelo, eg hot nttr ben Sitem be= nommen sapica, ž. baS Siiftdjen seči, sežem, langen; v žep seči, mit ber £>anb in bie Za\d)e fahren sedaj, je£t
sedanji, jefcig, gegenmärtig; sedanji čas, bie ©egenroart sedeti, sedim, fijjen sedlar, m. ber ©attler sedlo, s. ber ©attel segati, langen, reichen sejati, sejem, fäen sekati, haden, hauen; drva sekati,
.fjolj horten sekira, ž. bie Slft selilka, ž. ba§ SBanbertier; ptice
selilke, gugbögel . selo, s. bie Slnfiebelei, ber 2Bohn=
fifc, bie Dctfdfjoft, ber SBeiler sem, her, ^ie^ec
semanji, SDiarit=; semanji dan,
ber 9JJarfttag seme, s. ber ©ame semenj, m. ber SDiarft semintja = semtertja, hin unb her semkaj, hiehet sen, sna, m. ber @d)laf senca, ž. ber @d)atten senčnat, fchattig
senen, £eu=; senen voz, ein |>eu=
magen seno, s. baS §eu sestavek, m. ber fcbriftlidje Sluf= fa|; berilni sestavek, ba8 Cefe= ftiict
sestaviti, gufammenftellen, auf* fefcen; sestavljen, jufammen= gefefct
sesti, sedem, fid) fejjen sestra, ž. bie ©chroefter sestrica, ž. ba§ ©djroefterchen setev, ž. bie ©aat seveda, freilich, natiirlidh severen, norblid), 9?orb= severovzhoden, norboftlid) sezidati, erbauen sfrfotati, aufflattern shajati se, gufammenfommen, fid)
berfammeln shladiti se = izhladiti se, gang
luht, falt roerben shramba, ž. ber 3lufbemahrungž=
ort, baS ffliagajin shraniti, aufbemahren; shranjen,
aufbemahrt sicer, fonft, anbernfalls; groar sijati, sijem, fdEjeinen, ftrahlen sila, ž. jbie ©emalt, bie SKot; za silo, gur 9?ot, notbutftig; sila je, e3 brangt; ni sile, e3 h<lt feine (Sile; s silo, mit Sraft
silen, heftig, gewaltig, ungeftüm; silno požrešen, ungemein ge= fräfjig
siliti, jtoingen, nötigen silovit, gewaltig, ungeftüm sin, m. ber ©ohn sinček, m. baž ©öhndhen sinica, ž. bie äJieife siničica, ž. baS 9Jiei8ci)en sinko, m. bet ©oljn, baS ©öhnletn sinoči, geftern abenbž siromak, m. ber Slrme siromašen, arm, bürftig sirota, ž. bie SBaife sirotica, ž. bie Söaife; — baS brei»
farbige 93eilßen sirotka, ž. bie Sßertoaigte; — baž
Käfetoaffer, bie Wolfen sit, fatt siten, läftig siv, grau
sivka, ž. eine graue Kuh sivočrn, graufdjmarg sivolas, grauhaarig skakali, skačem, fpringen, h«rum=
fpringen, hüpfen skakljati, hüpfen skala, ž. ber gel«, bet gelSblodt skalnat, felfig, felfenreich-skeleti, skelim, brennenben
©ßmerg berurfaßen skesati se, es bereuen; skesan,
reumütig, jerfnirfßt skipeti, skipim, aufmalten sklanjatev, ž. bie Siegung sklanjati, biegen skleda, ž. bie ©djüffel skleniti, sklenem, jufammenfügen; skleniti, roke, bie §änbe falten; mir skleniti, grieben fdjliefjen
sklepati, sklepam, jufammmen= fiigen; roke sklepati, bie §anbe falten
sklepati, sklepljem, aužberigeln
sklon, m. bet gad
skloniti, sklonem, neigen; skloniti
se, fid) biicten skloniti se, sklonim se, fid) in bie §o!je rid)ten, ftcij aufridjten skobec, m. ber ©perber skočiti, fpringen skop, geigig
skopec, m. eine eifetne galle, fcaS
©¿hlageifen skopuh, m. ber ©eijhalS skoraj, balb; beinahe, faft skorja, ž. bie SRinbe, bie Rrufte;
ledena skorja, bie ©žfrufte skoz = skozi, ijinburc^, burdh skrb, ž. bie ©orge skrben, forgfaltig, beforgt skrbeti, skrbim, forgen, beforgt fein
skrhan, fdjartig
skrinja, ž. bie Sruhe, bie Sabe skriti, skrijem, berfteden, ber= bergen; skriti se, fid) berftedfen, ftdh berbergen skrivaj, !heimlich
skrivati se, ftdh berfteden, ftdh
berbergen skriven, ge^eitn
skrivši, ijeimlidh, geheimer SBeife skromen, befdheiben, anfprudhslož skuhati, gar fodhen, abfodhen,
fodjen skupaj, gufammen skupen, gemeinfam, gemeinfdhaft= lich; skupno ime, bet ©ammel= name
skupina, ž. bie ©ruppe
slab, uniraftig, fdjroad); nid)t gut, fd£)tec^t; slabo mi je, ež ift mic iiBel
slabost, ž. bie ©chroachheit, bie
©cfjmadje slaboten, fd)raad)iid) sladek, fiifj
sladkor, m. bet $uder sladkosneden, nafchhaft, fd)ieder= 6aft
slak, m. bie Slderminbe slama, ž. bog ©troh slamica, ž. bag ©trohhaimchen slamnat, aug ©troh, ©troh= slamnik, m. bet ©trohhut slan, foijjg, gefaigen s'ana, ž. ber Reif slast, ž. ber SSohlgefdjmad; v slast
mi gre, eg fdimedt mir slava, ž. ber Rufjm; slava Bogu,
@ott fei gepriefen! slavec, m. bie 9iad)tigall slaven, Beriihmt, ruhmboll, glor* reidj
slaviti, preifen, tjer^ertlid^en
sled, m. bie ©pur
slediti, ber ©pur nadjgehen, aug=
fpiirin slednjič, gule^t, enblidj sleherni, jeglidjer, jeber eingelne slep, Blinb sličen, afjnlidh slika, ž. bag SBiib slikati, aBBilben, malen slišati, slišim, Ijorai; sliši se,
man hott sliva, ž. bie ^flaume sloga, ž. bie (£intrad)t slon, m. ber Slefant sloveč, Beriihmt slovenski, fiotoenifd)
slovesnost, ž. bie geierlidhfeit
slovo, s. bet Sibfd^ieb
slučaj, m. ein gufäHtgeS (Sreignig,
ber gad, ber SufaH sluga, m. ber Diener slušati, hören, folgen, Befolgen slutiti, a|nen služabnik, m. ber ®iener služba, ž. ber ®ienft; služba božja,
ber ©ottegbienft služiti, bienen; služiti pri kom, Bei jemanbcm in 5Dienften fteljen smehljati se, lächeln smejati se, smejem se, lad)en smešen, Iad)erlidj smetana, ž. ber ŠDiiichrahm, bie ©ahne
smeti, smem, bürfen, magen, fid) getrauen
smiliti se, Sfiitieib einflößen, bauern,
erbarmen smokva, ž. bie fjetge smreka, ž. bie gidjte smrekov, g-idjten* smrt, ž. ber SEob; nagla smrt,
ein plöfclicher Sob smrten, £obeg=; na smrtni postelji, auf bem XobtenBette; smrtna kosa, bie ©enfe be§ £obeg
snaga, ž. bie ©auberfeit, bie Rein=
tichfeit snažen, fauBer, rein sneg, m. ber ©djnee snet, m. ber SSranb am ©etreibe sneti, snamem, heraBnefjmen snetiv, Branbig snežen, ©d)nee= snežiti, fdjneien Snežnik, m. ber ©d)neeßerg
snidenje, s. baS gufammentreffen,
bie 3"iQmmenfunft sniti se, snidem se, gufammen= fommen, ftcfj treffen, jufammen* treffen snivati, tröumen snop, m. bie ©arbe soba, ž. bog gimrner sobota, ž. bet ©amftag; velika
sobota, ber ©h^cfamftag sočuvstvovati, sočuvstvujem, mit=
fühlen sod, m. ber gafj soden, ©erichtS* geridjtiiii); sod-
nji dan, ba§ jihtgfte ©eridht sodišče, s. ber ©eric^tSpla^, baS
@erid)t soditi, urteilen, rieten sodnik, m. ber dichter soglasnik, m. bet Mitlaut sol, ž. bas ©alg solnce, s. bie ©onne solnček. m. liebe Sonne solnčen, ©onnen=, fonnig; solnčni
žarki, bie ©onnenftrahlen solnčnica, ž. bie (Sonnenblume solza, ž. bie "Jröne solzen, tränenbeneijt; solzne oči imeti, SEränen in ben Augen haben
solziti se, tränen, iränen bergiefjen soparen, bunftig, fdjroül sopsti, sopem, öernehmlid) atmen; težko sopsti, ferneren Atem haben, feueren sorodnik, m. ber SSermanbie sosed, m. ber Machbar sosednji, 9iad)barS=, nadjbarfidh,
benachbart soteska, ž. bie £a(enge, bet @ng=
součenec, m. ber aftitfdjüler součenka, ž. bie ättitfdhülerin sovraštvo, s. bie geinbfd^aft, ber
sovražen, geinbeS=, feinbtid),
feinbfelig, feinb sovražiti, feinb fein, §aß h«9«n, hoffen
sovražnik, m. ber geinb spanje, s. bas Schafen, ber ©djlaf spati, spim, fehlafen; legati spat,
fd^tofen gehen speči, spečem, baefen, braten spet = zopet, mieber, abermals spis, m. bie ©¿hrift, ber Auffafc;
berilni spis, baS Sefefiüd spisati, spišem, jufammenfdhreiben,
fdjriftlich ausarbeiten spisovnica, ž. baS Auffo|heft splav, m. baS glojš splaziti se, fletternb, fdjlüpfenb
gelangen splezati, hinaufflettern sploh, allgemein spodaj, unterhalb spodnji, unterhalb befinblich, ber untere; spodnji del, ber untere Seil
spodobiti se, fid) fdjiden, fid) ge=
giemen spol, m. baS ®efd)iecf)t spolzeti, spolzim, rutfehen, gleiten spomin, m. boS @ebäd)tniS, bie
©rinnerung, baS Anbenfen spominjati, erinnern; spominjati se, fid) erinnern, gebenien, fidj befinnen spomniti s£, fidj erinnern spomladi, im tiridjlinge sporočati, Nachricht geben, be= richten, mitteilen
spoštljiv, ehrerbietig
spoštovan, geehrt
spoštovati, spoštujem, in (Sfjren
halten, achten spovedovati, spovedujem, bie
33eid)te hören spoznati, etfennen, gur SrfenntniS gelangen
spoznavati, erlernten, fennen lernen sprava, ž. ber Vergleich, ein güt= lidjeS SIbfommen, bie Sßerföhnung spraviti, (an einen Drt) fd^offen, Bringen; proč spraviti, weg= fcfjoffen; spraviti se, fid) fott= machen; na nič spraviti, auf ben SßettelftaB Bringen spravljati, aufbewahren; einheim*
fen, einBringen; aufräumen spredaj, borne
sprednji, ber ©orbere, Sorber* spregatev, ž. bie Slbwanblung spregati, abroanbeln sprejemati, aufnehmen sprejeti, sprejmem, aufnehmen,
übernehmen spreletavati se, hinunbljerfliegen spremljati, Begleiten spretnost, ž. bie ©efchicflidjfeit,
bie gertigleit sprevodnik, tn. ber fionbufteur sproti, für jeben einzelnen goli,
jebeSmal, fogleid) sprožiti, losgehen machen; puško sprožiti, oaS ©etoehr ložbrucfen spustiti, ^eraBia^en, hinabiaffen; spustiti se, fid) in 93eroegung fefcen; spustiti se v tek, ju laufen anfangen; v beg se spustiti, bie gludjt ergreifen spuščati,. lošlaffen, freien Sauf taffen
srajca, ž. ba§ £>emb
sram, m. bie 8djam; sram me
je, i d) fchäme mich sramota, ž. bie Schanbe, bie ©darnach
sramovati se, sramujem se, [icfy
fdjämen srce, s. ba» §erg srčkan,	irtnig
srdit, ¿ornig srebrn, filbern, @ilber= srebrnočist, filberhetl srebro, s. bas ©Über sreča, ž. baS ©lüd srečati se, begegnen srečen, gtüdlidh; srečno pot! glücf= lidje SReife! srečno! lebe roohl! sreda, ž. bie Sliitte; ber 9Wiitroodj sredi, mitten in
srednji, ber mittlere; srednja šola,
bie 9Jčittelfd)ule srna, ž. baS 9*elj stan, m. ber ©tanb stanje, s. ber guftanb stanovališče, s. bie SGBohnung, ber
SSohnort stanovanje, s. bie SBoljnung stanovati, stanujem, mohnen star, alt; starejši älter starček, m. ber ©reis starešina, m. ber Slltefte, ber SSor«
fteher starost, ž. baS Sllter starši, m. bie Sitem stati, stojim, ftehen stava, ž. bie SBette stavek, m. ber <Sa§ staviti, [teden, fe^en, aufftellen steči, stečem, ju laufen anfangen steklo, s. bas ©laž stena, ž. bie SSanb
steza, ž. ber $-uf;rDcg stiskalnica, ž. bie "¡{keffe stiskati, gufommenbriitfcr, preffen sto, hunbeit stoječ, fteljenb
stok, m. bag 21djgen, berSammer stokati, tidjjen, ftobnen, jammern stol, m. ber ©tubi stoleten, fjunbertjaEjrtg stoletje, s. bag Sačjrljunbett stolp, m. ber 5£utm stopati, treten, fdjreiten stopinja, ž. ber ®rab stopiti, treten stopnja, ž. bie ©tufe stopnjevati, stopnujem, fteigern storiti, tun, »erridjten, mac^en stoter, ljunbetferiei stradati, barben, bnngern strah, m. ber ©djreden, bie 2Ingft, bie gurci)t; bag ©cbredgefpenft stran, ž. bie ©eite stran, roeg; stran vreči, toegroetfen strašiti, fd)reden strd, ž,- ber £>onig streči, strežem, bebienen; pri
maši streči, miniftrieren streha, ž. bag ®ad) strel, m. ber ©djufj streljati, fd)iefjen strelovod, m. ber SBltfcabieifer stresati, beraugftfjutteln, fdjiitteln strežnik, m. ber Sebienle, bet
SJiiniftrant strgati, stržem, fcfjaben; korenček strgati, burd) Sieiben ber ,8eige= finget ©djabenfreubc befunben stric, m. bet Dfjeim, ber Onfel striči, strižem, fdjeren strm, fteil, jah, aBfcfjufftg strmeti, sttmim, ftaunen
stroj, m. bie 9Jiafd)iiie strojar, m. bet ©etber strop, m. bie giminerbede struna, ž. bie ©aite strup, m. bag @ift strupen, giftig stružec, m. bet £>obel studenčnica, ž. bog Dueilenroaffet studenec, m. b;e Quelle stvar, ž. bag 5)ing, bie ©ad,e stvarca, ž. bog SDingdien stvarnik, m. ber ©cppfer suh, troden, biirr, mager sukati se, sučem se, fidj bre§en,
fid) herumtummein # suknja, ž. ber 3iotf suknjiča, ž. bag 3iödd)en sukno, s. bag £ud) suniti, sunem, einen ©tofj üer-
fe^en, ftojien sušiti, trodnen svariti, mahnen, marnen svat, m. ber §ocb3eit3teilnehmer;
v svate iti, jut §od)jeit geben sveča, ž. bie Serge svečica, ž. bag Serjdjen svet, m. bie SBeit; ber ©oben;
@runb unb Soben svet, m. ber Üiat; dober svet
dati, einen guten 5Rat erteilen svet, beilig; sveti večer, ber &brift= cbenb; vsi sveti, bag 2Wer= beiliger.feft svetal = svetel, glanjenb, ^ett, licht
svetišče, s. bie beilige ©tötte, ba§
Heiligtum svetiti, teuften; svetiti se,glänjen svetlikati se, fdjimmern svetnik, m. ber ^eilige; vseh svetnikov dan, bag Merbeiligenfeft 12
svetovati, svetujem, raten svež, ftifth
svidenje, s. bog SBieberfe^en; na
svidenje! auf SBieberfe^en! svila, ž. bie ©etbe svilnat, feiben, ©eibe= svinčnik, m. ber ©(eiftift svinec, m. bog Siei svinja, ž. bog ©cfiroein svoboda, ž. bie f^rei^eit svojec, m. ber ©eintge, ber 2tn= gefjorige
svojilen zaimek, Befi^angeigenbeS ^iirroort
Š
šala, ž. ber ©djerj, ber ©pafj,
bie $bfie šapica, ž. bag ^fbtdjen ščet, ž. bie Siirfte ščink, m. ber ginfenfchiag ščink?ti, roie ein fjinf pfeifen,
fdjfagen ščinkavec, m. ber ginf še, nod) šele, erft
šepetati, ffiiftern, raufcfyen šetati se, fpagieren, fuftroanbeln šiba, ž. bie (Serte, bie 9iute šibek, Biegfam, f<i)tiriE, biinn,
šilast, ahlenformig, fpifctg šilo, s. bie Sifjfe šipa, ž. bie genfter[cf)eibe širen, roeit
širiti se, jtdj augbreiten, ficf) ber=
Breiten, širok, Breit, roeit šivati, nafjen škarje, ž. bie ©d^ere
škoda, ž. ber ©droben; škoda, da nimam, fdtjabe, bojš id) e8 nidjt IjoBe škodljiv, fcfjabficf) škodljivec, m. ein fif)abiicf)er SDienfci), ein fcbablidjeg Tier škodovati, škodujem, fcfjaben škof, m. ber £Sif(f)of škorec, m. ber ©tar škrga, ž. bie ftiemen škrjanček, m. bie Serdje škrjanec, m. bie £ercf)e šmarnica, ž. bag SJJfaiglocfcfjen . šola, ž. bie ©cf)ule šolski, ©d^uls šolska tabla, bie
©cfjultafel šopek, m. bag ©traujjlein, bos 23ufcf)et
šopiriti se, fitf) Breit macfjen, grof?
tun, prafjien šteti, štejem, go^en številka, ž. bie giffer število, s. bie gafjl števnik, m. bog .galjiroort; glavni števnik, bag hauptgaljiroort; nedoločni števnik, bag un6e= ftimmte ga^iroort šum, m. bag ©erčiufcf) šumeti, šumim, rauftfjen šumljati, fanft raufdjen, faufefn švigati, ficf) fdjnell f)in unb beroegen, h'" f)er faf)ren' Ijin unb f)er fcEjie^en
T
ta, ta, to, biefer, biefe, biefeg tabernakelj, m. bag TaBernafef tačas, bamafg, bann tak, fo Befcfjaffen, folcfjer tako, fo takoj, fogleid)
takrat, bomolž
takšen, fo &eftf)affen, folcher
tal, aufgetaut
tam, bort
tamkaj, bort
taščica, ž. baS 3iotfef)ichen tat, m. ber S)ieb tatiček, m. ein ileiner ®ieb teči, tečem, laufen, fliejjen tedaj, barnalž; baher, folglid», alfo teden, m. bie 2Bod)e; cvetni teden, oie $almrooi)e; veliki teden, bie ©harmodje tek, m. ber Sauf; v tek se spustiti, ¿u laufen anfangen tekoč, fliefjenb tekočina, ž. bie giiiffigfeit tele, s. baž ®alb telo, s. ber Siorper, ber Seib teloh, m. bie fdjtoarge SRieimurg telovaditi, turnen telovnik, m. bie SBefte; telovnikov
žep, bie SBeftentafdje temen, bunlel, finfter temveč, bielmeljr, fonbern tenak, = tenek, biinn, fein tenčica, ž. feine Seinmanb, ber
©d)leierflor tepsti, tepem, fdjlagen, priigeln tesar, m. ber gimmermann tesen, eng, fnapp; tesno mi je,
eS ift mir bange teta, ž. bie Sante, bie SDiuhtne tetka, ž. bie STante teža, ž. bie ©djmere, ba§ ®ewid)t težava, ž. bie ©chroierigfeit težek, fdjroer; težko, fdjroerlich tih, ftitt
tihota, ž. bie ©tiHe tik, inapp
tilnik, m. ber 9iacfen
tisti, berfelbe, berjenige
tja, bort^in
tjakaj, bortljin
tkati, tkem, weben
tla, s. ber 93oben
tlaka, ž. ber grofjnbienft, bie9iobot
tleti, tlim, glimmen
tobak, m. ber Sabaf
toča, ž. ber §agel
tod, auf biefem SBege, ba herum,
in biefer ©egenb toda, inbeffen, jebodj, allein tolažba, ž. bie SEröftung, ber Sroft tolažnik, m. ber Sröfter toliko, fo biel
tolpa, ž. bie ©djar, bie ŠKotte tolst, feift, fett tolšča, ž. ba§ gfett top, m. bie Kanone top, ftumpf
topel, warm; toplejši, wärmer topiti, fcijmetjen, jertaffen toplomer, m. baž Thermometer toplota, ž. bie SBärme torej, bežljolb, barum, baijer, alfo torek, m. ber ®ienžtag tovariš, m. ber ©efelle, ber @e=
fährte, ber ©enoffe tovarišija, ž. bie ©efellfciiaft tožilnik, m. 'ber Slccufatib tožiti, flogen, jammern; toži se
mi, ith empfinbe Sangemeile trajati, bauern, anhalten trata, ž. ber 3?afenpla^, ber Diafen trava, ž. ^baž ©raS traven, ®rag=; travna bilka, ber
©ražhalm travica, ž. baž ©rä^lein travnik, m. bie SBiefe trd, hart; trdo koga prijeti, je= manben hart hernehmen 12*
trden, feft; trdneje, feftec
trdilen, BejaBenb
trditi, BeBaupten, tierftdjern
trdosrčen, Ejart^erjig
treba, notroenbig; ni treba, e§ ift
nidjt nottg trebuh, m. ber 25aud) trenutek, m. bec Slugenblkf trepetati, BeBen, gittern tresti, tresem, fdjiittetn treščiti, einfd)Iagen treti, tarem, Bred)en, Bredjein; Be=
briiden, Bebrangen. tretji, bec britte; tretjič, gum
brittenmai, britteng trg, m. bec 2flarft; ber 3Jiarit= fleden
trgač, m. bec ^fliider, bec 2Bein= iefec
trgatev, ž. bie SBeinlefe trgati, reifcen, gerreifcen; pfiuden;
grozdje trgati, SBeiniefe ^alten trgovec, m. bec ^anbelgmamt trgovka, ž. bie ^anbeižfcau trhel, morfd) trkati, fiopfen, pociien trobentica, ž. bie grufjlmgžfdjtuf*
felBlume trobojnica, ž. bie SEcifolore trohneti, trohnim, mobern, morfd)
merben, tiermefen trojica, ž. brci ^erfotien; sv. Trojica, bie Beiltge ©reifoltigfeit tropa, ž. bie ©djar, ber trositi, ftreuen, angftreuen trot, m. bie 3)roB"e trpen, ieibenb; trpna oblika, bie
ieibenbe gorm trpeti, trpim, leiben trpljenje, s. bag Seiben
trska, ž. ber	&er ©tod*
m
trst, m. bog ©d)iifrohr
trta, ž. bie SBeinrebe
trtje, s. bie 9ieBen; ber äßeingarten
trud, m. bie fflüfy, bie Semit*
Bung truden, miibe
truditi se, ftd) aBmühen, ficf) Be=
mühen truma, ž. bie @d)ar trumoma, fd)arenmcife trup, m. ber Siumpf tržan, m. ber ÜDiaritfiedenberoohner tu, Bier, ba; tuintam, Bie unb ba tudi, auch tuj, fcemb
tujec, m. bec ^cembe, bec gcemb= ling
tujina, ž. bie greinbe, frembeg
Sanb tukaj, hier, ba tulipan, m. bie Sulpe tušem, hieijec tvoj, bein
tvoren, tätig; tvorna oblika, tä=
tige gorm tvoriti, Bilben
U
ubad, m. ber ©tid) ubegniti, ubegnem, entfliehen; ubegla ptica, ber entflohene ©ogel
ubežati, ubežim, entfliehen, ficf) flüchten
ubiti, ubijem, gerfd)iagen, Brechen,
getBredhen ubog, arm
ubogljiv, folgfam, gehorfam uboštvo, s. bie Strmut
ubožec, m. bet Strme ubožnica, ž. baž SlrmenijauS učakati, erraacten, erleben, erreißen učen, 2ef)r=, Unterrißt§=; učni predmet, bet Sehrgegenftanb; učen, gelehrt učenec, m. ber ©ßüler včenjak, m. ber ©eiehrte učenje, s. ba§ Seijren; ba§ Semen učenka, ž. bie ©ßüterin učilna, ž. ba§ Sehrgimmer; bie
©ßuie učitelj, m. ber Sehrer učiteljica, ž. bie Sefjrerin učiti, lehren, unterrißten; učiti
se, lernen ud, m. bo§ Oiieb udariti, fßiagen; udariti jo kam, ben SBeg irgenbwohineinfßfagen ugajati, genehm fein, gefallen uganka, ž. baS Siätfel ugasiti, auSlöfßen, löfßen; uga-
siti žejo, ben Surft löfßen ugašati, auSlöfßen, löfßen ugleden, anfefjniiß, angefe^en ugonobiti, se, fiß jugrunbe rißten ugrabiti, entraffen, entwenben, weg=
nehmen, rauben uhajati, burßgehen, entfßiüpfen uho, s. ba§ £% uiti, uidem, burßgehen, entgegen ujec, m. ber Dfjeim ujedinjenje, s. bie Sßereinigung ujeti, ujamem, fangen, auffangen;
ujeti se, fiß fangen ujetnik, m. ber (befangene ujna, ž. bie äftutjme uk, m. baS Sehren, ber Unier=
rißt, bie Seljre ukati, jaußjen
ukrasti, ukradem, ftefjlen, ent=
menben ulica, ž. bie ©äffe uliti se, ulijem se, fiß ergießen; ploha se je ulila, ež fam ein
ülegengttB uljnjak, m. baS Sienenfjau?, ber
83ienenftanb umakniti se, umaknem se,
maßen, meißen, ausweißen umazan, fßmu^ig umikati se. auämeißen,
maßen, meißen umirati, fterben, im Sterben liegen,
in ben legten Sügen liegen umiti, umijem, mafßen, ab= mafßen; umiti se, fiß mafßen umivanje, s. bag 2Safßen umivati se, fiß mafßen umoriti, ertnorben, tobten umreti, umrjem, fterben; umrli,
ber Sßerftorbene uničiti, nernißten, jugrunbe rißten upati, hoffen, erwarten; upati si,
fiß trauen, fiß getrauen • upirati se, fiß miberfe^en, fiß
weigern, fiß fträuben upogibati, biegen, beugen uporabiti, anwenben, berwenben uporabljati, anwenben, berwenben ura, ž. bie Uhr, bie @tunbe; zadnja ura, bie ©terbeftunbe urad, m. baž 9lmt uradnik, m. ber S3eamte urejati, orbnen, jureßtlegen uren, h^tig, rafß, flinf, fßnell urezati, urežem, abfßneiben; ure-
zati se, fiß fßneiben urica, ž. eine fieine Uhr; ba§
©iünbßen uropati, rauben
uslišati, uslišim, erhören usmiliti se, fid) erbarmen usmiljenje, s. bie Srbarmung, baS SKitleib
Uspeh, m. bet ©rfolg, baS (Selingen usta, s. ber SDiunb ustaviti se, fielen bleiben ustreči, ustrežem, nad) SSunfcf) tun, einen ©efaflen erroeifen, miHfahren ustreliti, fdjießen, einen ©djuß ab= geben; erfd)ießen, tobt fließen usuti se, usujem se, in üftenge
herabzufallen anfangen utegniti, utegnem, geit, Sftuße haben; ne utegnem, id) h°be feine $eit utoniti, utonem, unteifinfen, er=
trinfen utopiti, ertränfen utrditi, feft machen, befeftigen utrgati, abreißen, pflüden; oblak se je utrgal, ein SBolfenbrud) ftürjte nieber utripati, utripljem, Juden, pochen, fdjlagen
utrniti, utrnem, pufcen, fchneujen; solza se mu je utrnila iz očesa, eine Sräne entfiel feinem ?luge
utrujen, miibe, ermübet uživati, genießen
V
v, in, nad), gegen vabiti, lodin, einlaben vaditi se, fid) üben vadnica, ž. baS Ü&ungSbuch vajenec, m. ber Sehrlinq val, in. bie Sßctle, bie SBoge; valovi, bie SBetlen
valiti se, fid) möljen varen, fidier, gefahrlos varovati, varujem, achtgeben, fdjüfcen, hüten; varovati se, fi<fy hüten, fich fd)üj>en varstvo, s. ber ©djutJ, bie ,^ut,
bie Dbhut vas, ž. baS ®otf vaščan, m. ber iDotfberoohner vaški, 3)orf=
vbogajme, in _®otteS Ramen; prositi vbogajme, um Silmofen bitten, betteln včasi = včasih, jumeilen včeraj, geftern vdan, ergeben vdova, ž. bie SBitroe več, mehr
večen, etuig; večno spanje, ber
$obeSfd)laf večer, m. ber Slbenb večerja, ž. baS Slbenbeffen, baS
Rachtmahl večernica, ž. ber Slbenbftern večinoma, größtenteils večji, größer večkrat, mehrmals, öfter vedenje, s. bas benehmen, bie
Aufführung veder, regenfrei, Reiter vedeti, vem, roiffen vedno, immer, immerfort, fort*
roäijrenb vedoma, miffenttid) vedro, s. ber ®imer veja, ž. ber 9lft
vejevje, s. baS Slftmerf, baS ©e-jmeige
vejica, ž. bo® Šiftc^en, ba§
lein; ber 33eiftrid) vel, roelf
velelen, 93efelji=; velelni stavek, ber
velelnik, m. bie 23efef)l§art veličasten, ecijaben, ^errtici) velik, grof?; veliki teden, bie &f)ar=
tooctje; velika noč, Dftein velikanski, riefengroft veliko, biei
velikonočen, Dfter=, bfterlid) veljati, gelten, foften, einen SBert fyaben
veljava, ž. bie ©eltung, ba§ 3in=
fe^en; bie SBa^tuiig venčen, ®rang=, Sronen* vendar, vendarle, bennod), bod) venec, m. ber Srang veniti, venem, roeifen venomer, in einem fort vera, ž. bet ©laube veren, giaubig verjeti, verjamem, glauben vernik, m. ber ©iaubtge verovati, verujem, glauben ves, vsa, vse, aH, gefamt, gang vesel, froi), froEjlic^, iuftig veseliti, freuen, greube mcd)en;
veseliti se, fid) freuen veselje, s. bie gteube, baS 9Ser=
gniigen veslati, rubetn veslo, s. baž 9?uber vesoljni, gefamt, aligemein; vesoljni svet, bie gonge SSelt vest, ž. ba§ ©eroiffen; bie Kunbe,
bie 9fad)rid)t vešč, eifafjren, funbig, gefd)idt veter, m. ber SBinb vetrček, m. ba§ SBinbdjen vetrič, m. baž 2Binbd)en veverica, ž. baž (šid^orndjen veznik, m. baž Sinberoort
videti, vidim, fe^en; meni se vidi,
e§ biinft mir, e§ fdjeint mir vihar, m. ber ©futmminb, ber
©turm vihteti, vihtim, ft^mingen vijolica, ž. baž SSeiic^en vijoličast, tieildjenblau, bioiett vile, ž. bie ©abel, bie ^eugabei vilice, ž. bie ©abel, bie (Sfjgabel vino, s. ber SBein vinograd, m. ber SBeingarten viseti, visim, Ijangen visok, višji, ^of)tr višava, ž. bie ^b^e, bie Sln^e vitek, biegfam, fdjlanf vitez, m. ber 9iitter viti se, vijem se, fid) toinben,
fid) fd)Iangeln vjeti se, vjamem se, fid) fangen vkljub, gum £ro|e, $£ro£ vkup, gufammen
vlačiti se, Ijerumftreifen, fid) Ijer«
umtreiben vladar, m. ber £jerrfdier vladarski, £>errfd)er= vladarstvo, s. bie SRegierung, bie
§errfci)aft vladati, Ijerrfdjen, regieren vladika, m. ber 23ifd)of vlaga, i: bie geiidjtigfeit, bie 9?affe
vlak, m. ber gug, ber @ifenbaljn«
m
vlažen, feud)t vleči, vlečem, gieljen vljuden, ijoflid), attig, freunblidg vloga, ž. bie Gšinlage vloviti, fangen, abfangen vmes, bagtoifdjen, barunter vnapred = vnaprej, itn OorauS
vneti se, vnamem se, ftcE> ent=
günben, ausbrechen vnuk, m. ber Snfel voda, ž. baS SBaffer voden, wäfferig, 2Baffer= voditelj, m. ber führet, 0er Seiter voditeljica, ž. bie gührerin,
Seitenn voditi, führen, leiten vodja, m. ber Führer, ber Seiter;
šolski vodja, ber Schulleiter vodnjak, m. ber Sßafferbrunnen,
bie ßifterne vodovje, s. baS ©etoäffer, bie &e-
wäffer vogel, m. bie ©de voglat, edig vojak, m. ber Solbat vojna, ž. ber Krieg vojska, ž. baS £>eer vojščak, m. ber Krieger vol, m. ber Dcf)§ volčji, 2Bolf§=, trolfifd) volek, m. baž C)dE)8iein volič, m. baž ¡ÖdjSiein volja, ž. ber SBiHe; dobre volje biti, guter Saune fein, luftig fein; rade volje, gutwillig, gern; po volji, nach SBunfd) voljen, rotHig, bereit volk, m. ber SBolf volna, ž. bie SBoHe vosek, m. ber SSadjS voščenica, ž. bie 2öad)Sfer^e voščilce, m. ein furzet @lüd* wunfd)
voščilo, s. ber SBunfd), ber @lüd=
wunfd) votel, hohl
votlina, ž. bie §öi)le, bie Höhlung voz, m. ber SSagen
vozen, 2Bagen=; gafjr-, 5uhr=;
vozni listek, bie gaf)rfarte vozič, m. baS SBageldjen voziti, fahren; voziti se, fahren vožnja, baS fahren vpisati, vpišem, etnfdhreiben, ein= tragen
vprašalen, grage=; vprašalni stavek, ber gtagefa^ vprašalnica, ž. baS Fragewort vprašanje, s. bie $rage vprašati, fragen vrabček, m. ein Eleiner ©pafe vrabec, trt. ber ©perling, ber <3pa|
vrabiček, m. ein fieiner @pa|
vračati se, umfehren, jurüdfehren
vrag, m. ber Seufel
vran, m. bet SRabe
vrana, ž. bie Krähe
vrat, m. ber
vrata, s. bie ¿üt, ba§ ior
vrba, ž. bie SBeibe
vrč, m. bet Kcug
vreča, ž. ber @ad
vreči, vržem, werfen
vrečka, ž. baS <Sädd)en
vreden, würbig, wert; vreden
biti, perbienen vrel, ftebenb ^ei^, brühheif} vrelec, m. eine herborfprubeinbe Quelle
vreme, s. baž SBetter, bie 233it-terung
vreščati, vreščim, fdjreien, freifdjen vreti, vrem, fteben, gölten; fpru=
beln, quellen, herborftrömen vrh, rn. baS obete @nbe; vrh
gore, bet ©ipfel vrh = vrhu, oben, auf
vriskanje, s. ba§ Sauden, ba§
g-reubengefdjrei vrniti, vrnem, guriiderftatten, ju* rüdgeben, jumtfjablen; vrniti se, jurüdfefjren, jurüdfommen mieberfommen vroč, beifi
vročina, ž. bie §i|e
vrsta, ž. bie SRedje; moje vrste,
meinesgleichen vrstica, ž. bie ^eite vrstilen, Drbnung§=; vrstilni štev-
niki, bie ¡DrbnungSjabltoürter vrt, m. ber ©arten vrtec, m. ba§ ©ärtdjen vrteti, vrtim, breben; vrteti se,
ftd) bremen vrtnar, m. ber ©ärtner vrtnica, ž. bie ©artenrofe vrv, ž. ba§ Seil, ber <Strid vrvar, m. ber ©eiler vsaj, menigftens vsak, jeber
vsakateri, jeber einzelne, jebmeber vsakdanji, täglich vsakdo, jebermann vsakikrat, jebeSmal vse, aliež, ganj vsejati, vsejem, fäen, einfäen vselej, jebeSmal, immer vsemogočen, allmächtig vsepovsod, überall vseveden, ailroiffenb vsevprek, überall vsikdar, jerberjcit, immer vsota, ž. bie Summe vstajati, auffteljen vstajenje, s. bie Sluferftebung vstati, vstanem, aufftehen, ftd) er= heben; od mrtvih vstati, auf= erftehen
vstopiti, eintreten
vsuti se, vsujem se, in Sftenge
herabzufallen anfangen všeč, nad) SSunfd), ertt)ünf<i)t, an= genehm
vtakniti, vtaknem, einfteden,
ftedeit vun, hinaus
vzcvesti, vzcvetem, aufblühen, er= blühen
vzdigniti, vzdignem, heben, em=
potheben vzdihovati, vzdihujem, feufjen vzeti, vzamem, nehmen vzgajati, erjieljen, aufziehen; vzgojen, ergogen vzgojiti, erziehen, aufziehen vzhajati, emporfteigen •vzkaliti, ju feimen anfangen vzkipeti, vzkipim, aufgäijren, auf= maQen
vzklikniti, vzkliknem, laut au?»
fpred>en, ausrufen vzkliti, vzklijem, emporfeimen,
emporfproffen vznožje, s. ber gnfj bes SergeS vzplameneti, vzplamenim, auf=
flammen, anflobern vzročen, urfädjlid); vzročni prislov, ba§ Umftanbsmort be§ ©runbeS
vzrok, m. bie Urfadje, ber ©runb vztrajnost, ž. bie SlnSbauer vžgati se, vžgem se, geuec fangen, fid) entjünben
Z
z = s, mit, Bom za, hinter, für
zabava, bie Unterhaltung, bie Surjroeile
zabiti, öergeffen
zabliskati se, ouf6li^en; zablis-
kalo se je, es filmte zacvesti, zacvetem, 23lüten an=
fegen, ju blühen anfangen začenjati se, ben Slnfang nefjmen, beginnen
začetek, m. ber SInfang, ber Söe=
ginn; v začetku, anfänglich začeti, začnem, anfangen, beginnen začetnica, ž. bie Sfnfängerin; ber
SlnfangSbuchftabe začuditi se, fich öerwunbern, er= ftauneri
začuti, začujem, burcf} ben ®e= hörfinn wahrnehmen, üernehmen začutiti, empftnben, mahrnehmen zadaj, hinten, tücfroätts zadehteti, zadehtim, ju buften, beginnen
zadeti se, zadenem se, anftofjen zadišati, zadišim, ju riechen an=
fangen, aufbuften zadnji, ber hintere, ber legte zadoneti, zadonim, ertönen, er^
fcfjaflen, erhallen zadosti, jur ©entige, genug zadostovati, zadostujem, genügen zadoščati, ©enüge leiften, genug tun
zadovoljen, jufrieben, getiügfam zadovoljevati se, zadovoljujem se, fich mit einer ©adje jufrieben geben
zadovoljnost, ž. bie Sufriebenfjeit zadrega, ž. bie Sertegenheit, bie
Slemme zadušnica, ž. baž Seelenamt zagledati, erbtiden zagnati se, zaženem se, fich einen ©djroung geben, ftürjen, fdEjnelten
zagodrnjati, anfangen ju murren zagorel, fonnenberbrannt, gebräunt zagovarjati, burch SBorte t>er= teibigen
zagrabiti, einen Sriff tun, ergreifen zagrinjalo, s. bie Serfjüllung, ber
©cfjteier, ber ŠBorljang zagrizniti, zagriznem, hineinbeijjen zagrmeti, zagrmim, ju bonnern
anfangen, aufbonnern zagrnjen, üerhüdt, berbecft, zahajati, ju fommen pflegen, be= fuchen
zahreščati, zahreščim, ju fniftern,
ju frachen anfangen zahtevati, Verlangen, forbern zahvaliti, banien
zahvaljevati se, zahvaljujem se, fich bebanfen, feinen Sanf ab= ftatten
zaimek, m. baS gürmort zaiti, zaidem, irre gehen, abirren zajec, m. ber §afe zajokati, ju meinen anfangen < zakaj, matum? — benn zakasniti se. fich berfpäten zaklicati, zakličem, jurufen zakuriti, einheijen, geuer anmachen zalepiti, berfleben zalesti, zalezem, fchleichenb hinter jemanben fommen, befchfeichen, etmag fthleicf)enb ftnben zaliti, zalijem, begießen zalivati, begießen zaman, utnfonft, öergebenS zamašiti, oerftopfen, juftopfen zamolkel, bumpftönenb, gebämpft zamrzniti, zamrznem, jufrieren, einfrieren, fich mit ©ig überjiehen zamujati, ju öerfäumen pflegen zanetiti, $euer anmadjen, einheijen

zaničevati, zaničujem, betonten,
geringfdjätjen zaničljiv, geringfchä^ig, berächtlich zapasti, zapadem, fallen (bom ©¿hnee)
zapaziti, Bemerfcn, mahrnehmen zapenjati, guhefteln, gufnöpfen,
gufdjnallen zapeti, zapojem, gu fingen an= fangen, anftimmen; zvon zapoje, bie ©locfe ertönt zapeti, zapnem, gufnöpfen, gu=
heftein zapirati, gufdjtiefjen zapisati, zapišem, auftreiben,
berfdjrei&en zaplapolati, aufiobern; gu flattern
anfangen zapoved, m. ba§ ©ebot, ber 23e= fehl; božje zapovedi, bie ©ebote @otte§
zapravljiv, berfdjmenberifch zapreti, fdjließen, gumachen; ein= fdjliefjen, einfperren; zaprt, ein= gefperrt
zapustiti, beriaffen; (nad) bem Sobe) gurüdiaffen, hinterlaffen; zapuščen, beriaffen zarad = zaradi, megen zarana, früh morgens, frühgeitig zardeti, zardim, rot toerben, er= röten; je zardel, er ift rot ge= toorben
zares, mahrlid), wahrhaftig, in ber
£at, mitflich zarja, ž. bie ^immelžrote zarod, m. bie 9ia<hEommenfd)aft,
bie 93rut zasesti, zasedem, einen be= fe|en
zaslediti, auf bie ©pur fommen,
aužfpuren zaslužiti, berbienen zasmejati se, zasmejem se, gu
lachen anfangen, auglachen zaspanka, ž. bie Sangfd)iafetin zaspati, zaspim, einfd)lafen; zaspan, fd}läfrig, berfdilafen zastava, ž. bie gaijne, bie glagge zastokati, gu ächgeti, gu ftöhnen
anfangen zastor, m. bie Verhüllung, bet
Vorhang zasukati se, zasučem se, fid)
roenben zasuti, zasujem, gufchütten zašiti, zašijem, gunähen, bernähen zateči se, zatečem se, 3uftud)t
nehmen zategadelj, belmegen zategel, gebehnt
zatirati, bebrüden, bebrängen, ber=
folgen zato, beShalB, barum zatorej,. beSroegen, barum zatvornica, ž. bie @d)u6= obet galltüc im SBafferbau, bie ©dileufe zaupanje, s. bag Vertrauen zaupati, bertrauen zavesa, ž. ber SSorhang zavetje, s. bie gufiucht, bet $u=
fluchtšort zavidati, neibifd) fein, beneiben zavihati, aufftülpen, umfdjlagen,
aufftreifen zavisen, abhängig; zavisen govor,
inbireite Siebe zavit, eingetoidelt, eingehüllt zavitek, m. baS '¡Pafet; ber 53cief= umfc^lag
zavleči se, zavlečem se, fid) ber= jiehen, fid) in bie Sänge gießen zavoj, m. bie SBerpadung, bas Sßaiet
zavoljo, wegen; zavoljo tega, beS= halb
zavoziti, faljrenb einbiegen zavpiti, zavpijem, auftreten zavreči, zavržem, üerwerfen, toer= fioßen
zavrniti, zavrnem, jurüdweifen, abweifen
zavrteti se, zavrtim se, fid) ju
bremen anfangen zažgati, zažgem, anjünben zbati se, zbojim se, in gurtet
geraten, erfdjreden zbirati se, fid) fammein, fid£> ber*
fammein zbogom, abieu! lebe moijt! zboleti, zbolim, erfranfen zbor, m. bie 93erfammlung, ber Ghor
zbrati, zberem, fammein, ber=
fammein; zbran, berfammelt zbuditi se, ermadjen zbujati, meden
zdaj, je§t; zdaj pa zdaj, ein= unb
bas anberemal zdaniti se, tagen zdeti se, zdim se, fdjeinen, bor= fommen; bünfen; znan se mi zdi, er fommt mir beiannt bor zdih, m. ber ©eufjer zdrav, gefunb
zdravilen, ^etienb, heilfam; zdravilna moč, bie §eilfraft zdravilo, s. bas Heilmittel, bie 9Irjenei
zdraviti, heilen, ärjtlich beijanbein zdravje, s. bie ©efunbheit
zdravnik, m. ber Slrgt zdrčati, zdrčim, bahingleiten,
auggleiten, auSrutfdjen zdrkniti, zdrknem, bahingleiten,
bahinrutfd)en, auSrutfdjen združiti, bereinigen; združiti se,
fid) bereinigen zdržati, zdržim, aushalten zebsti, zebe, frieren; zebe me,
es friert mid), eS ift mir ialt zelen, grün
zeleneti^ zelenim, grün werben,
grünen zelenje, s. baS ®cüne zelenkast, grünlid) zelišče, s. bie ^flanje, baS Staut zeljce, s. baS Sräutchen zelo, fehr zemlja, ž. bie Grbe zemljepis, m. bie ©rbfunbe zemljevid, m. bie Sanbfarte zenica, ž. baS ©ehlodj, bie pitte
zgeniti, se, zganem se, eine 93e= roegung madjen, fich rühren, Juden
zglavje, s. ber Sopfteil bes 23etteS;
ber Sopfpolfter zgled, m. baS 93eifpiel zgodaj, frühmorgens, früh, früh* geitig
zgoditi se, eintreffen, gefdjehen,
fid) ereignen zgorej, oberhalb, oben zgrabiti, jufamrnenredjen; unfanft,
haftig ergreifen, paden zibati se, zibljem se, fid) wiegen zibelka, ž. bie Söiege zid, m. bie äliauer » zidar, m. ber ÜMaurer
zidati, mauern, Bauen; zidan, gemauert
zidovje, s. bie äftauern, baS ©e=
mäuer, baS 9Jčauerroerf zima, ž ber SBinter zimica, ž. ber Sßinter zimovati, zimujem, ben SSinter
jubringen, übermintern zimski, miuteriiß, SBinter= ziniti, zinem, ben äflunb öffnen zjutraj, am SWorgen, bež ÜJiorgenS zlagati, jufammenlegen; drva zlagati, §oig fßißten zlahka, mit Seißtigfeit zlat, golben
zlatica, ž. bet ©ahnenfufj zlatiti, uergolben, golben erfßeinen
laffen zlato, s. baž ©olb zleteti, zletim, auffliegen zlikati, glätten, plätten, bügeln zlo, ba§ tlbel zlomiti, jerbreßen, Brechen zložen, jufammengefefct zložiti, jufammenlegen; fßißten zmeniti se, fiß befpreßen, fiß
öeraBreben; etrcaž Beamten zmeraj, immer, fortmährenb zmeren, mäfjig, anfprußSloS zmernost, ž. bie ättäfjigfeit zmlatiti, jufammenbrefßen zmleti, zmeljem, berma§ien; ¿er= malmen
zmota, ž. bie Serirrung, ber 8rr= tum
zmotiti, irre maßen, beirren zmrzovati, zmrzujem, gefrieren, frieren
značaj, m. ber Straftet
značiti, bebeuten
znamenit, herüorragenb, toißtig
znamenje, -s. baS Sennjeißen, baS Reißen; e'n religiöfeS @tanb= Bilb
znamka, ž. ba3 Kennjeißen; poštna znamka, bie Sßriefmarfe znan, befannt znanec, m. ber Sefannfe znašati, jufammentragen znati, fönnen; fennen; Bog zna,
®ott roeifj e§ znesti, znesem, jufammentragen;
jajce znesti, ein ©i legen znositi, jufammentragen znotraj, innerhalb, intoenbig zob, m. ber SaBn; se v'zobe dati, Slnlafrjur Siaßrebe geben zob, ž. partes gutfer, baS Kör= nerfutter, BefonberS bet ©afer zobati, zobljem, mit bem Sßnabel aufpiclen; češnje zobati, ffir= fßen efien zopet, mieber zora, ž. bie Morgenröte zorati = izorati, zorjem, mit bem Slcfern fertig merben, au8= pflügen zoreti, zorim, reifen zrak, m. bie Suft zrakoplov, m. ber Suftballon, baS
öuftfßiff zrasti, zrastem, emportoaßfen,
aufmaßfen, maßfen zraščati, jufammenmaßfen zrcalo, s. bet Spiegel zrediti se, biet, feift merben zrel, reif
zrnce, s. baS ßörnßen zrnje, s. ßörnet zrno, s. ber einzelne Som zunaj, braufjen, aufjetijatb zvabiti, Ijetabiocien
zvati se, zovem se, ^ipen zvečer, aBenba zvedeli, zvem, in Erfahrung
Bringen, erfahren zveličar, m. ber ©eligmac^er, ber £>eilanb
zver, ž. baž toilbe STier, boS SiauB= tier
zverinjak, m. ber SEiergarten, bie
ÜJienagerie zverjad, ž. mitbe Stiere, baS SBilb,
ba§ RauBwilb zveseliti, erfreuen; zveseliti se,
bon greube erfüllt werben zvest, treu; zvesto poslušati, aut=
metffam jupren zvestoba, ž. bie Sreue zveza, ž. bie SSerbinbung zvezda, ž. ber ©tern; zvezda ve-
černica, ber ^olarftern zvezek, m. ba§ §eft zvit, liftig, fdjlau zviti, zvijem, jufammenwicfein;
üBerwältigen zvon, m. bie ©locfe zvonček, m. bas (Slödcfjen, ba§
@djneeglöcfci)en zvonik, m. ber Surm zvoniti, läuten
zvrniti, zvrnem, umwerfen, um= ftürjen; zvrniti se, umfippen, umftürjen, umfallen
Ž
žaba, ž. ber grofd)
žabica, ž. ba§ gröfdjiein; božja
žabica, ber grüne SauBfrofdj žaga, ž. bie ©äge, bie ©ägemüijle žal, leib; kaj žalega storiti, et=
wqž guleib tun -žaliti, frönten, Beleibigen
žalost, ž. bie SEraurigfeit, bie
Trauer žalosten, traurig žalovati, žalujem, trauern, Seib tragen
žar, m. bie ©iut, bie (Slutile žarek, m. ber Sidjtftraljl, bet ©tra^l
žareti, žarim, glühen, ftraljien že, fdjon
žeja, ž. ber Surft
želelen, SßunfcfK želelni stavek,
ber SBunfdjfo^ želelnik, m. ber Dptatib želeti, želim, mtinfdjen, berlangen železen, eifern, ©fen= železnica, ž. bie GšifenBaijn; južna
železnica, bie ©übBa^n železo, s. ba§ (Sifen želja, ž. ber SBunfd), ba§ 5Ser= langen
željen, Begierig, ein Verlangen
IjaBenb želodec, m. bet ŠDJagen , žena, ž. baž SBeiB, bie grau ženjica, .ž. bie ©df)nitterin ženski, weiBlid& žep, m. bet ©aci, bie Safd&e žetev, ž. bie (Setreibeernte žeti, žanjem, mit ber ©icfjel
fc^neiben žganje, s. ber 93rantwein žgati, žgem, Brennen žgolevati, äwitfdjern žima, ž. bag ŽRofsljaar žiten, @etreibe=; žitno polje, baS
©etreibefelb žitnica, ž. ber ©etreibefpeicfyer, bie Sornfammer, ber ©dfjüttBoben žito, s. ba§ (betreibe
živ, lebenbig, lebenb; vse svoje žive dni, feine Scbtage; žive oči, lebhafte Slugen; vse živo je česa, e§ mimmelt tion etroaž živahen, lebhaft, munter žival, ž. ba§ Stier živalca, ž. baS Stierten živeti, živim, l<?ben živež, m. bie 9?aE|rung, baS 2eben3= mittel
živilo, s. ber 9iaf)rung3ftoff, baS
Nahrungsmittel živina, ž. baS Siel) živiti, ernähren, erhalten življenje, s. bas Seben životen, wohlbeleibt
žlahten, abelig; ebel žoga, ž. ein roeidjer ¡Spietball žrtovati se, žrtvujem se, fid^ opfern žuborenje, s. ba§ Häufchen, ba§ Stiefeln
župan, m. ber (Semeinbeborfteher,
ber Siirgermeifter župen, 'ißfarrs župna cerkev, bie
^furrtirdje župnik, m. ber Pfarrer • žuželka, ž. baS Kafer^en, baž
Snfeft žvižgati, pfeifen
žvrgoleti, žvrgolim, jroitfdiera, trillern

KAZALO.
A. Berila:
I.	Jesen.	Stran
1.*	Jesen (Fr. Ločniškar) ................................3
2.	Peška (Po Levu grofu Tolstem — Solovej) ..............4
3.	Orehova lupina (Iz »Zvončka«) ........................6
4.*	Kmetovalčeva sreča (E. Gangl) ........................8
5.	Trgatev (Ferdo Kleinmayer) ..........................9
6.	Pijače (Ferdo Kleinmayer) ............................11
7.*	Zbogom, lastovice! (Cika Jova — Gradnik)................12
8.	Trije otroci (Iz Widrovega Mojega prvega berila) ..........14
9.	Pogovor o šoli ....................................15
10.	Bogastvo in sreča (Anka Mešičkova) ....................16
II.*	Bogu je pisala (L. Cernej)....................17
12.	Materina slika (Janko Leban) ..........................19
13.	Naša družina in sorodniki (L. Černej) ....................20
14.*	Anka (Anton Aškerc) ................................21
15.	Na pokopališču (Iz Ganglove Druge čitanke) .......22
16.	Nezadovoljna bukev (L. Černej)............24
17.*	Bog (Iz »Zvončka«)..................................25
18.	Človeška duša (Iz Ganglove Druge čitanke)........26
19.	Vest (Anka Mešičkova)...............28
20.*	Srce — oltar (Anton Medved)............29
21.	Drago zeljce (Po K. Schmidu).................31
22.	Ne želi tujega blaga (Peter Gros)............33
23.*	Na semanji dan (Franjo Neubauer)...........34
24.	Če Bog da (Iz Černejeve Tretje čitanke).........36
25.	Pametni sluga (Frančišek Hubad)............37
26.	Zvesti pes (Iz Černejeve Tretje čitanke) .........39
11.	Zima.
27.*	Prvo zimsko jutro (Ksaver Meško)...........40
28.	Sanke (Iz Widrovega Mojega prvega berila)........42
29.	Božični prazniki (Po Francu Erjavcu)..........44
30.*	Božičnica (Ksaver Meško) ..............46
31.*	Voščilo za novo leto (Iz Krulčeve Moje prve čitanke) ....	47
32.	Jelka (Ferdo Kleinmayer) ..............47
33.*	Prišle so ptičice (L. Černej)..............49
34. Taščica (Ivan T.)..................50
34. Huda zima (Iz Koprivnik-Majcnove Začetnice).......51
36.	Medsebojna pomoč (Miroslav Pretnar) .........53
37.	Naša hiša (L. Cernej)................54
38.	Naša domovina (Pavel Flere) .............56
39.	Pismo......................57
40.*	Domovina (Andrej Praprotnik).............59
41.	Naša trobojnica (Po Venčeslavu Novaku)........60
42.	Ivanček pripoveduje, kako je v mestu (Iz Ganglove Druge čitanke)	62
43.	Pogovor na kolodvoru ................64
44.	Drava, Sava in Soča (Iz Sketove vadnice)........64
45.	Turki v Kostelu (Leopold Podlogar)..............66
III.	Pomlad.
46.*	Pomlad (J. Stritar) ................67
47.	Zvonček-bahač (Ivo Trošt)...............69
48.*	Trije angelčki so potovali (France Zbašnik)........70
49.	Gnezdeče (Iz Ganglove Druge čitanke) .........71
50.*	Stoji učilna zidana (Fran Levstik) ..........73
51.	Slavec (Ferdo Kleinmayer) ..............74
52.*	Ubegla ptica (Silvin Sardenko).............76
53.	Pri božjem grobu (Ksaver Meško) ...........77
54.*	Krist je vstal (Utva) ................79
55.*	Setev (Cvetko Golar)................80
56.	Gospodarsko orodje (Iz hrvaščine — Anica).......81
57.	Kako je kralj Peter I. Osvoboditelj spoštoval kmetiški stan (L.
Černej) ....................82
58.*	Bog, porosi! (Cvetko Golar)..............84
59.	Binkošti (Iz Ganglove Druge čitanke)..........S5
60.	Češnje (Po Macherju)................86
61.*	Uganka iJ. Stritar).................87
62.	Bodi postrežljiv (Iz Ganglove Druge čitanke) ......,	88
63.	Mravlje (Ferdo Kleinmayer)..............89
64.	Čebelica in čmrlj (Dragotin Kette)...........90
65.*	Lenka (Oton Župančič)................91
IV.	Poletje.
66.*	Poletna (France Žužek) ...............92
67.	Kres (Lud. Potočnik) .................94
68.*	Kosec (J. Stritar)..................95
69.	Žito (Ferdo Kleinmayer) ...............97
70.*	Pot do kruha (L. Cernej)...............98
71.	Najboljši gospodar (Gašper Križnik)...........99
72.	Hrast (Jos. Heric) .................101
73.*	Uganka (Oton Župančič)...............103
74.	Sekire in drevje (A. M. Slomšek)............103
75.*	Lovec (Janko Leban) ................1Q7
76.	Jelen in volk (Pavel Strmšek) .............11°
77.*	Veverica (Oton Zupančič)...............111
78.	Gobe (Ferdo Kleinmayer) ..............112
79. Strupene jagode (A. M. Slomšek)............114
80.4 V vodi (Simon Palček)................115
81.	Umivanje in kopanje (Iz Ganglove Druge čitanke)......116
82.	Trije najboljši zdravniki (Anton Kosi)..........118
83.	Pogovor pri zdravniku in v lekarni...........120
84.'	Žabe (Oton Župančič).................121
85.	Nevihta (Po Anton Janežiču) .............122
86.*	Kam in kje? (M. Kračmanov-Valjavec)..........123
87.	Milan (Ivo Trošt)...................124
88.'	Nasvet (Janko Leban) ................124
89.	Bratovska ljubezen (Marica Gregorčičeva)................125
90.*	Lepa naša domovina (A. Mihanovič-Silvin Sardenko) ....	128
91.*	Narodna himna (Jovan Džordževič)...........12S
B. Slovnica:
Sklanjatev samostalnikov moškega spola . . . . j-..............4
Samostalniki z naglašenim u ali a v edninskem rodilniku..........6
Sklanjatev samostalnika »otrok«............................7
Rodilnik množine brez končnice............................9
Sklanjatev samostalnika »dan«..............................10
Sklanjatev samostalnikov ženskega spola...........12
Rodilnik množine na — a ................................13
Sklanjatev samostalnikov »mati« in »hči«...........14
Sklanjatev samostalnika »gospa«............................17
Sklanjatev moških samostalnikov s končnico — a.......18
Sklanjatev samostalnika »ljudje«..............20
Sklanjatev samostalnikov srednjega spola ..........21
Sklanjatev samostalnika »pot«...............22
Sklanjatev samostalnika »oko«...............23
Skupna imena..................> . .	25
Samostalniki, navadni le v množini.............26
Podobno glaseče se besede................27
Istoglasne besede z različnim pomenom...........29
Sklanjatev pridevnikov . .................30
Pridevniki nasprotnega pomena...............32
Določna in nedoločna oblika pridevnikova...........34
Stopnjevanje pridevnikov .............. 35, 37, 38
Osebni zaimki.....................41
Sklanjatev osebnih zaimkov .......... 43, 45, 46, 48, 49
Krajše oblike osebnih zaimkov ..............50
Zaimki s predlogi ...................52
Povratno-osebni zaimek.................54
Svojilni zaimki....................55
Povratno-svojilni zaimek.................57
Nedoločni zaimki....................60
Sklanjatev nedoločnih zaimkov..............61
Glavni in nedoločni števniki ................t-3
Nedoločni zaimki, oziroma nedoločni števniki ........65
Vrstilni števniki .......'.............66
Spregatev glagolov...................68
Brezosebni glagoli ...................70
Sestavljeni glagoli . . .................................70
Dovršni in nedovršni glagoli...............72
Povratni glagoli ....................74
Predpretekli čas....................75
Zeleznik ......................77
Pogojnik.......................78
Krajša oblika tretje množinske osebe............79
Pridevni deležnik.................. . . .	80
Trpni deležnik . . . ..................82
Namenilnik......................83
Glagolnik.......................84
Besedna družina....................
Krajevni prislov ...................87
Časovni prislov....................88
Načinovni prislov...................90
Vzročni prislov.....................91
Stavek .......................
Določeni glagol ....................95
Povedek ..............................................r
Najkrajši stavek....................
Osebek........................
Osebkova beseda....................1°°
Povedkov imenovalnik..................
Predmet.......................104
Prilastek ......................108
Prislovno določilo kraja.................11°
Prislovno določilo časa..................512
Prislovno določilo načina..............., .	113
Prislovno določilo vzroka.................114
Prosti in zloženi stavki..................116
Premi govor .....................118
Zavisni govor.....................120
Razčlenba prostega stavka ................112
C. Slovensko-nemški slovarček	129—191