54C
„Zvesti  sluga Katarine, vrni se k meni,     sveta, ker je odpuščala.   Naj ga le ustavlja
ko   premine   ona.   Za  mojo   mizo  bo tvoj     piš,   prežijo  naj roparji, tulijo zveri — ne-
prostor." Tako mu je rekel knez pred od-     utrudno   pojde,   kajti   v   mukah   ga   čaka
hodom.   Poljubil je   bledo  roko, ki je bila     umirajoča. . .                                     (DALJE.)
ANTON MEDVED:
SLOVENSKA GOVORICA.
Ljubim te, slovenska govorica, ljubim bolj kot žuboreči vir, bolj kot pesem, ki jo drobna ptica poje v jutranji svečani mir.
Ljubim te, slovenska govorica, kadar detetu nabiraš v smeh rožne ustnice, nedolžna lica, kadar vreš iz src prepolnih  dveh.
Ljubim te, slovenska govorica, kadar te povzdigajo možje, sveta narekuje te pravica, neustrašeno za dom srce.
Odreveni gibka mi desnica, jezik mi prirasti na nebo, ako te, slovenska govorica kdaj pred svetom zatajim plašno
Sladka materina govorica, lepa mimo zemskih vseh glasov, mojih misli in čutil glasnica, tvoj oblij me zadnji blagoslov !
ANTON MEDVED :
MOLITEV.
\J Bog, ki daješ srečo dejanjem in pokojen čut, ki vzbujaš misel spečo, da k Tebi razvije perut, in preden se obrne ves od Tebe duh, začuti kes, solzan prekolne svoje zmote in Tebe vzljubi, vir dobrote:
O Bog, Ti varuj tudi breznadejnih trenutkov nas, ko duh bolan se zgrudi, pretekli in prihodnji čas režita vanj kot srepa smrt, s seboj in svetom vsem razdrt, ne najde druge rešnje poti kot pot široko k novi zmoti!