Univ. prof. dr. Viktor Korošec Nekaj problemov iz hetitskega prava 13371 8 Univ. prof. dr. Viktor Korošec Nekaj problemov iz hetitskega prava* Proučevanje pravne zgodovine hetitske države 1 (1800—1200) je posebno težavno zlasti zato, ker doslej popolnoma manjka zasebnih listin, 2 ki bi nam omogočale vpogled v uporabljanje prava v vsakdanjem zasebnem življenju. Tako je naš najvažnejši in skoro edini spoznavni vir hetitska pravna zbirka. 3 O njej je v literaturi) sporno, kaj je bila: zakonik, 4 ki ga je objavil kak hetitski * Predavanje v asiriološki sekciji 23. mednarodnega kongresa orientalistov v Cambridgeu dne 24. avgusta 1954 (z nebistvenimi dopolnitvami) 1 Za splošno orientacijo prim. Albrecht G o e t z e , Das Hethiter-Reich (= AO, 27, 2), Leipzig 1928; Kulturgeschichte, str. 78 s.; Louis Delaporte, Les Hittites (v L’ Evolution de 1’ Humanite) Pariš 1936; Kurt B i 11 e 1, Die Ruinen von Boghazkoy, der Hauptstadt des Hethiterreiches, Berlin - Leipzig 1937; Grundziige der Vor- und Friihgeschichte Kleinasiens, 2. erw. Aufl. Tiibingen 1945; Giuseppe Furlani, Saggi sulla civilta degli Hittiti, Udine 1939; Eugene Cavaignac, Les Hittites (v L’Orient Ancien Illustre) Pariš 1950; O. R. Gurney, The Hittites (Penguin. Books) Harmondsworth, 1. izd. 1952, 2. izd. 1954. Za datiranje prim. E. F. Weidner, Die babylonischen Konige von Lugalzaggisi bis zum Ende der Dynastie von Amurru (v Archiv fiir Orientforschung, XV, 1945), str. 98 ss.: str. 101 s., A. Goetze, The problem of Chronology and Early Hittite History (v BASOR, 122, April 1951, str. 18—25); The Predecessors of Šuppiluliumaš of Hatti (v JAOS, vol. 72, 1952, str. 67—72). 2 Prim. M. San N i c o 1 6 , Zur Frage der Schriftlichkeit des Abschlusses von Rechtsgeschaften bei den Hethitern (v SZ, rom. Abt., 1936, str. 236 ss.). 3 Besedilo je v klinopisni izdaji objavil Bedfich HroznJ leta 1921 v KBo, VI (Nr. 2—22, 26) (=36. Wiss. Veroff. der Deutschen Orient - Gesellschaft 2. Heft). Manjše dodatke sta objavila H. Eheloff in A. Goetze v KUB, XIII, 11—16, 30—31, v KUB, XXVI, 56 in v KUB, XXIX, 13—38, (Staatliche Museen zu Berlin, Vorderasiatische Abteilung) v letih 1925, 1933. 1938. — Etiketa, ki omenja »3. ploščo«: »Če človek« je objavljena kot št. 52 v Ankara Arkeoloji Mtizesinde Bulunan Bogazkoy Tabletleri (Dr. Kemal Balkan), Istanbul 1948. Najvažnejši prevodi: Heinrich Zimmern — Johannes Friedrich, Hethi- tische Gesetze aus dem Staatsarchiv von Boghazkoi (= AO, 23, 2), Leipzig 1922 (J. Friedrich je priobčil dodatke leta 1923 v AO, 23, 2, leta 1925 v AO 24, 1 in v Symbolae Koschaker, str. 1—10). Fr. Hrozny, Code Hittite provenant de 1’Asie Mineure (obenem s transkripcijo) Pariš 1922 (njegovemu štetju sledijo tudi citati v gornji razpravi). M. "VV i t z e 1, Hethitische Keilschrifturkunden (prvih 100 določb), Fulda 1924, str. 132 ss. (meni nedosegljivo). G. A. Barton v Archaeology and the Bible, 1927, str. 369—388 (nedosegljivo). E. Ebeling v AOT, str. 423—431. Gius. Furlani v Leggi delTAsia anteriore antica, Roma 1929. A W a 11 h e r v J. M. Powis Smith, The Origin and History of Hebrew Law, Chicago 1931, str. 246—279. A. Goetze v ANET, str. 188—197. E. Neufeld, The Hittite Laws, London 1951. I. M. Djakonov — I. D. Dunaevskaja, Zakony Vavilonii, Assirii i Hettskogo carstva, VDI. 1952, Pril. 4, 254—284. — Nekaj določb prevajata: Sturtevant- B ec h tel, A Hittite Chrestomathy, Philadelphia 1935, str. 201—228; Gurney, The Hittites, str. 81., 84 ss., 93, 96 s. 4 Prim. V. Korošec, Beitrage zum hethitischen Privatrecht, v SZ, 52, 1932, str. 156—166. B* 3 vladar, ali pravna knjiga, * 1 2 * * 5 ki jo je sestavil kak zasebnik, ali pa zbirka odločb in razsodb hetitskih sodišč. 6 Zbirka je napisana na dveh ploščah, ki so jih že Hetiti imenovali po začetnih besedah kot »ploščo, če človek« (DUB takku LU -as) 7 in »ploščo, če vinska trta« (DUB takku (jlš GEŠTIN-ar . 8 V Hrozny -jevem Code Hittite ima vsaka plošča po sto določb; po novejših ugotovitvah pa jih je bilo na drugi plošči nekoliko manj, na prvi nekoliko več. 9 Dejansko je na prvi plošči ena 10 določba uničena t na drugi manjka kakih 13 določb, 12 pa jih je močno poško¬ dovanih, 11 tako da je dobro ohranjenih nekako 175 do 183 določb. O zgodovini hetitske pravne zbirke ni nobenih poročil. Tako ne vemo, ne kdaj je nastala, ne kdo je bil njen avtor in nikjer se tudi ne omenja, da bi jo. bili uporabljali v praksi bodisi sodniki, bodisi stranke. Kajpak to prav¬ zaprav ni nič izrednega, saj se v toliko tisočih ohranjenih sumerskih, babilon¬ skih in asirskih listinah niti stranke niti sodniki nikoli ne sklicujejo na kak sumerski zakonik ne na Hammurabijev zakonik ne na asirsko pravno knjigo. 12 ■ Proučevanje hetitske pravne zbirke je tembolj težavna, ker noben vir ničesar ne poroča o tem, v kakšnem medsebojnem razmerju sta bili obe ohra¬ njeni plošči. Že HroznjG je v svoji izdaji 13 ugotovil, da niso doslej še na nobeni ploščici našli združenih določb iz prve in druge plošče, kar bi neposredno doka¬ zovalo, da so Hetiti smatrali obe plošči za dela istega zakonika, ali vsaj iste pravne zbirke. Zato moremo samo iz notranjih, vsebinskih razlogov sklepati, da sta prva in druga plošča kljub mnogim razlikam vendar le sestavini istega "•M. SanNicolov SZ, 48, str. 37 in v Beitrage zur Rechtsgeschichte im Bereiche der keilschriftlichen Rechtsquellen, Oslo 1931, str. 48, 96 ss., 109, 260. E. Neufeld, The Hittite Laws, str. 107. Po nesporazumu citira moj članek (op. 4 zgoraj) kot mnenje, da je hetitska zbirka pravna knjiga. 0 To mnenje zagovarja O. R. Gurney, The Hittites, str. 92; We conclude then that most of these laws are compiled from the judgements of the Courts. — Sir John L. Myres, Historia mundi, II. Band, Bern 1953, str. 468; Das grosse Gesetzbuch des Suppiluliuma, welches im 16. Jahrhundert aus ergangenen Gerichtsurteilen zusam- mengestellt wurde, . . . 7 Podpis, (ki na hetitskih ploščah ustreza modernemu napisu,) ki ga najdemo na koncu § 59 v prepisu KBo, VI, 6, 1 ss. pravi; 1) »Druga plošča, končana; Če človek, 2) »Očeta Sonca« (»Sonce« je naslov hetitskega vladarja). Prim. Hrozny, Code Hittite, str. 2, op. 1. 8 Ohranjeno v KBo, VI, 13, IV, 1 (H r o z n y , Code Hittite, str. 100, op. 1). 9 Hrozny, Code Hittite, str. 122. s., je domneval, da so v vrzeli za členom 152 sledili še členi 153—156. — Iz ploščice štev. 360/f — KUB, XXIX, 30, II, pa sledi, da je za § 152 takoj sledil (po štetju pri Hroznyju:) § 157. — Prim. Ehe/lolf, MDOG, Nr. 75, Juli 1937, str. 66, J. Friedrich, Archiv fiir Orientfarschung, XIII, str. 78. V prvi plošči pa je po KUB, XXVI, 56, treba uvrstiti pred § 27 še dva (pri Goetze, ANET, str. 190) člena; 26A in 26B. 10 § 26. 11 Popolnoma so uničeni (po Hrozny jevem štetju) §§ 114—118, 134—141. Močno poškodovani pa so §§ 113, 119—121, 123, 124, 131, 133, 142—144. 12 Za Hammurabijev zakonik prim. D r i v e r - M i 1 e s , The Babylonian Laws, str. 53: There is not a single čase in the thousands of legal documents and reports which have been preserved in which reference is made to the wording of the text of the Laws. — Prim. Gurney, The Hittites, str. 88, 91. 13 Hrozny, Code Hittite, str. 100, op. 1. 4 pravnega spomenika, ki je najbrž tudi doslej najstarejši vir za spoznavanje indoevropskega prava. Preden o teh vprašanjih naprej razpravljamo, je treba, da vsaj v najbolj splošnih potezah navedemo glavno vsebino obeh plošč. Prva plošča je mnogo bolje ohranjena kakor druga plošča; tudi jezikovno je laže razumljiva. O posameznih delih osebnega prava, zlasti o zakonskem pravu so štirje predpisi, ki se v podrobnostih včasih znatno razlikujejo. To ■dejstvo nesporno dokazuje, da so se Hetiti s prvo ploščo- bavili bolj kakor z drugo. Vrh tega so tudi določbe prve plošče sistematično tako pregledno razporejene, 14 kakor v nobeni drugi antični pravni zbirki ne; o drugi plošči tega ni mogoče trditi. Ako se ne oziramo na nekaj heterogenih leges fugitivae , 15 ki so bile najbrž ob poznejših dopolnitvah zbirke vrinjene na nepravem mestu, lahko ugotovimo, da prva plošča ureja najprej osebno pravo, nato lastnino na domačih živalih in končno lastnino na hiši in kmečkih gospodarskih poslopjih. Avtor prve plošče razporeja — redke izjeme so v členih 43—45 — določbe tako, da pre : baja od gospodarsko važnejših k manj važnim predmetom. 16 V osebnem pravu začenja s kaznimi zaradi usmrtitve (členi 1—5), nadaljuje s telesnimi poškod¬ bami (6—18), z ugrabljanjem ljudi (19—21), s pobegom sužnjev (22—24), nato — po nejasnih členih 25 in 26 — z rodbinskim pravom (27—37 /38?/) in konča s fevdnopravnimi določbami (39—41 [42?], 45—46). Po istem kriteriju razpo¬ reja določbe glede varstva lastnine na domači živini: začenja z govedi, konji in drobnico, med njimi obravnava najprej plemensko živino (in tu zopet obravnava najprej krajo, nato prikrivanje najdbe: 57—59, 60—62), nato sledi vprežna živina (63—65) in drugače koristna živina (molzna živina, ovce, ki dajejo volno, in ovni: 67—69). V nadaljnjih določbah (70 is s.), ki so najbrž poznejši dodatki, je izpopolnjeno varstvo lastnika predvsem govedi, poleg njih tudi konj, mul in oslov, v zvezi s tatvino, najdbo in poškodovanjem teh živali. Očividno manj pomembne skupine domačih živali so prašiči (81—86), psi (87—90) in čebele (91—92). Glede prašičev varuje zakonodajalec lastnika proti tatvinam in poškodbam, glede psov proti poškodbam, glede čebel proti tatvi¬ nam. Zbirka končno predpisuje kazni za tatvino v tuji hiši (94 s.) ali na sked¬ nju (96 s.) ter za požig tuje hiše (98 s.) ali skednja (100). Po katerem kriteriju so razvrščene posamezne skupine določb na drugi plošči, ni mogoče spoznati predvsem zaradi velikih vrzeli v poškodovanem besedilu, deloma pa tudi zaradi jezikovnih težav. Vendar pa lahko ugotovimo, da si je redaktor tudi tu prizadeval, da združi sorodne določbe ih da vsaj ponekod delno tudi stopnjuje zaščitene pravne dobrine po njihovem gospodar¬ skem pomenu. 17 Glede rodbinskega prava se prva plošča bavi z ustanovitvijo in koncem zakonske skupnosti (27—37), druga plošča pa z delikti zoper zakonsko- zvestobo in spolifo moralo sploh (187—200 A). 14 Prim. V. Korošec, Sistematika prve hetitske pravne zbirke (KBo VI, 3), Zbornik znanstvenih razprav, VII, Ljubljana 1930. K temu prim. E. Neufeld, The Hittite Laws, str. 104. 15 Med fevdnopravne določbe so vrinjeni členi 43—45, od katerih prva še nista popolnoma razumljiva, med tem ko čl. 45 ureja najdbo orodja (= premičnin). 16 Prim. op. 14. 17 Tako govori čl. 105 o požigu tujega vinograda, čl. 106 o požigu polja, čl. 107 o popašnji vinograda. 5 Na imovinskopravnem področju se prva plošča zavzema predvsem za živi¬ norejce, druga plošča pa za poljedelce, vinogradnike in lastnike vrtov. Že v prvih določbah (101—113?) varuje njihovo lastnino na zemljiščih, nato lastnino na premičninah, zlasti poljskem orodju, na plugu in drugih pritiklinah; vratih, opeki, živalski opremi, kolesih vozov (121—142 [143?]), Potem so uvrščeni predpisi o višini odplačila v zvezi z nekaterimi pogodbami (144 ss.). Med nadaljnjimi določbami je več zelo starinskih, 18 od katerih so nekatere v zvezi s pridobitvijo lastnine na zemljiščih (166—169). Sledi razmerno obširen cenik (176 B—186), ki navaja kupnine za različne predmete: za izvežbane obrtnike in za neizvežbane sužnje (176 B—177), za različne domače živali, kovine, olje, mast, med, sir, vino, obleko, sukno, platno, živalske kože in meso, pa tudi za polje in vinograd (po ploskovni meri). Cene so določene v srebru, razen za goveje in ovčje meso, glede katerega je vrednost izenačena z eno ovco (185 B in 186). Na zadnjem mestu so uvrščene določbe glede deliktov proti spolni morali (187—200 A). Nedvomno poznejši dodatek je določba člena 200 B o nagradi za mojstra, ki je svojega učenca naučil neke obrti. Že ta zelo zgoščeni pregled vsebine nam kaže, da se obe plošči v siste¬ matskem in delno tudi v jezikovnem pogledu zelo razlikujeta. Po drugi strani se plošči vsebinsko dopolnjujeta. Resničnih antinomij med njima ni. O ponav¬ ljanju bi mogli govoriti do neke mere samo pri členih 35 in 175, ki oba ure¬ jata pravni položaj svobodne žene, ki se omoži z govedarjem ali z nekakim upravnikom (ali morda .izdelovalcem mazil?). Vendar so v obeh določbah sankcije časovno 18a različne, tako torej tudi tu ni popolnega ponavljanja. Po vsem tem smemo upravičeno trditi, da sta bili obe plošči dela iste pravne zbirke, čeprav nista oba dela nastala v istem času in ima zato vsak svojo zgodovino, ki je zaradi pomanjkanja poročil podrobneje ne poznamo. Drugo vprašanje je, ali je bila hetitska pravna zbirka zakonik vsaj odtlej, odkar je obsegala že obe ohranjeni plošči? Na to vprašanje sem skušal podati razloge za pritrdilni odgovor že v svojem predavanju na XVIII. mednarodnem orientalističnem kongresu v Leidenu leta 1931. 19 Takratne pretežno formalne razloge bi sedaj rad dopolnil še s podrobnejšo analizo vsebine, zlasti pa sank¬ cij, ki jih imajo posamezne določbe v pravni zbirki. Za mnenje, da je hetitska pravna zbirka bila zares zakonik, govori zlasti to, da je večina njenih določb formulirana v abstraktnih pogojnih stavkih, 20 ki po svoji dikciji daleč presegajo' dikcijo v prvi plošči asirske pravne knjige 21 in vobče po večini ne zaostajajo mnogo za besedilom Hammurabijevega zako¬ nika. V zadnjih letih naletimo zlasti pri angleških orientalistih na mnenje, da je bila hetitska pravna zbirka pravzaprav kompilacija razsodb hetitskega 18 Prim. večino določb v členih 163—176. 18 a Po čl. 35 nastopijo sankcije po treh letih, po čl. 175 pa po dveh ali š^rih letih. 19 Glej zgoraj op. 4. 20 To dobro poudarja O. R. Gurney The Hittites, str. 91: With a few excep- tions these laws are framed in the form of hypothetical cases, followed by an appro- priate ruling. 21 M. San Nicolo, Beitrage zur Rechtsgeschichte im Bereiche der keilschrift- lichen Rechtsquellen, Oslo 1931, str. 98 s., pripoznava hetitski pravni zbirki prednost pred asirsko pravno knjigo zaradi doslednejše sistematike in bolj pregnantne dikcije. — To velja vkljub nekaterim precej nerodnim zakonskim definicijam v členih 57, 58, 176A. 6 kraljevega sodišča. 22 Res je, da vsebuje zbirka tudi nekaj kraljevih odločb glede fevdnih obveznosti, vendar je v primeri z ostalimi pogojno formulira¬ nimi pravnimi pravili takih določb le malo. 28 Šesta vi jalec pravne zbirke jih je nedvomno imel za tako važne, da jih je uvrstil med druge pravne norme v zbirki; spričo despotskega položaja hetitskega vladarja je bilo to lahko razumljivo. Za uradni značaj hetitske pravne zbirke govori tudi dejstvo, da je bila najdena v javnem (kraljevem ali tempeljskem) arhivu, kjer je prej pričakovati, da so tam hranili zakonik kakor pa zasebno pravno knjigo. Po drugi strani lahko ugotovimo, da so hetitski vladarji imeli v svojem arhivu zbirke pravnih predpisov. Muršiliš II. namreč to izrečno omenja, ko ureja pravni položaj dežele Barga. 24 Med drugim naroča svojim vazalom, kako naj rešujejo medsebojne spore. Kadar pa spora ne morejo rešiti, naj pridejo pred hetitskega kralja, da jim on razsodi. Pri tem jim bodo pokazali »ploščo spornih zadev« DUP.PU ŠA Dl.HI.A), ki je tam shranjena. Prvi hip bi ime plošče kazalo na zbirko razsodb, toda mogoče je tudi, da je bila to zbirka zakonskih določb, po katerih je hetitski vladar sodil. Nekoliko okorno opisovanje njene vsebine nas pri tem ne sme motiti. V tej zvezi lahko ugotovimo, da hetitski vladarji večkrat izjavljajo, da so pripravljeni, da osebno razsodijo spor, zlasti med vazali, pa tudi med navad¬ nimi državljani, če ga vazali sami ali redni sodnik ne morejo rešiti. 20 Take izjave dokazujejo, da so hetitski vladarji v državnem interesu pripoznavali velik pomen reševanju medsebojnih sporov. Zato je samo po sebi zelo ver¬ jetno, da so izdajali tudi zakonske predpise in jih spojili v zakonik, za kar so imeli dovolj zgledov v Mezopotamiji. Pri tem je kajpak čudno, da razen Telipinuša (ok. 1450) 26 noben hetitski vladar ničesar ne poroča o svoji zako¬ nodajni delavnosti, čeprav nekateri izmed njih, kakor Hattušiliš III. (ca. 1275— 1250) v svojem življenjskem poročilu, podrobno opisujejo svoje zunanje poli¬ tične in vojaške uspehe in govore celo o svojih osebnih in rodbinskih zade¬ vah. 27 Vendar utegne biti razlog za to v neki posebni tradiciji, podobno kakor babilonski kralji poročajo o svojih gradnjah, ne pa o vojnah, medtem pa asirski kralji popisujejo predvsem svoje vojaške uspehe. Ker smo tako popolnoma brez poročil o nastanku hetitske pravne zbirke, je tem bolj potrebno, da skrbno analiziramo njeno vsebino. Pri tem si bomo ogledali zlasti sankcije posameznih določb. S tem, da sankcije odrejajo, katere 22 Prim. zgoraj op. 6. 23 To so členi 50—52, 54—55, v katerih so urejene oprostitve določenih skupin prebivalstva od tlake in davščin luzzi in 'sxhhan. 24 Besedilo, ki je objavljeno' v KBo, III, 3, IV, 2—13, je prevedel J. Friedrich, v AO, 24, 3, str. 20 s., prim. V. Korošec, SZ, 52, 1932, str. 169. 25 Za citate glej V. Korošec, Bel madgalti, Zbornik znanstvenih razprav, XVIII, 1942, str. 14 s„ vv. 23 s. (v KUB, XIII, 2, III, 23 ss.), 36 s. (v KUB, XIII, 20, I, 36 s.), str. 20, op. 25. 26 Besedilo je v transkripciji in prevodu najlaže dostonno v Sturtevant- Bechtel, A Hittite Chrestomathy, Philadelphia 1935, str. 175—200; J. Friedrich ga je prevedel v AO, 24, 3, str. 21 s. 27 Tako Hattušiliš III: A. Gotze, Hattušiliš, Der Bericht iiber seine Tbron- besteigung nebst den Paralleltexten (MVAeG, 29, 1925), zlasti str. 36 s., v v. 50—59. Prim. MVAeG. 34. 2, 1930. — Muršiliš II: A. Gotze, Die Annalen des Muršiliš f— MVAeG, 38, 1933); A. Gotze, Die Pestgebete des Muršiliš (= Kleinasiatiscbc Forschungen, I, 1930), str. 161 — 251. 7 pravne posledice naj nastopijo, če je pravna norma kršena, zagotavljajo predvsem uspešnost pravne norme. Obenem se pa v njihovi vsebini odražajo gospodarske, družbene in kulturne razmere dobe, v kateri je posamezno pravno pravilo nastalo. Če sankcija določa n. pr., da mora krivec plačati kot globo določeno mno¬ žino (šeklov ali min 28 ) srebra, ta predpis dokazuje, da so takrat že uporab¬ ljali srebro kot splošni ekvivalent vrednosti. Nasprotno’ pa iz sankcij, ki nala¬ gajo dajatev govedi, konj ali drobnice, 29 žita ali volnenega blaga, sklepamo, da ob nastanku te pravne norme še niso imeli žlahtnih kovin za splošno merilo vrednosti, ampak da je takrat še prevladovalo naturalno-menjalno gospo¬ darstvo. Prav tako pa so stroge smrtne kazni, kakor razčetverjenje (166), usmrtitev s privezan jem na plug, s čimer je bilo najbrž združeno vlečenje po tleh (121), prepustitev čebelam v opikanje do smrti (92), priča za to, da so te določbe iz starejše razvojne dobe, medtem ko je za poznejši pravni napredek navadno značilno uvajanje blažjih, bolj humanih sankcij. Če po teh vidikih presojamo sankcije v hetitski pravni zbirki, moramo predvsem ugotoviti, da je skoro v polovici vseh določb — v 80 od približno 180 dobro ohranjenih — predpisana dajatev v srebru, v nekaj redkih primerih obenem še z neko* naturalno* dajatvijo. 30 Tolikšno število' določb prepriče¬ valno dokazuje, da so Hetiti vsaj v zadnjem stoletju svoje države že uporab¬ ljali srebro kot splošni ekvivalent vrednosti. 31 Določbe, ki omenjajo dajatve v srebru — morda smemo na kratko*, čeprav nekoliko netočno, govoriti o* denarju — delimo lahko* na več skupin. Še bolj kakor pravno je gospodarsko zgodovinsko zanimivo*, da je v ceniku za predmete, naštete v členih 177—183 in 184—185 A, kupnina 32 dolo¬ čena v srebru. Samo v členih 185 B in 186 je povedano, koliko govejega ali ovčjega mesa ustreza po vrednosti živi ovci. Hetitski zakonodajalec, ki je v ceniku uporabil srebro* kot vrednostni ekvivalent za pretežno večino stvari, je tudi v drugih določbah skušal kar najbolj uveljaviti sankcije* v srebru. V najmlajšem prepisu KBo, VI, 4 (I, 2—3) je v členu II celo za nenaklepni uboj sužnja uvedel kot kazen plačilo dveh 28 Mina = 60 šeklov- = 0,505 kg. Šekel = 8,4 gramov. — Prim. W. Schwenz- ner, Zum altbabyloni*schen Wirtschaft*sleben (= MVG, 19, 3, 1915), str. 10. 29 Prim. n. pr. člen 57 (vv. 26—29): 26) Če kdo ukrade veliko govedo (=bika?), — če je govedo pol leta staro, ni veliko govedo; 27) če je enoletno govedo, ni veliko govedo; če je dveletno govedo, to (pa) je veliko govedo; —■ 28) so prej dajali 30 govedi, sedaj pa da 15 govedi (in sicer); 5 dvoletnih; 29) 5 enoletnih govedi (in) 5 polletnih da . 30 Po 74. členu vzame lastnik svojega poškodovanega vola nazaj in dobi vrh tega 2 šekla srebra. — Če je suženj kradel v tuji hiši, plača 6 šeklov srebra in mu odrežejo uhlja in nos. 31 Prim. J. Goričar, Uvod v družbene vede, I. del, Ljubljana 1953, str. 38; G A. Kozlov, Kapitalistična blagovna proizvodnja in vloga denarja v kapitalizmu (Ekonomska in filozofska knjižnica, slov. prevod, Ljubljana 1949, str. 22 ss. zlasti 29 ss.) 32 V členih 178—183 in 145A zakonodajalec uporablja akadijski izraz lirn-lu — »njegova (ali njena) kupnina«. V členu 177, kjer predpisuje kupnino za izvežbanega ptičarja in za neizvežbanega moža ali žensko (pač za sužnja), in v členih 185 B in 186, kjer ocenjuje meso domačih živali v primeri z živo ovco, pa uporablja hetitski glagol vali =*kupi. 8 mini srebra, medtem ko je po standardnih prepisih (KBo, VI, 2 in 3) veljalo, da je storilec moral dati »eno- glavo«, to je, najbrž enega svojca, verjetno kot nadomestilo za ubitega sužnja (4). Popolnoma pa je uveljavil denarne .globe kot sankcije v predpisih o posameznih telesnih poškodbah (7—18). Medtem, ko Hammurabijev zakonik pogosto- uporablja tal ionsko načelo '(»zob za zob«), 33 določa hetitska pravna zbirka — enako kakor tudi ešnunski in Ur-Nammujev zakonik, kolikor je ohranjen — za vse telesne poškodbe plačilo globe v srebru. Koliko (šeklov ali min) srebra mora krivec plačati, je odvisno delno od tega, kateri organ je bil predmet poškodbe, delno pa (razen glede glave; člen- 9) tudi od vprašanja, ali je bil poškodovan svoboden človek ali suženj. 34 Zlasti pa veljajo denarne sankcije kot kazen za imovinske delikte. Tako se kaznujejo-: tatvina in imovinske poškodbe v vinogradih (101, 105, 107, 108), nasadih (102 ss.) ali na polju (106), tatvina pluga, voza, korita za napajanje, vrat, opeke, opreme za goveda in konje in drugega orodja (121 ss.); hudobno poškodovanje (?) v zvezi s prodajo hiše, sužnja, goveda, konja, mule, osla (146—148). Po določbah prve plošče se kaznuje z denarno globo-: tat, k-i ukrade prašiče (81-—83) ali jih tako poškoduje, da poginejo (84) (za odojke mora dati odškodnino v žitu, člena 83—84); dalje, kdor ubije tujega psa (87—89); kdor ukrade čebele na prostem v roju (91), 35 pozneje tudi, če ukrade več čebelnih panjev (92); 3G kdor krade v tuji hiši (93—95) ali na tujem skednju (96 s.), če je v hiši kradel suženj, ga razen z denarno globo- kaznujejo tudi z odrezan jem nosu in uhljev (95). Dalje so denarne globe predpisane za nekatere imovinske poškodbe, povzročene lastniku govedi, konj ali drobnice (74, 76, 77 A in B); ne veljajo pa za tatvine in prikrivanje najdbe -goved, konj in drobnice, kajti za te delikte je določena globa v dajatvah istovrstne živine. A) HETITSKA ZAKONODAJNA REFORMA Vse določbe, ki predpisujejo- dajatve v srebru, niso enako stare. V 22 izmed njih je namreč rečeno, da sedanja globa v srebru velja -namesto prejšnje strožje sankcije, ki je predpisovala včasih višjo globo, včasih pa drugačno kazen, po večini smrtno. Kot primer za tako razlikovanje med strožjimi »sta¬ rejšimi« in manj strogimi »sedanjimi« pravnimi sankcijami naj navedemo besedilo 7. člena: »Če svobodnega človeka kdo oslepi ali mu izbije zob, so prej (hetitsko: karti) dajali mino srebra, se-daj pa (het. klnnna ) da dvajset šeklov srebra...« 33 Hammurabijev zakonik uveljavlja talions-ko načelo glede poškodovanja očesa (čl. 196), kosti (čl. 197) in zoba (čl. 200) svobodnega človeka (avelum). 34 Hetitska pravna zbirka ima določbe glede glob, kadar je poškodovan kateri izmed naslednjih organov: oko ali zob svobodnega (čl. 7) ali sužnja (8); glava (9); roka ali noga svobodnega (11) ali sužnja (12); nos svobodnega (13) ali sužnja (14); uho svobodnega (15) ali sužnja (16). Kot zadnji sta uvrščeni določbi o globah zaradi povzročitve splava svobodne ženske (17) ali sužnje (18). 35 Člen 91 določa (vv. 29—30): »Če kdo ukrade čebele v roju, so prej dajali eno mino srebra, sedaj pa da pet šeklov srebra,. . ..« 3B Člen 92 določa (vv. 31—34); »Če kdo ukrade dva panja čebel (ali) če ukrade tri panje čebel, (so ga) prej (dali) čebelam za pikanje, se-daj pa plača 6 šeklov srebra. Če kdo ukrade panj čebel, če v panju ni čebel, da 3 šekle srebra.« 9 Podobno omenjajo tako znižanje določbe členov: 9 (poškodovanje ali uro- čenje 36a glave); 25 (najbrž neka ritualna nečistost); 81 (tatvina pitanega pra¬ šiča), 91 (tatvina čebelnega roja), 94 (tatvina svobodnega človeka v tuji hiši), 129 (tatvina konjske opreme). Razlog za tako spremembo je naveden v členih 9 in 25. Tako pravi člen 9 (podobno tudi člen 25): »Prej so dajali šest šeklov srebra, poškodovani vzame tri šekle srebra, za palačo (dvor, kralja) so jemali tri šekle srebra. Sedaj pa je kralj odpravil (delež) palače in samo poškodovani vzame tri (eekle) srebra.« Iz trditve, da je neimenovani hetitski kralj »odpravil« 37 dotlejšnji dvorski delež pri globi, lahko sklepamo, da je hetitski vladar — podobno kakor sred¬ njeveški vladarji — imel pravico do dela globe ali kazni, ki jo je obsojenec moral plačati. Ker se je kralj svojemu deležu odpovedal, so se prejšnje globe znižale, in sicer ponekod na polovico (v členih 9 in 25), drugod na tretjino (7), petino (81, 94, 129) in celo na dvanajstino (91). Določbe, ki omenjajo, da je bila prejšnja denarna globa znižana, nam pa hkrati tudi dokazujejo, da so vsaj v teh primerih že bile predpisane denarne globe in da vsaj nekatere globe niso bile uvedene šele na zadnji stopnji razvoja hetitske pravne zbirke, ampak že v prejšnji. Te določbe nam pa tudi pričajo o važni zakonodajni reformi, ki se pa ni omejevala samo na zniževanje glob v tistih določbah, glede katerih se je kralj odpovedal svojemu deležu, ampak je segala mnogo dalj. V nekaterih drugih določbah je hetitski reformator, ki je bil nedvomno istoveten z zako¬ nodajalcem, uvedel globe v srebru namesto prejšnjih telesnih, navadno smrt¬ nih kazni. Tatu, ki je ukradel več panjev čebel, so po starem pravu prepustili čebe¬ lam, da so ga opikale do mrtvega; po reformi pa je moral plačati samo globo šestih šeklov srebra. Zakonodajalec je sedaj dodal še pravno pravilo, da plača tat le tri šekle, kadar v panjih čebel ni bilo (92). 38 Tatu, ki je ukradel plug, so prvotno privezali najbrž na plug in ga verjetno vlačili po tleh, dokler ni umrl. Poslej je pa tak tat plačal šest šeklov srebra, če je bil svoboden človek, tri šekle pa, če je bil suženj (121). 39 — Kdor je ukradel vinski trs ali drevo ali čebulo v vinogradu, je moral plačati najmanj en šekel srebra kot globo, vrh tega so ga pa v palači batinali s sulico. Po reformi je moral le plačati šest šeklov srebra, če je bil svoboden človek, tri šekle pa, če je bil suženj (101). 40 Določbi členov 101 in 121 sta za nas zanimivi, ker nam odkrivata še drugo stran hetitske zakonodajne reforme. V obeh namreč vidimo, da so po sta- 36 a Tako prevaja A. Gotze v ANET, str. 189. 37 Za kraljevo odločitev uporablja navedeno besedilo (členov 9 in 25) glagol pesSija —, ki prvotno pomeni »vreči, suniti, zavreči, odpraviti.« Prim. J. Friedrich, Hethitisches Worterbuch, Heidelberg 1952, str. 168. 38 Besedilo glej zgoraj v op. 36. 39 Člen 121 določa (prim. tudi odlomek besedila v KUB, XXIX, 25, 8ss.): 11) Če ‘kak svoboden človek, [morda: svobodnemu človeku] ukrade plug in ga njegov lastnik na[jde|, 12) ga naveže na plug (?) [in ga vleče po tleh??l. 13) Včasih so delali tako. Sedaj pa [dal 6 šeklov (srebra), 14) .; če je suženj, [daj 3 šekle srebra. 40 Člen 101 se glasi (vv. 1—7): 10 rejšem pravu bile sankcije enotne, ne glede na to, ali je bil -storilec svo¬ boden človek ali suženj, medtem ko novo, reformirano pravo predpisuje za polovico manjšo kazen, kadar je bil storilec suženj. Iz tega smemo- sklepati, da je hetitski zakonodajalec v zvezi z omenjeno reformo uvedel razlikovanje med kaznimi za svobodnega storilca in sužnja. Polovične denarne kazni so za sužnje predpisane tudi zaradi drugih deliktov (93, 96 s., 132?, 143), včasih zadene sužnja kot dodatna kazen odrezan je uhljev in nosu (95, 99). Razlog, da je zakonodajalec za sužnje kot krivce predpisal nižjo kazen, je iskati najbrž v njihovi manjši imovini; v zvezi s tem smemo domnevati, da so bili hetitski sužnji vsaj omejeno imovinsko sposobni. 41 Hetitski reformator je na sužnje razširil tudi določbe v varstvo telesne celovitosti. Povrnimo se k že zgoraj navedenemu 7. členu in ga vzporedimo z naslednjim 8. členom! 42 V obeh so predpisane globe zaradi poškodovanja tujega očesa ali zoba. Če je krivec na tak način poškodoval svobodnega člo¬ veka, je moral plačati: pred reformo mino srebra, po reformi pa dvajset šeklov (7). Če je enako poškodoval sužnja, je moral plačati deset šeklov (8). - Pri tem opazimo- dvoje. Razlikovanje med »starejšim« in »sedanjim« pravom je omenjeno samo v določbi glede poškodovanja svobodne osebe (7), ne pa tudi v določbi glede sužnja (8). Vrh tega je globa zaradi poškodovanja sužnje- -ega očesa ali zoba očitno odmerjena po zmanjšani globi za poškodovanje svobodnega (20 šeklov —• 10 šeklov). Obe dejstvi kažeta na to, da je hetitska pravna zbirka pred reformo imela .samo določbo glede poškodovanja svobod¬ nega; šele po reformi je pa zakonodajalec uvrstil tudi določbo o polovični globi zaradi enakega poškodovanja sužnja. Ker takega razlikovanja med -prej« in »sedaj« tudi v drugih določbah, ki varujejo sužnje (12, 14, 16, 18), n. najdemo-, smemo sklepati, da je vse določbe v varstvo sužnjev hetitski zakonodajalec uvedel v zvezi s to reformo. Pri tem ni za varstvo sužnja vedno uvedel polovičnega zneska (12) v primeri z zneskom za svobodnega, ampak včasih znatno manjši znesek (14, 16). Kolikor v določbah za varstvo- svo¬ bodnih pred raznimi telesnimi poškodbami ni razlikovanja med starejšim in novejšim pravom, smemo prav tako domnevati, da so bile tudi te določbe uve¬ dene šele ob reformi. 43 Mislim, -da ne pretiravam, če trdim, da je hetitski zakonodajalec napravil velik kulturnozgodovinski korak naprej, ko je- ob priliki .svoje- obširne reforme razširil varstvo glede telesnih pošk-o-db tudi na .sužnje, prav tako kakor je po drugi strani uredil tudi njihovo deliktno odgovornost. 41 1) (Če kdo vinski trs ali| trto ali drevesno vejo (?) 2) ali čebulo ukrade, je prej 31 [za vinski trs dal.se(klov srebra, za trto en šekel srebra, 41 Iza drevesno vejo . selklov srebra, za en venec čebule en šekel srebra, 51 !.in v nalalči ga s koroje-m batinajo. fil (Včasih so talko delali, sedaj pa: če je ftat) svoboden, 71 d[a šest selklov srebra], če je suženj, da tri šekle srebra. 41 Prim. V. Korošec, Einige Beitraqe zum hethitischen Sklavenrecht, v Fest- schrift Paul Koscha-ker, I, str. 127—139, Wei,mar 1939. 42 Besedilo 7. člena glej zqoraj v besedilu pred op. 36a. — Člen 8 se glasi fKBo VI. 3, I, 19—20): »Če sužnja ali sužnjo kdo oslepi ali (mu, ji) izbije zob, da deset šeklov srebra, . ..« 43 Prim. n. pr. člene: lis., 13 s., 15 s., 17 s., 94 s., 96 s., 11 Zakaj je prišlo do tako daljnosežne reforme, ne moremo točno povedati, ker ne poznamo dovolj podrobno takratnih gospodarskih in družbenih razmer. Domnevamo pa lahko, da je že proti koncu Stare hetitske države, ko so Hetiti osvojili bogata, obljudena ozemlja v Siriji in so celo oplenili Babilon,'*' 1 šte¬ vilo sužnjev naglo naraščalo; še hitreje se je to zgodilo v Novi državi, katere zgodovina je polna neprestanih vojn. Podobno, kakor so tisoč let pozneje v Rimu mnogoštevilni orientalski sužnji, izpremenili rimsko kmečko gospodar¬ stvo-, 45 so najbrž tudi Hetitom prinašali sužnji iz gospodarsko bolj razvitih dežel napredek v gospodarstvu. Velika skrb, ki jo v svojih vazalnih pogodbah kažejo hetitski vladarji, da bi dobili nazaj svoje pobegle ujetnike, 45 « nam priča, kaj so ti zasužnjeni ujetniki pomenili za hetitsko gospodarsko življenje. Zato ni čudno, da se je tudi hetitski zakonodajalec vsaj v omejenem obsegu zanje zavzel in sicer na način, ki zagotavlja hetitskemu pravu častno mesto med antičnimi pravi. S tem nočemo trditi, da bi pred reformo hetitska pravna zbirka ne bi bila imela nobene določbe o sužnjih. Ako pustimo ob strani določbe o ženitvah sužnjev (31 ss.) in o njihovi udeležbi pri deliktih zoper spolno moralo (194, 196), spadajo med najstarejše tiste določbe, ki varujejo gospodarjevo oblast nad sužnjem. Taka je pravna norma v tretjem stavku člena 173, po katerem se kaznuje s smrtjo (»gre v lonec«) tisti suženj, ki se je uprl svojemu gospo¬ darju. 46 Zelo stara je nedvomno tudi določba člena 170, ki kaznuje s smrtjo sužnja, ki je ubil kačo in obenem izgovoril ime določene osebe; 47 svobodni je za enako dejanje plačal mino srebra. — Na prvi plošči najdemo precej stare predpise glede ugrabljenja hetitskega sužnja (20 s.) in o nagradi za tistega, ki je pobeglega sužnja pripeljal nazaj (22 s.). Obe določbi navajata namreč zemljepisne razmere, kakor so bile v prvih začetkih stare mestne države, ko je obsegala mesto Hattušaš z okolico. Hetitski reformator se ni omejil samo na uvajanje sankcij v srebru, ampak je izpremenil tudi določbe, po katerih je krivec moral dati enakovrstno živino, kakor je bila ukradena, ali pa celo svoje družinske svojce (»glave«). Če je prebivalec iz dežele Luja ugrabil svobodnega Hetita in ga odpeljal v svojo deželo, je pred reformo moral izročiti dvanajst svojcev, po reformi pa šest (19 B). 44 Hattušiliš I. (po Gurneyu, The Hit-tites, str. 216; 1650—1620) je prodrl do Aleppa (het. Halap), prestolnice države Jamhad. Njegov sin Muršiliš I. (1620—1590) je mesto razdejal in je osvojil Babilon. V poznejši, novi državi, je hetitska ekspanzija stalno silila v Sirijo; največje uspehe je pri tem imel Suppiluliumaš (1380—1340). 45 Tudi v Rimu se je gojitev vinske trte in oliv zelo izboljšala šele, ko je v zadnjih stoletjih republike prišlo v Italijo veliko število zasužnjenih vojnih ujetnikov z Vzhoda. — Prim. tudi Bliimner, Die romischen Privataltertumer (Handbuch der kiassischen Altertumswissenschaft), Miinchen 1911, str. 572 s., 575 s. 45 a Prim. V. Korošec, Hethitiische Staatsvertrage, Leipzig 1931, str. 64, 80 s. 46 Člen 173 se glasi: 9) Če kdo zavrže kraljevo sodbo, 10) postane njegova hiša dom mrličev (?). Če prvakovo (?) sodbo 11) kdo zavrže, (mu) njegovo glavo 12) odrežejo. Če se suženj dvigne (= upre) zoper svojega gospodarja, 13) gre v lonec. 47 Člen 170 določa: »Če svobodni (človek) ubije kačo in (pri tem) izgovori ime drugega (človeka), plača mino srebra. Če (je to storil) suženj, on sam umrje.« 12 Reformator prav tako ni izpremenil predmeta sankcij, ko je znižal nedvomno zelo stare določbe glede tatvine goved, konj in drobnice, po katerih je tat moral dati razmeroma veliko število živali iste vrste. Kdor je ukradel plemensko žival, je moral dati pred reformo' po trideset, po reformi po petnajst enakovrstnih živali (57—59). Za ukradeno vprežno ali delovno žival je bilo treba dati »prej« po petnajst, po reformi pa deset živali (63—65); za drugače (kot molzno ali z volno) koristno žival je moral tat dobaviti prvotno po dva¬ najst, pozneje pa šest živali iste vrste. Obenem je zakonodajalec določil, da krivec vrne toliko enakovrstnih živali tako, da da približno po tretjino dve¬ letnih, enoletnih in polletnih, ker bi verjetno' tolike dajatve drugače ne zmogel. Najbrž ob isti priliki je hetitski zakonodajalec dodal troje določb o kazno¬ vanju nepoštenega najditelja, vendar samo glede plemenške živine (60—62). Kdor je našel in si prisvojil tujega bika, žrebca ali ovna, je moral dati po< sedem istovrstnih živali. V teh določbah ni razlikovanja med starejšim in »seda¬ njim« pravom, kar kaže na to, da te določbe niso starejše od reforme. Isto dokazuje tudi povračilni faktor sedem, kar je približna polovica faktorja pet¬ najst, ki je bil ob reformi uveden za krajo istih živali (57—59). Zanimivo je dalje tudi to, da v teh določbah, ki so bile v korist tistemu delu prebivalstva, ki se je bavilo z živinorejo, nikjer ne naletimo na razlikovanje med svobod¬ nimi in sužnji — verjetno’ zato, ker je bilo sužnjev med živinorejci malo, več jih je bilo med poljedelci, še več pa v mestu. Ko smo tako vsaj sumarično pregledali izpremembe starejšega prava, upravičeno trdimo, da je bila hetitska zakonodajna reforma zares važen mejnik v razvoju hetitskega prava. Nehote se pojavlja vprašanje: kdo je bil njen avtor? I . ; Ker poznamo kot hetitskega zakonodajalca samo kralja Telipinuša iz Stare države (»k. 1450), se nehote vprašamo, ali je tudi ta reforma njegovo delo, V tej zvezi je treba opozoriti na to, da Telipinuš v svojem ustavnem zakonu med drugim odreja, da naj »gospod(ar) krvi« (ešhanas isbas) odloča v »zadevi krvi«, ali nai bo namreč morilec obsojen na smrt, ali pa naj da samo odškodnino (šamikzel). To svojo' odredbo zaključuje Telipinuš s stavkom: LUGAL -i-ma-pa li-e ku-it-ki — »Kralju pa nič!« 48 Ker v tem lakonično kratkem stavku ni glagola, je smisel stavka odvisen od dopolnitve. Stavek je lahko pomenil, da se kralj ne sme vtikati v sodstvo, ki ga opravlja »gospod(ar) krvi«. Lahko pa je tudi pomenil, da naj kralj ne dobi ničesar od globe ali kazni, na katero je bil krivec obsojen. Če je zadnja razlaga pravilna, tedaj pomeni Telipinušev izrek, da se hetitski vladar odpoveduje svojemu deležu, ki ga je doslej prejemal od glob in kazni. To bi se lepo ujemalo s tem, kar pravita že navedena člena 9 in 25 hetitskega zakonika in tako bi bil Telipinuš ne le 1 tvorec prve pisane ustave, ampak tudi zaslužen zakonodajni reformator. 48 Za besedilo in prevod glej S t u r t e v a n t - B e c h t e 1, Chrastomathy, str. 192, (= KUB, XI, 1, IV, 19—21): »Zadeva krvi (= umor) (naj bo) takole (urejena): Kdor napravi kri (=umor), tedaj (obvelja to), kar pravi gospod krvi! Če poreče: On (= storilec) naj umrje, tedaj naj umrje! Če pa poreče: Povrne naj, tedaj naj povrne! Kralju pa nič!« Kdo je bil »gospod krvi«, ni povedano; morda bi mislili na nekakega krvnega sodnika. — G u r n e y , The Hittites, str. 97 s., ga istoveti s hebrejskim go’el-om, ki je dolžan izvršiti krvno maščevanje za umorjenega. 13 Vendar pa so zoper to domnevo tudi tehtni pomisleki. Ali je bilo v njegovem času hetitsko gospodarstvo toliko razvito, da je srebro že služilo za splošni ekvivalent vrednosti, tako da je bila taka zakonodajna reforma mogoča? Nedvomno je bila mnogo lažja v poznejši državi, ki je imela v severna Siriji svoje vazalne dežele (Ugarit, Arnurru, Nuhašši, Karkemiš), od katerih je pre¬ jemala znatne kontribuoije. Zlasti pa vzbuja pomisleke to, da Telipinuš sam nikoli ne omenja srebra, ko podrobno našteva sestavine imovine enega svojih vladarskih prednikov, kralja Ammunaša, ter imovine obsojenih kraljevih prin¬ cev. 49 Po drugi strani tega pomisleka tudi ne smemo precenjevati, saj ohra¬ njeni inventarji 50 velikih hetitskih kmetij iz časa Arnuvandaša II. (1340—1339) — torej dobrih sto let pozneje — med imovinskimi predmeti tudi ne omenjajo srebra. Avtorja reforme za sedaj ne moremo dognati, vprašanje mora ostati nerešeno. Toda če reforma ni Telipinuševo delo, je najbrž nastala v nasled¬ njem stoletju, gotovo pa še precej pred koncem hetitske države. O tem pri¬ čajo številni prepisi. Neodvisno od tega vprašanja, ali je bil Telipinuš avtor velike reforme, je pa iz njegove zakonodaje prešla v pravno zbirko določba o preganjanju čarovništva. Glede tega določa namreč Telipinuš, da je krivca treba pripeljati pred vrata palače, to je pred kraljevo sodišče. 51 Podobno predpisujeta v hetitski pravni zbirki člena 44 C in 111, da spada čarovništvo pred kraljevo sodišče. Razen teh določb se kraljevo sodstvo omenja le v redkih primerih. Obvezno' je za velike tatvine dreves iz nasadov (?) (102), dalje po nejasni določbi čl. 176 A in končno zaradi nečistosti z živalmi (187, 188, 199). Za kaznovanje nezveste žene in njenega zapeljivca pa je varanemu soprogu kra¬ ljevo sodišče vsaj fakultativno (199) na razpolago, če namreč ni obeh in fla- granti zalotenih na mestu ubil. Za preziranje sodstva kraljevega sodišča je v čl. 173 predpisana kazen, ki je najstrožja v vsej pravni zbirki: Krivčeva hiša naj »postane dom mrtvih«! 52 To najbrž pomeni, da s krivcem vred pobijejo njegovo rodbino. — Da se hetit¬ sko kraljevsko sodstvo ni bolj razširilo, je spričo zemljepisnih, zlasti pa gospo¬ darskih in družbenih razmer razumljivo; pozabiti tudi ne smemo, da Hetiti niso bili hudi centralisti. 49 Kot sestavine imovine kralja Ammunaša (kakih 5—25 let pred Telipinušem, prim. G urne y, The Hittites, 2 str. 216) našteva: žita (= najbrž žitna polja), |sadov- njake?], vinograde, goveda (in) ovce. — Za kraljeve sinove v svojem času in za bodoče pa odreja: »To pa, zaradi česar se kraljevi sinovi kaznujejo s smrtjo (dobe¬ sedno: poginejo«), ne (zadeva) njihovih hiš, njihovih polj, njihovih vinogradov, nji¬ hovih skednjev, njihovih sužnjev, njihovih goved (in) njihovih ovac.« — Za prevod besedila J. Friedrich, AO, 24, 3, str. 8, § 20 in str. 22, § 48, vv. 56—58; Sturtevant-Bechtel, Chrestomathy (s transkrikcijo), str. 187, odst. 20, in str. 191, odst. 31, vv. 56—58. 50 KBo, V, 7, II, 12—45; ki gai je prevedel J. Friedrich, AO, 24, 3, str. 31 s.; delno (vv. 28—33) ga je prevedel tudi Gurney, The Hittites, 2 str. 81. 61 Besedilo prevaja J. Friedrich, AO, 24, 3, str. 22, § 50; Sturtevant- Bechtel, Chrestorr,athy, str. 192, odst. 50. 52 K izrazu BIT.ZU bu-bu-ul-k ki-i-ša primerjaj V. Korošec, Die Kollektiv- haftung im hethitischen Recht, Archiv Orientalnl XVIII, 3 (— Symbolae Hrozny, IV, Praga 1950), str. 206; tam je navedena tudi starejša literatura. 14 Tako smo doslej dognali v hetitski pravni zbirki dvoje plasti: pravo, kakor nam je ohranjeno iz časa pred koncem hetitske države, in pravo, kakor je veljalo pred veliko zakonodajno reformo. B) NAJSTAREJŠI DELI HETITSKE PRAVNE ZBIRKE Če si ogledamo vprašanje od druge strani in skušamo spoznati naj sta¬ rejše plasti v hetitski pravni zbirki, se mi zdi, da je na drugi plošči najsta¬ rejša določba 166. člena, ki se v prevodu 03 glasi: 34) »Če kdo poseje seme na seme, 35) položijo njegov vrat na plug. Dva jarma volov 36—37 vprežejo: obraze enega (para) od njih obrnejo semkaj, obraze drugega (para) tjakaj. 38) Možje umrjejo (= morajo umreti), goveda umrjejo. 39) Kdor pa je polje prej posejal, 40) prav tisti ga vzame (=požanje). Včasih so tako ravnali.« Kakor sem že drugod 54 skušal dokazati, je ta določba najbrž še iz dobe, ko so polja pridobivali s krčenjem gozdnatih predelov. Veljalo je nezapisano pravno pravilo, da ima pravico do žetve tisti, ki je polje obdelal in obsejal. Dejanski stan člena 166 obravnava primer, da polje, ki ga je nekdo že obsejal in morda prej z velikim trudom obdelal, nekdo drug vnovič obseje, najbrž zato, da bi sebi pridobil pravico do žetve. Drugi obdelovalec bi si svoje delo zelo olajšal, ker bi obsejal polje, katero je že prvi obdelovalec obdelal; razen tega bi tudi uničil njegovo setev. Zakonodajalec očividno misli le na takega nepoštenega obdelovalca in ne računa z morebitno zmoto dru¬ gega obdelovalca. Zato odreja zelo kruto smrtno kazen: krivec naj bo razče- tvorjen, obenem z njim tudi njegova goveda, najbrž tista, ki jih je pri obso¬ janju že obsojanega zemljišča uporabljal. Zdi se, da so to kruto smrtno kazen kmalu odpravili in kakor pravi to člen 167, uvedli nekake nadomestilne daritve versko-sakralnega značaja: krivec je namesto sebe daroval ovco, namesto goved dve ovci, vrh tega pa še trideset kruhov in tri mere piva. Določba člena 166, ki je verjetno nastala najprej kot običajno pravno pravilo, je zelo stara, pa tudi člen 167 najbrž ni mnogo mlajši od nje. O tem priča dejstvo, da oba člena še ne poznata izraza za zemljiškega lastnika, ampak ga opisujeta kot tistega, »ki je prej obsejal polje« (čl. 166, v. 39, čl. 167 v. 44). To okorno opisovanje je tem bolj značilno, ker ž" naslednji, najbrž še mlajši člen 168 55 uporablja že akadijski izraz: bel eqli — lastnik polja. Člen 168 govori namreč o določitvi mej v zvezi z zemljiško lastnino, nadaljnji člen 169 prav tako omenja razmejitev, in sicer v zvezi z nakupom zemljišč. Člena 168 in 169 tudi navajata sakralne daritve, in sicer v zvezi z nakupom zemljišč. V členu 168 so omenjeni enaki daritveni predmeti (ovca, kruh in pivo) kakor v členu 167; v členu 169 pa je predpisana daritev moke boginji sonca ali Tešupu, bogu viharja. 56 Iz teh okolnosti sklepamo, da sta člena 168 in 169 nedvomno znatno mlajša od člena 166, najbrž tudi nekoliko mlajša od člena 167. 53 Prim. V. Korošec, o. c., str. 207; Sedat Alp, Journal of Cuneiform Studies, VI, 1952, str, 98. 54 V. Korošec, Kollektivhaftung, str. 207 ss. 55 Čl. 168, v. 47. 56 Čl. 169, v. 53. 15 Med starejše določbe druge plošče spadajo tudi predpisi, ki določajo razne količine žita kot nagrado za žanjca (158), kot najemnino' za vpreganje tujih volov (159) in kot nagrade za .izdelavo' raznih kovaških izdelkov (160—161). Verjetno je stara tudi določba, da mora tat, ki je ukradel kos sukna, vrniti kos volnenega blaga (čl. 126, v. 15 s.). Na prvi plošči so najbolj stare določbe, ki varujejo lastnino živinorejcev glede goved, konj in drobnice. Po gospodarski važnosti loči zakonodajalec tri skupine teh živali, namreč plemensko' živino (»veliko govedo«, »veliki konj«, »veliki oven«; 57—62), vprežno' (63—65) in drugače (z molžo ali volno) koristno (67—69) živino. 57 Zakonski predpisi se bavijo predvsem s tatvino teh živali in predpisu¬ jejo, da mora tat povrniti razmerno visoko globo v živini take vrste, kakor je bila, ukradena. Omenili smo že, da je ob veliki reformi zakonodajalec znižal .postavke (od 30 na 15, za plemensko živino; od 15 na 10, za vprežno živino*; od 12 na 6, za molzno in strižno živino) ter da je istočasno' uvedel globo za nepoštenega najditelja, kateremu je naložil, da mora dati po sedem živali iste vrste. Naturalna restitucija, ki je bila, najbrž edini mogoči način izpol¬ nitve, visoki mnogokratniki, ki veljajo 1 za naturalno restitucijo, in dejstvo, da se v vseh 36 določbah glede domačih živali (57—92) nikjer ne omenjajo sužnji, vse tO' dokazuje, da so te določbe zelo stare. Semkaj spada tudi določba člena 66 o živali,, ki. je zašla v tujo stajo. — Očitno poznejše pa so določbe, ki nala¬ gajo za ukradeno* (70) ali poginulo* (72) tujo* žival tri- (70) ali dvakratno (72) vrnitev. Po drugih določbah je bilo* poškodovano ali poginulo tujo žival treba nadomestiti, z enakovrstno zdravo živaljo (74, 75), eventualno' tudi zanjo- plačati običajno najemnino (76); za nekatere telesne poškodbe tujih živali je določena odškodnina v denarju (74, 77 A in B). Spočetka je hetitsko pravo varovalo samo* lastnike goved, konj in drob¬ nice — najprej morda sploh samo lastnika goved (prim. čl. 79) — in sicer zoper tatove. Nedvomno mlajše so določbe, ki varujejo lastninsko pravico na prašičih (81—84) in psih (87—89). Tu ne velja več naturalna restitucija za ukradeno* ali ubito tujo žival, ampak je treba plačati določeno' število šeklov srebra; samo za odojke je odškodnina določena v žitu (83-—85). Ob zakonodajni reformi je bila med temi določbami znižana globa samo v čl. 81, ki govori o tatvini pitanega prašiča. Glede čebel (91—92) je gotovo stara določba člena 92, po kateri so tatu, ki je ukradel več panjev čebel, prepustili čebelam, da so ga opikale do smrti. Ob veliki reformi so- to kruto smrtno kazen nadomestili z denarno globo. Najbrž mlajša je bila določba člena 91, ki kaznuje tatu, ki je ukradel na pro¬ stem tuj čebelni roj. V njej je bila že takoj določena globa v srebru; ker je bila ob reformi znižana, pa je bila vsekakor uvedena še pred zakonodajno reformo. Preostanejo nam štiri določbe, ki so v pravni zbirki uvrščene na koncu določb o* posameznih skupinah živali. Nastale so najbrž v starem običajnem pravu, kakor se je zelo zgodaj razvilo med živinorejci. Med njimi dajejo tri izmed njih neko omejeno pravico do samopomoči sosedu, ki mu je tuja žival povzročila škodo ali mu vsaj grozi, da se bo* to zgodito. Indirektno' je s tem 57 V čl. 67 se omenja krava (GU(D).LIT), v čl. 68 kobila, v čl. 69 ovca (,ki daje volno,) in oven. 16 rečeno, da lastnik živali ne jamči za škodo, ki jo je njegova žival komu dru¬ gemu napravila. Glede goved odreja člen 79 s preprostim kmečkim izražanjem to-le: »Če gredo (= zaidejo) goveda na tuje polje (in jih) lastnik polja (tam) najde, (jih) za en dan vpreže. Ko se zvezde pokažejo, jih žene nazaj k njihovemu lastniku.« Zemljiški lastnik sme torej tuja goveda, ki jih zaloti na svojem polju, vpreči in do večera istega dne izkoriščati njihovo delovno silo, da se tako sam odškoduje za škodo, ki so mu jo goveda napravila. Nato mora goveda vrniti njihovemu lastniku. Ker govori člen 79 samo o govedih, je zelo ver¬ jetno, da SO' najstarejše (najbrž še običajno pravne) norme veljale samo za lastnika goved. Iz jezikovnih razlogov je še nejasna vsebina člena 80, o delitvi ovce, ki jo nekdo — po novejših prevodih 58 — »vrže« volku: lastnik ovce dobi meso, tisti pa, ki je ovco- vrgel, pa njeno kožo. Če bi smeli po prvotnem Hroznj- jevem prevodu določbo razumeti tako, da tretji »iztrga« volku ovco, bi bila določba razumljiva. Zaenkrat, non liquet! Glede tujega prašiča določa člen 86: »če (tuj) prašič pride na skedenj, polje (ali) sadovnjak (in) ga lastnik skednja, polja (ali) vrta udari in ta (= prašič) pogine, tedaj ga da njegovemu lastniku nazaj. Če ga pa 'ne da nazaj, postane on tat.« Lastnik nepremičnine sme ubiti tujega prašiča, ki je zašel na njegovo zemljišče. S tem se obvaruje nadaljnje škode, obenem morda tudi znese svojo jezo nad tujim škodljivcem. Vendar si ne sme ubite živali prisvojiti, ampak jo mora vrniti njenemu lastniku. Glede tujega psa postavlja člen 90 naslednje pravilo': »Če (tuj) pes požre svinjsko mast (ter ga) lastnik masti najde in ga ubije, (sme) vzeti mast iz njegovega trebuha. Odškodnine ni.« Gre za svojevrstno pravico samopomoči, če je tuj pes ukradel in požrl tujo svinjsko mast. Lastnik masti sme ubiti psa in vzeti mast iz njegovega želodca. Stavek, da ni nobene odškodnine, najbrž pomeni, da lastnik psa ne more zahtevati za svojo ubito žival nobene odškodnine. Manj verjetna se zdi druga razlaga, da lastnik masti ne more ničesar terjati od lastnika živali. Načelo, da bi lastnik odgovarjal za škodo, ki jo njegova žival povzroči, ni namreč v hetitskem pravu nikjer uveljavljeno, medtem ko ga Hammurabi vsaj v zelo ozkih mejah pripoznava za bodljivega vola (§§ 250 ss.), ešnunski zakonodajalec pa za bodljivega vola (§§53ss.) in popadljivega psa (§§55 s.). 59 Ker se v členih 79 in 86 že omenja zemljiška lastnina, so te določbe najbrž mlajše od člena 166, ki še ne pozna izraza za zemljiškega lastnika, vkljub temu pa gotovo spadajo med najstarejše pravne norme, ki so se razvile najbrž v običajnem pravu hetitske države. 08 A. W a 11 h e r , v. c., str. 260, prevaja: If anyone throw a sheep before the wolf (prabablp) to bait and to slay the wolf),...; A. Goetze, ANET, str. 193, pre¬ vaja: lf anyone throws a sheep to the wolves, ... — Za pomen glagola peššija prim. spredaj na str. 74, op. 37. 59 Prim. V. Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik. Nekaj pravnih pripomb (Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene vede: Razprave II), 1953, str. 61 s. 6 17 C) NEKAJ ZAKLJUČKOV Ko smo tako 6kušali po različnih sankcijah določiti relativno starost imo- vinskopravnih določb hetitske pravne zbirke, bomo skušali v splošnih potezah očrtati njen notranji razvoj. V hetitski pravni zbirki obseženo pravo je spočetka pravo državnega glavnega mesta Hattušaša z okolico vred. To nam potrjujejo nekatera ohra¬ njena pravna pravila. V določbah o ugrabitvi svobodnega prebivalca iz Hattu¬ šaša in njegovem odvedenju v deželo Luja (19 A in B) ali Arzavo so se ohra¬ nila stara nasprotja med Hetiti in Luvijci. — Nagrada za tistega, ki pobeglega sužnja pripelje nazaj k njegovemu gospodarju, je odmerjena po tem, kako daleč od Hattušaša je bil ubežnik prijet (22 s.). 80 Kdor je našel tujo živino, jo mora v mestu pripeljati pred kraljevo sodišče, na deželi jo pa sme začasno obdržati, samo če jo je pokazal »starešinam«, t. j. krajevnim prvakom (71, prim. XXXV). 81 Za uradni cenik določa člen 184 izrečno, da velja tako v mestu kakor na deželi. 62 Še. v poznejši hetitski državi velja načelo, da imajo posa¬ mezna mesta svoje posebno kazensko pravo in kazenski postopek. 63 Ko se začenja hetitska pravna zgodovina, so Hetiti narod živinorejcev in poljedelcev. Na prvi plošči uvrščene določbe varujejo lastnika govedi, zgodaj tudi že lastnika konj in drobnice, pred tatvino. Tat mora za vsako ukradeno žival izročiti po 30, 15 ali 12 glav enakovrstne živine. Osebe, ki jim tuje govedo, prašič ali pes povzroča škodo, imajo omejeno pravico do samopomoči. Krajo čebelnih panjev kaznujejo tako, da tatu 'izpostavijo' čebe¬ lam v opikanje. Za poljedelca, ki je že posejal svoje polje, katero si je morda s krče¬ njem pridobil, se zavzema člen 166; kdor vnovič o.bseje polje, ki ga je že nekdo drug obsejal, se kaznuje tako, da je s svojo (delovno) živino vred raz- četvorjen. Ce označimo ta del hetitskega prava, ki skrbi za najbolj elementarne interese živinorejcev in poljedelcev, kot najstarejšo razvojno stopnjo, je za prehod k drugi stopnji značilno odpravljenje kazni razčetverjenja po členu 166. Zato so pa za dejanski stan in v zvezi s pridobitvijo zemljišč uvedli nado- 60 Člen 22 se glasi: »Če suženj pobegne in ga kdo nazaj pripelje: če ga prime v bližini, tedaj mu (gospodar) da usnjene čevlje; če ga (ujame) tostran reke, mu da dva šekla srebra; če onstran reke, mu da tri šekle srebra«. Člen 23 se glasi: »Če suženj pobegne in gre v deželo Luja, kdor ga pripelje nazaj, mu da gospo¬ dar šest šeklov srebra. Če suženj pobegne in pride v sovražno deželo, (tedaj) ga tisti vzame, ki ga nazaj pripelje.« 61 Prim. V. Korošec, O načelu publicitete v hetitskem pravu, ZZR, XX, 1944, str. 15 ss. 62 Člen 184: »To je cenik! Kakor pa on (velja) v mestu, [tako naj velja tudi na deželif??)]« 83 V navodilih za bel maidgaltija, hetitskega poveljnika v obmejnih pokrajinah, je med drugim rečeno, da naj ostane za posamezne dežele pri dosedanji ureditvi kaznovanja zločincev. Prim. V. Korošec, Bel madgalti. Prispevek k poznavanju upravnega ustroja hetitske države, ZZR XVIII, 1942, str. 150 s.: KUB, XIII, 2, III, 11—14: »In kakor je od nekdaj v (posameznih) deželah glede kaznovanja postava (»zaveza«) narejena, (,tako naj ostane)! V katerem mestu so jih usmrčevali, naj jih usmrtijo, v katerem mestu so jih kaznovali s pregnanstvom, naj jih kaznujejo s pregnanstvom!« 18 mestne daritve sakralnega značaja (167—169). V to dobo je najbrž staviti najstarejše določbe glede kaznovanja .sužnjev (170), zlasti, če se .suženj upre gospodarju (173) ali če pobegne (22 ss.). V zvezi s splošnim gospodarskim in družbenim napredkom, pri čemer je srebro čedalje bolj postajalo splošno merilo (ekvivalent) vrednosti, je hetitski zakonodajalec sčasoma uvedel v nekaterih določbah primeroma visoke globe v srebru; znaten delež pri njih je imel vladar. Obenem je zakonodajalec raz¬ širil svoje pravno varstvo tudi na lastnike prašičev in psov in dopolnil varstvo lastnika goved, konj in ovac. To stanje lahko označujemo kot tretjo razvojno stopnjo. Če ne že prej, smemo domnevati, je bilo vsaj v tej dobi hetitsko pravo že zbrano v dveh ploščah kot delih pravne zbirke. Kot četrto in zadnjo razvojno stopnjo bomo označili pravo, kakor je nastalo po veliki zakonodajni reformi. Hetitski zakonodajalec je znižal denarne 1 globe, ki jih je bil uvedel v prejšnji dobi, za toliko, kolikor je dotlej znašal kraljevi delež pri globah. Znižal je tudi stare visoke naturalne globe, predpisane za krajo živine, kakor tudi kazen zaradi ugrabljenja svobodnega človeka. Obenem je nekatere krate določbe o smrtni ali telesni kazni nado¬ mestil z zmernimi denarnimi globami. Najbrž je uvedel nove denarne globe za nekatere nove dejanske stane. Obenem je razširil pravno odgovornost, pa tudi pravno varstvo —čeprav v omejenem obsegu — tudi na sužnje, pri čemer je pri sužnjih obdržal v nekaterih primerih kazen pohabljenja (odrezanje nosu in uhljev). Analiza sankcij v hetitski pravni zbirki je vnovič potrdila pravilnost že pred dvema desetletjema izrečene A. Goetzejeve ugotovitve da hetitska pravna zbirka ni iz enega kova. 64 V njej so združena pravna pravila iz raz¬ ličnih razdobij hetitske pravne zgodovine. Ali moremo tako zbirko imenovati zakonik? Vkljub raznim pomislekom sodim, da je vprašanje treba potrditi in da je zbirka bila zares zakonik. Kajpak ne smemo za pojem hetitskega zako¬ nika uporabljati meril, povzetih po modernih zakonikih XIX. in XX. stoletja. Računati moramo s tem, da so posamezni hetitski vladarji besedilo pogosto dopolnjevali in s tem izpreminjali. S tem si vsaj delno pojasnimo variante v raznih prepisih. Po drugi strani ne moremo razložiti imperativne dikcije, zlasti pa ne izprememb ob omenjeni veliki reformi, če odrekamo zbirki uradni značaj. Treba pa je priznati, da ostane vkljub temu še marsikaj, kar bo treba pojasniti. Semkaj spada čas nastanka zakonika, nejasno razmerje med prvo in drugo ploščo in razlike v ohranjenih prepisih prve plošče. Odločilnih pojasnil si obetamo od novih najdb. 64 Prim. A. Gotze, Kulturgeschichte, str. 103: Der Gesetzestext ist nicht auš einem GuR; er laflt in seinem Aufbau eine Entwicklung deutlich erkennen, — O. R. G urn e y, The Hittites, str. 88: Hittite law was a growing organism, and the diffe- rent versions of the code probatoly represent succesisive stageis in its development. 6 * 19 Some Problems of the Hittite Law* The scantiness of sources in general, and especially the complete lack of private documents are great ohstacle to the research into Hittite law. The Hittite Law col- lection 1 2 comprising nearly 200 articles, among them between 175 and 183 welhpreserved ones, is really our chief and almost only source for knowledge of the Hittite civil and criminal law. The Law collection is divided into two parts. By their initial words the Hittites designated them as »the tablet ,if a man’« (DUB takiku Ltf- as) (artt. 1—100) and as »the tablet ,if a vine’« (DUB tahku GIš GEŠTIN -aiš (artt. 101—200). Briefly, the first tablet contains the law of persons, the law of property in dome- stic animals (arranged in four groups: cattle, horses and sheep — then pigs — dogs —■ and bees) and the law of property in farm - buildings. The second tablet, which is less clearly arranged, regulates the property in vineyards and fields and in various tools, it also contains a few rules concerning contracts of šale and of hire, including the hire of Services. In addition, the second tablet has preserved many very archaic clauses, some of them referring to the pro,perty in land, furfher a rather extensive priče tariff, and finally clauses concerning sexual offences. As a last clause, certainly annexed in later times, the article 200 B regulates the standard fee for instruction of an apprentice. Unfortunately there is no indication to be found regarding the origin, date, legal character or application of the two tablets. We are not even told anything about the connexion (between the first and the second tablet. They differ in many ways from one another; besides, there are many versions of some parts of the first tablet, showing considerable differences. Nevertheless, the fact that their contents are supple- mentary one to the other, permits us to regard them as two parts of one law colection only. The Hittite kings left detailed accounts of their militar/ and political successes, but, with the exception of Telipinuš, they never mentioned any Iegislative activity. On the other hand they often emphasized their readiness personally to settle any conflicts that might arise between their vassals. Similarly the govemer of the fron- tier-country (the bel madgdti) was in duty bound to assure fair jurisdiction to ali inhabitants of his province, even to slaves. Owing to such lack of sources, it is no wonder, that even the character of the Hittite Law collection is stili disputed: was it a Code, published by some Hittite king; or was it a law-book, compiled by a private person; or was it a collection of leading cases, issued by the Hittite king’s court. 1 Lecture delivered in the Section for Assyriology of the 23rd International Congress of Orientalists in Cambridge, on the 24th of August, 1954. - Texts: Keilschrifttexte aus Boghazkoi, VI (= 36. WVDOG, 2. Heft), 2—22, 26 (Fr. Hrozny); Keilschrifturkunden aus Boghazkoi (Staatl. Museen, Vordera-s. Abt. Berlin), XIII, 11—16, 30—31; XXVI, 56; XXIX, 13—38 (H. Ehelolf, A. Gotze). The translations (for the more complete list cf. p., n. 3) quoted in our paper: H. Zimmern — Joh. Friedrich, Hethitische Gesetze aus dem Staats- archiv von Boghazkoi (= AO, 23, 2), 'Leipzig 1922, with supplement by J. Fried¬ rich (AO, 23, 2; 25, 1; Symbolae Koschaker, Leiden 1939, 1—10); Fr. Hrozny, Code Hittite provenant de l’Asie Mineure, Pariš 1922 (we follow his numeration of the legal clauses); A. Walther, in J. M. P. Smith, The Origin and History of Hebrew Law, Chicago 1931, pp. 246—279; A. G o e t z e , in J. B. Pritchard, ANET, Princeton 1950, pp. 188—197; E. Neufeld, The Hittite Laws, London 1951. I. M. Djakonov —• I. M. Dunaevskaja, Zakony Vavilonii, Assirii i Hettskoga car¬ stva, VDI. 1952, Pril. 4, 254—284. — In our quotations we follow the translation of A. Goetze and that of A. W a 11 h e r. 20 Perhaps we may contribute something to the clearing up of this question by trying to determine the internal structure and the evolution of the Hittite Law collection, as far as the law of property (taken in a wider sense) is concerned. For that purpose we shall take into accoumt the various sanctions used in clauses of the said Law collection. Sanctions, as generally understood, involve the establish- ment of certain legal consequences in čase of infringements of particular rules. The variety in sanctions reflects the economic, social and cultural conditions obtaining at the time when a certain legal rule came into being. Thus, the sanctions fixing sums of silver to be paid by the wrongdoer, indicate that at that time silver was already used as the general standard of value. On the other hand the sanctions consisting either in handing over a large number of oxen, horses or sheep for the one that was stolen; or sanctions fixing the penalty of being stung by bees, or being dragged to death, or being drawn and guartered, show that these cruel penalties were introduced in the earliest age of the Hittite history. Sanctions consisting in payment of silver fixed in shekels or minas — fines in facf — occur in 80, that is in nearly one half of ali the clauses of the Hittite Law collection. They are applied in three groups of legal maxims. First of ali, fines in silver were to be paid in cases of various bodily injuries (artt. 7 — 18). The amounts /depended upon the imiportance of the organ which was hurt (eye, tooth, head, hand, foot etc.), and on the question as to whether the injured man was a free man or a slave. On the contrary, for killing a man or for man - stealing, the culprit had to surrender a number of persons of his own family or of his slaves (artt. 1 — 4, 19 B, 174). We can ascertain that even in such cases there was a tendency to transform the delivery of persons into sanctions of payment of a sum of silver. Thus, for manslaughter of a slave, the article 4 stili prescribes the handing over of a person, whereas in its latest version (art. II in KBo VI, 4, I, 2—3) the sanction has been converted into a fine of two minas of silver. Secondly, fines in silver were imposed for thefts committed in farm-buildings, vineyards, fields, and thefts of tools, further in some of the clauses concerning thefts of, or damages in domestic animals. But it is obvious at first sight that these clauses were added in a later age, while according to earlier rules, protecting the property only in cattle, horses and sheep, the sanction was the handing over of animals of the same kind. Probably at the time when these additional clauses were introduced, the legal protection was extended to other domestic animals such as pigs, dogs and bees, so that sanctions entailing fines in silver became assessed with regard to these animals also. Finally, with the exceptiom of the articles 185 B and 186, prices in the Hittite priče tariff were fixed in isilver. Purchase money in the articles 146 — 148 as well as rents for hire of cattle (artt. 151 f.) and various vessels (art. 157) were also to be paid in silver. A. Legislatlve Reform in the Hittite Law Collection Among the 80 sanctions fixing payments in silver there are 22 ones containing a peculiar phrase by which we get knowledge of a reform of the Hittite law. Let us take for instance the 'article 7: »If anyone blinds a free man or knocks out his teeth, formerly (karu) they would give one mina (=: pound) of silver, now (kintma) he shall give twenty shekels of silver.« Evidently, the author of this legal rule endeavours to contrast the sanction, being in force at his time, to the earlier law wbich was more severe. He tries to show the progress of the reformed Hittite law towards leniency, towards humanization of the earlier legal maxims. In some of the rules in which the distinction between the old and the new law is taken into consideration, fines were reduced to one half, in other ones to one third, to one fifth and even to one twelfth of their former amounts. This applies to the clauses concerning; certain bodily injuries (namely blinding or knocking out the teeth: art. 7; injuring or bewitching the head: art. 9; the impurity; as mentioned in the art. 25), further to the clauses concerning the theft of a fattened pig (art. 81) or of bees (art. 91) or the theft in another man’s house (art. 94) and the theft of the hamess of a horse or of a mule (art. 129). 21 In the articles 9 and 25 an explanation for this reduction is given, as follows: »Formerly they would give six shekels of silver, the injured man was to take three shekels of silver, for the palače they would take three shekels of silver. Now the king has remitted (the share) of the palače; so only the injured man may take three shekels of silver.« From this reasoning we learn that formerly, that is before the reform in question, the Hittite kings — just as the kings in the Middle Ages — were entitled to a part of fines paid by the wrong-doers. The afore-said reduction of fines was due to the Hittite king’s renounciation of his share. At the same time we may conclude from the clauses allowing reductions of fines in silver (artt. 7, 9, 25) that at least ih these cases sanctions in silver had been in force even before the reform in question took plače. In other cases the Hittite legal reform established fines in silver instead of cerfain cruel penalties. The theft of two or three bee-hives was previously puni- shable by exposure of the thief to the bee-sting (art. 92), but now by a mere fine of six shekels. — The thief of a plough was formerly put on or under the plough — the text is mutilated — which certainly jnvoived a painful death, instead of which the reformed law fixed a fine of six shekels for the culprit who was a free man, and a fine of three shekels for the slave (art. 121). — Thefts from a vineyard formerly were to be punished by a fine in silver, moreover, the thief ,was to be štručk in the king’s palače with a spear (art. 101). After the reform the culprit had to pay six shekels of silver, when he was a free man, and three shekels, when he was a slave. The reform of the articles 101 and 121 is remarkable in another respect yet. In the earlier law, the two articles did not discriminate between thieves, whether free man or slaves, but the reformer introduced .the difference and fixed a higher fine for the free man, a lower one for the slave. Simiiar conclusions can be drawn from other articles (artt. 7, 8, 94, 95). These conclusions receive a corroboration by the fact that there is no reduction of fines in the clauses fising fines for slaves and iin the cases when slaves were injured. From this we may gather that ali clauses in which the legal' responsiibility or the legal protection of slaves is provided for — perhaps with exception of article 173 3 — were introduced together w ; ith the afore - said reform. Most probably in that time slaves have become such an important economic faetor in the Hittite State that the legislator considered it pro- per to introduce a series of new clauses, in which slaves too were taken into consideration. At the same time the reformer reduced some of the penaltie,s consisting in the delivery of livestock for thefts of oxen, horses and sheep; but here he did not substitute silver for cattle (artt. 57 ss., 63 ss., 67 ss.). Probably on this occasion he introduced three new fines for the illegal detention of bulls, stalMons or rams, found strayed (artt. 60—62). These new fines were payable in livestock too. Finallv, the penalty for man - stealing (kid-napping) consisting in giving up twelve persons of the culpritls family was reduced by half (art. 19B). Taking ali these numerous improvementis into considerations, this far-reaching reform appears as an important landmark in the evolution of Hittite law. Who may have been the author of this reform? Can we aseribe it to Telipinuš (about 1500 or 1450), as to the only known legislator among the Hittite kings? On the ~ne hand, Telipinuš decreed in his legislation that the Lord of blood (iSbanais &aS was entitled to decide whether the murderer was either to be put to death «r to make restitution in goods, and then he continued; LVGAL-i-nna-.pa U-,e ku4t-iki that is »But to the king nothing!« Unfortunately the verb in this sentence has been omitted and therefore its meaning remains uncertain. It might mean either that the king shall not have anytjiing to do with the čase, or that the king shall not have ari.y share in the fine. If the last interpretation be correct, the sentence bears witness to the facf that. Telininuš gave up his royal share in fines. Moreover, the humani- tarian tendencies, whic'h he liked to put forward in his legislation, might be an 3 § 173: ...If a slave rises against his master, he shall go into the pit. 22 additional argument in favour of his being author of the reform. On the other hand, serious doubts about this supposition arise from the fact that Telipinuš, when speaking of the property of condemned persons never mentions silver. 4 Therefore it is rather questionable whether in his days silver w.as already considered as the standard of value in his kdngdom, and it is more probable, according to the pre- sumption of .A. G o e t z e , that the reform took plače in a later lime; in the period of the great Hittite Empire. However, even if we do not consider the afore-said reform, we can suppose that the Hittite Law collection were connected with the legislation of Telipinuš as far as the prosecution for sorcery was in question. Telipinuš namely ordered that cases of sorcery should be brought before the king’s gate, that is before the king’s court. The same rule is to be found in the article 111 of the Law collection. Besides, the jurisdiction of the king’s court is established in other four articles (44 C, 102, 176, 191). This rather limited number of cases shows that the competence of the royal court was not very large and that it was introduced, step by step, only for particular offences against the law. On the other hand, the article 173 in its first sentence provides the most severe punishment for contempt of the king’s court, namely the extermination of the culprit together with his family. We have ascertained so far two stages in the later evolution of the Hittite Law collection: the law as it was at the en d of the Hittite Empire, being the result of the afore-said reform, and the law as it was in force before the reform. Now it remains to examine the most ancient part in the Hittite Law collection. B. The oldest Part of the Hittite Law collection In my opinion the oldest clause might be found in the article 166 which reads as follows: »If anyone sow seed upon seed, his neck sha.ll be put upon the plough. They shall harness two yokes of oxen and direct the face of one (of them) this way, and the face of the other one that way; the man shall die, and the oxen shall die too. He who sowed the field first, shall take it for himself. Formerly they procee- ded thus.« 1 believe that this legal maxim originated in times when fields for cultivation had to be won by clearing. The man who had cleared a plot of a ground and then sowed it, had the exclu>sive right to the harvest of it. Should afterwards anyorie else sow the same plot of the field anew, in order to acguire the right to the har¬ vest for himself, he ought to be put to death by being guartered, together with his oxen which probably had taken part in his work. At the time when the article 166 was enforced, the term »owner of the field« seems not to have been known yet, for in the articles 166 and 167 the owner is called merely as »who ,sowed the field first«. — This cruel penalty seems to have been replaced rather early by offerings of sheep, bread and Peer. Similar sacral- religious offerings are to be found in the fol.lowing two articles 168 and 169 too which deal with the violation of boundaries of the field. (article 169 also with the purchase of the field). Although thei-r contents are stili somewhat obscure, it is interesting to observe that the article 168 uses the term »owner of the field« (akkadian: bel eqli ). This fact proves that the articles 168 and 169 are later than the article 166. It is very likely that they were introduced soon after, when the penalty of quartering in the original article 166 was replaced by the afore-said offerings ordered in the article 167, and this change was certainly earlier than the great reform mentioned above. 4 Cfr. Telipinuš’s enumeration of the assets in KBo, III, 1, I, 70 f.: the grain (fields), fthe orchards (?)], the vineyards, the cattle and the sheep-, and in KBo, III, 1, II, 57 f.: houses, fields, vineyards, barns, slaves, cattle and sheep. /— For the translation cfr. J. Friedrich, AO, 24, 3, p. 8, § 20, p. 22, § 48; Sturtevant- B ec h tel, Chrestomathy, ipp. 188, 191, sections 20, 31. 23 Among the older parts of the second tablet there are also the clauses ordering the delivery of grain in recompense for various Services, especially for harvest work (artt. 158—161). The same applies to article 126, prescribing the restitution of a woollen cloth. In the first tablet, a series of very old legal maxims are to be found among the clauses protecting the property in domestic animals. Many of them might have their origin in the old Hittite customary law. First of ali, there are in this section four clauses, allowing to the owner of a field a limited self-help against damages caused by other man’s oxen, pig or dog. Thus, according to article 79, the field-owner may seize the oxen of another man, if they have strayed on to his field. He may work them till »the stars come out«, after that he must return them fo their iowner. If a pig breaks into a neighbour’s field, garden or threshing floor, the neighbour may kili it, but he must return the carcass to its owner (art. 86). Rather curious is the rule of article 90: »If a dog devours pig’s lard and the owner of the lard finds him out, he may kili it and recover the lard from its sto- mach. There will be no (other) compensation.« According to article 80 the skin and the meat of a sheep, seized by a wolf, were to be divided between the owner and another person (perhaps the shepherd), who had »thrown the sheep to the wolves.« I must confess that the clause is by no means clear to me; one should expect that the shepherd might have snatched it' from the mouth of the wolf. In these clauses the ownership of field, besides the ownership of animals (artt. 79, 86), is already acknowledged. Probably nearly at the same time legal maxims might have been enforced bv which thefts of cattle, horses or sheep were to be punished by handing over of a rather high number (30, 15 or 12) of animals of the same kind. The numiber varied according to whether the animals were keot for breedincr (artt. 57—59), for draught (artt. 63—65) or for providing milk or wool (artt. 67—69). At a later time when the first fines in silver were introduced in the law collection, the protection of property was extended to pias (artt. 81 ss.) and dogs (artt. 87 ss.). So we can understand that from the outset the .sanctions were fixed in silver. As already mentioned. the clauses turnina against the dishonest finder of a breeding animal of the first groun iartt. 60—62) were introduced on the occasion of the afore-said leaal reform. Their sanctions, however. enjoin the d.eliverv of seven animals of the same kind, that is approximately half of the reduced fine, fixed for stealing the same animals (fifteen animals). C. Some Conclusions In a retrospective view we may outline the evolution of the Hittite law of property as follows. The Hittite population consisted, especially in the Old Kingdom, by a great majority of cattle-breeders and peasants. In the earliest period of the Hittite history the law was customarv law, valid for the city of Hattušaš and its environs. The leoal maxims of the articles 166, 79 f., 86, 90 and perhaos 92. might have oriainated in that time. Rather early, at the latest before the end of the Old Kinadom the oldest. part of the Hittite Law collection. came into existence. Its author considered it. necessary to order that the priče tariff be valid in the city and probablv in the country (the text of the article 184 is mu- tilated). Further he araduated the rewards for seizina a runaway slave in propor- tion to the distance of the seizure from Hattušaš (artt. 22 f.). Besides. the duty of a finder was another in the city than in the countrv (art. 71). But it is very unlikely that the Hittite Law collection was ever valid in the entire Hittite Empire. At first, legal maxims protecting the owner of cattle, horses and sheep against theft were required; their sanctions consisted in delivery of animals of the same kind. On the other hand the cultivator who had cleared a plot of ground, was to be protected against intruders by severe penalties. 24 As the second stage of the evolution of the Hittite Law collection we may consider a reform, belonging certainly to the period of the Old Kingdom, by which supplementary offerings of a sacral character were introduced instead of the old cruel penalties (artt. 166 f.). Step by step, complying with the general economic, social and cultural evo¬ lution, the jurisdiction of the king’s court has been introduced within narrow limits. — Besides of cattle, horses and sheep there are also other animals (pigs, dogs and bees) protected against trespass. In these cases and in a restricted number of other ones, fines in silver were to be paid. This third stage of the evolution of the Hittite Law collection may have been settled either in the time of Telipinuš or in the cen- tury after him. The law of this time was compiled in a Jaw collection, probably a code, thus replacing the unwritten customary law. The fourth and final stage consisted in the afore-said legal reform, by which fines were reduced, severe old penalties abolished, the legal responsibility and protection extended to the slaves. Taking in consideration this evolution, it may be easily understood that the Hittite Law collection comprises legal maxims set up in different ages. 5 Nevertheless it remains an unsettled question, by whom and when ali these clauses have been compiled into a law collection. It is rather sure that this happened, before the far- reaching legal reform took plače, for its author was building upon older legal clauses. The short and, on the whole, satisfactory conditional form of the majority of the legal rules, as well as the fact that the Lavr collection has been discovered in public (king's or temple’s) archives are good reasons for its official character. Thus, we may assume that it was a real Lavr Code, publisjied by a Hittite king_. and often revised by his successors. Of course, we must not approach this question with no- tions of codifications, such as they have been made up in the 19th and 20th century. At the same time. — I perfectly admit that there remain many difficulties to be cleared up, especially with regard to the various versions of some clauses of the first tablet, and as to the. mutual relation between the first and the second tablet of the Hittite Code. KRATICE AfO = Archiv fiir Orientforschung. ANET = James B. Pritchard, Ancient Near Eastern Texts, Princeton, New Jersey 1950. AO = Der Alte Orient. Gemeinverstandliche Darstellungen, herausgegeben von der Vorderasiatisch-Aegyptischen Gesellschaft, Leipzig. AOT = Hugo Gressmann, Altorientalische Texte zum Alten Testament, 2. izd., Berlin-Leipzig 1926. BASOR = Bulletin of the American Schools of Oriental Research. G o e t z e , Kulturgeschichte = Kulturgeschichte des Alten Orients fv Handbuch der Altertumswissenschaft, III. 1. 3): A. Goetze. Kleinasien. Munchen 1933. Gurney, The Hittites — O. R. Gurney, The Hittites, A Pelican Book, 2. izd. Harmondsworth 1954. Hrozny, Code Hittite = Frederic Hroznf, Code HittPe provenant de l'Asie Mineure (vers 1350 av. J.-C.), Pariš 1922. JAOS — Journal of the American Oriental Societv. KBo = Keilschrifttexte aus Boghazkoi, Leipzig 1916—1923. KUB = Keilschrifturkunden aus Boghazkoi. Staatliche Mussen, Vorderasiatische Ab- teiluna. Berlin. MV (Ae)G = Mitteilunqen der Vorderasiaitisch{Aegvntisch)en Gesellschaft. Sturtevant-Bec ihtel. Chrestomathv — E. H. Sturtevant — G. Bechtel, A. Hittite Chrestomat.hy, Philadelphia 1935. Symbolae Hrozn