__Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50. Za Evropo $3.00 Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50
List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci. ŠTEV (No.) 14.	JULY, 15th 1924.	LETO (Vol.) XVI.
Javni odgovor na zasebna vprašanja.
H. B.
Pred meseci me je nekdo vprašal, kje je poto-Pisec svojega romanja v Lurd, ki se je bil lani naenkrat zgubil. Ob tej priliki se je pokazalo, da iskanje potom časopisja ni tako od muh, kakor bi kdo mislil. Lurški romar se je naenkrat zopet pojavil, da nas popelje do cilja. To je dotičnemu, ki ga je Po časopisju iskal, dalo pogum. Te dni se je zopet oglasil. Zdaj pa želi zvedeti kje je pisec "Št. Jernejske noči" in "Lilije iz raja." Ob enem se je malo z,iesel iifid urednikom, zakaj prej kaj druzega začno, predno eno konča in to še povesti, ki so vendar "kendi" za čitatelje.
Ta slednji migljej znači, kakor bi dotični vso krivdo na urednika zvračal. Ker pa mej drugim tudi pravi, naj se on s pisatelji prej domeni, li mislijo Povest do konca speljati ali ne, in če ne, naj raj-nikar ne začno, se zopet vidi, da ni gotov, kedo JG prav za prav kriv. Prav radi mu to pojasnimo, deloma zato, ker nas je prosil, deloma radi tega, ,a ne bo kedo krivice trpel. Hočemo pa to storiti Javno, ne zasebno, kakor je želel. Imamo svoje vz-J°ke za javni odgovor.
Kje sta torej pisca "Št. Jernejske noči" in "Li-IlJe iz raja?" Ali sta se onadva naveličala? Ne, to le- "Št. Jernejske noči" imamo še precej v zalogi, epo prestavljene in od Rev. Smoleya s pisalnim ' r°jem napisane. Pisec "Lilije iz raja" nas je sicer jedko za dve številki skupaj založil, ker mora po-8 tpga še druge rožice saditi in zalivati, nikoli pa am ni rekel, da bo prenehal. Njega je treba ved-o d^egati. Zadnje čase ga pa niti dregati ni bilo Pgoče, ker ga ni bilo doma. Tako se je nadalje-a,1ie "Lilije" čez mero zavleklo.
Zakaj pa "Št. Jernejske noči" ne nadaljujete, če jo imate pripravljeno? bo dotični rekel. Prav to mi je dalo povod za javni odgovor. Krivda ni pre-vajateljeva, ne moja, sicer bi bila midva to mej seboj naredila? Krivi so naročniki lista. Vsak teh misli, da se list samo zanj piše in izdaja. Ce komu ta ali ona stvar ni po godu, meni da tudi drugim ni. Takoj se vsede in napiše pritožbo, če ne celo zahtevo : "Nehajte vendar že s tem, drugače bomo list pustili." Tako se nam je zgodilo glede "Št. Jernejske noč'." Od nekod nam je zastopnik pisal, da so ljudje s to povestjo zelo nezadovoljni in da bodo list pustili, ako je ne končamo. Mi se spočetka za to nismo brigali, ker vemo, da še Bog ne more vsem vstreči, najmanj razvajenim Amerikancem. Toda ko jo je lani urednik za štirinajst dni na Wil-lard potegnil in je v njegovi odsotnosti tiskarski škrat na precejšen kos "St. Jernejske noči" sedel, ter toliko časa na njem sedel, da je bil mej tem že drug kos priobčen, a se raditega nihče ni pritožil, smo sklepali, da res ne more biti pravega zanimanja za povest. To je bil vzrok, da smo jo ustavili. Pač pa smo pozneje iz ust mnogih slišali, da so jo radi brali in bi želeli, da se nadaljuje.
Pripravljeni smo to storiti in še ostali nepre-vedeni kos prevesti. Storiti bomo morali to sami, ker Rev. Stnoley je bil po pravici užaljen, da je za svoje nesebično delo prejel tako malo hvaležnosti. Tudi jaz sem se zadnjič komaj premagal, da nisem rekel: "z Bogom Ave Maria in tvoji naročniki, ker so se preobjedli in začeli brcati!" Prava, zdrava kritika nobenega pametnega urednika in njegovih so-trudnikov ne boli. Radi jo po možnosti vpoštevajo. Le to boli, če hoče vsak svoj okus, ki jih je toliko kot oseb, drugim vsiliti za termometer.
226
AVE M A ft I A"
Za letošnjo majsko številko smo se posebno potrudili. Res nam je došlo veliko pohvalnih pisem. Nekateri so jo po dvakrat, trikrat prebrali. Od neke strani pa smo dobili pismo, v katerem nas dotič-na oseba dolži, kakor bi krivo vero učili. Češ, vi pišete, da je Marija k maši hodila, ko so nas vendar učili, da je Jezus šele pri zadnji večerji postavil daritev sv. maše. Ko bi to tudi res trdili, bi nazadnje ne bilo tako neverjetno, saj je Marija Jezusa preživela. A nismo hoteli tega kot resnično trditi, zato smo pod naslov napisali "Legenda." Vsak ve, da je legenda ljudska pripovedka, ki je z resnico navadno malo v sorodstvu. Poleg tega smo še na drugem mestu jasno povedali, da ne mislimo resno. Zato se ni-
ti socialisti niso obregnili ob to. Naš človek se pa vse-de in urednika, ki je bil svoj čas še profesor verstva, uči vere. To je vendar malo preveč, ali ne ?
Kakor rečeno, jaz smatram to za preobjedenje. Ljudje bi morali biti hvaležni, da se sploh kedo najde, ki se loti nehvaležnega uredniškega posla. Hrvatov je več v Ameriki kot Slovencev, pa še nimajo nabožnega lista. Ze dolgo si ga želijo, radi bi ga naročili, a dozdaj zastonj čakajo tistega, ki bi bil pripravljen se žrtvovati in ga izdajati. Spričo tega bi v prihodnje želel malo več ozira in hvaležnosti, to tim bolj, ker je delo, ki je imam z listom moj neplačan "over time." Živim od altarja, kateremu služim, ne od "Ave Maria."
Največji prijatelj sv. Frančiška Asiškega je bil brat Leon, angeljsko nedolžna duša, jasna in mirna kot jezero med visokimi gorami, v katerem se z lahkoto zrcalijo in odsevajo vse krasote obnebja. Bil je prava ovčica ljubega Boga, o kateri veljajo besede : "Blagor jim, ki so čistega srca, zakaj Boga bodo gledali. — Mrzlega zimskega dne gresta prijatelja iz Perugie proti cerkvi Marije angelske, brat Leon stopa naprej, zatopljen v premišljevanje. Tedaj mu zakliče Frančišek.
"Brat Leon, daj Bog, da bi bili manjši bratje vsega sveta vzor prave svetosti! Toda ljubi Jagen-ček božji, vedi, da to še ni najpopolnejše veselje."
Cez nekaj časa pravi: "O brat Leon! Ko bi manjši bratje vračali slepcem pogled, mutcem govorico, ko bi izganjali hudobne duhove in zbujali k življenju mrliče, ki so bili že štiri dni v grobu, vedi, da to bi še ne bilo popolno veselje."
In spet čez nekaj časa izpre-govori:
"O brat Leon, ko bi znali manjši bratje jezike vseh narodov in imeli vso učenost, ko bi imeli dar prerokovanja in bi umeli razlo-
III Največje veselje.
Prof. F. T.
čevati duhove, vedi, tudi to bi še ne bilo popolno veselje."
In čez nekaj trenotkov se oglasi znova:
"Ljubo božje Jagence, ko bi govorili manjši bratje angeljski jezik, ko bi poznali tek ozvezdja, lastnosti vseh rastlin, tajnosti zemlje in naravo ptic, rib, ljudi, vseh živali, dreves, rudnin, voda, vedi, to bi še ne bilo popolno veselje."
Ko sta prišla nekaj korakov naprej, pravi Frančišek:
"O brat Leon ! Tudi ko bi se posrečilo manjšim bratom, da bi izpreobrnili s svojim misijonom vse vernike h krščanski veri, vedi, da bi tudi to ne bilo popolno veselje."
In tako je nadaljeval po potu, dve milji daleč. Slednjič pa ga vpraša tovariš začuden:
"Oče, prosim te v imenu božjem, povej mi vendar, v čem pač obstoji pravo, popolno veselje?" Svetnik odgovori: "Ko bi prišla midva zdajle vsa premočena, tresoč se mraza in skoro opotekajoč se gladu v samostan Marije angelske, potrkala na vrata in bi nama rekel vratar: "Vidva sta lena postopa-
ča, ki kradeta miloščino, poberi-ta se proč od todl" — In ko bi naju pustil vso noč v snegu in mrazu, midva pa bi vse to prenašala potrpežljivo, brez tožbe in mrmranja in si mislila, vratar ravna pač z nama tako, kakor zasluživa in vse to se godi z dovoljenjem božjim, o verjemi mi, brat Leon, to bi bilo popolno veselje ! In ko bi midva prisiljena vsled noči, mraza in lakote, prosila brata s povzdignjenimi rokami, za božjo voljo, naj naju vendar spusti v samostan, pa bi prišel ta ves razjarjen ven, z debelo grčavko v roki in bi naju bacnil v sneg in zapodil proč vsa ranjena in stepena, midva pa bi to ravnanje mirno prenesla, misleč, da morava biti pač tudi midva deležna Kristusovega trpljenja; o brat Leon, to bi bilo še le pravo, popolno veselje! Kajti izmed vseh notranjih darov, ki jih razliva sv. Duh čez naše duše, je najkras-nejši dar ta, da premagamo same sebe in radi potrpimo iz ljubezni do Boga."
Čudovit je Bog v svojih svetnikih ! vsklikneš ob tem božanskem prizoru. A ni ga nam zapustila zgodovina za kratek čas, ampak v posnemanje.
j
"A V E MAR 1 A"
227



Častna straža«
Rev. John Plaznik.
Govorili smo o prvih dveh namenih, po katerih se daruje sv. maša. Preostaneta nam še dva namena: da dobimo odpuščanje za grehe in da prosimo Boga za potrebne milosti.
Vsaki dan žalimo Boga. Če ne moremo sami zadostno počastiti in zahvaliti Boga, nam je še toliko bolj nemogoče izprositi odpuščanja za svoje grehe. Vse trpljenje brezštevilnih mučenikov, vsa pokora puščavnikov, vsa dela apostolskih mož ne zadostujejo, da bi izbrisali samo en greh. Ker greh razžali neskončno bitje, more le neskončno zadoščenje dobiti odpuščanje za greh. Jezus Kristus je edini, kateremu Je mogoče zadostiti za greh in to Je storil na križu.
Daritev svete maše je, kakor Pravi cerkveni zbor tridentinski, nadaljevanje in vporabljanje krvave daritve na križu; zato je spravna daritev, po kateri dobijo usmiljenje, milosti in potrebno pomoč, če se približamo Bo-tfu s ponižnim in skesanim srcem. Na oltarju, kjer se daruje na skrivnosten način, se Jezus Kristus predstavljd svojemu Očetu !n ga spominja na svoje trpljenje J11 smrt, katero je pretrpel za nas.
ponavlja besede, katere je go-v°ril na križu za nas: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo."
. Kaj bi bilo z nami, če bi ne 'moli spravne daritve, katera to-,!l?'i jezo božjo! Kolikokrat bi bi-
la izbruhnila jeza božja in kazen bi nas bila doletela, če bi ne bil Jezus izprosil usmiljenja in odpuščanja za nas, revne grešnike.
Dostikrat se čudimo, da je Bog tako potrpežljiv z grešniki, da ne pokaže užaljenosti, ko ga žalijo na najostudnejši način, pozabimo pa, da se daruje jagnje božje neprenehoma, dan in noč, za naše grehe.
Sveti Gregor Veliki pripoveduje, da so razbojniki vjeli nekoga in ga peljali v zelo oddaljen kraj, kjer so ga imeli vjetega dolgo časa. Njegova žena je mislila, da je mrtev in dala je za maše gotove dneve. Kadar se je maša brala za njega, je bil vselej deloma oproščen svojih verig. Nazadnje se mu je posrečilo, da je ušel in se vrnil domov. Povedal je, kako so okovi padli od njega ob gotovih časih. Ko so preračunali čas, so videli, da se je to zgodilo tedaj, ko se je za njega brala sveta maša. Po tem lahko sodimo, kako moč ima sveta maša.
Božje pomoči vedno potrebujemo v dušnih in telesnih potrebah. Ce pa hočemo to pomoč dobiti, moramo prositi za njo. "Prosite in se vam bo dalo." Bog ve, za kaj ga bomo prosili in nam da stvari, za katere ga še nismo prosili. To so pa le izjemni slučaji; Bog hoče, da ga najprej prosimo.
Ne smemo si pa domišljati, da so naše prošnje že same po sebi
dopadljive Bogu. Sami smo nič in ne moremo ničesar zahtevati. Kako naj si drznemo sami Boga prositi za kako stvar? Četudi sami po sebi nič ne premoremo, vendar lahko storimo, da so naše prošnje sprejemljive pri Bogu. To storimo, če molimo v imenu Jezusovem. Zato nas Zveličar svari: "Nihče ne pride k Očetu, razven po meni." Zato se imenuje pot, po kateri moramo hoditi, če hočemo priti k Očetu. Kadar nas spodbuja k molitvi, vselej pravi, da moramo moliti v njegovem i-menu. "Za karkoli prosite, prosite v mojem imenu; drugače ne boste prejeli ničesar in vaše prošnje ne bodo uslišane." Zato skon-čava sveta cerkev vse molitve z besedami: "Po Jezusu Kristusu. Sinu tvojem."
Kdo ne sprevidi, da najbolj gotovo prejmemo, za kar prosimo, če prosimo zavoljo zasluže-nja Jezusovega, ko se Jezus daruje svojemu Očetu na altarju? Jezus najbolj kaže, da je veliki duhovnik po redu Melkizedeko-vem, na altarju, ko se neprenehoma daruje svojemu Očetu po rokah svojih duhovnikov; tu kaže svojemu Očetu svoje trpljenje, katero je prestal na križu in svojo kri, katero je prelil. Kadarkoli mislimo na njega v zakramentalni podobi, vidimo z očmi svoje vere, da prebiva med nami kot posredovalec med Bogom in nami, da nam pridobiva milosti, katere rabimo. Če Bog usliši sa-
228
AVE MARIA
mo take prošnje, katere mu darujemo po njegovem sinu. je gotovo, da ni nobena prošnja tako mogočna, kakor tista, katero pošljemo Bogu med sveto mašo, ker jo naš posredovalec sam sprejme in predloži svojemu Očetu.
Dve prijateljici izza šolskih let ste se zopet sešli. Prva je bila bleda, suha in je imela na rokah revnega otroka; vse je kazalo, da je revna. Druga je bila primerno oblečena in bila je vesela.
Prva je pričela: "Kako zadovoljna si; meni pa ne gre nobena stvar po sreči. Varčujem, kar se da, pa ne morem shajati. Zmeraj moram zmerjati svojega moža in ga spoditi z doma. Zvečer
Spisal: Ivan Joergensen
"Že slutim, kam meriš s tem izvajanjem," je posegel vmes Bjerre. Zdravnik pa nadaljuje: "Da moremo belim krvnim te-lescom zagotoviti premoč nad bakteriji, jim moramo predvsem podeliti večjo notranjo moč. Različna sera imajo tudi različne ličinke, zato utrjujejo bela krvna telesca napram tem ali onim bakterijam. Ce bi se posrečilo, — tu pa govorim le popolnoma pogojno — če bi se torej posrečilo odkriti kak splošni serum, ki bi združeval v sebi vse posebne pro-tistrupe, potem bi bila smrt zaradi bolezni izključena. Nastopila bi seveda zaradi starosti, toda imela bi miren in ne strahu vzbujajoč značaj. Človek bi mirno in brez skrbi preživel svojih 70 do 80 let; nato pa bi se oglasila neka gotova jesenska ustru-jenost. Po bogatem človekoljubnem življenju bi se človek čutil izredno utrujenega in bi zakopr-nel po večnem počitku. Človeka bi polagoma prevzela zaspanost kakor pri listih, ki postajajo ru-
zapravi, kar čez dan zasluži in upniki nas vedno oblegajo; ničesar nimamo."
Čudila se je, kako malo zasluži mož njene prijateljice in vendar so zadovoljni in ne trpe pomanjkanja. Zato ji reče: "Rada bi znala za tvojo skrivnost, kako ti gre vse prav spod rok; res, zavidam te."
"To je prav lahko; če hočeš spoznati mojo skrivnost, pridi k meni zgodaj zjutraj."
Nesrečna mati je bila na mestu drugo jutro. Njena prijateljica jo je vzela s seboj k maši v bližnjo cerkev in tako več dni zaporedoma.
Slednjič je prva postajala ne-voljna in povedala svoji prijateljici, da hoče zvedeti njeno
EVA
Roman iz modernega sveta.
javi, umrl bi tako mirno kakor mož, ki zaspi po kosilu v naslonjaču s knjigo v roki, spustivši jo slednjič nevede na zemljo. S takim idealnim življenjem, ki bo nekoč pognalo tu na zemlji, bo nastopila tudi idealna smrt. Ljudje bodo umirali tiho in naravno brez krčev in strahu, umirali bodo kakor list, ki pade mirnega jesenskega dne z drevesa."
"Ti vzbujaš slast, da bi človek kar v tem trenotku umrl," je pripomnila gospa Foersom. — "In jaz sem sicer vedno imela tak strah pred smrtjo!"
"Toda, draga moja, doslej še nismo tako daleč napredovali..."
"Vaš mož, milostljiva, pesni-kuje," poseže vmes Bjerre — "v nje-m je precejšen kos pesnika."
"Tudi to lastnost mora imeti, kdor hoče biti učenjak," razlaga doktor, medtem ko zadovoljno pije. Svojo razpravo hoče nadaljevati, toda be»edo poprime Bjerre.
"V vsem tem tiči naravnost globok pomen," pravi. "Vos ta
skrivnost in da je že sita tega pohajkovanja po cerkvi.
Dobila je sledeči odgovor: "Ali je mogoče, da še sedaj nisi sprevidela moje skrivnosti ? Ali nisi opazila, da oni, h kateremu molim vsako jutro, daje blagoslov mojemu delu ? To je moja skrivnost, druge ne poznam."
Ponovimo toraj celo poglavje. Sveta maša se daruje v štiri namene: V počast, zahvalo, kot prošnja in sprava. S to daritvijo Boga častimo, ga zahvaljujemo, mu zadoščamo in ga prosimo po Jezusu Kristusu. Da pa združimo svoje prošnje z Jezusovo daritvijo, je potrebno, da smo pri sveti maši pričujoči na pravi način. O tem bom š<? spregovoril.
Prevel: Ptof. Dr. F. T.
boj zoper bolezen in smrt ni drugega kot podoba nespravljive borbe, ki jo moramo stalno biti vsi mi dobri ljudje v tej naši temni, od duhovščine preplavljeni deželi. Tudi tu je dosti duševno nalezljive snovi, ki opustoša svobodo in človečanstvo. Vse glivice vere in vse male živalice nravnosti tu na Danskem prav bujno uspevajo in povzročajo bolezni eno bolj grdo kot drugo. Namesto, da bi z neupogljivo voljo kljubovali usodi in si življenje prosto razvijali, muči večino ljudi plazeča kuga suženjskega strahu in zločinskega kesanja. Vse glivice srednjega veka še vedno žive v skritih zakotjih človeške družbe. Razčiščenje s karbolom nove svetopisemske kritike in s sublimatom darvinizma še ne u-činkuje zadosti. Vsak trenutek vidimo, kako pade zdaj ta, zdaj oni, zadet od kuge krščanstva, in umre kot ubogi tepček z zmeh-čanimi možgani in bolno voljo in z nadnaravno zateklo vestjo — prav tako kakor jetra v Strass-
"AVE M A R I A"
229
burških goseh . . .
Zato bo kmalu potrebno, s pro-tisredstvi iti na delo. Zoper krščanstvo se bomo morali zavarovati. Tudi v duševnem oziru bomo morali ojačiti bela krvna telesca. Kaj pač so bela krvna telesca v naši duši drugega kakor egoizem — dobra in močna sebičnost ter ponosna in junaška želja po sreči ? Ako je srečen vsak posameznik, potem so tudi vsi srečni. Zato ne sme nihče priti in v imenu drugih od človeka zahtevati odpoved. Ni ga bolj bedastega in priprostega besedičenja, kakor je govorjenje o premagovanju in odpovedi; in jaz sovražim tako govorjenje, kakor sovražim vsako duševno revščino, ki se skriva za napačno velikostjo odpovedne morale. Koliko mlade in zdrave sreče, koliko sveže in kot kri rdeče ljubezni je že zamorila in umorila ta gnjila spokornost? Govorimo o žrtvah inkvizicije — ali govorimo raji najprej o žrtvah vere sploh ! In pomislimo, da je prišlo človeštvo šele pred sto leti tako daleč, da se je drznilo Križane-niu vreči v obraz svoj stud in zaničevanje in mu javno in odkrito Povedati, da je njegov nauk dober za tiste, ki nimajo poguma, da bi bili srečni — za strahopetce in reveže, za duševne in telesce pohabljence in betežnike!
Zato pa: Bela krvna telesca našega bitja naj žive! to so naša najmočnejša notranja sila. Tu Plamti še oni egoizem iz pradobe, ona goreča volja, iz katere je Nastalo vse življenje in vsa sreča, kakor je nastal svet iz prasli-11e- Dobremu, oboževanemu
Jaz-u," pravemu stremljenju po Vsej sreči in nasladi sveta pripada večna pravica prvorojenstva sveta pravica do življenja, ki Je zapisana v prahu prav tako kakor na zvezdah!
/Bojujmo se torej zato, da vce-Pinio človeku življenski serum! borimo se zoper smrt in zoper vero smrti, borimo se za življe-nJe in za vero življenja!"
Opojen od svojih lastnih besed, zagrabi Bjerre za kozarec. Njegove oči so počivale na gospej Foersom, ki je sedela na drugem koncu mize njemu nasproti. Tudi ona dvigne svoj kozarec in živahno povzdigne oči:
"Da!" reče prešerno, "pjimo na življenje! Na zdravje, Bjerre !"
S kozarci trčita in zdaj ga o-11a tako globoko pogleda, kakor da bi hotela dobiti od njega zagotovilo slovesne prisege.
Tudi Foersom trči — četudi nekoliko bolj hladno. Nato pa se poloti vseh treh neka zaspana utrujenost. Mladi zdravnik gladi marljivo svojo brado in močno kadi, ne ve pa, kaj bi povedal. Bjerre meni, da bo treba iti domov. Gospa Foersom pa vstane in gleda skozi odprto okno na vreme.
"Oh," reče, ko se obrne po sobi — "saj je že popolnoma svetlo .. . in ta krasni, sveži zrak . . . spremiva nekoliko Bjei*ra, Einar!"
Foersom jd videti utrujen in nesrečen. Vendar de:
"Rad, draga moja, če bi ne moral iti čez nekoliko ur v službo . . ."
"Ne seveda," odgovori gospa hipno nevoljna in pobita — "Tvoja služba, kaj pa da!"
Foersom vstane in stopi k peči, kjer skrbno očisti svojo pipo. Njegova žena stoji ob oknu in ga opazuje, naenkrat pa skoči nanj in mu izbije iz rok pipo, ki se na obzidku razbije.
Foersom se vzravna, bled od jeze.
"Nežika, kaj naj pa to pomeni ? In še v navzočnosti drugih!"
Ona pa ga iznov« precej krepko potrese: "Kaj meni to mar, ti? Jaz bi celo tebe razbila, ti stara pipa!"
Bjerre stopi v ozadje in jame odhajati.
"V zadnjem času je postala Nežika nekam težko umljiva," reče Foersom, ko se na stopnji-cah poslavlja od prijatelja.
II.
V jasnem jutranjem svitu koraka Bjerre počasi proti svojemu domu na Friderikovi cesti. Prehodil je že dolge in prazne ceste, drevorede in steze. Zastori še povsod zastirajo okna. Nežno listje mladih lip ob poti nalikuje sivo zeleni meglici. Čeravno se že dani, se -ptice vendar še ne o-glašajo. Mladi mož stopa dalje po jasni tišini in brezlišni praznoti. Tudi v njegovi notranjosti je vse tiho in prazno. Čuvstva in vtisi dneva so v hipu izginili, kakor se to rado zgodi, kadar prehajamo iz ene oliolnosti v drugo. Bjerre ne misli ne na prijatelja ne na njegovo ženo, ne na Bellmannov napev in ne na razbito pipo, ne na svoj slavo-spev in ne na odpoved. On sploh nič ne misli. Pač pa prebira nevede in nehote vse vozne listke konjske poulične železnice, ki leže raztreseni po cestnem prahu in »i vtiska v spomin njih številke. Za trenotek postoji ob železni ograji nekega vrta in tu se mu posebno čudno zdi, ker sliši tikanje ure v svojem žepu.
Počasi stopa dalje in kar nič se mu ne mudi domov. Bjerre uživa to jutranjo tišino, ta nepremični mir, te srebrnočiste trenotke, ki so popolnoma njegovi. Po spanju nastopi jutro in za jutrom delavni dan z vsemi svojimi dolžnostmi in zahtevami. Na ta-le pota, ki zdaj snivajo v jasni tišini in ki leže v prahu, z roso napojenim, razpošlje dan vse svoje prometno vrvenje. Prah se bo dvigal in denarni sužnji življenja bodo zopet tekali sem-tertja v tem velikem in nevzdržnem svetovnem mlinu.
Končno dospe do velike tri-nadstropne hiše, v eni stranskih ulic Friderikovega griča, kjer stanuje. Velika vhodna vrata odpre nalahko in stopi po stopnji-cah navzgor. V celi hiši vlada tisti jasni in snivajoči mir kakor zunaj.
(Dalje).
Mr. John Culjan.
Ko dobim te dni Edinost, sem se nemalo začudil poročilu, da so Mr. John Culjana že pokopali. Vedel sem, da je mož star, vedel tudi, da boleha, ni mi pa bilo znano, da bi bil težko bolan. Ker je zadnje čase tako vneto kolek-tal za kolegij, sem celo mislil, da so se njegove noge na pomlad pomladile. Ravno sem ga nameraval za 4. julij povabiti na farmo, za katero se je toliko zanimal in tako srčno želel videti na njej samostan in kolegij, kar dobim to žalostno vest. Da nazadnje bolezen ni imela dosti opravka z njim, priča to, ker sem drugi dan po časniškem poročilu o njegovi smrti prejel pismo, v katerem mi še sam poroča: "Sem močno bolan, prosim spomnite se me pri sv. maši." V svoji vestnosti je zabeležil tudi nekaj novih nabranih darov za kolegij, ki mi jih je njegov zet Mr. Math Komp, Sr. poslal.
Mr. Culjan je bil sin solnčne Gorice. Pozneje se je preselil na Kranjsko, v okolico Novega mesta, kjer je bil cerkovnik. Pod trto je potekalo njegovo življenje v stari domovini, pod trto se je steklo v Ameriki. V dolgih 35. letih, od kar je prišel čez morje, si je z vstrajnim in pridnim delom, ter zmernim življenjem toliko pri-stradal, da si je v Utiki, 111. na prijaznem gričku postavil svoj dom in ga s trto obdal. Ta mu je bila kakor kos stare domovine. Pod njo se je čutil domačega. V vsakem pismu, ki nam jih je precej pisal, jo omenja in še kako staro zdravico iz nekdanjih dni
H. B.
pristavi. A ko bi vsak le toliko ljubil njen sok, kakor on, bi Amerika nikoli ne bila tako suha kakor je. Kot mož poštenjak je vedel kaj je zmernost. Ta mu je narekovala pravo mero, ki se je jc zvesto držal in zato učakal visoko starost.
Bil je dober soprog svoji še živeči ženi, skrben oče svojim otrokom in vedno kremenit katoliški značaj. Ko mu je lani umrla ena izmej omoženih hčera ga je njena prezgodnja smrt zelo potrla. V vsakem pismu se je je ljubeče spomnil, nas prosil naj molimo zanjo in nam ponovno poslal za sv. maše. Tudi druga hči je bila nevarno bolna. Ker sem se takrat ravno v bližini mudil, me je prosil, naj jo grem obiskati, kar sem seveda rad storil. Oče, ki s tolikim sočutjem deli usodo svojih že preskrbljenih otrok, kaže res očetovsko srce zanje.
V vseh dolgih letih je vedno neomajno stal na strani cerkve in storil, kar je mogel za njen pro-cvit. Tudi katoliških društev se je z vnemo oklepal in navdušeno delal v njih in zanje, deloma kot član, deloma kot uradnik. Ko je bral, kako naši verski odpadniki sramote tisto, kar je vsakemu poštenemu Slovencu drago, sveto dedščino svojih vernih mater, je prijel celo za pero, da brani, kar mu je bilo vsekdar tako sveto. Kakih brezverskih ali šviga-švagarskih listov nisi dobil v njegovi hiši, dobrih, poštenih pa kolikor jih je mogel plačevati.
Ko smo začeli širiti starokraj-ski tretjeredniški list "Cvetje,"
je bil on mej prvimi, ki ga je kot tretjerednik naročil. Takrat smo ga prvič spoznali kot moža stare verske korenine, ki mu je vsa ameriška verska površnost in mlačnost v dolgih letih ni prav nič omajala. Ni je'bilo nedelje in praznika, da bi ga ne bilo pri sv. maši, tudi ko so mu noge že tako opešale, da bi bil lahko brez greha doma ostah Sicer bi bil svoji nedeljski dolžnosti lahko doma v Utiki zadostil, a je, če je količkaj mogel, je prišel v La Salle, da sliši božjo besedo v materinem jeziku. Kot zaveden član društva Najsv. Imena in vnet tretjerednik je redno vsak mesec pristopal k sv. zakramentom.
Kako mu je bilo razširjanje kraljestva božjega mej ameriškimi Slovenci pri srcu, je pokazal zlasti ob priliki, ko smo mi stopili s svojim načrtom o samostanu in kolegiju v javnost. Najprej je misel navdušeno pozdravil in izrazil željo vsaj toliko časa še živeti, da bi jo videl uresničeno. A s tem se ni zadovoljil. Vzel je nabiralno knjižico v roko in šel od znanca do znanca pobirat mile darove v ta namen. Lepo vsoto nam je že poslal in pridno še dalje kolektal, dokler mu smrt m iztrgala knjižice iz rok. Gotovo
se ne kesa. Zdaj sam vidi, in oku-
ft
ša, kar je rekel, da bo tisti "los zadel, ki bo to plemenito
delo
podpiral. On ga je še pravočasno zadel, s tem, da je postal Član postolata in svojo dušo "inšural-' Zdaj že v večnosti uživa to varovalnino. Upamo in želimo, da v božjem objemu,
31	31	II
ZGODBE OTROK,	1
ki so mater iskali.
H. B.
B.	Hi	■■	.r	lf=	II-II- in
Zdaj, ko priobčujemo Joer-gensenovo povest "Eva," bo najbolj na mestu, če se se z njim malo pobližje seznanimo. Tudi on je konvertit. Ko je po mnogih in strašnih dušnih bojih dne 16. februarja 1. 1896. našel svojo mater Cerkev in se ji ljubeče in koprneče vrgel v mehko naročje, je ves izobraženi svet ostrmel. Kar ni mogel verjeti, da bi bil mej slov-stveniki obče znani lahkoživec in brezverec, ki je enemu svojih slovstvenih junakov položil v u-sta bogokletno izpoved, da mu je "žena boginja divje svobode, sladkega greha in tajne naslade čustev," da bi bil ta mož, pravim, ponižno molil tridentinsko veroizpoved in se z otroško udanostjo oklenil matere Cerkve. In vendar je bilo res.
Ivan Joergensen se je rodil 6. nov. 1866. v Svedenborgu, starem, malem, tihem danskem mestu. Njegov oče je bil pomorščak in kot tak skoraj vedno zdoma. Vz-Kajala sta ga mati in stric. Bila sta sicer oba verna protestanta, a malemu lvančku nista dosti govorila o Bogu. Pač pa je mati, žena nežne, pesniške narave sebi in njemu ob zimskih večerih rada preganjala dolg čas s pope-Vanjem otožnih nabožnih pesmi, ki tudi našemu Ivanu niso nikoli Popolnoma zamrle v dovzetni duši- Njih tajinstveni jek ga je kot materni duh spremljal po vseh Potih njegovih zablod in mu netil domotožje po veri izgubljeni, dokler je ni našel v boljši izdaji, kakor jo je imela mati. A dolga, dolga in vijugasta je bila ta pot, Predno jo je našel.
Ivan Joergensen.
Vzrok njegovega verskega in moralnega bankerota so bile knjige. Stric je imel bogato knjižnico vseh mogočih pisateljev. Mesto da bi mu sam izbiral primerno čtivo, mu je dal kar celo knjižnico na razpolago. In mladi, branja željni Ivanček je požiral kar mu je prišlo v roke. Se razume, da ni bila samo zdrava hrana za njegovo ukaželjno srce. Marsikaj je bilo vmes, kar bi odraščen in razsoden čitatelj ne prebavil brez škode. Za mladega, še nerazsodnega Joergensena je bilo naravnost strup. Tako je bila stričeva zasluga, da je Ivan pozneje postal svetovno znani pisatelj, pa tudi njegova krivda, da je versko in moralno bankrotiral.
Po naravi, ki jo je po materi podedoval, je bil plemenitega, za dobro in lepo izredno sprejemljivega srca. To priča dejstvo, da je s posebnim užitkom bral srednjeveške cerkvene pesmi, ki jih je tudi staknil mej drugimi knjigami. "Imel sem posebno veselje nad njimi," piše sam, "da, celo prepisal sem jih v posebno knjižico, da bi jih imel pri sebi." Približno v istem času — imel je komaj dvanajst let — je nekje prvič naletel na našo "Ceščeno Marijo." Tudi to si je prepisal in jo ob tihih večerih, ko je bil ves zamaknjen v luno, pogostokrat molil, če smemo tako reči.
Prav za prav to ni bila molitev, ampak le pesniška čustva, ki prevevajo včasih tudi brezverca in iščejo primernega izraza. On takrat ni bil več kristjan, kakor je prav izpovedala njegova
rodna sestra in sam. Saj je prav tista leta nekoč ob luninem svitu padel pred hišo na kolena in molil k mesecu in njegovi bajni nočni lepoti. Strastno branje vseh mogočih domačih in tujih pisateljev ga je vedno globlje pehalo v panteizem, v oboževanje narave. Meseca maja 1884., je po lastni izpovedi vrgel od sebe zadnji ostanek vere, opustil je zadnji Očenaš, ki ga je dotlej še molil, četudi bolj iz navade, kot iz potrebe in pobožnosti. "Od tedaj" pravi, "sem postal strasten pan-teist, omamljen častivec prirode. Ljubil sem samoto globokih gozdov. Postal sem nočni sanj ar. Pil sem roso in mesečnino. Molil sem zvezde in grobno tišino jesenskega miru. Moja nebesa so bila, če sem sedel sam, globoko v svitlozelenem pomladnem gozdu, gledal zlato solnčno luč in poslušal kukavico." Kratko, versko je prišel na boben.
Ne pa še moralno. V svojem o-holo nadahnjenem idealizmu si je naravnost kapriciral, da če nihče, hoče on s svojim zgledom dokazati možnost brezmadežnega življenja brez vere. Ko je nekoč poslušal predavanje Bjoersona, "o enkrat in večkrat poročenih," je z nekim zadovoljstvom in ponosom priznal sam sebi, da je še čist in samozavestno sklenil, da hoče tak tudi ostati. Ni bil edini, ki je hotel trditev, da verskemu polomu običajno sledi moralni, z zgledom ovreči. Tudi mnogi drugi, h katerim je kot pisatelj hodil v šolo, so hoteli na kljub veri to dokazati. A ti njegovi u-čitelji so bili takrat, ko je on pri-
segel na čisto življenje brez vere, večinoma že vsi na blatnih cestah. George Brandes, nekdaj enak i-dealist, je preklinjal tiste, ki so si prizadevali zboljšati moralo neporočenih mož. Strindberg je zahteval neomejeno spolno svobodo. Prešuštvo je postalo glavni znak tistega svobodomiselstva, ki je prej s tako samozavestjo oznanjalo evangelij čistega življenja brez vere.
Tudi Joergensen je kmalu spoznal, da se je o čistem življenju brez vere lažje ustiti, kot je dejansko živeti. Njegova od Boga odtrgana duša je vedno bolj čutila, da je ladjica brez jader in brez krmarja na razburkanem morju, s katero se valovi in viharji poljubno igrajo, dokler je ne treščijo ob skalo ali pogreznejo v globino. Vedno slabejši je bil njegov odpor, vedno bolj umazane misli, vedno bolj oskrunjeno srce, dokler se ni tudi on znašel v blatu. Ni samo iz slabosti padel vanj, ampak se je z užitkom valjal po njem in še drugim priporočal to ščetinarsko življenje. Njegovo pero je postalo skrajno umazano. Ljubezen, greh, ženske, so bili v tisti temni dobi najljubši predmet njegovega peresa. Kratko, tudi moralno je na celi črti bankrotiral.
V neki. temni noči, katerih je toliko s potepuhi in vlačugarji preveseljačil, mu je motno zasijala prva zvezda vodnica na lepša pota. Cul je o Pavlu Verlainu, ki se je skozi močvirje, kamor je zagazil, zopet dokopal k trdnim cestam vere in življenja po njej ter najdeni sreči dal duška v knjigi "Sagesse — Modrost". V njej britko toži po zapravljeni mladosti :
Moj Bog, moj Bog, življenje je proč,
priprosto in mirno; ta šum hladeč pošilja mesto večerno.
Kaj si storil s seboj, ki jokaš brez miru; povej kaj si storil
iz svoje mladosti?
Po tej knjigi je Joergensen segel. In ko je bral to pisateljevo tožbo o zgubljeni mladosti, je tudi v njegovem srcu začelo odmevati : "Povej, kaj si storil iz svoje mladosti!" Kakor strupena pušica se je zadrlo to vprašanje v njegovo sicer že otopelo srce. Gnus nad takim življenjem se ga je nehote polastil. Bolestno je zahrepenel po pokoju. Kakor mož, ki ni nikdar srkal gorskega zraka življenja je preklel in zavrgel svet, ki se mu je zdel kakor veliko smrdeče mesto z umazanimi ulicami. "Moja noga je postala trudna od steza noči, ki so spolzke kot kače in moje oko je zaželelo luči in solnca in dneva..."
Vedno bolj naraščajoča dušna razdvojenost ga je gnala v svet, iskat miru. Na svojem potovanju skozi Nemčijo je prišel tudi v sloviti benediktinski samostan Beu-ron, kjer je nekaj časa ostal. Tu je prvič imel priliko na lastne oči opazovati samostansko življenje, posvečeno zatajevanju, molitvi in delu. Blagodejno je vplivala samostanska tihota in tiha redovni-ška sreča na njegovo razboljeno in razdvojeno srce. A da bi bil takemu življenju sam kos, se ni čutil zadosti močnega. Svet s svojimi vzori se je pregloboko zaje-del v njegove kosti in mozeg. Ko je nekega večera ob oknu svoje sobice bral Tomaža Kempčana: "Iloja za Kristusom," in pri tem naletel na ono mesto: "Zapusti vse in našel boš Boga," je njegova, globoko v grešnih navadah tečečA narava odločno protestirala. "Kaj," je dejala, "vse treba zapustiti, solnce in pomlad, mehke ustnice in božansko vino, in srečo?" Podlegel je. Zbežal je iz samostana preko Curiha v Italijo. Toda še večji notranji nemir ga je preganjal .
V Asizu je zopet potrkal na samostanska vrata pri oo. frančiškanih. V skrivnostno tihi pripro-
sti celici samostana S. Maria del-la Rocca je njegova do smrti u-trujena duša naravnost zakričala po zgubljenem Bogu. Ob tihih večerih bajne Umbrije mu je privrel iz globin nemirnega in nesrečnega srca: "Krik po Bogu, krik, ki liki orlov najbolj odmeva v samoti. Krik po Bogu, ki se iztrga človeku, ko se mu zagnusi lastni obraz, ko se mu zastudi lastna duša, zastudijo misli, ki jih zna vse na pamet, ko se mu zastudijo čustva, ki se mu zde malenkostna in brez spremembe, kakor kulise podeželskega odra. Krik po Bogu, krik, ki pricurlja kakor kri, ko zastoka človek iz dna svoje slabosti in zlobe k nebu : Ustvari čisto srce v meni, o Bog in daj mi novo voljo. Krik po Bogu, krik po prerojenju, po dobrem, po čistosti, po svetosti, po tem, da se more človek prenoviti. Krik po Bogu je v najglobljem smislu klic po resnici-Lačen si resnice, zato te žeja P° dobrem, zakaj le dobro lahko ljubi resnico. A on, ki ljubi resnico in dobro, ta ljubi Boga."
Tako je kričala njegova oiic-'mogla duša tiste umbrijske večere v tihi samostanski celici poln1 Frančiškovega miru. Kako ga je bil žejen in željan, tega blaženega miru, ki ga je bila Frančiško-va duša tako polna, da mu je silil na smehljajoči obraz in v solnčno pesem in v besedo: "Gospod naj ti da svoj mir!" Toda njegova duša še ni bila zanj. čutil je, da je preveč umazana* preveč polna greha, da bi mogl}l biti deležna tega božjega miru-Treba bi jo bilo temeljito očistiti. A kako naj "on poklekne pred duhovnika, kako naj mu razkrije vse življenje z vsemi gre' hi? . . . Kako naj razgali vso notranjo gnilobo človeku, ki J° je videl dozdaj pobeljeno z on"' ko in vljudnostjo?" Tako so n»u šepetale zle sile v njem ip izven njega, ter zopet zmagale.
(Konec prihodnjič.)

Spisal:
9
$ KONRAD
I
** BOLANDEN

ŠENTJERNEJSKA NOČ
(Zgodovinski roman.)

"Kakor hitro boste imeli od vojvode odgovor, pridite takoj k meni!"
Četrt ure pozneje je bil Hugo že v krasnih sobanah Gizovega gradu. Ko je odšel sluga, da bi naznanil kraljevega poslanca, slišal je Riviere iz banketne dvorane godbo. Vojvoda in njegova mati sta imela torej ta večer večjo družbo pri sebi.
Trajalo je nekoliko minut, predno je prišel vojvoda Lotarin-ški. Nestrpno je čakal Riviere, da bi mogel zvedeti, po kakem naključju se je umor preprečil in kak vtis je vse to napravilo na vojvodo. Trdno je pa sklenil, da noče ničesar videti, kar bi ne bilo povoljno za vojvodo.
Slednjič so se odprla vrata, Ba-lafre-ova velika postava v krasni obleki se je prikazala med njimi.
"Vi ste tu, prijatelj moj!" je rekel Giz in prisrčno stisnil mar-kezu desnico. "Kralj je tako milosten, da vas je poslal k meni?"
"Njegovo Veličanstvo vas pozdravlja in vpraša, zakaj ste tako nanaglo odšli z lova? Se je li Vam pripetila kaka nezgoda?"
Britko se je nasmehnil Balafre Pri teh vprašanjih.
"To se pravi," je rekel, "z drugimi besedami, da hoče Njegovo Veličanstvo vedeti, če sumim, kaj mi je bilo namenjeno. Vprašanja mi povejo dovolj jasno, da je An-Kouleme kralja nalagal. Jaz bi Pa rad od vas zvedel, kako je la-Sal Angouleme, oziroma kako je Pojasnil kralju, da je bil zločin Preprečen."
"Jako mi je žal, da o tem ne Vem popolnoma ničesar. Kralj je Ustrelil jako velikega jelena in
je bil ves iz sebe samega veselja. Mene je takoj poslal po hlapce. Med mojo odsotnostjo je prišel Angouleme. Ker me je kralj poslal sem k vam, mu Angouleme gotovo ni vsega povedal."
"Na vsak način ga je moral bastard nalagati; vzrok, da se zločin ni izvršil, je bila njegova strahopetnost," je rekel Henrik Giz. "Da ne pozabim," prekinil je svoj govor, "v prvi vrsti moram vam jaz nekaj pojasniti. Navidezno se nisem brigal za vaše svarilo. To vas je moralo gotovo užaliti. Pravim, navidezno. Povabila nisem hotel odkloniti, ker poznam Angoulemovo strahopetnost. Vedel sem, da bo en sam moj pogled zadoščal, da se bo ves tresel pred menoj. Izdal in povedal mi je vse. Kralju se je seveda moral zlagati, da je kak slučaj preprečil zločin. Sedaj bi pa kralj rad vedel, če ničesar ne sumim; zato vas je poslal k meni."
"Ravno tako sodim jaz o kraljevih vprašanjih," dejal je mar-kez. "Gotovo bo najbolje za vas, če pustimo kralju njegovo vero, da vi o tem načrtu ničesar ne veste."
"Seveda, seveda, prijatelj! Sporočite kralju mojo neomajno zvestobo in zahvalo, da tako skrbi za me. Odšel sem z lova, ker poznam Angoulema predobro, vsako veselje in zabavo pokvari. To je bil vzrok, da sem se vrnil domov."
"Izvrstno!" je hvalil markez. "Ta izjava je taka, da pove vse in nič! Kralj si jo lahko tolmači, kakor hoče; te besede bodo v popolnem soglasju s tem, kar mu je lagal Angouleme."
"Sporočite mu torej to, kar
sem rekel, prijatelj!" je dejal Henrik.
"Nazivate me vedno svojega prijatelja, gospod! Da si bom to ime tudi zaslužil, dovolite mi kratko prošnjo in izjavo!"
"Z veseljem, dragi markez!"
"Prvi načrt za vaš umor se je torej preprečil," je nadaljeval Hugo. "Vi veste, zakaj se kralj srdi na vas. Dokler bo trajal ta vzrok, bo kraljev srd trajal. Kovali bodo torej nove načrte, kako vas spraviti s poti, in morda ne bo prijatelja, ki bi vas lahko posvaril. Zgubljeno bi bilo zaslužno življenje. Ponos in kras francoskega viteštva bi padel z vami. Če pomislimo, da je zveza z Margareto Valois-ško ravno tako mogoča, kakor je gotova vaša smrt, če ostanete pri svoji nameri, —
—	bi vas prosil, da misel na to zvezo opustite."
Henrikov obraz se je po teh besedah dokaj spremenil. Nemirno je hodil po sobani gori in doli.
"Bilo bi neumno, če bi hotel vašim besedam oporekati, ker so resnične," je dejal. "Razmere so take, kakor pravite vi. Toda, prijatelj, jaz ljubim Margareto, —
—	in ljubezen je slepa,--tako slepa, da ljubimca kaj lahko spravi v pogubo."
"Oprostite, gospod,--tak
govor vam nikakor ne pristoja! Če bi bili vi kak navaden pleme-nitaš, bi vam to slepoto lahko dopustili. Vi ste pa vse časti vredna glava najmočnejšega vitežke-ga rodu v Franciji. Kaj premorete na bojnem polji, smo videli pri Poitiers, pri Montcontour in na drugih krajih v našo lastno škodo. Domovina potrebuje takih mož, mož Vaših plemenitih
lastnosti, vašega poguma in srčnosti. Je moja dolžnost, vas opozoriti na to, ter vam povedati, da ste dolžni Franciji se odreči nagnjenju, ki nima nikakega upanja, da tako rešite domovini junaka."
Riviere je govoril jako živo in navdušeno, resno je poslušal Henrik njegove besede. Zopet je pričel hoditi po sobani gori in doli. Obstal je pred markezom.
"Za me ste danes še veliko več kakor ste bili včeraj," je pričel. "Včeraj ste branili in rešili moje življenje, — — danes se borite za mojo čast in mojo možatost.
Vi imate prav,--ljubimske
zadeve so otročarije za našo tako resno dobo! Dolžnost ima večje pravice do moža, kakor pa ljubezen. Nočem biti otročji, pa tudi svojih dolžnosti ne bom pozabil. Domovini bi rad ohranil
moža, katerega lahko rabi--
toda samo pod enim pogojem. — Poznam vaše razmerje do grofice Blanke Autremontske, iskrene prijateljice Margarete. Margareti naj Blanka pojasni razmere, naj pojasni vse vzroke, kakor ste jih pojasnili vi meni. Če mi Margareta vrne besedo, potem sem svoboden, potem bom lahko storil vse, kar zahteva moja čast."
"Da opravičim zaupanje, ki je stavite v me, bo moja največja skrb. Če vas Margareta resnično ljubi, potem se ne bo obotavljala niti trenutek, da izpolni ta pogoj,
ki bo rešil vaše življenje.--
Dovolite sedaj, prosim, da se poslovim ; kralj bo že čakal!"
Vojvoda je spremil markeza do vnanjih vrat. Tam mu je podal še enkrat desnico.
"Za vse sem vam jako hvaležen!" dejal je gorko. "Četudi ste poročnik mojega največjega sovražnika, vas vendar prosim, da me smatrate za svojega iskrenega, zvestega, odkritosrčnega prijatelja, ki ne želi ničesar drugega, kakor da vam more to prijateljstvo dejansko pokazati."
Čez nekoliko dni presenetila je kraljevi dvor in ves Pariz novica, da se je vojvoda Henrik Lo-
tarinški poročil s princezinjo Katarino Kleve.
Ta vest je razveselila posebno kralja. Glavni vzrok njegovega srda proti vojvodu je bil sedaj odstranjen, ravno tako zapreka nameravane zveze Margarete z vojvodo Navarskim. Obdan od velikega spremstva je kralj pohitel v grad Gizov, da bi čestital novoporočencema.
Celo dovtipen je hotel biti kralj pri tej priliki; dovtip je bil pa jako neokusen in oduren.
"Moj bratranec je postal pravcati skopuh," se je šalil kralj. "Edino le pretirana varčnost ga je morala napotiti, da je Čisto na tihem, brez vsakih slavnostnih pojedin, pripeljal tako ljubko in krasno žensko na svoj dom."
Nove spletke.
Kakor hitro se je Coligny vrnil zopet na dvor, so pričeli takoj z novimi pripravami za vojno. Karol IX. je bil ves navdušen za vojno s Španijo. Mladi vladar se je v svoji domišljiji, katero je Coligny vedno bolj in bolj razburjal s krasnimi podobami, grozno veselil, češ, da bo povečal Francijo, da bo dosegel nemško cesarsko krono, da bo postal najmogočnejši vladar celega krščanstva.
S strahom so opazovali na španskem dvoru, kako se zbirajo na političnem obnebju črni oblaki bodoče vojne.
Katarina Medici se je približala zopet Gizom. Colignyjevo politiko je smatrala za pogin, nesrečo Francije. Uvidela je admiralovo nakano, da postavi kralja na čelo protestantovskemu gibanju ; bila bi to napaka, ki bi razburila verska čustva francoskega naroda in razvnela najbolj krvavo meščansko vojno. Pogosto je svarila sina pred takim korakom. Toda kralj, ki je vedno sanjaril o slavni vojni z Špansko, o pridobitvi Nizozemske, je vedno zavrnil mater na jako surov način.
Toliko bolj je sedaj Katarina sovražila Colignyja. Njegovemu
vplivu je pripisovala Karolovo trdosrčnost. Pogosto je dovolil kralj admiralu stvari, katere je svoji lastni materi in svojim bratom kratkomalo odrekel.
Katarina je premišljevala, kako bi strmoglavila in ugonobila admirala. Nevarne politične za-pletljaje in morebiten konec države je imela pa vedno pred očmi. Nastale so težkoče, ki so bile skoro nepremagljive. Kralj je bil tako vnet za admirala, da se je silno razsrdil če je kedo le količkaj grajal Coligny-ja. S svojo politiko je pa admiral vjel v svoje zanjke vedno širše kroge na dvoru. Najbolj vneti pristaši Španije so bili naenkrat pridobljeni za vojno, udali so se pritisku, na drugi strani so pa skrbeli za svoje lastne koristi.
Katarina je morala biti torej s svojimi tajnimi načrti jako previdna, --bili so načrti, ki bi
bili rešili Francijo, istočasno pa uničili Coligny-ja in zadostili njenemu hrepenenju po maftčevanjd nad njim. Svoj tajni načrt je zaupala le svojemu rojaku, Florentincu Albertu Gondl. Ta plemenitaš je bil takrat pi*vl dvorjan Karola IX. in se je odlikoval posebno v bitki pri Mont-contour; kralj ga je leta 1573. imenoval maršalom, sploh je znan Gondi le pod imenom "maršal Retz." Užival je neomejeno zaupanje Katarine, pa je je tudi zaslužil. Bil je veren pristaš ne-krščanskih, staropoganskih ma-chiavelističnih načel nobeno sredstvo mu ni bilo preostudno, če je bilo treba doseči namen. Zvijačna Katarina torej ni mogla dobiti boljšega moža za svoje spletke in nakane.
V Louvre je bilo danes izvan-redno mirno in tiho. Kralj je za-pustil s svojimi plemenitaši Pariz in se podal na lov. Proti večeru se je podala Katarina v sobo, ki je bila v zvezi s tajnim hodnikom-(Dalje).

®
Spisal:
Rer- Illemo Camelli.
Hfc
IZPOVEDI SOCIALISTA

S
s
P« i rati iuHjuaU
izdaji posnema: H. B.

5.	Politični boji: — Delavstvo je vstrajalo in zmagalo. Socializem si je s tem dobro pogno-jil tla. Ta prvi vspeh na gospodarskem polju ga je navdušil za nastop v politični areni. Ni sklepal napačno. S takimi štrajki se love drobtine, s političnimi zmagami celi kosi. Kmalu za tem štrajkom so bile politične volitve. Enodušni sklep mlade stranke, ki je še sedela na lavorikah prvega vspeha, je bil: Mi moramo postaviti svojega lastnega kandidata. Glede osebe ni bilo nika-kega prerekanja. Vse je bilo e-noglasno za Bissolatija. V svojem kandidaturskem govoru je dejal mej drugim: "Nihče naj ne glasuje zame, kdor ni s celo dušo socialist!" Se razume, da so bili vsi s celo dušo, čeravno marsikateri samo v toliko, kolikor mu je bila duša na jeziku. Navdušenje mase pogazi vse nasprotno mišljenje in čustvovanje. Začela se je živahna agitacija za lastnega kandidata. Po pet do deset sestankov je bilo na dan v raznih vaseh. Nobene žrtve jim niso bile prevelike, da ga spravijo skozi. In so ga. Kajpada so bili po zmagi pijani veselja in rajanja.
6.	Pesem ljubezni: — Za gospodarsko še politična zmaga, koga bi to ne vzradostilo, ne navdušilo za nadaljne vzore in vstraj-110 delo jih doseči! Znali so kovati železo, dokler je bilo žareče. Niso pustili delavstva, da bi se vsedlo na prve lavorike politične zmage. Predobro so vedeli, da je njih končni vzor, popolna pre-osnova človeške družbe na podlagi socializma, še daleč in visoko. Zato nevzdržema naprej od boja do boja, od zmage do zrna-Ke, dokler ne zašije dan končne zmage in z njo nebesa. V vzneše-
nem stanju se je nekega večera naš Camelli v družbi Bissolatija vračal z dežele v mesto. Pusto, deževno vreme je bilo. Molče sta sedela v vozu. Zato je pa njiju domišljija tembolj delovala. Oba sta v nočni, deževni naravi, ki ju je objemala, gledala sodobne žalostne razmere. Oba sta pa tudi živo zasanjala v bližajočo se zlato dobo. Naenkrat se je Bis-solatiju nekje v globini prepolnega srca utrgala "Pesem ljubezni :" "Zdravstvuj ti izmučena človeška masa. — Vse mine, umrje ničesar. — Preveč smo sovražili in trpeli. Zdaj ljubimo. — Svet je lep in sveta je prihod-njost. — Neka druga Madonna še živi, ideja se ji pravi. — Dobrote in pravičnosti žari. — Blažen vsak, ki zanjo pade. — Blagoslovljen vsak, ki zanjo se bori."
Še bolj zamaknjena v bližajoče se kraljestvo ljubezni sta se vozila dalje. Camelli, ki je čez leta kot katoliški duhovnik pogreval te sladke spomine in jih pisal, je pa dostavil: "Ah res vse mine! Veliko smo trpeli, strašno se sovražili, a ljubiti se nikoli nismo naučili, ker nismo poznali vira ljubezni — Jezusa . . .
5. Poglavje.
V LUČI RESNICE.
1. Dnevi britkosti: — Po vs-
pešnem štrajku, ki ga je politična zmaga kronala, so socialisti mislili, da so na konju. A so se temeljito zmotili. Gospodarji so jim zaprisegli maščevanje, ker so jim delavstvo zrevolucijonirali. A tudi oni niso repa stisnili in prepustili delavstva njih še žalost-nejši usodi. Pesem ljubezni, ki so jo tako radi popevali, je zamrla na njih ustnicah in bojna pesem se je oglasila: "Doli z zati-
ralci delavstva za vsako ceno! Kar vodi do tega cilja, je dobro!" Tako je šlo od ust do ust razočaranih socialistov. Seveda le bolj, kadar so bili sami mej seboj, ker gospodarji so sedeli zopet trdno v sedlu in pridno odpuščali delavce socialističnega mišljenja, kar je bojno razpoloženje še povečalo.
Naš Camelli je bil na eni strani žalosten, da se je socialistični evangelij tako naglo sprevrgel iz vse objemajoče ljubezni v slepo strast in še bolj poglobil prepad mej delovnim ljudstvom in delo-dajavci. Vendar je simpatiziral z delavstvom. V tem ga je potrdila žalostna usoda onega starčka delavca, s katerim se je tisti večer sestal, ko je prvič imel priliko spoznati socialiste. Takrat, ko mu je rekel, ne vikaj me, tu smo vsi bratje, ga je popolnoma elektri-ziral in mu mahoma vlil socialističnega duha. Zdaj je prišel k njemu iskat utehe. Gospodar ga je na stara leta kratkomalo na cesto vrgel. Pogled na tega sivolasega in belobradatega moža, ki ni več vedel, kje bo opoldan jedel in kje ponoči spal, ter se zato jokal pred njim, mu je vzva-lovil kri do silnega ogorčenja.
2. Notranja gniloba: — Te žalostne razmere so pognale socialistično stranko v obupni boj za osvojitev javne uprave, da na ta način izboljšajo težek položaj delavstva. Boj ni bil brezvspešen. Zatiranje na vseh straneh je zdramilo še prej zaspane in brezbrižne delavce, da so se pridružili socialističnim vrstam. Seveda tega niso storili iz kakih idealnih namenov, ampak bolj iz koristolov-stva. In čim bolj je stranka na« raščala, več takih elementov se je vgnezdilo vanjo. Veliko izmej
teh se je znalo preriti celo v ospredje stranke. Toda gorje stranki, ki jo vodijo sebičneži in izko-riščevavci, katerim je lastni blagor več kot blagor stranke. S takimi voditelji ona vsrka v se ba-<«1 jetike.
Bistro Camellijevo oko je to kmalu izpazilo. Njegovo boljše preprič. mu je dejalo da bi mlada stranka, katere program je preporod človeštva na podlagi socialne pravičnosti, se ne smela okužiti s takimi pogubonosni-mi bacili, ki so starim strankam izkopali grob, ako noče doživeti istega poloma. A to njegovo boljše prepričanje ni prišlo do veljave. Egoizem rdeče mase je tudi njega nevede in nehote okužil. Kot strankin zastopnik v pro-vincijalnem in občinskem svetu je vedno le na to gledal, da je strankine pristaše naprej porival in se za njih interese zavzemal. Je li to v posameznih slučajih v skladu s pravičnostjo ali ne, za to ni vprašal. Tedaj tudi pri njem sam egoizem, če že ne osebni, gotovo strankin.
3. Vzroki propada: — Številne zmage socialistov, tako na političnem, kakor na upravnem polju, so stranko še bolj okužile z egoizmom. Vsako zmago je na slovesen način proslavila. Javne parade, javne veselice, na katerih se je divje rajalo in popivalo, naj bi osvojile še ostale mase, ki so stale ob strani. Število je bilo merodajno, na kakovost nihče ni gledal. Ves takozvani "po-fel" je bil dobrodošel. Camelli je bil takih sodrugov vedno manj vesel in vedno bolj zgubljal vero v socializem. Ni čuda! Saj so se vedno bolj oddaljevali od vzora, za katerim bi morali po njegovem pojmovanju, stremiti, če naj socializem res postane odrešenik propadle človeške družbe. Mesto da bi ljudstvo vzgajal v poštene ljudi, Značaje, so netili le njih ži-valjske strafcti. Njih klubi, kjer se je včasih vendar kaka pamet-
na slišala, so se dan za dnem bolj prelevljali v pijanske in kla-farske brloge, kamor si količkaj pošten človek ni upal prikazati. Idealnejši sodrugi so si spočetka prizadevali te grde razvade za-treti. Pijance so načelno izključevali iz klubov. A kaj je pomagalo jih skozi okno metati, ko je skozi na stežaj odprta vrata sto drugih notri pi*lo.
Prizori, ki jih je Camelli na lastne oči gledal po raznih klubih, so mu polagoma vzeli vso vero v socializem, kakoršen je bil. "Spominjam se," pravi, "nekega sestanka podeželskega delavstva in opekarjev v Robecco d'Oglio. Posvetovali smo se, ne bi li kazalo napovedati štrajka. Mej govorom sem gledal pred seboj žalostne prizore. Ta se je po taktu zibal sem in tje. Oni se je zopet drugače zvijal. Tretjemu se je poznalo, da je samo telesno pričujoč, z mislimi pa kdo ve kje. Sicer je pa sam pokazal koliko sledi izvajanjem, ker je zaploskal, kjer ni bilo prav nič na mestu. Četrti je brundal pred se. V resnici žalosten pogled ! Skušal sem jih izgovarjati, češ, morda so trudni od dnevnega dela in se morajo živahneje gibati, da ne zaspe. A je bilo preveč očitno, da so okajeni in komaj čakajo, da zopet pridejo do glaža.
Preobila pijača je razgalila vso njih živaljsko notranjost. Mesto resne debate si čul le skrajno umazane izbruhe živaljskih nagonov. Nebesa, ki naj bi jih socializem prinesel človeštvu, so gledali v tem, da si bodo mogli tudi delavci vsaj po končanem tedenskem delu privoščiti nekaj dobrot mestne gospode, se do drage volje napiti in najesti, potem se pa raziti v javne hiše in tam prebiti noč v veseljačenju. ki je dnevna luč obsoja. Ko bi le smeti, ki jih ima vsaka stranka več ali manj, stremile za takimi nizkimi vzori, bi se bil morda še tolažil, da jih bo dobor duh
večine polagoma premagal in izločil. A žal, niso bili voditelji in stebri stranke nič boljši. Ko sem doznal, da ima neki prijatelj, ki se je v svojem navadnem življenju delal moža poštenjaka, navado, del noči preživeti v javni hiši, ko sem zvedel, da se nekateri mojih na zunaj idelanih prijateljev cele noči preveseljačili v neki zloglasni beznici, ko sem slišal, da hodijo celo že postar-ni družinski očetje ista umazana pota, mi je postalo jasno kot majsko jutro, da taka od peta do temena gnila stranka ne more prekvasiti človeške družbe.
Skušal sem ta umazani veletok zajeziti. Nekega prijatelja, tudi na videz stoprocentnega poštenjaka, sem resno prijel, kako se more tako ponižati in s propadlimi ženskami tratiti življensko moč, ki je je vendar stranka tako potrebna, ako hoče uresničiti svoje vzvišene vzore. Pa kaj nu je odgovoril ta navidezni poštenjak ! Pomilovavno se mi je smejal, češ, norec, ki ne veš, kaj je življenje in kje so nebesa. Ko sem vedno pogosteje slišal, da je ta ali oni pustil svojo ženo in se zagnal v koruzo svobodne ljubezni, pri tem pa bil sam ogenj za socialistične vzore, sem nad socializmom sploh docela obupaj-Nisem sicer še imel pravega pojma o resnični veličini človeka, ki je, sam vzvišen nad takimi sramotnimi nižinami, edini zmožen druge dvigati k sebi. Take vzor ljudi sem spoznal šele pozneje, ko sem se iztrgal iz objema propadle socialistične družbe. T° sem pa že takrat spoznal in gl°* boko občutil, da možje, ki se sami puste voditi od najnižjih nagonov in se jim to zdi naravno, ne morejo biti Mojzesi, ki k' bili poklicani človeško družbo povesti iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo sreče in blago* stanja."
(Dalje sledi.)

Kako se imam na farmi?
H. B.
Kakor kura, ki išče gnezda sem se spravljal na farmo. Ne morem reči, da 2ato, ker se mi je srce na Chicago priraslo. Chicažani so sicer "fejst" ljudje, kolikor jih ni rdečih ali brezbarvenih. A laz sem se vedno kot peto kolo mej njimi čutil- Župnik nisem bil, kaplan tudi ,,e. za prevžitkarja sem pa vendar še 'Halo premlad. Zato sem že komaj čakal, da sem mogel reči: Adijo! Da nisem rekel prej, so bili različni vzroki. Četudi nisem bili ne župnik ne kaplan, Sem bil vendar delj, kakor mi je bilo ljubo, navezan na sv. Štefana in njegovo službo, katere se še zdaj nisem popolno--,na otresel. Poleg tega je pa tam tiskarna in jaz urednik "Ave Maria." Ured-n,k lista, pa 26 milj oddaljen od tiskar-,le- to ni brez težav. Mislil sem, da bi odložil. Ponujal sem list očetu in prvemu uredniku nazaj, a sc ga je otepal. Zato potrpljenje, ljudje božji, če bo vča-Sl'\ kaj narobe, dokler ne dobim nove-Sa urednika, oziroma vzamem tudi "Ave Maria" k sebi, kar se bo prej ali slej gotovo zgodilo. Zaenkrat bo morala že v Cliicagi ostati, ker zanjo tu ni prostora-Jezus ima prednost. Njega moramo "aiprej sem dobiti. Zdaj ga šc nimamo, 'azun zjutraj na altarju in v srcu čez "an. Nekaj časa je imel še zjutraj prav ''božni altar. Na pisalni mizi se ie ma-Sevalo. Zdaj ima pa že svoj altarček in Sv°lo kapelico, kamor jih navadno že to'iko pride, da je mogoče reči: Domi-•lus vobiscum.Naši sosedje, kolikor jih so videti dobri katoličani. Z veseljem e'kajo večje iti udobnejše urejene kapelice. Neka sosedova Miss, ki jo je ,uPnik podražil, kedaj bo poroka, sc mu j* odrezala: Vi jo boste zastonj čakali, *er imamo zdaj mi v Hrastju (Oakdal-c' (tako se prav za prav kraj imenuje.) v?j? župnijo. Tako se govori! ^ nisica za Jezusa je že v delu- Ne bo , .('°'ko, ko se bo stalno naselil mej 1'otem se bo šele začelo pravo u'ienje, ob viru življenja. Njega je v -aietku, ki je vsak težak, še posebno po-ena. Ko bomo klečali ob njegovi mali j.'ric|i sc nam bo naša, ki sc nam zdaj Jko majhna vidi, zdela graščina. In ob jneni svitu Večne luči sc bomo lažje (|rn,a^ni]j s petrolejkami, ki smo se jih ^"gače že odvadili. Vsekako bi potrebi več prostora. Če šc kje žive stari ti !"lca"'' ki so znali cerkve raztegova-' 1 kor bi bile iz "gumilastikc," naj se ■/. as<'' J" ')oln takoj podpisal kontrakt. "nn. Jopiče jim bom kupil nove iz eufelscajga"
l,jj °('a moram naprej povedati, da bi treba hišo na širino in visočino ^"'akniti. Kakor je zdaj, je kot nalašč ba i lc\'tske obiske. Nobenemu ni tre-, estvice. K oknu sc vstopi, stegne ro-do
"ste v
Polovice v sobo, pa me lahko za
.	1'uicKitr, i/u/.uai ar umu MI
Vet U8a'f	l"""'^ nc vem. To pa
('a sc bo kesa), če bo denarja is-
kal. Kajti več kot deset dolarjev nikoli ni pri hiši. Za deset dolarjev se mu pa ne splača svoje hlače v nevarnost postavljati. Jaz mu jih sicer ne bom meril, pač pa naš "Športi," ki smo ga kot inventar dobili. Ta vam je "vačman." Za kuhinjskim oglom leži, a ne spi. Če se le kak avto pred hišo ustavi, ga že na-hruli, zakaj je "zaštapal." Ko bi se pa kdo drznil prestopiti vrtna vrata, bi kmalu izgledal kakor Krjavelj, tako bi ga razcefral. To pa samo ponoči. Podnevi je z vsemi prijatelj, ki ga prijazno pogladijo. Seveda samo s takimi, ki imajo čisto vest in namene, kar on bolje pozna kot mi.
Vseh udobnosti, s katerimi se lahko ponašajo sosedi na obeh straneh v Cliicagi in Jolietu, nam zaenkrat še manjka, dve pa le imamo: Dober zrak in dobro vodo studenčnico. Zal, da se ob samih teh dveh ne da dolgo živeti. No za sveže pristno mleko in jajca tudi nismo v zadregi. Naš farmar-najemnik nam za par centov rad postreže s temi dobrotami. V tem "bitamo" ohica-žane, ki morajo pobeljeno vodo piti in jubilejna jajca uživati. Tudi nekaj zelenjave smo že sami pridelali, ki je seveda vse drugačna, kakor tista, ki po mestnih "štorih" čaka odrešenja, pred katero bi krave našega farmanja gotovo smrček vihale.
Kakor vidim in slišim, so tla zelo pripravna za vinsko trto. Po drevju sc vs-penja vse polno orjaških divjih, če ne podivjanih trt, ki so jako polne. Zdaj žal že rajni Mr. Culjan tam v Utiki, sam velik prijatelj trte, ne pa prevelik njenega soka, nas je kmalu po nakupu farme spodbujal, naj tudi zanjo odločimo nekaj prostora. Ne rečem, da pozneje tega ne bomo storili. Bomo vsaj za gotovo vedeli s čim mašujemo. A zaenkrat je drugo bolj potrebno. Mej tem bo morda trta našla več milosti v ameriških očeh, kakor jo ima zdaj. Meni kot Gorenjcu, ki nisem pod trto rasel, je nazadnje vseeno.
Kdor sc hoče prepričati, če je res vse tako kakor sem povedal ali ne, naj pride pogledat. Ako nima svojega avto, naj pa ■ vzame cestno železnico iz Chicage ali Jolieta- Prav lahko nas je najti. Cestna železnica se ustavi tik pod našo hišo. Kar sprevodniku naj pove, da ustavi v Oakdale (Okdel). Ker je to malo, slučajno postajališče, mora potnik iz Chicage vzeti listek do Lemonta, oni iz Jolieta do Lambert. Toda kdor šc kaj drugega potrebuje kot zraka, vode in mleka, naj se sam opremi, ker mi moramo za vsako zrno popra posebej v dve milji oddaljeni Lemon-t. Ko bomo bolj založeni, bomo pravočasno povedali.
-o-
Od 22. junija do 6. julija smo prejeli sledeče darove za kolegij:
1. Kolekta Miss Mary Gostič, New York, N. Y. Ta znana naša dobrotnica in
vneta agitatorica za naše liste od prvega početka sem, je bila mej prvimi, ki so se oglasili z dosmrtno članarino Apostolat. S tem, pa ni bila zadovoljna. Vzela je knjižico in šla nabirat. Te dni nam jo je vrnila s checkom $100.00 od katerih je, kakor razvidimo sama dala $41.35.
A.	Sama plačala po $10.00-
a.	Za svoje rajne stariše.
b.	Za rajnega Rev. Ant. Berka. (Kako lepo. da se kdo rajnih duhovnikov na ta način spomni).
c- Za duše v vicah.	,
d. Po namenu $11.^ t
B.	Nabrala je:
a.	$10.00: Gertrud Lindič.
b.	Po $5.00: Frank Peterka. Mrs-Frank Peterka. Oba iz Glendale, N. Y.
c.	$3.00: Fany Kršmanc, New York, N. Y.
d.	$2.00: Anton in Mary Stassich, Mary Gostich, Ljudmila Cagrati, Ivana Abe. Vsi iz New Yorka.
e.	Po $1.00: Miss Mary Peterka, Josephine Peterka. Obe iz Glendale, N.
" Y. John Pogačnik, Mary Strnad, Frank Capuder, Emanuel Topolko, Anton Kerc, Jakob Cerar, Frank Osolnik, Mary Ge-rar, Angela K rail, M. Weinlecher, Luyo Skrabar, A. Kerc, Ivana Abe, Angela Musič, Antonija Musič, Antonija Krall, Tončka Krall, Ela Vovk, Fany. Gosar. Vsi iz New Yorka.; Tessic Medek, Richmond llitt, F. Staudahar, BrocMyn.
f.	Po $0.50: Pavlina Ogrinc. M. Cve-ran, Albin Krall, Helen Jenko, Fai»y Dečman.
g.	$0-40: Ivan Pa veli.
h.	Po $0.25: F. Svetlin, Pavla. Ivana V . . . Štefanija Habjan, Fany Saj»r, Fany Loboda. Vse iz New Yorka.
2 Kolekta Miss Katinke Pavlič, New York, N. Y. Ta vzorna, dolgoletna prednica njujorške Marijine družbe in prava cerkvena mamica na Marks Place, na katero sta P. Benigcn in gospod Francelj v Domžalah lahko ponosna, je tudi vzela nabiralno knjižico v roke iii šla okrog prijateljic in znancev, ter nabrala lepo vsoto $44.00.
Dali so ji:
a.	$10-00: Helen Pavli, New York, N. Y.
b.	$5.00: Valentin Pavlič. New York. N. Y.
c.	$2-00: Frances Pavli, New York N. Y.
d.	Po $1.00: Josephine Holmar, I-vanka Pavlin, Joe Potočnik, Minka dr-bec. Ema Grbec. Cecilija Pfeifer. Angela Seško, Mary Jerman, Mary l«*er-nik, Lucija Judeš. Vsi iz New Yorka N. Y.
c- Po $0.50: Antoni ia l'av%'. [»fina Podboršek, Angela Martin*. Katfe Lam-beršek. Fan v Hribar, Mary Zevqik. Ivana JeKernik, Josephine Weith, Ista: Za losepli in Josephino Waith (oba rajna) Joseph Dollar, lati: Za Fanny in Va-
238
"A V E M A R I A"
lentina Dollar (oba rajna); Metod Končan, Josie Končan. Ista: Za Franca Končan (rajnega); Valentin Pavlič, Agnes Pavlič. Ista: Za Terezijo in Ivana Pavlič (oba rajna), Fany Lachner, Mary Omerza, Antonija Martine. Ista: Za Matevža Martine (rajnega); Tessie Pir-nat, Ivana Ovca, Ivanka Ovca, Katie Pfeifer. Vsi iz New Yorka. N. Y.; Ivana Kušar, Brooklyn, N. Y.
3- Kolekta Mrs. Mamie Chernich, Reading, Pa. $17.00. Ta naselbina je malo slovensko gnezdo, kakor jih imamo mno-20. Velikokrat se v takih gnezdih dobe zlate duše, ki stoje sredi rdečega morja kakor skala. Ena takih je Mrs. Chernich. Poznamo jo že, ne osebno, pač pa po imenu, ker smo že večkrat vpisava-li sv. maše, za katere nam je poslala. Težko je kolektati po takih naselbinah za kako katoliško stvar. A ona se tega ni ustrašila in vspela, lepše kot bi bilo pričakovati.
Darovi:
a.	$2.00: Mamie Chernich, Reading. Pa.
b.	Po $1.00: Peter Chernich Ridge-wood, Pa., Mary Chernich, Mary Au-her, Mary Bennett, Enia Weidner, James Flanneny, M. Schwern, G. F.....
Magie D. McFrane. B. E. Thaner. W. H. Moyn. Vsi Reading, Pa.
c.	Po $0.50: W. C. K. Fisch. F. Bani-kes, Mary Chernich, Tohn Chernich, Agnes Chernich, H. S. Mattern, Levi Ed..„ W. Haydel. Vsi iz Reading, Pa.
4. Kolekta Mrs. Mary Pierce, No. Brad-dock, Pa. $16.25. Tudi Mrs- Pierce je ena tistih dobrih in značajnih duš, ki se tudi tu in tam dobe po malih naselbinah. Moški se vtapljajo v rdečem morju, o-ne pa stoje kakor skala. Ničesar jih ne premoti, da bi zapustile pota svojih vernih mater. Nanje vedno lahko računamo,
V molitev se priporoča že dolgo časa bolna dosmrtna naročnica Ave Maria, Mrs. Mary Tomažič, Olwphant, Pa.
-o-
ZA SV. MAŠE SMO PREJELI:
1.	K nam:
Frances Bučar. Cleveland, O. po nam 1 (1); Amalija Bregar, Cleveland, O. v za h v. po nam. 2 (2); J. Meglen. Pueblo, Colo, za r. Ant. Meglen, 2 (2); Kat. Perme, Cleveland, O. za srečo in zdr. 1 (1),: Mary Zgajnar, Greaney, Minn, v č. M. B. 1 (1); Neimenovana, Flcor, Minn, v č. M. B. po nam 1 (1); Helen Patrick. San Francisco, Cal. po nam 1 (1); Frances Bučar, Cleveland, O. za zdr. 1 (1); Ista: za r. Frances Bučar, 1 (1); Ana Virant, Aurora, Minn. n. č. presv. Sr. J. 1 (1); Mary Grahek. Aurora. Minn, po nam 1 (1); Andro Košir, Waukegan. III. v č. sv. Jož. po nam Jož. Košir 1 (1).
2.	K Mariji Pomagaj:
Frances Cvenk, So, Chicago, III. po
ko gre za kako dobro stvar. Ena takih je kakor rečeno, tudi Mrs- Pierce, v N. Braddocku, Pa. Veliko ni mogla upati v naselbini, a to ji ni vzelo poguma. Šla je, veliko je obšla, in nabrala omenjeno vsoto.
Dali so ji:
a.	$2.00: Joseph Lesjak-
b.	Po $1.00: Jos. Suša, Mary Mramor, Tony Cesnak) Simon LevstiW, Mary Anžlovar, Mike Može, Frances Žafran, Marko, Mrs. F. Sage, Ant. Ramus.
c.	$0.75: Frances Svet.
d.	Po $0.50: Frances Zetko. Mary Znidaršič, Mary Kučič, Jenny Mlakar, Martin Jerina
e.	Po $0.25: Sofija Učman, Jakob Branzel, Mary Marenick, Joseph Regi-na.
Mr. Joseph F. Muhič, Joliet, 111. je še nabral-
a.	$10.00 Andrej Kolman
b.	$1.00: Louis Janžekovich.
c $0.50: Frances Muren, Luka Grošelj, Anton Cenajs.
d- $0.25: Jos. Sladič.
Vsega skupaj $84.65. S. Kolekta Mrs. Uršule Babich, Greaney, Minn. $13.00. Greaney nam je znan kot ena najidcalnejših slovenskih naselbin v Ameriki, kjer žive še stare slovenske korenine, kakoršne se v večjem številu skupaj dobe le še pri sv. Štefanu v Brock-way, Minil. Večkrat me je že vleklo tja gori, ko sem slišal, da nimajo svojega domačega duhovnika, ki bi ga tako radi imeli in vse žrtvovali zanj. Zlasti kadar so moji živci začeli revoltirati me je mikalo v tamkajšni blaženi mir. Ko bi bil svetni duhovnik, bi se prav nič ne pomišljal se jim ponuditi. 7-gancov in mleka bi mi že dali. Kaj pa hočete več I Toda v tem položaju v katerem sem, ne morem resno na to misliti. Upam pa.
11= RAZNO.
nam 1. (1); Ista: Za r. moža S (S). Kat. Lavrin, San Francisco. Cal. v dob. nam. 5 (S); Jakob Prestor, Sheboygan, Wis. po nam. 5 (S); Frances Petkovšek, Pueblo, Colo, po nam. 1 (I); Rosie Ambroš, Gilbert. Minn, po nam. 1 (1); John Mi-helich, Eveleth, Minn, v M. B. Isti: v č. Križanemu. Isti v č. presv. Krvi. Frances Novak, Pueblo, Colo, po nam iz oblj. 5 (5).
DAROVI ZA A. M. Po $30.00:
Alojzij Rojšek, Nashwauk, Minn. Po $4.00:
Kath. Perme, Cleveland, Ohio. Po $2.00:
Frančiška Papež, Joliet, III.; Mary Marinčič, Forest City, Pa.; Marija Er-čul, Soudan, Minn.; A. F. Collinwood, Ohio; Lowrence Grošelj, Joliet, III.; Joe Lušina, La Salle, III, Po $150:
Marija Prime, Cleveland, Ohio; Frances Bučar, Cleveland, Ohio; Josepha
da se bo tem dobrini ljudem prej ali slej uresničila želja. Mrs. Babich, hvala Vam lepa za kolekto! Zdaj Vas pa pooblastim, da poizveste za kakega nadarjenega fanta tam okrog vas, ki bi imel veselje postati duhovnik. Malo bodo plačevali zanj njegovi stariši, malo mi, nekoliko bodo pa v kolegiju za par let skozi prste pogledali. Velja?
Mrs. U. Babich je nabrala:
a.	$2.00: Ague's Novak.
b.	Po $1.00: Mary Palčar, Ivana Flak, Frances Udovich, Ana Reršič, Uršula Skraba. Mrs. J. Hochevar, Mrs. A. Starich. Mrs. I. Babich, Mr. Ig. Babich, John Babich, Amalija Domin, Virginia, Minn.. Ana Peršič.
6. Kolekta iz raznih krajev:
a.	Rev. K. Mlinarovič, Harbor, Ind. $50.00.
b.	Po $10.00: Neimenovana, La Salle, lil. Poslal Mr. Matt Komp Sr.
Valentin Oblak, Newburg (Clcv.) O., Mary Otrin, Chicago, III. Ignacij Korelz, Soudan, Minn, za r. Katarino Korelz, Soudan. Minn.
c- Po $2.00: Josephine Barto, Sca-tonvilkv 111., po namenu, Mrs. A. Heg-ler, McKinley, Minn., Mary Mrak, Elv. Minn.; Josephine Perhne, De Pue, M-za raj. Mary Hočevar.
d. $1.75: Mat. Tekavec, Cleveland. Ohio.
c.	Po $1-00: Mrs. Felicijan, La Salle, IIL Frank Horžen, Chicago. 111. za r. ženo. Vincenc Maček, De l'uc, III.. Ana Virant, Aurora. Minn., Mrs. Arthur Stewart, Grattan, Minn., Mrs. John Barrett, Grattan, Minn.
f. Po $0.50: Frances Novak, Pueblo, Colo.
Kranjc, Cleveland, Ohio.
Po $1.00:
Johana Kolar, Cleveland, Ohio. Louisa Stare, Valley, Wash., Ivana Merkurij Cleveland, Ohio; Katie Lamutli, Joliet. 111.; Ana Braidich. Pueblo, Colo-; M-Križiinik, Sheboygan, Wis.; Mrs. M-Grahek, Milwaukee, Wis.; Frances Skul-ly, Cleveland, Ohio; A. Požun, Johnstown, Pa.; Frances Zakošck, Aurora. 111.; Ana Kecel, West Allis, Wis.; K°-salia Adaniich, Gilbert, Minn.; Anna Pavlin, Cleveland, Ohio; Anna Virant-Chicago, 111.
Po $0.50:
M. Kukar, No. Chicago, III.; Louis K rail, Cleveland, Ohio; Neža Gore. So-Wilmington, 111.. Angela Levstik, Brooklyn, N. Y.; Frančiška Vrabii, Milwaukee. Wis.
Po $0.40: Marv Swan, Valley, Wash.
Po $0.25: 1. Drassler, Forest City, Pa.
North Chicago, 111. Dragi Striček: —
Kjer zadnič nisem uganila uganke moram spet poskusit In upam, da bode prav. In ta je Kar v nebesih je in se časti kar pa Bog ustvaril ni. In to mislim, da so Kristusove rane. Kjer jih ni Bog ustvaril.
Sedaj pa pozdravim vse na corner-Ju posebno pa Vas vaša udana
Pauline Marinčič. Draga Paulina: — Sedaj si pa prav rešila to ugaujko. Me veseli. Le še večkrat se oglasi. Te bom vsikdar veseli, ''ozdravljena.
Tvoj striček. Willard, Wis. — Draki striček: — Tudi jest bi rat na vaš korncr prišu. Jest sem 12 let star in sem u 6 razredu. Jest •'odini u public šolo. Tukaj na Willar-so lepe farme. Jest komaj čakam spomlad kako bo 'ušno takrat. Tičke bodo pejle in sneg bo se jokal, bodo tudi prišli dolgi dnevi.
Jest živim na 60 Acre farmi- Jest sem ■>'1 tukaj rojen. Nas je 6 bratu in 4 se-s,re. sedaj smo vse zdrave. Jest grem "saka nedelja k maši če ie le mogoče, ni ))re hodu mraz. Jest živim 2 in miles od cerkve. Father Novak nas "čijo katekizem usaki četrtek. Leto smo dobili nove sedeže u naši cerkvi. bliža se velika noč ali borna pirhe delali!
mama in papa berejo Ave Maria, 1>a Pravijo kako bo to lepo ko mislite napraviti semenišče. In pravijo moja n,ania in papa, da bo fajn. So rekli da J>odo pomagali kolikor bodo mogli. Saj 0111 iest tudi ki bom velik, bom prišu u Chicago pa bom denar zaslužu pa >c>n» tudi jest pomagov- M orbit bo tudi .'en kaj nucalo. Striček, netrejba tu moje pisanje vrečt u koš bom u drugeč °l8j napisov. Zdaj bom mogu pa kon-Ca* zato ki se glih učim slovensko pi-mislim, da ne boste mogli moje jj,s»io brat. Vas lepo pozdravim in use
na kornerju.
Frank Petkovsek.
Dragi Frankie: — Jako me veseli, da si nam tako lepo pismo pisal in toliko lepega povedal. Da, tam na lepem Wil-lardu ie res lepo, posebno spomladi mora biti lepo. Me jako veseli, da se tako zanimaš za naš kolegij, katerega mislimo tukaj delati. Veš kaj Frankie, kaj pa ko bi tudi ti mislil na to, da bi prišel v kolegij v šolo in bi poskusil. Ali ne misliš, da bi bilo lepo, ko bi bil kedaj duhovnik, Priest? Le povej mami in papa. da nas veseli, da se tako zanimajo za nas in da nam bojo pomagali. O, to gotovo vemo, da nam dobri Willardča-nje ne bodo odrekli nekoliko pomoči. Saj boste še vi, boys and girls gotovo kaj zbrali med seboj in nam kaj poslali. Seveda na farmah nimate veliko, vendar kaj malega se bo pa že dobilo. Kajne, Frankie. da boste. Le še kaj se oglasi. Lepo pozdravi dobro mamo in papa Tvoi Striček.
Steelton, Pa. — Dragi striček: — Naj prej vam voščim srečno Novo leto. Veseli me, da sem videla v Ave Maria eden mali puzzle.
Kaj nikdar ni bilo in nikdar ne bo, — pa je vsikdar bilo in vsikdar bo?
Ja mislim, da je to glas. Pozdravljeni.
Anna Matja&ič.
Draga Annie: — Ne boš! Le še malo pomisli, če je že kedaj kaj bilo in ne bilo. Bom drugikrat sam povedal. Pozdravljena!	Tvoj Striček.
So. Cihicago, 111. — Dragi striček: — This is my first time that I'm coming on your corner I welcome all the boys and girls that are on your corner. I'm writting you that I am in a convent almost two months.
I'm praying every day and offer my communion in honor to Dear Jesus to give me grace that I could be his bride.
I just read the "Ave Maria" and saw a puzzle which I was trying to guest and I don't know if it's richt "hell" I please you to answer my letter.
I give you' my best regards.
Mary Zelko.
Draga Mary: — Ni si jo "pogruntala." Le še malo pomisli. "Hell" je. toraj ne more biti. Puzzle pa pravi, da nikdar ni bilo in nikdar ne bo. Pozdravljena.
Tvoj Striček.
Beadling, Pa.: — Dragi striček: I am writing you a few lines to let you know that I would like to be in your corner too. My mother is dead 5 years. I was six years old when she died. There are five of us children in our family, three boys and two girls. The oldest of us is a girl. She was ten years old when my mother died. The smallest of us was boy eighteen months. My father kept us ever since that time. I saw in the Ave Maria Magazine the puzzle. I think that the ansver to this question is "God" I give my best wishes to you dear Father.
Yours truly
Joseph Delach.
Dragi Joe: — Kako smo z zanimanjem in sočutjem prečitali tvoje pismo. Kako te pomilujemo, da nimaš ljube mame več žive. Kaj ne, da večkrat moliš za njo? Kako moraš imeti rad svojega očeta, da Vas tako lepo uče in skr-be za Vas. Le priden bodi, pa še večkrat nam piši. Pozdravljeni.
Tvoj striček.
Milwaukee, Wis. — Dragi striček: —
V Ave Maria sem čitala, da striček bi radi vedeli, kaj nam je Miklavž prinesel in kako smo Božič obhajali. Miklavž ni meni nič prinesel. Jaz sem slišala da tu v Ameriki Miklavž pride skoz dimnik. Zato jaz mislim da on ni vedel da imamo furnes v hiši, je pa najbrž da ga ni blo. Od nedeljske šole učiteljice sem dobila za present lepo malo knjigo za čitat. Dne 23. decembra je bil pa Christmas party v St. Patrick šoli za vee otroke kateri hodijo v nedeljsko šolo v slovensko cerkev. laz sem bla tudi pri polnočnici- Tukaj je blo pet sv. maš na Božič. Sedaj so tri lete odkar sem prišla sem iz starega kraja, pa meni se tukaj bolj dopade kakor tam. Sedaj pa moram skončat pis-momo ker se bojim da bi ne v koš raj-žalo. Sedaj Vas še enkrat lepo pozdravi.
Amalia Koroperc.
Draga Amalia: — Skoraj gotovo se je vašemu Santa res kaj takega prigo-dilo, kakor pišeš. Ti revež, ti! No, drugikrat, bo pa gotovo bolj pazil. — Le še kaj piši. Pozdravljena.
Tvoj Striček.
Leask Sask, Canada. — Dragi striček: — Sem videl spet v Ave Maria en riddle- Kaj v nebesih . . . Jest mislim, da je Bog sam. Jest sem pisal enkrat poprej, pa je Ave Maria prišla že dvakrat, pa mojega pisma še ni notri. Morebiti se je pismo zgubilo. Jest sem dvanajst let star. Pozdravljeni.
Stanko Rejc.
Dragi Stanko: — Mi je jako žal, da se je pismo i;xubilo, ker drugače bi ga bil gotovo prinesel na komer. Uganke pa nisi popolnoma zadel. Nič hudega, boš pa drugikrat bolj pravilno zadel. Pozdravljeni.
Tvoi striček.
Chicago, 111. — Dragi striček: — I saw your puzzle in the Ave Maria, and I thought that I would try my luck to
240
'•AVE MARI A"
guess the puzzle. This is my first letter. I cannot write Slovenian very good so I write English. I think I guessed the puzzle — Kar je v nebesih je in se časti kar pa Bog ustvaril ni. Jaz mislim, da so rane Kristusove. I hope I will ™et the eversharp pencil.
Best regards to all the boys and girls.
Anna Sagadin.
Draga Anna: — Jako sem se z veselil tvojega pisma, da si tudi ti prišla na naš komer. Zastavico si prav rešila. Le poskusi drugikrat nekoliko slovensko pisati. Bo že počasi šlo. Poskusiti je treba. Pozdravljena.
Tvoj striček.
Eveleth, Minn. — Dragi striček: — Mi imamo zelo mrzlo. Danes 24. maj-nika je sne£ nalctaval. Poskusila bom vaše uganjke. Prva je: Rane Jezusove-Ali je prav? Druga je pa veter. To je prvo pismo, torej oprostite, ker ne znam dobro pisati slovensko. Vas pozdravljamo vsi
Mary Petrich.
Draga Mary: — Uganke si dobro rešila. Tudi tukaj v Chicagi nas je še do konca maja zeblo. Potem ni čudno, če tudi Vas tam gori v ameriški Sibiriji zebe. Pozdravljena.
Tvoj striček.
Richmond, W. Va- — Dragi striček: Pred iednim mjesecem sem Vam pisala. to je več drugo pismo, ki Vam pišem i bi jest tudi rada prišla na Vaš korner among the boys and girls i vidim. da imate uganko na vašimu kone-ro i bi jest tudi rada kaj uganila. Po mojem mnenju bi ja mislila, da su sv. Rane Jesusove. Druga je veter. Ja mislim, da je prav. I bi vam rada jedno ti-ganjko dala, da bi stavili na korner: Jeden je naredil, pa je ni imel rad. Drugi je pa kupil, pa je ni mogel rabiti. Tretji io je pa rabil, pa ie ni znal. Kaj je to- Pozdravljam vse boys in girls, posebno pa Vas.
Philipine Paulin.
Draga Philipina: — Me veseli, da si tako pridna, da se tolikokrat oglasiš. Samo potrpeti moraš, da pride pismo na vrsto, da ga denem na korner, ker imam tako malo prostora, vas je pa veliko. Sedaj pa boys in girls rešite zastavico, katero Vam ie zastavila Miss Philipine iz Richwooda. Pozdravljena.
Tvoj striček.
So. Chicago, 111. — Dragi striček: — Vesela sem zopet ker sem prijela list Ave Maria kjer gem brala da tista u-iranka ni prav katero sem zadnjič pisala zato bom pa drugo poskusila katera ie "Kaj je v nebesih in se časti pa vendar Bog ustvaril ni- To je, "Kristusove rane."
Z Bogom Pozdravljam Vas
Frances Trstenjak.
Draga Frances: — Uganko si sedaj prav rešila. Eversharp ti bom poslal, kakor sem obljubil. Le še večkrat se oglasi. Pozdravi vse v So Chicagi.
Tvoj striček.
Waukegan, 111. — Dragi striček: — To je moje prvo pismo. Jaz sem stara
dvanajst let in hodim v katoliško šolo. laz sem v šestem razredu. Poskusila sem uganke rešiti; ale ne vem če je prav? Kar se nebesih je in se časti kar pa Bog ustvaril ni. Mislim da je Sveti križ, ker so ga Judje naredili. Vas pozdravim.
Pauline Grom.
Draga Paulina: — Živio, Paulina, da si tudi ti prišla med nas. The more the merrier! Za uganko je že potekel čas. Vendar je tvoja rešitev tudi primerna. Le še večkrat piši.
Tvoj striček.
Joliet, 111. — Dragi striček: — Jest sem tudi malo prišla na vaš kornar in vas lepo pozdravljam in vse boys and girls ravno danes sem brala knjigo Ave Maria jest bom tudi trajala vašo uganko rešiti če bo po vašeh mislih prav rešeno. Po mojih mislih je Sveti Križ. Jast sem učenka tretjega razreda Room 4 Our sisters name is Sr. M. Wilhelma. She is very good. Prosim ne dente moje pisemce v koš. Prosim dajte mi znat če sem rešila prav uganko.
Jest sem učenka St. Joseph's School. Zbogom.
Anna Marchek-
Draga Annie: — Pozdravljena na kornerju! Tako ie prav. Vsi slovenski šolarji morajo priti vsaj vsako leto enkrat na korner. Le še pridi. Glede u-ganke, je kakor sem povedal zgoraj naši Pavlini. Pozdravljena.
Tvoj striček.
Grattan, Minn. — Dragi striček: — Ena uganka, ki je v Ave Marija je. Jast mislim, da je druga božja oseba, Bog Sin in Sveti Križ, ki je Jezus na nemo umrl za nas ali pa svete rane negove.
Good bye. — Pozdravljeni striček in vsi otroci na konarju. Ostanem vaša
Annie Plemel.
Draga Anica: — Uganko si dobro re šila. Le še piši in povej, kako se imate v Grattanu. Hvala lepa za lep šopek, katerega si poslala. Vsi boys in girls te pozdravljajo posebno
Tvoj striček.
Kansas City-, Kans. — Dragi striček: Tudi jaz sem se namenila pisati eno pismo. Njč novega vam ne morem povedati ker je vse po navadi. Jaz sem v četrtem razredu in sem učenka slovenske šole sv- Družine. Mi v naši šoli imamo prav dobre sestre in te so reda sv. Frančiška. Ob koncu naše šole smo imeli prav izvrstno igro. Dragi striček, nikar mi ne zamerite v mojemu slabemu pisanju vedno se bom na vas spomnila v molitvi in za vas molila.
Vedno pozdravljeni.
Annie Majerle,
Draga Annie: — Ti pa jako lepo slovensko pišeš in pravilno tudi. Se vidi, da imaš slovenske učiteljice. Kako je lepo, če znajo slovenski otroci tudi nekoliko jezika, dobre mamice. I.e pridna bodi, pa nam še kaj piši.
Tvoj striček.
Pueblo, Colo. — Dragi striček: Zopet sem danes v Ave Maria brala da Boys and Girls are trying rešiti vaša
zastavica. Prvo vidim da so že uganili a druga kaj je v nebesih je ki se časti kar Bog ustvaru ni. Po moji misli je to petere rane Kristusove. Ko so jih ra-belni ranil. Prosim de mi odpišete ako sini oganila. Ce pa ne vrzite ta pismo v vaš veliki koš.
In tukaj vam pošilam naročnino za list Ave Maria. Za eno leto za mamo in pozdravim vas da bi Bog nam dal ljubo zdravje in vsem Boys and Girls na conerju. Your Friend
Anna Princ.
Draga Ana: — Tvoje lepo pismo sem sprejel. Zal, da ti nisem mogel odpisati, ker bi imel preveč dela, če bi hotel vsakemu posebej odpisati. Uganke si prav rešila. Le pridna bodi.
Tvoj striček.
Beadling, Pa. — Dragi striček: —■ I would like to come on your corner as I see there is only one on your corner :'et. I have seen your puzzle in the "Ave Maria". "S krvavih ran Jezusovih" tiste so rabelni naredili.
Oh, tista krava pa lahko uganem. Cena ie $2.00 piece, skup so prišle z nogami po tleh.
Prosim oprostite mi za slabo pisanje. Vedno pozdravljeni
Frank Suhadolnik.
P. S. En dolar so mama dali za šmar-
n ice.
Dragi Frank: — Uganke so O. K. — Hvala lepa tvoji dobri mami za lep dar-ček za šmarnice. I.e še kaj nam piši.
Tvoj striček.
Calumet, Mich. — Dragi striček:
Kakor sem videla v Ave Maria da "i nobeden rešil uganke torai tudi iast probam rešiti. Jast mislim da so Jezusove rane, to je v nebesih in se časte a'1 Bog jih ustvaril ni.
Pozdravljeni moj striček.
Annie Klobučar.
Draga Annie: — Uganka O. K. — Kako se pa drugače imaš? Upam. da se I' dobro godi sedaj o počitnicah.
Tvoj striček.
Ambridge, Pa. — Dragi striček: —
Tudi jaz sem želel priti na vas kor-tier, Bral sem v zadni številki Ave Maria in sprevidel da ui uganke, kaj v nebesih je in se časti, kar Bog ustvari' ni, še nobeden rešil. Po mojem mnenju je to sveti, križ, ker križ so rabelm naredili. Druga uganka na vrh strmim laz mislim da je veter.Če nisem prav rešil, mi ne zamerte. Dragi striček i«"s< vam bom poslal eno uganko in ta J>" prav lahka Majhen štiri vlačim, velik zemljo obračam, po smrti pa v cerkev hodim iu kako me boš imenoval?
Tukaj vam pošljem $1.00 na čast Kra-1'ici Maja in se Vas spominjam v molitvah iu pri sv. Obhajilu. Pozdravljam-Ostanem vedno Vas
Peter Svegel, Jf-
Dragi Pet. — Uganko O. K- — Sedaj pa, otroci, na noge. O počitnicah imat več časa, da jih rešujete. Pet Valil'« dal eno prav težko, Bomo videli, *at io bo prvi rešil. Pozdravljeni Pet
Tvoj »triČeK-