Leto XV.
Poštnina pavšaiirana.
w
V Ljubljani, 22. maja 1920.
iti 2.
RDEČI PRAPOR
Uhaja vsako sobote. - Posamezne Številke 1 K, mesečno 4 K. * - Uredništvo in uprava lista je v Ljubljani, Wolfova ulica St. Iti.
Glasilo sooljallstične delavske stranke Jugoslavije (komunistov).
\r#
družite
Maric in Engels
Proletarci vseh dežel,
Razredni boj v Jugoslaviji dobiva vedno izrazitejšo obliko. V veliki masi ljudstev te države se z vsakim dnem jasnejše opaža izraz gospodarskih nasprotnosti, vse očivid-nejši je proces končne formacije družabnih' razredov. Plast, ki je vsaj na videz spajala posamezne družabne skupine, kopni in se tanjša; za silo drži preko mejne reke izmed zatirane proletarske mase in razreda izkoriščevalcev le še par starih, takorekoč trhlih brvi — par oseb. Ko se usedejo te brvi, dobi razredna borba končno obliko: na tej strani zavedni proletarijat z vsemi izrabljanimi sloji vseh jezikov in vseh narečij, na drugi strani zlomljenih brvi kapital s svojimi rejenci in najemniki.
Kapitalistični razred in temne sile reakcije pod črnimi, pod nacionalističnimi in pod ple-mensko-separatističnimi banderji so si podali roke. V mukah, v krčih in omedlevici se je rodila koncentracija. Ali sedaj je tu in poveljuje.
Široke množice proletarijata in vse delavno ljudstvo, sklenimo svoje vrste, da vzdržimo, ko prideta nad nas zaveznici — laž in pest!
Širom zemeljske kroglje, na vseh kontinentih se vrši boj med Delom in Kapitalom, nekje odkrito, drugod pridušeno. Nepregledne, od kapitala teptane množice vseh ljudstev sveta se zbirajo pod rdečim praporjem v globoki veri v končno zmago socijalne pravice, v boju za nov svet, za novo človeštvo, za zmago Dela, pod geslom: »od vsakega par-Trjegbvilr močeh, vsakemu "po njegovih' potrebah.« Na nasprotni fronti je otvoril ogenj mednarodni Kapital, braneč s poslednjimi obupnimi sunki pravico izrabljanja, zatiranja, poveljevanja, brezdelice.
To je visoki boj med mednarodnim Delom in mednarodnim Kapitalom. Delavna ljudstva so se prebudila iz polusna, spoznala so instinktivno in z razumom položaj in so začela sklepati in utrjevati svoje vrste.
Socijalizem je stopil v tretjo fazo svojega razvoja. Njegova načela so jasna, njegova taktika je krepka. Proletarijat se je zavedel svoje moči. Od socijalizma znanosti stopa v socijalizem dejstva, v — komunizem.
Socijalizem dejstva se ni porodil iz glav posameznih mislecev, on je kategorična posledica razpadanja kapitalistične uredbe sveta, ki vpije za novo družabno ureditvijo, za organizacijo in sistematizacijo dela, on je zrna--gujoči protest proti katastrofi, v katero je
pahnil Kapital vse človeštvo, on je izraz mogočne zahteve delavnih slojev po pravici, po enakosti pogojev za življenje in za delo. Komunistični pokret je torej eminentno gibanje mas. Ono ne pozna »voditeljev«. Komunizma se ne zatre, če se prime par »vodij«; treba je prijeti ogromno večino ljudi in jo vtakniti pod ključ. Treba je poriniti v ječo razmere, treba je aretirati in vkleniti železne zakone družabnega razvoja in jih postaviti na zatožno klop.
Proletarijat celega sveta in vseh dežel posebej gre na levo in se združuje v socija-lizmu dejstva. Proletarijat Rusije je že v polnem ustvarjanju komunistične družbe. Proletarijat Italije je združen na levici, v mogočni stranki in v močnih strokovnih organizacijah. Njegov dan ni daleč. Proletarijat Nemčije, Francije, Britanije je potrgal vrvi, s katerimi so ga hoteli njegovi »voditelji« privezati na desno. Scheidemani, Noskeji, Kautskyji, Renaudcli, Thomasi, Vanderveldeji niso razumeli nove dobe, niso občutili novega ritma v mednarodnem proletarskem gibanju, niso poslušali, kaj govori duša mas. Danes beže delavske množice od njih, svojih starih, zaslužnih predvojnih »voditeljev«. Krivi so svoji usodi sami Scheidemani, Noskeji, Rennerji, Renau-deli, ker imajo ušesa, pa ne slišijo, ker imajo oči, pa ne vidijo. Proletarijat ni nehvaležen, ali on gre svojo pot, nihče, pa tudi veliki možje druge internacionale ga ne morejo zadržati. Nihče ne taji ogromnih zaslug, ki jih je hnei Katrtskj^sa oiganizacijo znanstvenega socijalizma, toda danes ga je ta isti proletarijat izpljunil, ker mu je začel metati tramove na njegovo pot. Plehanova je ruski proletarijat odpahnil kot izdajalca akcije za udejstvitev socijalizma, ali mu je. postavil nato spomenik za njegove zasluge v preteklosti. Pot zmage se mora očistiti.
Proletarijat Jugoslavije je v velikem delu že ujedinjen v svoji Socijalistični Delavski Stranki Jugoslavije (komunistov). Združen je na levici, v socijalizmu akcije. Toda nekaj bratov-proletarcev se še nahaja na šibkih, trhlih brveh, ki peljejo čez reko pogube. Njihova pot drži k nam. Prišli bodo v kratkem času. Združeni proletarijat Jugosiavije jim proži svojo roko. Tudi »voditelji« lahko pridejo z njimi, toda s čistim srcem, z isto vero, z isto ljubeznijo, z istimi nameni, kot enaki med enakimi naj se priključijo temu gibanju mas, ki izravna vse vrhove.
Če pa nimajo čul, dovzetnih za novi čas, jim preti, da ostanejo sami kot žalostni Re-naudel s svojimi tovariši.
Že drugo leto zahtevajo široke delavne mase Slovenije ujedinjenje proletarijata Jugoslavije. Za to delo so sedaj zagrabile mase same in ga bodo v kratkem dovršile.
Sodrugi iz rudnikov, iz tovarn, z železnic, z njiv in gozdov, iz pisarn in iz podstrešnih izb, mi sami bomo izvršili ujedinjenje.
Ujedinjenje proletarskih vrst Jugoslavije je in bo delo proletarijata samega.
Zemlja in svoboda v nevarnosti.
Vlada črne reakcije je padla; njeno postopanje za časa železničarske stavke ji je zadalo poslednji sunek. Tri mesece je gospodarila po Jugoslaviji, iri mesece povečevala anarhijo in ugonobljevala že itak podrto narodno gospodarstvo, ki ga je zapustila njena predhodnica. Leto dni »delovanja« takozva-nega narodnega predstavništva je popolnoma opravičilo sodbo in sklep lanskega velikonočnega kongresa naše stranke, da to »narodno« predstavništvo ni za delo, ne odgovarja ljudskim interesom in potrebam in da ga mora naša stranka bojkotirati. Celih 15. mesecev niso sklenili niti enega važnejšega zakona. Po 15 tih mesecih so ostala odprta, nerešena, a deloma pozabljena vsa pereča vprašanja — konstituante, ustave, osnovnih zakonov, izjednačenje zakonov, agrarna reforma, socijalna zakonodaja itd.
Še več! One rt4b'mistične zakonske predloge in odredbe prAlhodne demokratsko »socijalistične« vlade, četudi so bile samo senca in karikatura moderne buržoazne demokracije, je črna reakcijonarna vlada tri mesece teptala, sistematično ugonabljala in smešila.
Posledice takega vladanja in gospodarjenja so postale še neznosnejše za delavno ljudstvo. Draginja se je podvojila in izziva odkrite nemire med delavstvom in kmeti. Besna izvozna špekulacija je spravila onstran meja veliko več pridelkov, nego to dovoljuje naša gospodarska bilanca. Izvažalo se ni tega, česar ima dežela odveč in uvažalo se ni nujno potrebnih predmetov — temveč, kar je prinašalo največ dobička lakomnim izvoz-nikom-verižnikoni. Vsled tega so se silno podražila živila — četudi jih imamo v Izobilju — in pa najnujnejše potrebščine: obleka, obutev itd.
Draginja je zadeva, ki tlači samo revne sloje — bogataši žanjejo v njej ogromne dobičke; z vse večjo silo in naglico vali bur-žoazija težko breme vojnih posledic na rame delavnega ljudstva.
Vse to je izpodmaknilo opolzka tla črni reakcijonarni vladi in ona je demisijonirala. Čutila se je preslabo, zadržati pritisk nezadovoljnega delavnega ljudstva in je poklicala na pomoč .demokratski blok — zastopnika kapitala. Med njima se je sestavila nova vlada, kjer so zastopane vse meščanske stranke, ki zastopajo koristi veleposestnikov zemlje in kapitala.
Boj, ki se je vršil med reakcijonarnim blokom Protič-Koroščeve vlade in demokratsko »socijalističnim« Davidovič-Koračeve, je bil boj za to, kdo bo vladal nad 4 milijoni hektarjev makedonske in bosanske veleposestniške in cerkvene zemlje. Prvi zahtevajo, da to zemljo obdržijo v rokah fevdalci, veleposestniki in pravoslavni, mohamedanski in katoliški duhovni, drugi pa bi hoteli, da potom odkupa dobijo to zemljo v roke banke. (Niti eden niti drugi ni mislil na to, da se da ta zemlja v roke malih kmetov in najemnikov, ki obdelujejo v potu svojega obraza teh 4,000.000 hektarjev zemlje).
Ta boj se je danes končal in oba bloka sta se združila v koncentracijsko vlado, pod kakšnimi pogoji in ustopki, ne vemo. Ali vse kaže, da so se pogodili v sledečih vprašanjih: agrarno vprašanje bodo rešili tako, da bo en del veleposestniške zemlje približno 2 in pol milijoha hektarjev ostal veleposestnikom, drugi del pa (makedonske in bosanske čifluke) bo dobil v obliki odškodnine, ki jo bo moral plačevati potom bank bosanski in makedonski kmet — v roke bančni kapital. Delavska zakonodaja bo rešena po Koroščevih metodah. To odseva iz točke, ki govori o delavskem vprašanju. Kakšne so te mefpde, je proleta-rijatu še preveč dobro znano. Stavke, ki so po zakonu dovoljena sredstva delavcev in ki so utemeljene v osnovni človeški pravici, da delavec dela pod pogoji, ki si jih tsam postavlja, bodo dušili s silo.
Na dveh točkah sta se sporazumela veleposestvo in kapital: kmetom iztrgati zemljo, ki jo obdelujejo in delavcem vzeti svobodo dela. Tako so se združili veleposestniki zemlje in kapitala v enotno fronto.
Enotni fronti veleposestnikov in kapitalistov mora odgovoriti enotna fronta delavcev in malih kmetov — enotna fronta proletarijata. Samo v tesni zvezi vsega delavnega ljudstva — delavcev, kmetov, kajžarjev, hlapcev —
bo mogoče priboriti zemljo tistemu, ki jo obdeluje, bo mogoče osvoboditi delavce od iz-koriščevanja kapitalistov.
Zavedni delavci cele države so se že ujedinili v enotne močne strokovne in politične organizacije, ki štejejo četrt milijona —
zavednih članov.
Kmetje, kajžarji, hlapci! Organizirajte se politično v naši socijalistični delavski stranki Jugoslavije (komunistov), a strokovno v »De-lavsko-kmečki zvezi«.
Edino te dve organizaciji zastopata v resnici vaše koristi, edino one zahtevajo, da se takoj razpišejo volitve v konstitu-anto splošne, tajne, direktne in proporcionalne volilne pravice za moške in ženske.
Da se takoj vzame vsa zemlja brez odškodnine veleposestnikom in da kmetom, najemnikom in hlapcem v obdelovanje.
Da se zadružništvo centralizira in prevzame obskrbovanje dežele z vsemi potrebščinami namesto današnjih verižnikov in oderuhov.
Da popolnoma sami odločujete v svojih lokalnih zadevah potom delavsko-kmečklh sovjetov.
Na obrambo zemlje in svobode v en tabor z delavstvom!
Masa.
Delavske množice, ki so ob prvem postanku kapitalistične dobe v woji nevednosti razbijali stroje, meneč, da jim bodo stroji odjedii kruh, so bile brezlika masa, brez razrednega značaja. Ena največjih zaslug marksističnega socializma pa je ravno, da je zbudil v ogromni večini delavstva razredno zavest in dvignil s tem to prej brezliko maso k samozavestni osebnosti socialističnega proletarijata, ki seje iznebi! skozi stoletja utrjenega pojmovanja o državi in narodu, ljudstvu in domovini, skupnosti in njenem blagru. Proletarska, masa postaja bolj in bolj samosvoja, odločnejša, razvija svojo teorijo o pravični ureditvi gospodarskega življenja, temelječo na Marxovih načelih in njena moč pridobiva z razvojem kapitalizma in imperializma. Ta masa se tudi ne pusti več voditi — ne politično, ne gospodarsko, — ampak hoče voditi sama. Pravilno spoznavajoč idejno moč gibanja proletarske mase, prideva vladajoči razred pojmu o masi nekaj zaničljivega, manjvrednega in stremljenje delovnega ljudstva po samovladi
Obelčan:	*
Razredi in politične stranke Jugoslavije.
(Konec.)
Jugoslavija je politično-ekonomsko , zaostala, nerazvita dežela. Dočim je v Angliji, Ameriki, Nemčiji takozvana mala buržcazija zelo maloštevilna, ker je nacija že razdeljena v dva tabora — v razred posestnikov zemlje in kapitala in v razred najemnikov, tovarniških in poljedelskih delavcev — je pri nas polurazred male buržoazije še znaten. To so srednji kmetje, obrtniki in mali trgovci. Oni so le deloma lastniki orodij proizvajanja, deloma pa so odvisni od veleposestva in kapitala. V kolikor stremijo in morejo postati tovarnarji, veleposestniki in veletrgovci — so bližje buržoaznemu razredu. V kolikor pa so izkoriščani in odvisni od velekapitala, ki jih radi svojega dobička slabo zalaga s surovinami in pobija cene njihovih proizvodov, žita, živine, obrtnih izdelkov in jih na ta način polagoma uničuje — se nagibajo v delavski razred. Že v prvem delu sem omenil, katere stranke jih zastopajo in kakšno politiko vodijo. Ta polurazred se taja, ker ne more iz-držati konkurence velikih podjetij in z njim se taja njegova politična moč in vpliv.
Bistveno se razlikuje od vseh teh razredov razred proletarijata, ki vrši najglavnejšo
ulogo v proizvajalnem procesu. Glavna njegova lastnina in glavni vir njegovih dohodkov je njegova delavna sila, ki jo prodaja delodajalcem za mezdo ali plačo. Najtipičniji pred-stavitelji tega razreda so delavci večjih fa-briških, obrtnih, prometnih in trgovskih podjetij. Takih delavcev imamo v Jugoslaviji -okoli 400.000 brez njihovih družin. Njim najbližje stojijo mali obrtniki, uslužbenci, revni kmetje, kajžarji in hlapci.
Proletarijat Jugoslavije torej lahko delimo v mestni — zaposlen v industriji, obrti, prometu in trgovini — in poljedelski — zaposleni na njivi. Po statističnih podatkih pred vojno je bilo v Jugoslaviji okoli 678.257 kmetov — skoraj polovica vseh — ki so imeli manj kot 2 hektara zemlje, kmetov, ki torej nimajo orodij proizvajanja (zemlje, pluga, vozov, vprežne živine) in ki morajo delati kot dninarji ali delavci, da se preživljajo. Tej številki moramo dodati kmete, ki nimajo nobene zemlje, takozvane kajžarje in pa najemnike, hlapce in dekle, ki jih imenovana statistika ne omenja in ki jih imamo v Jugoslaviji okoli 300.000. Vseh skupaj bo torej okoli 1,000.000, kar se pravi več kot polovica, več kot 50 odstotkov vseh odraslih poljedelcev. Te štejemo v proletarski, razred, ker je njihova ulogd v zemljedelstvu slična ulogi najemnih delavcev v industriji, prometu in trgovini.
Ta odstotek se približno ujema z odstotkom poljedelcev, ki nimajo pluga, vozov in vprežne živine,. V Srbiji so pred vojno našteli 199.484, to je 53 odstotkov vseh gospodarjev; brez vozov 201.650, to je 57 odstotkov gospodarjev. Tak odstotek kmečkega proletarijata je bil v Srbiji, kjer je še najbolje zemlja razdeljena in kjer je samo 6 odstotkov veleposestniške zemlje, kjer se po zakonu ne sme prodati kmetu zadnjih 4 ha zemlje ali pa voza in vprežne živine.
Te številke naj si dobro ogledajo oni, ki vpijejo, da pri nas ni proletarijata. V resnici v proletarski razred Jugoslavije spada večina prebivalstva.
Interesi proletarskega razreda so naravnost nasprotni interesom ostalih razredov. Dočim je v interesu veleposestnika, da so poljski pridelki, ki jih on prodaja, dragi, je v interesu delavca in revnega kmeta, ki jih kupuje, da so oni poceni. Istotako je z ostalimi potrebščinami. Majhni kmetje so večkrat bolj izkoriščani kot sami delavci. Vzrok je njihova nezavednost in neorganiziranost.
Proletarski razred je torej v Jugoslaviji po številu najmočnejši razred. Dočim moč buržoaznih razredov in slojev sloni na njihovem bogastvu in na državnem stroju, ki ga organizirajo potom svojega bogastva, je moč proletarskega razreda v njegovi razredni zavednosti in njegovih (organizacijah. Moč
buržoazije v današnji epohi propadanja kapitalistične družbe stalno pada — moč proletarskega razreda raste vsaki dan v sorazmerju z njegovo razredno zavednostjo.
Interese proletarskega razreda zastopa v celoti v Jugoslaviji edino socijaiistična delavska stranka Jugoslavije (komunisti). To je edina politična stranka, ki je v 15 mesecih državnega obstanka uspela organizirati enotno politično stranko v celi državi. Dočim se buržoazni in malomeščanski razredi glodajo med seboj v malenkostnem provincijalizmu, razred proletarijata je enoten v svojih političnih in strokovnih organizacijah. Vsled gospodarskega razsula proletarijat dosedaj še ni mogel ustvariti enotne in centralizirane gospodarske organizacije, konzumnih društev in zadrug. *“■
Proletarska stranka se bori za osvobo-jenje proletarijata od izkoriščevanja in suženjstva — dočim se meščanske in malomeščanske stranke borijo za najpopolnejši način izkoriščevanja in suženjstva v proizvajalnem procesu. Pri malih, nerazvitih, potlačenih narodih, kakor smo mi, vrši važno ulogo v politiki inozemski imperijalizem. Cilj vsake imperijalistične politike je ekonomsko zavojevanje prikladne deviško bogate Jugoslavije potom izvoznega finančnega kapitala v svrho lahkega in temeljitega izkoriščevanja. Domača buržoazija pri nas je takorekoč orodje
v rokah inozemskega kapitala. Skozi njena usta govori on glavno besedo na Balkanu, držeč se starega preizkušenega gesla: »razdeli in vladaj«.
Seveda vsaka grupa inozemskih državnih monopolov in trustov hoče delati in vladati po svoje, zato se njihove grupe naslanjajo na različne grupe naše balkanske buržuazije. V eni točki je politika inostranega in domačega kapitala složna — v borbi proti proletarskemu gibanju na balkanu. Inozemski kapital se dobro zaveda, da je osvoboditev proletarijata, osvoboditev človeka od eksploatacije privilegiranih kapitalistov prinaša konec njihovemu gospodarstvu na Balkanu.
"Proletarski razred v Jugoslaviji in na Balkanu nosi dvojno breme suženjstva: breme domačega neposrednega izkoriščevanja in breme tuje kolonijaine eksploatacije. Njegov boj za osvobojenje od domačih kapitalfstov-izkoriščevalcev je obenem boj za osvobojenje kolonijalnega suženjstva naroda Jugoslavije in Balkana. Njegov boj za ujedinjenje proletarijata v Jugoslaviji in na Balkanu je obenem boj za ujedinjenje razdrobljenih in razkosanih dežel in plemen Jugoslavije in Balkana: On je edini razred, ki lahko reče, da zastopa interese cele nacije, on je razred bodočnosti in njegova zmaga je neizogibna.
istoveti — vedoč, da potvarja — s tiranstvom manjšine nad večino.
Nam ne znači pojem »masa« ogromnega števila ljudi, temveč označujemo s tem pojmom gotovo smer mišljenja, posebno stopnjo duševnega razvoja. Po našem naziranju pripada masi vsakdo, kdor je po svojem mišljenju, čustvovanju in delovanju le produkt neosebnega, nesamostojnega razpoloženja splošnosti. Nasprotno pa je množica ljudi enotna in sama sebi določujoča osebnost, če se je namreč organizirala iz svoje uvidevnosti in zavestno določa svojim članom pot in cilj — to je proletarska masa, orjaška osebnost, ki prinaša pogin in vstajenje.
Samovlada delovnega ljudstva ne pomenja nadvlade tega razreda, stremi po tem, da se poveri politično — socialni razvoj družbe in države socialne uvidevnosti in pravičnosti. Idejo socialnega razvoja je pa združil Marx le vsled tega s samovlado delovnega ljudstva, ker je njegova samovlada hkratu pogoj njegove osvoboditve, njegova osvoboditev pa pomenja, da preneha takrat proletarijat kot razred in da preneha takrat vsaka razredna nadvlada.
Proletarska masa je izrazita osebnost, ne zaslepljena čreda, je masa zavestnih borilcev za svobodo in pravičnost, za enakost živijenskih pogojev vseh.
Delavnemu ljudstvu Slovenije.
V teh najtežjih dneh, ki jih preživlja slov. proletarijat v borbi za svoje pravice, ko so še sveži sledovi tragedije na Zaloški cesti v Ljubljani in gomile naših nepozabnih mučenikov, se obračamo, sodrugi, do Vas, poživljajoč Vas, da si v teh prekritičnih dneh ohranite mirno kri, da strnete svoj« vrst« tesneje krog svoje Delavske socijalis-tlčne stranke Jugoslavje (komunistov), da bistro in z modrim preudarkom ločite prave od nepravih prijateljev. Kakor so nekoč v gnjijoči in razpadajoči Avstriji voditelji nesrečnega nemškega naroda z oholo brezvestnostjo in prezirom gledali na teptana jugoslovanska plemena in jim z nasiljem dušili sleherni svobodni izraz, prav tako tišče danes v »svobodni« Jugoslaviji ti lali-voditelji svojega naroda svojo črno in nasilno pest na goltanec ‘jugosl. delavnemu ljudstvu, da n® more izpovedati po pravici in resnici, kaj je hotelo, da ne more ovreči vseh podlih sumničenj; laži in natolcevanj, da ne more svobodno zakričati v svet svojega bolestnega protesta proti zločinu, ki se-je storil nad slovenskim delavstvom v Ljubljani. Mi molčimo. Toda mnogo in premnogo jih je, ki prihajajo danes med Vas bodisi s svojimi nizkotnimi in sebičnimi nameni bodisi kot odposlanci zločinskih meščanskih strank ter Vas skušajo, izrabljajoč Vašo trenotno zbeganost, ujeti in ukaniti. Ne verujte jim, sodrugi, n« dajt« se jim zapeljati 1 Ohranite si živo vero v svojo stvar, ki ne sme in ne bo podlegla! Najsi vlačijo danes po ječah poštene in idealne može, ki so se zvesto borili in brez slehernih osebnih aspiracij delali za Vašo stvar, ne obupajte, marveč bodite prepričani, da je v Vaših vrstah še dokaj ljudi, moralno in politično neomadeževanih, čistih in nesebičnih, ki ne klonijo glave, marveč umejo realno in smotreno tehtati in ceniti dogodke in čas in ki se hočejo z Vami boriti do končne zmage. Ni še dozorel čas, a zori po bliskovo! Zakaj naša močna zaveznica je duševna nemoč tiste buržuazne gospode, ki si danes — ne po volji narodovi! — lasti pravico, vladati to državo in teptati ljudske p:avice. Naši najmočnejši zavezniki so tisti »državotvorni« elementi, ki se v Beogradu pulijo za ministrske stoličke in pehajo za svoje osebne koristi. Ker smo napovedali verižnlštvu, korupciji, kakršnemukoli osebnemu koristolov-stvu In kot posledici tega rapidnemu gospodarskemu propadanju te države najneizpro-snejši boj, hočejo zatreti naše gibanje in ga udušiti v kali. Ker hočemo preustvariti družabni red te države in jo zgraditi na funda-mentih vsesplošnega dela in poštenosti ter dati delavstvu tiste pravice in tisto politično moč, ki mu gre kot edinemu produktivnemu stanu —- nam očitajo, da hočemo razrušiti to državo. Toda vse perfidile laži, vse podle intrige in licemerska natolcevanja jim ne bodo pomagala, da bi nas zatrli. Če pade en mož iz naših vrst, vstane novih deseti Naše gibanje ni breznačelno kolebanje meščanskih strank, klerikalnih in liberalnih, ki se danes žro med sabo in obsipajo z najgorostasnej-' širni očiti ter se jutri bratijo v genljivem sovraštvu napram delavstvu, da pojutranjem paktirajo s takozvanimi socijalisti in se potem
spet kot lakaji hlinijo nam — ne, naše gibanje je nekaj elementarnega, je kakor potres, ki bruhne iz zemlje in gre čez svet. Ni je sile, ki bi zaustavila naše gibanje. Mi ne poznamo popustljivosti, ne poznamo paktiranja in kompromisov. Mi vemo, da suženj in gospod ne moreta biti prijatelja, dokler je suženj brezpravno bitje, ki ga ustrele, ako se dvigne za svoje pravice. Zato pustite pri miru meščansko časopisje, naj bruha na nas svoj onemogli srd. Pustite v miru tiste nesrečnike iz Vaših vrst, ki v svoji brezmejni zaslepljenosti capljajo za meščanskimi strankami, bodisi kot smešen repčk liberalne gospode ali pa kot sfanatizirani privrženci stranke, ki jo je vzgajal in vodil Šušteršič — ta izmeček človeštva — in čigar zločinsko-demagoški instinkti dajejo politični moči te stranke njen et.čni in kulturni vzgon. Naj se Vam hlinijo in laskajo, naj se Vam rogajo in Vas preklinjajo, pustite jih v miru, obrnite jim hrbet in hodite svojo pot!
Vaša pot pa je pot v Delavsko Socialistično stranko Jugoslavije (komunistov), ki i je edina poštena in odkrita zastopnica in glasnica Vaših teženj in stremljenj. Zato jo napravimo veliko in močno! Potrjeni in prerojeni s krvjo padlih, zavratno ubitih, kojih spomin nam ostane čist in svetal na vse veke proletarske bodočnosti, se očistimo v sebi z ognjemž ive in neugastse vere ter preberimo in utrdimo svoje vrste! Zakaj, ve žene proletarke in vi možje proletarci, vsa naša moč leži v našem delu, v naši izobrazbi! Mi smo edini stan, ki vstvarja. Zato se ne udajamo iluzijam in ne verujemo v dvomljive uspehe takozva-nih »pučev«r"ki jih nikdar nameravali nismo. In k«r nismo destruktiven element, kakor nas psuje dannadan celokupno meščansko farizejstvo, marveč stvaritelji — stvaritelji novega časa in novega človečanstva — moramo takoj in nemudoma pričeti graditi: graditi na vsakem posamezniku izmed nas, graditi na naši sklenjeni mogočni celoti.
Da se duševno osvobodimo robstva kretenskega jugoslovanskega malomeščanstva, je za zdaj prva dolžnost razredno zavednega, pravilno orrjentiranega jugoslovanskega proletariata. Potem nam bo vsako novo nasilje, novo teptanje naših pravic — netilo za naš veliki in pošteni boj! V izobrazbi je sila proletariata! — Naj živi Delavska lnternacijonala! Živel teptani jugoslovanski proletarijat! Bratsko misel mučenikom delavske solidarnosti I
Gibanie prpfstarUata
?olitttno.
Kakor smo že poročali so 20članski odbori, izvoljeni na ljubljanskem in na mariborskem zboru izbrali izmed sebe po 5 zaupnikov, ki naj bi se dogovorili o pogojih ujedinjenja in jih predložili 20članskim odborom v odobrenje.
Naš 20članski odbor je nanovo potrdil provizoričnih 5 članov strankinega vodstva in njih sklepe o dogovoru za ujedinjenje. Da bi se ujedinjenje doseglo, je bilo potreba, da podobno stori tudi desno krilo. Vsled železničarske stavke se pa to ni moglo izvršiti.
V nedeljo 16. t. m. je vodstvo jug. soc. dem. str. za Slovenijo pismeno pozvalo člane našega provizoričnega 20č!anskega odbora na sejo, kjer naj bi se razpravljalo o ujedi-njeju.
Akoravno so oni sklicali sejo, ne da bi se prej dogovorili z nami, ker vsled tega nekateri naši člani niso bili obveščeni, nekateri vsled drugih zaprek niso mogli priti, se je vendar 11 članov našega odbora vdeležilo te seje, ker nam je v resnici samo za ujedinjenje — a ne za formalnosti.
Člani jug. soc. dem. str. za Slovenijo, so v svojih izvajanjih izražali nazore, ki nasprotujejo sklepu ki so ga že podpisali. Razumljivo je torej da ni prišlo do nlkakih rezultatov. Da bi ostala odprta pot za pogajanja o ujedinjenju, so se od obeh strani izbrali 3 članski odbori, ki naj eventuelno skličejo ponovno sejo.
To smo smatrali za dolžnost objaviti da naše organizacije in zaupniki, kakor tudi sodrugi, ki so še ostali v okvirju jug. s. dem. stranke zvedo, zakaj dosedaj še ni prišlo do združenja.
Organizacije, ki so bile zastopane na ljubljanskem strankinem zboru dne 11. aprila 1920 so formalno in stvarno že ujedinjene v socijalistični delavski stranki Jugoslavije (komunistov) in bodo poslale svoje delegate na občni kongres, ki se bo vršil od 20. do 24, junija.
Tajništvo »ocljalistične delavske stranke Jugoslav. (komunistov) v Ljubljani.
Strokovno.
Na prvem jugoslovanskem strokovnem kongresu o Veliki noči leta 1919 je bila v Beogradu enoglasno sprejeta resolucija, s katero se ustanavlja »Centralni delavski strokovni svet« in se izreka za ujedinjenje po centralističnem sistemu vsega strokovno organiziranega delavstva Jugoslavije.
Vsled neenotnega gospodarstva, razlike v cenah itd. strokovne zveze proletarijata Slovenije, — ki so združene v Strokovni komisiji za Slovenijo — so potrebovale več kakor eno leto, da se organično združijo z ostalim proletarijatom Jugoslavije. Strokovna komisija se je nedavno tudi formalno združila s »centralnim delavskim strokovnim svetom«.
Opozarjamo naše strokovno organizirane sodruge, da je razkol samo v politični stranki, a strokovne organizacije ostanejo enotne. Zato pozivamo vse sodruge, da redno plačujejo svoje prispevke posameznim strokovnim zvezam brez ozira na to, če je vodstvo komunistično ali ne. Drugi kongres strokovno organiziranega delavstva Jugoslavije se bo vršil 20.—24. junija t. J. Kraj se bo naznanil pozneje.
Rudarji, pozor! Rudarji v Kostolcu v Srbiji so v stavki. Nihče naj ne sprejme dela za ta rudnik. Agenti potujejo po vsej državi, da bi dobili delavce za rudnik v Kotoicu. Zavrnite jih!
Centrala »Saveza kelnarsklh radnika Jugoslavije u Beogradu« sporoča, da naj ne išče dela noben gostilniški in kavarnarski nastavljenec dela v Belgradu, ker je v Bel-gradu v tej stroki velika brezposelnost zaradi dohoda velikega števila teh nastavljencev iz tujine in iz vrst demobiliziranih.
Stavka krojaških pomočnikov v Zagrebu še traja, zato naj ne sprejme nihče dela v Zagrebu, dokler ne pride obvestilo o kančani stavki.
Mednarodno.
Moč proletarskih političnih in strokovnih organizacij je silno zrastla po vojni. Mednarodno so organizovane sledeče grupe: Komunistične stranke (ruska, poljska, nemška, ukrajinska, finska itd.) Rusije, socijalistična stranka Italije, britanska socijal. stranka, nemška komunistična stranka, komunistične stranke Amerike, leva krila norveških, belgijskih, holandskih in francoskih socijal. strank, avstronemška komu matična stranka, komunistična stranka »Švice in naša socij. delavska stranka (komunistov) Jugoslavije.
Svoj pristop k tej močni internacijonali so pod nekimi pogoji priglasile: nemška neodvisna (šteje okolo 800.000 članov in izdaja okolo 60 dnevnikov), francoska socij. stranka, švicarska in angleška neodvisna in še nekaj drugih manjših strank.
Med 2. in 3. internacijonalo se kolebajo desna krila nekaterih strank, od katerih so najpomembnejše nemška večinska, avstronemška socialdemokratska, češka socialdemokratska, torej stranke, ki so dobile parlamentarno večino in se vladajo v koaliciji s meščanskim strankama v imenovanih državah.
Na kongres 2. internacijonale kakor vse izgleda ne bo šla nobena od večjih proletarskih strank. 2. internacionala je neslavno umrla. Še silnejše so porasle strokovne organizacije. Leta 1910 je bilo v mednarodni strokovni zvezi 9,827.680 delavcev.
Ali danes imamo samo v Nemčiji več kot 7 miljonov strokovno organiziranega delavstva, v Rusiji 4 milj., na Francoskem preko 2 milj., v Avstriji preko 1 milj., v Italiji več miijonov, na Angleškem skoraj toliko kot v Nemčiji. Danes je strokovno organiziranih približno več kot 30 milj. delavcev v strokovno socijalistični organizaciji, torej trikrat več kot pred vojno. V Jugoslaviji je organiziranih okoli 150.000 delavcev.
Mladinski vestnik.
»Mladinski vestnik« bo zrcalo gibanja med komunistično mladino Slovenije. To gibanje je obenem odsev sorodnega pojava v Jugoslaviji in pokreta vesoljnega komunistič-, nega naraščaja. Zato bomo gledali nanj skoz prizmo mladinske internacionale. — Posebni značaj mladinskega gibanja zahteva svojo rubriko v listu. Nujna potreba je, da se provede vzgojni del socialističnega programa. SDSJ(K) mora posvetiti boljši del svojih moči organizaciji in vzgoji ročnih in umstvenih t^nadih delavcev. »Mladinski vestnik« bo v tem delovanju predstavnik in njen kažipot. Od tega bo imel koristi celokupni proletarijat Slovenije. V realizaciji mladinskega vzgojnega progama tiči ena bistvenih razlik med socialistično preteklostjo in bodočnostjo, med nami in drugimi socialistič-
nimi strankami. — Dosedaj se je slovenska komunistična mladina posluževala izključno »Crvene zastave«, »glasila komunističke omladine Jugoslavije«, polumesečnika, izhajajočega v Belgradu v srbo-hrvaščini in slovenščini. »C.Z.« ne mere zadostiti raznim potrebam pokrajinskih razmer. Oha pa je in ostane tudi za naprej organ »Saveza komunističke omladine Jugoslavije«. »M.V.« pa bo glasnik hotenja In stremljenja pokrajinskih organizacij v Sloveniji. — Volja za dejanje v razredno zavedni proletarski mladini Slovenije jamči, da bo »M.V.« usojeno drugačno življenje, kakor drugim mladinskim in dijaškim vestnikom. V internacionalni solidarnosti mladinskega proletarijata bo našlo delo komunistične mladine v Sloveniji tako oporo in razumevanje v svetu, kakor nobeno drugo početje slov. mladine.
Proletarska mladina Slovenije! Ročni in umstveni delavci! Sodrugi in sodružice! »Mladinski vestnik« je Vaš glasnik! Bo takšen kakršnega si sami ustvarite! Pišite za »M.V.« Naslov: Uredništvo »Rdečega pra-porja« Ljubljana, Wolfova ul. 12, za »Mladinski vestnik«.
Književnost.
»Crvena Zastava«, štev. 10 in 11, II. let., majska številka je ravnokar izšla z rdečo naslovno sliko 1. Maja. Vsebina: Radomir Stojilovič : Prvi maj 1920 godine in njegov osobiti značaj. Dj. An-djelič : Čemu nas uči dogadjaj od 4. aprila ? Antun Vučak: Naš pokret i S. R. P. J. (K ). David S. Pijade: Omladina oko svoje zastave. Marko Sar-čevič: Prvi maj. W : Naše organizacije. A. Luna-čarski: Rad sovjetske viasti na vaspitanju. — e 1 j t o n: Jedan film Lunačarskov, Bmžuaski teror, Kako je Lasal govorio neorganizovanima. — »Centralni odbor« vabi vse mladinske organizacije Jugoslavije na predstoječi kongres, ki se vrši dne 10. junija. — »Redakcioni odbor« nas obvešča, da je radi podraženja papirja, preostrega poseganja cenzure in radi neprilik, ki jih dela listu pošta, nadaljnje izdajanje lista zelo otežkočeno. Zato prosimo sodruge in sodružice širom Slovenije, da pomorejo našemu glasilu s tem, da se nanj naročijo, ga kupujejo in širijo. Naslov uredništva in uprave je : Be!grad, Sarajevska 45.
Tedenski pregled.
Pismo »Napceju« Iz Pariza. Pripadnik meščanske stranke, sicer pa prijatelj oficjal-nega glasila jug. soc. demokratične stranke je napisal v št. 114. »Napreja« pismo iz Pariza. Uredništvo »Napreja« smatra pismo meščana kot zelo »instinktivno« ter ga priporoča svojim čitateljem, da ga čitajo z »uspehom« — Češ: Učimo se in študirajmo so-cijalizem. Iz pisanja »Napreja« res dobivamo vtis, da so nekateri njegovi pisatelji in so-trudniki črpali vso svojo znanost o socijalizmu iz meščanskih časopisov in pisem. Pismo je samo dokaz gorostasne zmede v pogledih na proletarsko gibanje, komunizem in internacijonalo, ki vlada v glavah meščanskih in lažisocijalističnih krogov.
Mednarodni kongres vojakov-proletarcev iz svetovne vojne. 4., 5. in 6. t. m. se je vršil v Ženevi mednarodni kongres vojakov-proletarcev iz svetovne vojne Kongres je ot-voril znani francoski pisatelj sodrug Henri Barbusse, ki je napisal med vojno svetovno-znani roman »Ogenj«. Barbusse je pozdravil vojake vseh držav, posebno one iz Nemčije in Avstrije ter rekel med drugim: Naš kongres ni navaden shod, ampak nekaj drznega in dramatičnega, ki prekaša vse dosedanje mednarodne kongrese. Organizirali se bomo materijelno in moralno. Prišli smo sem, da se upremo svetovni norosti, da izkoristimo v službi razuma moralno moč naših ran, našega trpljenja in naših obljub v, strelskih jarkih, Bratili smo se v ognju, toda to pobratimstvo je le pomnožilo človeške žrtve. Pred vojno se je treba pobratiti, zato smo prišli sem, da se pobratimo za slučaj novih vojen. To velja tudi za one, ki pridejo za nami. Zgodovinska doba človeških žrtev se mora zaključiti.
Nov občinski volilni red za Slovenijo Tik pred odstopom Protič-Koroščevega ministrstva je sprejel ministrski svet nov občinski volilni red za Slovenijo, ki ga je regent tudi že podpisal. Ta volilni red uveljavlja aktivno in pasivno volilno pravico za naše državljane obojega spola, ki so dopolnili 21. leto in prebivajo v občini vsaj eno leto. Vsak četrti kandidat je lahko ženska. Klerikalci poskakujejo veselja nad volilnim redom, liberalci se odkrito jeze, socijalni demokrati bolj pritajeno, a mi verujemo z vso gotovostjo, da se bo orožje, ki so si ga skovali klerikalci, obrnilo proti njim samim.
Trdna gospodarska podlaga sovjetske Rusije. Ne mine dan, da ne bi trobili v svet
naši nasprotniki, da so gospodarski temelji sovjetske Rusije lončeni. V resnici je seveda stvar drugačna. Dopisnik turinske »Stampe« se je razgovarjal v Revalu z Gukovskim, vodjo tamošnje boljševiške delegacije za sklepanje trgovinskih pogodb z vsemi državami. Gukovski je pooblaščenec sovjetske vlade in vseh ruskih zadrug. Izjavil je dopisniku »Stampe«, da potrebuj« Rusija piedvsem stroje, železniške vozove in ostali transportni materija!. Za nakup tega blaga razpolaga z milijardami zlatih rubljev in da lahko plača z zlatom vse, kar nabavi. Poleg tega ima Rusija na tisoče kilogramov platine, to se pravi, da razpolaga malodane s celotno svetovno produkcijo te izredno dragocene kovine. To pa pomenja: Rusija nastavi lahko temu blagu ceno, kakršno hoče. Nakupovalna sredstva Rusije so tako ogromna, da daleč prekašajo vse, kar jej ponudita lahko Amerika in Anglija v nakup. Ako ponudi kdo Rusiji — je nadaljeval Gukovski — pet milijonov strojev, je on pooblaščen, da takoj podpiše pogodbo in da založi takoj pri estonskih denarnih zavodih vso kupnino v zlatih rubljih. Zlasti je povdarjal Gukovski, da želi sovjetska Rusija čimpreje skleniti trgovsko pogodbo z Italijo, kateri bi plačevala sedaj v zlatu, pozneje pa s sirovinami, z žitom, rudo, lesom, petrolejem itd. S tem bi dala sovjetska Rusija Italiji priliko, da se Čimpreje otrese angleško-ameriškega gospodarskega jarma.
Veliko stavkovno gibanje na Francoskem se je bilo pričelo v noči od 30. aprila na 1. maj s stavko železničarjev. Ker je odgovorila vlada na to stavko z nasiljem, se je pokazala delavska solidarnost v vsem sijaju. Zapored so zastavkale vse večje stroke. Ker je pa odgovorila vlada na splošno stavko z razpustom delavske konfederacije, je prišlo v Parizu do krvavih spopadov. Stavkovno gibanje še ni končano,
Belega terorja ni na Ogrskem! Tako so dognali različni angleški diplomatje, ki so bivali dolje časa v Budimpešti in predložili nato angleški poslanski zbornici poročilo o »dozdevnem« belem terorju na Ogrskem. Toda če gre zatiranje delavstva na Ogrskem celo tako daleč, da je bilo izdano povelje, da ne sme od 28. aprila do 2. maja nihče od političnih osumljencev zapustiti svojega stanovanja — kaj je potem v očeh angleških diplomatov še teror? Tudi sledeče ni niti od daleč podobno terorju, kar pripoveduje bivši ogrski bataljonski poveljnik Karl Tormassi: »19. avgusta so me aretirali in odvedli iz Budimpešte v Enying'. Tukaj so mi pobrali vse, kar je imelo le količkaj vrednosti in potem so me pretepli do krvi. Nato so me hoteli usmrtiti ob bregu reke Sio. Pred mojimi očmi so polomili častniškemu namestniku Kovacsu noge in roke in ga zagnali v reko. Sedaj sem bil jaz na vrsti, a v zadnjem trenotku je preprečil mojo usmrtitev nek častnik. Tako sem prišel v zapor v Siofok, kjer je bil tedaj glavni stan Horthyjevih čet. Tukaj sem najpred videl, kako sta bila usmrčena dva moža, ki so jih pomotoma aretirali namesto dveh rdečih gardistov. Pretepali so nas z železnimi palicami in sabljami. Vsak dan je umrlo pet ali šest oseb vsled posledic pretepanja, lz Veszprima so pripeljali 42 ujetnikov, ki jih je zabodel vse po vrsti poročnih Leszay. Ko so ostali ujetniki kopali skupen grob za te žrtve, je prišel Horthy na »oglede«. Ravno tam so postrelili 112 mož s strojnimi puškami. V okolici so potem prinašali psi človeške kosti s polja v vasi. Skupna vsota vseh umorjenih za časa glavnega stana v Siofoku znaša 557 oseb«. Zopet nov dokaz, da ni belega terorja! Pa poslušajmo še poročilo drugega očevidca iz zadnjih tednov, ki je pribežal na Dunaj: »Ako pogledaš v kelenfflldsko vojašnico v Budimpešti, meniš, da so se preoblekli vsi ogrski zadisti in pohotni morilci v častniške uniforme, da tukaj stresajo vse svoje ostudne strasti. V sredi stražniške sobe je miza. V blestečih uniformah prihajajo častniki. Grof Salm, Bibo in Kejjas in drugi vitežki križarji. Pričakujejo prvo žrtev, mlado ženo. Eden izmed častnikov zapove: slečite jo! Kljub iskrenim prošnjam, stoji mlada žena čez nekaj minut naga pred krulečimi možmi, ki se zapored v brezprimerni živalski pohotnosti spravijo nad njo, dokler ui zmučena do smrti. Kadar se častniki utrudijo pri tej igri, tedaj ukažejo pripeljati politične ujetnike, ki so že več dni brez hrane. S silo jim strgajo obleko. Nato določijo enega izmed njih, da se mora spolno združiti z ženo, ki je privezana na mizi. S »hura« klici in pretepavanjem spremljajo častniki ta grozni akt«. — Tako postopa »krščanska« ogrska vlada.
nabirajte zn tiskovni sklad!
Izdajatelj Socijalistična delavska stranka Jugoslavije (Komunistov) v Ljubljatii. Odgovorni urednik Rajko Osterc. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.