Delo, najbolje plačilo. V naaih čaaib se dobi za denar veliko in ljudje vam pravijo celo, da je v našib časih tudi čaat na prodajo. Kolikor poznamo mi syet, rečemo lehko in ni se nam treba bati, da nam dokaže človek, da ni tako, mi torej rečemo, da je po avetu veliko, če ne vse na prodajo. Nihče se^ pa zato ne čudi, če se mu ponuja tudi sreča za denar. In to se godi v prodavanji ,,arečk" ali kakor ae pravi, ,,lozov". Sedaj se godi to prav po gostem in težko, če je še kje kaka vasica v pogorji, kjer bi še ljndje ne poznali tacih srečk. Ravno v teh dneb. ae klati po alov. Štajarji vse polno tacib ljudi, ki ponujajo srečke, areča ti je torej pri njib na prodajo. Mi ne moremo naših bralcev dovolje svariti, naj ne kupi njih nihče pri takem človeku kake srečke. Če 80 one že toliko vredne, kakor ti jib. nabvalijo, čemu pa jih. ne odbržijo sami? To naše avarilo pa velja ae čisto poaebej pri tacih arečkab, ki se dobe na obroke. Kdor jib kupi tako, njega stane taka srečka lehko do dve-, trikrat itoliko denarja, kolikor mu ga je za-rijo treba, če bi jo izplacal v hipu. Da pa ae tega ni vredna, izlasti za človeka, ki ne biva v večjem mestu, ni treba, da še posebej pristavimo. Kedar jo on kupi, jo preplača in kedar jo potlej proda ali pa zameni, ne dobi zanjo tega, kar drugi, tak, ki nima daleč do menjevalnice. Kolikor torej mi presodimo te stvari, atori kmetovalec najbolje, če pokaže človeku, ki mu ponuja arečke na prodajo, vaelej, kolikor ga je volja, mirno pa prav odločno tje, koder ae pride najležje iz hiše. Naj stori to pa že brž, ko izve, kaj da se mu ponuja, to mu avetujemo in še prav močno, kajti ako ae apusti a tacim človekom v pogovor, težko ae ga potlej iznebi ali ne brez večje ali manjše škode svoje. čjoveku je lastno, da želi in ai torej tudi išče sreče. Ta želja leži v njegovi naravi in ona je to, kar žene človeka, da dela ter si ne da mirii, dokler ne doseže sreče. Ona je torej za čioveka koriatna, vendar pa mu ne sme nikoli poatati trda, pretrda gospodinja, čije volji se mu je vaelej in v vaeb rečeh vkloniti. Komur je taka, njega ne pripelje do sreče, ampak prepodi mu ae to malo areče, kar je more biti ima že po naravi svoji. Da pa to omenjamo, nič ne mislimo a tem druga, kakor da opozorimo naše bralce na to, naj bodo sicer vselej opazni glede na avojo srečo, poaebej pa še takrat, ko se jiin ona prodajo v podobi srečk ali lozov. Ne rečemo, da ne najde pri teh srečkab. nibue sreče; ne, tega ne rečemo, kajti če je drug nihče ne najde, najde jo tiati, ki jih. prodaja. Več, kakor jih spravi Ijudem v roke, več-pride ,,cvenka" v njegove žepe in za-nj je to zveneča areča. Zgodi se aicer semtertje, da kaka srecka dobi večjo vaoto denarja, toda to je jako redko, in pride po goatem že samo za to v novine — za vabo. Gotovo želimo vsem našim bralcem areče, toda po arečkah je ni za nje. Kdor si torej prisluži ali pridela kaj denarja, naj ga ne zapravi pa naj ga tudi ne nalaga v arečkab. Te so pene na kalni vodi ter največkrat niso več vredne, kakor papir, na katerem jih človek dobi v roke. Na dlani ae prisluži denarja malo pa še to po čaau in za tega voljo ne kaže človeku ravnati z njim tako bolj brez preudarka ali pa po nabvali ljudi, ki se jim bere sebičnoat že na lici. Kakor si torej lehko vesel denarja, če ga je tudi le mala vaota, pa je tvoj, pošteni zaalužek tvojib rok, tako ga ne zaupaj nikomur, o katerem ne znaa več, kakor da noai sladka usta pa ti moli srečke pred oči: čisto lehko, da ti odneae denar, na katerem še ao tvoji žulji, pa se ti ameje, ko odhaja ter še drugje poskuai svojo arečo. Denar, ki ga prisluži človek na svojih rokah, tak je težek, naj ga torej ne da nikoli iz lebka od hiae, če ne — v hranilnico, v domačo in ti3to, ki mu je najbolj pri roki.