Barake
Igo Gruden.
V   gramozni jami,
ko da znosile so skupaj jih srake,
sredi med nami
mrke stojijo lesene barake.
V  dvajsetem veku
morda se kdo jih na tihem sramuje:
smrt so človeku,
ki za bodočnost; usodo nam. kuje.
Mož ne pogleda
v lice soseda, ker beda jih veže;
redko beseda
sunkoma  v molk,  kakor nož,  se  zareže.
V  blatu in prahu
bledi otroci rasto kot koprive:
matere v strahu
so  položile  med dneve jih  sive.
S kosi papirja
šipe so zlepljene v oknih brez cvetja;
veter vznemirja
v spanju ljudi sredi sften brez zavetja.
Streha se ruši
v dežju pomladnem, ko svet je v razcvetu:
sram me je v duši,
da sem kot človek rodil se na svetu.
V  revna ta gnezda
bog ni pogledal, ki bedne tolaži.
Velika zvezda
sveti na jutrovem kakor na straži...
Popravek. V zadnji številki se je na strani 407 v pesmi Iga Grudna „Nad agonijami sveta" pri lomljenju pripetila napaka. Zadnji verz tretje kitice, ki je pomotama natisnjen kot drugi verz prve kitice, se glasi: ,ko svet se zruši v brezno mrtvih dni".
3*                                                     497