HACQUETIA 2/2 ♦ 2003, 85-92
BALTHASAR HACQUET IN NJEGOVO BOTANIČNO DELOVANJE
NA KRANJSKEM
Nada PRAPROTNIK*
Izvleček
Članek obravnava botanično delovanje naravoslovca Balthasaija Hacqueta na Kranjskem oziroma na osrednjem slovenskem ozemlju. Hacquet je zbral obširen herbarij, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Za slovensko botaniko pa je najbolj pomembno njegovo delo Planlae alpinae Carniolicae (1782). Prispevek je bil prvič predstavljen na Mednarodni znanstveni konferenci o Balthasaiju Hacquetu leta 1997 v Lvivu (Ukrajina).
Abstract
The article deals with the botanical work of the natural scientist Balthasar Hacquet in Carniola viz. central Slovenian territory. Hacquet collected a voluminous herbarium stored in the Slovenian Natural History Museum in Ljubljana. His important work in terms of Slovenian botany is Plantae alpinae Carniolicae (1782). The paper was first presented at the 1997 International Scientific Conference on Balthasar Hacquet in Lviv (Ukraine).
Ključne besede: zgodovina botanike, Balthasar Hacquet, Slovenija Keywords: history of botany, Balthasar Hacquet, Slovenia
1. UVOD
Naravoslovec Balthasar Hacquet je raziskoval rastlinstvo na Kranjskem v drugi polovici 18. stoletja. Njegovo botanično delo je ostalo v senci veliko bolj znanega G. A. Scopolija (1723-1788), vendar gaje prav delo prvega idrijskega zdravnika pripeljalo na Kranjsko. V svoji avtobiografiji je namreč zapisal (Hacquet 1812: 24): »Kranjsko sem si izbral zaradi naravoslovja in zaradi slovečega rudnika živega srebra. Izbral sem si jo tudi zato, ker sem vedel, da tam živi sloveči Scopoli.« Hacquet je bil vsestranski znanstvenik in predstavlja njegovo botanično raziskovanje le manjši del njegovega dela na Kranjskem.
2. KRATKA BIOGRAFIJA BALTHASARJA HACQUETA
Balthasar Hacquet se je po pripovedovanju v lastnem življenjepisu rodil v bretonskem kraju Le Con-
quet v Franciji leta 1739 ali 1740 (Hacquet 1812: 21). Umrlje na Dunaju leta 1815. Bilje kirurg, naravoslovec, etnolog in gornik. Imel je obsežno znanje iz geologije, mineralogije, kemije in botanike. Bilje izrazit razsvetljenec svojega časa, kritičen duh, kije pomembno prispeval k razvoju naravoslovja na Slovenskem. Konec leta 1766 je prišel na Kranjsko v Idrijo kot rudniški kirurg in je bil nekaj let bližnji sodelavec znamenitega prvega idrijskega zdravnika Scopolija.
Ves prosti čas je porabil za vsestransko raziskovanje kranjske dežele in njene soseščine. Že v letu 1767 je delal botanične ekskurzije po bližnjem gorovju, leta 1768 je prvič prehodil gorenjske Alpe, 1770 je bil na tedanjem avstrijskem Primorskem in v Dalmaciji, 1771 na Koroškem in Zgornjem Štajerskem, 1772 na Dolenjskem.
Leta 1773je zapustil Idrijo in odšel v Ljubljano, kjer je bil do leta 1787 profesor anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva na liceju (oziroma na Mediko-kirurškem liceju in babiški šoli). Tudi v lju-
* Prirodoslovni muzej Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20. E-mail: npraprotnik@pms-lj.si
85
Hacquetia 2/2 » 2003
bljanskem obdobju je veliko časa namenil raziskovalnim ekskurzijam. Leta 1774 je bil na Notranjskem in v Istri, leta 1776 v Istri, 1777 na Kranjskem, 1778 v Julijskih Alpah, Zgornji Koroški, na Dolenjskem in na Gorjancih, leta 1779 na Triglavu, 1780 v Benečiji in na Hrvaškem, 1781 na Koroškem in v Furlaniji, 1782 na Hrvaškem in drugič na Triglavu, 1783 v Liki, Krbavi in obmejni Bosni.
Planinci uvrščajo Hacqueta med pionirje slovenskega alpinizma, saj seje leta 1777 poskušal pov-zpeti na Triglav. Na planinskih izletih je tudi bota-niziral in prav na pobočjih Triglava je odkril nove vrste: »Zakaj našel sem rastline, ki jih ni bil opazil ne Scopoli ne kdo drug in kijih bom o priličnem času objavil« (1780). V letu 1779 je Hacquetu uspel prvi vzpon na Triglav, v letu 1782 pa seje nanj povzpel drugič.
V letu 1787 je zapustil Kranjsko in se preselil v Lviv (Lvov) v tedanji Galiciji (zdaj v Ukrajini). Literatura o življenju B. Hacqueta in o njegovem delovanju je razmeroma obsežna (Brecelj 1981: 270-272; Debelak-Deržaj 1947: 170; Gosar & Petkovšek 1982:
16-17;	Jakob 1913; Jakob 1930; Klemun 1988: 5-13; Kornhauser & Wraber 1990: 1-2; Petkovšek 1960:
17-18;	Pintar 1926: 284-287; Pintar 1939; Reichardt 1879: 300; Voss 1884: 20-24; Wester 1954; Wraber 1969: 272-274; Wurzbach 1861: 163-165).
Ob 200. obletnici prvega vzpona na Triglav so 20. avgusta 1978 nad Vodnikovo kočo na Velem polju odkrili spominsko ploščo B. Hacquetu - znanstveniku in planincu, kije med prvimi stopil na vrh Triglava in svoj vzpon tudi znanstveno popisal. Slovenski planinci so ob plošči uredili majhen alpski botanični vrt (Selan 1978: 712-714). Tudi v Ljubljani, kjer je živel od leta 1773 do 1787, so mu v letu 1987 odkrili spominsko ploščo na pročelju hiše (Gornji trg 4), kjer je stala hiša, v kateri je imel svoje »anatomsko gledališče« (Aljančič 1987: 154-155; Pogačnik 1987; Praprotnik 1988: 229-230). V Ljubljani ima Hacquet tudi svojo ulico, v Idriji pa spominsko ploščo.
ve primerke lahko spoznamo po njegovi pisavi. V herbariju je 2594 vrst, seznam pa je napisal Henrik Freyer leta 1832 in nosi naslov Catalogus Herbarii Hacqueti et Zoysii.
Na Dunaju je leta 1782 izšlo Hacquetovo botanično najpomembnejše delo z naslovom Plantae al-pinae Carniolicae (Hacquet 1782). V njem je opisal 12 rastlin, ki rastejo v kranjskih Alpah in v Istri in ki so bile po njegovem mnenju novi, še neopisani taksoni. Vse je imenoval po krajih, po nahajališčih. V uvodu omenja svoje predhodnike P. A. Mattioli-ja (1501-1577), G. A. Scopolija in F. X. Wulfena (1728-1805). Vse rastline je narisal, herbarijski primerki nekaterih pa so se ohranili v zbirki, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.
PLANT JE ALPIN JE
CARNIOLI.CiE,
COLLEGIT ET DESCRIPSIT BALTE HACQUET.
PHILOSOPHIE ET MEDICINE DOCTOR, ANATOMIE, CM1RUXGICE ARTIS ATaUE OBSTETRICIE PROF. PUB. ORD. SOCIF.TATIS CESAREE REGIE AGRARIE ET KO.VARUM ARTIUM IN DUCATU CARNIOLIE SECKETARIUS PERPETUUS, ACADEM. SCIENT. IMPER. NAT. CURIOSORUM. MOGUNT1NE, FRANCOFURTI AD ODER AM , BO TA NICE ET GEORGOriIIU FLORENTINE, AMICORUM NAT. SCKUT. BEROLINENSIS, HAIXENSIS, OECONOMIE UPSIENSIS «te. SODALIS.
Sumptibus Bibliopola: Joannis Pauli Kraus. 1 7 3 2,
3. HACQUETOVO BOTANIČNO DELOVANJE NA OZEMLJU DANAŠNJE SLOVENIJE
V letih, ki jih je Balthasar Hacquet preživel na Kranjskem, je na svojih raziskovalnih izletih nabiral rastline za herbarijsko zbirko. Njegov herbarij iz tega obdobja hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani. Herbarijske pole so na žalost opremljene samo z latinskim imenom vrste, manjkajo pa vsi podatki o nahajališčih in o času nabiranja. Hacqueto-
Slika 1: Naslovnica dela Plantae alpinae Carniolicae (Hacquet 1782) (Foto: Ciril Mlinar)
Figure 1: Cover of the work Plantae alpinae Carniolicae (Hacquet 1782) (Photo: Ciril Mlinar)
1. Carlina Utzka (str. 7-8) /Elegans haec, & uti-lis planta in summitate montis Utzka, seu montis majoris, qui quasi médius exfurgit, & in contermino monte Planick, & iterum prope Lupoclau, ad pedem montis mihi oc-curit./
Po danes veljavni nomenklaturi je Carlina acan-
86
Nada Praprotnik: Balthasar Hacquet in njegovo botanično delovanje na Kranjskem
thifoliaAll. subsp. utzka (Hacq.) Meusel & Kästner. Hacquet jo je našel v Istri na Hrvaškem, na gori Učka, po katerem je novo vrsto tudi imenoval. Splošno je razširjena v južni in vzhodni centralni Evropi, v glavnem v gorah. V Rdečem seznamu (Wraber & Skoberne 1989) je uvrščena med redke vrste, današnjo razšiijenost na ozemlju Slovenije pa je ugotovil Kaligarič (1997: 43-46).
2.	Illecebrum Kapela (str. 8-9) /Crescit in al-pibus calcareis sterilibus, has alpes Kapelam dicunt incolae, circa Grobenek, & versus Recka; dein super monte Kleck, Shneschni-kich dieto; alibi in montibus circumjacenti-bus floret sub finem Julii .../
Po danes veljavni nomenklaturi je Paronychia kapela (Hacq.) Kerner (Kerner 1876: 394-399; Kerner 1877: 13-25). Hacquet jo je našel na Hrvaškem na Kapeli, Kleku in v okolici Reke, Snežnik. Razširjena je v južni Evropi. V Sloveniji ne raste. Glowacki (1912: 116) v svojem ključu omenja pri vrsti srebr-nasta nohtnica (Paronychia kapela) nahajališče na Kranjskem (Snežnik), kjer naj bi rasla »po kameni-tih, prisolnčnih krajih«.
3.	Rhamnus Hydriensis (str. 9) /Habitat in montibus circa Hydriam, Zhernverch, mali Golack & Voiska ad Terminos Goritienses, 8c Tolminenses./
Po danes veljavni nomenklaturi je Rhamnus ca-tharticaL. Kerner (1870) je zapisal, da Hacquetova vrsta ni identična s taksonom Rhamnus carniolica. Marchesetti (1896-97: 104) navaja pri vrsti Rhamnus cathartica sinonim Rhamnus hydriensis Hacq., Pospi-chal (1898: 60) pa navaja pri vrsti Rhamnus cathartica, daje različek z bolj jajčastimi, razločno v peclju zoženih listov hydriensis. Hacquet jo je našel v gorah v okolici Idrije in na meji z Goriško in Tolminsko. Razširjena je v večini Evrope.
4.	Gentiana Terglouensis (str. 9-10) /Crescit super monte Terglouensi, ad pedem montis glacialis, in monte na-Ziperi, & o-protech territorio Bohinensi./
Triglavski svišč je bila res nova, še neopisana vrsta, ki jo je B. Hacquet našel na pobočjih Triglava in v bohinjskih Alpah. Imenoval jo je po najvišjem slovenskem vrhu in ima pri nas locus classicus. Gentiana terglouensis Hacq. je razširjena v južnih in vzhodnih Alpah.
5.	Oenanthe Karsthia (str. 10-11) /Habitat pro-pe cryptam Cornealem super monte Manas
ad Boickam, etiam in montibus circa Reckam, abundanter deprehenditur circa Lippizam super Karschto in Carniolia interiore./
Po danes veljavni nomenklaturi je Peucedanum schottii Besser ex DC. (var. petraeum Noe ap. Koch). Hacquet gaje našel na Nanosu in v okolici Lipice na Kranjskem in v okolici Reke na Hrvaškem. V Evropi je razširjen od jugovzhodne Francije do zahodnega dela Balkana, eno nahajališče pa ima tudi v Ukrajini.
6.	Clathrus (Fungus) Hydriensis (str. 11) /Ha-bitat in collibus prope Hydriam, versus Merslarupa, Zhernaverch./
Po danes veljavni nomenklaturi je Strobilomyces strobilaceus Scop.: Fr.) Berk. Je edina gliva med 11 višjimi rastlinami. Hacquetjo je našel v okolici Idrije in jo po Idriji tudi imenoval. Glivo je opisal že Scopoli (1760: 148), o Hacquetovi napaki pa je pisal že Voss (1882: 40-42).
7.	Leontodon Terglouensis (str. 11-12) /Crescit super monte Terglou, ubi glacialis esse incipit, & hoc quoque in locis duntaxat hu-midis, reperitur etiam in alpibus circumja-centibus./
Slika 2: Herbarijska pola z vrsto Crepis terglouensis iz Hac-quetovega herbarija (Foto: Ciril Mlinar)
Figure 2: Herbarial sheet with the species Crepis terglouensis from Hacquet's herbarium (Photo: Ciril Mlinar)
87
Hacquetia 2/2 » 2003
8.	Myosotis Terglouensis (str. 12-13) /Habitat in monte Terglou ultra montes glaciales, in supremo loco, qui adhuc terra versitus est./
Po danes veljavni nomenklaturi je Eritrichium nanum (Amann) Schrad. Hacquet jo je našel na pobočju Triglava in jo po njem tudi imenoval. Vendar takson ni bil novo odkrita vrsta. Eritrichium nanum raste v centralnih in južnih Alpah in v vzhodnih in južnih Karpatih.
9.	Scabiosa Trenta (str. 13-14) /Primam de-prehendi in montibus circa Trenta, & in parte occidentali Terglou in declivibus, infra montem Ziperie, & Traschim-verch & super Mischelem-verch./
Po danes veljavni nomenklaturi je Cephalaria leucantha (L.) Roemer & Schultes. Hacquet jo je našel v gorah nad dolino Trente in na pobočjih Triglava. Imenovaljoje po dolini, po kateri teče reka Soča. Kasneje so mnogi botaniki zaman iskali vrsto Scabiosa trenta. Hacquetova risba na porume-nelem papiiju je v Julijske Alpe pripeljala mladega Juliusa Kug)ja, kije iskal skrivnostno cvetlico, a je ni našel. Uganko je razrešil avstrijski botanik Ker-ner, ki sije ogledal Hacquetov primerek vrste Scabiosa trenta, kije bil shranjen v tedanjem Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani. Ugotovil je, da Hacquet ni našel nove vrste, ampak že znano vrsto Cephalaria leucantha, ki raste na Krasu in na skalovju v submediteranskem območju. Scabiosa trenta, kijoje Hacquet nabral v gorah nad dolino Trenta, je bila le relikt iz toplejših medledenih dob, ko je termo-filno rastlinstvo prodrlo globoko v osrčje Alp. Prav mogoče je, daje Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne več, ker je rastlina na pobočjih Triglava že izumrla. Vsi pa so tudi spregledali prvo Hacquetovo poročilo o grintavcu (Hacquet 1780), ki ga Tone Wraber (Wraber 1984) v prevodu takole navaja: »Na večerni, trentarski strani Triglava sem našel novo vrsto grintavca, ki se ne ujema z nobeno v vsem Linnéjevem naravnem sistemu... Njeno nahajališče je na skalah in ni višje od 4000 čevljev nad morsko gladino. «
Nedvomno najbolj ustreza resničnim okoliščinam Hacquetove najdbe, saj opisuje okolje, v katerem se pojavlja bleda obloglavka. Hacquet sam je prvotno poročilo dve leti pozneje popačil s podatki o nahajališčih v še nekaterih krajih vjulijskih Alpah, ki pa niso verjetni.
Cephalaria leucantha raste v mediteranski regiji in na južnem Portugalskem. V Rdečem seznamu (Wraber & Skoberne 1989) je uvrščena med redke vrste.
Slika 3: Risba vrste Crepis terglouensis iz dela Plantae alpinae Carniolicae (Hacquet 1782) (Foto: Ciril Mlinar) Figure 3: Drawing of the species Crepis terglouensis from the work Plantae alpinae Carniolicae (Hacquet 1782) (Photo: Ciril Mlinar)
Slika 4: Crepis terglouensis (Foto: Ciril Mlinar) Figure 4: Crepis terglouensis (Photo: Ciril Mlinar)
Po danes veljavni nomenklaturi je Crepis terglouensis (Hacq.) Kerner. Hacquet gaje našel na Triglavu in v njegovi okolici. Imenoval gaje po naši najvišji gori in ima v Sloveniji locus classicus. V Rdečem seznamu (Wraber & Skoberne 1989) je uvrščen med redke vrste. Razšiijen je v centralnih in vzhodnih Alpah.
88
Nada Praprotnik: Balthasar Hacquet in njegovo botanično delovanje na Kranjskem
Pravljična Scabiosa trenta pa je postala ena od slovenskih znamenitih rastlin, o kateri so napisali mnogo strokovnih, poljudnih in pesniških člankov (Kerner 1893: 113-117; Kugy 1883: 378; Kugy 1937: 36-47; Kugy 1968: 37-49; Praprotnikl985: 24-26; Praprotnik 1996: 67-68; Voss 1893: 141-142; Wraber 1984a: 138-141; Wraber 1984b; Wra-ber 1990).
10.	Athamanta Golaka (str. 14-15) /Habitat in alpibus Juliis in summitate montis Velki-, & Mali Golak & in aliis montibus circumja-centibus./
Po sedaj veljavni nomenklatLiri je Grafia golaka (Hacq.) Rchb. Hacquet je v opisu zapisal, dajo je našel na Golaku, vrhu v Trnovskem gozdvi, in v okoliških gorah. Veljalo je prepričanje, da vrsta na Golaku sploh ne raste, pač pa je razmeroma pogosta drugje. Dakskobler (2001: 27-28) pa je njeno uspevanje na Golakih potrdil. Po kasnejšem preimenovanju je dobila ime Grafia, po kranjskem farmacevtu, kemiku in botaniku Žigi Grafu (1801-1839). Razširjena je v jugovzhodnih Alpah, centralnih Apeninih in na zahodnem Balkanu.
11.	Potentilla Terglouensis (str. 1) /Super morite Terglou Sa-Utech, Sc Zospoliza in regio-nibus glacialibus./
Po sedaj veljavni nomenklaturi je Potentilla niti-da L. Hacquet jo je našel na pobočjih Triglava in ji je dal ime po njem, ker je mislil, daje odkril novo, še neopisano vrsto. Potentilla nitida raste v jugozahodnih in jugovzhodnih Alpah in v severnih Apeninih.
12.	Carlina pola (str. 16) /Primo hanc plan tam inveni copiosam in montibus apenninis super monte Falcon, postea in Campagna di Roma, & in Colliseo prope Polam in Istria./
Po sedaj veljavni nomenklaturi je Carlina lanata L. Hacquetjo je našel pri Puli v Istri na Hrvaškem. Raste v mediteranski regiji in južni Bolgariji. V Sloveniji ne uspeva.
B. Hacquet je sodeloval tudi z avstrijskim botanikom Nicolausom Josephom Jacquinom (1727-1817), direktorjem botaničnega vrta na Dunaju. Za njegove zbornike in za vrt mu je s Kranjske pošiljal žive rastline. V delu Florae Austriaceae, sive Planta-rum selectarum in Austriae Archiducatu sponte crescen-tium ... iz leta 1778 (Appendix stirpium ex aliis provinciis, Austriae adjacentibus), piše Jacquin, da mu je Hacquet poslal naslednje vrste:
•	Primula carniolicaJacq. (str. 28). Poznala stajo že Scopoli in Wrilfen, vendar spregledala, da gre za novo vrsto. Žive primerke mu je Hacquet poslal s Kranjske, ker raste v Kranjskih Alpah.
•	Erythronium dens-canisl^. (str. 31). Poslal mu ga je Hacquet s Kranjske, kjer raste, uspeva tudi na Štajerskem in Koroškem.
•	Astrantia carniolica Jacq. (str. 31). Poznal gaje že Scopoli, Jacquin pa ga je opisal na osnovi rastlin, ki mu jih je poslal Hacquet.
•	Astrantia epipactis (str. 32) (= Hacquetia epipactis (Scopoli) DC.). S Kranjske mu jo je cvetočo poslal Hacquet.
•	Tussilago sylvestris (str. 33) (= Homogyne sylvestris Cassini). V bistvu gaje napačno opisal že Scopoli. Iz Kranjske mu gaje poslal Hacquet. Raste na Kranjskem in Štajerskem.
•	Euphorbia carniolica Jacq. (str. 34). Poznal gaje Scopoli, opisal pa Jacquin na osnovi rastlin, ki mu jih je poslal Hacquet.
•	Chamaecytisus purpureus (Scop.) Link (str. 54). Našel in opisal jo je Wulfen v Scopoliju. Ker ni bil zadovoljen s sliko, je prosil Hacqueta, naj mu pošlje žive primerke.
Nekaj botaničnih pripomb je tudi v Hacqueto-vem delu Mineralogisch - botanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zu dem Berg Glokner in Tyrol, im Jahr 1779 und 81 (Hacquet 1784). 1. izdaja tega dela je izšla leta 1780. Pri opisu Triglava omenja vrste, ki jih je že opisal v delu Plantae alpinae Camiolicaer. Scabiosa trenta, Gentiana terglouensis, Saussurea py-gmaea, Eritrichium nanum in Potentilla nitida. Videl je tudi »kranjsko astrancijo«, kijoje opisal Jacquin.
Svoja potovanja v letih 1781 in 1783 je opisal v delu Physikalisch - politische Reise aus den Dinarischen durch die Julischen, Carnischen, Rhätischen in die Nori-schen Alpen im Jahre 1781 und 1783 unternommen (Hacquet 1785). V njem navaja rastline, ki jih je videl: Carlina uzhka (= Carlina accinthifolia subsp. utz-ka, str. 18), Illecebrum capella (- Paronychia kapela, str. 54), na Javorniku je skupaj z vrsto Gentiana lutea videl vrsto Pedicularis foliosa (= Pedicularis hoer-manniana, str. 57-58). Na str. 62 navaja vrste, kijih je opazil v okolici Cepovana in Kanala: Dictamnus albus, Satureja montana, Rosmarinus officinalis, Salvia officinalis, Digitalis purpurea, Centaurea karschiana. Kritično je o teh podatkih pisal leta 1868 Franc Krašan v prispevku Bericht über meine Excursion in das Lascek-Gebirge zwischen Canale und Chiapovano. Krašan je opozoril na nekaj Hacquetovih napačnih navedb, saj je pri nekaterih taksonih nedvomno zamenjal nahajališča.
89
Hacquetia 2/2 » 2003
V svoji znamenitem delu Oryctographia Carniolica (1778, 1781, 1784, 1789) pa Hacquet rastlin v glavnem ne omenja.
4. RASTLINE, KI SE IMENUJEJO PO HACQUETU
Po Hacquetu se imenuje rod Hacquetia. Rastlina je bila znana že Mattioliju, Scopoli pa jo je leta 1772 uvrstil v rod Astrantia. Kasnejeje dobila ime po Hacquetu. Hacquetia epipactis je razširjena v vzhodnih Alpah, v gorah zahodne Hrvaške, v severnih Karpatih in v južni Poljski.
Slika 5: Hacquetia epipactis (Foto: Ciril Mlinar) Figure 5: Hacquetia epipactis (Photo: Ciril Mlinar)
Lahko bi rekli, da je nekoliko po pomoti po B. Hacquetu dobila ime novo odkrita vrsta iz rodu Pedicularis, ki jo je kranjski botanik Žiga Graf našel leta 1833 na botanično sloviti Črni prsti v Julijskih Alpah in jo naslednje leto opisal (Graf 1834: 40-43; Graf 1839: 20). Poimenoval jo je po znamenitem Hacquetu, kije leta 1784 (str. 57-58) pisal o postavnem Pedicularis, ki ga je videl na Javorniku nad Cerkniškim jezerom. Ta Hacquetov citat že leta 1832 omenja anonimni avtor v Flori (str. 270-272). Rastlino so dolgo imeli za Grafovo vrsto, vendar seje izkazalo, daje Hacquet na Javorniku videl kasneje opisano vrsto Pedicularis hoermanniana. Pedicularis hacquetii]e razšiijen vjugovzhodnih Alpah, v Karpatih in v centralnih Apeninih.
Hacquet je bil vsestranski znanstvenik, njegovo botanično raziskovanje pa predstavlja manjši del njegovega dela na Kranjskem. Vendarle pa je ostal v senci znamenitega Scopolija in njegovega dela Flora Carniolica.
5. HACQUETOVA DELA, V KATERIH OMENJA RASTLINE
Hacquet, B. (1778, 1781, 1784, 1789): Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder 1-4. Johann Gottlob Immanuel Breitkopf, Leipzig. Hacquet, B. (1782): Plantae alpinae Carniolicae.
Sumptibus Joannis Pauli Kraus, Viennae. Hacquet, B. (1784): Mineralogisch — botanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zu dem Berg Glokner in Tyrol, im Jahre 1779 und 81. Zwöte veränderte und vermehrte Auflage. J. P. Krauss, Wien. Hacquet, B. (1785): Physikalisch - politische Reise aus den Dinarischen durch die Julischen, Carnischen, Rhätischen in die Norischen Alpen im Jahre 1781 und 1783 unternommen von Hacquet 1-2. A. F. Böhme, Leipzig.
6.	ZAHVALA
Prisrčno se zahvaljujem prof. dr. Tonetu Wraberju, ki mi je posredoval vabilo na simpozij v Lvivu in mi pri delu nesebično pomagal z nasveti in literaturo. V Ukrajini sva leta 1997 skupaj predstavila življenje in botanično delo Balthasarja Hacqueta na Kranjskem. Pri določitvi vrste Strobilomyces strobilaceus mi je s podatki in literaturo ljubeznivo pomagal gospod Andrej Piltaver, za kar se mu najlepše zahvaljujem.
7.	SUMMARY
Balthasar Hacquet and his botanical work in Car-niola
In his autobiography Balthasar Hacquet declared that he was born in Le Conquet (Brittany, France) in 1739 or 1740. He died in Vienna in 1815. He was a surgeon, natural scientist, ethnologist and mountaineer. In 1766 he came to Idrija (Carniola, today Slovenia) to work as a mine surgeon. All of his spare time was dedicated to an extensive research of the Carniolian lands. In 1773, he left for Ljubljana where he worked as a professor of the Lyceum. Much of his Ljubljana period was likewise spent on research excursions. In 1787, he left Carniola for Lviv (Lvov, Lemberg).
In the years he spent in Carniola, Hacquet collected plants for his herbaria collection. His herbarium is in the possession of the Slovenian Natural History Museum. It includes 2594 species.
90
Nada Praprotnik: Balthasar Hacquet in njegovo botanično delovanje na Kranjskem
His most important botanical work entitled Plantae alpinae Carniolicae was published in Vienna in 1782. Described therein are 12 plants growing in the Carniolian Alps and Istria, which he believed to be new, as yet undescribed taxa: Carlina Utzka (Carlina acanthifolia All. subsp. utzka (Hacq.) Meusel & Kästner), Illecebrum Kapela (Paronychia kapela (Hacq.), Rhamnus hydriensis (Rhamnus cathartica L.), Gentiana terglouensis (Gentiana ter-glouensis Hacq.), Oenanthe Karsthia (Peucedanum schottii Besser ex DC. (var. petraeum Noe ap. Koch), Clathrus (Fungus) Hydriensis (Strobiloviyces strobi-laceus Scop.: Fr.) Berk.), Leontodon Terglouensis (Crepis terglouensis (Hacq.) Kerner), Myosotis Terglouensis (Eritrichium nanum (Amann) Schrad.), Scabiosa Trenta (Cephalaria leucantha (L.) Roemer 8c Schuhes), Athamanta Golaka (Grafia golaka (Hacq.) Rchb.), Potentilla Terglouensis (Potentilla nitida L.) in Carlina pola (Carlina lanata L.).
B. Hacquet collaborated with the Viennese botanist N. J. Jacquin, sending him data for the annual of 1778. Some botanical remarks are to be found in some other Hacquet's works (1784, 1785).
B. Hacquet gave the name to the genus Hacque-tia and the species Pedicularis hacquetii.
Nevertheless, Hacquet's botanical work in Carniola represents only a small part of his scientific activities in this part of the world.
8. VIRI
Freyer, H. (1832): Catalogus Herbarii Hacqueti et Zoysii. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. Herbarium LJM. Herbarium Balthasar Hacquet. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana.
9. LITERATURA
Aljančič, M. (1987): Spominska plošča Belsazarju
Hacquetu. Proteus (Ljubljana) (50): 154—155. Anonymus (1832): II. Anfragen und Bitten. Flora
(Regensburg) (15) 1: 270-272. Brecelj, M. (1979): Hacquet Baltazar. In: Primorski slovenski biografski leksikon, 6. snopič. Goriška Mohorjeva družba, Gorica, pp. 522-524. Dakskobler, I. (2001): Grafia golaka (Hacq.) Rchb. Notulae ad floram Sloveniae. Hladnikia (Ljubljana) (11): 27-28. Debelak-Deržaj, M. M. (1947): Kronika Triglava. Gore in ljudje (Ljubljana) (2): 170.
Glowacki, J. (1912): Flora slovenskih dežel. Ključ. Ljubljana.
Gosar, M. & Petkovšek, V. (1982): Naravoslovci na Slovenskem. Prispevek o njihovem delu in prizadevanjih od začetka 15. stoletja do ustanovitve Univerze v Ljubljani leta 1919. Scopolia (Ljubljana) (5): 16-17.
Graf, S. (1834): Uber Pedicularis Hacquetii Graf. eine neue Pflanzenspecies aus Ober-Krain. Flora (Regensburg) (17) 1: 40-43.
Graf, S. (1839): Bericht über einige im Jahre 1833 in die krainischen Hochgebirge unternommenen botanischen Ausflüge. - Hohenwarth's Beiträge zur Naturgeschichte etc. (Laibach) (5): 12-21.
Hacquet, B. (1812): Précis de la vie de Belsazar Hacquet écrit par lui-meme. In: (Hartig, O.): B. Hacquets Autobiographie. Die Wahrheit (München) 1908, (42) 1-4: 19-35, 71-85.
Jacquin, N.J. (1778): Florae Austriaceae, sive Planta-rum selectarum in Austriae Archiducatu sponte crescentium, Icônes ad vivum coloratae, et descri-ptionibus, ac synonymis illustratae 5. Viennae.
Jakob, G. (1913): Belsazar Hacquet und die Erforschung der Ostalpen und Karpaten. In: Günther S., Hrsg. Münchener geographische StLi-dien (27): 1-128.
Jakob, G. (1930): Belsazar Hacquet: Leben und Werke. Bearbeitet und eingeleitet von Dr. Georgjakob. Bergverlag Rudolf Rother, München (Große Bergsteiger).
Kaligarič, M. (1997): Carlina acanthifolia subsp. utzka (Hacq.) Meusel & Kästner v Sloveniji. Annales (Koper) (11): 43-46.
Kerner, A. (1870): Novae plantarum species Tiro-liae, Venetiae, Carnioliae, Carinthiae, Styriae et Austriae 1. Innsbrück.
Kerner, A. (1876): Uber Paronychia Kapela. - Oster-reichische botanische Zeitschrift (Wien) (26): 394-399.
Kerner, A. (1877): Uber Paronychia Kapela. - Osterreichische botanische Zeitschrift (Wien) (27): 13-25.
Kerner, A. (1893): Scabiosa Trenta Hacquet. - Oesterreichische botanische Zeitschrift. (Wien) (43): 113-117.
Klemun, M. (1988): Belsazar Hacquet - Begründer einer vielfältigen Durchforschung des Ostalpenraumes. - Carinthia (Klagenfurt) II (178) 98: 5-13.
Kornhauser, A. & Wraber, T. (1990): Hacquet, Baltazar. In: Enciklopedija Slovenije 4. Mladinska knjiga, Ljubljana, pp. 1-2.
91
Hacquetia 2/2 » 2003
Krašan, F. (1867): Bericht über meine Excursion in das Lašček-Gebirge zwischen Canale und Chiapovano. Abhandlungen der Zoologisch-botanischen Gesellschaft (Wien) (18): 201-212.
Kugy, J. (1883): Die Julischen Alpen. Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins (14): 378.
KugyJ. (1937): Scabiosa Trenta. In: KugyJ., Iz mojega življenja v gorah. Planinska matica, Ljubljana, pp. 36-47 (prevedla M. M. Debelakova).
Kugy, J. (1968): Scabiosa trenta. In: KugyJ., Iz življenja gornika. Založba Obzorja, Maribor, pp. 37-49 (Domače in tuje gore 3).
Marchesetti, C. (1896-1897): Flora di Trieste e de' suoi dintorni. Museo civico di storia naturale, Trieste.
Petkovšek, V. (1960): Začetki botanične vede pri Slovencih. In: Lazar J. ed., Ad annum horti bot-anici Labacensis solemnem CL - Zbornik ob 150-letnici botaničnega vrta v Ljubljani. Univerza, Ljubljana, pp. 11-23.
Pintar, I. (1926): Hacquet, Balthasar. In: Cankar I., Lukman Fr. Ks. eds., Slovenski biografski leksikon 1(2). Zadružna gospodarska banka, Ljubljana, pp. 284-287.
Pintar, I. (1939): Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec. Habilitacijska disertacija, Ljubljana.
Pogačnik, B. (1987): Naš in njihov profesor Baltazar. Hacquetova spominska plošča v Ljubljani. Delo (Ljubljana), 3. 10. 1987.
Pospichal, E. (1897-1899): Flora der österreichischen Küstenlandes 1-2. Leipzig und Wien.
Praprotnik, N. (1985): Skrivnostni trentarski grin-tavec. Planinski vestnik (Ljubljana) (85): 24-26.
Praprotnik, N. (1988): Spominska plošča Baltazarju Hacquetu na Velem polju. Proteus (Ljubljana) (50): 229-230.
Praprotnik, N. (1996): Trentarski grintavec iz Zla-torogovega kraljestva. Gea (Ljubljana) (6) 6: 67-68.
Reichardt (1879): Hacquet Balthasar. In: Allgemeine deutsche Biographie 10. Duncker & Hum-blot, Leipzig, p. 300.
Scopoli, I. A. (1760): Fungi quidam rariores in Hungaria nunc detecti. Annus IV. Historico-Naturalis (Lipsiae) p. 148, Tab. 1. Fig. 5.
Selan, M. (1978): Na Velem polju odkrili spomenik B. Hacquetu. Planinski vestnik (Ljubljana) (78): 712-714.
Voss, W. (1882): Uber Hacquet's »Clathrus Hydrien-sis«. - Osterreichische botanische Zeitschrift (Wien) (32): 40-42.
Voss, W. (1884): Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754-1883). In: Jahresbericht der Staats-Oberrealschule für das Schuljahr 1884. Laibach, pp. 20-24.
Voss, W. (1893): Scabiosa trenta Hacquet. Argo (Laibach) (2): 141-142.
Wester, J. (1954): Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana (Naši veliki planinci 2).
Wraber, T. (1957): Triglavske cvetke. Planinski vestnik (Ljubljana): 433-436.
Wraber, T. (1969): Iz zgodovine o botaničnih raziskovanjih v Julijskih Alpah in Karavankah. Jeklo in ljudje (Jesenice) (2): 272-274.
Wraber, T. (1984): Scabiosa trenta: Zgodba o trentarskem grintavcu. Proteus (Ljubljana) (47): 138-141.
Wraber, T. (1984): Scabiosa trenta se ni rodila še enkrat. Zgodba o trentarskem grintavcu. Delo (Ljubljana), 8. 12. 1984.
Wraber, T. (1990): Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Prešernova družba, Ljubljana.
Wraber, T. & Skoberne, P. (1989): Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave (Ljubljana): 14-15.
Wurzbach, C. (1861): Hacquet Balthasar. In: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Osterreich 7. K.k. Hof- und Staatsdruckerei, Wien, pp. 163-165.
Deloma dopolnjeni prispevek je bil prvič objavljen v: Razprave IV. razreda SAZU, XLII-2, 2001, 173-185
92