MOŠČAN NA STREHI SVETA
»MOJA MAMA JE RflDA HODILA V HBIBE« - V VIHARJU NA MONT BLANC - IZREDNO NAPORNO ZIMSKO PLEZANJE  PREK ČOPOVEGA STEBRA - OSEBMI
Predstavljamo vam ,,najvišjega" občana naše občine. Sicer ima povsem poprečne mere moškega, pa vendar je ,,najvišji", ker je eden tistih srčnih fantov, ki so se v zadnji alpinistični odpravi povzpeli pod sam vrh 8481 m visoke gore Makalu. To je 32-letni Stane Belak, strojni tehnik, z Zaloške ceste 102. Pravzaprav je težko reči, kje je bolj doma: ali na Zaloški cesti ali v hribih. No, dom je le dom, kjer je ognjišče in žena in ta ga skupaj s petletno Mojco vedno čaka doma. Ona mu reče ,,Stane", Mojca ,,ati", v službi ga kličejo ,,tovariš Belak", vsa hribovska druščina pa ga ima za ,,šraufa". Mi, ki smo veseli uspeha zadnje odprave, pa smo ga imenovali kar za ,jiajvišjega" občana in da bi o njem še kaj več zvedeli, smo mu zastavili nekaj vprašanj.
Kdaj si začel s hribi?
Moja mama jc rada hodila v hribe in to Ijubezcn je dala tudi meni. Tam okrog 1951. leta me je peljala v Dolino sedmerih jezer. Takrat se je začelo. Našel sem svet, poln lepot in skrivnosti pa sem vse pogosteje mo-ral v  njem  tešiti svojo mladostno
radovednost. S prijatelji iz gunnazije smo pogosto šli na Veliko planino smučat, pa na slovensko planinsko transverzalo. Začel sem se sukati okrog sten v Turncu in po plezal-nem tečaju hitro zašel mcd tedanje ase alpinizma. Začel sem nekoliko starejši, kot začnejo navadno, scm' pa zato vztrajal in ostal zvest prija-telj gora in še posebej njihovih stcn.
Naštej nam nekaj najlepših in najtežjih vzponov v naših in tu-jih gorah pred Makalujem.
V masivu Mont Blanca sem bil trikrat: Ieta 1965 sva s pokojnim dr. Pretnarjcm preplezala prečenje Grandes Jorasses, to je mejnega vrha med Francijo in Italijo, potem sva preplczala tretjo ponovitev MA-ZEUDOVE smeri, ki je skrajno tež-ka, no, pa še nekaj lažjih vzponov v Mont Blancu. Dve leti kasneje sva bila s prijateljem spet v Chamonixu in uspel nama jc do tedaj največji podvig: splezala sva HOOm verti-kale po slovitem Bonattijevem ste-bru na mogočno granitno ostrico Dru, pa prečenje Rochlora, seveda spet z zaključkom na Mont Blancu. Leta 1969 je bila za slovenski alpi-nizem prava ofenziva, v najtcžjih chamonških smereh. Tokrat sva s Krivicem naredila prvo ponovitev v Freneyskcm stebru, ki ga jc prvi prc-plezal sloviti Amerikanec John Har-lin, pa še vrsto najekstremnejših vzponov, ki jih nudijo v alpinistič-nem svetu siovite ondotne stene. Med najtežjimi je bila do tedaj Les
Droites, ki je bila resnično izredno odurna plezarija, in pa seveda pre-čenje Mont Blanca v viharju z ve-trom 150 km na uro in mrazom -15 stopinj C. To je bilo nekakšno tekmovanje med najboljšimi alpi-nisti, ki smo bili takrat zbrani v mednarodnem taboru. Zasedla sva drugo mesto za tedaj najboljšima alpinistoma Messnerjem in Locncr-jem.
Potem je leta 1968 odšla prva odprava v Hindukuš, kjcr smo osvo-jili pct vrhov med 5 in 7 tisoč mctri. Dvc lcti kasneje smo se spet odpra-vili v Hindukuš; takrat smo preple-zali dva sedemtisočaka in en 6800 m visok vrh. To jc bila zelo uspcla odprava in smo želi veliko mednarodno priznanje. Med našte-timi pa so bUe vmes naše domače gore, ki so najlepše in pozimi naj-težje. Vzpon prck Čopovcga stcbra (v januarju 68) je ncdvomno višck zimske plezarijc - 9 dni vzpona, od tega 5 dni snežncga vihaija in še dva ekstrcmna zimska vzpona v steni Rakovc špice in štiri dni v severni steni Špika.
Kolikokrat si že prespal v steni ali v zasilnem bivaku na prostem?
Spomnil si mc na revmo. Tc sem se pošteno nalezcl. Če vštejem vsc bivake v sncgu na turnih smukih, ko smo se namreč privajali na najtrše razmere, je tega gotovo precej čez 100 noči. Od vseh pa se bom treh spominjal   celo   življenje;  enega   v
Mont Blancu, ko sem na višini 3800 m bivakiral tako rekoč v sami srajci, potem zimsko plczanje v ste-bru Prisojnika, kamor me je ,,za-ncslo" iz smučanja, kar tako, zaradi druščine, in še trctjega, ko smo imeli veliko akcijo gorskc reševalnc službc v stcni Travnika, kjer nas je prcsenetil snežni vihar.
Ali si kje treniral za Makalu ali pa je vsa ta tvoja plezarija en sam trening?
Poscbej res nisem mogel trenirati, kcr imam obvcznosti do družine in do službc. Cez lcdcn športno živ-ljenjc na kolcsu in hoja, v soboto in nedeljo pa v stcne - to je bil moj trcning.
Gotovo si ženo spoznal v hri-bih, saj te v dolino skoraj ni!
Res je, v hribih sem jo spoznal, kot odlično jescniško alpinistko, ki je že s petnajstimi leti preplezala Čopov steber - in sorodni duši sta se hitro vneli. Danes pravi, da preti-ravam, kar je razumljivo, saj ona za-radi otroka nc more z mcnoj.
Si za zadnjo himalajsko od-pravo veliko žrtvoval?
Za tako veliko odpravo človek pravzaprav žrtvuje vse. Ves svoj al-pinistični staž, izkušnjc in čas. Biti moraš rcs 100-odstotno pripravljen. Jaz sem šel z nad 200 vzponi težkih smeri ali boljc izkušnjami in zna-njem iz teh vzponov. Zclo draga pa jc tudi oprema, ki jo zbiraš več le'..
Kakšen pomen ima zadnja odprava za jugoslovanski alpi-nizem in nasptoh za Jugoslavijo kot državo v svetu?
Vsaka ekspcdicija ali odprava ima za vsak narod zelo veliko vrednost. Saj je to reputacija kulturnega in športnepa življenja nekega naroda. Kljub tcmu, da je bilo v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji slišati pripombe, češ na vrh niste prišli, jc treba vc-deti,   da je  bila gora  osvojena  žc
4-kiat in treba je razlikovati ple-zanje v Himaiaji od normalncga pri-stopa na neko goro. Na Triglav npr. jih gre po normalni poti vsako lcto na tisoče, po severni steni le nckaj. Pripravljali smo se za Kagbačen, ki je lažji, nismo pa dobili zanj dovo-ljenja. Naš vodja je dejal pred od-hodom, da gremo s flobertom nad medveda na Makaluju pa smo se od-ločili za najtežjo smcr po južni stcni, ki je v svctu do sedaj veljala za nepreplezljivo. Nismo bili na vrhu, naš prvi cilj je bila stena njo smo preplezali. Dosegli smo višino 8000 m kot prvi Jugoslovani in pre-plczali steno gore, katere vrh smo si hotcli pridobiti kot nagrado - saj tehničnih težav do vrha ni bilo nobenih več. Tako rekoč svet za smučaije! Tcga pa nismo zmogli za-radi izbruha viharja in nizkih tcm-peratur. Težko smo se obrnili pod vrhom, pa smo sc morali. Vrnili smo se vsi - kar imamo tudi za uspeh.
Kaj je bilo najtežje?
Težko je izbrati v tako polnem košu težav največjo. Sam pristop v monsumskem dežcvju, potem na vi-šini 5000 m globok nov sneg in sncžni metcž, pa še statai orkanski vihar s 180km/h in 20 do 30 sto-pinj C mraza. Na grebenih pa je bila hitrost vetra še veliko večja. Tako smo izmerili na nekaterih greben-skih prehodih sunke vctra tudi do 300 km na uro. Ker nas je bilo malo, so bili vsakodnevni napori šc večji - od problema s šerpami do pomanjkanja kisika, zamrznin in cele kopice drugih. Na koncu je ne-nadoma izbruhnil šc hud vihar, za-čclo nam je piimanjkovati hrane in opreme in morali smo se zadovoljiti z višino ok. 8100 m. Vsi instrumenti in fotoaparati so odpovcdali. Na so-sednjo goro Mont Everest je prav tedaj plezala po Iažji smeri angleška ekspcdicija s petkrat vcč šerpami in boljšo  opremo pa z veliko več"tn
,,pompom", pa so rabili 14 dni več za isto višino kot mi. Na vrh pa tudi oni niso prišli. Tako imamo brez vrha tistih 55 dni vztrajnega na mcji mogočnega še kopico osebi. \ rekor-dov; pa tudi brez njih bi bili po-nosni, da smo zmogli ime Jugosla-vije ponesti tako visoko. Moj osebni višinski rekord pa ic nekako 7900 m.
Koliko si dobil denarja za ta podvig?
Denarja? ? ? (Debelo me je po-gledal in imel sem občutek, da se bo z mojim vprašanjem zadušil. Po kraj-šem lovljenju sape v začudenju nad tako neumnim vprašanjem je bruh-nil v smeh.) Alpinisti za take stvari ne dobimo niti dinarja. Jaz sem bil še brez službe in me je za ta čas zavarovala Planinska zveza. Se oseb-no plezalno opremo smo imeli vsak svojo in od nje ni dosti ostalo (ce-pin, čelado, očala, vponke). To je biJ res šport; če bi bil plačan bi ver-jetno prcj obmil, tudi če bi plezal samo za notranje potrebe, bi obrnil, toda bili smo jugoslovanska pd-prava.
Hrabrijo nas priznanja pravih hri-bovskih tovarišev in pa dclovni Ijudje številnih delovnih organizacij, ki so nam materialno pomagali in pravzaprav omogočili, da smo lahko pred svetom pokazaii svoje alpini-stične izkušnje in organizacijo. Zla-sti gre priznanje Iskri, ljubljanski banki, Induplati, Jugoexportu iz Beograda in Savi iz Kranja.
Če bi prišlo do ponovitve, bi se spet vključili v ekipo?
Bi, če bi imel za tisti čas zagotov-ljeno službo. Imam družino. Takrat sem dal vse na tchtnico, sedaj pa so mi že povedali, da raoje odsotnosti v službi ne bodo trpeli. Neurejena odsotnost pa je huda psihična obre-menitev za vsakega udeležcnca od-ptave.
SLAVKO  GERLICA