List 46.
Kdor gozde uničuje — deželi škoduje.
„Novice" so zoper uničevanje naših gozdov že toliko govorile Slovencem na srce, da je skoraj nemogoče, kaj novega še povedati o veliki škodi, ki se dela deželi s tem, da se gozdi uničujejo. Pri vsem tem so pa njena svarila premalo pomagala, kakor kažejo vsakdanje skušnje in tožbe. „Novice", kterim je blagor slovenskega naroda živo pri srcu, ne smejo nehati, in menda tudi ne bojo jenjale govoriti o tej stvari, dokler ne bodo ušes in src predrle njim, kterim grč dolžnost skrbeti, da se konec stori slabemu gospodarstvu z gozdi, in njim, kterim je na največo korist, da se gozdi ne le ohranijo, ampak zboljšujejo in pomnožujejo.
„Novice" so iz domačih in tujih krajev že objavile veliko žalostnih dopisov o veliki škodi hudih nalivov. Naj povedo še veliko nesrečo, ki se je 25. julija 1865 pripetila vasi Rheinbrohl-u nad Lincom blizo Rena.   Ob
osmih zvečer vstane strašno huda nevihta, oblak se utrga in dež kakor iz čubra lije. Mali potočec, ki se vije skoz dolino, v kratkem tako naraste, da je veliko hiš podrl in odnesel. Vas in njena okolica bili ste drugi dan strašno razdjani, njive, travniki in gorice splavali so po vodi tako, da so bili videti gole skale in globoki rovi in jame.
O tej nesreči pisali so vsi nemški časniki; »Kol-nische Blatter" pa so jej iskale vzroka ter ga našle v neprevdarjenem uničevanji gozdov one okrajne. Ta članek se nam v splošnem gospodarstvenem oziru dozdeva tako važen, da ga hočem v „Novicah" iz „Rhein. Volksblatter" priobčiti tudi svojim dražim rojakom.
j,Od mnozih strani razodevale so se želje, da razložim razloge, iz kterih v dopisu o nesreči 25. julija mislim, da gozdi krotijo silo razdirajočih nalivov. V onem dopisu hotel sem djansko dokazati, kolik pomen da v tem oziru imajo gozdi, rekoč, da prav opustošeni gozdi so sovražnim vodam odprli pot na polje, travnike in gorice. Kako in zakaj pa da gozdi varujejo tacih nesreč, nisem hotel dalje razlagati. Ker pa svet to želi, mu hočem ustreči. Nikar pa od mene ne pričakujte učenih preiskav, ktere prepuščam njim, ki so učeni v teh reČ6h, kajti jez hočem oznaniti le to, česar se lahko prepriča vsaki, ki hoče le kolikaj sam opazovati in premišljevati to stvar. Zeleni čuvaji naših domačih gozdov pa naj skrbijo, da v malih spisih, po domače pisanih in lahko umevnih, ljudstvo podučijo v tej stvari in prepričajo, kolik blagor da so dobro ohranjeni gozdje. Velike in učene knjige tu ne zdajo nič, kajti naši ljudje se pred njimi križajo in hodijo navadno svojo pot.
Gozdi, zlasti oni, ki stoje na višinah, vlažnino iz ozračja, megle in oblake na-se vlečejo. Tega se lahko prepričaš, ako paziš, kje da se začenjajo megle in oblaki zbirati. Vlažnino, kolikor je gozdi sprejmejo v svoje krilo, drevesno perje, mahovje in nizko rastlinje, ki raste v gozdu pod drevjem, dolgo v sebi hrani, da se prenaglo ne izhlapi; zemlja, rahla ko goba, vso to vlažnino posrče in počasi oddaja studencem, ki ravna tako počasi in zdatno napajajo doline in ravnine. Cem več gozdov ima dežela, tem bolj vodnata je. To resnico potrjuje gozdnata in vodnata Amerika. Že iz tega obzira je tedaj res, da on, ki uničuje gozd, tudi škoduje deželi.
Gozdi so pa tudi bramba, in sicer edina naravna bramba, zoper razdiravno silo hudih nalivov. Kako neki to? — boste vprašali. Nate kratek odgovor na to vprašanje: Gozd sicer ne odganja obilnega dežja, ampak velikoveč še pomaga, da večkrat in obilnejše dežuje. Toda gozd: 1. več dežnice povživa kakor nepo-gozdeni svet; 2. zemlja več dni ali cel6 tednov v sebi zadržuje dežnico,   ktera   sicer naglo  odteka,   zlasti   po
----   372    ----
nepogozdenih   brežinah.    In   prav   to   dvoje   ti  je   vsa skrivnost.
Gozd veliko dežnice povžije. Vsak prijatelj njež-nih cvetlic ve, kolikokrat da je treba prilivati rastlinam , ki jih redi v loncih, kako naglo da se njihova peresa in vejice, ki se pobešajo, ako žejo trpe, oČvrste in vzdignejo, če je z vodo poškropi; kdo bode tajil, da gozd, zlasti kadar dežuje po dolgi suši, med deže-vanjem posrče veliko vode, ktera bi bila naglo odtekla v dolino, ako bi gozda ne bilo? Neštevilno perje gozdnih dreves na milijone in milijone kapljic posrče skoz svoje sesavne in hlapivne ljuknice; hrapavo, brazdato lubje tudi hoče imeti kaj pijače; po dežji, ki med drevjem pada na tla, grmovje in travje že hlepi, kar se ga vrine v zemljo, gosta mreža brezštevilnih nitkastih koreninic ga naglo in željno povžije ter ga ali brž ali nekoliko pozneje zopet oddd rastlinam , ktere ž njim hrani; in tako že po tej naravni poti po obilnem dežji veliko manj vode odteka z gozda, kakor s krajev, kterih gozd ne pokriva. Kdo ne v6, da polje, zlasti ako so žita še nizka, ali požeta, nikdar toliko dežnice ne povžije, kolikor je je treba gozdu za hrano? Ravno tako se vsaki lahko prepriča, da pusti in goli kraji po-vžijejo le malo dežnice, veČi del je ž njih odteka. Dalje se ne sme prezirati, da po vsacem dežji na perji in vejah gozdnih dreves ostaja veliko vodenih kapljic, ktere se, kolikor jih ne posrčejo njihove sesavke, izhlapijo. Ce se še nisi tega prepričal, po dežji pojdi na vrt in potresi ktero koli drevo, pa boš skusil, koliko kapljic te bode porosiio, veči del jih pa vendar še na njem ostane. Vse te bile bi odtekle z vrta, ako ne bi ondi stalo drevo, in pomnožile bi bile naliv.
Drugi del imenovane skrivnosti je, da gozd razde-luje in več dni ali cel6 tednov v sebi zadržuje dežnico, ktera naglo odteče z nepogozdenih krajev, zlasti z brežin. Kako pa to? — me boste radovedni vprašali. Iz mojega odgovora na to vprašanje boste razvideli, da so gozdi v tem obziru še veči varhi zoper divjo silo hudih nalivov. Mislite si hribato okolico, nad ktero se zbira nevihta. Neb6 odpre svoje zatvornice, dež se vlije. Ondi pa stoje gozdni velikani, ki so skusili že marsiktero nevihto in videli marsiktero povodenj. Tisoč in tisoč močnih vej in vrhov, še več pa malih vejic se k nebu dviga, kviško drže milijonkrat milijone nježnih zelenih skle-dic, v ktere pada dar Božji — vodenih kapljic na bilijone. Peresne te skledice se nekoliko nagnejo še le takrat, koso napolnjene; voda, kar se je je odveč va-nje nateklo, jame kapati od peresa do peresa, od vejice do vejice , da pokrepčd tudi nizi rod — grmovje in rastlinje , zlasti pa, da dani Božjega vdeieži tudi mater zemljo, ki vse hrani in živi. Nevihta se poleže, dež jenja, gozd pa je na tihem storil svojo dolžnost ter o pravem času obdržal in ukrotil silno predrznost in divjo moč hudega naliva. Ne motim se , ako pravim, da na eno samo veliko lipo pade tovor vod6, predno začne v obilnejši meri kapati ž njenih zelenih skledic. To je mene skušnja učila; vsacemu čitatelju pa je dobro znano, da mora biti že precej obilen dež, ki premoči drevesno streho.
Kolikor v gozdu dežja pade na zemljo, ali od peresa do peresa, ali od veje do veje, ali med redkim drevjem, sprejme ga grmovje , travje , mahovje, resje. In tega gotovo ni malo. Saj je nek logar preračunil, da ena štirjaška milja, z resjem obraščena, povžije toliko vode, kolikor je potok Nekar v nekterih dneh pripelje Renu. — Odpadlo suho listje , kterega je po nekterih krajih na-kupičenega po čevelj visoko, dež pije, g6bi enako, ter ga potem oddaja rahli zemlji; — vse to pa dela, da veliko manj vode z gozda odteka, kakor je z dežjem pade na-nj.    Vse pa,   kar zmanjšuje vodo,  jo tudi  na
njeni poti zadržuje. Brezštevilne drevesne in rastlinske korenine in koreninice, ki se na vse strani in v globo-Čino razprostirajo mreži enako, pa ne srčejo le vode, one tudi zemljo vežejo in trdijo, tako da voda ne more lahko izkopati novih strug in teči naravnost, ampak da se premetava zdaj sem zdaj tje, pri tem premetavanji se tudi na več krajev razzdeli, njena moč slabi, toraj bolj počasi teče, in tako se je veliko zakasni, in več časa je treba, predno pri vseh teh zadržkih popolnoma odteče — odtek je manjši, — moč njegova pa tudi manjša. Tega se lahko prepričaš, saj vidiš, da voda tem hitrejše teče, čim veča je; izkoplji domačemu potoku dve strugi, pa boš videl, da bode voda bolj počasi tekla kakor v eni sami, ali pa nasproti napelji dva potoka v eno strugo, in videl boš, da se bo voda hitrejše pomikala. Vrh tega še pomisli, da tisočkrat tisočerne korenine, v zemlji križem razprežene, branijo, da si voda ne more izkopati globoke struge in seboj vzeti prsti in kamenja, pa boš prepričan, da je gozd močna naravna bramba zoper razdiravno moč hudih nalivov.
Da vas tega še bolj prepričam, hočem polje v tem obziru primerjati gozdu. Na polji ni vsega tega , kar v gozdu zadržuje dežnico. Kaj so nježne, komaj meseca stare korenine, in slabe nitkaste koreninice poljskih rastlin, žit in sadežev, ako je primerjamo z orjaškimi koreninami stoletnih dreves! So li te nježne stvarce kakošna bramba zoper moč silne dežnice , da si ne izkoplje globokih strug in rovov? Nikakor ne. Saj nimajo posebne strehe gozdnega drevja, od ktere bi počasi kapala dežnica, dež jim večidel zlasti po setvi in žetvi z močjo pada na prst, s plugom zrahljano. In kaj se zgodi? Naglo si dežnica, kar je prst ne more sproti posrkati, poišče poti, po kteri odteka, izkoplje si braz-dice v razmočeni rahli zemlji, brazdice se globe* in globe, in dežnica se po njih, ker je nič ne zadržuje, naglo zbira v nizih mestih, ondi se narašča in narašča tako, da kmali nastane reka, ki se jame urnega teka vedno hitreje valiti, skalovje trgati, drevje lomiti in na svoji divji poti podirati vse, kar se jej ustavlja. Ljudje v dolini pa se roke nad glavami, ki niso hotle sprejemati koristnih naukov, sklepajo in obupno zdihovaje čudijo, rekoč: „kako je vendar to mogoče?"
— r.