Dopisi. Iz Kozjega. (P o 1 dn e v n i p o u k.) Spomladi se je poslalo poslancu Žičkariu več prošenj iz kozjanskega šolskega okrožja za poldnevni pouk v ljudski šoli v Kozjem. Prosila je občina Veternik, občina Zdole, krajni šolski svet ter skoro vsi stariši kozjanske župnije. Poldnevni pouk je pri nas neobhodno potreben. Njega potrebo svedoči najslabejši obisk tuk. šole, oddaljenost, revsčina. Iz občine Veternih ni skozi celo leto nijednega otroka popoldne v Soli zaradi daljave, slabega in nevarnega pota, revščine itd. Zato pa morajo njih stariši tolikrat trpeti kazni! S tem raste le nejevoljnost in mržnja proti šoli in učiteljstvu. Še mnogo drugih vzrokov bi lahko navedli, ki jasno zahtevajo poldnevni pouk. Prošnje ie utemeljeval naš poslanec v deželnem zboru. Izročile so se potem dež. šolskemu svetu Le-ta je povprašal krajni šolski svet o šolskih razmerah, in slednjič bi imel odločiti okrajni šolski svet. Ta se snide enkrat po leti, a namesto 9 pride le 5 udov. Drugi so sedeli doma. Dva gospoda sta bila za poldnevni pouk, proti pa so bili glavar, nadzornik in domači učitelj. Stvar je bila končana, celodnevni pouk bo se tiral naprei! Vprašamo izostale ude: Zakai se pa daste voliti, če svojih dolžnosti ne izpolnjujete ? Vprašamo one tri proti poldnevnem pouku glasujoče ude: Kaj so Vam storili naši stariši? Vsi stariši, ki imajo šolo obiskujoče otroke, zahtevajo poldnevni pouk, trije glasovi pa njih opravičene zahteve v trenotku ovržejo. Gradec. (Nesparaeten strah.) Dovolite g. urednik, da cenjeni čitatelji »Slov. Gosp.« izved6, kak strah navdaja sedaj nemške Gradčane zaradi odločnega postopanja Slovencev in pa, ker se je ugodilo zahtevam Slovencev pri graškem nadsodišču. Ko sem v petek bral »Slov. Gosp.«, pristopi k meni nek nemški Mihelj ter me trepetajočega srca vpraša, kedaj da že Slovenci Gradec napadejo (!). Da te vse šembraj, sem si mislil; to je pa zopet nekaj novega. Vprašam ga torej, kai vendar s tem misli. Na to mi jame dokaj obširno pripovedovati, da je nek mestjan navduševal njega in njegove inteligentne tovariše, da naj takoj z vsemi štiremi začnejo delati proti Slovencem, sicer bode prepozno. Slovenci da so neki že na potu proti nemškemu (?) Gradcu in če sem pridejo, bode po Nemcih. Oh gorje! Jaz sem ga seveda potolažil, da bodo oni hudi Slovenci imeli še vendar toliko usmiljenja ter mu dovolili, da se še prej spravi z Bogom. Sedai še le se je ubogemu Mihelinu srce umirilo. Voditelji nemško-nacijonalne garde pač umejo duhove vznemirjati! Iz Rajhenburga. Cesarjev dan smem po vsej pravici imenovati 20. november. Ta dan seje odkril cesarjev spomenik na najlepšem prostoru starodavnega trga Rajhenburga. Kar je v človeških močeh, storil \e slavnostni odbor, da ta dan dostojno obhaja. Po trgu so vihrale cesarske in narodne zastave. In kako krasno je bilo nebo! Kakor bi se Ijubi Bog z nami veselil, oziralo se je ljubko solnce doli v ravan. Trume, na tisoče broječe, pomikale so se od spomenika proti kolodvoru, da pozdravijo tamkaj došlega zastopnika vlade ter druge drage goste. Natančno po vsporedu šli so odlični gostje ob -desetih iz hiše g. župana v cerkev; bili so vitez Vistarini, vodja okr. glavarstva, okr. sodnik Siter, nadgeometer Kessler; nadzornik šolski in davkarski, naCelnik okr. zastopa, o. opat i dr. V jedrnatih besedah opisal nam je cerkveni govornik življenje naSega presvitlega cesarja. Po sv. maši smo Sli na slavnostni prostor, kjer je po odkritju spomenika g. Benjamin Kunej tako navdušeno, tako ljubeznjivo ter ginljivo opisal našega milega cesarja, da se je premnogim utrnila solza iz očesa. Zares vrhunec vse slavnosti je bil ta govor. Ko je g. župan Unschuld za tem vzel spomenik v varstvo občine, zapel je vrli pevski zbor cesarsko pesem in »Lepa naša domovina.« Razna društva so poklonila krasne vence, ki so se položili okoli spomenika. Pri banketu so se vršile običajne napitnice. Vladni zastopnik častital je občini, katera je edina na Spodnjem Štajerskem, ki je letoSnje jubilejno leto s tako veličastnim cesarskim spomenikom slavila. Pri oficijelnih nagovorih, ki so se v lepem vsporedu vršili, se je nam zdelo, da so nekateri morda brez sile govorili n e m š k i, akoravno jim slovenska beseda lepše teče. Sicer pa bode ta dan ostal nepozabljen vsem, ki so ga doživeli. In kedo nam ga }e pripravil? Vrli g. župan Unschuld ter g. Kunej. Ona dva sprožila sta to misel, in g. župan se ni bal trkati pri blagih občanih ter daljnih znancih tako dolgo, da je bil spomenik zagotovljen. Cast mu! Spomenik z doprsno, bronasto podobo cesarjevo, stoji na krasnem mramornatem podstavku. Napis »viribus unitis« priča naj še poznim rodovom, da je bival nekedaj v divnem trgu rajhenburškem slovenski rod jeklenegav znatfaja, veren Bogu in cesarju. Iz St. Jurija ob Taboru. (Bolezen, smrl). Naš pesnik Simon Gregorčič začenja neko pesen tako-le: rOj teška pot, oj tožna pot, Ko od src& srce se loči!" Jednako je marsikedo vzdihnil preteklo nedeljo tudi tu v Št. Juriji, ko smo pokopali dvajsetletno, zelo pridno deklico Apolonijo, hčerko c. kr. poštarja in veleposestnika Val. Južna. Imamo namreč tukaj že dlje časa hudo vročinsko bolezen, katera je pobrala že več fantov in deklic v najlepših letih. Zlasti hudo pa je obiskala Južnovo družino, kjer je najprej zbolelo več poslov, a potem se je lotila i domačih ter je položila hčerko Apolonijo v cvetji mladostnih let na mrtvaški oder. Bila je desna roka svojih starišev, bila je povsem vzor krščanske deklice. Kak6 je bila povsodi priljubljena, kazal ie tudi v nedeljo lep sprevod, katerega so se Ijudj6 vkljub neugodnemu vremenu vdeležili v prav velikem številu. Domači pevci so ji zapeli v slovd doma pred hišo in na pokopaliSči po jedno lepo žalostinko. Da, Apolonija, tvoji stariši in drugi žalujemo po tebi, ker si nas zapustila! A kaj ? Proč solzč! €o tebi se ni treba nikomur žalostiti, saj: nNa srečni poti ti si zdaj, Na poti v grob, na poti v raj. ln mir sladdk te čaka v jami, Neskončna sreča nad zvezdami!"