308 Narodopisje. Še nekaj od Čičev. Z radostjo smo brali v našem 73. listu nam po vsem ugodni popis C i čar i je, ki ga je spisal verli domorodec gosp. J. Bile, Bisterčan ; le samo toliko še opomnimo, da Ci-čem se morejo po vsi pravici še prištevati z enako obleko in enakimi šegami vsi pod tem imenom ne le samo v Ter-stu, Reki in Kopru, temuč po celi Istri dobro znani prebi-vavci Vodiške lokal-kapelanije in cele fare Laniške *), ktera je dobre 3 ure dolga in obsega 12 sel (vasi), kterih etanovniki so več ali manj oglarji, izdelujejo velike lopate za žito in mnogo druge lesene robe. Koliko tisuč goldinarjev pride iz Tersta in družili isterških mest vsako leto v to faro za oglje iz lesnine, bi ne verjel, kdor sam ni vi-dil. Cele trume teh Cicev, možkih in žensk, mladih in starih se vsaki petek z dobro otovorenimi mulami, ktere imajo vsaka svoj zvonček na vratu, vlečejo narveč v Terst, da na samotnem Krasu vsakega strah obide, kdor sreča te černe konjike z belimi, tesnimi in dolgimi hlačami in jih ne pozna in ne ve kako in kaj. V nedeljo zjutraj pridejo veseli s polno mošnjo nazaj. Res je, da so nekdaj slabe in nizke s slamo krite hiše imeli; al kdor 8 let že ni bil v Laniščah, bi se sedaj zavzel nad njih visokimi in snažnimi pohištvi; tudi ceste od vseh strani so popravili kolikor mogoče tako, da se sedaj, kar pred ni bilo mogoče , s kočijo lahko pride do novega farovža, ki je eden naj lepših v Istri. Tudi novo pokopališče so napravili zunaj vasi po trudu in prizadevanji mnogo častitega njih farmana g. Jakoba Marčelja, kterega skerb je sedaj, ko je novi farovž napravil, napraviti tudi novo hišo Božjo. Da ob kratkem rečem : Laniščani napredujejo vsako leto v lepšanji svoje vasi, pod ktero se razprostira lepa tri četerti ure dolga pa ozka dolinica z mnogoverstnim žitom in dobrim senom, toda, žalibog! z malo sadnimi drevesi. Omenjeni gospod župnik, poslavljeni z zlato svetinjo ob času prekucij avstrijanskih, so napravili poleg farovža na živi skali z velikim trudom lep vert, kterega hočejo nasaditi z mnogimi drevesi in tertami za poskušnjo, zakaj tukaj ni terta navadna. Opomnim še, da morebiti nikjer v Istri ni toliko bistre, dobre in zdrave vode, kakor v ti fari; vsaka vas, razun iSluma, ima svoj živ vodnjak, kteri nikoli ne usahne. V dobrih letinah pridelajo razun sternenega mnogo zelja, koruze, krompirja itd., po dobro vino pa gredo večidel na Dragu-ščino. Velike črede ovac velikega plemena jim dajejo mnogo sira, dobrega mesa, kož za mehove, ki jih prodajajo v Terst za kožuhe in na Krajnsko v Teržeč. Ti Ciči, nekdaj po *) Lanišče so tri ure nad Buzetom , od vseh strani s hribi obdane, pa še dosti priljudne. Pis. pravlici strahoviti volkovi, so se sedaj ukrotili, da so kakor jagnjeta. V Buzetu (Pinguente) je njih okrajna gosposka. Toliko o Cičih Lan is k ih. Sedaj pa še nekaj od jezika čiškega. Res! čuden je jezik čiški, pa ciganski ni, in se je med Čiči, ki jih je Bile popisal, samo v Žejanah , Munski fari, pa tudi tukaj le slabo ohranil. Kdor hoče slišati lepo govoriti ta (vlaški, cerebirski) jezik, naj gre v podnožje Učke, v Susnjevico in njene poddružnice: Novo v as. Jeseno-vik in Litaj. Sicer se govori (gana) vlaško še tudi po Berščini (Berdo), proti Pasu, toda ne deleč okoli. Ker sem dve leti prebival med tem ljudstvom, sem se mogel hote ali nehote tudi njegovega jezika navaditi, ker nikoli nisem slišal teh ljudi med seboj drugače govoriti, ako-ravno znajo tudi lepo po istrijansko kramljati s ptujcom. Kar jez vem, med vsemi temi nar gerši govore Žejanci. y Laniščah sem se dostikrat za kratek čas ž njimi po vlaško zgovarjal, drugi pa so nas debelo gledali in se čudili. Naj podam „Novicam" #) par besed jezika čiškega (vlaškega): Cerkev imenujejo baserike, kruh —pere, lepa deklica — mu sat o fetice, hodi sem! — oč vire! kam o greš? — kotro meri? danes — astez, jutri — dom e reče, pojdi spat — pas d orni i, vrag naj te vzame! — d raku te čire! moliti Boga — domnu roga itd. Posebno pri njih je pa to, da sami med seboj le po vlaško govore, in zato otroki po 8 do 10 let stari le malo istrijansko razumejo. Ne molijo nikoli v tem jeziku, ampak le po istrijansko (horvaško); vendar se more v tem jeziku vsaka molitev zložiti, ktera koli se hoče. — Po mojih mislih je ta jezik iz mnogih drugih zložen; iz začetka se zdi vsakemu gerd, kadar se ga pa človek navadi, se mu dopada in mu teče kakor namazano kolo. Jak. Sajovec. Pristavek zastran čiškega jezika. Tudi iz Zagorja nam je pisal gosp. Fr. Znidaršič, ki je kot rokodelec veliko sveta obhodil in se tudi nekoliko vlaškega jezika naučil, da jezik Zijancev in Muncev je vlaški. „Ko sem domu prišel — piše Znidaršič — sem prenoči^ ne-deleč od Bistrice v veliki Bukovci; pride tudi priletna Cička prenočiša prosit; gospodar ga ji dovoli pa jo vpraša: iz ktere vasi da je. Ko slišim, da je iz Zejan, me popade radovednost zvediti: ali jezik Zejanski in Munski, kteri pri ljudeh sploh za ciganskega velja, ni morebiti vlaški (wal-lachisch). Poprašam tedaj babo: „štuje rumonješte šoponjasa? Odgovori mi: „nu štijo na", pa hipoma umolkne kakor da bi se sramovala tega jezika; jez pasem bil sedaj prepričan, da je ta jezik vlaški, gotovo pa popačen kakor nemški kočevarski. Da bi pa tudi drugi sosedni Ciči razumeli in govorili vlaški jezik, ne morem poterditiu. *) Ako bi utegnil kdo naših nemških pisateljev porabiti za kak svoj spis ta in uni sostavek iz 73. lista „Novic", prosimo, da naj pove, odkod ga je vzel. Mi nimamo nie zoper to, ako se na-rodopisi iz „Novic" in „Koledarcka" prestavljajo v nemški jezik, marveč nas še veseli, vendar moremo terjati, „vsakemu svoje!' S „Kocevarjiu, „Soricani" itd. ni bilo povsod tako. Vred.