oStnina plačana v gotovini.
MARIJIN LIST

r-
, . H.

i-- • -rv
kk« f
■
Bar
V' »
P . v 'V
Jf"
■F
■ks ŠTEV. 8
AUGUSTA 8. 1937.
MAR I J I N LIST
Pobožen mesečni lisi. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv. Drflžini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marljlkln Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na sklipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca fezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1938 tiidi naročnik. Naročnina se do koncčt junija vsa mora plačati.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slttžijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih 1 dnevne v Linzi v »Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsalcoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina.
TIskarna BaMnyi Ernesta v Lendavi.
D a r L
Na dom sv. Frančiška v Črensovcih so daruvali v Din. sledeči: Žerdin Mihael i Marija, Hotiza iz Francije 200, Ščančar Ana, Bratonci 2, Zver Ivan, M. Sobota 31.25, Sobočan Ana, Trnje iz Francije 4, N. Žižki 4, N. N. za zahvalo M. Treziki za posliihnjeno prošnjo iz Francije 100, N. N. Francija 86.50, Nerad Marija, Črensovci 10, Rozman Frank, Cleveland 47.50, Cigan Jožef, Gančani 100, Kralevska banska uprava 10.000, Ritlop Ivan, Francija 10, Hozjan roj. Rebrica Gizela v Chicagi nabrala 190 Din. — Izdatki: Kr. banska uprava odručanala na kolke 10 Din., kolek za nabiranje 5 Din. — Oča sirot, povrni vsem v obilnosti! Odbor.
Na podporo Marijinoga Lista so v Din. daruvali sledeči: Rajner Vlalaret Marija, Sodišinci iz Francije 5, Nerad Marija, Črensovci 10, Frank Rožman, Cleveland 47.50 Din. — Marija naj vam plača 1 Vrednik.
K podpornomi društvi Dom sv. Frančiška v Črensovcih so pristopili sledeči: Iz Chicage: Gjorkoš Verona iz Nedelice, Antolin Verona iz Črensovec, Rajtar Bara iz Črensovec, Kramar Jožef, Kramar Verona, Kramar Ivan mlajši, vsi trije iz Žižkov, Hozjan Ignac in žena Gizela iz Trnja. Vsaki je plačao pol Dolara to je, 23,75 Dih. Zahvalimo se prav lepo darovnikom za dar i nabiratelici Hozjan roj. Rebrica Gizeli za triidl Odbor.
M3EHH
.dlid.
LETO 33.
8. AUGUSTA 1937.
ŠTEV. 8.
Mamika potolaži svojega Jezušeka.
Mamika naša, sprevajamo te v nebesa. Verjemo, da z diišov i telom prebivaš i kraliiješ v nebi, Kralica si vesolstva. Tvoje smileno materno srce bije v nebi z istim sočiitjom, kak je bilo na zemli za Jezuša tvojega i za nas. Smili se ti njegovo razžaljeno Srce v Oltarskom Svestvi i smili se ti naše grešno srce. Njegovo, naj se ne bi žalilo, naše, naj ga ne bi žalilo. I to dvojo smilenost vežeš v svojo vsegamogočno molitev, z šterov razširjaš Njegovo čast i spravlaš velki broj povrnjenih grešnikov. O dobra Mamika, na te tvoj veliki den, gda si za trplenje, zaničavanje, prestano siromaštvo na zemli dobila telikajšnjo večno slavo, bogastvo i oblast v nebi, ka vekšo samo Bog ma, te ponižno prosimo, podpiraj nas s svojimi vsegamogočnimi prošnjami, da bomo jezuša radi obiskovali, gostokrat vredno k sebi jemali. Tvoja prošnja bo posliihnjena, naša srca se strsnejo, Srce tvojega Sina se bo potolažilo i čakala bo na nas tiidi večna sreča pri tebi, dobra nebeška Mamika. Z rečmi lepe cerkvene pesmi te prosimo, zgledni se na tabernakl, v šterom pod belov hoštijov tvoj Jezuš prebiva i na vse nas, ki se okoli njega zbiramo, ali ki se ž njega popolnoma spozablamo:
Gor nad zvezdami prebivaš, Tamkaj večno slavo vživaš, Vendar gledaj čez in čez, K nam na zemlo iz nebes, K nam na zemlo iz nebes.
Marijino vnebovzetje.
(Moritz Meschler S. J.)
Po Marijinom vnebovzetji se je včasi začelo njeno kronanje za Kralico nebe i zemle, posedovanje njenoga trona v najbliž-njoj bližini presvetoga Trojstva, se je začelo njeno slavno kralfl-vanje skoz vekov veke. To je najvišiše mesto skrivnosti, svetek vseh svetkov i prepunjena mera vsej krasot, šterih človek niti' nemre misliti. Če mamo mi zemlaki kakše slavje na zemli, se to sploh nemre primerjati z nebeskov lepotov i krasoto v. Vse je zapopadeno v reči, da je slavnostno vznebovzetje Marije božemi Sini, Gospodi vsej dik bilo spodobno. V nekom pogledi, kak trdijo, je bilo Marijino vnebovzetje še slavnejše kak Zveličitelovo; to pa zato, ar pri Jezušovom vnebovzetji nej bilo zraven Marije, ki je najlepše, najlii-beznivejše i najvišiše bože stvorenje. Boži Sin zdaj driigoč stopi v nebeško kra-lestvo, za roko držeč svojo liibleno mater, štera je prepojena s takšov radostjov, lubeznivostjov i častjov, da vsi nebeški šeregi čudeč i hvaleč zakričijo: „Što je ta, štera se zdigava spiistinei
je naslonjena na svojega Ki , . Devica v nebesa Lublenoga?« (Visoka pesem	te Je' ®*eo V nebesa
8, 5). BŠto je ta, štera vzhaja, kak vzhajajoča zorja, lepa kak mesec, odebrana kak sunce?" (Vis. pes. 6, 9). To je mati Gospoda nebes, njeno vnebovzetje se je zdaj začelo. Ide se za diko Gospoda samoga. V vsoj ponižnosti i skrajnom siromaštvi ga je na zemli poprijela, njemi je v vernosti i liibeznosti služila, v dobrih i slabih dnevaj na nje-govoj strani stala i s trudom, delom pa trplenjom Njemi je pomagala nastaviti Njegovo Kralestvo. Zdaj, kak se dostaja, njej vse povračiije, časno z večnim; minlivo z neminlivim; siromaštvo z bogastvom; ponižnost i bolečino s častjov; službo s kra-luvanjom; liibezen z liibeznostjov. Za siromaško zibelko njoj da tron poleg svojega trona i to z neomejenov oblastjov nad nezmernim kralestvom svoje dike. Mi bi mogli zaželeti roko slikara Angelicoa, ki bi jo namočo v nebeško svetlobo i nebeško diko, da bi mogli samo en trak slave zapopasti, štero je Marija prvi den v večnosti zavživala.
I te den nema konca, te den vsigdar trpi. Marija je do cila prišla i vživa puno mero dike za popolnost svojih milosti, svojih
žasliiŽenj, svojih trUdov i trplenj i svoje lubezni. Ona kraluje pri svojem Sini, s svojim Sinom i tak, kak njeni Sin. On polaga žezlo svoje oblasti v njeno roko: »Prosi me Mati, ar ne bi bilo dovoljeno, da zavržem tvoj obraz." (3. Kr. 2, 20). „V tvojoj slavi i lepoti začni, napreduj v sreči i kraliij" (Ps. 44, 5.) kak Kralica nebe i zemle. Na zemli ne sega daleč oblast edne kralice, pri Mariji je pa vse istinsko, vse puno: čast, veselje i oblast. Veselje zavolo bližine i posestva najvekše Dobrote i zavolo spoznanja svoje časti i oblasti je tak prekipeče, da je Ona
veselje nebe i zemle. Njena oblast vse zmore i njoj je vse podvrženo. Marija je delivka vsej darov, milosti i darov narave; Ona je mogočna branitelica božega kralestva i zmore več, kak vrejena vojska (Vis. pes. 6, 3); meč i tehtnica pravičnosti se nagneta pred žezlom Njene milobe i Nje-noga smilenja.



Ki te je, Devica, v nebe-sah koronao.
Je to dobra navada?
Po nešternih faraj je stara navada v cerkvi, da se možaki pozdravlajo. Oda pridejo v klop, pozdravijo tiste, ki so že tam, to pa tak, ka vsakomi dajo roko. Vido sam celo, ka podajajo roko tudi tistim, ki so pred i za njihovov klopjov. Nešterni ešče pridenejo: Hvalen bojdi Jezuš Kristuš! Drugi: Bog daj! Tretji: Dobro zdraviče yam Bog daj! itd.
Ka pravite, je to dobra navada? Meni se ne dopadne. V cerkvi je to ne potrebno niti se ne šika. V cerkvi je samo eden Gospod, to je Jezuš v Oltarskom svestvi. Samo toga moremo pozdraviti. Gda prestopimo cerkveni prag, potom se najprvle morejo naše oči i naše misli obrnoti proti glavnomi oltari. Na določenom kraji pokleknemo, obrnjeni proti oltari tak, ka z desnim kolenom pridemo do tal, potom stanemo pa idemo ne svoj
prostor. Tam pa molimo.
Či potom pridejo drugi pa nas pozdravlajo, nas s tem samo motijo pri molitvi. Motijo pa tudi vse tam okoli, zato se ta navada naj odpravi.	R. J.
Molila sam na grobi sv. Ivana Vianneya, da tUdi vi dobite za večnost tisto čast, štero je on dobo. (Izseljenka duhovniki Slov. krajine).
Sv. Ivan Vlanney, arski plivanoš.
Začetek romanja v Ars.
NasprotUvanja duhovnikov.
Redko gda se dogodi, da bi k kakšemi svetci hodili ludje že za časa njegovoga živlenja na romanje. Arski plivanoš je to doživo. Mala vesnica Ars to sama posvedoči, kak so brezi pre-stanka, den za dnevom kapali ludje k Vianneyovim nogam.
Glas njegove svetosti se je razneseo že od njegove rojstne vesi Dardilly, iz Ecullyja, gde je bio več let kaplan i celo iz Noesa jih je vnogo prišlo na stotine kilometrov daleč, samo da bi vi-dili svojega „Hieronima", negdaš-njega pobegnjenca.
Ali ne je menkalo liidi, šteri so ga odurno napadali, kak je že bilo povedano; pa vsi tej, ki so šče ne bili popunoma pokvarjeni v svojih diišaj, so meli priliko spoznati pravo i iskreno podobo Vianneyove svetniške duše.
Glas od njegove svetosti pa je raseo.
Od vseh krajov so začnoli romati k njemi ludje. V začetki samo zavolo radovednosti. Liidje so čiili, da dela čudeže. Vianney pa je delao tiidi čudeže z nju-vimi dušami, ar se je vnogo okornih grešnikov spovedalo pa spreobrnolo.
Zmisliti si trbe samo na arski čudež, gda je povnožo žito pa melo, šteri je prišeo na viiha tudi vnogim tiihincom, da so se začnoli v velkih vnožinaj vsipa-vati v Ars.
To je poniznoga Vianneya vznemirilo: bojao se je, da ne bi njemi pripisavali kakšo slavo.
Vse doblene milosti i vso slavo za čudeže je pripisavao sv. Filomeni. Na te način je razširo tiidi tak velko zaviipanje v to mlado svetnico. Čonte te mlade svetnice, štere je najšeo v rimskih katakombaj eden delavec, so pokazale, da je bila stara štirinajst do petnajst let. Poleg glave je bila spotreta kantica, v šteroj je brez dvojbe bilo nekaj kaplic krvi — dokaz za njeno mantrništvo.
Falaček teh čont je dobo tudi Vianney. Tak je sv. Filome-na najšla častno mesto v Arsi. V očaj liistva je postanola čiido-delka, pri šteroj dosegne dobra molitev čudo.
Med njov i Viantieyom se je razvila čista lubezen, postanola njemi je zvezda vodnica, zazavao jo je za malo svetnico, za tajnico pri Bogi.
Zato je razumlivo, zakaj ne Vianneya strlo odurno oponašanje nešternih liidi. Njega je krepila nesmrtna prijatelica, da je mogeo ohraniti notri do visike starosti tisto veselje pa mladost srca, štero podeli tiidi ostarelomi teli mladostno razgibanost.
Njegovi sobratje — duhovniki so ne bili nikak navdušeni za to gibanje, štero je vleklo liidi v Ars. K plivanoši, ki ma komaj 200 liidi, naj bi hodili liidje po tanače!
Njega so meli za čudaka, zato ar ne dao dosta na obleč. Noso je zvoščeni kaput, stari krščak, zakrpane cipele, štere ne nikdar mazao. To se nikak ne vidilo drugim duhovnikom, šteri so se vsi lepo oblačili.
Edni so meli Vianneya za škrtlavoga i prosili, da si lehko tudi z malimi dohodki kupi dostojni obleč. Drugi so pali mislili, da nema cele pameti, tretji so celo pravili, da je to prikrito častihlepje, tiha žela, da bi obrno pazko na sebe. Vse to obračanje od njega so pokazali tudi z djanji: nieden ne šteo sedeti pri mesečnoj konferenci poleg njega, dokeč si ne kupo novoga krščaka.
Vianney za vse to nikaj ne marao. To so bile za njega samo zviinešnje stvari, štere so glasno gučale, da se je on za-ročo s sirmaštvom.
Drugo je bilo, ka ga je bolelo, vido je, da njegovi sobratje ščejo s tem odvrnoti diiše od njega.
Mogoče bi njemi tej šče oprostili njegov zanemarjeni obleč, či bi bio kakši vučeni duhovnik. Ali vsi so ga dobro po-mlili. Pet mesecov je bio v Iyonskom semenišči, latinski se je z žmečavov nekaj navčo, na konci šolskoga leta so ga mogli odpustiti i šo je nato na probo v Ecully.
I zdaj naj ide ravno k njemi telko preprostih duš po tanače? Ali ne bi mogli dobiti liidje ravno takše tanače, ešče z boušim i globokejšim poznanjom duše, pri svojem domačem plivanoši 1
Celo tak daleč so se spozabili nešterni, da so pravili svojim spovedancom, da ne dobijo odveze, či bodo šli v Ars k spovedi.
—	V tistom časi, — je pravo Vianney, - so nehali evan-^'J "a Predganici i namesto toga so predgali od nevarnosti premaiorazsvetlenoga dušnoga vodstva i pri tom kazali vsi na
mZli ;!i?moPxUuŠ-peki /0 ne pozabili Pisati' kak velka nevarnost preti siromaškim dušam.
—	Vianney je nesposoben za faro, — so razglasili okoli.
. Trbe P® znati> da J'e bilo njegovo šolanje v detinstvi i mla-dos i prenaglo, pretrgano, večkrat zabrisano tak, da je to moglo
S!in°af 23 cel° xžTjvlenje. V kakših žmetnih prilikaj je on
SF2J®	Nleden dfihnajmrene ostane brezi škode,
či nikaj ne dela ta do dvajstoga leta.
Marija, nebeška kralica, sprejmi naše diiše na svoje materno srce.
štero ^e ^e^sam ^akrivo. pret'rava'* »J^vo duhovno zaostalost,
* . • T, Ka .si š.čem' ~ J'e Pravo večkrat, — jaz sam ne bio v
Pa vse zaman 1ST*l™0 Š6St let' da bi ^ka navčo a vs.e za™an- Metao je bob v steno, ne mogeo nikaj vtisnoti
v mojo zabito glavo. V družini se vsigdar najde edno deteltero nov venfšofSžf*** 1 8e8tre' 1 tak lozZ-
Oda je ednok na stara leta gledao Vianney obraz iz svoje mladosti, je pokazao na sliko i pravo:
—	Poglednite, kakši nimasti obraz mam.
Žmetno je bilo njegovo včenje, zato pa je rodilo tudi sadove v predgaj, da so se čudili njegovoj jasnosti.
Liibezen do Boga, liibezen do bližnjega njemi je davala žilavost v djanji, priličnost za bistrost duha.
Z lehkotov je včasih rešo žmetna bogoslovna pitanja. Skrivnost te rešitve je sam povedao: — Pravo spoznanje majo samo tisti, štere vodi sv. Duh, zato telko preprostih zna več kak vu-čenjaki.
Sv. Duh najmre deluje v notrašnjosti duše, brezi zviinešnjoga sijaja i brezi naglošče. Zato je mogeo Vianney v svojoj ponižnosti rešavati najbole zapletena pitanja brezi težave. Čiravno je bio razglašeni za menje vrednoga, je znao v svojoj preprostosti postopati z ednimi grešniki milo, z drugimi pa do skrajnosti ostro. Zato so ga sobratje ne mogli razmiti. Nišče pa se ne potriido, da bi opitali njega samoga ali pokleknoli v njegovo spovedavnico. Samo po govoricaj so vse to sodili, štere so njim prinašali liidje. To so bile po večini ženske, štere so se vdajale senjarstvi, nezadovolne s tanači, ki jih je davao Vianney, ar jim neplo v račun ž njuvimi senjarijami. Takše ženske so bile kak ose med včelami. S takšimi ludmi je vsikdar samo na kratko opravo. Davao njim je kratke, a jedrnate tanače, šteri so za nje bili najbole pripravni. Za te ženske pa to ne bilo zadosta. Ka yse so ne gučale i delale proti Vianneyi! Pošilale so njemi pisma brezi podpisa, gde so osmehavale njegovo „neprilično vrelost."
Eden duhovnik njemi je celo pisao:
—	Pravijo, da ste sveti, pa denok vsi liidje, šteri se obračajo na Vas, ne pridejo nazaj spreobrnjeni. Dobro bi bilo, či bi zmenšali svojo vrelost, štero vi slabo zarazmite, ar bomo ovači na žalost prisiljeni opomenoti Presvetloga.
Vianney njemi je preprosto odgovoro:
—	Jaz se Vam iskreno zahvalim, g. plebanoš, na liibezni-voj opomeni, ki ste mi jo dali. Priznam svoje neznanje pa nesposobnost. Či pa se šteri človek ne spreobrno iz sosedne fare, gda je pri meni prejeo svestva, mi je jako žao. Či pa mislite, da je to dobro, pišite Presvetlomi, šteri me, viipatn, bo dobrohotno opomno . . . Molite za mene Boga, g. plivanoš, da bom delao menje slaboga, pa več dobroga.
Duhovnika je genola ta ponižnost. Proso je Vianneya od-puščenje.
Trbelo je samo, da se je vsakši približao k njemi i da ga bole spoznao i bio je že brezi orožja: preminolo je krivično mišlenje. Tak so po mali henjavali napadi na Vianneya.
Eden takši zadnji napad je bio v sledečoj dogodbi.
Mladi duhovnik je prišao za plebanoša v Amberieux (Am-berj<5). Tam je bilo nekaj pobožnih duš, štere so štele nastaviti
edno bratovščino pod Vianneyovim varstvom. Poleg toga se je šče razširo glas, da pride na njegovo mesto Vianney za plebanoša.
Te duhovnik ga je najprle napadao s predganice, nato je napisao Vianneyi ostro, krivično pismo, gde je med drugim bilo tudi to:
—	Gospod plebanoš, što zna tak malo bogoslovja, kak Vi, ne bi smeo iti v spovednico.
Svetoga plebanoša je to jako zabolelo; vzeo je pero i napisao preprosti, a zvišeni odgovor:
—	Moj predragi i cenjeni brat, kelko razlogov mam, da Vas liibim. Vi ste edini, ki ste me dobro spoznali. I če ste že tak dobri pa liibeznivi, da se zanimate za mojo siromaško dušo, pomagajte mi, da dosegnem milost, za štero že davno prosim, naj me premestijo z mesta, šteroga sam ne vreden zavolo svojega neznanja, da bi mogeo oditi v kakši kotiček, gde bi objo-kavao svoje siromaško živlenje. Kelko pokore trbe činiti, kelko zadovolstva pokazati, kelko skuz preljati.
Lažliva ponižnost ne bi nikdar najšla takših reči. Mladoga duhovnika je to v srce genolo. Prišeo je k Vianneyi, spadno pred njegove noge. Vianney ga je obino i pozableno je bilo na vse.
Tistim pa, šteri so silili v njega, zakaj je mučao na vse te tožbe i se ne brano pri pušpeki, je etak pravo:
—	Eden svetec je zapovedao svojemi redovniki: „Idi na cintor i psiij mrtve kak najbole moreš". Redovnik ga je bogao; gda je prišeo z cintora, ga je svetec pitao: „Ka so ti odgovorili?" „Nikaj". Dobro, idi nazaj na cintor, pa jih jako hvali". Redovnik je pali bogao i gda se je vrno, ga je pitao svetec: ,,So ti kaj zdaj odgovorili?" „Ešče nikaj". „Vidiš, tak delaj tudi ti, či te obsipavlejo z ošpotavanjom ali hvalami, oponašaj se tak kak mrtvi".
Tudi piišpek, šteri je bio jako dober, se ne dao zaplesti v zanke laži, štere so njemi nosili, liki je Vianneya postavo za prvoga spovednika v pušpekiji.
Ednok je Vianney pri razlaganji katekizmuša pravo:
—	Dnes sam dobo dve pismi. V ednom je napisano, da sam sveti, v drugom, da zavajam liidi. Prvo mi nikaj ne dodalo, drugo ne nikaj odvzelo.
Končno pa je prišeo čas, da so sprevidili njegovi sobratje, kakšo krivico so njemi delali, sprevidili so, da obledijo vse nju-ve misli, odete v laž, gda so ednok prišli v dotik z Vianneyom.
Eden za drugim so prihajali k njemi na spoved.
Vsi tej so najšli v očaj Vianneya smilenje, vsem je odpusto. Znao je vse liidi, šteri so zavinoli s prave poti, znao je za vsa ogrizavanja, s šterimi so žalili Boga.
Njegovo srce pa se je krčilo v trplenji.
Njegova gorečnost se ne niti najmenje zavolo toga zmen-šala i na niednom njegovom djanji se ne poznala sled njegove notrašnje bolečine, ki ga je mantrala.
Kak prle, je nadale predgao, spovedavao i skrbno davao
tanače pa poleg toga ohrano občiidiivanja vredno veselost duha, čirkvno se je k tomi pridružo šče peklenšček s svojimi mokami.
Denok je njegovo liibezni puno srce jako trpelo pri toj preizkušnji, štera se je poleg toga šče povekšavala s sodbov njegovih duhovnih sobratov. Vse to je s popunov vdanostjov sprijao na sebe i srečen je bio pri vsem zaničavanji od strani svojih sobratov, gda je vido, kak vnožina ludstva pokleka pred njegovim blagoslovom.
Ešče bole ga je osrečavalo osvedočenje, da je križ tisti dar, šteroga je liibi Bog podaro svojim prijatelom.	(Dale.)
20 letnica Marijinoga prikazanja pri Fatini.
Zavolo svoje pobožnosti do Marije, Portugalci imenujejo svojo domovino: — Zemla svete Marije. Na to ime so tak ponosni, da povsod, gde samo morejo, povejo i zapišejo: „Mi smo Marijin narod". Vnogi pa tudi majo to ime v srci zapisano. Lubezen do Marije je njihova sreča, moč i bogastvo od praoča-kov njim zapuščeno. Stari Portugalci so najmre vsigdar i povsod častili i liibili Marijo. Bili so slavni mornarje i na vseh svojih potuvanjaj, po nepoznanom morji, so meli Marijo za vodnico. Na zemli, štero so odkrili, se je prva pesem razlegala Mariji na čast. Če so tak delali daleč na tujih tleh, so šče dosta bole na domačih. Živeli so pod Marijinim varstvom. Viipali so vsigdar, da bo njim Marija pomagala i to, se je tiidi zgodilo. Meli so boje za sloboščino vere i doma. Če tiidi so bili slabši po moči, vendar so vsigdar zmagali. Pripoznali so pa, da je njim Marija pomogla do zmage. Kak so njoj bili hvaležni zato, svedočijo dnes veliki spomeniki, med šterimi je tudi slavni samostan „Mos-teiro da Batalha", zozidan Mariji na čast za zmago nad močnejšim sovražnikom. Lehko pravimo, da vso veličino so dobili od Marije. Dokeč so jo liibili i častili prav z vernim srcom, so srečno i zadovolno živeli. Prišli so pa tudi driigi časi, gda so se samo imeniivali za Marijin narod, v istini pa ne so bili. Takšo mlačno živlenje je bila prava nesreča za nje. Ponos družin je vmirao, ne so se čiile več skupne večerne molitve, cerkve vsigdar pune i lepo okrašene, so postajale prazne i zapuščene. Nasprotno, brezverci so pa meli vsikdar vekše število pristašov. Duhovniki so morali oditi i tak se je začnolo živlenje, šteroga posledice se šče dobro vidijo. Najbole se je pa poslabšalo v sve-tovnoj bojni. Portugalska je stala nad prepadom. Gotovo bi se pogrozila v njega, če ne bi Marija po prošnjaj dobrih duš podala njej rešilne roke, ki jo vodi k bolšim časom.
Zgodilo se je to 13. maja 1917. Trem nedužnim siromaš-kim pastirčkom se je Marija prikazala, gda so pasli ovce v bližini vesice »Fatima".
Zavolo straha pred velikov svetlobov, štera je obhajala nepoznano Gospo, so se deca spiistila v beg. Vrnili so se samo
te, gda so začiili, da je zove ona vsako po imeni. Marija njim je gučala tak prijazno, da so popunoma pozabili na te svet. Med drugim njim je pravila, da naj molijo za svetovni mir, da naj se pa povrnejo 13. junija i končno, da nikomi nikaj ne povejo od toga, ka so vidili i čiili. Od velike radosti so deca jokala, ne so mogla več pozabiti prijazne podobe prečiste Device. Posebno najmlajša je vsigdar gučala, kak lepa je bila Marija. Tisti večer sirota ne mogla zaspati; obračala se je tak dugo, da jo je mati pitala, če je betežna. Mlado srce, štero je že prvle štelo vse povedati mami, je te več ne moglo zatajiti. Vse, ka so vidili i čiili, je povedala. Tiidi sin i starejša hči sta to potrdila materi. Mati je vervala deci, štela je pa vseedno zabraniti, da bi se novica širila, ali bilo je vse zaman. Sosedne vesi so vse izvedile i 13. junija se jih je kak največ zbralo, da se osvedo-čijo, če je istina. Deca so pali vidila Marijo, drugi so pa samo čiili glas i vidili svetlobo. Vlada, brezverna, je štela vse zatreti, ali na kelko bole je branila, na telko bole se je Širila novica. Zavolo vnogih čud so začnoli zvati te kraj za drugi „Lourdes", v istini ga pa imeniijejo „Fatima". Šče štirikrat se je Marija prikazala deci. Vsakomi je nekaj skrivnoga povedala. Mlajšiva sta že vmrla, starejša pa šče žive, kak redovnica. Keliko sreče je prineslo to Marijino prikazanje, se vidi vsigdar bole. Dnes so znova okrašene cerkve i pune naroda, po domovih se znova molijo skupne večerne molitve i to, ka je najbole druži, je, da skoro vsi radi čtejo Marijin mesečnik. Dnes, gda obhajajo 20 letnico Marijinoga prikazanja, šče bole ponosno lehko pravijo: „Mi smo Marijin narod". Na mesti, gde se je Marija prikazala, so njoj postavili veliko cerkev. Vlak hiti za vlakom pun romarov, ki idejo, da se Mariji zahvalijo za prijete dobrote i da izprosijo milost za sebe i za domovino. Marija pa kaže celomi sveti, da narod, ki jo resno liibi, bo srečen i ne bo prepadno, ve Portugalska se prebuja kak sprotolešnja cvetka iz zimskoga spanja. Pod Marijinim varstvom Portugalci pričakujejo čase, v šterih so bili slavni praočevje. To se pa bo zgodilo, ar Marija brani tiste, ki jo zovejo na pomoč. Da bi že skoro zavladao Jezuš Kristuš v toj obmorskoj deželi!
Ne ogrizavajmo.
„Lublmo se med sebov, kak nam je Bog zapovedao". (I. Jan. 3—23.)
I. Sveti Janoš, apoštol i evangelist, ki je pri zadnjoj večerji na ognjišči Večne Liibezni, na Jezušovom Srci počivao, nam i v svojem evangeliutni i v svojih pismaj razlaga, kak se moramo med sebov liibiti. Po njem nam naznani sv. Duh celo to, da nikdar ne moremo Boga liibiti, koga ne vidimo, če ne liibimo bližnjega, koga vidimo. „ Liibimo se med sebov, kak nam je Bog zapovedao", se glasijo reči bože, se glasi boža zapoved. Ta zapovedana liibezen se gazi največkrat po guči, po rečaj, v šterih
nega lubezni. Glejmo dnes greh ogrizavanja, ah obrekovanja, šteri v velkoj meri žali liibezen zapovedano i nam odpre vrata večnoga pogublenja, če se ne spokorimo i po ogrizavanji vze-toga poštenja ne povrnemo.
II. Kaj je ogrizavanje? Ogrizavanja greh te včinim, če na bližnjega takši greh povem, šteroga on ne včino. Na priliko, če na koga povem, ka je kradno, pa je ne kradno, ka je pijan bio, pa ne bio pijan, ka je v petek meso jo i ne jo, pa tak dale. Greh ogrizavanja tudi te včinimo, če bližnjega greh povekšamo. Na priliko, če je što ednok bio pijan, pa pravim, da je bio trikrat, če je što vkradno 10 Din. pa pravim, da je vkadno 100 Din. i tak dale.
Greh ogrizavanja, ar vzeme človeki njegov najvekši kinč, njegovo poštenje, je smrten greh. Sv. Duh Bog pravi najmre Dobro ime je več vredno kak dišava, več vredno, kak bogatstvo . (Preg 22-1. — Ecclei.7—2). Ka vala komi bogastvo, če ga vsi majo za nepoštenjaka. Ka vala lepi obleč i lepi obraz, če pokrivata pokvarjeno dušo! Siromaško oblečen človek je pa velki bogataš, če je poštenjak. Zato vzeti dobro ime komi po laži, je grozoviti rop, ar se orople najvekši kinč, poštenje.
Sv. Frančišek Sal. pravi, da ogrizalec dvakratno greši: 1. laže i 2. kradne poštenje bližnjega. V knigi Pregovorov pravi sv. Duh Bog: »Ki ogrizava, je spodoben h kači, štera piči . (Preg. 10, 10). Kača ma zob s čemerom, ogrizalec pa jezik s čemerom, kačji čemer vmori živlenje, jezični čemer pa poštenje. Ogrizavanje je vmorilo Sina Božega, na koga so lagali, da punta liidstvo i brani casari plačati dačo.
Poleg jezika se pa tiidi s pismom lejko ogrizava i to ogrizavanje je često vekši greh, kak ogrizavanje z gučom, ar guč se tu pa tam pozabi, pismo pa ostane. Nepodpisana pisma, v šte-rih se blati poštenje bližnjega, pišejo malovredne duše, štere kak sove ne viipajo na svetlo.
Ki obleče svoje ogrizavanje, svoje laži v obleko Iepoga pripovedavanja ali smešnic, šal, smrtni grehpovekša, arpotak-ših gučaj se vrine ešče globše laž v duše poslušalcov. Od tak-ših ogrizalcov pravi sv. Duh Bog v 13. Psalmi 3.: »Na svojih viistaj majo kačji čemer".
Kak lejko človek včini te velki smrten greh, če ne pazi. Dužnost povrnenja je na tistom, ki je koga ogrizo. Mora takši povedati, da je laž, ka je gučao, da zvejo zaistino tisti, ki so za laž zvedili, ovak se grehi ne odpustijo. Zobston je spoved, če se krivica ne popravi, nevredna je ta, novi smrten greh je ta. Vkradnjeno poštenje glasno kriči noč i den: Daj me nazaj svo-jemi gospodari.
*
Palau Gabriel, D. I.
Po Kristušovoj poti. Xxiv.
Naj moremo hasniti, se moremo z sebe spozabiti.
1.	Mi ščeš služiti? Stopi iz sebe!
2.	Jaz sem zapiisto očo, da odrešim liidi. Zapusto sem mater, naj služim bratom. Zapusto sem Nazaret, naj včim svoje vu-čenike. Zapiisto sem prijatele, da vmerjem za sovražnike.
3.	Stopi iz sebe i odprem ti široko obzorje.
4.	Malo se navčiš, či samo na sebe misliš.
5.	Ne dosegneš nikšega uspeha, če ne preiščeš način delovanja mojih sovražnikov i vzrok njihovih uspehov.
6.	Malo opraviš, če ne zliibiš žrtve.
7.	Dugo boš mogeo čakati na sodelavce i prijatele, če zahtevaš od njih, naj sami od sebe k tebi pridejo.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne diiše.
III. Molitev.
14. Či sv. Pismo zahteva, naj brez henjanja molimo — strogo se ne razmi to od naše molitve, ar je zemelski romar za to nesposoben — nega od naše duše stalno napunjavajoče žele, da Boga vsigdar z vsakim svojim dejanjom odičimo. V tom pomeni pravi sv. Avguštin: „Če pogosto vzbudiš v sebi to želo, dostakrat moliš; če stalno napuni tvojo dušo, brez henjanja moliš. Kak dugo živi v tebi ta žela, ne opustiš molitve, kajkoli delaš."
Fenelon piše: »Moremo se li čiidivati, če nas sv. Avguštin ynogokrat zagotavla, ka je krščansko življenje nikaj driigo nej, kak stalno, nepretrgano prizadevanje po večnoj istini, po šteroj na zemli hrepenemo? Vsa naša blaženost v tom stoji, da tisto stalno žejamo. I ta žeja — je molitev. Hrepenej zato stalno pa toj pravici i ne henjaš moliti. Ne misli, da vnogo rejči moreš povedati i, da se moreš posebno mučiti, če Boga moliš. Moliti je nej drugo, kak prositi, naj se zgodi Njegova yola; teliko pomeni, kak v sebi zveličavne žele zbtijati; teliko, kak srce k Bogi podignoti i zaželeti tista dobra, štera nam obečavle; teliko pomeni, kak vzdihavati s pogledom na naše nevole i nevarnost, v šteroj se nahajamo, da zgiibimo njegovo dopadenje i njegove zapovedi prelomimo, K toj molitvi je ne potrebna nikša znanost, niti svetlost, niti globoko premišlavanje; ne potrebuje dugoga časa; potrebuje kratki čas i srčno požaluvanje. Lehko molimo brez toga, ka bi meli samo edno določeno svetlo miseo; potrebno je samo, da se strsnemo, ka se v ednom me-gnenji lehko zgodi. A to megnjenje se lehko tudi na driigi hasek obrne. Dober Bog se na teliko poniža k našim slabostim, ka po potrebi dovoli, da se to megnenje sme deliti med njim i med stvorjenji. Da, le opravlavlaj v tom megnjenji svoja navadna dela; zadosta je, če svoja vsakdanešnja malenkostna opravila Bogi daruješ i je zvršavaš zato s tem namenom, naj ž njimi Boga odičiš. To je tista nepretrgana molitev, štero sv. Paveo zahteva... Tista molitev,!štero vnogo pobožnij liidi za ne mogočo drži, štere vaja je pa po pravici lehko za vsakoga, ki zna, ka je najbolša molitev z dobrim namenom opravleno delo, med šterim večkrat pon6yimo svoj namen, da ščemo vse po božoj voli i za Boga opravlati."
2!a dečke.
V evangeliumi čtemo, da je k Jezuši prišeo bogati mlade-nec, poklekno pred njim i ga pitao: „Dober vučiteo, ka naj napravim, da se zveličam?" Jezuš njemi odgovori: »Ne nečistiij, ne mori, ne kradni, ne svedoči po krivom, ne trgaj doli, poštiij očo i mater". Mladenec odgovori Jezuši: „Vučiteo, vse to sem spunjavao od svoje mladosti". Jezuš ga je pogledno i vzliibo i njemi pravo: „Edno ti ešče menka; idi, odaj ka maš ... potem pridi i hodi za menov!"
Mogoče si tudi ti, dragi mladenec, do zdaj verno spunjavao vse Gospodove zapovedi. Srečen si, či moreš to pred Bogom priznati. Bog te liibi. Mogoče guči tudi tebi kak tistomi boga-tomi mladenci: „Idi, odaj vse ka maš i hodi za menov!"
Si mislo le gda na redovno živlenje? Glej nudi se ti lepa prilika zapustiti te grešni svet i posvetiti se Bogi. Sv. Ivan Bosko te zove med svdje sinove. Obliibla ti na tom sveti obleko, hrano, streho i delo, na driigom sveti pa na večne čase bogato plačilo pri Bogi I Mariji Pomočnici.
Te veseli delo v kuhinji, pri gospodarstvi ali tiidi kakše drugo delo? Vse to lehko dobiš v salezijanskoj družbi. Oglasi se samo v Soboti v Martinišči ali pa v Veržeji v Marijanišči.
Ne pij!
Včasi opazimo, da tisti dečki, ki radi pijejo, vživajo nekšo posebna čast pri svojij pajdašaj. A ta čast je nepravilna i je laž. Lumpanje nikdar nej bilo i tiidi ne bo znamenje moči, nego je i bo znamenje slabosti. Te mo lejko tiste častili, ki svoj naj-dragši kinč, svojo poštenost, svojo mladostno moč zapravlajo po lumparijaj i tepešijaj, kda vničavajo tisto, ka bi človeča družba po njihovij bodočij driižinaj najbole potrebiivala?! Lumpa-rija je junaštvo pokvarjenih liidi! Pred pametnimi je slabost i norost.
Po velikoj zmagi v Susi so Aleksandra Macedonskoga za „velikoga" razglasili njegovi vojaki. Zakaj? Mogoče za to, ka je fest pio. Ne! Nego zato, ar je dao vzgled zmernosti svojoj žed-noj vojski, ki nej prišla do vode te, gda je zadnjo kupico vode, šterov bi lejko svojo žejo pogaso, vo vlejao i s tem pokazao svojim vojakom, ka je ž njimi vednaki i se zna zatajiti. Glejte to je junaštvo!___
Gda se je pred 30 leti predrla i potaplala velkanska ladja Titanik, so se godili strašni prizori. Bogati popotniki so na ves glas kričali, ka dajo vse svoje bogastvo tistim, ki bi jim rešili živlenje. — Vsaki človek ma rad svoje živlenje. V sili si je brani na vso moč. Pa ka je to živlenje v primeri z večnim? Človek premine kak senca, kak na veji kaplica, spadne, pa je več nega. V večnosti komaj začne pravo živlenje. Kakše bo? Kakše si zaslužiš!
BI. Anton Člaret.
(1807—1870).
Živlenje toga človeka je puno velkih djanj i dale bi še napisati od njega vnoge knige. Bio je Španjolec. Stariši so se ba-vili s tkalečkov meštrijov, na štero so navčili tudi mladoga Antona. Da bi se pa bole navčo te meštrije, so ga stariši poslali v varaš Barcelono v tekstilno fabriko. Pa Bog ga je odločo za svojega duhovnika. Med dnevom je delao v fabriki, večer pa je hodo na šolska predavanja, kde se je včio latinski i tudi drugo. Po končanih bogoslovskih šolaj je leta 1835. bio posvečen za duhovnikži. Pripravlen tudi svoje živlenje dati za krščansko vero, ide v Rim, gde se prijavi pri Kongregaciji za razširjanje vere, da ga ta pošle po misijonskih poslaj kama njoj je vola. Zavolo slaboga zdravja pa pride nazaj v domovino. Njegov pušpek so ga nindri ne namestili za stalno, nego so ga po potrebi po-šilali zdaj se, zdaj ta. Predgao je po varašaj i vesnicaj: prepro-stomi ludstvi, redovnicam, duhovnikom, verskim društvam, po bolnišnicaj i vozaj. Spokorniki so ga obsedali v spovednicaj. Za svoj trud je nikdar nikaj ne sprejemao. Vnogo se je pošto, nikdar je ne jo mesa, ne pio vina, spao je na zemli ali sedeči na stoci. Njegovo živlenje je bilo puno čudežnih dogodkov. Ednok so ga napadnoli trije razbojniki, da ga vmorijo. Klaret jih zaprosi: „Piistite me, čakajo me, morem predgati. Gda skončam, pridem nazaj". Po končanoj predgi se spove i se povrne na ono mesto. Razbojniki so pribežali k njemi, se vrgli na kolena i so jokajoč se spovedali svojih grehov i hudobij.
Ar so Španjolci bili gospodari v Ameriki, je bio Anton Cla-ret 1846. leta imeniivani za kubanskoga nadškofa s sediščom v Santiago. Do fundamenta je obnovo i lepo vredo škofijo, semenišče, pozvao nazaj redovnike, ki so bili razgnani i preporodo je duh duhovščine. Ar je bio pun misijonskoga dfiha, je v šestih letaj trikrat prehodo celo svojo nadškofijo. V dvema letoma je zdao 12.000 parov, šteri so prvle sklenoli civilni zakon, po-zakono je 40.000 dece i zdriižo 300 razstavlenih parov. Po sto i sto kilometre daleč so nešterni prehodili, samo da so lehko čtili njegove predge.
Z dovolenjom pape Pija IX. ga je leta 1857. pozvala kra-lica Izabela II. nazaj v Španijo i ga postavila za svojega spovednika. Ne je stanuvao na dvori, nego je vsaki pondelek prišeo ta. Čiravno bi se lehko vozo s kočiijami, je vsikdar i vse-širom potiivao peški. Gda je kralica obiskavala razne pokrajine, jo je mogeo tudi on, kak njeni spovednik, sprevajati. Kama je prišeo, tam je predgao. Včasi je na den meo po osem do deset predg, zdaj v cerkvi, zdaj redovniškim društvam, zdaj katoličan-skim drflštvam. V čelom živlenji je okoli 11.000 krat predgao. Vstanavlao je tUdi razna pobožna društva, bratovščino krščan-skoga navuka, sv. čisla, Marijine družbe, društvo proti prekli-
rijanji. Naslavo je tiidi misijonarski red preČistoga Srca Marijinoga i Družbo redovnic Marije Brezmadežne.
BI. Claret je, zviin predganja, smatrao kak najvažnejše sredstvo za razširjanje Kristušovoga Kralestva, katoličanski tisk ali štamp i to dobre knige, novine i liste. V te namen je ustanovo tiskarno, pisatela pa je zbrao v Akademiji sv. Mihaela. Sam je v živlenji napisao 70 brošur i 100 knig, štere je v milijonskih odtiskaj razdao. Na svoje knige je ne stavlao prepoved: »Vse pravice pridržane", »Pretiskavanje zabranjeno" — nego je do-volo, da njegove stvari lejko da tiskati što samo šče i kelko šč6. Kamakoli je šo, je vseširom širo i priporočao knige, štere branijo vero, razlagajo verske istine i opominajo na krščanske dužnosti.
Što nevstrašeno brani Bože pravice, što je apoštol vere, more biti pripravleni, vnogo bridkost pretrpeti. Tak so tiidi bi. Clareti neprijatelje ne prizanesli. Od njega so širili laži i sramotna ogrizavanja z viistami, pa tiidi po knigaj i novinaj. Delili so plakate, grde slike, pošilali so njemi preteča pisma, večkrat pa je bio tiidi v nevarnosti živlenja. Eden hiidodelnik je zdrav legeo v posteo i dao k sebi prizvati bi. Clareta, da njemi, kak betežniki, podeli sv. Svestva. Pod odivalom je v roki držao nož, s šterim je nameno vmoriti Božega človeka. Gda je blaženi pri-šeo v hižo, je svetoskrunilec mrtev ležao v posteli.
Leta 1870. je bi. Claret bio na Vatikanskom cerkvenom zbori. Sledkar je zbetežao i odišeo v eden samostan misijonskih redovnikov, štere je sam ustanovo i tii je naskori zročo Bogi svojo velko i sveto dušo.
Navuk. Branite vero i čtite dobre knige. Vsaka hiša v Slov. krajini bi mogla biti naročena na M. List i Novine.
Misijonsko pismo.
Prečastiti g. Radoha!
Prav iz srca se vam zahvaliijem za vaša pisma. Komaj zdaj vam odgovarjam i zednim pošilamipar novic z lepoga otoka „Kuba".
Eti so se zviinašnje okolščine jako zbolšale. Tii i tam se šče komunisti kaj zaletavajo, ali nikaj ne morejo dosegnoti. Posebno Mehika, ar je poleg, jako vpliva na Kubo, pa vsemi nasprotujemo. Znate, da je čarna suknja vsikdar zaničavana, ali dokeč nas samo zaničujejo ne nikaj, samo da nas ne bi javno preganjali.
Letos smo dobili novoga g. inšpektora. Naša inšpektorija je dobila tiido drugo ime. Prvle smo bili skupno z Mehikov, zdaj smo pa ločeni. Ime inšpektorije je: »Inspectoria de las Antillas". Na otoki „Santo Domingo" smo odprli dva noviva zavoda.
V Mehiki je položaj silno žalosten. Pred par meseci so tlani oropali vse zavode. Nasilno so pregnali vse salezijance. Vsi so pribežali sem na Kubo i tu odprli novi zavod. Med sobrati je tiidi naš dragi g. Gomboši. Jaz ga šče ne sam vido, ali za dva tjedna se bodeva najšla na duhovnih vajaj v Habani. Te vam pošlem sliko za M. List. Na sliki bodete vidili, kak se smejeta dva našiva misijonara. Gospodje, ki so prišli z Mehike, Gom-bošija jako liibijo. Je vsikdar veseli i dohro razpoložen.
Letos idem v bogoslovje. Tak se bo v3še delo i vaš trud vsikdar bole vresničavao i naskori bodete sprevajali k oltari Gospoda tistoga dečka, šteroga ste pred par leti pridobili za Jezuša. Se zna, da potrebujem tudi pomoči, zato Vas prosim, da molite za mene, da bi postao goreči duhovnik i vnogo duš pripelao k Jezuši. Vervlite mi, da sem Vam jako, jako hvaležen za vaš trud. Jaz od svoje strani se Vas vsaki den spominam v molitvaj i prosim liiboga Jezuša, naj vam podeli milost, da bi šče vnogo dečkov pridobili za Njega.
Naši v Franciji po sv. spovedi i prečiščavanji v Cleville, škofija Rouen, dep. Seine Infrieure. Na sredi med njimi izselj. duhovnik g. Kolednik Ferdinand.
Jaz sem vsikdar bole i bole veseli i zadovolen v tom le-pom misijonskom pozvanji. Oh, če bi naši dečki znali, kak sladek je Jezušpv jarem, bi vsi zapustili svet i šli za Njim Prvle se toga ne sem zavedao, dnes pa spoznam to. Dosta molim, da bi se vaši načrti, kak mi pišete, vresničili.
Pozdrave preč. g. Kleklni i vsem predragim bratom v Slov. krajini. V kratkom se oglasim v M. Listi, šteroga redno dobivam. Dosta veselja i uspeha pri vašem deliivanji Vam žele is-kreno vdani sin v Jezuši Kristuši	NACE OZMEC.