Stari Slovak. Češki spisal Vaclav Kosmak Preložil Tvan Podgornik. fodil sem o Božiču po cesti. ,,Pojdi, za Boga svetega, domov, sedi za peč, pa ostani tam v svetem miru! Nocoj je božični večer; pojdi domov kakor vsak pošten človek in praznuj božično noč v mirifinpokoju." Tako sem govoribsain sebi in obrnil, dasi je bilo solnce še visoko, korake proti domu. Cesta je bila blatna, in hladan dež ie pršil. ¦ Nedaleč od vasi sem dohitel starega loncevezca. Na levem ramenu je nosil žico, zvito v kolobar, in zamazano torbo, pod desnico nekoliko kositrastih pokrovk, na širokem jermenu pa se mu je svetil rumen križec. Korakal je s počasnim korakom in sklonjeno glavo. Ko sem ga dohitel, se je ozrl name, privzdignil stari klobuk, da so se mu videli dolgi, osiveli lasje, in izpregovoril: ,,Hvaljen Jezus Kristus!" ,,Na veke!" sem ga zahvalil. ,,Kam pa, stari Slovak?" ,,Eh, prosim, tam le do tiste vasi bi rad, da poprosim malo večerje in prenočišča naMa^sveti večer, prosim." ,,Takoj bova tam," sem mu odgovoril. ,,Kako pa se vam kaj godi?" ,,Oh, bodi Bogu potoženo, gospod, slabo! Mili Bog moj! Odkar so si izmislili tiste železne lonce, toliko da spravim kje kako mišnico ali pokrivačo v denar — da se človek tako prebije skozi svet, pa da kak vinar stolče ženi za cesarske davke, da nama ne prodajo tiste pedi zemlje, ki jo imava. Na zimo dam potem spotoma pri pisarju napisati pismo, pa ji pošljem tisto krono ali dve — kakor pač človek zmore ..." ,,Prav, prav; kaj se hoče! Tudi jaz sem veliko romal križem sveta — ali to nič ne nese." „Ali ste morda krošnjar?" je vprašal loncevezec. ,,Ne, imam drugačno opravilo — ali tudi to popustim. Tu v tej vasi bivam. Pojdite z menoj, lahko ostanete pri meni in kadar vam bo drago, pojdete naprej — jaz^pa ostanem doma." BDobrotni Bog vam povrni!" je rekel loncevezec in vzdihnil. -** 274 •<- Ko sva prišla na moj dom, so se naši začudili, da uvajam takega gosta. Posadil sem ga v kuhinji k ognjišču in mu dal steklenico vina in kos kruha, da počaka do večerje. Loncevezec je vrgel žico na tla, torbo in kamižolo v kot, položil palico z mišnicami tik sebe in šel pred hišo, da si s slamo obriše čižme. Potem je zopet sedel k ognjišču, dal klobuk na tla, oprl lakti na kolena, sklonil roke in jih povesil med kolena ter gledal v tla. Sivi, dolgi lasje so se mu vsipali preko ramen na prsa. Črez nekaj časa se je vzravnal, potegnil z roko preko sivih brk in pil. In zopet se je zatopil v misli. Stopil sem v izbo, oblekel vrhnjo suknjo in se povrnil k loncevezcu. Mračilo se je že. Glejte, skoraj nič ni dneva. Sedel sem k loncevezcu. ,,Ali imate tudi ženo doma?" sem ga vprašal. ,,Imam, prosim; imam bedno starko!" ,,Imate li veliko tiste zemlje?" nProsim, male tri orale skoraj samega pečevja. Moj Bog, koliko se mora človek pehati, pa nima nič od tega! Ko sem se ločil od svoje žene, ] ni imela drugega ko tri kupljenike krompirja pa kupljenik ovsa. To je njeno življenje na zimo. Pa malo zelja." ,,Kaj nimate kruha?" ,,Takega ko tukaj — ne! Pri nas zmeljemo oves in spečemo kruh. Dokler je presen, je dober — oj, oj, moj Bog, da bi ga le kaj bilo!" Zunaj je začel pastir trobiti, otroci pa so začeli pokati z biči in mukati in meketati kakor čreda, ki so jo gnali pastirji v Betlehem. Stari loncevezec si je jel otirati oči. BČemu jočete?" Loncevezec je sklenil roke in oprl nanje čelo in vzdihnil: ,,Oj, da bi mogel biti doma v svoji koči, pri svoji ženi! Tam piskajo na piščalke in kurijo ogenj po skalah.*) — Oj, mili Bog, Jezušček, rojen v Betlehemu iz Marije Device, da nas odrešiš — usmili se nas!" je šepetal in se tolkel na prsa. Jaz sem malo pomolčal, nisem hotel kaliti občutkov. Ogenj na ognjišču je prasketal, in plamen je rdeče razsvetljeval teman zid. V kuhinji je dišal kolač in ribja omaka, na vasi se je razlegal pastirski rog, nad nami je tiktakala ura — — tako prijetno je bilo sedeti doma, tako sladko! Črez nekaj časa sem se zopet oglasil: ,,Ne plakajte, starček, saj se bosta spomladi zopet videla s svojo staro ženo. In kaj ji prinesete?" ,,Kaj ji more prinesti bori loncevezec? Najboljše je par grošev. Poprej sem ji nosil ponekoliko dobrega borovničevca — ali zdaj ne mara več zanj." ,,Ne? Ali je bolna?" ,,Ni, hvala Bogu, ni — ali nekoč sem prišel spomladi domov in ji prinesel borovničevca. Ona se je namrdnila in je rekla: ,,Ne, ne! Če bi vedel, da ne pijem žganja, bi ga ne nosil." — ,,Ali odkdaj ga ne piješ?" sem jo vprašal. — BNaš gospod župnik", je rekla žena, ,,nam je pravil, da je žganje strup, in nas rotil, naj mu obljubimo, da ga ne bomo več pili. *) Navada na ta večer v ondotnih krajih. Prelagalec. -^ 275 k- Dal nam je vsakemu, kar nas je to obljubo storilo pred oltarjem, svetinjico, rekoč: Nosite to svetinjico na prsih in molite vsak dan k Materi božji, ona vatn pomore in dodeli srečno zadnjo uro", je rekla moja starka. ,,In jaz sem prisegla in nosim svetinjco in jo bom nosila in ne maram borovničevca." — BJaz pa sem skočil k židu," je rekel loncevezec, ,,kupil polič vina pa ga nesel ženi: Evo ti, starka, duša moja, in pij! — In pila je." nTo je vrla žena!" sem pripomnil. nVrla žena!" je dejal loncevezec. »Ali otrok nista imela, da sta tako sama?" Loncevezec je vzdihnil: ,,Prosim vas, ne spominjajte me na to! Imela sva — imela — sina in hčer. Hčerka se je omožila in umrla — sin — Bog sam nebeški ve, če je živ ali ne." ,,Kako to? Pijte, mož!« Loncevezec je skomizgnil z rameni, pil, si poravnal lase in rekel: BKako to? Bilo mu je ime Janoš. Ko je bila revolucija v Budimpešti, je bil vojak. Midva sva čula o tem \n slehrn večer molila Boga zanj, da bi ga ne zadela krogla. Neki večer, ko smo sedeli ob ognju, in je mati kuhala krompir, se odpro vrata, in Janoš vstopi kakor kak gospod. Ojoj, ti moj Bog, bil vam je mladenič, raven kakor smreka! Bog vas sprimi, oče, mati in sestra, je izpregovoril in nam podal roko. Mati se je zjokala. Bog te sprimi, Janoš, sem rekel, kako se imaš? — Najpoprej pijmo in jejmo. Anka, na denar in skoči k židu. Kupi mesa in žganja, sem dejal. Anka je šla; mi pa smo se gostili. Ko smo se napili in najedli, je dal Janoš meni cekin, materi cekin in sestri cekin — bodi mi duša vekomaj pogubljena! — rumene kakor zlato. — Jaz ostrmim in ga vprašam: Janoš, sinko moj, moje veselje, komu služiš, da imaš toliko denarja? Ali služiš cesarju?" ,,Če bi služil cesarju, bi ne imel zlatov?" nA komu služiš? Kraiju?" nKakemu kralju, oče? — Ne!" »Komu pa?" Slovak je razburjen planil kvišku, kakor bi se to, kar je pripovedoval, zgodilo prav zdaj. ,,A komu potem služiš? Pa vendar ne služiš Košutu?"*) Starčeve oči so se iskrile in brki ježili. ,,Prokleta ti duša! Proklet dan tvojega rojstva! Ali nisi prisegel cesarju?" »Prisegel, ali cesar ne plača." »Kako monduro**) nosiš?" ,,Košutovo!" ,,Poberi se mi iz hiše — poberi se, Judež!" je kričal starec in vzdignil roko, da mu je široki rokav zamazane srajce zdrsnil do rame in se je pokazala gola roka. ,,Spravi se mi in ne prikaži se mi več, dokler sem živ!" »Oče, Andrej!" je vzkliknila žena. ,,Molči!" sem zavpil, ,,pa ne čakaj, če ti je duša mila!" *) Slovaški odpadnik in izdajalec. Prelagalee. **) Obleko. -?* 276 *s~ Janoš je vstal, šel ponoči proč, in odtedaj ne veva, kam je šel, ali ga je sablja sesekala ali se klati po svetu. — Oh, oh, dobri, mili Bog! Moja starka pravi: Andrej, pregrešil si se, ker si sina zapodil od hiše. Potem je povedal Adam Javornik, da ga je videl, kako se potika med Nemci. — Prav govori starka! Gospod Bog nas je kaznoval. Lahko bi naju zdaj živil, ko sem jaz onemoge!, moja starka pa trpi bedo, in jaz sem ga zapodil! Nama pa nihče nič.ne da! — Nihče, nihče ! — Zakaj pa ni držal prisege?" je pomirjen pripomnil in sedel, omahnil zopet in povešal glavo, da so se mu vsuli dolgi lasje po obličju in na zlati križec na širokem jermenu torbe. Ginjen sem ga gledal in pomislil na njegovo staro ženo, kako v gorski koči sama sedi in strada in misli na starega moža, kod se neki zdaj ubija, da bi si prislužil kakšen groš na dan za kruh — ubija sam na stara leta, ker je zapodil sina edinca od hiše zaradi izdajstva zoper cesarja! Tam daleč v Karpatih blizu Krivana gre na božični večer starka, odeta v tplatneno krilo in zavita z belo plahto, v cerkev — sirota zapuščena. — Po svetu se potika stari Andrej, ker je zapodil od hiše sina, podporo starirrTsvojinrletom, zaradi izdajstva zoper cesarja. Andrej ..pripada sicer zaničevanemu narodu tu na svetu — ali ne pri Bogu: tam bo med izvoljenci.