80. štev. V Ljubljani, v četrtek 9. julija 1874. Letnik II. Inserati 9e sprejemajo in velj& tristopna vrsta: 8 kr., če sp tiska lkrat, 1 o 1 152 ,1 ,1 II II * » 15 „ n n n 3 ., Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopiti se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedicija na Starem trgu k. st. 16 Političen lisi za slovenski narod Po poiti prejeman velja: Za celo leto . . 10 gl. — kr. za pol leta . . 5 „ — za četrt leta . . 2 „ 60 / V administraciji velja: L £ , Za celo leto . . 8 gl. za pol leta . . 4 „ . za četrt leta . . 2 „ 10 *" V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je na Btolnem trgu hiš. št. 284. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in saboto. Tresk med goriSke profesorje iu — nauk. Najnovejša, tudi v našem listu že omenjena dogodba v Gorici je take važnosti, da meče dolgo senco za seboj; treščilo je iz jasnega neba in grom se še zdaj razlega po časnikih, zato naj najde svoj odmev tudi v Slovencu"; dogodba ta se nam prevažna zdi, da bi ne spregovorili nekoliko besedi o nji. Po dopisih iz Goriškega v našem listu je bralcem že znano, kako je nekoliko profesorjev na goriški gimnaziji v šolah mesto svojih predmetov učilo verouk — toda po novi šegi, da namreč Boga ni, da je vse, kar je cerkveno, smešno itd. Se ve, da tak poduk ne ostane med šolskim zidovjem, temuč se kmalo kaže tudi zunaj šole; zavoljo tega so bile pritožbe zoper te novodobne „katehete" čedalje glasneje, tako da so udarile tudi šolskemu svetu na uho, kteri je n-oral zoper dotične profesorje pričeti disciplinarno preiskavo. Kaj se je tam sklenilo, to svetu ni znano, le toliko se ve, da je dež. šolski svet poslal na Dunaj vse akte, in da je potem od ministra Stremajerja prav naglo prišel odgovor, kteri je udaril med profesorje, kakor strela med čedo. Eden je bil kar naravnost odstavljen, drug bo premeščen, in zgubi službena leta, kolikor jih doslej ima, dva druga pa bosta morala preseliti se drugam, gotovo v slabši kraj, kjer bosta premišljevala ostrost osode, ktera ju je zadela po Stremajerjevi roki. Taka kazen je huda, a zaslužena je, tedaj pravična. S profesorjem, ki kvari mladino in ji sadi v čisto, zato pa tem mehkejše srce pogubljive nauke, ter tako krade starišem denar iz žepa, po vrhu pa jim da otroke z novošegnimi idejami otrovane nazaj, se pač ne sme mehko postopati, za njega mora pravica pač najtrdnejšo leskovko v roke vzeti. To se je v Gorici zgodilo in napravilo dober vtisek na vsakega, ki mara za pravico. „Tako je prav, tako mora biti", je vsak pravični mislil, ko je bral ali čul to novico. Le liberalni listi, nemški in slovenski, so razkačeni nad tem „strahovanjem" — tako imenujejo zasluženo kazen - , toda zopet le zato ker so bili strahovani nemški in liberalni profesorji; da bi se bilo kaj tacega zgodilo slovenskim profesorjem zarad tega, ker so narodni, o, potem bi ta časnikarska druhal ploskala ministru in tistim, ki so bili vzrok stra-hovanja. Nekaj enacega smo doživeli pred kratkim v Ljubljani pri poštnih in telegrafskih uradnikih, a takrat so nemški liberalni listi bili zagovorniki dotičnih viših uradov, ki so Slovence strahovali. „Tako je prav, tako mora biti", rečemo tudi mi. Da bi tako bilo, potem bi naša mladina dosti manj bila spridena, a tem bolj v pravili vedah podučena. Metla, ki je v Gorici tako dobrodejna bila, je tudi pri nas v Ljubljani potrebna, kajti tudi tukaj se pripoveduje mnogo čudnega — da ne damo stvari ostrejega priimka — kar se učencem v različnih šolah pripoveduje. To se nam zdi popolnoma verjetno, če si ogledamo nektere profesorje, n. pr. Heinricha, Linharta, \Yurnerja, Gariboldija, Šukljeta, kteri svoje nauke celo po časnikih, brošurah, knjigah itd. trosijo. Pol-profesor Leveč je sicer, menda spominjaje se tega, da je moral že iz Gorice iti zavoljo svojega novo-liberalnega rogoviljenja po časnikih, zdaj, kakor se kaže, popustil to polje, in bi moral hvaležen biti „Slovencu", da ga je odvrnil od pogubljive roti, na kteri bi ga bila, ako se pri nas jame tako pometati, kakor v Gorici, gotovo tudi zasačila pravica, — a vendar se nam to naglo spreobrnjenje ne zdi naravno, kajti mačka se ne odvadi krasti. Da bi tedaj Stremajer le z enim očesom hotel na Ljubljano pogledati, koliko predmetov bi našel tu za svojo šibo ali metlo! In koliko bi to koristilo tudi po deželi, kjer se tu pa tam tudi kaka v vrtu omenjenih profesorjev odgojena. strupeni duh razširjajoča cvetica šopiri. „Strah jelepa reč", pravi pregovor, in strah je zdaj marsikje zelo potreben ; v šole se je zatrosila tista na brezverski plesnobi rasteča poba, ktere duh se vleže zadušljivo na osrčje mladine in jo pokvari za vse življenje. Mladost je nježno zelišče, ktero vsak brezverski piš lahko osmodi, da usahne ali pa zdivja in rodi potem tak sad, kakoršnega vidimo pri omenjenih profesorjih, kterim pač nihče ne more zaupati svojih otrok, komur je na tem ležeče, da se ne spridijo, marveč da postanejo to, kar so stariši: koristni svetu in pravični vsakemu ter spoštovalci svoje vere. Dogodbe v Gorici pa naj bodo vsim no-vošegnim profesorjem, ki hočejo v šoli še širiti brezverstvo, svarilna roka, ktere naj nikdar ne izpuste iz pred oči, kedarkoli jih srbi brezverstvo. »Čevljar, ostani pri kopitu", naj si mislijo vselej, kedar se lotijo verskih resnic, kajti to je gotovo, da so vsi taki o njih najmanj podučeni, sicer bi se ne stavili tako na smeh pred svetom, kakor se stavijo, kadar začno veronauk razlagati in cerkvene dogme spodbijati. Zapomnite si to zlasti ljubljanski profesorji po Heinrichovem kopitu in zapišite si za uho: »Čevljar, ostani pri kopitu!-' Emil Honnard in „Slov. Narod". V zadnji »Dan." je g. A. G. iz časnika „Diritto catolico" naznanil smrt nekega morivcaiz pariške komune, namreč Emila Bonnard-a. Spis pripoveduje, kaj je Bonnard govoril grede na moriše. Govoril je morivec Bonnard: Vidite v meni njihovo (brezbožnih časnikov) delo; res, kadar me bote videli mrliča, le recite in po- navljajte: „Glejte delo slabih časnikov!" Časnikarji, ti grdi ostrupovalci ljudstva, ti so vredni smrti. Oni so pravi krivci, in jaz, ubogi oče zapuščene družine, sem ena njihovih žrtev". Vsak pošten človek, ki je članek bral, je videl, da to je morivec govoril grede na moriše. Zdaj pa poslušajte, kako je to reč povedal „Narod" in občudujte njegovo »poštenost". On piše: (Pobožni »Daničar" Luka Jaran) piše v svojem listu od petka na strani 213 ta-le stavek: »Časnikarji, ti grdi ostrupovalci ljudstva, ti so vredni smrti". Ker »Danico" bere poleg duhovnov najneizobraženejši in naj-surovejši del naroda, kako lahko bi kak pri-smojenec Jaranov krščanski uk prav „ad ver-bum" k srcu vzel si in bi iz religijoznega fanatizma prišel tega ali onega nas časnikarjev „brevi manu" ubit, misleč, da je »ostrupova-lec" in »smrti vreden" itd. »Ubijavec bi bil potem brez dvombe pobožni gospod Jaran. Odkritosrčni ste pač, vi krščanski (?) komu-nardi, ki samo na to mislite, kako bi surovo maso na drugače misleče naščuvali. Toraj svojim političnim protivnikom privoščite smrt! ali imate še kaj vesti? Pa pravite, da učite uk Kristusove ljubezni! Ko bi ti ljudje do samovlade prišli, res bi svobodomiselne može uničevali kakor sv. Peter Arbuez z inkvizicijo in vešali." Postavili smo tu nalašč skor vse besede „Narodove", da čitatelji sami pregledajo vso prekanjeno zvijačnost in potuho tega lista. Pomenljivo pred vsem je, zakaj vendar je „Narodovega pisača »taranteljka" tako hudo piknila zarad besed, ktere je govoril k smrti obsojeni pa skesani klavec nedolžnih ljudi, Emil Bonnard. Ga je nemara zopet enkrat vest pogrebla, ktero pa s svojim znanim pso-vanjem in otepanjem hoče na novo pobiti? Ne manj pomenljivo je to, ker je besede: „Časnikarji, ti grdi ostrupovalci ljudstva, ti so vredni smrti", tako postavil, da si more ali skor mora vsak čitatelj misliti: to je „Dani-čarjev" sad ali „produkt", kajti razun omenjenega stavka je vse zamolčal; še besede ni omenil, da je k smrti obsojeni Emil gredd na moriše one besede izrekel, ter povedal in pojasnil, da so ga brezbožni časniki naredili rudečkarja in mesarja ljudi, da oni so zadolžili smrt, ter je on — Bonnard — »ena njihovih žrtev". Se mar v svaritev Slovencev ne sme povedati, kaj od laži-liberalnih časnikov zapeljani družinski oče, ki je bil postal rudečkar,^ o tacih časnikih misli, ravno ko ima stopiti pred večnega Sodnika? Toda: »Danico"bere poleg duhovnov najneizobraženejši (pomagajte izreči gladko besedico!) in naj surovejši del naroda". (Tedaj so najbolj »surovi", kteri znajo »brati"? Čemu so pa šole? Lepa logika!) ,,Kako lahko bi kak prismojenec iz religijoznega fanatizma prišel tega ali unega časnikarja ubit. Ubijalec bi bil brez dvoma gospod Jaran." — O strah! Nemara »Narod" jutri že svojim vernim mladim naznani, daje „Jaran" tudi republikanca Konha ubil? Prav lahko po tako „umoslovnih" izpeljavah, po kakoršnih so bili tudi jezuiti pregnani iz Repenj in iz Bizmarkije. Mi pa vemo nekaj druzega povedati: Po »Narodovih" naukih, načelih in izpeljavah bi bila naša sveta, od Boga dana in razodeta vera zgolj sleparija, toraj tudi duhovniki sleparji, goljufi, mračnjaki, ki ljudstvo šemijo in v vražah obdržujejo: „„kako lahko bi kak prismojenec Jurčičev ne-krščanski uk prav „ad verbum" k srcu vzel si in iz liberalnega fanatizma prišel tega ali onega nas duhovnov „brevi manu" ubit, misleč, da je »slepar" in smrti vreden""! „Odkritosrčni ste pač, vi krščanski komu-nardi ..." S temi besedami list »Narodne tiskarne" pravi, da smo mi katoličani taki mesarji in klavci ljudi, kakor so bili uni v Parizu. Kdor hoče to »Narodu" verjeti, naj mu le verjame! Najbrže, kaj ne »Narod", so zaklali pariškega škofa in še kake pol stotine duhovnikov in toliko druzih nedolžnih ljudi kaki „najneizobraženejši in najsurovojši" bralci ka-cega katoliškega lista o času komune pariške ? Po »Narodovih resnicah" vse mogoče. „Samo na to mislite, kako bi surovo maso na drugač misleče naščuvali", očita dalje. ... Kdo neki bolj na to misli, kakor ravno neje-verski list s svojim večnim osebnim šču-vanjem in napadom na ljudi po imenu? Mi mislimo pa na to, kako bi poštene Slovence, ki jih kosmati list s »surovo maso" psuje, ohranili v njih veri in čednosti, kajti imeli bi v kratkem ajdovsko puščavo, ako bi nas taki ajdovski neotesanci „omikovali". »Svojim političnim protivnikom privošite le smrt! Ali imate še kaj vesti?" — Pro-cumbit humi bos! Zdaj si jo pa zadel! Ako bi komu smrt privošili, bi delali ravno zoper vero, ktero ti preganjaš. In kar se vesti tiče, je vest lastnost duše, ktero si pa tajil ti, gru-domolec ter materijalist. Ako bi »imel še kaj vesti", bi sam sebe na prsi udaril in si k srcu vzel posvarjenje, ki ga je dal Emil Bonnard zapeljivim časnikom, ne pa mislil, kako bi svoje lažnjivo počenjanje lepšal in na druge zvračeval. — Ali hočemo še mavtarsko-judov-sko obrekovanje zoper Petra Arbuez-a na novo pojasnovati? Bilo bi bob v steno takim, ki imajo ušesa, pa ne slišijo. Vsak lahko vd, v kakošni vedni zadregi je tisti, kdor lažnjivo, napačno, krivično reč zastopa in zagovarja, za kakoršno ne more imeti ne podlage in ne dokazov; zato nikoli pri reči ne ostane, ampak na vse strani z vsimi štirimi bije, mahedra in se zaletava, da bi kakor komedijant s tem počenjanjem ljudi zbegal, oslepil in za svojo sleparijo pridobil. Opazujte n. pr, »Narod"; ta vam je kakor umazana muha, ki se zmiraj le v oči, v obraz zaletava, vedno le na osebi čepi ter iše osebnosti obraz okidati, namesto da bi se reči držal. Kar se vsakemu le malo postavnemu človeku studi, n. pr. bližnjemu se spakovati s pačenjem in »korumpiranjem" imen, to je listu »narodne tiskarne" najsvitlejše orožje, najtebtniši dokaz zoper nasprotnika! »Kluniti, pokluniti", »Jaran", „klečeplaz" itd. — was fiir kostliche Witze! Če pa je treba „dokaz Narodovski" še bolj poostriti, se bogo-skrunsko zlorabi kaka cerkvena, verska beseda, »pobožna Danica" — »krščanski komu-nard". . . . Kosmata kapa! Še sloveči »Tagblatt" je komaj tako stuhtal. Molčimo o tolikih druzih zvijačnih, potuhnjenih in obrekljivih napadih na osebnosti, pri kterih je vselej tako namerjeno, da bi človeka z blatom ometal. Kdo pa bode brodil za njim in ga zavračal, kadar pride z najnesramnišimi psovkami, kakor n. pr. zoper nekega isterskega duhovna proti koncu junija, zoper kterega je izmislil dolgo vrsto črnih vraž in mu jih je podtaknil. \Vem sonst an \Vaffen fehlt, „der nimmt in der Regel Zutlucht zu dem niichsten besten Flegel". Tako je učil eden »treh" od mladoslovencev izvoljenih si »bogov" že pred veliko leti, ko mladoslovencev še bilo ni. Toda najnovejši »Narodovi" piščanci so tudi že bolj modri od »svojih bogov": njih boj zoper nasprotnike je »mušje" in »paglavsko" zaletavanje v »osebe" in »osebnosti". Prosit! Avafrijsko cesarstvo. Iz vipavske doline na Goriškem, 15. junija. (Izv. dop.) Da je resnično, kar sem v dveh dopish pod tem naslovom »Slovencu" poročal, priznava zadnja štev. »Soče", če tudi ne rada, in sicer zato ne, ker ona vidi v tem činu le »pastirsko palico, ki še zmerom dosti vpliva na šolske zadeve." Se ve da, po njenih mislih, bo še le tistikrat omika na vrhuncu, ko ne bode več tega vpliva, t. j. ko bodo smeli gg. profesorji po svoji volji iberalno teologijo in naravoslovje Darvin-Vog-tovo svojim dijakom razlagati. To je, po mnenju ustavovernega goriškega lista »svoboda £onfesije" (bolje konfuzije ali zmešnjave), ka-jor se lahko iz tega konfuznega časnika posname, ki sam ne ve več, kaj hoče, kajti »Sa-us Slovenijae suprema lex," se je spremenilo, v ščuvanje in razdiranje verske edinosti med Slovenci. »Slov. Nar." in ti versko mrzla »Soča," povej, kdo je zdaj obrekovalec in lažnik, koliko velja zdaj »ono poslano" 34 dijakov, ki so hoteli — gotovo so bili h temu moralno prisiljeni — ona profesorja v »Glasu" oprati, ki pa tega ni hotel, vede že zakaj, sprejeti? Kdo zasluži, da se mu pritisne »la cachet de sot" na čelo, jeli on, ki resnico govori, zato, da bi se jez brezverstvu in demoralizaciji postavil? Mar ne ona neslovenska lista, ki sta vedoma (kajti kdo bolj občuje z dijaki kot ona in tedaj lehko resnico zvesta) nemčurska profesorja v svojih listih zagovarjala, od kterih je že sploh znano bilo, kakega duha da sta? Kdor tako, če tudi indirektno tajenje velikega razodetega bitja in velikega Boga (ne malega, kakor pišejo nalašč in zaničljivo mladoslovenski listi in celo „Zora"i!) zagovarja in neslogo v verskih rečeh trosi in slov. narod v dva tabora razdvojiti namerava, da, takemu je vredno pečat norosti na čelo pritisniti! Moj Bog, kam pridemo s tako šepavo in brezversko politiko?! — Zadnja »Soča" se čudi zvezi Italijanov in Slovencev, ker so napravili za „Eco" in »Glas" tiskarno za delnice, in ker ne bode kod poštena tiskarna hotela vero skrunečih ali po njih mislih liberalnih spisov sprejemati. Sicer pa pravi katol. Slovenec rajši ima vselej poštenega Italijana katoličana, kot brez-verskega Slovenca, kajti pošten Lah katoličan je navadno tudi naši narodnosti pravičen, laški svoboduhi in garibaldovci pa le na to preže, kako bi svoje naravne meje do srede Slovenije potegnili. Konservativni Lah ne škili v Italijo, a svobodni rudečesrajčniki pa vsi! — Karakteristično je tudi za našo »Sočo," da med tem, ko ona nas versko narodne psuje „rimljake," ona sama simpatizuje s španjskimi radikalci. Naravno, vse, kar po verskem indi-ferentizmu in protipapeštvu diši, to je njeno polje". — Ta list je nedavno svojo »pobožno liberalno" željo izustil, da se nadja, da bode španjski vojskovodja Concha »spako Don Karlosa" vjel (!). Čeravno so že vsi nemško liberalni časniki o zmagi Don Karlosove armade pod vodstvom izvrstnega Dorregeraya blizo Estelle poročali, še vedno ta liberalna muha trdi, da republikanci dobro napredujejo in da izid bitve glavnih armad pri Estelli ni še znan, čeravno je na republikanski strani sam uadpoveljnik maršalj Concha padel" itd. V oddelku: Razne vesti, „Soča" veselo pripoveduje, kako je videmski nadškof s posebnim listom, ki se je čital v vseh cerkvah videmske škofije, pod smrtnim grehom prepovedal brati vero skruneči list „esaminatore friulano," (to je: friulski pozvedovalec,") kojega izdaja neki odpadnik in bivši profesor bogoslovja, rojen v slov. Benečiji, po imenu Jan Vogrig, (Vogrič). List, ki dela versko neslogo med Lahi, se neki širi še bolj po prepovedi, pravi »Soča", in ta nesnaga, neslov. časnika se naravno nad vsako neslogo, posebno versko, ki tolikanj časnih in večnih zel celim narodom donaša, še prav veseli, ker to gre prav za prav le v njegovo mavho. Zato pa list čedalje bolj hira in nek le na umetno napravljenih pa prstenih nogah stoji, kakor gre govorica. Nam ne bo kar nič žal, če ta spaka in izrod enkrat pogine, ki dela le razpor med Slovenci! Iz Berklnov, 6. julija — (Izv. dop.) (Groši na ponudbo). Tržaški škofijski list za mesec junij je prinesel razglas c. k. namest-ništva v Trstu, v kojem se potrebnim duhovnom združenih škofij Stremajerjevi groši ponujajo. No, si bode marsikteri mislil, ako se mi že denar ponuja, zakaj bi ga pa ne vzel? In v resnici je pretekle dve leti se tega načela držaje dobra polovica duhovnov tržaško-kopar-ske škofije tudi za nje prosila. Pa pretehtaj mo to reč bolj natanko. Ako duhoven z dežele in sploh duhoven, ki v blaženi Istri" pastiruje, za ove novce prosi, kdo mu bode zameril, saj se mora srečnega imenovati, da v svoji ptrebi se ima kam obrniti, ker dosti je znano žalostno stanje duhovnov po Istriji, ktere se nekteri gg. ravno tako boje, kot Rusi Sibirije. Ali ako pa duhovni pomočniki tržaškega mesta za ove groše prosijo, kakor so v preteklih letih storili, je po naših mislih skoraj preveč. Zatoraj gg. tržaškega mesta, roko na srce! in povejte vi, ki že leta in leta pri loncih mesa sedite, ste li v resnici te podpore potrebni? Gospodje, ki žepni ce od 100—200 gld. nosite, ki med volilci tržaškimi kot posestniki flgurirate, ali se ne sramujete za par goldinarjev biračiti in tako prikrajšati podporo onim v resnici potrebnim,, ki se na deželi z revšino boriti morajo? Gotovo, pravica bi tirjala, da to, kar ste dobili, mil. vladiki nazaj povrnete, da se mej v resnici potrebne razdeli. Pri priliki ako hočemo stanje nekterih pojasniti in prav po domače povedati, jeli bil ta ali uni podpore potreben ali ne, in poskusili bomo naznaniti dohodke kaplanov, da se potem presodi, jeli bil primoran prositi ali ne, zakaj, menimo, da v Trstu je nij fare, kjer bi se ne moglo shajati. Če pa vi gospodje s temi dohodki, ki jih sedaj imate, niste zadovoljni, pa prosimo, da svoja mesta nam Berkinom in Istranom popustite, z veseljem bomo z vami menjali in zagotovimo vas, da vam tudi vse one groše prepustimo, da boste sami zanje prosili. Sicer pa še s tem ne menimo, da ne bi bilo potrebno tudi v Trstu duhovnom plače vrediti in zboljšati, ker vemo, da tudi tamkej pristranski dohodki zmiraj bolj pojemljejo; ali kakor reč dandanes stoji in dokler se podpora na ta način kot do sedaj deli, bi bilo vendar želeti in tudi krščanska ljubezen tirja, da bi gospodje tržaškega mesta to podporo bolj revnim in potrebnim sobratom na deželi prepustili. Ker so lansko leto tudi ne kteri iz dežele za podporo prosili, ki je v resnici niso potrebovali, in tudi dobili, bomo letos skusili take poizvedeti, da bomo njih stanje presodili, ali so bili potrebni ali ne; saj je znano, da je lani nek gospod ob enem za groše beračil in na Duuaj v razstavo šel. Ako kdo prosi, ki je potreben (in takih duhovnij bi lehko previšno število naštelij, mu ne bo in mu ne more nihče zameriti; ako pa prosi tak, ki nima take potrebe, se mu to dandanes ne more prizanesti.*) Koncem pa priporočimo, da oni nepotrebni, ki menijo prositi, naj se „Narodu" priporoče, ker letos bo on gotovo take pod svoje varstvo vzel. — I« > ii ii ii n <• n 156.25 106.— 52.50 JT- 23.50 i 25.50 21.75 18.— 21.50 156.75 106.50 53.— 22.00 32.20 24.— 27.50 22.25 19.— 22.— Ces. cekini . Napoleonsd'or Srebro . • 5.31 i 5.32 8.94 8.94'/, 105.25 105.35 Jurii Dornik-ova zaloga olja r Trstu. Pošilja se s poštnim povzetjem (Postnach-nahme), s plačano eolnino, vožnino (poštnino), posodo in vsemi drugimi stroški, do vsake postaje avstrijsko-ogrske monarhije, od 25 luntov dalje. — Zapisniki cene se dobe zastonj in franka____~ 23) Natisnili Blaznikovi dediči v Ljubljani.