Za poduk in kratek čas. Zlatomešnik sv. oče Leon XIII. in slov. rim ski romarji. (Dalje.) Doli v grobu je altarček, na katerem so sicer — pa le s posebaim dovoljeajem — duhovaiki smeli meševati. Nam pa sreča ai bila tako mila. Sv. oče so aamreč za zdaj, dokler so v Rimu tako aevarai časi, prepovedali tamo meševati, ker se neki bojijo — ia ta strah ai prazea —, da bi kdo zlobai ae zlezel v podzemeljako kapelico ter zatoril kakšaega ai bodi streliva. Vrh groba ia sicer ared cerkve sloji glavai altar, celi iz aajdražjega marmorja. Na altarji pa je priprava čudao priprosta. Sredi altarja zlati sv. križ ia na obeh straaeh po troje svečnikov, to je ves kiač tiatega altarja, aa katerem le sv. oče, ia tudi oai samo ob visokih prazaikih in pri posebaih priložaostih opravljajo daritvo av. meše. Okoli altarja gori aoč ia daa 89 pozlačeaih avetilaic. Nad ajiai je razpet velik baldahia ali nebo, katerega aosijo atirje visoki stebri iz pozlaoeaega broaa. Dve vrsti velikih štirioglaatih atebrov delite cerkev v tri ladije. Stebri iz stene so z marmorjem kriti. Na štrtem stebru od vrat aa desai straai vidimo podobo av. Petra iz broaa lilo, sedečo aa tronu. Podoba je neki že iz petega stoletja ia romarji jo č-astijo s tem, da jej deaao aogo, katero malo naprej drži, poljubujejo, kar jo je tako zglodalo, da je zdaj noga sv. Petra taka, kakor da bi si bil v mladosti prste odsekal, a zdaj da mu je zaraatlo. Kraj stea se vratijo kapele, kipajevsaka že za ae cerkva, tako velike so. Vse alike aa altarjib ia sploli po celi cerkvi av. Petra so mozaik, razua eae ediae, ki je namalaaa. Ma]ar napravi podobo s pomoč-jo razaih barv, mozaičaa podoba pa se aestavi s pomočjo kameekov različnih barv, katere umetaik tako lepo ubrati razuaie, da je aajbolji malar lepae namalati ae aiore. Orjaško kupljo nosijo štirje nad 70 me- trov debeli stebri. Vrh teli stebrov, tam kjer kuplja aa ajib sloai, so na krasnib mostovžih hranjene 3loveče svetiaje, in sicer: prt sv. Ve- roaike, katerega je Jezuau aa križevern potu podala, kos sv. križa katerega je našla sv. Heleaa, goraji del sulice, ki je prebodla preav. srce Izveličarja, in glava sv. apoatola Aadreja. V predajem koacu cerkve, kjer je v naaib cerkvab navadno veliki oltar, stoji oltar Matere božje. Nad njim ae braai atol sv. Petra, tiati leseai stol aamreč, ki je 8v. Petru, prvemu rimakemu škofu, nekdaj služil pri sv. meši. Treba je tudi aa cerkveao streho stopiti, da ai pogledamo razgled po starodavaeai Riniu. Cerkva sv. Petra gleda aamreč viaoko črez mestae palače, kakor koklja črez drobae piške. Na streho ne hodiš po atopaicah, ampak polagoma aapeta pot te pripelje aa atreho. Zgorej biva več rodbin, ker tako velikaaaka cerkva treba stražaikov, pa tudi delalcev, ker je zmiraj dosti popravka. Pot človek pošteao v kolenih občuti, kadar pride aa površje strehe. Dalje aa viaoko kupljo plezti me ni veselilo, pa za aaše sloveaake faate bi to bilo kaj veselja. Na robu strehe stoji Kristus in dvaaajatero apostolov, ki gledajo doli aa veliki prostor pred cerkvo sv. Petra. 1'odobe ao izsekaae iz kamaa ia so velikanske. Zmeril sem stopalo sv. apostola Tomaža: tako dolgo je kakor moja marelca. Kristus je aekoliko aaprej nagajea ia z deaaico blagoalavlja večao meato. Ljubo vam bo zvedeti, da cerkva sv. Petra stoji na tistem meatu, kjer je kruti rimski cesar Neroa nekdaj iinel svoje ceaarske vrte. V ajih je veliko prvih kristijauov storilo grozovitao amrt. Tukaj so mučeaike trpinčili, križali, v smolo ia slamo zavijali in užigali. v živiaske kože šivali, da so jih divji pai raztrgali, vae cesarju — triaogu aa veselje. Smešnica 23. Po mestih velja prepoved, da ne sme nihče upiti po aoči aa ulicah. V oai aoči pa ao mladi razgrajalci aa to prepoved pozabili ter so kričali na vse pretege. Hitro je bil jim za petami mestai redar ter jib je posvaril. ,,Ali ae zaate", reče jim, ,,da ae ne sme upiti gredoč domov?" ,,Kaj pa, da vemo", reče edea razgrajalcev, ,,se ve, da vemo to, toda mi še ne gremo domov".