Misli brez ovinka o cerkvenem petji.
Lepo, da nič lepše, se nam v „Drobtincaha leta 1857 od milostljivega škofa in kneza Labotskega razlaga, ka-košno naj bi cerkveno petje bilo; al žalibog! da ljudstvo dan današnji tako nerado poje in je toliko lepih starib pesem pozabilo.
Naj mi bo tedaj pripušeno, da nekoliko svojih misei na znanje dam: kaj je, med več drugim, še tega krivo, da po nekterih krajih ljudstvo po vežah božjih, tako reko« prisiljeno poje, ne pa z veselim sercom, in da toliko Jepih starih pesem v kvar gre. Ako kakošen rokodelec le malokdaj priložnost ima, svoje delo v roke vzeti, in če on ta-jisto še takrat le napol opravi, kdo se mu bo čudil, ako ga sčasoma popolnoma pozabi, ali češe mu še nad tistem merzi!
Taka, preljubi, mislim, je tudi s cerkvenim petjem. Ako petjaželjnemu ljudstvu priložnosti k petju ne dajemo, ali pa ravno, ko je v veselem svetem petji zapopadeno, mu tako rekoč tajisto iz ust izderamo, je li potem čuda, da petje iz svetih vež božjih čedalje bolj zginjuje? — da se stare lepe pesmi bolj   in bolj   pozabljajo, ali  k večemu
—   130   -----
------    131    ------
kaka dva ali trije odstavki se znani ostanejo? — — Radi se pritožimo: ta pesem nam je predolga; ta napev je prepočasen, preokoren; — pa zakaj? zato, ker v sercu huda zima brije! Zatega voljo so nam pa današnji dan ne samo pesmi, temuč tudi druge svete opravila predolge. Da! že tako daleč smo prišli, da nam je najsvetejša molitva sveti Očenaš, v pesem zložena, že tudi predolga, da se že če-terti odstavek sploh, dostikrat pa že tretji, izpustiti mora, kakor da bi nam ne bila za „novo modo" več cela molitvica potrebna!
Da bi se nam pri našem skrajševanji pesem in molitev le taka ali se pa huja, ne pripetila, kakor se je zgodila onemu krajaču, ki je suknjo tako dolgo krajšal, da mu je božčeku herbet gol ostal. Opazujmo en malo take ljub-čeke pokrajšanih pesem na plesiših in v gostivnicah — ali jim tudi godba predolgo terpi?
Ne krajšamo tedaj brez potrebe pesem v vežah božjih, ampak pred pridigo in k sv. blagoslovu naj se pesmi popolnoma izpojo in ljudstvo jih ne bo pozabilo, ter z večjo gorečnostjo popevalo. Še enkrat! dajajmo ljudstvu priložnost k petju, in če je v sveti gorečnosti petja zamaknjeno, ne motimo ga, temveč ako smo zdravi, popevajmo tudi sami radi; saj ni treba, da bi, ako pojemo, mogel vselej kozarec gladke kapljice pred nami blišeti — tudi brez tistega se da popevati!                                                              V — č.