Veliki šibki Jaz Laschev koncept narcističnega značaja
FRANCI ZAVRL
Če jc Riesman zasledoval prehod protestantskega individua v človeka organizacije, pa je Laseh poskušal opredelili prehod v tretjo fazo, v fazo narcističnega značaja. Ta naj bi odgovarjala prehodu v t.i. "postindustrijsko družbo".
Zanimivo je, da so mnogi Laschu očitali neokonzervativizem, saj se jc večkrat uprl brezpogojnemu "osvobajanju", nereflektirani avtentičnosti, hedonizmu itn. Ni čudno, ker so razmere v ameriškem političnem življenju že po definiciji pervertiranc, že dolgo ni klasičnega razmerja med levico in desnico, tisti pa, ki se imajo za levičarje, že dolgo ne sledijo modernizaciji ameriške desnice. Ne mislimo na desnico v smislu koalicije strank, temveč v smislu družbenega projekta, zahtev v političnem in civilnem boju. In tu je ameriška desnica mnogo naprednejša od levice, saj jc znala uporabiti tehnološki napredek, medijsko revolucijo, vse možne katastrofe in jih obrnila sebi v prid. Reaganizem, "moralna večina", različna gibanja za močno Ameriko itn. so uspela levici iztrgati nekaj izredno pomembnih orožij, s katerimi se bijejo boji na družbeni sceni. Za kaj gre, zakaj jc ameriška levica do Lascha tako zelo skeptična, zakaj je za mnoge izpadel kot neokonzervativist...?
Laschev škandal, ki ga ni mogla preboleti predvsem levica, ker ga pač ni uspela izvesti, je v nečem izredno trivialnem. Lascheva teza je, da jc sodobna levica prehitro popustila v boju proti ncokonzervativizmu. Lc-ta je vzel v bran ideološke motive obrambe družine, očetovske avtoritete, strogega šolanja itn. Laschev škandal, ki ga levica ne more preboleti, je v tem, da je po njegovem pravi tip modernega konformista, konformni značaj tega časa, pravzaprav "neavtoritarni Narcis" - to je človek sedanjosti, največji konformist, ki se posmehuje družini, ko želi oblikovati alternativo obstoječemu.
Prvi in verjetno najpomembnejši preboj Laschevih del sega že v šestdeseta leta, ko je polemiziral z zagovorniki najprej heteronomne družbene organizacije in kasneje s prehajanjem v narcistično družbo sedanjosti.
Vendar ne bi smeli pozabiti Laschevih zgodovinskih raziskovanj, ki jih je zbral v knjigi "Novi radikalizem v Ameriki - Intelektualec kot socialni tip". V njej raziskuje vzorčne, na prvi pogled zgolj individualne usode nekaterih pomembnih intelektualcev zadnjih dveh stoletij. Analize so izjemno konciznc, saj kažejo marsikatero zablodo socialnih reformatorjev, kulturnih revolucionarjev, učiteljev in drugih izpostavljenih "intelektualcev", ki so se zavzemali za določen družbeni projekt. V tem delu oblikovano metodo uporablja Laseh tudi kasneje - ves čas se zdi, da je njegova intenca že od samega
začetka znana in da lc išče praktične dokaze za svoje hipoteze. Zanimivo je, da se v omenjeni knjigi loteva tudi vloge psihologije, za katero ugotavlja, da se pogosto giblje na robu ideološkega, v službi države, politike, managements ali reklame. Nadalje raziskuje razvoj uporabne psihologije, problematizira njeno uporabnost in "dobri namen psihološke pomoči", da bi končno izrazil temeljni skepticizem do sodobne zahodne znanosti, do ideologije napredka itn.
Laschev prispevek k znanosti o človeški psihi jc še posebej v tem, da "nekje zadaj", v njegovih tekstih neprestano obstaja utemeljen teoretski aparat. Kar se tiče analize narcizma, jc ta Laschev aparat zagotovo psihoanaliza. Pojem narcizma ali narcističnega značaja, kot smo že rekli, ni le idoološko-moralistično bojno sredstvo, niti ga ni treba brati selektivno, češ: Laseh jc k sociologiji pripomogel to, k psihologiji drugo, k teoriji družbenih gibanj spet nekaj tretjega. Pojem narcizma jc, kot smo ga ž.c uvedli, izredno precizno določen in zahteven koncept, ki mu v psihoanalitični teoriji pripada ločno določeno mesto.
Biti uspešen, zmagati, preživeti
Laseh omenja vrsto specifičnih sprememb v moderni družbi: razvoj birokracije, širjenje vloge medijev, pomen imagca, terapevtske ideologije, menjajoči se obrazci socializacije itd. Preden njegove ugotovitve podrobneje komentiramo, si dovolimo majhno opazko: nekateri so mnenja, da gre zanemarjanje psihološke analize narcizma verjetno na račun "družbene operativnosti" pojma narcizma in daje Laschcvim analizam verjeti predvsem v njihovem "ideološkem" ali kvečjemu "sociološkem" naboju, medtem ko psihološka analiza izostaja. Vendar jc ob tem treba reči, da jc današnja psihološka znanost pogosto preveč spojena z družbo, državo, gospodarstvom, da bi se sploh mogla soočiti z bistvom narcizma, s temeljno odvisnostjo od ljubezni drugih, ki jc povezana z zavistjo, sovraštvom, strahom pred notranjo praznino, potlačenimi navali besa in nezadovoljenih oralnih teženj. Prav tako psihologija lc redko raziskuje strukturne in dinamične poteze narcizma, kakor tudi narcistično organizirane vsakdanjosti, v katerih bivamo. Laschevo raziskovanje je v temelju pesimistično, zavezano skepsi in lc redko nudi nasvete ali končne odgovore - to velja tudi za vprašanje konceptov, med katerimi Laseh pušča odprt prostor, jih ne razdela do konca in jih ne vključuje v izdelane sheme osebnosti, ne išče njihove dialektične zveze z družbenim, vsaj ne take, ki bi jo spoznal za veljavno. Njegovo delo jc nizanje in postavljanje parcialnih konccptov, njegovi objekti so strah pred starostjo in smrtjo, obsedenost z znanimi osebnostmi, ideologijo uspeha, z razkrojem družine, z nemočjo pred bombardiranjem medijev int. Vse naštete značilnosti pa konec koncev spadajo med identifikacijske obrazce modernega birokratskega kapitalizma, katerega napredek jc že odločilno obarval najmanjše pore subjektivnega. Verjetno drži, da npr. v družini ne gre več za trdna vzgojna načela, veča sc vpliv vzgojnih priročnikov, raznih strokovnjakov in starši so na nek način izgubili zaupanje vase. Pogoste selitve, odsotnost očetovske avtoritete, menežerska nuja neprestane gibljivosti in prilagodljivosti, vse to je spremenilo način ponotranjenja vrednot, ki je bistven za oblikovanje značaja. Namesto izgrajevanju značaja, smo priča vse večji permisivnosti, medtem ko moralne in etične norme, vprašanje "prekrška", krivde in kazni postajajo terapevtska vprašanja. Družbene vloge, ki so bile do nedavna izredno
izrazite (oče, mati, družinske vloge), začenjajo izgubljati svoj pomen, realnost je vse bolj nasičena z množico podob, katerih pravega pomena ni moč na hitro določiti. Največja prevara sedanjosti pa jc ta, da se vsi našteli proccsi prikazujejo kot napredek in Laschcvo glavno "kopje" jc naperjeno prav proli ideologiji napredka, ki jc, kot pravi sam v intervjuju za L'Esprcso1, "zastrla marsikatero kritično presojo socialne, šolske in drugih polilik, ki zagotovo niso vedno sosledno ena boljša od druge".
Podobno mesto, kot ga ima v sodobni družbi ideologija napredka, pripada tudi ideologiji znanstvenosti. Novejše raziskave ameriških sociologov kažejo, da profesionalizcm, ki seje začel bohotiti v tem stoletju, ni nastal kot odgovor na obstoječe družbene potrebe. Nove potrebe so postale (šele) posledica, kot jc to slučaj z reklamami -te nimajo namena informirati o kvalitetah proizvoda, ki ga rabimo, temveč (šele) vzbuditi potrebo po določenem proizvodu. Profesionalizacija področij, ki so nekoč pripadala "družbeni samopomoči" (predvsem področje vzgoje), jc prodrla v najmanjše kotičke privatnega življenja. Tretja ideološka poteza sodobne družbe jc njena terapevtska, psihiatrična nota, ki nadomešča vzgojno ali retributivno naravo nekdanjih institucij. Če je torej profesionalni družbeni kader začel nadomeščati mater, se jc zločin preimenoval v bolezen. Terapija pa, kot jc znano, posamezniku pravzaprav onemogoča, da bi sc soočil z vso naravno krutostjo življenja in lastnega Jaza. Posameznik jc zaradi vseh naštetih razlogov vse bolj odvisen od družbe, potrebuje jo za normalno funkcioniranje, izraz tega pa naj bi bil narcizcm. Naslednja (pri Laschu odkrita kasneje) ideologija modeme družbe naj bi bila ideologija preživetja. Vse več ekonomskih raziskav, novinarskih člankov in avtobiografij govori o preživetju. Pojavili so sc cclo posebni "priročniki", ki posamezniku svetujejo, kako naj sc obnaša, da bo lažje preživel. Res jc siccr, da zna zgodovina postreči tudi z drugimi podobnimi primeri iz preteklosti, vendar se tisti iz obdobja liberalnega kapitalizma ali mccarthyjevskih časov bistveno razlikujejo od današnje ideologije preživetja. Če danes govorimo o družbi kot o prostoru, kjer sc bije darvinistični boj za obstanek, čc sc velike korporacije primerja z nacističnimi taborišči, potem jc treba priznati, da ne gre le za pretiravanje ali ustvarjanje novih primerjalnih sistemov. Modema politika npr. pogosto načrtno ustvarja vzdušje krize in s tem nov tip družbene organizacije, serije novih predstav o svetu (nemoč, pomen ekstremnih situacij, kriza, boj, igra), ki pravzaprav nimajo neke realne družbene osnove. Dejstvo jc, da sc jc socialni darvinizem nekoč modeliral po vzorcu liberalnega kapitalizma, današnji strah pred nemočjo pa nima več cmancipatoričncga, aktivnega potenciala, temveč prej pomeni kapitulacijo pred nerazumljivo institucijo, ki deluje neodvisno od človeške volje. Zdi sc, da družba, politika in sploh vsi družbeni proccsi potekajo mimo človeške motivacijo. Le-ta ni več posicdica nekega pozitivno zastavljenega cilja, temveč jc razpršena, ljudje tekmujejo med sabo zgolj zaradi uspeha in zaradi strahu pred propadom in neuspehom. Toda spomnimo sc, da so bili obrazci ideologije uspeha, ki jo velja uvrstiti med že omenjene ideologije sodobnega sveta, nekoč drugačni.
Ameriška kultura jc do nedavnega temeljila na vrednotah kot so pridnost, varčnost, osebna inciativa, vztrajnost. V obdobju, ki ga jc Laseh imenoval "čas zmanjšanih pričakovanj", vrednote človeka-individuuma, subjekta protestantske etike, ne navdušujejo več. Vse težje je odlagati zadovoljstva in namesto počasnega napredovanja
1 Intervju C. I aseha za italijanski Llispreso, 23/87.
jc vse bolj popularno hlastanje, hitra kariera, namesto samoi/.grajevanja, pogleda naprej, se pozornost vse bolj usmerja na sedanjost in vprašanje preživetja. Do takih sprememb seveda ni prišlo čez noč. Od gesla "pomagaj si sam in bog ti bo pomagal" do tipa modernega "yuppija" vodijo različne, razvejane poti. Proces jc, kot smo že rekli, analogen razvoju kapitalizma, vse do njegove sedanje postindustrijske, birokratske strukture. Eno od področij, kjer družbene spremembe najlepše vdirajo v življenje posameznika, je prav način doseganja uspehov.
Če je Taylor 2 v prejšnjem stoletju svojo empirijo doseganja uspeha gradil na obvladovanju relevantnih informacij in na močnem značaju, pa ni poudarjal momenta tekmovanja. Motivacija naj bi po tedanjem prepričanju izvirala iz konkretnega cilja, iz posameznika, ali iz nekega abstraktnega, višjega cilja, vzora discipline in samoodrekanja. V devetnajstem stoletju je veljalo, da je napredovanje odvisno predvsem od subjektivnih sposobnosti.
V začetku dvajsetega stoletja jc že prišlo do rcintcrpretacije formul doseganja uspehov. Vse pomembnejše so postajale naslednje nove poteze doseganja uspehov: širjenje svojega vpliva, pridobivanje prijateljev in zmaga na tekmovanju. Zazdelo se je, kot da zadovoljujejo same zase, nc da bi pravzaprav morale doseči zastavljen cilj in "resnično uspeti". Vse pomembnejše jc postajalo tudi priznavanje uspeha s strani drugih, manj pa, kaj je človek res naredil. Važno je bilo, da mu je to uspelo.
Za današnji čas velja, da mora biti uspeh obeležen s publicitcto. Vse manj jc velikih poslovnežev, ki delajo iz anonimnosti. Politika jc postala podobna spektaklu, dogodki in njihove medijske podobe pa zabrisujejo meje med realnostjo in fikcijo. Thomas Szasz3 je ugotavljal, da tekmovanje dobiva obraz vojnega stanja, kjer jc potrebno dobro poznati in naštudirati poteze nasprotnikov. Dogaja se, da človek, ki napreduje, nc izraža več absolutne podrejenosti organizaciji, kar je bila značilna poteza še v petdesetih letih tega stoletja. Posameznika, ki jc uspel, zadovoljuje samo dejstvo, da je zmagovalec in da ga drugi vidijo kot zmagovalca. Človek moderne dobe v resnici uspe šele tedaj, ko njegov uspeh priznajo drugi.
Laschevo raziskovanje ideologije uspeha na več mestih temelji na raziskovanjih Davida Ricsmana. Za ilustracijo povzememo Riesmanov esej o uspehu,4 v katerem opredeli nekatere vzvode, ki so značilni za prehod od "individualista" do "človeka organizacije". Za "individualista" naj bi veljalo, daje siccr odkrito tekmovalen, vendar jc iz njegovega boja za uspeh jasno videti, da deluje v skladu z mrežo ponotranjenih družbenih norm. Vse te norme pa sc začno počasi izgubljati - posameznik naj bi začel izgubljati zaupanje vase, v družbi naj bi začelo vladati brezzakonje, viktorijanska disciplina se jc umaknila na smetišče zgodovine. Podobne spremembe je v tem času odkrival tudi William H. White,3 v psihološki znanosti pa Erich Fromm (tržno usmerjena osebnost), Karen Horncy (nevrotiča osebnost današnjega časa), medtem ko sta spremembe ameriškega karakterja nasploh proučevala predvsem Margaret Mead in Geoffrey Gorer.
2	Bamuma Phineas Taylor je eden od razlagalcev uspeha; zgradil jc cel mil "marljivosti", posebno znan pa je po predavanjih z enotnim naslovom "Umetnost pridobivanja denarja".
3	ciL po: Ch. Laseh, NARCISTIČKA KULTURA, Naprijed, Zagreb, 1986. str. 70,
4	D. Riesman, INDIVIDUALISM RECONSIDERED, Glencoe, London, 1964, str. 19. 3 W. Whyte, ČlX)VEK ORGANIZACIJE, DZS, Ljubljana. 1970.
Kljub temu, da Fromm in Horneyeva precenjujeta možnosti sociali/acijc nagonov, pa so zgoraj našteti avtorji dovolj efektno temalizirali omenjeni prehod k "človeku organizacije". Ricsman jc pri tem opravil še posebej pomembno vlogo, ko jc v začetku šestdesetih let ostro polemiziral s teoretiki hedonizma in učitelji družbenosti, kolektivizma. Laschcva zasluga je, da jc pokazal, kako velika prevara jc tedaj poveličevani hedonizem in da težnja po zadovoljstvu pogosto prikriva boj za oblast: "Američani v resnici niso postali nič bolj družabni ali pripravljeni za sodelovanje, v kar nas teoretiki konformizma skušajo vedno znova prepričati..., težnja za uresničenjem svojega interesa, ki jo jc nekoč označevala racionalna naravnanost k cilju, sc jc prelevila v golo težnjo po zadovoljstvu in preživetju."6 Od tod ni daleč od tistega uživanja v zadovoljstvu, ki jc subjektu v resnici odtujeno. Uživanje jc, kolikor bi lahko sklepali iz Laschcvih navedb, eksteriorizirano v drugem. Drugi mora subjektu pri/.nati njegovo lastno uživanje, subjekt lahko uživa le toliko, kolikor misli, da drugi uživajo. Takšna subjektivna ekonomija producira kratek slik, ki ga v analizi narcističncga tipa uspešnosli odkrije Laseh: končni smisel uspeha ni več tisto, kar z njim dobimo, temveč samo dejstvo uspeha, kot medosebno, družbeno priznano dejstvo. Zalo moderni uspešnež ni nikoli "pri sebi", je popolnoma eksterioriziran, kar sc manifestira v obliki t.i. "notranje praznine".izgube lastne identitete. Očitno jc, da sc moderni človek hitro znajde v začaranem krogu: uspeh, kolikor ga priznajo drugi, uspeh kot uspeh (pri čemer ni pomembno, kaj smo dosegli), občutek notranje praznine, spet novo, notorično prizadevanje za novim uspehom...
Strah pred bole/.nijo, starostjo, samoto
Fenomene, o katerih bomo govorili na naslednjih nekaj straneh, jc na ilustrativen način napovedal žc D. Ricsman, ko jc v spisu "Etika nekaterih srečnežev" odprl problem "navideznega individualizma"7 : ne zanima sc zase, temveč le za to, kako jo occnjujcjo drugi. Sveti sc v njegovi svetlobi, jc njihov satelit, četudi jih na videz obvladuje... odvisna jc od skupine. Daje v njej sodelovala in zadostila svoji sebičnosti, pa jc morala vedno znova izpasli originalna, zanimiva, dobro razpoložena... vojna v takih podrobnostih jc postala njen glavni problem". Razvoj ameriške kulture jc šel res v to smer - eksplozija aerobike, jogginga, raznih diet in krožkov za samoobvladovanje, prodor tistih projektov, ki so "igrali" na strah pred boleznijo in starostjo, jc postal v resnici neizmeren. Ljudje si vse bolj želijo, da bi ostali večno mladi, da bi bili vedno v središču pozornosti. Nihče sc noče izgubiti v masi povprečnežev, saj v svetu obstajata le dve skupini ljudi: tisti, ki so uspeli in masa ostalih.
V moderni družbi, organizirani na gibljivosti, moči, hitrosti, prilagodljivosti in produkciji vedno novih idej, jc ideja starosti žc po dcfiniciji tuja. Moški, šc posebno pa ženske, se začnejo bati staranja, šc preden pridejo v srednja leta. Ta iracionalni strah pred starostjo in smrtjo pa nas ne sme presenetiti - če jc prevladujoča osebnostna struktura narcistična. Narcis jc odvisen od stalnega odobravanja, služenja njegovemu narcizmu, česar jc s starostjo vse manj. Vemo tudi, da sc starostna meja najbolj uspešnih
* C. Laseh, The Minimal Self, Pan Books, London, 1984, str. 67.
D Ricsman: "The Hthic of we Happy lxw". str. 41.
poslovnežev znižuje, da znanje nezaustavljivo zastareva. V takih razmerah jc starost postala problem zdravnikov, psihiatrov, verskih aktivistov. Pojavljajo se podveje znanosti, npr. psihologija staranja, katerih glavni namen jc oblikovanje "receptov uspešnega staranja", kot da bi šlo pri vsem za proccs, s katerim sc jc treba sprijazniti -seveda se jc treba sprijazniti s staranjem, nc pa s predpostavko načrtnega ostarcvanja, ki temelji na modelu "resničnega uživanja", torej na ničemer drugem kot na modelu potrošnje. Staranje jc namreč programirano znanstveno vodeno, kontrolirajo ga ustrezne družbene institucijo, umik v neaktivno starost jc pogojen s podobnimi mehanizmi kot "mladostna" gibljivost, profitabilnost, koristnost.
Ni čudno, da sc jc v takih razmerah šc posebej začela krepiti težnja po popolnem nadzoru nad naravo, bodisi da gre za bolezen, starost ali smrt. Zaupanje v znanost narašča, človek komajda lahko stori korak, nc da bi sprejel vsaj kanček njenih blagodatosti. Pojavljajo se cclo ideje o podaljševanju biološkega življenja, ki nadomeščajo predstave realističnega samoobvladovanja in napredovanja. Napredek pa, kot družbeno dejstvo, postaja nekaj samoumevnega, neproblematičnega. Zgodovina, nc lc družbena, temveč tudi posameznika, sc ponavadi prikazuje kot linearna - šlo naj bi za razvoj, v katerem sc vse ujema z vsem, kjer jc z malo truda in taktike moč najti prostor in prihodnost zase. Prihodnost pa, na drugi strani, deluje kot mrka grožnja. Vendar nc laka, ki bi jo bilo mogoče obvladovati. Čc torej pogledamo vero v napredek, predstavljanje zgodovine človeka kot linearnega procesa in oboje primerjamo z nepojasnjeno bojaznijo pred "šokom prihodnosti"8, smo odkrili nekaj tretjega, na videz nepomembnega: sodobni človek jc izgubil spomin in to je glavni razlog nepojasnjenega strahu pral prihodnostjo. Nc gre le za resnično nepredvidljivost družbenih razmerij, v katera sc vključujemo, nc gre lc za hitrost, v kateri živimo, temveč "smo zapostavili svojo notranjost, vodijo nas zunanje spodbude" 9 . Lahko bi rekli, da sc ideologija napredka kar lepo dopolnjuje z omenjeno izgubo spomina. Te ugotovitve nam pravzaprav ni treba posebej dokazovati, saj smo ji priča na vsakem koraku. Šc posebej natančno je o njej spregovoril Russcl Jacoby 10 . C. Laseh sc jc omenjenega spleta: "vprašanje napredka, izguba spomina, strah pred prihodnostjo", loteval skoraj v vsakem tekstu. V delu Novi radikalizcm v Ameriki sc loteva naprednosti ameriških intclcktualccv, vsebine njihovih prizadevanj za napredek družbe kot cclotc, npr. na področju izobraževanja, kjer raziskuje nove šolske modele, ki so na prvi pogled demokratični in napredni. Po Laschcvcm mnenju je ameriška ideologija progresivizma uspešno zamenjala radikalizcm kmetov, delavcev in drugih skupin. Iz njihovih programov je izbrala posamezne dele, izpustila pa vsakršen demokratični, cmancipacijski naboj in ga nadomestila z družbeno prilagodljivostjo. Namesto nekdanjega racionalnega samointeresa jc podprla in razvila terapevtsko razumevanje, ki razume racionalnc pritiske posameznikov in jih skuša "podružbiti". Ideologija progresivizma jc zavrnila stereotip ekonomskega človeka in uvedla na videz human, napreden model "državljana". Vendar po novem niso nadzorovani lc pogoji dela, temveč kar vse posameznikovo življenje, njegovo zdravje, bolezen, preživljanje prostega časa,
8 Izraz smo vzeli pri Alvinu Tofflerju, avtorju dveh znanih knjig o "ameriški sedanjosti": "Šok prihodnosti" in "Tretji val".
® I-asch: The Minimal Self, str. 143.
'" V tej zvezi sta šc posebej pomembni njegovi knjigi "Družbena amnezija" in "Potiskivanjc psihoanalize", ki sta izšli tudi pri nas.
težave v zakonu in vzgoja otrok. V ta okvir bi lahko uvrstili tudi proces t.im. psihiatrizacijc družbe, o katerem jc natančneje spregovoril M. Foucault.
V knjigi Minimalni Jaz sc jc Laseh posebej posvetil sklopu vprašanj, ki so povezana z novimi tehnologijami, masovno kulturo in možnostmi demokracije. Razvil jc nekaj tez, ki jih velja kljub temu, da so na prvi pogled videti za psihologa nezanimive, na hitro obnoviti. Res jc siccr, daje marsikateri psiholog zameril Laschu, da sploh piše o psihi, če pa nc uporablja psihološkega izrazoslovja in nc prisUlja na uveljavljene modele in pristope. A kot smo žc rekli, jc Lascha treba brati skozi prizmo drugih teoretskih sistemov. Njegov način jc produktivnjši 11 od strogih, modeliranih pristopov, ki jih goji moderna psihologija. V tem smislu jc Laseh za psihologa šc posebej zanimivo branje, saj neprestano opozarja na pasti, katerih naj se veda o človeku, če noče postati ideologija o človeku, izogiba. Na mnogih mestih relativizira dober namen terapevtske in drugih pomoči, razgalja k človeku usmerjeno naravo socialnega skrbstva, ki mu gre prej za socialni mir in red kot za človekov napredek. In v tem smislu jc pisan tudi sklop v Minimalnem Jazu, kjer sc vse vrti okrog analize masovne kulture, njegove povezave s tehnološkim razvojem, možnostmi demokracije in napredka nasploh.
Laseh začenja analizo z opombo, da so konzervativni kritiki popularnega izobraževanja in popularne kulture vedno trdili, da visoko kulturo, ki jc gonilo napredka, lahko konzumirajo lc elite, medtem ko njena masovna konsumpcija pomeni vsakršno izničenje standardov in razpršitev, kar vse bo onemogočilo napredek. Tudi levičarski kritiki masovne kulture so sprejeli stališče, da so velike kulture preteklosti temeljile na elitah. Potem ko so taisti kritiki opustili upanje, da bodo mase sploh kdaj postale odjemalci visoke kulture, so sc odločili vztrajali pri razdelitvi: eno jc elitna, drugo popularna kultura. "Naj sc vsaka razvija po svoje", jc postalo njihovo geslo. Levičarji in desničarji pa so sc strinjali, da napredek vodi k demokratizaciji kulturnih praks in družbe nasploh. Predstavljali so si, da bodo širše možnosti izobraževanja in političnih svoboščin avtomatično rešile vse probleme, ki jih jc napravila preteklost. Laseh v nasprotju s temi premisami postavlja vprašanje: "kaj pa če predpostavimo, da industrializacija nc pospešuje političnega, gospodarskega in kulturnega napredka?"12 In res. Čc predpostavimo, da industrializacija poznega kapitalizma spodkopava institucije lokalne samouprave, šibi sistem političnih strank in onemogoča civilne iniciativc; pred čem sc znajdemo? V tem primeru ni mnogo tehtati, saj jc očitno, da gre za izgubo avtonomnosti in razpad občanske družbene kontrole, možnosti svobodnega, neposrednega, demokratičnega odločanja...13
"Težave z odločanjem, politično močjo, ekološkimi katastrofami itn. so lc stranski produkti, zdajšnja cena napredka, ki jc dolgoročno zagotovo produktiven," pravi Clccak. Laseh pa mu odgovarja, da moderna tehnologija omejuje avtonomnost posameznika. Nove tehnologije zahtevajo monopolizacijo, učinkovito delovanje velikih sistemov, hiter pretok in nadzor nad informacijami. Nezadržno izpodjedajo starejše tehnologije, čeprav so slednje pogosto koristnejše od novih. V skladu z implicitnim modelom narcističncga
' ^ Čeprav nc moremo posebej razvijali vprašanja "produktivnosti" posameznih naporov, ki jih jc moč nizati na različnih
premicah, odvisno pač od izbranih kriterijev, naj mimogrede spomnimo na poskus, ki ga je v svoji knjigi o motivaciji opravila
dr. Tanja Lamovcc.
12The Minimal Sclf,str.41.
13
O tem vprašanju jc Ijsch polemiziral s Petrom Qccakom; "American Journal of Sociology", leto 1969.
karakterja Laseh na več mestih poudarja, da nove tehnologije pospešujejo proces, v katerem se posameznik počuti majhen in nemočen.
Vrsta političnih akcij jc bila naperjena prav proti tej, milo rečeno, orwcllovski potezi napredka, proti totalnemu nadzoru in splošni nemoči. V to skupino političnih bojev Laseh uvršča tudi različna ekološka gibanja in druge skupine pritiska, ki le redko pozitivirajo svoje posamezne zahteve. Konkretnih zahtev ta gibanja ne poskušajo zastopati kot politični program, temveč povečini le prizadeto, z neko eksistencialno držo, reagirajo na konkretne in splošne ekološke katastrofe, nepravilnosti, potencialne nevarnosti. Laseh jc glede vprašanja "družbenih projektov" sploh precej pesimističen. V novejših oblikah organiziranja, predvsem v "novih družbenih gibanjih", vidi neko temeljno nevarnost, ki zagotovo ni za odmet: minimalna mitologija časa zmanjšanih pričakovanj jc državljane pripravila do tega, da oblast vidijo kot nekakšno konspiracijo, zaroto proti ljudem samim. Poglejmo si v tej zvezi le šc en primer, ki bi kakšni raziskavi stališč povzročil nemalo težav. Vzemimo odnos normalnega, povprečnega državljana do politike. Videli bomo, da jc splošno občutje nemoči že opravilo svoje - "mali človek" bo na vprašanje o "veliki politiki" odgovarjal izredno nenavadno, enkrat bo politika nekaj visokega, nedotakljivega, spet v naslednjem trenutku nekaj pokvarjenega, polna spletk in umazanih iger in izredno maščevalna. Taki odgovori pa so nedvomno psihološki znaki nemoči. Če smo ta razdelek začeli z razmišljanjem o bojazni pred boleznijo, starostjo in smrtjo, ga končajmo s še bolj psihološkimi ugotovitvami: prej omenjeno mnenje malega človeka o politiki ne izraža nič drugega kot neintegriranost Jaza, v katerem lahko soobstojajo nasprotujoča stališča, ki sc lahko poljubno medsebojno zamenjujejo. "Mali človek" svojega mnenja o "veliki politiki" sploh ne poskuša združiti v celovito izkušnjo.
"Odklanjanje preteklosti, na prvi pogled napredno in optimistično, pravzaprav uteleša obup družbe, ki se ne more soočiti s prihodnostjo", pravi Laseh.14 Laseh preteklosti ne razume kot nepotrebne obremenitve, temveč kot kulturno in psihično zakladnico, iz katere je mogoče črpati, se učiti, da bi lažje obvladali prihodnost. In čc jc sodobna kultura ravnodušna do preteklosti in tesnobno zre v prihodnost, jc to povezano z narcističnim osiromašenjem psihc in tudi z dejstvom, da svojih potreb ne moremo osnovali na podlagi žc izkušenega zadovoljstva. Človek ne zaupa svoji notranjosti in svojim izkušnjam, raje sc prepusti "strokovnjakom", zaupa "znanosti" in sc ob tem s slrahom vprašuje, zakaj ni zadovoljen, zakaj nima politične moči, zakaj jc bolan in končno: zakaj bo sploh moral umreti?!
ZATOČIŠČE V BREZSRČNEM SVEIV
O razmerju med znanostjo in vsakdanjikom jc Laseh pisal žc v delu "Novi radikalizem v Ameriki", šc posebej jasen pa jc postal v spisu "Kar jc ukazal zdravnik", ki jc izšel v "The New York Review of Books" decembra 1975. Sčasoma sc jc njegovo razmišljanje o tem odnosu vse bolj izoblikovalo v precej koncizno tezo, kateri sc bomo posvetili na naslednjih straneh. Področje, ki se ga jc Laseh v tej zvezi najprej lotil, je
Kultura narci/ma, str. 181.
brez dvoma šolstvo. Njegove študije intelektualnih tipov iz leta 1965 15 se začnejo s pregledom življenja in dela šolske reformatorke Jane Addams. Že v tej študiji najdemo zametke odgovora na vprašanje, zakaj jc Laseh v analizah odnosa med znanostjo in vsakdanjikom najprej trčil na vprašanje šole. Iz primera Jane Addams jc videti, kako jc potekal, na čem jc slonel in kakšen jc bil izid določenega tipa demokratičnih reform ameriškega šolskega sistema iz konca prejšnjega in začetka tega stoletja. Kot jc znano, so sc napredni intelektualci v začetku stoletja zavzemali za šolo, ki nc bi poučevala abstraktnega znanja, temveč bi učila za življenje. Pri tem so reformatorji spregledali dejstvo, da poučevanja ni moč zvesti na prenašanje izkušenj, da ima abstraktno znanje točno določeno vlogo, ki jc praktična znanja nc morejo nikoli v celoti prevzeti. Laschcva analiza potemtakem razkriva vse bogastvo transformacijo družbenih investicij skozi zgodovino, imenitna pa jc tudi za razumevanje konccpta "panoptične oblasti", ki iz gole, ukazovalne, vodilne, že na prvi pogled oblastne vloge, prehaja v bolj profaniziranc, privatne in subtilnc oblike nadzorovanja in kaznovanja posameznikov. Ob tem je Laseh prav na primeru šole problematiziral tudi znanost samo. To vprašanje jc odprl v delu "Zavetišče v brezsrčnem svetu" (Obkoljena družina),16 ko sc jc vprašal, kakšna neki jc znanost, katere 'funkcionalistična psihologija lc inavgurira ugotovitve družbenih higicnikov', s tem da jim nadene sijaj znanstvenosti." 17
Kar sc tiče prvega nivoja, namreč same spremembe tipa institucije, npr. šolskega sistema v zadnjem stoletju, jc Laseh jasen. Začetna demokratizacija (iz sredine 19. stoletja) jc bila po njegovem mnenju nujna, saj jc šolo ločevala od ccrkve in šele vzpostavljala moderen šolski aparat. V kasnejših obdobjih pa naj bi šlo bolj ali manj za koordiniran razvoj kapitalizma: če jc šlo v obdobju liberalne variante za izobraževanje kvalificirane delovne sile in "osveščenega" državljana, ki jc lahko postal nosilce političnega življenja, je ameriška šola druge polovicc 19. stoletja že začela vse bolj poudarjati nekaj drugega, namreč t.im. amerikanizacijo šole in njene neakademske razsežnosti. Svojo pozornost jc usmerila k privzgoji pravilnih načinov življenja, manj pa pridobivanju znanja. Pojavilo seje tudi tipično "usmerjeno" izobraževanje, pridobivanje ozkih spretnosti, ki jih jc potrebovalo gospodarstvo. Obenem jc šola postajala vse pomembnejši faktor posameznikove življenjske usode, kakor tudi družbene reprodukcije, saj jc uspešno prenašala vrednote industrijske discipline in politične vzgoje. Šola jc na nek način vse bolj modelirala za konformen tip družbenega bivanja, v svoje programe je vključevala teme, ki so bile šc donedavna predmet družinske vzgoje, ni bila več lc orodje za pridobivanje znanja, temveč vse pomembnejši faktor socializacijo. V tem sc skriva past, ki jo jc Laseh detektiral pri reformatorjih tipa Jane Addams - z njihovo pomočjo so akademski pouk in znanje zamenjali izkustvo, vrlina in spretnost. Primer šole jc zagotovo ilustrativen - lepo pokaže, kako sc jc "znanost" (napredni intelektualci kot nosilci naprednih "znanstvenih" idej) vse bolj približevala in začela prežemati vsakdanjik.
Naslednji primer tega približevanja, namreč približevanja "znanosti" in neke paradržavne institucije, ki jc povezala vlogo intimnega in sc sklicevala na svojo
' ^ "Novi radikalizcm v Ameriki".
Gre za njegovo po časovnem zaporedju drugo pomembnejšo knjigo "Ilaven in a Ilcanlcss World fI~V|C-. Family Bcsciqcd)", ki je prvič izSla leta 1975, čeprav so bili posamezni leksii.ki jih vsebuje, v rahlo drugačni obliki, pred tem že publicirani v različnih strokovnih revijah Sirom Amerike.
17 Zavetišče..., str. 127.
znanstveno utemeljenost, jc vprašanje socialnc higiene. V zadnjih stoletjih jc marsikatera funkcija, ki jo jc pred tem opravljala patriarhalna, jedrna družina, prešla tudi na področje socialncga skrbstva. Očetovsko avtoriteto jc nadomestila avtoriteta "matere družbe", neke pedagoške, vzgojne metode, poosebljene v eni od institucij ali njenih ekspertov. Razmerja v družini so sc začela krhati, saj otrok ni več verjel staršem, niti ni z njimi vzpostavil obvezujočega družbenega sistema. Pod krinko permisivne vzgoje in kulta avtentičnosti jc v družino začel vdirati "master mind" priročnikov in strokovnjakov. Psihologizacija odnosov jc nadomestila izvirna čustva - vsakdo sc jc primerjal z znanstveno (psihološko, medicinsko...) koncipiranim modelom socializacijc.
Iz področja socialnc higiene Laseh navaja šc primer, kako se jc s pomočjo znanosti spremenilo sankcioniranje kriminalnih ali odklonskih oblik vedenja nasploh. Navaja primer mladoletnega prestopništva, kjer so sodišča, zakone in kazni skoraj v celoti nadomestili svetovanje psihiatra, zdravljenje. Kriminal jc v novejšem času vse pogosteje obravnavan kot bolezen, zakoni so v mnogočem psihiatrizirani... mladoletni kriminalci postajajo "žrtve okolja", strogi sodniki sc "usmerjajo k družbi", sodišča pa nudijo "pomoč in prijateljstvo".18 Laseh nam postreže tudi s primeri iz sedanjosti. Omenja avtentičnost, ki naj bi bila najboljša osebnostna drža sedanjosti. Nekoč so strokovnjaki staršem svetovali, naj sprejmejo in prenašajo določen niz pravil, medtem ko jim današnji eksperti svetujejo, naj se prepustijo "resničnim" čustvom, naj vzgajajo "iz sebe", spontano. Vse spremembe vzgojnih modelov, od avtoritarne do permisivne in končno avtentične vzgoje, pa je spremljala in nadzorovala znanost. Kajpak ob tem, da npr. avtentičnost Laschu služi kot dokaz, da znanost zlomu starševstva takoj nudi moralno opravičilo. Znanost staršem danes ve povedati, da niso oni tisti, ki naj otroka poučijo o svetu, niti mu ne morejo prenesti etičnih norm, znanost bo starše učila etične drže, ki naj jo zavzamejo do otroka in ta naj bo predvsem avtentična. In če sc bo staršem slučajno porodil občutek krivde ali nemoči, jim bo takoj ponudila odpustek... "pa saj nc morete biti sami vi odgovorni za otroka, saj mu niste mogli vi vsega povedali..." Ko znanost odsvetuje pravico, odvzame ludi dolžnost in vedno žc tudi utemeljuje in opravičuje stranske, negativne efekte svojih nasvetov o organiziranju našega vsakdanjika.
V "Novem radikalizmu v Ameriki" Laseh v poglavju "Antiintclcktualizcm intelektualcev" navaja primer ustanoviteljice modernega poklica socialncga delavca Ellen Richards, ki jc skrb za otroke v celoti pripisala državi, starše pa obtožila, da s svojimi posegi, ki nimajo znanstvene osnove, otrokovemu razvoju samo škodijo. Prav na podlagi takih družbenih reformatorjev jc ameriška država 20. stoletja staršem dobesedno odvzela vrsto pravic in možnosti za resno opravljanje njihove vloge. Vključevala jih je v različne tečaje, socialnc mreže, s katerimi jc ožila njihov prostor in jim odvzemala avtoriteto. Zato ni čudno, da jc Laseh zagovornike tega projekta imenoval kar "pridigarje družbenega evangelija". Trdili so namreč, da družina otroka v resnici utesnjuje, da oblikuje sebično, individualistično mentaliteto in s tem onemogoča razvoj posameznikove "družbenosti", sposobnosti za sodelovanje itn. V teh trditvah (posebej izrazite so bile v 40. in 50. letih) jc natančno čutili zahteve že omenjene "heteronomne družbene organizacije". Posameznik jc v tej ideologiji podrejen organizaciji, jc najprej del skupine in potem on sam, brez skupine ga pravzaprav ni, usmerjen jc k drugim, družbena konformnost jc najvišja vrednota, najboljša odločitev jc tista, ki jo sprejme
Ibid, str. 119.
skupina, s katero sc strinja večina. Odločilno analizo te ideologije jc opravil filmski teoretik Peter Biskind, ki jc zasledoval tudi družinske odnose, kakor so bili prezentirani in soočeni z drugimi družbenimi vezmi tega obdobja v ameriškem filmu. Tudi Laseh za primer prestrukturiranja vloge družine pogosto referira na popularno umetnost in ugotavlja, da sc družbena realnost, mnoštvo odnosov, v katerih živimo, pogosto oblikuje prav po predhodno izraženih modelih, ki jih jc ponudila popularna umetnost. Lahko bi rekli, da družbena nadstavba nekako prehiteva samo realno osnovo ekonomskih in drugih družbenih odnosov oziroma, da jc posledično dojemanje družbene dialektike v resnici zastarelo.
Protagonisti "družbenega evangelija" so bili enotni tudi v tem, da glavni del vzgoje nc pripada več družini in da morajo starši svoje otroke vzgajati v skladu z drugimi splošnimi lastnostmi in potrebami. Družbeno gibanje za izboljšanje, moderniziranje družine, znanosti o družini, strokovnjaki za zakon in družino, zakonski svetovalci, družinski terapevti, socialni dclavci so lc izvrševali družbeni konsenz glede vloge družine. Skupna lastnost tega konsenza je bila v tem, da mu jc šlo za modernizacijo družine, a jo jc v rcsnici lc šc dodatno razbil, ker jc verjel, kako zelo jc družina nemočna, v kako veliki krizi sc nahaja družinsko življenje, kako družina nc more več skrbeti za svoje potrebe in izvrševali poverjenih nalog; torej, družina nujno rabi pomoč od zunaj, s strani družbe.
V tem smislu jc šc posebej zanimiva Laschcva priročna analiza priročnikov za zgodnje otroštvo. V 20. in 30. letih jc bil v psihologiji najbolj popularen behaviorizem. Najbolj znani psihološki avtoriteti sta bili John B. Watson in A. Gcscll. Kasnejša epidemija psihoanalize jc udomačila popularno, ameriško verzijo Freudove teorije, ki jc rczullirala v zahlcvc po popolni permisivni vzgoji. Pojavili so sc priročniki lipa "Spock" (Child Care), Bruch (Don't be Afraid of Your Child), Scclcycv priročnik itn. Čc vzamemo samo priročnik Spockovc, ki jc dovolj znan in jc tipičen primer "reklame permisivne vzgoje, bomo v priročniku res zasledili zahtevo po razumevanju 'materinskega instinkta' in nc lc brezpogojnega razumevanja otrokovih potreb. Hildc Brunch pa predstavlja že prvo rcakcijo na permisivnost Spockovc; uvaja pojem "psihiatričnega imperializma", ga kritizira, vendar vlogi družine nc najde novega položaja. Ostaja pristaš nezadržnega družbenega razvoja, v katerem ni prostora za vračanje v preteklost. Sčasoma jc kritika permisivnosti dobila nove oblike; strokovnjaki so začeli zahtevali avtentičnost. Ni bila več pomembna popolna empatija, permisivno popuščanje otrokovim zahtevam, temveč jc treba po novem reagirali predvsem spontano, popolnoma iz sebe samega. "Nova duhovnost", vračanje k samemu sebi, ki sc jc začelo žc v petdesetih, po Laschcvcm mnenju, kot smo že omenili, dokazuje popoln zlom starševstva. Z zahtevo po avtentičnosti je bilo dokončno legalizirano stanje starševske nemoči, opravičena jc bila njihova tesnoba, predhodno programirana vloga, ki jim jc odvzela listo nekaj več, simbolno, lahko nerazumljivo, a vendar delujoče, lahko ncavtcniično, a vseeno intimno, namreč samo vlogo vzgajanja. Kar sc tiče družine, jc pomembna tudi Laschcva polemika s Talcotom Parsonsom, objavljena v knjigi o obkoljeni družini. Polemika jc šc posebej zanimiva zato, ker v njej nastopata dva vidnejša predstavnika ameriške družboslovne znanosti in obenem zagovornika dveh različnih teoretskih izhodišč ter pristopov. Laseh Pcrsonsu očita predvsem funkcionalizem in delovanje v prid ideologiji "družbenenga evangelija" ter za to trditev navaja vrsto konkretnih dokazov. Parsons jc resda igral vlogo "zagovornika novih
ameriških vrednot", ko je trdil, da jc ameriška družba žc oblikovala dovolj koherenten in trden sistem vrednot, ki že dlje časa ostaja nespremenjen. Gre torej najprej za dve različni sociološki izhodišči, ki družbo razumeta popolnoma različno, prav tako pa tudi za dve različni teoretski drži, pri katerih gre Parsonsu za neposredno "zvezo" z družbo, medtem ko je Laseh do takih zvez skeptičen. Laseh o družbi trdi, da nc more bili preprost seštevek različnih funkcij, ki jih lahko poljubno opušča, dopolnjuje in spreminja. Za Lascha jc totalna socializacija nagonov popolna iluzija, Parsonsu in njegovim učcnccm pa še očita, da so pojem socializacijc zamenjali s pojmom učenja in pridobivanja navad. Laseh v resnici vztraja pri znanstveni drži, ki jc v mnogočem podobna psihoanalitični. Po njegovem prepričanju osebnost ni le produkt kulture, v "duševnosti" je vedno nekaj "biološkega", česar ni moč socializirati, ne da bi prišlo do določene travme. Laseh tako ostaja razpet med znanostjo o "človeku" in znanostjo o "družbi", vendar ju nc skuša življenjsko povezati, sintetizirati, kot to stori Parsons. Laseh sc zaveda, da jc v sistemu potreb, ki ga sproža moderno potrošništvo, presežek, ki mu psihologi rečejo tesnoba, obenem pa sc zaveda, da družba ni brczkonflikuia, funkcionalistična cclota. Nc poskuša sintetizirati nečesa, kar sc izključuje, in ustvariti znanstvenega sistema, v katerem bi sc "vse ujemalo z vsem", človek in družba bi šla z roko v roki proti avtomatično svetlejši prihodnosti. Mogoče jc dal prav zato tako malo izdelanih tez in svoje analize pravzaprav pustil nadaljnjim interpretacijam.
Če ponovimo, v čem so največje pasti "popularizacije" znanosti; v tem tekstu smo poudarili predvsem tri procese:
-	nadomeščanje prava in kaznovanja s "terapevtskim pravom";
-	težave z reformo šolskega sistema in vzgojnih modelov;
-	reklame, priročniki, eksperti so nevarno "preveliko število odgovorov na vprašanja, ki niso bila nikoli zastavljena".
KAJ JE TISTO, KAR LASCH PRINAŠA NOVEGA?
Prav gotovo bi se poleg že obravnavanega morali dotakniti vsaj šc fenomenov, ki pogojujejo moderno "narcistično" osebnost skozi najbolj subtilne privatnosti, torej predvsem vprašanja "odsotnega očeta", geneze Nadjaza, vprašanja "materinskega nad-jaza" itn. Vendar bodi dovolj - vprašanja, ki jih odpira Laschcvo delo, so preveč številna, poleg tega pa zaslužijo šc resnejšo analizo od pravkar ponujene. Vendar imamo za tak koncept tudi opravičilo: to je le prvi korak, nujen za "prvo" obravnavanje Laschcvega opusa - treba ga jc bilo najprej predstaviti in se nc spuščati v največje podrobnosti ter v vso globino odprtih konceptov, ki jih lahko lociramo v polje fenomena narcizma.
Kljub vsemu bomo za zaključek zapisali nekaj potez Laschcvega dela, ki sc nam zdijo šc posebej pomembne:
-	Laschcva analiza narcističnega značaja odkriva, da sc za Velikim Jazom v resnici skriva nemočni in preplašani subjekt. Ugotavlja, da jc patološki narcis v resnici žrtev neobvladljivega, krutega Nadjaza. V bistvu gre za predojdipsko razmerje: na eni strani obstaja vsemogočna zaščitniška mati, model idealnega objekta, na drugi strani pa agresivna, neobvladljiva okolica. Psihoanalitično vzeto jc Veliki Jaz potemtakem reakcijska formacija, reakcija na nerazrešeno, nesimbolizirano konfliktno situacijo, iz katere sc subjekt izvleče lahko le tako, da si priključi "imaginarno dopolnilo", Veliki Jaz.
-	Laschcvc ugotovitve spodbijajo psihoanalitične raziskave socializacije, ponotranjenja zakona in z vso močjo reaktualizirajo vprašanje Ojdipovcga kompleksa -problem patološkega narcizma jc prav nerazrešenost ojdipske situacije: subjekt ni uspel ponolranjiti očetovskega zakona, preko katerega bi lahko obvladal kruti, sadistični Nadjaz in pridobil "notranji zakon", Ideal Jaza.
-	Izredno pomembna jc Laschcva analiza "vzvodov", ki pogojujejo konstrukcijo moderne osebnosti. V tem okviru jc dobrodošla vsestranska analiza družbenih institucij ter zasledovanje konstitucijc subjekta prav skozi te "vzvode".
-	Laseh natančno opisuje oblikovanje Velikega Jaza, analizira vlogo dobre, zaščitniške, skrbeče matere in odsotnega očeta in pri tem ugotavlja, da otrokovemu intimnemu življenju pogosto vlada mati - resda na eni strani skrbna, vendar otroku na drugi strani nalaga nemogoče zahteve in mu grozi, da ga bo enostavno vsrkala. Otrok naj bi skozi psihični razvoj ukinil dvojnost med pretečim in zaščitniškim zunanjim svetom. Skozi ojdipsko situacijo naj bi oba momenta sintctiziral in oblikoval notranji glas vesti, ponotranjil naj bi družbeni zakon. Ob tem Laseh ugotavlja, da jc sama družbena dejanskost organizirana tako, da subjektu onemogoča, da bi v resnici odrastek
-	Laseh dcmistificira t.im. "zaljubljenost vase", ki jc prvi privid modcrnncga narcizma. Libidalna investicija v lastni Jaz po Laschevcm mnenju prej prikriva oziroma nadomešča subjektivno sovraštvo do samega sebe, do svoje neobvladljive agresivnosti in neznosne tesnobe pred objekti. Subjekt investira libidalno energijo v Jaz, ker sc boji objekta, ker ni sposoben vzpostaviti normalnega objektnega odnosa. Za proslulo ravnodušnostjo patološkega narcisa do objekta sc pravzaprav skriva strah pred kontaktom z njim.
-	Laschcvo raziskovanje jc moč uspešno umestiti v aktualna nasprotja znotraj psiholoških konceptov, šc posebej pa sc zajeda v polje psihoanalitične mctapsihologijc. Analizo narcizma jc v psihoanalizi razvijal predvsem njen tradicionalni del, zato bi njegovo delo lahko dojemali tudi kol nov dokaz, da jc v resnici zastarela reformistična smer v psihoanalizi in da jc vztrajanje na Freudovih konceptih šc kako aktualno. Narcizcm namreč ponovno poudarja pomen ključnega psihoanalitičnega konccpta, Ojdipovcga kompleksa in njegove razrešitve.
-	Laschcv teoretski aparat ni psihološki, niti sociološki, niti zgodovinski, temveč gre za cklcktičcn pristop, katerega izsledke jc treba šele umestiti v teoretski sistem. V psihoanalizi jc vprašanje narcizma npr. vprašanje razmerja med "prvo" in "drugo" topiko, v psihologiji vprašanje "socializacijc", v sociologiji vprašanje družbenih pojavov bivanja.
In če zaključimo s tem, s čimer smo začeli, torej s psihoanalizo:
Laseh neprestano dokazuje, da jc Jaz šc kako predmet nezavednih, libidalnih investicij, da jc možna sama patologija Jaza. V skladu s tem Nadjaz ni lc svetla sila moralnih zakonov, ki komajda krotijo razbohotene nizke nagone, temveč jc v nenavadno tesni zvezi z Onim, lahko deluje izredno kruto itn. Rešitev torej ni v krepitvi Jaza, temveč v raziskavi njegovega ustroja.
Če boste Američane, ki so predmet Laschcvih analiz, vprašali, kaj si mislijo o Laschu, vam bodo odvrnili, da ga nc marajo.
In res: za levičarje jc preveč desen, za liste, ki hočejo empirije, so njegove analize nedokazljive... Pa vendar so vse njegove knjige razprodane. Imamo v rokah nov dokaz, daje narcizcm povezan z nagonom smrti, tesnobo in sovraštvom do sebe? Nov dokaz za aktualnost psihoanalize?