O slovenskih parih tipa kost : koščica ali
o nastanku razmerja -st- : -šč-i- t
(K identifikaciji zgodnjepraslovanske akrostatične        2 deklinacije ijevskih samostalnikov)
Metka Furlan ™
—
P-
IZVLECEK: V slovanskih razmerjih tipa *kostb : kost'ica/kost'ina/ kost '-énh... je glasovno zaporedje *st' posredni znak za prvotno akro -statično deklinacijo ijevskih samostalnikov, ki jo je že v zgodnji pra-slovanščini proterokinetična deklinacija tipa *kostb (f.), gen. *kosti —
popolnoma izpodrinila. Z
Ključne besede: slovenska leksika, slovanska leksika, slovansko be-sedotvorje, slovansko oblikotvorje, slovanska ijevska deklinacija, pra - ^
slovanska akrostatična deklinacija ijevskih samostalnikov
m
ABSTRACT: In Slavic relations of the type *kostb 'bone' : kost'ica/ kost'ina/kost'-énh etc. the phonological sequence *st' is an indirect indication of the original acrostatic declension of i-stem nouns, which ^
was completely supplanted in early Proto-Slavic by the proterokinetic declension of the type *kostb (f.), gen. *kosti.
keywords: Slovenian lexicon, Slavic lexicon, Slavic word-formati- ^
on, Slavic inflectional morphology, Slavic i-declension, Proto-Slavic acrostatic declension of i-stem nouns
1 V knjižni slovenščini ima samostalnik koščica vlogo manjšalnice od kôst (f), gen. kosti (SSKJ) "os". Tako razmerje pa ni neproblematično, ker se - kot je nakazano npr. v ÈSSJ: 11, 156 - pričakuje, da bo tvorba na -ica od kôst dala refleks *kostica in ne koščica, saj samoglasnik i v priponi -ica < *-ica v slovenščini in v njenih predzgodovinskih razvojnih stopnjah ne povzroča jotacije konzonantne skupine -st-, kot ponazarjajo npr. manjšalnica krastica od krasta (f.) "scabies", s kôst in koščica soroden nomen loci kostišče (n.) "kostnica" (SSKJ) < *kost-'išče1 in vrsta drugih primerov z zaporedjem -st-i- < *-st-i-, prim. pustiti, bôsti, blésti, brstič ... V dosedanjih slovenskih zgodovinsko-primerjalnih delih vključno z Bezlajevim Etimološkim slovarjem slovenskega jezika nastanku glasovnega zaporedja -šč- v koščica pozornost ni bila posvečena, čeprav je na vprašanje, ki ga razmerje kôst :
1 Po palatalizaciji ali jotaciji nastala psl. konzonantna skupina *šč je v prispevku ponazorjena s *st' v primerih, ko je z metodološkega vidika bolje, da se ponazori njen izvor iz *st°-.
7
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- ...
•
2 0 0 8 •
1
koščica zastavlja, treba odgovoriti, ker to ni edini tak primer z nejasnim glasovnim razmerjem -st- : -šč-i- ne le v slovenščini, ampak širše. Ramovševa uvrstitev koščica in peščica med gradivo z refleksom jotiranega psl. *st (Ramovš 1924, 277) pove namreč premalo.
2 Slovensko koščica
2. 1 Slovensko koščica : kostica, koščen : kosten ...
Samostalnik koščica je bil v slovenščini zabeležen razmeroma pozno. Nanj naletimo šele v 18. stoletju pri Kastelec-Vorencu (npr. ena otrozhka ygra s'koszhizami; od olike koszhiza, ali sarnu), Pohlinu (koshiza "Beinlein, officulum" s -š- < *-šč-) in Gutsmannu (kofhiza "Beinlein, Obltkern" s -š- < *-šč-), nato v 19. stoletju pri Jarniku (kofhzhiza "Fifchgräte, Kern vom Steinobft"), Murku (npr. kofhiza "Beinchen" s -š- < *-šč-) in tudi v Kardoševi knjigi, napisani v stari prekmurščini (npr. kosztsice (Novak 2006) "koščice"), vendar možnost, da to ne bi bila domača beseda jedrnega dela slovenskega leksikona, izključuje njena zastopanost v narečjih. Čeprav bolj natančnega areala njene narečne rabe ni mogoče določiti, ker leksem ni bil sestavni del vprašalnice projekta Slovenski lingvistični atlas, je beseda vsaj dolenjska kuščéca (Mokronog-Šmarjeta; Ramovš 1997, 564), koroško obirska quši:ca "Obststein" (Karničar 1990), koroško podjunska kušica (Zdovc 1972, 100), rezijanska koščica "kost (ljubkovalno), majhna kost" (Solbica),2 terska koščica "ossicino" (Merkù 2007), črnovrška kušica (Tominec 1967), kraška koščica "Knochen" (Štrekelj 1887, 435) in porabska koškica "seme" ob koščica "isto" (Mukič 2005, 158).3 Iz prikazanega gradiva je razvidno, da pripona -ica nima vedno manjšalniške funkcije, ampak tudi pripadnostno, ko izraža povezanost/podobnost s predmetom, ki ga označuje samostalnik kôst. Tako je npr. osrednji oleseneli del sadnega plodu s sln. koščica označen zaradi logičnega razmerja s človeško/živalsko kostjo. Ob varianti koščica je pričakovano *kostica v slovenščini zabeležil le Gutsmann (ribja koftiza "Fifchgräte, fhpiza v'ribah, ribni tern", koftiza "Gräte"), ki navaja tudi variantni obliki kostič = koftizh "Gräte" in njeno manjšalniško ustreznico kostičica = koftizhiza "Grätlein".
V slovenščini se variantnost kost- : košč- potrjuje tudi pri izsamostalniškem pridevniku na -en- tipa prsten, f. -a — prst (f.), gen. prsti "humus". Ob knjižnem
2 Besedo je posredovala ga. Luigia Negro, zapisal pa dr. Matej Šekli. Obema velja prisrčna zahvala.
3 V mikrotoponimih Koščice (f. pl.), po Datoteki ledinskih imen Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (Ljubljana) znanih v naseljih Grahovo (občina Cerknica), Kobjeglava in Štanjel (občina Komen), ima samostalnik koščica verjetno pomen "koščičasto sadno drevje, npr. slive". Mikrotoponim Koškice v bližini Prečnika v občini Devin Nabrežina/Duino Aurisina, ki ga je Merkù 2006, 108, po infomatorici onaglasil Koškice in pustil brez razlage, je prav tako mogoče povezati s samostalnikom koščica. Narečno glasovno zaporedje šk za prvotno slovensko šč < psl. *šč je na tem območju lahko nastalo zaradi mednarečnega prekrivanja, kot sem na podlagi Alasijevega primera ognjiške "ognjišče" ob že prej znanihpluka "pljuča", tpn. Opkine s k < *t' pokazala v Furlan 1998. Naglasno mesto v Koškice ob koščica more odražati naglasno varianto *kàst'ica.
8
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- ...
pridevniku košč ën, f. -a (SSKJ), ki je bil predloga izpeljankam koščenjak (m.) "zelo    ^ suh, koščen človek", koščenka (f.) "zelo suha, koščena ženska", koščenost (f.), gen.    sc -i (vse SSKJ) in je bil naprej zabeležen na začetku 18. stoletja pri Kastelec-Vorencu    % (koszhèn "ofseus"), je v istem stoletju Pohlin zapisal pridevniški dvojnici koshen :    ^ koften "Beinern, offeus" ([košen] : [kosten]) s tvorjenko koshynk "Märke, Würfel;    j abaculus, aleœ", medtem ko ima Gutsmann le pridevnik koften, ena, enu "beinern" in tvorjenki kofhenk "Würfel" z manjšalnico kofhenkize "Würflein; koberz" [ko-šenkice]. V 19. stoletju je enako dvojnost koščen : kosten zaslediti pri Jarniku, ki ob pridevniku koftèn "beinern" in iz njega tvorjenem koftenak "Beinhaus" navaja samostalnik kofhenk "Würfel", in tudi pri Murku, ki zapiše, da ob pridevniku koftén obstaja tudi kofhén, kofhzhén "beinern". Iz različnih narečnih zbirk pa je bilo mogoče ugotoviti, da je varianta kosten koroška (npr. obirsko qustè:n (Karničar 1990), podjunsko kustVn (Zdovc 1972, 87), rožansko qostén (npr. qosténa miza) (Šašel 1957, 61)), na drugih narečnih območjih, kjer je bil pridevnik zabeležen, pa je znana samo    h-varianta koščen (dolenjsko kuščien (Smole 1994, 220), nadiško koščen "osseo", tudi    z hiperkorigirano kostčen "isto"4 (Špehonja 2003a)).
Vendar isto narečje ali govor ob pridevniku koščen lahko vsebuje tudi tvorjenko iz q kosten (prim. cerkljansko ka'š(č)ien "koščen" (Kenda-Jež 1994, 342), kašien "koščen", toda kastenc "zelo, kot kost trd oreh" (Razpet 2006)). Na bovškem območju pridevnik ni bil zabeležen, a kaže samostalnik kuščenja:k (m.), gen. -a:ka "koščak, oreh s trdo lupino in piškavim ali težko izluščljivim jedrom" (Ivančič Kutin 2007) < sln. *koščen-jak na tvorbo iz variante koščen, kusteni:čje (n.) "liguster" (Ivančič Kutin 2007) < *kosten-ič-bje pa iz kosten. Enako dvojnost ponazarjata gorenjska samostalnika koš'nak (m.), gen. košna:ka "vrsta oreha" (Kropa; Škofic 1996, 309) < *koščen-jaky in v Pleteršnikovem slovarju na Bled locirano kostenice (f. pl.) "neke majhne, deloma iz kosti narejene sani".
Iz razvrstitve tvorjenk s sln. osnovama kost- in košč- je razvidno, da ena osnova ni vezana na konkretno območje, iz česar je mogoče sklepati, da variantnost osnov kost- : košč- ni rezultat internoslovenskih jezikovnih dejavnikov, ampak da je razmerje kost- : košč- odraz starejših jezikovnih dogajanj v slovanski besedni družini
*köstb "os".
2. 2 Slovensko koščica : kostica; koščen : kosten ... primerjalno
Oblika na -ica od *köstb (f.), gen. *-i je razen v južnoslovanskih jezikih znana tudi drugod po slovanskem svetu, kjer izkazuje pričakovano fonetično realizacijo iz *kost'ïca, npr. č. kostice "ribja kost", slš. kostica "isto", gl. kosčica. V hrvaščini samostalnik kostica "majhna kost" prinašajo slovarji Della Belle, Vol-tiggija in Stullija (ARj). Slovenski koščica primerljiva fonetična realizacija koštica je navedena v Vukovem slovarju. Tej v narečjih ustrezata koščica (npr. v čakavskem Orlecu "koščica (pri sadju)"; Houtzagers 1985) ali koščica (npr. v Splitu "kost, koščica (pri sadju)"; Magner-Jutronič 2006). Slednja oblika je bila kot standard sprejeta v hrvaški knjižni jezik. Hrvaščina potrjuje tudi variantna pridevnika kosten, f. -a "ki
Taka oznaka temelji na upoštevanju razlage, predstavljene v nadaljnjem besedilu.
4
9
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
^ je iz kosti" in koštan, f. -a "isto" (Vuk), koščan (ARj), pri čemer je prva varianta
W pridevnika znana že pri Daničiču: kostënb "osseus".
Makedonščina pozna narečni pridevnik koštan "koščen", knjižna pa je varianta
M kosten, kosniot "ki se nanaša na kosti" < *kostbnh.
^ Bolgarščina ima pričakovano manjšalnico kostica in pridevnik kasten, f. kôstjana
O "koščen", toda v narečjih so znane oblike koštyca (Banat; BER 2, 695), koščica
S (Stam>ovci, Brezniško; Boboševo; Šijakovci, Sofijsko; BER: 2, 697) pa tudi koščina
L "kost" (Lomsko, Mihajlovgradsko, Pirot; BER 2, 697),5 znan pa je tudi pridevnik
0 kašten "koščen" (BER 2, 698)
n    2. 3 Južnoslovansko *kosttčica ali *kost'ïca
1 Skok: 2, 163, je menil, da hrvaške/srbske oblike tipa kaštica : koščica : kaščica niso izvedene iz *köstb, ampak iz variantne manjšalnice *kàsthka, ki jo ob slovenščini,6 dobro potrjujejo tudi drugi slovanski jeziki (mak. koska "kost, sadna koščica, ribja
A kost", blg. kôska "kost", r. kostka "majhna kost", ukr. kistka "kost", p. kostka "koščica, p gleženj; igralna kocka", č. kostka, kustka "koščica, sadna koščica", slš. kôstka "sadna 1 koščica", s premetom -st- > -c- kocka "sadna koščica, kocka", gl. kostka "koščica", f dl. kostka "isto") pa tudi hrvaščina /srbščina, kjer je ob köska in kocka znana tudi 7 manjšalnica köskica. Enako se v BER 2, 697, razlaga tudi bolgarsko narečno obliko 1 koščica, medtem ko je koštyca iz *kostica razloženo z razvojem soglasniške skupine 4    -st- > -št- (BER 2, 695).
Izvajanje fonetično nepričakovanih južnoslovanskih oblik na -ica (sln. koščica, koščica, hrv./srb. kaštica, koščica, kaščica, blg. koščica) iz *kosthči'ca je razumljivo, a sprejemljivo samo za tiste slovanske (mikro-)sisteme, kjer sta rezultat drugega dela psl. konzonantnega zaporedja *-šč- in rezultat velara v zaporedju -h-k- (tudi -b-c-) pred i enaka, in sicer -č-, kot npr. v slovenskih narečnih razmerjih puščati (< *pust-ja-ti) : peščina (< *pëshk-ina) : praščič (< *porsbc-it'b). Pričakovana različna realizacija psl. konzonantnega zaporedja *šč in -s(t)-hk/-bc-i- kontroli ni dostopna tudi v tistih (mikro-)sistemih, kjer se je pričakovani rezultat -s(t)-hk/-bc-i- > -šč-verjetno zaradi jezikovne ekonomičnosti fonetično približal in izenačil z rezultatom iz psl. *šč, kot se je zgodilo npr. v slovenski rezijanščini, kjer ima koščica enako zaporedje šč kot praščič "prašiček" (Steenwijk 1992), ali v porabščini, kjer se sistemski refleks psl. *šč pretežno glasi šk: koškica/koščica : parški:ček "prašiček" (SLA) < *porsbčit'bkh.
V (mikro-)sistemih, kot je npr. slovenski kraški, pa se sistemski refleks psl. *šč glasi šč, manjšalnica praščič pa preščič (Štrekelj 1887, 404), kar pomeni, da kraškega koščica ne moremo izvajati iz *kosthč'ica. Enako velja za hrvaški čakavski sistem. Čakavski refleks psl. *šč je šč, toda manjšalnica *porsbc-it'b se v Orlecu
5 Zemljepisni viri so zvesto navedeni po BER, čeprav je razvidno, da omenjena območja presegajo ozemlje države Bolgarije.
6 Najstarejšo zabeležbo samostalnika predstavlja zapis v Barlovi knjigi Krscsanszke nove peszmene knige iz leta 1823, medtem ko je bil vršilec dejanja kockar zapisan že prej, v
10       drugi polovici 18. stoletja pri Kuzmiču (Novak 2006, 184).
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
7 Če vir za pirotsko narečno gradivo ni posebej naveden, je iz Živkovič 1987.
8 Sln. koščina "Gicht = protin" je neologizem iz srede 19. stoletja, ki se najprej pojavi pri Cigaletu 1860, kjer sta omenjeni tudi sopomenki košina (< koščina) in kostnica.
glasi praščič, v Dračevici na Braču prajčič, na Vrgadi pa pračič < *praščič. Torej ^" različno od tam znane manjšalnice koščica. x
Toda v Splitu, kjer se refleks psl. *šč glasi šč in kjer bi se tudi refleks *porsbc-it'b % glasil *praščič, je oblika koščica dvoumna, saj bi jo bilo mogoče izvesti iz *kosthčwa ™ ali pa tako kot sln. kraško in hrvaško čakavsko iz *kost'-ïca. j
Enako tudi bolgarsko narečno koštyca ni nujno nastalo iz *kostica, ampak je lahko refleks *kost'-ïca. Dvoumno je tudi z zahodnobolgarskega območja izvirajoče koščica, ker se tam refleks psl. *šč glasi šč (BDA, 212), zato je lahko tudi ta oblika iz *kost'-ïca.
>— P.
2. 4 Južnoslovansko *kosti>č]fna ali *kost'ïna
V jugovzhodnem srbskem pirotskem govoru7 se sistemski refleks iz psl. *šč glasi št
(npr. zémtina "ženska" < *žen-bšč-ina < *žen-bsk-ina, putišta (n. pl.) "(slabe) poti" —
*pot-išče, leštak "leskov gozd" < *lešč-jakh < * lësk-jakh), toda najde se tudi primer    —
s šč, kot je d'ščica "deščica" < *dhšč-ica < *dhsk-ica, ki je glede refleksa enak s šč v    z
v 'ščica "uš" < *vhšbč-ica < *vhšbk-ica — *vhšbka "pediculus". V istem govoru pa    >.
se leksem za "kost" glasi koščina, kar je glede fonetičnih realizacij v govoru lahko
iz *kosthč-ina < *kosthk-ina (— *kosthka) ali pa iz *kost'-ina8 Vendar lahko v prid
izvajanju iz *kost'-ina kaže hrv. čak. koščina, ki ima v Bejski Tramuntani na Cresu
funkcijo avgmentativa od kôst (f.) "os" in kjer se refleks *porsbč-it'b glasi praščič
"prašič" (Velčič 2003). Avgmentativ na -ina je znan tudi v Liki (koština; ARj) in
južni Srbiji (crmniško kočina (Tomiči, Briege ) < *koščina (Miletič 1940, 381)).       ^
>—
2. 5 Južnoslovansko *kost'-yl'b
Srbski pirotski govor pozna tudi samostalnik koštilj (m.) "trd oreh, iz katerega je jedro težko dobiti", kar je pomensko enako sln. koščak (m.) "oreh z zelo trdo lupino injedrom, ki se nerado loči od nje" (SSKJ), glede tvorbe pa enako npr. r. kostylb (m.) "bergla" iz *kost-yl 'b "kar je v zvezi s kostjo/kar je narejeno iz kosti" — *kostb (SP
1, 112). Ker tu zaradi izvornega *y Skokova alternativna razlaga o nastanku oblik na *-ica in avgmentativov na *-ina ne pride v poštev, bi se št v srb. koštilj sicer lahko razložilo z razvojem medglasnega -st- v -št-, a bi to pojasnilo le ta konkreten primer, ne pa tudi tistih južnoslovanskih, ki nedvomno kažejo na jotiran refleks konzonantne skupine *-st-, ker jih ni mogoče izvesti iz *kosthčwa oz. *kosthčma.
2. 6 Slovansko *kost-čni> : *kost'-čni
Na južnoslovanskem jezikovnem območju odraža nepričakovano fonetično realizacijo tudi izsamostalniški pridevnik na *-ënh, kot je bilo prikazano. Njegova pričako -vana fonetična realizacija z zaporedjem -st- je razen v že omenjenih južnoslovanskih primerih znana še npr. v r. kostjanôj "iz kosti narejen", ukr. kostjanyj/kistjanyj "isto", č. kostëny "koščen", p. košciany. Toda nepričakovana fonetična realizacija tipa sln. koščen ni le južnoslovanska, saj jo potrjuje tudi č. košteny "koščen", posredno pa
11
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
^ r. nar. ihtionim koščanka "Cyprinus vimba" (ÈSSJ 11, 186). Variantnost izsamo-W stalniškega pridevnika *kostënh : *koščanh je bila evidentirana v ÈSSJ 11, 155, N 186, kjer je interpretirana, kot da bi npr. češko razmerje kostëny : košteny odražalo M    glede pridevniške pripone različna slovanska pridevnika *kost-ënh in *kost-janh.
V okviru drugih členov te slovanske besedne družine pa razlaga ni prepričljiva, O ker tudi v tem primeru tako kot npr. v j slov. *kost '-yl 'b = srb. nar. koštilj soglasnik S -j- ni del pripone, ampak sestavni del fonemskega inventarja samostalniške osnove, L    kar pomeni, da bi bilo v ÈSSJ 11, 186, rekonstruiranemu pridevniku *koščanh(jb)
0 nastaviti prvotnejšo obliko *kost'-ënh(jb), ki je šele po jotaciji in preglasu tipa *dych-v    ëti > *dyš-ati prešla v *kost'anh(jb).
n    Prepoznanim razmerjem *kost-ica : *kost'-ica, *kost-ënh : *kost'-ënh, *kost-yl'b :
1 *kost '-yl 'b bi bilo treba dodati vsaj še
a) *kost'-urh/kost'-ura (npr. hrv. kaštura, kaščura (ARj), čak. koščurinje (kol. n.) N    "kosti" (Dračevica na Braču) ob *kost-urh/kost-ura (npr. hrv. köstür "skelet"); A    b) *kost'-ath (npr. hrv. koštat "z velikimi kostmi; suh", kaščat "koščen" (ARj)) ob p    *kost-ath (npr. hrv./srb. kôstat "koščen").
1 Tudi slš. koštial ' "velika kost", ki formalno ustreza č. košt'al "kocen, štor", je bilo c tvorjeno iz osnove *kost'- in ne *kost-, saj je to lahko izsamostalniška tvorba tipa 7 *nosal'b — *nosh (SP 1, 108), prim. č. nosâl "človek z velikim nosom". Machek 1 1968, 282, je sicer pri tej tvorbi zaradi češkega zaporedja -št'- < *-šč- sklepal na 4 ekspresivnost tvorbe, dejansko pa odraža enak problem kot *kost'-ica in drugi omenjeni primeri.
V ÈSSJ 11, 186, na podlagi številnega slovanskega gradiva predpostavljeni psl. pridevnik *koščavh(jb), prim. hrv./srb. koštav "koščen, mršav", slš. nar. košt'avy "mršav, suh; oguljen", lahko kaže na tvorbo iz iste osnove *kost'- in bi ga zato lahko uvrstili med tiste primere, ki so v slovanskih jezikih povzročili reinterpretacijo prvotne pripone *-avh v *-javh.
2. 7 Slovanska variantna osnova *kost- : *kost'-
Posamezni členi besedne družine *köstb (f.) "os" deloma kažejo na samostalniško osnovo *kost- (npr. *kost-îca, *kost-hka, kost-yl 'b, *kost-urh, *kost-ath, *kost-ënh), deloma pa na jotirano varianto *kost'-: *kost'-ïca, *kost'-ïna, *kost'-yl'b, *kost'-urh, *kost'-al'b, *kost'-ath, *kost'-anh, *kost'-avh. Ker je del te besedne družine tudi izsamostalniški pridevnik *kost'b(jb), "suh, mršav" < *"takšen kot kost", prim. csl. košth "gracilis" (ÈSSJ 11, 187),9 bi bilo za tvorjenke z osnovo kost'- možno sicer
12
Pridevnik zaradi konzonantnega zaporedja *st' ne more biti tipa *zvërbjb < *-e°o-s — *zvërb, saj bi se realiziral v **kostbjb. Možno bi bilo sicer predpostaviti, da je bil samostalnik adjektiviziran s tematskim vokalom in da *kost'b(jb) odraža indoevropski tip adjektivizacije, ki jo ponazarja sti. nabhas-â- "vlažen" — nâbhas- (n.) "vlažnost", tama-sâ- "temen" — tâmas- (n.) "temnost", a se zdi bolj verjetno, da je bil adj. *kost'b(jb) ali s pripono *-°o- izpeljan iz konzonantne in ne ijevske osnove ali pa je pridevniška osnova *kosti-eio- iz ijevskega samostalnika nastala po haplologiji, ki je znana npr. v sti. adj. âvya- "ovčji" iz avyaya-/avyaya- "isto". V ÈSSJ 11, 187, se psl. pridevnik *kost'b(jb) iz samostalnika *kostb izvaja s pripono *-jb(jb), a besedotvorni postopek iz ijevske osnove ni pojasnjen.
9
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
Pridevniška pripona *-eio- se pritika tudi na konzonantne osnove, kot je razvidno iz gr. 9f|p (m.), gen. 9r|pôç "zverina" — 9f|psioç "divji, zverinski" = psl. *zvërbjb < *g'huër-eio-.
predpostaviti, da niso izsamostalniške, ampak izpridevniške. Vendar taki razlagi nasprotuje prav dvojničnost variant, ki se potrjuje v večini primerov in tudi pri tvorbah, pri katerih je izpridevniškost popolnoma izključena, npr. pri pridevnikih na *-ënh, *-ath in samostalnikih na *-urh, *-yl 'b. 7
Vzrok za različen rezultat pri istem besedotvornem vzorcu je po mojem mnenju zato j potrebno iskati v variantnosti samostalniške osnove, ki ji je bila dodana pripona. Pri tvorjenkah *kost-ïca, *kost-yl 'b, *kost-urh, *kost-ath, *kost-ënh je bila tako kot npr. pri nomenu loci *kost-'šče osnova samostalnika razumljena kot *kost-, tj. brez ijevskega elementa samostalnika, pri kost'-ïca, *kost'-ïna, *kost'-yl'b, *kost'-urh, *kost'-al'b, *kost'-ath, *kost'-anh, *kost'-avh pa kot *kost', tj. z alofono varianto p_ -j- ijevskega elementa samostalnika.
Ob tem ima *kàst-hka poseben položaj, ker lahko predstavlja neologistično tvorbo iz *kostïca po vzoru parov tipa *dëlavica : dëlavhka oz. *babica : babhka, kjer je drugi člen v primerjavi s prvim mlajši. Pri kost'-ïca pričakovan neologizem *kàst'-hka    — sicer ni izpričan, lahko pa ga prepoznamo v hrv. denominativnem glagolu koškati    z se "prepirati se, zbadati se, rahlo se medsebojno udarjati, izmenjevati rahle udarce v kost ali kosti" (HER) < *kàst'hkati se, ki je pomensko blizu uhvatiti se u koštac    q "spoprijeti se s kom", kjer kaštac < *kost'hcb označuje kost, prim. hrv. rvati se u kosti (Skok II, 163 s.), in za razliko od *kosthcb (= p. košciec, gen. -čca "skelet") vsebuje isto osnovo kot kost'-ïca, *kost'-ïna, *kost'-yl'b ...
3 Slovensko peščica
3. 1 Slovensko peščica : pestica
Enako razmerje kot kôst : koščica v slovenščini odraža tudi par pest (f.), gen. pesti : peščica, čeprav tudi tu samostalnik peščica nima le vloge manjšalnice od pest < *pêstb (f.), gen. ampak označuje tudi majhno skupino ljudi ali stvari nasploh (SSKJ). Tako kot koščica je tudi peščica sestavni del osrednjega slovenskega leksikona. Samostalnik je bil na prelomu iz 17. v 18. stoletje zabeležen pri Sveto-kriškem (eno peshizo [pešico] s -š- < -šč-), v 18. stoletju pri Kastelec-Vorencu (ena peszhiza "pugillus" [pešica] s -š- < -šč-), nato v 19. stoletju pri Murku, kjer nima vloge manjšalnice, ampak je sinonimna s knjiž. pest (pefhiza "Faust" s -š- < -šč-). Beseda je razmeroma dobro znana v narečjih, kjer se pojavlja v pomenu "ščepec" (SLA) ali "prgišče" (SLA), tu pa naj zaradi že znanih argumentov, predstavljenih pri obravnavi koščica, navedem samo primer iz kraškega narečja z zaporedjem šč: peščica "prgišče" (Štrekelj 1887, 436).
Ob peščica je znana tudi varianta pestica, ki jo tako kot sln. kostica v 18. stoletju navaja Gutsmann: peftiza "Fauftlein".
Gutsmann prinaša tudi samostalnik pefhzhai "Ball an der Hand oder Fuß, dlan", "Flache Hand, dlan", ki je kasneje v 19. stoletju zapisan pri Murku in Janežiču, v sodobnem knjižnem jeziku pa peščâj (m.) nastopa le kot anatomski termin, ki označuje mišično blazinico na palčni in mezinčni strani dlani (SSKJ). Tako kot peščica ima
13
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
^ tudi peščaj fonetično nepričakovan refleks -šč-, saj je to izsamostalniška tvorba na W *-ëjb, ki bi se, če bi bila iz pest tvorjena po enakem algoritmu kot pestica, v sloven-N ščini glasila *pestej. V kontekstu tu obravnavane problematike pa je verjetno, da v izhodiščni obliki *pêst'ëjb > *pêst'ajb soglasnik -j- pripada samostalniški osnovi in R    da zato primer spada med tiste, ki so v slovanskih jezikih povzročili reinterpretacijo
0 prvotne pripone *-ëjb v *-j-ëjb > *-jajb}°
L    3. 2 Slovensko peščica : pestica primerjalno
q Slovenski peščica primerljiva fonetična realizacija je znana v hrv. čak. peščica v "pest" (Cres; Tentor 1909, 197), peščicu (akz. sg.) "majhna pest" (Orlec na Cresu; n    Houtzagers 1985). Skok II, 645, ki navaja tudi istrsko peščica "ščepec" in peščina
1 "manipulus", pa za razliko od hrv. koštica : koščica : koščica teh primerov v odnosu do hrv. pêst (f.) "pugnum" ne razlaga in k tej besedni družini ne prišteje slovenske-
N mu peščaj enakega hrv. peščaj (m.) "dlan, kosti dlani". V ARj je hrv. manjšalniška A oblika peščica sicer razložena iz *pestčica, za kar pa bi upravičeno pričakovali p refleks *peščica oz. *pejčica ipd. Tudi ta južnoslovanski samostalnik torej kaže na 1 enako izpeljavo kot *kost'-ïca: *pçstb — *pest'-ïca. Konzonantno zaporedje šč v ^ hrv. peščaj pa dopušča oceno o enaki izpeljavi: *pçstb — *pçst'ajb (< *pçst'-ëjb) = Pn    hrv. p eščaj, sln. peščaj.
1 Na širši areal slov. *pest'-ïca lahko kaže srbsko pirotsko peščica, ki ima v tem 4 mikrosistemu sicer vlogo manjšalnice k peska (f.) "nekaj prgišč požetega žita, iz katerih se naredi snop" < *pçsthkâ. Taka sinhrona medparadigmatska vez pa je lahko nastala sekundarno, ker izvorni samostalnik *pêstb v govoru ni ohranjen. Konzonantno zaporedje šč je namreč v tem govoru lahko refleks psl. *šč kot tudi *-stbk- pred i (Glej pod točko 2.3).
V Splitu peščurina pomeni "močna klofuta" in ima vlogo avgmentativa k pest (m.) "klofuta" (Magner-Jutronič 2006). Pomen klofuta se je tu iz prvotnega "pest" razvil po metafori pest = klofuta. Čeprav iz predstavitve v Magner-Jutronič 2006 ni razvidno, ali je splitsko pest še ijevski ali že sekundarni ojevski samostalnik, avgmentativ peščurina izkazuje enako izpeljavo kot hrv. čak. koščurinje (kol. n.) "kosti" (Dračevica na Braču): *pest '-ur-ina. Znana pa je tudi paralelna tvorba v hrv. peščunica "ščepec" (Bakar; ARj) < *pest'-un-ïca.
V tej besedni družini predstavlja jedrni člen *pçstb (f.) staro praide. zloženko *penk1 -stH2-i- "območje, kjer je/stoji pet (prstov)" (Klingenschmitt 1980, 214 op. 14).
4 Slovensko slaščica 4.1 Slovensko slaščica : slastica
Za razliko od koščica in peščica samostalnik slaščica "manjši izdelek iz sladkorja in dodatkov" (SSKJ) v narečjih ni znan, zapisan pa je bil šele v sredini 19. stoletja pri Janežiču 1851: slaščica "Leckerbiffen" = "posladek, poslastica", zaradi česar je precej verjetno, da je to neologizem, ki ga je Janežič v duhu ilirskega gibanja povzel
14
10 Variantnost pripone je predstavljena v SP 1, 86. O tovrstnih variantnih priponah s sekundarnim vzglasnim     Varbot 1984, 215 s.
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- ...
O tej zapleteni in precej nejasni Škrabčevi razlagi prav tako precej nejasno Ramovš 1971, 203.
: Besedotvorno enako je hrv. kajk. slatkica "šarmantna ženska" (Lipljan 2002). V sodobnem bovškem govoru je -č- enakega izvora znan v glagolu uslačte se, -em se "poželeti si" (Ivančič Kutin 2007, 72), ki ustreza Erjavčevemu oslaščiti se "Appetit bekommen" (Erjavec 1880, 163). Čeprav bi bilo glede pomena glagolov mogoče sklepati, da se v njiju ohranja samostalnik slâst, glasovno razmerje -č- : -šč- zahteva izvajanje iz *sladčiti se — adj. slâdek, f. -dka. Prvotni denominativni glagol *oslaščiti < *ob-solst'-iti se je torej lahko že zgodaj ljudskoetimološko naslonil na besedno družino slâdek, f. -dka, kar je povzročilo nastanek bovškega usâ^te se.
iz hrvaščine, saj je leksem slaščica v pomenu "posladek" znan pri Belostencu in nato Jambrešiču (ARj).
Za pomen "slaščica" pa se še nekaj let potem, ko je Janežič že vpeljal neologizem slaščica, v Cigaletovem slovarju med enobesednimi sinonimi sladkarije (f. pl.) in ob-    ^ lizek pojavlja tudi samostalnik sladčica, ki ga dobro potrjujejo slovarji od 16. stoletja    j dalje (Megiser: fladzhiza "Nafchbißlein; Schleckfpeiß«; Kastelec-Vorenc: fladzhize; Pohlin: sladzhiza "Das Zukerwerk, bellaria"; Gutsmann: fladzhiza "Leckerbiffen, lisni drobizh"; Murko: fladzhiza "die Süßigkeit, die Süße, Leckerbiffen"). Večino omenjenega gradiva je verjetno poznal že Miklošič 1862-1865, 856, ko je nakazal, da naj bi bilo slaščica fonetično razvito iz sladčica. Vendar se njegova navedba slaščica verjetno ne nanaša na pomen "posladek", ampak na belokranjski leksem slaščica v pomenu "slastna pijača", ki ga je poznal v zvezi samo slaščico/ same slaščice smo pili "lauter delicate Getränke" in ga je tudi predal med gradivom za slovensko-nemški Wolfov = Pleteršnikov slovar. Enako glasovno zaporedje kot    i-belokranjska beseda ima tudi tolminsko slaščica "vrsta sladkih hrušk" (Temljine), kar je Kenda 1926 brez kakršnega koli komentarja poknjižil v sladčica. Ali sta belokranjski in tolminski leksem slaščica res fonetično razvita iz *sladčical q
Škrabec je samostalnik slaščica, ne da bi ga pomensko predstavil, izvajal iz slâst (f.), gen. slasti "delectatio", čeprav ni jasno, zakaj za izhodiščno obliko predpostavlja z ničemer potrjeno *slast-šica (Škrabec 1998, 29),11 saj bi slaščica, če se izključi fonetični razvoj iz sln. *sladčica, sodila v isto problematiko kot samostalnika koščica in peščica, saj bi ga bilo mogoče izvesti iz *solst '-ïca in priključiti k besedni družini *so!stb (f.) "slast".
Slovenski samostalnik sladčica12 je bil s pripono *-ica posamostaljen iz pridevnika slâdek "dulcis" < *soldhkh. Živa asociativna vez s pridevnikom slâdek je v obliki sladčica konzonantno zaporedje -dk- ohranjala in preprečevala njegovo poenostavitev v -č-, ki jo pri tem samostalniku potrjujejo nekateri historični viri, npr. Hipolitov slovar (Ramovš 1924, 210), pri besedni družini iz slâdek pa npr. pri Murku izpričano slačica = flazhiza v pomenu "Leckerbiffen, fladka jed" in "Süßholz, Süßwurzel, Glycyrrhiza glabra", beltinsko pkm. slačec (m.), gen. -a "slaščica, sladkarija" (Novak 1996) < sln. *sladčec < *soldhč-bcb (< *soldhk-bcb), porabsko sl-čina "pecivo" (Mukič 2005) < *soldhč-ina (< *soldhk-ina).13 Pri nezaviranem fonetičnem razvoju se glasovno zaporedje -tč-i- poenostavi v - č-i-, kot jasno ponazarja npr. tpn. Gračišče < *Gradčišče < *gordbčišče — *gordbcb. Od kod pa -š- v sln. narečnem slaščica, če je iz *sladčica?
15
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- ...
Noben naš narečni ali zgodovinski vir razen Murka ne navaja fonetične variante W slahčica}4 Ob sladčica "die Süßigkeit, die Süße, Leckerbiffen" namreč le Murko N navaja tudi varianto slahčica. Iz take predloge bi narečno slaščica (— sladčica) fo-M netično lahko nastalo po enakem vzorcu kot sln. nar. šč£ iz hč£, a le v tistih narečnih R    sistemih, kjer se je refleks dentala t pred k v pridevniku sladka razvil v spirantični
0 refleks h (*sladka > *slahka) in se je na podlagi žive medparadigmatske zveze S prenesel tudi v samostalnik (*sladčica — *slahčica), nato pa se je konzonantno L    zaporedje -hči- razvilo v -šči- (*slahčica > slaščica).
q Ker v Beli krajini, od koder je znano slaščica "slastna pijača", prehod dentala t pred v k v spirantični refleks ni znan (SLA) in ker zato pogoj za nastanek *slahčica (in n    nato slaščica) na tem območju ni bil izpolnjen, belokranjsko slaščica "slastna pija-
1 ča" ne more biti poimenovanje, v katerem bi se ohranjal pridevnik sladek, f. -dka. Tolminščina pa reflekse tipa slahka "sladka" (Ramovš 1935, 80) pozna, tako da je na tem območju tudi zaradi realizirane sekundarne palatalizacije velarov (Ramovš
A 1935, 85) možno, da se je zaporedje -šč- v slaščica "vrsta sladkih hrušk" za *slačica p < *sladčica preneslo tudi iz palataliziranih oblik pridevnika sladka. 1 Zagonetna ostaja Murkova navedba slahčica, ki je sam z virom ni določil, a je možno, da je Murko, rojen v vasi Spodnja Voličina, to varianto slišal v domačem okolju in Pn da prestavlja narečni razvoj iz prvotnega *slaščica < *solst-j-ïca, saj je v prleškem 1 narečju prehod šč (< *šč ) v hč znan pri Sv. Miklavžu, Ormožu in v okolici Ljutomera 4 (Ramovš 1935, 279), po podatkih gradiva za SLA, ki je bilo zbrano po drugi svetovni vojni, pa v Zgornjem Kamenščaku, Miklavžu pri Ormožu in Cvetkovcih.
4. 2 Slovensko narečno slaščica "slastna pijača" primerjalno
V hrvaščini je slaščica "sladka hrana, posladek" kajkavska beseda, ki ji drugod ustreza slhtklš ali slàstica. Medtem ko je nastanek slàstica iz *solstb (f.) "slast" pričakovan, se kajkavsko obliko iz iste predloge izvaja prek tvorbe na -ka (ARj s v. 1. slaščica). Vendar hrv. čak. slaščica "slastica, slatkiš" (Bejska Tramuntana; Velčič 2003) z refleksom šč, ki je različen od šč iz *-sbč- pred -i- (prim. praščič "prašič" < *porsbč-it'b), lepo kaže, da je hrv. kajkavsko slaščica in čakavsko slaščica nastalo iz *solst'-ïca, slàstica pa iz *solst-ïca.
V slovenščini je enak nastanek kot za hrv. slaščica mogoče predpostaviti le za belokranjsko slaščica "slastna pijača" in pri Murku navedenem slahčica.
Jedrni člen besedne družine *sotstb (f.) je abstraktni samostalnik iz deležnika *sal-d-to-s "soljen", ohranjajočega se v lat. salsus "slan".
5 Slovansko *kost'-/kost- : *medv-/medov-/med-
Prepoznana dvojnost osnov *kost-/kost'-, *pest-/pest'- in *solst-/solst'-, pri katerih je vedno izpričan tudi ijevski samostalnik slovanskega proterkinetičnega tipa15
14 Ob tem je zanimivo, da o varianti slahčica kot vmesni fonetični realizaciji iz *slastšica govori Škrabec 1998, 29, za njim pa Ramovš 1971, 203, vendar nobeden od njiju zanjo ne navaja niti zgodovinskega niti narečnega vira.
15 Termin proterokinetični deklinativni tip je tu uporabljen za označitev morfofonem-ske alternacije ijevske oz. ujevske pripone, ki prevojno alternira: i : ei oz. u : *eu. Pri
16
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
(*kostb (f.), gen. *kosti, *pestb (f.), gen. *pesti, *solstb (f.), gen. *solsti) je primerljiva z dvojnostjo, ki je znana pri slovanskih ujevskih osnovah.
Tako se npr. pridevnik na *-ënh k *mëdh (n.), gen. *-u "mel" delno glasi *m ëdv-ënh,    % delno pa *mëd-ënh (ÈSSJ 18, 67, 44), pri *lëdh (n.), gen. *-u "glacies" je v večini    ^ slovanskih jezikov izpričana tvorjenka *lëd-ënh (ÈSSJ 14, 84), toda hrvaški, pri    j Habdeliču zapisan pridevnik ledven "glacialis", je iz *lëdv-ënh. Razmerje tipa *mëdv-ënh : *mëd-ënh (—*mëdh (n.), gen. *-u) je tipološko primerljivo z razmerjem tipa *kost'-ënh : *kost-ënh (— *köstb (f.), gen.      zato se postavlja vprašanje, ali so členi tipa *mëdv-ënh in tipa *kost'-ënh odraz istega slovanskega pojava. Če variantnost *mëdv-ënh : *mëd-ënh ocenjujem z zornega kota stare zloženke *medv-ëdb (m.) "ursus" s paralelo v sti. madh(u)v-âd- (m.) "isto", spadajo členi tipa *mëdv-ënh v najstarejšo slovansko plast, členi tipa *mëd-ënh pa lahko v najmlajšo. Spremenjeno razumevanje samostalniške osnove prvotnih ujevskih osnov je bilo sproženo v njihovi deklinaciji, kjer se je izglasje nekaterih sklonskih oblik izenačilo    iz izglasjem istih sklonskih oblik ojevske deklinacije. Po izpadu izglasnega praide. spiranta *s oz. nazala *m in zvišanju artikulacije praide. *o v zgodnjepsl. *u se je    >. izglasje tematskih osnov v imenovalniku in tožilniku ednine fonetično izenačilo z izglasjem istih sklonskih oblik ujevskih osnov, npr. nom./akz. sg. *vilku : *medu/ sünu ... To pa je sprožilo prehajanje ujevskih samostalnikov med ojevske (npr. sln. sin (m.), gen. sina "sunus" — psl. *synh (m.), gen. *-u) in ob obstoječih besedotvornih členih tipa *mëdv-ënh verjetno nastajanje tudi neologističnih tipa *mëd-ënh, *medïca (= sln. medica "medeni napitek", hrv. /srb. mèdica "isto"), *medišče (= č. medištë "vrhnji del panja, kjer čebele odlagajo med")    ki so sledili besedotvornemu postopku ojevskih osnov, za katerega je značilna morfofonemska zamenjava tematskega vokala z novo pripono, npr. *vblk-h (m.) — dem. *vblč-bch. Ijevski in ujevski samostalniki z morfofonemsko alternacijo -b : -i-/-bj- oz. -h : -u-/-ov- odražajo slovansko deklinacijo proterokinetičnega tipa, pri kateri pričakujemo, da bodo njihove izpeljanke z vokalno vzglasno pripono tvorjene iz stranskosklonskih osnov na -bj- < *-ei- oz. *-ov- < *-e u-. Taka tvorjenost se pri ujevskih osnovah potrjuje (npr. csl. medovina "sicera", blg. medovina "medeni napitek" ...), pri ijevskih pa ne in predstavlja v odnosu do tipa *mëdv-ënh in tipa *mëd-ënh kronološko vmesno stopnjo, ki je odraz proterokinetičnosti slovanskega deklinativnega vzorca. Tip *mëdv-ënh slovanske proterokinetičnosti ne odraža, ker tako kot zloženka *medv-ëd-b spada v starejšo besedotvorno plast, ko se je prvotno nevtralni samostalnik dekliniral še po akrostatičnem tipu, ki ga potrjuje sti. vedsko mâdhu (n.), gen. mâdhvah oz. gr. LiéOu (n.), gen. -uoç. Tvorjenke tipa *mëdv-ënh so tako kot zloženka *medv-ëdb pri slovanskih ujevskih osnovah znak prvotnejšega akrosta-tičnega deklinativnega vzorca samostalnika.
Enako relativno kronologijo kot pri nastanku razmerja *mëdv-ënh : *mëd-ënh bi bilo možno aplicirati tudi pri razmerju *kost'-ënh : *kost-ënh ijevskih samostalnikov, saj tudi ti kažejo delno prevedbo v ojevsko deklinacijo (npr. sln. pôt (m.), gen. pôta "via" — psl. *pqtb (m.), gen. *pqti).
akrostatičnem deklinativnem tipu morfofonemska alternacija ijevske in ujevske pripone prevoja ne vključuje: *i : i : *u : u.
17
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
Medtem ko pri slovanskih ujevskih samostalnikih ni sporno, da so bili taki že na prajezični stopnji in se je ta priponska karakteristika ohranjala vsaj še v zgodnji praslovanščini, tega za vse ijevske slovanske samostalnike ni mogoče trditi, ker se med njimi ohranjajo tudi praide. konzonantni (npr. *zvërb (f.) : gr. Oijp (m.), Onpöc), ki R    s posameznimi členi odražajo tvorbo tudi še iz konzonantnih osnov, kot je razvidno
0 pri samostalniku *sölb (f.), gen. *-i "sal" (prim. gr. aXç (m.), gen. ödöc), ob katerem S ob starejšem pridevniku iz konzonantne osnove *sol-nb soobstaja tudi neologistični L *solbnb iz ijevske. Znak starega konzonantnega samostalnika ponazarja pri slov. ab-q straktnem samostalniku *stärostb (f.) "vetustas" samostalnik *stärosta (m.) "vodja" v (sln., p., č., slš.), ki ni izpeljanka iz omenjenega slov. ijevskega samostalnika, ampak n    njegovega konzonantnega predhodnika. Tudi sinonimna razmerja tipa *mokrota :
1 *mokrot'a (— adj. *mokrb) so združljiva v prvotni konzonantni osnovi z dentalno pripono *mokro-t-.
Samostalnik *köstb sicer še nima jasnega izvenslovanskega sorodnika, če pa izbi-A ramo med najbolj verjetnima možnostima, da je *köstb (f.) sorodno z lat. costa (f.) p "rebro" < *kost-eH2 ali pa s het. haštai/haštii- (n.) "kost" in ob tem tudi z lat. konzo-1 nantnim samostalnikom os (n.), gen. ossis "isto",16 je razvidno, da imamo opraviti s c staro praide. konzonantno osnovo srednjega spola, ki jo znotraj slovanskega sistema Pl posredno lahko potrjuje tudi ukrajinski narečni samostalnik kostâ (f.) "os", tudi 1 kosta (f.) "isto"17 < *kostä/*kösta, saj verjetno predstavlja leksikalizirani nom.-akz. 4 pl. n. *kost-eH2 praide. konzonantne osnove tipa *nebesa/nebèsa. Tudi pridevnik *kost'b(jb) je zato lahko izsamostalniška izpeljanka s pripono *-io- iz konzonantne in ne ijevske osnove: *kost-io-.
Ne glede na to, ali je bila konkretna slovanska samostalniška ijevska osnova na starejših jezikovnih stopnjah tudi ali le konzonantna, je pri razreševanju vprašanja, kateri jezikovni pojav se odraža v variantnosti osnov tipa *kost' -/kost, predvsem pomembno, da se variantnost pojavlja v besednih družinah, kjer jedrni del predstavlja slovanski ijevski samostalnik.18 Prav v njem kot osrednjem členu besedne družine pa verjetno tudi obstaja vzrok za variantnost osnov tipa *kost' -/kost-.
6 Slovanski ijevski samostalniki in njihov zgodnjepraslovanski akrostatični deklinativni vzorec
Slovanski ijevski in ujevski samostalniki se v slovanskih jezikih sicer sklanjajo po enem, tj. proterokinetičnem vzorcu, čeprav se ve, da so se v praindoevropščini ijevske in ujevske osnove sklanjale po dveh: akrostatičnem (npr. nom. sg. *-i/u-s, akz. *-i/u-m, gen. *-i/u-es) in proterokinetičnem (npr. nom. sg. *-i/u-s, akz. *-i/u-m, gen. *-ei/e u-s). Akrostatični tip je najbolj ohranjen v stari indijščini (npr. âvi-h, âvi-
18
O laringalni interpretaciji vzglasja v psl. *köstb in lat. costa ter povezavi s het. haštai/haštii- (n.) "kost", lat. os (n.), gen. ossis "isto", sti. âsthi (nom.akz. sg. n.), gen. asthnâh glej v Lindeman 1907, 143. O problemu vzglasja pri tovrstnih ide. besedah tudi Rousseau 1990. Citirano po ÈSSJ 11, 168.
Če bi v prikazanih slov. besednih družinah obstajale le variantne tvorbe tipa *kostica : *kost'ica brez ijevskih samostalnikov, bi bilo v razmerjih tipa *kostï : *kost'ï možno prepoznati tvorbe devf tipa, npr. *bog-yn'i — *bogyni, *tysot'i — *tysoti.
16
17
18
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
m, âvy-ah) in hetitščini (npr. halki-š, halki-n, halkii-aš), njegovi sklonski ostanki pa so še prepoznavni tudi v avestiščini, grščini in germanskih jezikih, slovanski deklinativni sistem pa sledov tega vzorca ne ohranja niti v reliktih. Med prajezične akrostatično deklinirane samostalnike spada tudi samostalnik *médhu- (n.) "med", ki se v slovanskem svetu sklanja sicer proterokinetično, v be- 2 sedotvornem pogledu pa s členi tipa *mëdv-ënh ohranja svojo v slovanskem svetu _ izgubljeno značilnost akrostatično dekliniranega samostalnika. ^ Ker je enake razmere možno pričakovati tudi pri paralelnih slovanskih ijevskih samostalnikih, morejo členi tipa *kost'-ënh tako kot tipa *mëdv-ënh predstavljati _ posredni znak, da je slovanski proterokinetični deklinativni vzorec ijevskih ali uje- p. vskih samostalnikov izpodrinil starejšega akrostatičnega, ki je vsaj še v zgodnjem ^ praslovanskem obdobju soobstajal s proterokinetičnim, a ga je slednji mlajši kot ^ dominanten izpodrinil. Sled prvotne akrostatičnosti pa se je ohranila le v besedotvornih produktih tipa *mëdv-ënh oz. tipa *kost'-ënh: *—
Z
nom. sg. *medi> >
gen. sg.  *medve (< *-u-es) : *medu (< *-eu-s) O
dat. sg.   *medvi (< *-u-ei) : *medovi (< *-eu-ei) ^
nom. sg. *kostb q
gen. sg.  *kost'e (< *-i-es) — *kosti (< *-ei-s) ^
dat. sg.   *kost'i (< *-i-ei) — **kostbji (< *-ei-ei) — *kosti (< *-ëi)
SI
Medtem ko so variantne tvorjenke tipa *mëdv-ënh : *mëd-ënh pri ujevskih osnovah zaradi omenjenega fonetičnega približanja ojevskim osnovam lahko nastale tudi v različnem času in je tip *mëdv-ënh zato lahko starejši od tipa *mëd-ënh, pa iste razlage zaradi drugačnega fonetičnega stanja v ijevskih samostalnikih ni mogoče aplicirati na variantnih tvorjenkah *kost'ica : *kostica ... Variantne tvorjenke tipa *kostica : *kost'ica so lahko nastale sočasno, ker je bil tip *kost'ica rezultat akro-statično dekliniranega samostalnika, tip *kostica pa proterokinetično dekliniranega samostalnika, ko je bila v slednjem deklinativnem vzorcu morfemska meja stransko-sklonskih oblik verjetno na podlagi imenovalniških in tožilniških premaknjena in so se ijevski samostalniki proterokinetičnega tipa v besedotvornem pogledu začeli obnašati kot ojevski:
nom./akz. sg. *kost-t gen. sg. *kost-i dat. sg. *kost-i
Iz tako interpretiranih samostalniških osnov v proterokinetičnem vzorcu ijevskih osnov so lahko nastajale tvorbe tipa *kostica ... , v katerih se je znak o ijevski osnovi povsem izgubil. Ob tem ne gre prezreti, da so tvorjenke tipa *kostbnb rezultat pro-terokinetičnega vzorca, kjer se je na osnovo *kost- pritaknila samostojna pripona *-bnh. O takem njenem statusu priča npr. csl. pridevnik medvbnh "mellis".
19
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
^    7 Slovanski samostalniki tipa sln. rašč (f.), gen. rašči kot odraz prvotne akro-statične paradigme ijevskih samostalnikov
Dodatni znak, da so se vsaj še v zgodnjem praslovanskem obdobju ijevski samostalniki sklanjali tudi po arhaičnem akrostatičnem deklinativnem vzorcu, se po Pn    mojem mnenju ohranja v slovanskih samostalnikih, ki jih ponazarja sln. rašč (f.),
0 gen. rašči "rast". Ta v slovenščini soobstaja s proterokinetično dekliniranim rast S (f.), gen. rasti "isto" in tako kot njegova ukr. istopomenska paralela rošč (f.), -i z L glasovnim zaporedjem -šč- odraža stranskosklonsko osnovo *orst'- akrostatičnega q    deklinativnega vzorca, ki se je prenesla npr. tudi v imenovalnik:
n    nom. sg. *orstb — *orst'b
1 gen. sg. *orst'e — *orst'-i (= sln. rašči)/*orst'-č (= ukr. rošči) dat. sg. *orst'i
N
A Medtem ko sklanjatveni vzorec sln. rašč (f.), gen. rašči kaže, da je prvotno akrosta-p tično deklinirani samostalnik s posplošeno osnovo *orst '- prešel v proterokinetično 1 deklinacijo (prim. sln. gen. rašči), je ukr. samostalnik začel pridobivati značilnosti ^ ajevsko dekliniranega samostalnika (prim. ukr. gen. rošči < *orst '-ë ). Ker je ob tem Pl gradivu znan tudi ajevski samostalnik *orst 'a "incrementum" (= sln. rašča (f.) "rast", 1 ukr. nar. rošča "isto" ...), je verjetno, da je samostalniški tip *orst'a zadnji rezultat 4    nekdaj akrostatično dekliniranih praslovanskih ijevskih samostalnikov.
Enak pojav je mogoče opaziti v besedni družini *zedëti "cupere", kjer je ijevski samostalnik proterokinetičnega tipa *žydb (f.), gen. *žydi znan v hrv. žed (f.), gen. žedi "žeja" (ARj), toda srb. žed (f.), gen. žedi, akz. žed/žedu (ARj) odraža akrostatični tip z delnim prehodom v proterokinetičnega (gen. žedi), delnim pa med ajevske samostalnike (akz. žedu), tako da je *ž{d'a "sitis" (= hrv. žeda, blg. žažda ...) končni rezultat prvotnega akrostatično dekliniranega samostalnika *žydb/*žyd'- (f.) "žeja". Ob arealno širokem *rbd'ä (f.) "rja" ijevski samostalnik proterokinetičnega tipa **rbdb (f.), gen. **rbdi sicer ni znan, toda č. rez (f.), g. rzi "rja" (ob rez (m.), - u "isto") ima enake značilnosti kot sln. rašč (f.), gen. rašči in srb. žed (f.), gen. žedi in odraža stopnjo *rbd'b (f.), gen. *rbd'i prvotno akrostatično dekliniranega samostalnika *rbdb/rbd'- (f.) "rja".
V besedni družini pridevnika *suchb "siccus" obstaja ijevski abstraktni samostalnik proterokinetičnega tipa *sušb (f.), gen. *suši "siccitas" (= dl. suš (f.), gen. -y "suša") pa tudi končni rezultat prvotno akrostatično dekliniranega ijevskega samostalnika *siis'a "siccitas" (= hrv. suša, čak. suša, r. suša ...). Da je vmesna stopnja *sušb/sus'-pridobivala značilnosti ajevsko dekliniranega samostalnika, pa ponazarjata č. souš (f.), souše in slš. suš (f.), gen. -e.
Tudi pri sinonimnih razmerjih *dobrotb : *dobrot'a (npr. p. dobroč : hrv. dobroča) bi bilo v členu *dobrot'a prav tako mogoče prepoznati sled stare akrostatičnosti ijevskih samostalnikov. Samostalniki tipa *mokrot'ä : *mokrôt'a (prim. hrv. mokroča (Lika; ARj) : kajk. mokroča (Lipljin 2002) = sln. pkm. mokrouča19) zato niso samo posredni
20
19 Sln. pkm. oblika odraža refleks zgodaj podaljšanega novoakutiranega o tipa kouža < *koža (Ramovš 1935, 185).
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
znaki za obstoj ijevskega abstraktnega samostalnika, ampak tudi, da se je ta v zgodnji ^ praslovanščini dekliniral po akrostatičnem vzorcu *mokrotb/mokrot'- (f.). sc
V Murkovem slovarju se za sodobno standardno enajstica "številka enajst" pojavlja ednâjfhiza "die Zahl Elf, der Elfter" [ednajšica]. Enako izglasje na -šica imajo tudi nadaljnja poimenovanja številk od 11 do 20. Tako sln. dvanajstica "številka dvanajst" pri njem ustreza dvanajfhiza "die Zwölf, die Zahl Zwölf" [dvanajšica], trinajstica trinâjfhiza [trinajšica]. Ta Murkova oblika je v Pleteršnikovem slovarju normirana kot trinajščica, Murkovo fhtirinâjfhiza "die Vierzehn, der Vierzehner" [štirinajšica] pa kot štirinajščica, medtem ko Murkovega petnâjfhiza "die Zahl Fünfzehn, der Fünfzehner" in fheftnâjfhiza "die Zahl Sechzehn, der Sechzener" v Pleteršnikovem slovarju ni, je pa šestnajščica "Sechzehn" v njem citirano po Janežiču, ki se kot šestnajšica pojavlja že v prvi redakciji njegovega slovarja. Ponovno je v Pleteršnikovem slovarju kot sedemnajščica predstavljeno Murkovo fedemnâjfhiza "die Zahl Siebenzehn, der Siebzehner" [sedemnajšica], ne pa tudi ofemnâjfhiza "die Zahl Achtzehn, der Achtzehner". V Pleteršnikovem slovarju je kot devetnajščica predstavljeno Murkovo devetnâjfhiza "die Zahl Neunzehn, der Neunzehner" [devetnajšica], kot dvajščica pa dvajfhiza [dvajšica]. Pri dvajščica Pleteršnik dodaja, da sta enako obliko sporočila tudi Caf in Miklošič, znana pa je tudi v Savinjski dolini. Beseda dvajščica "dvajsetica (drobiž, novec)" je očitno še danes znana v beltinški prek-murščini (Novak 1996) pa tudi v Porabju: dvajščica "dvajsetica" (Mukič 2005). Ti primeri imajo z zgoraj obravnavanimi slovenskimi koščica, peščica in slaščica enako izglasje -ščica, a so za razliko od tipa koščica tvorjenke, ki vsebujejo glavni števnik desêt. Ta se v slovanskih jezikih deloma obnaša kot konzonantna osnova (npr. v lok. sg. v zvezi *dhva na deset-e "dvanajst"), deloma pa kot ijevska (npr. *desetb "deset"), v posamostaljeni obliki pa se pojavlja kot *desethka "številka deset" (npr. č. desitka), ki ji v južnoslovanskih jezikih konkurira *deseti'ca "isto", zaradi česar v slovenščini nista sinonimna le desêtka in desetica, ampak tudi posamostaljeni števniki enajstka in enajstica, dvanajstka in dvanajstica itd.
Pri vzhodnoslovenskem tipu enajščica se postavlja vprašanje, ali ob sln. enajstica odraža isti pojav kot razmerje *kostica : *kost'ica, tj. *desetica : *deset'ica > sln. desetica : *desečica.
Pritrdilnega odgovora tu ni mogoče podati, ker primerljivega drugega slovanskega gradiva za ta tip pri števniških tvorjenkah ni na razpolago, zato se zdi bolj verjetno, da vzho-dnoslovenski tip na -ščica predstavlja reinterpretacijo tipov *desethka in *deseti'ca, do katere je lahko prišlo zato, ker se na tem območju najdejo samostalniki, ki so bili iz štev-nikov tvorjeni prek pridevnikov na *-bsk-. V govoru Zadrečke doline, ki spada v zgor-njesavinjsko narečje, so znane tvorbe tipa dvajšak "moški, rojen leta 1920", dvdnajšak "moški, rojen leta 1912" (Weiss 1998). V beltinški prekmurščini se najstniku pravi šes(t)-najšček (m.), gen. -a (Novak 1996). Vsi ti samostalniki so bili s pripono *-jakh posamostaljeni iz pridevnikov *dhva-deset-bskh / *dhva-na-deset-bskh / *šestb-na-deset-bskh in odražajo tvorbo, ki je pri števniku *desetb bolj znana v vzhodnoslovanskih jezikih, kjer se pojavljajo ničto substantivizirani, npr. r. desjâtskij (m.), gen. -ogo "vaški stražnik",
8 Tip *milosth/milost'a : *milostyn'i/milost'yn'i <^
Prehod slovanskih ijevskih samostalnikov med ajevske je mogoče razložiti kot posledico njihovega prvotnega akrostatičnega deklinativnega vzorca. Posledica soobstajanja ijevskega in tudi ajevskega sinonimnega samostalnika pa je, da se je v besedni družini razpoznavnost, kot jo omogočajo besedne družine tipa *kostb : *kostica : *kost'ica ...,20 zaradi soobstoja ajevskega samostalnika zabrisala.
21
20
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
Med take primere sodi besedna družina *mïlostb = sln. milost (f.), - i, ki v slovenščini vsebuje krščanski termin miloščina "kar se dâ iz usmiljenja, dobrote, zlasti beraču,
revežu" (SSKJ).
Samostalnik je bil zabeležen šele v Pleteršnikovem slovarju, ki vira besedi ni zapi-^    sal, a je verjetno, da ga je povzel iz Janežičevega slovarja iz l. 1893, kjer najdemo miloščina "milde Gnade, Gnadengabe, Almosen, Gnadenbrot, Gnadengehalt". V odnosu do pomenskega polja že v Brižinskih spomenikih in kasneje dobro potrjenega ijevskega abstraktnega samostalnika milost (f.), gen. -i "gratia, indulgentia, venia" ima miloščina konkretni pomen, ko označuje v milosti izročen materialni V    dar. Slovenskemu primerljiv samostalnik na -ina je bil v hrvaščini zabeležen v 16. n    stoletju v glagolskih knjigah Naručnik (1507) in Katekizmus, jedna malahna knjiga,
1 u koj jesu vele potribni i korisni nauci ... (1561), kjer miloština v pomenu "usmiljenje, pobožnost" ni prekrivna s sln. miloščina in zato ni verjetno, da bi bila slovenska miloščina izposojena iz teh hrvaških predlog.
p> V Cigaletovem slovarju sta za pomen "Almosen" ob vbogajme, božji dar, podel-hd š(č)ina, milodar in milostinja navedena tudi sinonima miloščinja in milošnja, ki z M redukcijo iz sln. *miloščinja kaže, da imamo opravka z domačo besedo in ne morda izposojeno. Ob tem o enakem konzonantnem zaporedju -šč-/-š- priča tudi Jarnikov ^ miloshnik "Bemitleider" (Jarnik 1832, 63) [milošnik], prim. enakopomensko hrv. M milôsnîk (ARj). Pleteršnikovo miloščina je zato lahko narečna realizacija prvotnega 4    sln. *miloščinja, ki razen v zaporedju -šč- ustreza sln. milostinja, hrv. / srb. milosti-
2 nja/milôstinja "manjši dar, navadno denarni dar beraču, siromaku" (Šenoa, Ristič;
0 ARj), str. milostynja "dar", nr. milostynja "isto".
8    Slovanske tvorbe na *-yn'i so tudi izsamostalniške s pripadnostno/feminativno
1 funkcijo (tip *gospodyn'i ), zaradi česar je *milostyn'i tvorjenka iz *mïlostb (f.), vprašanje pa je, ali so *milost'yn'i (sln.), *milost'bnikb (sln.) in *milost'ina (hrv.), tvorjenke tipa koščica in zato izvedene že iz akrostaično dekliniranega abstraktnega samostalnika *milostb/milost'- ali šele iz njegovega ajevskega ustreznika *mïlost'a, ki je v slovenščini vzhodnoštajerski in prekmurski (Pleteršnik; Novak 1996; Novak 2006), poznata pa ga vsaj tudi hrvaščina (milošta /milošča "gratia, caritas, mise-ricordia"; ARj) in češčina (prim. stč. miloščë/miloštë "milost, ljubezen"). Tako je o tvorjenosti sln. miloščina sicer sklepal Bajec 1950, 55, v tu prikazanem širšem kontekstu pa se postavlja vprašanje, ali sln. razmerje milošča : *miloščinja (> miloščina) ni le prekrilo prvotnega neposrednega besedotvornega razmerja *mïlostb/ milost'- (f.) — *mïlost'yn'i potem, ko je bil ijevski samostalnik akrostaičnega tipa * mïlostb preveden v ajevskega.
str. desqtbskyj (m.) "desetnik" (SP 3, 74). V govoru Zadrečke doline, kjer so tvorbe tipa dvajšak "moški, rojen leta 1920" znane, pa spolski par de've:tnd'va:jšak (m.) "moški, rojen leta 1929" : de've:tnd'va:jšca (f.) "ženska, rojena leta 1929" (Weiss 1998) lepo kaže, da samostalnikov tipa enajščica ne gre povezovati s problematiko tipa koščica, ker so bili posamostaljeni iz pridevnikov na *-bskb, npr. *edbnb-na-deset-bsk-ica > sln. *enajščica 22        > enajšica.
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
21 Za posredovanje podatka se zahvaljujem kolegici dr. Jožici Narat.
22 Enake razmere so v slov. besedni družini, kamor spada sln. puščina "pustota", puščoba "pust, nezanimiv človek", podobne pa v besedni družini, kamor spada sln. maščoba "mast".
9 Tip *per-prosth (f.): adj. *per-prost'h(jh) : *per-prost'ina ^
Razpoznavnost je ovirana tudi v besednih družinah, kjer ob ijevskem samostalniku sc obstaja pridevnik komparativnega izvora. Med take primere sodi sln. samostalnik
preproščina.
V slovenščini se samostalnik preproščina "preprostost; lahkovernost, naivnost;    j premajhna izobraženost, razgledanost" (SSKJ) povezuje s pridevnikom preprost, f. preprosta "simplex, sincerus, candidus", a besedi nista v neposrednem besedotvornem razmerju, ker bi se izpridevniška tvorjenka na -ina tipa *bëlh — *bëlina glasila *preprostina, ki v slovenščini ni bila evidentirana, znana pa je v hrv. priprostina "simplicitas " (Stulli) in r.-csl. preprostina "isto" (Miklošič 1862-1865). Na podlagi slovanskih izpridevniških parov tipa *blizina : *bližina, ki se jih navadno razlaga, da so bili tvorjeni iz komparativnih osnov (SP I, 120; Šivic-Dular 1986, 139), bi lahko predpostavili, da se v sln. preproščina tako kot v sln. bližina (— komp. *bližbjb od adj. *blizhkh) ohranja osnova starega komparativa *per-preproščbjb (m.    — sg.), ki je bil v slovenščini in drugod nadomeščen z neologističnim preprostejši, prim.    z tudi hrv. kajk. priprosteši (Gola; Večenaj-Lončarič 1997), potrjuje pa ga lahko hrv. pridevnik preprošt "preprost", znan iz 16. stoletja pri Kožičiču v zvezi Telo jego    q ... vpreprošči grob pogrebe (ARj), ob katerem je v Istri znan tudi pridevnikprošt "preprost" (ARj). V pridevnikih prošt in preprošt bi v odnosu do hrv. prost in preprost, čak. pripröst "preprost, enostaven, ne zlonameren, prostodušen" (Šimunovič 2006), kajk. priprost "duševno zaostal; neizobražen" (Gola; Večenaj-Lončarič 1997) sicer lahko prepoznali variantni s pripono *-io- tvorjeni pridevnik, vendar se zdi bolj verjetno, da se v prošt in preprošt ohranja komparativ *(per-)proščbjb in da se je pri njiju komparativna funkcija izgubila, kot se je tudi elativna v pridevniku *per-prosth "izredno prost" iz *prosth "prost". Podobno izgubo komparativne funkcije ponazarja slovenski rezijanski pridevnik mâji "majhen" (Korito) ob mâli "isto" (Furlan 1997, 425).
Ker pa se v slovenščini ob pridevniku prepröst in pröst že v 16. stoletju v Trubarjevem Novem testamentu (1577) pojavi ijevski samostalnik prost (f.), gen. - i "svoboda" (prim. Ampak kateri prou pogleda vto popolnoma Poftauo te profty21 "Toda kdor prav pogleda v popolno postavo svobode") in je ob elativni tvorbi *per-prosth (adj.) v hrvaščini že iz 13. stoletja pri Domentijanovem Životu sv. Simeuna i sv. Save znan ijevski samostalnipreprost (f.) "duhovna svoboda, prostodušnost", prim. Služe Go-spodevi... vbprëprosti srdbca "... v preprostosti srca", ki ustreza stcsl.prëprostb (f.) "simplicitas", ne bi izključila možnosti, da sln. preproščina ni tvorba tipa *kost'ica in zato izsamostalniška izpeljanka akrostatično dekliniranega *per-prostb (f.).22 Čeprav je tudi v slovenščini nekatere samostalnike na -ščina mogoče izvajati iz *-bsk-ina (npr. ženščina, druščina, gospoščina, poljščina ), mednje kljub Bajcu 1950, 54, zaradi zgoraj navedenega gotovo ne spada sln. preproščina.
23
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
^    10 Tip*slabostb/slabost'a : adj. *slabost-bskb : *slabosti'na/slabost-bsk-ina W    Razpoznavnost je ovirana tudi v besednih družinah, kjer je ob ijevskem in ajevskem
samostalniku lahko obstajal tudi pridevnik na *-bsk-. M    Ob ijevskem samostalniku slabost (f.), gen. -i "šibkost" in slaboščina "isto" je v Pn    slovenščini ajevski samostalnik izpričan v bkr. slabošča "slabost" (Pleteršnik) in
0 pkm. slabošča "slabost, omedlevost" (Novak 1996). Čeprav ima sln. slaboščina S "šibkost", ki izvira iz Cafovega gradiva, primerljivo fonetično realizacijo v hrv. L slaboština "slabost, šibkost" (Vitezovič), na vprašanje, ali sta samostalnika tvorjena q iz akrostatično dekliniranega ijevskega abstraktnega samostalnika *släbostb (f.) ali v iz v ajevsko deklinacijo prevedenega *släbost'a, ni mogoče odgovoriti, kot tudi ni n    mogoče izključiti Skokove razlage, da naj bi bilo hrv. slaboština iz samostalnika
*släbostb s pripono -ina posamostaljeno prek pridevnika na *-bsk-: * släbost-bsk-ina (Skok III, 277).
N
A    11 Zaključek
p    V slovanskih parih *kostb : *kost'ica/kost'ina/kost'-ëm>    *pestb : *pest'ica/pest'ina
1 in *solstb : *solst'ica, ki so paralelni s parom *medh : *medvënh, pri katerem na staro akrostatično paradigmo ob zloženki *medv-ëd-b kaže tudi sorodno gradivo v
Pn sti. mâdhu (n.), gen. mâdhvah oz. gr. |ié9r> (n.), gen. -uoç, je glasovno zaporedje *st' 1 posredni znak, da so se ti ijevski samostalniki v zgodnji praslovanščini deklinirali 4 tudi po akrostatičnem tipu, ki ga je kasneje izpodrinil mlajši, a dominanten pro-terokinetični tip *kostb (f.), gen. *kosti. Sledove zgodnjepraslovanske akrostatične deklinacije ijevskih samostalnikov je mogoče prepoznati tudi v samostalnikih tipa sln. rašč (f.), gen. rašči, ki predstavljajo vmesno stopnjo pri prehajanju med slovanske ja-samostalnike, prim. *orst'a "incrementum" = sln. rašča (f.) "isto", ukr. nar. rošča.
V drugih besednih družinah z enakimi značilnostmi kot besedne družine tipa *kostb : kost'ica /kost'ina /kost'-ënh ... je razpoznavnost otežena prav zaradi soobstoja ajevskega samostalnika (tip *milostb : *milost'a : *milostyn'i, *milost'yn'i), zaradi soobstoja pridevnika komparativnega izvora (tip *per-prostb (f.): adj. *per-prost'b(jb) : *per-prost'ina) ali zaradi možnosti izpeljave iz pridevnika na *-bsk- (tip *släbostb : *slabost'a : sln. slaboščina).
Viri in literatura
ARj, Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. JAZU, Zagreb 1880-1976. Bajec 1950, A., Besedotvorje slovenskega jezika I, Izpeljava samostalnikov, Ljubljana.
BDA, Bolgarski dialekten atlas I-III, Fonetika, akcentologija, leksika, Sofija
2001.
BER, Bolgarski etimologičen rečnik I-, Sofija 1971-.
ÈSSJ, Etimologičeskij slovarb slavjanskichjazykov, Praslavjanskij leksičeskij fond 1-. Moskva 1974-.
Furlan 1997, M., Dapit, Roberto, Aspetti di Cultura Resiana nei Nomi di Luogo, 1,
24
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- ...
Area di Solbica/Stolvizza e Korïto/Coritis, Gemona del Friuli 1995, str. 225. - ^
Traditiones (Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje) 26, 423-427. sc
Furlan 1998, Alasijevi glosi oghgnifKe in pluca (K refleksu šk in k za psl. *šč in ^
*t' v slovenščini - Obdobja 17, 259-272. ™
HER, Hrvatski enciklopedijski rječnik, Zagreb 2002. ^
Houtzagers 1985, H. P., The Čakavian Dialect of Orlec on the Island of Cres, Ames
sterdam.
Ivančič Kutin 2007, B., Slovar bovškega govora, Ljubljana.
Janežič 1851, A., Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika, U Cëlov-
Janežič 1867, Deutsch-slovenisches Sachen-Wörterbuch für Schule und Haus, Von   ^ A. Janežič, Zweite, umgearbeitete und vermehrte Auflage, Klagenfurt.
Janežič 1893, Anton Janežič-ev slovensko-nemški slovar, Tretji natis, Predelal in
pomnožil F. Hubad, V Celovci 1893. —
Karničar 1990, L., Der Obir-Dialekt in Kärnten, Die Mundart von Ebriach/Obirsko,    z Wien.
Kenda 1926, Slovarsko gradivo s Tolminskega, Zbral Josip Kenda, Rokopis, Hrani    q
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana. ^
Kenda-Jež 1994, C., Besedišče cerkljanskega narečja, Zasnova narečnega slovarja
(A-K), Magistrska naloga, Ljubljana. Klingenschmitt 1980, G., Zur Etymologie des Lateinischen - Lautgeschichte und
Etymologie. Hrsg. M. Mayrhofer, M. Peters, O. E. Pfeiffer, Akten der VI.    ^
Fachtagung der Indogermansichen Gesellschaft Wien, 24.-29. September 1978,
Wiesbaden, str. 208-222. LiAKZ: Datoteka ledinskih imen Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge    W
in razvoj podeželja, Ljubljana. Lindeman 1907, F., Introduction to the 'Laryngeal Theory', Innsbruck. Lipljin 2002, T., Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora, Varaždin. Machek 1968, V., Etymologicky slovnik jazyka českeho, Druhé, opravené a dopl-
nëné vydani, Praha.
Magner-Jutronič 2006, T. F. Magner-D. Jutronič, Rječnik splitskog govora/A Dictionary of Split Dialect, Zagreb.
Merkù 2006, P., Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, Ur. M. Furlan in S. Torkar, Ljubljana.
Merkù 2007, P., Materiali per un dizionario del dialetto Slovensko del Torre / Gradivo za slovar terskega narečja, Iztis avtorjeve računalniške datoteke, Hrani Etimološko-onomastična sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša
ZRC SAZU v Ljubljani.
Miklošič 1862-1865, F., Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, Vindobonae. Mukič 2005, F., Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar, Szombathely. Miletič 1940, B., Crmnički govor - Srpski dijalektološki zbornik IX, 209-663. Murko 1833, A. J., Slovénfko - Némfhki in Némfhko - Slovenski rozhni befédnik,
Slovénfko-Némfhki Dél, V' Gradzi. Novak 1996, F., Slovar beltinskega prekmurskega govora, Drugo, popravljeno in
dopolnjeno izdajo priredil in uredil V. Novak, Murska Sobota.
25
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
^    Novak 2006, V., Slovar stare knjižne prekmurščine, Ljubljana W    Ramovš 1924, F. Historična gramatika slovenskega jezika II. Konzonantizem. Ljubljana.
Ramovš 1935, Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti, Ljubljana. R    Ramovš 1971, F., Zbrano delo, Prva knjiga, Ur. T. Logar in J. Rigler, Ljubljana.
0 Ramovš 1997, F., Zbrano delo. Druga knjiga, Ur. J. Toporišič, Ljubljana.
5 Razpet 2007, M., Kako se reče po cerkljansko, Cerkno.
L Rousseau 1990, A., L'alternance *k-/0- à l'initiale des mots en indo-européen - La q reconstruction des laryngales. Paris, str. 149-180.
v Skok, P., Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-IV. Zagreb 19711    SLA, Gradivo za Slovenski lingvistični atlas, Hrani Dialektološka sekcija Inštituta
za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. N    SP, Slownik praslowiafiski I-. Wroclaw - Warszawa - Krakow - Gdansk 1974-. A    SSKJ, Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, Ljubljana 1970-1991. p    Steenwijk 1992, H., The Slovene Dialect of Resia, San Giorgio, Amsterdam -
1 Atlanta.
6 Šašel 1957, J., Rožanski narečni besednjak, Rokopis, Hrani Inštitut za slovenski
jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana. 1    Šivic-Dular 1986, A., Izpeljava slovanskih glagolov iz primerniških podstav - Sla-4 vistična revija 34/2, 135-146.
Škofic 1996, J., Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem.
Doktorska disertacija, Ljubljana. Škrabec 1998, S., Jezikoslovna dela 4, Ur. J. Toporišič, Nova Gorica. Špehonja 2003, N., Vocabolario del Nediško.
Štrekelj 1887, K., Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer
Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse.Wien. Tentor 1909, M., Der čakavische Dialekt der Stadt Cres (Cherso) - JA 30, 146204.
Težak 1981, S., Ozaljski govor - Hrvatski dialektološki zbornik V, Zagreb. Tominec 1964, I., Črnovrški dialekt, Kratka monografija in slovar, Ljubljana. Tornow 1989: S., Burgenlandkroatisches Dialektwörterbuch, Berlin. Vaillant 1974, A., Grammaire comparée des langues slaves IV, La formation des noms, Paris.
Vasmer, M., Etimologičeskij slovarb russkogo jazyka I-IV, Perevod s nemeckogo i dopolnenija člena-korrespondenta AN SSSR O. N. Trubačeva, Izdanie vtoroe, stereotipnoe, Moskva 1986-1987. Varbot 1984, Ž. Ž., Praslavjanskaja morfonologija, slovoobrazovanije i etimologija, Moskva.
Večenaj-Lončarič 1997, Srednjopodravska kajkavština, Rječnik govora Gole, Zagreb.
Velčič 2003, N., Besedar Bejske Tramuntane, Mali Lošinj, Beli, Rijeka. Weiss 1998, P., Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami, Poskusni zvezek (A-H), Ljubljana.
26
Metka Furlan: O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku razmerja -st- : -šč-i- .
Zdovc 1972, P., Die Mundart des südöstlichen Jauntales in Kärnten, Lautlehre und
Akzent der Mundart der »Poljanci«, Wien. sc
Živkovič 1987, N., Rečnik pirotskog govora, Niš.
Slovenian Pairs of the Type kost : koščica, or the Origin of the Relations -st- : -šč-i- (Towards the Identification of the Early Proto-Slavic Aerostatic Declension of i-Stem Nouns)
Summary
In Slavic pairs of the type *kostb 'bone' : kost'ica/kost'ina/kost'-ënt etc., which are parallel to the pair *medi 'honey' : *medvëni - for which the compound *medv-ëd-b 'bear' as well as Skt. madhu (n.), gen. mâdhvah 'honey, sweet drink' or Gk. LiéOi) (n.), gen. -rjoç 'intoxicating drink' indicate the old acrostaticparadigm - the phonological sequence *st' is an indirect indication that in early Proto-Slavic these i-stem nouns were declinedfollowing the acrostatic type, which was later supplanted by the dominantproterokinetic type *kostb (f.), gen. *kosti 'bone '.
Traces of the early Proto-Slavic acrostatic declension of i-stem nouns can also be identified in nouns of the type Sln. rašč (f.), gen. rašči, 'growth ' which express an intermediate stage in the transition into Slavic ja-stem nouns; cf. *orst'a 'growth ' = Sln. rašča (f.) 'idem', Ukr. dial. rošča.
In other wordfamilies with the same characteristics as the type *kostb : kost'ica/ kost'ina/kost'-ëni, identification is impeded due to the coexistence of a-stem nouns (e.g., the type *milostb 'mercy' : *milost'a : *milostyn'i, *milost'yn'i), the coexistence of an adjective of comparative origin (e.g., the type *per-prostb (f.) 'simple ' : adj. *per-prost'b(jb) : *per-prost'ina), or the possibility of derivation from an adjective in *-bsk- (e.g., the type *släbostb 'weakness' : *slabost'a : Sln. slaboščina).
Metka Furlan
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana metka.furlan@zrc-sazu.si
2
■t
1
27