C Leto IV. PRILOGA ^ DOMOVINI V Ljubljani, dne 5. januarja 1928 1. štev. Beli prebivalci naših visokih planin Kamorkoli se ozremo, povsod vidimo, kako mogočno je Stvarstvo m kako skrbi za svojega otroka — prirodo. Pomislimo samo to, koliko bi trpeli gozdovi, ako bi ne odpadlo v jeseni listje iz drevja. Na kosmatih vejah bi se nabral sneg in bi polomil drevje. Iglavci, ki obdrže čez zimo svoje zelene suknje, pa imajo vsi veje tako prikrojene, da iz njih sneg lahko zdrsne in da se tudi pod težko sneženo odejo skrivijo, dokler se ne oproste nevarne teže. Meces-ni, ki imajo vejevje izraščeno drugače in bi jim lahko škodoval sneg, pa tudi navadno pravočasno slečejo svoje letin-sko oblačilce. Rušje, to je nizko borovje, ki pokriva najvišje obsežne gorske planjave, pa nikoli ne izraste visoko, ker drugače bi ga polomili hudi gorski viharji. Da ga ne polomi sneg pa ima izredno čvrste, dolge vitke veje, katerih ne polomi še tako debela snežna odeja, katera ga pokriva včasih kar skozi dve tretjini leta. Za vse skrbi Stvarstvo. Živali, ki se hranijo z raznimi semeni In sadeži ali pa tudi z žuželkami, katerih ne dobijo v hudih zimskih dneh, te brez nadatjnih zlih posledic prespijo hude, burne čase. Pticam, katere bi pri nas v zimi morale poginiti od lakote, je priro-da dahnila smistl za potovanje in jih vodi preko visokih gora in širnega morja. Med najmodrejša dela Stvarstva pa spada tudi menjanje diake. odnosno barv. Živali so v raznih letnih časih različno barvane, navadno tako, da je njih barva kolikor mogoče prikladna kraju, kjer bivajo navadno. Vzemimo za primer divje koze. Pri teh so mnogi mnenja, da njih črna zimska suknja ni dobra, ker se preveč razlikuje od belega snega. Kdor pa je lovil to plemenito divjad, ki je kras naših planin, bo vedel, da se črne divje koze, posebno ako mirno stoje ob pečinah, ali med drevjem opazi prav težko. Vsi predmeti izgledajo v snegu črni in radi tega je tudi črna barva divjih koz prav primerna, gotovo bolj, kakor njihova rujava letna, katera bi gotovo mnogo bolj odsevala od raznih v snegu črno izgledajočih predmetov. Najbolj značilna kritna barva pa je gotovo snežno bela, katero dobe še pred pri-četkom zime in jo izgube k nastopom zelene pomladi naši najvišji planinski prebivalci, kateri višin ne zapustijo niti v najhujši zimL — Planinski zajec, polbrat našega poljskega dolgouhca in pa snežni Planinski zajci Planinski jerebi jereb sta čez poletje ter del jeseni in pomladi rujavkasto siva, kakor pečine in prod, kjer ie njihova prava domovina, v zimi pa snežno bela. Le malo ljudi pri nas pozna te dva večna planinca, kljub temu, da jih je še precej in da jih večkrat srečamo, a navadno le v njihovi letni obleki. Ljudem niti na misel ne pride, kadar spodijo v poletju te dve živalici; vsakdo jih zamenja i njihovimi dolinskimi polbrati, to je z navadnim zajcem in gozdnim jerebom. Kadar sta pa bela, takrat le mak) kdo poseti njih imenitna bivališča. Planinski zajec prebiva po vseh naših Alpah in sioer prične njegovo pravo bivališče v višinah nad 1000 tn. Naletimo ga pa včasih tudi dosti nižje, v raznem predgorju visokih planin, kamor pa prihaja le prav redko in za kratko dobo. Po velikosti se prav nič ne razlikuje od poljskega zajca. Nekateri so večji, drugi zopet manjši, kolikor so pač stari in tudi od hrane to odvisi mnogo. V poletni barvi so bolj sivkasto rujavi in manj progasti kot dolinci, pozimi, kakor že omenjeno, pa so čisto beli, le konice uhljev in repkov so črne. Šapice imajo pa več kot še enkrat širje od drugih zajcev. Ali tudi s tem jim je priroda znatno olajšala življenje. Kakor se Človek, kadar hodi po mehkem snegu, posluži krpljev, ali takozvanih snežnih obro-čev. da se ne udira pregloboko v sneg, tako je tudi priroda poskrbela za svoje planinske varovance in jim ustvarila široke šapice. Domovina planinskih jerebov, bevk ali snežnih putk, kakor jih že imenujejo naši planinski prebivalci, pa prične še precej višje, kakor ona planinskega zajca. Tam gori visoko, kjer samujejo posamezni mecesni in premišljujejo o starih lepih časih od divjih viher oguljeni samotarji trši, tamkaj so doma bivke. Beli dan zagledajo, ko ialezejo iz jajčec, znešenih pod krivim dolgove jim ruš-jem. Takoj nato lih odvede Skrbna mati na zelene gorske plane, kjer se pasejo in hranijo z raznimi žuželkami in ličinkami. Ko pa je pokrita poletna miza s Črnmii in rdečimi jagodami, takrat je za njih pač najlepši čas in hitro rastejo. Ko dozore močnice in brusnice Se navadno družinica razdeli in odidejo posamezni pari. Kmalu na to pričnejo menjati obleko in tekom enega meseca so že popolnoma bdi kakor deklice pri procesiji. Bbvnozaana Šentpeterska kasarna v Ljubljani, nekdaj vojašnica domačega pešpolka, sedaj pa zavetišče Rusov, ki so pribežali pred boljševiki iz svoje domovine k nam - - , , Levo: Vojvoda Boža Petro vi č-Njegoš, naj bližnji sorodnik črnogorske vladarske hiše, večkratni ministrski predsednik in notranji minister ter poveljnik črnogorske armade 1. 1876-1878, je umrl te dni na Cetinju V starosti 73 let Desno: Pogled v rusko knjižnico v Ljubljani, kjer se zbirajo Rusi iz vse Slovenije Levo: Prane Kristan, ugleden gospodar na Viču in brat bivšega ministra Antona Kristana, je šel v noči od 2. na 3. t. m. ponoči po železniški progi domov, kjer ga je zagralbdl vlaik, mu zmečkal glavo in desno roko ter odrezal nogo, da je bil na mestu mrtev < Levo: Naši najboljši smučarji, ki se pod vodstvom Norvežana inž. Hanssena (na sredi) v okolici Kra njske gore na svetovne smuške tekme v Švici, ki se imenujejo olimpijske in se jih udeleže zastopniki vseh kulturnih narodov na svetu Aleksander Vasiljevie Popov, predsednik ruske koionje v Sloveniji, ki šteje nekaj sto oseb Delavska hiša na Francoskem, v kakoršnih prebivajo tudi naši rojaki, ki a« « velikem številu s!i tja za kruhom in se nas vedno spominjajo kot naročraM uašesra lista i/ fmft5. Levo: Levo: Joško Lah, posestnik na Polenšaku v Sle*, goricah, je pred kratkim umrl. Bil je sousta« novitelj več naprednih organizacij in izredno agilen delavec za narodno in napredno stvar, Naši fantje-letalci na letališču pri Zemunu, kjer jih predstojniki smatrajo za najpogumnejše in najhistrejS« svoje moštvo Fotografski atelje Davorina Rovška v Kolodvorski ulici v Ljubljani, ki ga je vpepelil požar minuli ponedeljek ponoči. Lastnik, ki je bil lani oikraden, tudi po deželi znan fotograf,; je oškodovan za 250.000 Din Knez ali maharadža iz Burdvana v Indiji plačuje 85 milijonov dinarjev davka na leto in je najbogatejši državljan Velike Britanije. Prišel je v London k zdravnikom, ker je težko bolan in je le malo upanja, da bi okreval. Ne rešijo ga niti njegovi neprecenljivi zakladi zlata in dragih kamnov. Društvo rokodelskih pomočnikov v Črni m Koroškem Grad Peterhoi v okolici Ljeningrada, nekdanjega Petrograda, je bil nekoč živahen carski dvor, danes je pa tSh muzej Gustav Ropotar, ki se je po deželi in v Ljubljani izdajal za dr. Čer-neja in zdravil ter sle-paril ljudi ter jih oškodoval za velike vsote. Kogar je osleparil kot «zdravnik» in ga spozna po naši sliki, naj javi Policijski direkciji v Ljubljani, kjer ga imajo pod ključem. Vidra, pri nas že precej redka sorod niča kun — Desno: Lsvo: Šest najmlajših otrok nekih francoskih staršev, ki imata 11 otrok in sta do-blla 25.000 frankov nagrade, ki jo dobi vsako leto ona družina, ki ma največ in najbolj zdrave otroke Morska vidra živi v severnem delu Tihega Oceana in je zaradi svojega kožuha, že skoro popolnoma iztreb-Ijena. ' Božič šolarjev v Parizu. Na sliki vidimo prezidenta francoske republike, ki na sveti večer povabi 200 šolarčkov k sebi na večerjo, da jih pogosti Desno: Velika podlasica, ki njen kožušček postane pozimi razen črne polovice repa popolnoma bel, je znana pod slavnim imenom hermelin. Levo: Skunk je lepa živalica. ki jo v njeni domovini Ameriki imenujejo «smrduh»; ker smrdi za sto deli or je v. Vendar jo v množinah goje radi kožuha. Desno: Naše domače kune belice in zlatice, ki so njih koče vsako leto dražje in prinašajo srečnim lovcem lepe 3'pnarcS.' Levo: Sobol, p'u i