K1IC TRIGLAVA
Opozicija: STRAH ALI POGUM
Cerkev: ANTON MARTIN SLOMŠEK Slovenščina: KUAPRAUTE - KNEBŠU - DRGAČ Komunisti: POZABILI SO NA NEMCE... Vetrinje: DR. KREKOVA BRZOJAVKA
320
IAN0AR 196G
Pisma uredniku
SPOKicNICA ZVEZE NAPREDNIH BEGUNCEV:
G.uredniki - Glede liberalne spomenice bi dejal, da je precej na Marsu, Ce išče stike "z demokrati" v komunistični partiji doma. Vse te "deklaracije" me nekako spominjajo na dobo med prvo svetovno vojno, pa naj si bo pariška, čikaška, stanstedska in kolikor jih bo še. Izdali smo deklaracijo, podpisali smo izjavo, 29.oktobrsko, prvo decembrsko, novo letno itd. Ja kdo?! V imenu koga?'. Tresla se gora-rodio se miš'. Sanjati o neki "demokratski alternativi" za titovski režim doma, ki naj bi nastala v emigraciji je pa največje marsovstvo. Ta alternativa, če že ni rojena, se pa poraja doma. Nobena emigrantska ekipa, razen Masary kove, ni prevzela vajeti v domovini v roke. Masarykov slučaj je posebne narave z ozirom na takratno stanje in oporo na organizirano vojsko - številne češke legije. Da, emigracija, če bi bila taka kot ni, bi lahko pomagala, da se v domovini pospeši razvoj v demokratično smer. Toda v jugoslovanski emigraciji vlada - anarhija. In ta je vsak dan večja. Zdaj že Slovenci nore po srbskem zgledu, da so naši škofje titovski, zlasti dr.Držečnik, pa tudi že nadškof Pogačnik, da bo papež imenoval begunskega škofa, najbrž dr.Gnidovca, itd.itd. Med Srbi se vedno bolj širi duh za razbitje Jugoslavije, ker ne vidijo možnosti, da bi se s Hrvati dalo kaj pametnega napraviti. Ce je stanje doma med Srbi in Hrvati tako, potem je treba biti pripravljen na vse. Je prava nesreča in baš zdaj, ko je doma komunistom duša že v grlu. Iz Beograda sem te dni dobil pismo od človeka, ki je bil levičar in ves čas za njih: "Daleko so nas pri-terali..." - Je samo eno, če bi se mlajše slovenske, srbske in hrvatske sile zbrale skupaj, organizirale in začele delati, da bi se doma in zunaj čutilo, brez razpravljanja o mejah, bolni preteklosti, ampak s pogledom v bodočnost. Vprašanje je le, kje in koliko je Hrvatov, na katere bi lahko računali. Brez njih ni niči Osnova mora biti federativna jugoslovanska država, njeno očuvanje z veliko svobode in čim popolnejšo demokracijo v njej. Brez te osnove nima smisla začeti, ker za razbijanje jih je že dosti. Odnosi med narodi doma niso tako zdravi, kakor nekateri mislijo. Iz emigracije se vedno več strupa zanaša domov. Na drugi strani pa sami komunisti, da bi se vsaj v zmernejši obliki dlje obdržali v sedlu grade - mostove, kakor je oni v Trstu. Ljudje doma so tudi politično slepi. Ker je hudo, mora nekdo biti kriv. Za Srbe so krivci Hrvati, za Hrvate Srbi, za Slovence pa vsa "južna brada" ali Bizanc. Lokalni komunisti na ta način, ne meneč se za posledice, sami sebe opravičujejo pred množicami. Jugoslovanska država ni bila še nikoli v taki nevarnosti, kot je dandanes. O tem je treba misliti, če smo trezni, in če hočemo narodu dobro, je treba storiti kaj več od frakarskih fraz v vidu raznih deklaracij. - V.
REFORME :
VESTI IZ DOMOVINE:
G.urednik’.- Ob prebiranju V.Farkaševega članka sem ugotovil, da zagovarja demokracijo, toda ne pozna kom promisa, kar se tiče socializma. Po njegovem je rešitev za Jugoslavijo popolna sprememba. Nekaj podobnega revoluciji. Demokracija pa živi na kompromisih. Posluša enega in drugega. Kapitalizma, ki je važna ekonomska struja, sploh ne omenja. Na drugi strani pa bi rad vedel, komu bi g.Farkaš predal zgrajene tovarne, če bi zmagala njegova demokratska svoboda v Jugoslaviji. Čeprav se popolnoma ne strinjam z njegovimi demokrati v Jugoslaviji, se mi zdi, da so oni, ker žive doma, bližji rešitvi kot pa ljudje, ki teoretizirajo v tujini. - E.
UREDNIKI IMAJO BESEDO:
G.urednik’. - Podpiram Vaš predlog glede Tiskovnega sveta, toda ne strinjam se, da imajo samo uredniki besedo. Besedo imajo bravci, ki so naročeni na slovenske časopise. Ce so bravci zadovoljni s tem, kar počno ured niki, ni potrebe,.da bi uredniki sprejeli razsodnika v spor nih vprašanjih (ki za urednike niti sporna niso'.). To pa ne kaže samo na politično zrelost ali nezrelost bravcev nekega časopisa, ampak tudi na našo politično vzgojo, ki nam vse doslej ni privzgojila občutka, kaj je politično "fair" in kaj je demokratično. Izrek, ki sem ga nekje Cul, Češ: kakfšen tisk - takšen narod, utegne imeti v tej zvezi več kot zrno resnice v sebi. - J.S.
G.urednik'. - Zakaj vendar objavljate v KTju pod "Mesecem" novice iz domovine, o tamkajšnjih uspehih in vi šoki proizvodnji industrije ter poljedeljstva? Pravite, da bralci Klica' Triglava ne potrebujejo antikomunistične propagande. V tem imate prav, toda pravtako ne potrebujemo propagande iz komunističnih časopisov, od koder po vsej verjetnosti pobirate gornje vesti. Potrebovali bi zato več "faktov", ki jih vsakdo ne ve in o katerih KT ne piše. - S. CUK
Urednik rubrike "Od meseca do meseca" odgovarja:
Bojim se, da g.Cuk ne bere moje rubrike preveč pozorno, sicer ne bi mogel trditi, da serviram bralcem ve sti o "visoki proizvodnji industrije ter poljedeljstva". V vseh 12 številkah KT leta 1965 npr. sem poročal o rezul tatih poljedeljske proizvodnje samo dvakrat - v februarju za 1.1964 in v decembru za 1.1965. Iz obeh poročil je jasno razvidno, kakšen je bil uspeh na tem področju in dvomim, da bi imel g.Cuk k njima kake bistvene pri pombe. O industrijskih "uspehih" pa nisem poročal niti enkrat v celem 1965 letu. Edino poročilo, ki sem ga ob javil, je bilo o družbenem planu Slovenije za 1.1965 (K T 309, februarja). Poleg tega sem objavil rezultat uvoza in izvoza v 1.1964 (KT 308, januarja), h kateremu enako dvomim, da bi g.Cuk imel kake pripombe. Ni dvoma pa, da je "faktov" še več.	I.STANlC
POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 8. JANUARJA 1966.
LETO XIX. ŠTEV. 320.
STRAHOVI
V JESENI so se v New Yorku sestali nekateri podpisniki stanstedskega osnutka: gg. Ivanovič, Jukič, dr. Krek, dr. Pešelj, D, Tošič in Vlajič. Kot smo obveščeni,ni šlo za kak nadaljnji korak, ki naj bi sledil Stanstedu, ampak v glavnem le za izmenjavo gledišč in informacij.
Toda dejstvo, da so stanstedski podpisniki govorili tudi pred Foreign Affairs Association v New Yorku, (ki nekako odgovarja londonski Chatham House,) daje sestanku večji pomen, ker dokazuje, da so nekateri zunanjepolitično aktivni A -merikanci pripravljeni poslušati tudi opozicijo o vprašanjih Jugoslavije. Sklepati kaj več od tega, seveda ne bi bilo resno.
Vendar pa je že samo to dejstvo povzročilo glavobol prenapetim srbskim, hr-vatskim in tudi slovenskim živcem. Po neki verziji naj bi namreč bil ta sestanek z Amerikanci ostal strogo privatne narave, kar se zdi politično razumljivo. Toda zanj je zvedela s-h-s emigracija; pravijo, da so se nekateri udeleženci hvalili, da so imeli sestanek z Amerikanci. Ta emigracija je potem ostro protestirala, češ da stanstedski podpisniki niso nobeni narodni predstavniki in se torej nimajo nič dogovarjati z Amerikanci.
Z izjemo dr. Kreka kot predsednika Narodnega odbora za Slovenijo, ki še vedno vztraja na tretjemajski izjavi o suvereni oblasti, za ostale gospode gotovo ni moč reči, da bi se izjavljali za narodne predstavnike. In celo dr Krek je privatno večkrat izjavljal, da tudi 'oblast Narodnega odbora bledi'; končno je on podpisal - kot ostali - stanstedski osnutek kot posameznik in ne kot predstavnik stranke ali Narodnega odbora. Tako se zdi protest s-h-s prenapetežev močno zgrešen, razen če je bil njihov namen, da v kali zadušijo vsak poskus s-h-s zbliževanja in sporazumevanja, ker jim je očividno pač več do tega, da se med seboj koljemo in ne da vzdržujemo normalne človeške odnose; ker jim je očividno več do tega, da ne bi postopoma prišlo do neke aktivne politične opozicije proti jugoslovanskemu režimu. Da razbiti in na smrt skregani popolnoma nič ne pomenimo niti pred tujino niti pred domovino, je jasno vsakemu emigrantu, ki odgovorno sledi razvoju. Kolosalni u s p e h, da velokupna emigracija v dvajsetih letih ni našla praktičnega odgovora komunistični diktaturi, je naše spričevalo!
Na drugi strani pa je tudi res, da imajo stanstedski podpisniki smolo s svojimi postopki. Prvič ga je polomil g. dr. Pešelj, ki da je prerano planil na dan z vsebino Stansteda. To da je potem povzročilo, da g. Vlajič ni hotel v Washington na trojni sestanek z dr. Mačkom in dr. Krekom. In isto da je povzročilo, da se Savez Oslobodjenje in njegovo glasilo 'Naša reč' niti z besedo doslej še nista*
PRED USTANOVITVIJO SLOVENSKE PROVINCE
KO je tedanji zagrebški nadškof dr. Šeper 2. marca 1962 ustoličil msgr. Antona Vovka za prvega ljubljanskega nadškofa, - škofijo je povzdignil v nadškofijo dobri Janez XXIIL že 22. decembra 1961, - je 'Klic Triglava' naslovil svoj u-vodnik (št. 274): "Metropolit Slovenski". Formalno je sicer naslov bil preura-njen, in svobodni slovenski tisk je pohitel, da bi zmanjšal pomen(?); dejansko pa je bila to napoved, ki je nujno morala slediti, kot so pokazali najnovejši dogodki. Doslej je bilo ustanavljanje cerkvenih provinc z metropolitom pridržano Vatikanu, a sam pojem datira iz časov, ko so več škofij združili v nadškofijo in škofe sufragane podredili nadškofu. Pozneje pa je naslov nadškofa postal manj upravnega in bolj častnega naziva, ko je npr. bila čast nadškofije izkazana kakemu slavnemu mestu. Naziv metropolita izhaja iz 3. in 4. stoletja iz provincialnih sinod, ki so se sestajale enkrat ali dvakrat letno v sedežu province pod predsedstvom škofa tistega miesta. Pa tudi ko so se prvotne velike škofije delile na nove, je ostala neka gotova vez ali odvisnost do matice. V vzhodnih Cerkvah so nadškof je še danes imenovani metropoliti.
Toda na vatikanskem koncilu je bilo sklenjeno, da v bodoče škofije ne bodo več direktno podrejene Vatikanu; vprašanje je očividno tudi praktičnega pomena, saj gre za preko dva tisoč škofij, ki jih zares ni lahko nadzorovati iz enega mesta. Regionalne ali državne škofijske konference so dobile nov pomen: odslej bodo te v gotovem oziru sklepale o organizaciji cerkvene uprave. Ker stopi gornji koncilski odlok v veljavo šele 29. junija, bo torej treba počakati vsaj na prvo škofijsko konferenco po tem datumu, ko bodo brez dvoma govorili tudi o ustanovitvi slovenske cerkvene province z ljubljanskim nadškofom kot slovenskim metropolitom. Vsaj vtem smislu je upapolno odgovarjal koprski škof dr. Jenko v intervjuju z dopisnikom ljubljanske 'Družine'.
"VIG1LANTIBUS" je naslov anonimne brošure, ki so jo hrvatski ekstremisti širili po Rimu. V njej napadajo papeža Pavla, ker pri imenovanju zagrebškega nadškofa dr. Seperja, ni nikjer omenil hrvatskega naroda, ampak je omenil le zagrebško nadškofijo in - grom in strela! - "jugoslovansko nacijo", katero je pa -pež odlikoval, ko je imenoval dr. Seperja za kardinala. Do malega ves hrvatski tisk se nad tem zgraža. In nekdo je imenoval Vatikan "hrvatofobskega italijanskega eksponenta". Očividci pravijo, da so se navzoči Slovenci muzali, ko je papež Pavel tako poudaril, da naj bo s kardinalom počaščena vsa Jugoslavija... ________________________________________________________ (ds)
j*-javno izjavila o Stanstedu, četudi sta njegova najprominentnejša člana gg. Vlajič in Tošič podpisala (seveda kot posameznika) stanstedski osnutek. Pa ne da je bil vzrok temu molku to, da je ob prerani objavi besedila vesoljni srbski tisk napadel Stansted in da je obema gospodoma zato srce skočilo v hlače... Vsaj tako so Hrvati razumeli ta zgovorni molk in težko jim je zameriti, če so pogodili. Razen seveda, če ni šlo za premišljeno zarotniško potezo, ko je s prerano objavo g. dr. Pešelj (po čigavem navodilu? Oh, gotovo dr. Krnjevičevem, kroži govorica...) hotel postaviti Srbe pred zid - da sprejmejo politično borbo.
Kdo ve? Žalostno je le, da se tako resne zadeve, kot je končno na daljšo dobo vprašanje alternative ali pa vsaj upoštevanja vredne opozicije jugoslovanske-mu režimu, ki mu voda v grlo teče, tako silno otročje končajo.
UREDNIŠTVO.
SLOVENSKI JEZIK V NEVARNOSTI?
V zadnjem času se po raznih časopisih vedno bolj pogostoma čujejo glasovi zaskrbljenosti glede nevarnosti za obstoj slovenskega jezika in s tem tudi Slovencev, da se z vpeljavo kakšne pri Hrvatih še ohranjene stare slovenske besede počasi popolnoma ne posrbohrvatijo ter na ta način kot narod izginejo.
Z ozirom na take stalne dnevne pojave strahu in bojazni književnikov, časnikarjev in rodoljubov je pač naša dol žnost, da temu za obstoj slovenščine in bratsko sožitje s Srbo-Hrvati tako važnemu problemu posvetimo kar največ pozorno^ i
Pri realni presoji izgradnje in oblikovanja besednega zaklada posameznih jezikov je treba imeti vedno pred očmi dejstvo, da je vsak jezik v prvi vrsti prometno občevalno sredstvo za medsebojno sporazumevanje. Cim večjo razširjenost ima, tem večjo ima veljavo in širšo uporabo ter prispeva tudi več k upoznavanju dotične narodnosti. Odlike vsakega jezika pa so seveda kratkozložna gesla, blagoglasnost, posebno pa še enostavnost oblikovanja.
Te praktične strani se pa mi vse premalo zavedamo in se preveč sentimentalno držimo raznih za lažje in širše razumevanje neprikladnih partikularizmov, radi česar je kulturno področje našega jezika omejeno in stisnjeno na borih 20 tisoč kvadratnih kilometrov.
Slovenska govorica spada med kulturne jezike. Na splošno vzeto pa pri govoru vsled nagomilavanja konzonantov, izpuščanja vokalov, izgublja na blagoglasnost! in daje radi tega ne samo tujcu nego celo Slovanom po naši krivdi vtis okornega jezika.
Namesto da bi našemu govoru dali prvobitno melodiozno obliko in se iz praktičnih razlogov približali posebno hrvatskemu književnemu jeziku, se najdejo še rodoljubi, ki imajo strah, da se naše ljudstvo ne bi posrbohrvatilo. Seveda so to večinoma pač samo taki, ki ne poznajo besednega zaklada staroslovenskega jezika, ki je bil za časa panonskega škofa sv.Metoda skupen vsem Slovanom, torej tudi nam Slovencem, in ki pozabljajo, da smo mi vsled izredno nesrečnih in žalostnih suženjskih razmer ter nasilne germanizacije velik del tega našega starega besednega bogastva izgubili oziroma pozabili.
Ako torej zopet vpeljemo in obnovimo pri nas pozabljene, pri ostalih Slovanih zlasti pri Hrvatih pa še očuvane staroslovenske besede, tedaj ne moremo trditi, da vpeljujemo hrvatske oziroma srbske besede, ampak si moramo biti svestni, da s tem samo vračamo narodu oni del besednega bogastva, katerega je vsled tisočletnega robstva izgubil.
Pretirani puristi in bojazljivci bi morali pač vedeti, da smo se potem takem že pred tisoč leti posrbohrvatili saj je 90 odstotkov našega besednega zaklada (ako izvzamemo medsebojne germanske, turške in druge spakedranke) čisto hrvatskosrbskih. Še več, mi smo se namreč celo že porušili, ker je več kot polovica našega besednega zaklada čisto ruska.
JEZIK ALI ZAVEST ?
Ali se naj mi Slovenci res smatramo manj žilavi, samozavestni in manj odporni kot pa ponosni Hrvati, ki so prevzeli ves besedni zaklad Srbov, ali pa manj vredni kot so zavedni Srbi, ki so prevzeli vse hrvatsko besedno bogastvo in stvorili skupen srbohrvatski književni jezik, pri tem pa ostali toliko eni kakor drugi ponosni Srbi in zavedni Hrvati? Enako se npr. Slovaki niso počehili, čeprav je njihov jezik ne samo po besednem zakladu nego celo po oblikovanju skoro čisto češki. Samo nam Slovencem naj bi torej na našo sramoto manjkala narodna zavesti
Ako pa na ves ta jezikovni razvoj gledamo realno, pač ni nobenega strahu, da bi se posrbohrvatili, tudi če bi vpeljali in prevzeli vse njihove besede iz enostavnega razloga, ker nas bo za večne čase ločilo od Srbohrvatov oblikovanje našega jezika, radi česar bomo v jezikovnem pogledu ostali tudi za vedno precej osamljeni in izolirani, kar pač samo podaljšuje od zasužnjenih pradedov podedovani nesrečni občutek majhnosti in manjvrednosti.
To jezikovno osamljenost pa že danes vsi občutimo, saj se dnevno čujejo glasovi in predbacivanja, zakaj bi mi morali znati in govoriti hrvatsko, dočim niti Srbi niti Hrvati ne govore z nami slovensko. Odgovor na to je po nepristranskem opazovanju čisto enostaven in praktično tudi razumljiv.
Vsi Srbi in Hrvati namreč vedo, da vsak srednje izobražen Slovenec, tudi če ne govori, pa prav gotovo vsaj razume njihovo govorico, ker govore le-ti v družbi vedno v književnem jeziku.
Nasprotno pa je za Hrvate in Srbe slovenski govor (ne toliko pisana beseda) precej tuj in nerazumljiv, ker Sloven ci na žalost in sramoto ter v svojo Škodo prerado govorijo v dialektu, požirajo ne samo vokale ampak včasih celo kar cele zloge in delajo s tem sobesedniku svoj jezik težko razumljiv in nepripraven za praktično sporazumevanje.
Kako naj npr. Hrvati in Srbi tolmačijo v razgovoru s Slovenci izraze kot: čeuste - čeuš pršu - K’b'm'dau - kua-praute - knebSu - alneuš - knaute - enkoker - abjestšu - narveč - drgač - kokupek - kauš - žvina - trauca - glauca -pr del - itd. Kdo bo tako in podobno čvekarijo razumel, posebno ako je še pomešana z nemškimi ali pa laškimi spa-kedrankami?'.
Na ta način se mi sami smešimo in hote ubijamo vsako voljo do učenja ali pa vsaj vpoznavanja našega jezika, ko ga niti mi sami ne spoštujemo, ker ga ne govorimo razločno književno.
Ako hočemo ohraniti in očuvati naš svojevrstni jezik in mu dati dostojno in večjo veljavo, bi to mogli doseči predvsem samo:
da na vsak način povečamo naš osiromašeni besedni zaklad z vzpostavitvijo in obnovitvijo naših starih pozabljenih izrazov, ki so se še ohranili pri ostalih posebno južnih Slovanih in da s tem po zgledu kulturnih narodov pomnožimo tudi sedanje razmeroma malo število sinonimov;
da ne dajemo v govoru prednost lokalnim dialektom, ki so za praktično sporazumevanje neuporabni, posebno še, ako nimajo zveze z besedoslovjem ostalih Slovanov;
da se izogibljemo nagomilavanja konzonantov in ne izpuščamo vokale, ki so radi blagoglasja odličje lepote vsakega jezika;
da skušamo biti v oblikovanju kolikor mogoče enostavni, posebno še, da odpravimo nepotrebno dvojino;
da po zgledu Romanov (latinščina), Germanov (staronemščina), Grkov (klasična grščina) itd. vsaj površno vpo-znamo etimološki razvoj našega jezika iz staroslovenščine, katera je še do danes ohranjena pri bogoslužbah tudi v slovenskih unijatskih cerkvah Belokrajine, kar bi tudi mnogo pripomoglo k razumevanju ostalih Slovanov;
da ne izmišljamo za nove posebno znanstvene in tehnične pojme neke kovanke, katerih bi se itak morali šele naučiti, ampak da iz praktičnih razlogov raje prevzamemo že pri ostalih Slovanih ustaljene termine, kar bi samo obogatilo skupno terminologijo in olajšalo sporazumevanje;
da govorimo vedno in povsod književno, jasno in razločno in ne uporabljamo tujih spakedrank.
PROTI IZOLACIJI
Naši jezikovni arhitekti bodo torej pri izgradnji jezikovne stavbe morali pač v povezanosti z Akademijami ostalih Slovanov vpoštevati nove praktične in moderne metode ter imeti v vidu skupni trdni slovanski temelj, na katerem ima ostati tudi naša stavba, zavedajoč se, da naš jezik ni samo slovenski ampak tudi slovanski.
Slovenski genij, ki je že za časa reformatorja Trubarja začel med ljudstvom po deželi reševati v germanskem morju potapljajoči se besedni zaklad in že tedaj vsaj skromen del tega bogastva zbral, ga dalje v presledkih iz po-zabljenosti neprestano reševal in izpopolnjeval, dokler ni ustvaril današnji naš svojevrstni književni jezik, bo prav gotovo tudi v bodoče našel ono pravo pot, ki bo praktično najbolj odgovarjala prometno občevalnim, gospodarskim in kulturnim interesom naroda, da vsaj v jezikovnem oziru ne ostane izoliran in odtrgan od ogromne slovanske rase, ampak da bo nasprotno, s približevanjem svoje govorice ostalim Slovanom, omogočil lažje razumevanje naše govorice in naše knjige.
Ne bodimo torej ozkogrudni strahopetci in smešni dlakocepci ampak realni širokopotezni in praktični rodoljubi, katerih dolžnost je prispevati tudi glede razvoja in oblikovanja jezika, da postane zares čim bolj pristopen, privlačen in razumljiv tudi ostalim posebno pa vsaj južnim Slovanom.
Predvsem pa nikar ne pozabimo, da je vsak jezik v prvi vrsti prometno občevalno sredstvo za medsebojno praktično sporazumevanje narodov.
Nova generacija modernih naših književnikov svetovnega razgleda in praktičnega smisla bo torej odločevala, da li da ostanemo še dalje pri jezikovni izolaciji ali pa da se naš jezik približi ostalim, posebno južnim Slovanom in tako ustvari plodno polje za širjenje naše knjige in ugled slovenskega naroda.
DR. VEKOSLAV KISOVEC
Od našega dopisnika
RIM, decembra 1965.
SLOVENCI smo si že v časih pred drugo svetovno vojno močno prizadevali, da bi končno dobili svojega polnokrvnega svetnika, - če vprašanje sv. Heme pustim zaenkrat ob strani. Tedaj sta si obe slovenski škofiji, ljubljanska in lavantinska (zdaj mariborska) razdelili nalogo: prva se je zavzela za škofa Friderika Barago in druga za škofa Antona Martina Slomška.
Svetovna vojna in prva povojna leta so seveda celotna prizadevanja ne le prekinila ampak praktično tudi ustavila, tako da je v glavnem bilo treba začeti na novo. Toda ob spremenjenih prilikah se je napor za dosego časti oltarja dveh kandidatov hkrati zdel prevelik. Doma namreč še vedno čakajo porušene cerkve, da jih bo kdo pozidal... , da o pomanjkanju duhovščine in njenem višjem šolanju niti ne govorimo.
Tako so se Slovenci, ko je napočil čas koeksistence doma, odločili znova začeti z delom za priznanje slovenskega svetnika. Zdelo se je, da bo posel ob škofu Slomšku lažji, saj je bival in deloval v domovini. Zadnje Čase je postopek zares vidno napredoval, saj je škof Držečnik že tudi predložil Sv. Stolici v ta namen postulatorja (pospeševatelja). Da bi dobili nekaj več podatkov o celotni zadevi, sem se obrnil na č. g. dr. Frančimka Šegulo, postulatorja, in ga prosil, da odgovori na nekaj vprašanj. Gospod je doma iz Slovenskih goric, torej v mariborski škofiji, vendar pa je bil za duhovnika posvečen v Rimu. Duhovnoval je na Koroškem pri Mariji na Žili (kjer je bil nekoč tudi Ksaver Meško), nakar se je 1. 1959 vrnil nazaj v Rim in sčasoma postal ekonom pri Kongregaciji Propaganda Fide, kar je kajpak kar precej obsežen posel.
+
Kako daleč ste uspeli s Slomškovim postopkom pri Sv.Stolici?
Prvo naj omenim, da smo mogli obredni kongregaciji pri Sv. Stolici izročiti celotni postopek. Dovršil ga je škofijski ordinariat v Mariboru tekom več deset-letih trudapolnega dela.
Celotni postopek obsega: 1) postopek o sluhu svetosti in junaških krepostih božjega služabnika Slomška; 2) postopek o nečeščenju, to je, da božjega služabnika Slomška do sedaj niso še nikjer javno častili; 3) postopek o spisih: ta je že od prvega zasedanja vatikanskega koncila, torej od oktobra 1962. na obredni kon gregaciji, kjer zapriseženi bogoslovni strokovnjaki proučujejo vse Slomškove spise, katerih, kakor vemo, ni malo izjaviti morajo, da so vsi spisi v verskem in nravnem oziru neoporečni.
Oprostite, da vas prekinem; toda kaj pomeni "postopek o nečeščenju”? Ali ne bi češčenje javno kazalo na to, da da se ljudje zatekajo k Slomšku?
Poudarek je na javnem češčenju, kar pomeni, da kandidata doslej niso javno častili v cerkvah in na oltarjih. To seveda ne preprečuje, da se ne bi zasebno v molitvah zatekali k škofu Slomšku ali javno, da ga le javno ne častimo.
Prvi in drugi postopek obsegata osem sto z roko in poseb: im črnilom pisanih protokolnih strani. Oba sta v celoti prevedena iz slovenskega na latinski jezik, kakor to zahtevajo cerkveni predpisi.
Prevod je oskrbel mariborski škofijski ordinariat, kateremu je obredna kon-
gregacija na pospeševateljevo prošnjo dala za to posebno pooblaščenje. S tem je postopek veliko pridobil na času in prihranil na gmotnih sredstvih, ker bi prevajanje tu v Rimu zahtevalo veliko časa in stalo ogromno denarja.
Tako je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik meseca novembra 1964. v času tretjega koncilskega zasedanja osebno v mojem spremstvu izročil Sv.Stolici oba omenjena postopka in s tem izpolnil vse pogoje za uvedbo apostolskega procesa Z odlokom dne 23. novenabra 1964 je nato sv. oče na mojo prošnjo proglasil oba procesa odprta.
Zdaj morata vse Slomškove spise proučiti dva bogoslovna strokovnjaka, neod visno drug od drugega. Ker bo prvi teolog svoje delo v kratkem Končal, bodo nato vsi spisi predani v pregled še drugemu,
Ali je s tem že vse končano?
Zgoraj sem omenil latinski prevod prvega postopka (o sluhu svetosti) in drugega ( o nečeščenju).
Obredna kongregacija je sicer pooblastila škofijski ordinariat v Mariboru, da oskrbi latinski prevod, toda pridržala si je pravico, da bo ta prevod overovil strokovnjak, ki ga bo ista kongregacija postavila tu v Rimu.
Trenutno sta torej pri sv. kongregaciji v teku dve zadevi:
1) proučevanje vseh Slomškovih spisov, in 2) overovljenje latinskega prevoda obeh ostalih procesov. Brž ko bo to oboje končano, bomo pričeli z uvedbo apostolskega postopka. Ta nas bo postavil pred nove naloge, o katerih bom obvestil javnost pozneje. Vsekakor moramo za spostolski postopek pripraviti Slomškov življenjepis v italijanskem jeziku, da ga bomo predložili obredni kongregaciji.
Kako ste izrabili cerkveni zbor, ko so bili v Rimu škofje iz vsega sveta?
Sem sodi naš drugi uspeh tega zadnjega prizadevanja, saj smo med tretjim koncilskim, zasedanjem predstavili božjega služabnika Slomška vsem škofom katoliške Cerkve. Vsem smo namreč poslali kratek življenjepis s sliko škofa Slom ška na naslovni strani.V tej knjižici, ki jo je napisal mariborski kanonik g.Franc Hrastelj in jo je potrdila obredna kongregacija, smo na dvajsetih straneh skušali podčrtati pomen Slomškovega življenjskega dela za zedinjenje ločenih bratov v vesoljni Cerkvi. Knjižici smo priložili pismo za vsakega koncilskega očeta ter osnutek prošnje sv. očetu, da bi božjega služabnika Antona Martina Slomška čim prej prištel k blaženim. Tako je bilo poslanih 2380 pisem v štirih jezikih: angleš kem, francoskem, nemškem in italijanskem. Vsakega koncilskega očeta smo naprosili, naj podpisano prošnjo za sv. očeta pošlje na moj naslov. Proti pričakovanju sem prejel okrog pet sto odgovorov, ki pa še vedno posamič prihajajo z raznih škofijskih sedežev po svetu. Mnogi cerkveni knezi so podpisani prošnji za sv. očeta dodali še osebno pismo, v katerem so izjavili svoje zadoščenje, da je božji služabnik Slomšek kandidat za blaženega in svetnika. Mnogi so ob tem želeli čim hitrejši uspeh ali pa so se priporočili za relikvije. Najdlje je šel apostolski vikar iz Kuwaita v Arabiji, ki je prosil, da bi postopek napredoval "ex-peditissime", to je brez apostolskega postopka, "per acclamaf.ionem" ali z enostavno proglasitvijo. Kaj takega je sicer mogoče, toda dogodi se le ob izrednih primerih, kot smo upali na primer za papeža Janeza XXIIJ ob koncu koncila.
Kakšne pa so naše skupne naloge, da bi čimprej dosegli poveličanje Sl fa Slomška pred vesoljno Cerkvijo?
Iz povedanega je torej razvidno, da delo za poveličanje škofa Slomška pred
vesoljno Cerkvijo z božjo pomočjo napreduje. Naj nas to navda s pogumom, da se bomo odslej še z večjim zaupanjem zatekali k svetniškemu škofu Antonu Martinu za pomoč v življenjskih potrebah!
Treba je veliko moliti, poudarjam, moliti več kakor do sedaj! Molimo vsak dan z otroki v družini, molimo za Slomškovo beatifikacijo skupno v cerkvi!
Opravljajmo devetdnevnice: devet dni zaporedoma molimo molitev "Vsemogočni Bog, Oče luči..."+, skupno ali posamič; devet dni zaporedoma opravimo kako dobro delo v čast božjemu služabniku Slomšku, da bi nam pri Bogu izprosil to ali ono milost; devet dni zaporedoma obiščimo Najsvetejše, čeprav je to združeno s posebno žrtvijo; devet dni zaporedoma opravimo sv. križev pot ali obiščimo vsaj eno postajo križevega pota. Načinov za opravljanje devetdnevnic torej ne manjka. Treba je le hoteti in imeti dovolj zaupanja!
In kadar prosimo za posebno uslišanje v bolezni ali nesreči, prosimo Boga na Slomškovo priprošnjo! Ne dodajajmo imen raznih svetnikov, marveč se priporočajmo zaupno le Slomšku. Samo tako bomo v primeru uslišanja lahko z gotovostjo pot rdili, da nas je Bog uslišal na Slomškovo priprošnjo. In s tem bomo Slomšku pomagali do časti oltarja.
Ali poleg molitve lahko storimo tudi kaj drugega?
K molitvi pa pridajmo milodare za stroške postopka. V ta namen ponav -Ijam besede prevzv. škofa Držečnika, ki je pred tremi leti pisal ameriškim Slovencem: "Znano vam je, da so s procesom za prištetje k blaženim in svetnikom združeni veliki stroški; proces v Rimu zahteva celo vrsto ljudi, ki morajo sodelovati in jim je za njihovo delo treba dati zasluženo plačilo."
Razen drugih sodelujejo predvsem profesorji, sodniki, odvetniki, zdravniki in številni uradniki. Vsota, s katero trenutno "Slomškov sklad" razpolaga, je le neznaten odstotek celotne vsote, ki je potrebna za beatifikacijo...
Naprošam pa tudi rojake, da podpirajo 'Slomškov list'. V kratkem bo izšla nova številka v 13.000 izvodih, ki gredo vsi v zamejstvo in med naše izseljence. List nima cene, ker prihaja k rojakom kot prijatelj, da prinese novice o postopku in še kaj. Naj ga zato sprejmejo kot takega in naj ga dajo brati tudi znancem. Za uslugo pa naj rojaki dajo primerno nagrado v zavesti, da je Slomškovo poveličanje pred vesoljno Cerkvijo - kot tudi poveličanje škofa Barage in patra Ven-delina Vošnjaka - zadeva vsakega sinu našega majhnega naroda; da, ponos vsakogar doma in po svetu.
Darove sprejemajo dušni pastirji, da tako prihranimo rojakom posebne skrbi in pota. Slovenskim duhovnikom je treba tudi takoj javljati pomembna uslišanja. Vsaka večja slovenska izseljenska skupina ima svojega sopospeševatelja za Slomškovo beatifikacijo. Vseh skupaj jih je enajst: za Združene države Amerike in Kanado; za Argentino in za Avstralijo, za Anglijo in Francijo, Belgijo in Nemčijo, za Koroško,Tržaško, Goriško in za Slovenijo.
S tem končam svoje obvestilo javnosti z željo, da bi vse rojake v življenju spremljal božji blagoslov na priprošnjo božjega služabnika Slomška.
+ "Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od tebe pride vsak dober dar in ki si nam v svojem služabniku škofu Antonu Martinu poslal tolikega učenika in pastirja: usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno sveto Cerkvi -jo prištet zveličanim. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen." - Oče naš. Zdrava Marija, Čast bodi.
URADNI rimski postulatorjev naslov je:
Causa Beatificationis et Canozationis Servi Det ANTONII MARTINI SLOMSEK Episcopi Lavantini, ROMA,
Via Urbano VIII, 16.
KULTURA IN OMIKA
V Beogradu se je tik pred Božičem vršil izredni kongres Zveze književnikov Jugoslavije, ki je bil sklican za radi sprejema novega statuta, o katerem se književniki niso mogli sporazumeti na lanskem rednem kongresu.
Na prvi dan kongresa so govorili Meša Selimovič, pred sednik zveze, nato pa predstavniki vseh republiških zdru ženj in pokrajinskih sekcij. V imenu Društva slovenskih književnikov je govoril Matej Bor. Potem, ko se je spom nil pragmatičnega in aktivističnega pojmovanja literature v prvih povojnih letih, je rekel med drugim:
"Sedaj je literarni položaj drugačen, kot je drugačno življenje samo. Vendar mora književnik imeti pred očmi veliko humanistično vizijo. To naj bi bila edina idejna obveznost pisatelja pri nas - vse drugo pa je stvar njegovega okusa, znanja, poguma, nadarjenosti, domišljije in temperamenta. ”
"Kljub temu pa je res, da se naš pisatelj v vlogi presojevalca družbe še vedno počuti nekoliko nelagodno, " je rekel Bor. "Morda zato, ker se boji, da bi njegova sodba ne bila dovolj pravična, ali če bi bila pravična, da bi mu družba te pravičnosti ne štela v dobro. In to se včasih tudi dogaja, saj je vsaka družba, tudi naša, vedno znova presenečena in vznemirjena, kadar se umetnost pravic, ki jih družba sama priznava, tudi poslužuje. Zaradi tega ostaja še vedno znaten del naše sodobne resničnosti umetniško nedotaknjen, neobravnavan in neizpovedan, kar je tem večja škoda, ker so družbena sorazmerja in situacije pri nas v primeri z družbenimi sorazmerji in situacijami vzhodnega in zahodnega sveta večkrat povsem nova in izvirna in se zato v njih na svojstven način razodevajo in preizkušajo temeljne prvine človeške narave. "
Drugi dan kongresa so književniki sprejeli novi statut. Selimovič ga je označil kot "dogovor nacionalnih knji-ževniških združenj za še uspešnejše sodelovanje". Novi statut so pozdravili tudi vsi predstavniki narodnih združenj, medtem ko je Mladen Oljača, predstavnik srbskega združenja izjavil, da podpira predlog statuta dobre dve tretjini književnikov Srbije. Dejal je, da niso njego vi nasprotniki, oziroma pristaši združevanja po takoime-novanih estetskih in idejnih afinitetah (pri čemer je meril na Dobrico Ćosića-op.S.) prispevali nobenega konkretnega predloga. Misel, ki je na splošno vela iz izvajanj delegatov, je bila, da edino oblika, ki spoštuje nacionalni princip, omogoča in pospešuje novo etapo v zdru ževanju in sodelovanju jugoslovanskih književnikov
JUNAK NA OSLU? - O Miodragu Bulatoviču in nje govem sporu z založbo KULTURA zaradi romana "Junak na oslu" sem že poročal (KT 318). KULTURA je prekli-
cala sporazum za izdajo romana na nasvet komisije, ki je ugotovila, da delo ponižuje partizane. Bulatovič trenutno potuje po Evropi. Dal je več izjav, v katerih je med ostalim napadel partijske funkcionarje, ki so bili krivi, da roman ni izšel. Za one, ki so odgovorni za knji ževnost, je pa dejal, da niso knjige niti prebrali. O članih partije na splošno je mnenja, da se zanimajo samo za dobro življenje in denar.
Roman je bil izdan v prevodu v Nemčiji in Franciji. Z ozirom na slabe izkušnje, ki so jih imele z Mihajlovim, se oblasti doma vedejo v Bulatovičevem slučaju zelo pre predeno. Kot kaže, ga nameravajo pustiti na svobodi, v časopisih pa pravijo, da pisatelj trpi od domišljije o last ni veličini in da hoče postati mučenik.
RADIO IN TELEVIZIJA:	Boris Mikoš, generalni
direktor RTV Ljubljane, je govoril na seji prosvetno kulturnega zbora slovenske skupščine ob interpelaciji o višji radijski in televizijski naročnini.
Glavni razlog za višje naročnine je v tem, da so RTV službe v Jugoslaviji po novem zakonu prenehale biti 'pro računske ustanove' in da so postale 'gospodarske organizacije', zaradi česar so se republiške dotacije že letos zmanjšale od 400 na 179 milijonov dinarjev.
Mikoš je rekel, da so avtorski in izvajalski honorarji -8% vseh izdatkov - najnižji v Evropi, kar nujno prizadeva kakovost in strukturo programov. Ljubljanska RTV n. pr. plača slovenskemu gledališču od dva do tri milijone dinarjev za snemanje opere, ki bi stala od osem do deset milijonov, če bi jo snemala sama. Poslovanje po gospodarski reformi se je podražilo za 27%. Sprememba te čaja, carine ter investicij (sedaj imajo v Kopru, Maribo ru in Ljubljani nove radijske oddajnike) pa je povečala finančne potrebe na 803 milijonov dinarjev na leto. Ker je v Sloveniji manj sprejemnikov kot v drugih republikah - 91.000 TV in 400.000 radijskih naročnikov - bo podra žitev v Sloveniji višja kot drugod. Predlagana mesečna naročnina je zato 2.200 dinarjev za televizijski sprejem nik in 700 dinarjev za radijskega.
BBC-JEVSKE AFERE: Z začudenjem sem bral v de cembrskem KT, da želi BBC zaposliti pri slovenskih oddajah kakega Slovenca iz domovine. Komu bodo oblasti doma dovolile iti na delo take vrste v tujino, je menda vsem jasno; debata med londonskim "Spectatorjem" in BBC o oddajah za Jugoslavijo pred nekaj leti pa je nazor no pokazala, kake so jezikovne sposobnosti takih "napovedovalcev”. Eden od njih - v srbohrvaščini - je namreč "international affairs" gladko prevedel z "mednarodne afere", bivši angleški Board of Trade (Zavod za trgovino, sedaj ministrstvo) pa je isti ali neki drugi jezikoslovec iz Jugoslavije prevedel s "pomorski sindikati". Kdor istoveti "trade" s sindikati (trade union) in "board" s palubo ladje ter nato preko miselne zveze s pomorci mora biti zares "izvedenec".
SPECTATOR
SKRIVNOSTNA BRZOJAVKA
Od političnega sodelavca
KAKOR smo napovedali v decembetskem uvodniku, objavljamo danes poročilo o tem, kako je g. dr. Krek skušal obvestiti vodstvo Slovenskega domobranstva v Ljubljani, kaj preti domobrancem, če se prikažejo pred zaveznike v domobranskih formacijah. V naslednji številki bomo pa objavili poročilo našega sodelavca, ki se s temi medvojnimi vprašanji bavi, kaj je bilo med vojno storjeno v domovini, da ne bi pozneje prišlo do tragedije vrnitve. Ur.
RES je, kar je pisal uvodnik 'Klica Triglava' decembra meseca, da se se borci obeh zvez, grobo rečeno: "protikrekovske" in "krekovske", čutili prizade-t e in so neugodno reagirali na priložnostni članek dr Kreka v 'Ameriški domovini' 11. junija ob šestdesetletnici g. Miloša Stareta. Kako so reagirali "Taborja-ni", je KT že pisal decembra. Novemberski 'Vestnik' poroča, da je odbor argentinskega Društva slov. protikom. borce’' 19. julija prosil dr, Kreka, da bi jim po jasnil "v obširnem poročilu in z vsemi pripadajočimi navedbami imen, kraja in časa. . .trditev, da je slovensko domobransko poveljstvo prejelo. . .opozorilo o vrnitvi slovenskih domobrancev".
24. julija je g. dr. Krek odgovoril, da so ga "priče, ki so imele osebno opravka s to stvarjo, prepričale, da je moje svarilo v jeseni 1944 doseglo domobran -sko poveljstvo v Ljubljani, Kdor more, naj mi verjame". Dodal je, da je članek zato napisal, da ne bi kdo dolžil g. Stareta, da ta kljub zvezi z dr. Krekom ni pravilno obveščal o mednarodnem stanju, in da odgovori na očitek, da v Ljubljani nihče ni poznal vojno-pravnega položaja domobrancev. "Jaz nikomur nisem nič očital. Razumem, da se jim je v Ljubljani v jeseni 1944 zdelo, da ne morejo ravnati po mojem svarilu. . . ", zaključuje g, dr. Krek. Vendar pa odbor s tem ni bil zadovoljen in je 15. septembra še enkrat pozval dr. Kreka, naj odgovori na pismo.
Odgovoril pa ni g. dr. Krek ampak v stvari č. g. Jože Godina, ki je napisal za 'Vestnik' članek, kako je bilo s tisto brzojavko ('Vestnik', november 1965. ).
Uvodoma pisec pojasni, da dr. Krek ne objavlja imen v listih, če prizadete o-sebe prej ne vpraša za dovoljenje. G. Godina dodaja: trem mrtvim, dr. Natlačenu, dr. Rožmanu in dr. Šmajdu, njegov popis dogodkov ne more škoditi.
Rev. Godina je bil med prvo svetovno vojno radiotelegrafist. Leta 1941. se je umaknil s kaplanskega mesta na Jesenicah preko Gorice v Ljubljano in junija posetil bivšega bana dr. Natlačena ter ga vprašal, če imajo zvezo z dr. Krekom... Odgovor je bil, da zveze ni, da pa imajo radio aparat bivšega Angleškega društva v Ljubljani, ki je pred vojno imelo zvezo z Londonom. Gez nekaj dni je g. Godina dobil tisti aparat in šifre, za katere pa je menil, da niso zelo strokovno urejene. Potrebno da bi bilo torej najprej dobiti pismeni stik z dr. Krekom in se dogovoriti za val in šifro. To je končno uredil g. Stare. Ko pa je dr. Kreku uspelo, da so Angleži parašutirali telegrafista Božnarja, ki se je nastanil pri četnikih, je ta takoj dobil stik z g. Staretom in zveza med njim in dr. Krekom je potem delovala. Šifriral je g, Godina. "Za skupno slovensko vodstvo ali vodstvo SLS," pojasni. Toda ob italijanski kapitulaciji so partizani Božnarja ujeli in ubili. Tako so v vodstvu SLS sklenili, da je treba g. Godino poslati v Rim, dokler ta še ni bil zaseden po Angležih, da bi tam vzpostavil radijsko zvezo z Ljubljano. Z dovoljenjem škofa Rožmana je odšel v Rim in ko je pripravil radio postajo, ni mogel dobiti zveze z Ljubljano. Zato je dvakrat potoval v Ljubljano in drugič 'Ugotovil,,
da je g. Stare komaj ušel nemški aretaciji. S prihodom dr. Kreka v Rim poleti 1944 pa je bilo oddajanje mnogo lažje kot pod Italijani, saj je dr. Krek imel rang jugoslovanskega veleposlanika pri sredozemski zavezniški komisiji; toda Ljubljana še vedno ni odgovarjala na radijske klice iz Rima...
Po domobranski prisegi (kdaj bo g. dr. Kociper objavil obljubljeno poročilo, kaj je bilo stvarnega pri organiziranju te prisege?) je bilo dr. Kreku nemogoče zagovarjati domobranstvo kot samoobrambo. Ker je hotel na t o opozoriti Ljubljano, je iskal načina za zvezo. Posrečilo se je to preko Poljakov, za kar je g. Godina potoval v Bari (in se med potjo ponesrečil z avtom,) toda Ljubljana spet ni odgovarjala. Poljaki sami so klicali še teden dni, a brez uspeha. Medtem pa je prišlo v Rimu do prevzema jugoslovanskih uradov po partizanih - Tito je pričel zmagovati politično. Dr. Krek je odstopil kot veleposlanik - a Ljubljana še vedno ni bila obveščena. Pa pride nekega dne v Rim dr. Topalovid iz Mihailovi-čevega štaba, da bi zaveznike obvestil o stanju v domovini. Njemu je dr. Krek o-menil težavo z brzojavko. "Kar meni jo dajte, pa jo bom jaz poslal tja", je bil odgovor. Pogoj je le bil, da je brzojavka dešifrirana. Dr. Krek je na to takoj pristal, saj mu je šlo samo za to, da bodo v Ljubljani obveščeni o nevarnosti.
Čez nekaj dni je dr. Topalovid obvestil dr. Kreka, da je Mihailovič potrdil prejem brzojavke.
Kaj se je z njo zgodilo? Stare se je že skrival, pravi g. Godina, torej ni mogel nič vedeti. Vedeti pa je moral kaj dr. Šmajd, toda tega so komunisti ugrabili v Trstu in od njega g. Godina ni mogel zvedeti o brzojavki, saj ga je le dvakrat bežno srečal po vojni.
Pa je naneslo, da sta bila pred časom g. Godina in general Prezelj skupaj na dopustu in sta se menila o minulih časih. Ko je g. Godina pripovedoval o težavah s tisto brzojavko, se oglasi general Andrej: "Meni je znan ta telegram. Jaz sem ga dobil od generala Mihailoviča. Dešifriral sem ga sam in sam natipkal. Odnesel sem ga na domobransko komando v Ljubljani."
Toda kaj je bilo v brzojavki?
Točno besedilo bi morda predložil samo g. dr.Krek, če ga ima v arhivu. Pisec g. Godina tega nima, se pa spominja "sledečih misli in stavkov, odnosno izrazov in besedi v depeši: domobranci naj se na kak način proglasijo za kraljevsko jugoslovansko vojsko..«», če možno pripnite kraljevske kokarde.....,ločite se od Nemcev...... napadite Nemce.. umaknite se, če treba v hribe...... nekaj tednov boste
že zdržali, saj zavezniki niso več daleč. ... Vem, da sem imel določen vtis, da je brzojavka imela tole vsebino: Preti nevarnost, domobranci rešite se! Dodano je bilo nekaj predlogov kako to storiti."
"Poprej je od začetka zvez z Londonom v pismih in brzojavkah - kakor tudi v javnih svojih radijskih govorih preko BBC je dr. Krek ponavljal: Nobenega vojaškega ali političnega sodelovanja z okupatorjem. Varujte življenja. Ni še prišel čas aktivnega nastopanja. Mirujte in počakajte, boste dobili pravočasno navodilo. Stare je pa Kreku sporočal, da navodil ni moč v celoti izpolniti, ker so komunisti pritiskali in silili v državljansko vojno, da je treba ravnanje v domovini razumeti in sprejeti kot samoobrambo."
ANDREJ GLUŠIČ:
DACHAU PRED DVAJSETIMI LETI
TEROR KOMUNISTIČNIH AGENTOV	V.
V pravokotnik 400 x 250 metrov, obdan z električnim tokom napolnjeno žično ograjo in stražnimi stolpi, so bile zgnetene žrtve, zbrane z vseh kontinentov. Taborišče je predstavljalo pravo mednarodno mravljišče. Enaintrideset tisoč pripornikov, ki so se na dan osvoboditve nahajali v taborišču je pripadalo 27 narodnostim. Posamezne narodnosti so bile zastopane s sledečimi števili pripornikov: Poljaki 9910, Rusi 4530, Francozi 4048, Jugoslovani 3098, Itali jani 2185, Čehi 1908, Madžari 1330, Nemci 1193, Belgijci 869, Nizozemci 569, Litvanci 269, Avstrijci 261, Grki 211, Španci 194, Rumuni 164, Luksemburžani 133, Norvežani 79, Albanci 30, Letonci 17, brez državljanstva 23, Estonci 11, Angleži 8, Bolgari 8, Američani 7, Portugalci 4, Turki 3, Sudetski Nemci 3, neznane pripadnosti 3, Volkdeutsche 2, Švicarji 2, Armenci 2, Maltežani 1, Iranci 1, Iračani 1, Finci 1, Danci 1 in Arabci 1.. Da bi bila slika o številčni moči posameznih narodnostnih skupin pravilna je treba pripomniti, da so na posredovanje Mednarod nega rdečega križa bili nekako mesec dni pred osvoboditvijo spuščeni in poslani domov skoraj vsi Nordijci (Danci, Švedi in Norvežani, okoli tisoč) ter da je med evakuiranimi priporniki transporta, ki je 26.aprila odšel v smer šta-renberškega jezera bilo približno pet tisoč Rusov in dva tisoč Nemcev. Tako je neposredno pred osvoboditvijo bilo v taborišču število ruskih pripornikov enako poljskemu in število nemških pripornikov približno enako številu Jugoslovanov. Zatorej so Poljaki, Rusi, Francozi in Jugoslovani ter Nemci bili glavne narodnostne skupine, ki so skupaj šte le nad 30 tisoč pripornikov.
Priporniki so bili naseljeni v 32 blokih. V posamezen blok, osemdeset metrov dolgo pritlično barako, ki je imela štiri oddelke (štube), je bilo stlačenih nad tisoč pripornikov. Ker se je naseljevanje po blokih vršilo po redu, kakor so skupine prihajale, so bili stanovalci narodnostno mešani. Z ozirom na številčno moč poedinih narodnostnih skupin je na vsakem bloku prevladovala ena izmed močnejših skupin. Slovenci so bili raztreseni na 21 blokih, vendar je bil 16 blok pretežno slovenski, kajti na njem je bila tretja "štuba" popolnoma slovenska. Dasiravno je bilo taborišče pravi narodnostni Babilon ni bilo med narodnimi skupinami čutiti posebnega sovraštva. Osovraženi so pač bili surovi "blokači", "štubaki'1 in "kapoti", ki so svojčas večinoma bili nemški kriminalci z zelenimi trikotniki na levi strani suknjiča. Priporniki so se delili na politične, ki so imeli našite rdeče trikotnike, kriminalce z zelenimi, asocialne (nemški črnoborzijanci) s črnimi, nazarence (Bibelforscher) z violetnimi in homoseksualce s svetlo rdečimi trikotnimi našivi. Na trikotnikih so bile začetne črke narodnosti (Jugoslovani J), Judje pa, ki jih je bilo zadnje leto zelo malo v taborišču, so poleg teh oznak nosili še rumene zvezde. Taboriščna "aristokracija", funkcionarji na blokih in po pisarnah ter oni priporniki, ki so hodili na delo izven taborišča, so nosili plavo-bele progaste priporniške uniforme (zebre). Ostali pa smo bili oblečeni v razpadajoče obleke žrtev zbranih iz vseh evropskih dežel, na katerih so večkrat bile še sledi strjene krvi in luknje svinčenk. Politični priporniki so bili v ogromni večini, saj vse ostale vrste pripornikov, v glavnem Nemci, niso skupaj predstavljale niti tri odstotke jetnikov. Tekom zadnjih let so politični priporniki izrinili s starešinskih mest blokačev, štubakov, kapov, etc. skoraj vse nemške kriminalce, ki so preje bili strah in trepet taborišča. Zato so bila razna nasilja in pretepanje pripornikov, ki so jih vršili starešine-pri-porniki, redkejši pojav. Do zadnjega dne sta se v surovosti odlikovala debeli blokač 14 bloka Karel Wagner in kapo skladišča za obleko Georg Lindner, ki sta neusmiljeno pretepala zlasti pripornike slovanskih narodnosti. Še petnajst podobnih nemških zločincev je bilo po osvoboditvi obtoženih in zaprtih v bunker.
SS-ovski zločinci so dobro poznali ljudske slabosti in jih tudi izkoriščali, človeku je v borbi za samoohranitev treba dati le malo oblasti in nekoliko večjo skorjo kruha, pa če nima dostojanstva in drugih vrlin postane za oblastni ke najponižnejši pes, za svojo sredino pa najkrvoločnejši volk. Zato so vso notranjo upravo taborišča izročili pripornikom. Na čelu taborišča je bil starešina taborišča (Lagerälteste), ki je bil odgovoren za red, snago in apel. Njemu so bili podrejeni taboriščna pisarna (Schreibstube) in starešine blokov (Blockälteste). Pod "blokačem" so bili namestnik, pisar in štirje "štubaki" (Stubenälteste). SS-ovci so bili na čelu taboriščne uprave (Lagerverwaltung), političnega oddelka (podružnica Gestapo), urada delovne službe (Arbeitsdienst) in taboriščne bolnice (Rewier), vendar so tudi v teh oddelkih strokovno in pisarniško delo opravljali priporniki. Celo na političnem oddelku so bili priporniki pisarniške moči.
Narodna nestrpnost je bila neznatna. (Nemcev seveda ni nobeden oboževal.) Kako pa je bilo z nestrpnostjo med nazornimi tabori? Rusi so bili "monolitni". Njihovi "palici" so kradli na debelo in delili med seboj. Sicer to ni bila
tatvina, ampak le - "organiziranje", če Jtje, je pri njih veljalo geslo: Vsi za enega, eden za vse; Med Poljaki je bilo istotako, ker peščica komunistov med njimi ni pomenila mnogo. Francozi so držali skupaj. Nemška skupina je bila sestavljena od social-demokratov, komunistov in pristašev katoliškega tabora, med njimi tudi ni bilo trenj. Čehi so prezirali peščico "hahovcev", ki so se znašli v taborišču, drugače pa so bili složni ne glede na razna prepričanja. Italijani so bili politično dokaj pestri, toda so pri vsem njihovem temperamentu bili složni. Celo Avstrijci, raz deljeni na social-demokrate in komuniste ter prevladujoče monarhiste (Unser Motto ist - Kaiser Otto'.) so držali skupaj, zlasti po osvoboditvi, ko se je tudi v taborišču razpravljalo - koroško vprašanje. Vsi do enega so bili za - nedeljivo Koroško'. In Jugoslovani? Od Jugoslovanov, v glavnem Slovencev, so bili v dahavskem taborišču komunisti in njihovi simpatizerji, zajeti partizani, pripadniki Osvobodilne fronte, njihovi podporniki, precej štajerskih in koroških Slovencev, ki so večinoma podlegli vplivu OF, dvajset Mihajlovičevih borcev, in desetina domobranskih častnikov ter podčastnikov pripeljanih par mesecev pred osvoboditvijo. Srbska grupa je bila večinoma sestavljena iz Mihaj lovičevih četnikov in pristašev Ravnogorskega pokreta. Nekoliko je bilo tudi vojnih ujetnikov, ki so ob kapitulaciji Italije zapustili ujetniška taborišča, pa so jih kasneje Nemci ujeli in poslali v nemška koncentracijska taborišča. Spri čo nazorne mešanice jugoslovanskih pripornikov in v domovini besneče revolucije je jasno, da v jugoslovanski skupini sloge ni bilo. Komunisti so z vso doslednostjo nadaljevali boj proti svojim političnim nasprotnikom tudi v taborišču.
MEDNARODNI ODBOR V ROKAH KOMUNISTOV
SS-ovsko poveljstvo taborišča je s političnim oddelkom in tropom špijonov budno spremljalo vse pojave, valovanja in diferenciranja med priporniki. Vendar so bili najzaupnejši ljudje kmalu po prihodu v taborišče orientirani po posebnih zaupnikih. Tako je vsak pomembnejši pripornik - pripadnik te ali one grupe - kmalu našel svojo javko. Ko maj sem bil deset dni v taborišču, pa sem se že sestal s predstavnikom Mihajlovičevih borcev iz Srbije, s članom zavezniške obveščevalne službe in zaupnikom čeških Sokolov. Torej so nevidni organizacijski kanali obstojali tudi v dahavskem taborišču. Ne samo to, ta mala organizacijska jedra so potom svojih zvez celo skušala svojim pripadnikom olajšati trpljenje s primerno zaposlitvijo itd. Komunisti, kot mojstri v konspiraciji, podtalnem organiziranju in infiltraciji ter spričo njihove številčne moči in mednarodne povezanosti so brez dvoma imeli najboljšo organizacijo v taborišču. V to nisem dvomil, čim sem zadihal dahavski zrak, pa tudi že po par tednih občutil na lastni koži. Ključne položaje v mednarodni komunistični organizaciji so imeli v dahavskem taborišču baš jugoslovanski komunisti, ki so že v poletju 1944. organizirali Mednarodni antifašistični komite. Generalni sekretar tega mednarodnega od bora je bil španski borec Oskar Juranič, advokat s Sušaka, ki je bil duša vsega komunističnega gibanja v taborišču. Z njegovo pomočjo so se jugoslovanski komunisti vrinili v vse taboriščne urade od političnega oddelka do zloglasnega "Rewierja". Tako so po svojih zvezah v taboriščni pisarni in delovnem uradu spravili nekoliko vidnejših Mihajloviče vih pristašev in okoli štirideset nediscipliniranih pristašev Osvobodilne fronte v takozvane odkomande, uničevalna ta borišča, od koder se je malokdo vrnil. (Tudi mene so poslali s takim transportom brez obveznega zdravniškega pregleda. Njihov zdravnik na "Rewierju" je enostavno podpisal listek z mojimi podatki, ne da bi bil sploh poklican na pregled.) Samozavest jugoslovanskih komunistov je bila v taborišču tolika, da so se drznili še pod SS-ovskim režimom izdati tri številke na roko pisanega in razmnoženega lista antifašistične mladine "Razsvit", ki so po taborišču krožile od zaupnih do zaupnih rok.
Mednarodni antifašistični komite se je 26.aprila 1945. prelevil v taboriščni Mednarodni odbor, ki je prevzel od SS-ovcev notranjo upravo taborišča in ustanovil taboriščno policijo z nalogo, da vzdržuje red med priporniki do izro čitve taborišča zaveznikom. Predsednik Mednarodnega odbora je bil angleški major Patrick O'Leary, generalni sekre tar Oskar Juranič, starešina taborišča pa Oskar Müller, kasnejši predsednik nemške komunistične stranke (KPD). Tabo riščna policija je bila podrejena Oskarju Juraniču. Sestavljena je bila iz izbranih komunistov. Jugoslovani so bili v njej nesorazmerno močno zastopani. Z osvoboditvijo taborišča po ameriški vojski je ta nespremenjeni Mednarodni od bor dobil skoraj vso oblast nad priporniki. Ali kakor pravi Ludvik Mrzel na strani 2. "Dahavskega Poročevalca" 31. maja 1945: "Za prehod iz esesovskega režima na svobodo se je pri vodstvu taborišča v naglici improvizirala neke vrste priporniška avtonomija, naš Mednarodni odbor je postal najožji sodelavec poveljstva z obsežnimi pravicami in odgovornostjo. " Major O'Leary je poleg predsedništva Mednarodnega odbora postal še pomočnik ameriškega poveljni ka taborišča. Ker je 9.maja zapustil taborišče je predsednik Mednarodnega odbora postal sovjetski general Mihajlov, pomočnik poveljnika pa ameriški poročnik Rosenbloom. Oskar Juranič je s prihodom ameriške vojske postal še predsednik preiskovalne komisije, ki je med priporniki iskala - vojne zločince. Edini v taborišču je imel pravico nositi revolver. "Dahavski Poročevalec" je objavil sledeče: "Poleg pristojnih ameriških oblastev ima samo tov. Juranič kot predsednik preiskovalne komisije Mednarodnega odbora pravico izvršiti aretacije in odrejati pripor." Clan te preisko valne komisije je bil tudi dr. Alojzij Žigon, kasnejši predsednik Vrhovnega sodišča LR Slovenije. Z odhodom Oskarja
Müllerja 28.maja, je zadnji starešina taborišča postal znani ljubljanski trgovec Zdenko Knez, pripadnik OF. Pod oblast starešine taborišča je spadala tudi taboriščna kuhinja, vendar je nadzor nad prehrano vršila posebna komisija Mednarodnega odbora, ki ji je načeloval predsednik Jugoslovanskega nacionalnega komiteja dr.Vladeta Popovič. Te den dni po osvoboditvi se je pri Mednarodnem odboru osnoval oddelek za tisk in kulturo. Načelnik tega oddelka je postal dr.Ali Kuči, bivši minister prosvete v albanski vladi kralja Žoga. Ta oddelek je v glavnem dajal informacije predstavnikom svetovnega tiska, za katere je taborišče postalo prava atrakcija. Spremljal je tudi grupe obiskovalcev raznih narodnosti po taborišču in neposredni okolici. Dr. Kuči je doštudiral na pariški Sorboni in ni bil komunist. Ta kulturni Albanec tudi ni nasedel komunističnemu načrtu, da se v taborišču osnuje mednarodna zveza novinarjev pod vodstvom komunistov ter tako v komunističnih rokah centralizira vsa poročevalska služba in propagandno delo. Komuniste je zlasti bodlo delovanje Poljakov, ki so imeli najmočnejši tisk v taborišču. Poročanje glavnega poljskega lista "Polska Hrystusova", ki so ga izdajali poljski duhovniki, bilo jih je okoli dva tisoč, je bilo odločno protikomunistično. Zato so komunisti "radi vestnega obveščanja javnosti, ki je v interesu taborišča kot celote in posebej še v interesu skupne zavezniške stvari" hoteli pritegniti k široko zasnovanem propagandnem delu veliko število v taborišču se nahajajočih poklicnih novinarjev in pisateljev vseh narodnosti, kar pa jim "iz nerazumljivih razlogov" ni uspe lo. Poljaki, zlasti duhovniki in nič manj oprobani prijatelj zaveznikov dr.Kuči, so imeli dobre zveze pri ameriškem poveljstvu in to je odločno zavzelo stališče, da naj se novinarsko in kulturniško delo razvija pod okriljem nacionalnih komitejev v okviru narodnih skupin. Zato je Mrzel v "Dahavskem Poročevalcu" pohvalil Mednarodni odbor, "da je v splošnem zadovoljivo izpolnil svojo kočljivo nalogo" glede organiziranja mednarodne zveze v taborišču prisotnih novinarjev, ki bi sodelovali tudi po povratku domov, pa dodal, da "so bile med nami in ameriškim poveljstvom na delu sile, ki so - bodisi iz nesposobnosti bodisi zavestno - izigrale izpolnitev ene najvažnejših nalog po osvoboje-nju. ”
"ARETACIJA" SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTOV
Kočljiva naloga Mednarodnega odbora, ki jo je ta za komuniste zadovoljivo izpolnil, je bila predvsem aktivnost preiskovalne komisije. Pod Juraničevim vodstvom je komisija skrbela zlasti za preganjanje nasprotnikov jugoslovanskih komunistov in šele v drugi vrsti vodila preiskavo proti onim taboriščnim funkcionarjem, ki so nečloveško ravnali s priporniki. Juranič je s taboriščno policijo Mednarodnega odbora, ko še ni imel navodil in polnomočja od ameriške ga poveljstva, ki je 29.aprila zvečer zavzelo s trupami taborišče, že 30.aprila zgodaj zjutraj aretiral grupo slovenskih domobrancev s podpolkovnikom Peterlinom na čelu, duhovnike p. Klavdija Okorna, p. Bena Korbiča, dr.Hinka Gorečana in Adolfa Štucina ter vodilna pripadnika sokolske legije Antosiewicza in Mavra ter jih zaprl v bunker. (S pomočjo intervencije preko poljskih duhovnikov in kapetana Mariča, ki je takoj stopil v ameriško službo, nam je v enem tednu uspelo dobiti iz zaporov vse - razen domobrancev.)
Nekaj dni po osvoboditvi, ko je z raznimi navodili ameriškega poveljstva glede klasifikacije pripornikov v svrho repatriacije bila pri Mednarodnem odboru ustanovljena preiskovalna komisija, je ta zaprla dvajset taboriščnih funkcionarjev, blokovskih starešin in kapov, ki so se posebno odlikovali v surovem postopanju s priporniki. V teh dneh je bil v jarku za taboriščem ustreljen bivši taboriščni starešina in kasnejši glavni tolmač Armenec, ki je bil eden izmed glavnih SS-ovskih ovaduhov. Baje so te prve dni tudi Francozi likvidirali dva svoja ovaduha. Danes je težko ugotovi ti, če so bile likvidacije akt anarhije ali pa kratek postopek s soglasjem preiskovalne komisije. Pod nadzorstvom pre iskovalne komisije Mednarodnega odbora so morali nacionalni komiteji sestaviti sezname pripornikov, ki naj bi se zagovarjali pred oblastmi svojih domovin radi navadnih zločinov, političnih zločinov (sodelovanje z Gestapom, z SS, itd.) in špijonaže v korist Nemčije. Take pripornike je bilo treba ločiti od ostalih in pod stražo poslati v domovino. Ker je komisija poslovala v najstrožji tajnosti, so se po taborišču širile najrazličnejše alarmantne vesti o njenem poslovanju.
Teden dni pred odhodom zadnjega jugoslovanskega transporta, s katerim je odšel šef preiskovalne komisije Juranič in nekaj njenih članov, komisija ni završila svojega posla. V bunkerju je imela zaprtih 15 blokačev in kapov, samih Nemcev, proti katerim do 2. junija ni zbrala obtožilnega materijala, ker se baje priče niso javile. Ti Nemci so bili: Willi Stagemann, Julius Schretzenmayer, Friedrich Wagner, Oskar Klein, Herbert Kloy, Eugen Baumgart, Alfons Schulze, Peter Bongratz, Fritz Roller, Ludwig Deutsch, Rudolf Friedrich, Thilo Sichert, Karl Holler, Heinrich Fusser in Kurt Meisel. Vsi so bili spuščeni na svobodo. Nemarnost Juraniča in preiskovalne komisije v zadevi kriminalnih nacističnih valptov ni skrbela nikogar v Mednarodnem odboru. Poglavitno je bilo, da je bila "kočljiva naloga" - aretacija slovenskih protikomunistov - zadovoljivo rešena...
PREJELI SMO IN ZAHVALIMO: 'Meddobje’, 1-3AX, Slov. kult. akcija Buenos Aires; $3. 'Slovenija hoče neodvisnost' Trst 1965, izdala 'Slovenska svoboda'v Muenchenu; $1. 'Hrvatska Revija' Kult.-knjiž. tromjesečnik, 3/XV, $5.
Od meseca do meseca:	pod novoletno jelko
Vladimir Bakarič se je razgovoril o nacionalnem vprašanju na seji izvršnega komiteja CK Zveze komunistov Hr-vatske 8.decembra, toda njegov govor so objavili šele 25.decembra. Dejal je, da je v dosedanjem razvoju cela vrsta stvari vodila h krepitvi nacionalnih razlik. Nacionalizem se je kaj lahko vrinil npr. v razprave o razdeljevanju centralnih skladov. Bakarič je poudaril, da je več nacionalizmov in več njihovih oblik. "Poznamo unitarizem oziroma unitaristični nacionalizem kot osnovno obliko, poznamo pa tudi nazore, da je težnja razvitih, da svoj hegemonizem razvijajo na račun nerazvitih. To mnenje se ni prebilo do vrhov, je pa živo in raste. Očitajo nam, da je imela celo ta reforma več tistega, kar krepi hegemonizem razvitih." V tem pogledu bi morali biti zelo občutljivi in zelo pazljivi. "Naš hrvatski nacionalizem raste predvsem na materialni bazi, na objektivnih dejstvih cele vrste gospodarskih posegov, ki so bili obsojeni na gospodarski neuspeh. .To bazo ljudje občutijo "in zato se nacionalizem šir tudi tam, kjer ga sicer ne bi smeli pričakovati. " Prizadevanja v zveznih organih, da bi spravili stvari v pra vi tir, niso dovolj znana in ljudje so zaskrbljeni. Zlasti velik hrup so zagnali tisti, ki izgubljajo svoje pozicije v gospodarstvu, nekateri kulturni delavci in uradniki, kar je bilo treba pričakovati. Navalili so z vprašanji, kaj je z gospodarstvom, kulturo in politiko na Hrvatskem. Bakariču e zdi povsem jasno, da so to lažna gesla, ker je vloga Hp-vatske v Jugoslaviji na vseh teh področjih komaj kdaj bila večja kakor zdaj. Vprašanje odnosov med republikami -npr. med Srbijo in Hrvatsko - sodi v okvir teženj, ki vlečejo nazaj na teme minulih dni, ter ni centralno vprašanje. Mnogo lažje ga je urejati, brž ko gremo na vprašanje federacije; če pa gremo na vprašanje nadaljne graditve socializma, postane stvar še lažja.
Pritisk, ki se je začel "na glasovitem področju zgodovinopisja in se razširil na kulturo," jih vleče na drugo pot, da bi se izjavljali "o tej ali oni nepomembni stvari". Po Bakaričevem mnenju bi bilo dobro obnoviti nekatere marksistične postavke. Rekli so, da morajo kot komunisti in internacionalisti iti v enotno organizacijo, hkrati pa kar najbolj spoštovati pravice narodov. "To pomeni, da moramo kot komunisti Hrvatske spoštovati pravice narodov - hrvat-skega in drugih - in hkrati uveljavljati svojo politiko, 'oda politiko, ki nas zbližuje." Hkrati je treba opozoriti na vprašanja, ki vzbujajo mednacionalno nezaupanje in si prizadevati, da to nezaupanje premagajo. Administrativno zatiranje nič ne zaleže. Potreben je idejni boj, je zaključil Bakarič.
RES JE, DA NI RES
V televizijskem intervjuju 23. decembra je Edvard Kardelj z običajnim podrhtavajočim glasom nič kaj jasno pojasnjeval "uresničevanje smotrov gospodarske reforme". Kot je dejal, "se gospodarske reforme nismo lotili zato, ker so bili uspehi dosedanjega gospodarskega razvoja slabi, ampak zato, ker stopnja družbeno-gospodarskega razvoja zdaj terja od nas, da se na nov način lotimo problemov in nalog našega nadaljnega razvoja". Nestabilnost v gospodarstvu je opozarjala, da ni več mogoče gospodariti po starem. Reforma "naj nas usposobi, da preidemo, kakor se temu poljudno reče, z ekstenzivnega na intenzivno gospodarjenje. Pod tem razumemo gospodarjenje, katerega smoter, poglavitno merilo in osnovna gibalna sila je boj za večjo storilnost dela" tako v posameznih podjetjih kot v gospodarstvu sploh. Dandanes ni mogoče meriti moči samo po številu tovarn, ampak tudi po tem, ali bodo te tovarne sposobne razvoja, ko bo imel delavec višji življenski standard. V preteklosti je naraščal družbeni proizvod v glavnem zaradi večanja zaposlenosti, kar je bilo nujno za deželo, ki se je otresala "elementarne gospodarske zaostalosti". V bodoče pa mora naraščati zaradi višje storilnosti, kot je predvideno v zasnovah petletnega plana.
Kardelj je dejal, da "je realni standard v mesecih po reformi res manjši," čeprav je povprečje za vse leto nekoliko večje kot lani. "To pa je eden izmed prehodnih pojavov... Nekaterih nihanj ob prehodu na nove pogoje gospodarjenja ni bilo mogoče preprečiti.. Toda zniževanje standarda ni cilj reforme in tudi ne sme biti njena posledica." Nasprotno naj reforma zagotovi, da se bo življenska raven dvigala v skladu s storilnostjo in boljšim gospodarjenjem. "Ni razlogov, da v naslednjem obdobju osebni dohodki ne bi postopoma še naraščali."
Kardelj je govoril, kako naj delovni kolektivi "postanejo poglavitni vir in nosilci investicijskih sredstev in investicijske politike" in kako naj novi bančni mehanizem "postane neposredni instrument v rokah združenih delovnih kolektivov" in opora za razvoj gospodarstva, za povečanje storilnosti in za razvoj deviznega režima. Končni ci)j mora biti, da bo vsako podjetje samostojno v odnosih s tujim gospodarstvom prav tako, kot je samostojno v notranjih odnosih. Kardelju sedanje zamrzovanje cen ni všeč, toda odstraniti ga je mogoče po njegovem mnenju le "s postopnim prehodom na nove metode družbenega urejanja problema cen in njihove družbene kontrole". Poudaril je, da je treba davčni sistem prilagoditi razvoju.
Kardelju pod črto: Od 71 anketiranih članov delavskih svetov mariborskih podjetij jih je samo 34 odgovorilo, da imajo možnost vplivati na poslovanje podjetja. Osem jih je bilo prepričanih, da imajo delno možnost, 29 pa jih je bilo mnenja, da sploh nimajo možnosti vplivati na poslovanje.
ELEKTRIČNI BABILON
Ranković je 5.decembra spustil v reden pogon hidroelektrarno Dubrovnik, ki dobiva vodo po 16 km dolgem rovu iz zajezene Trebignjice. Ko bo na reki dograjen 124 m visok jez GranCarevo, bosta dva agregata po 108 MW obratovala celo leto, do takrat pa le v deževni dobi. Za sistem na Trebišnjici so ZDA julija 1959 posodile $15 milijonov na 3.5<7o za 25 let - "pod zelo ugodnimi pogoji", kot je rekel Rankovič pri otvoritvi, kar "zelo visoko cenimo".
Kriza z elektriko je huda in bo trajala vsaj do 1970, so izjavljali strokovnjaki ob pripravljanju zakona o financiranju gradnje elektrarn, katerega je sprejela zvezna skupščina 15.decembra. Potrošnja se je dvignila mnogo bolj kot proizvodnja, a krivi so tisti, ki pred petimi leti niso znali gledati v bodočnost. Po novem zakonu bodo do konca 1970 zagotovili 5.4 milijonov kWh elektrike in 12. 5 milijonov ton premoga, večinoma za elektrarne. Potrebno bo 430 milijonov dinarjev, od česar bo federacija prispevala 20°/o. V razpravi so si bili vsi edini, da je gradnja elektrarn silno nujna, niso pa vsi bili mnenja, da bo zakon zagotovil najcenejšo gradnjo najbolj dobičkanosnih elektrarn. En poslanec je predlagal 50% posojilo za gradnje v nerazvitih področjih, drugi pa je priporočal, da bi gradili elektrarne, kjer bi bilo najbolj donosno, ne glede na krajevne potrebe.
V Sloveniji se vlečejo razprave o gradnji velike elektrarne Trnovo na gornji Soči, kjer bi z velikim nasutim jezom zagradili bovško kotlino in bi se nabralo jezero dvakrat večje od bohinjskega. Na javnem simpoziju v ljubljanski Kazini, ki se je sprevrgel v "babilon vreščečih glasov, žvižganja in zmerjanja, " kot je pisal očividec, so zagovorniki elektrarne trdili, da je bovška kotlina edina možnost za veliko akumulacijsko jezero v Sloveniji, ki naj omili pomanjkanje elektrike v suhih mesecih.. Jezero bo tudi privlačno za izletnike in športnike. Nasprotniki pa trdijo, da bo zbiralnik poln kvečjemu dva meseca pozimi in dva meseca poleti, vmes pa bo sedanje slikovito dolino pokrivalo smrdeče blato, ki ne bo vleklo ne turistov ne športnikov. Žrtvovali bi edinstveno pokrajino za elektrarno, ki bi bila po dobrih petih letih gradnje itak spet nezadostna, ker je elektrike že sedaj premalo skozi vse leto, ne le jeseni. Zato nekateri predlagajo elektrarno na uvoženo tekoče gorivo, ali v Kopru ali v Dolu pri Ljubljani, ki bi bila zgrajena v dveh letih. Govore tudi o jedrski elektrarni.
Po programu Zvezne komisije za jedrsko energijo za 1966, bodo osredotočili raziskavanja na reaktorsko tehniko in tehnologijo ter se pripravljali za gradnjo jedrske elektrarne, kot je izjavil pomočnik predsednika komisije Salom Suica. Kje bi postavili jedrsko elektrarno, za katero se komisiji nič ne mudi, še ni odločeno. Toda uradniki v Beogradu govore med sabo, da si bodo elektrarno gotovo prisvojili Slovenci, češ da so tehnično najbolj napredni.
KAKANJSKE OBSODBE: Po daljšem procesu v Sarajevu, so bile 29.decembra izrečene sodbe skupini odgovornih tehničnih voditeljev premogovnika Kakanj, v katerem je preteklega junija zaradi eksplozije metana izgubilo življenje 128 rudarjev. Sodišče je izreklo kazen samo za tiste napake, zaradi katerih je eksplodiral metan. Za te napake so bili obsojeni funkcionarji jame "Orasi" Vlastimir Buček, vršilec dolžnosti upravnika jame, na 7 let in pol strogega zapora; Hamza Omerovič, poslovodja prezračevalnih naprav, in Alojz Spec, inšpek tor rudarske nadzorne službe, na 7 let strogega zapora; in inž.Alojz Železnik, tehnični vodja jame, na 6 let in pol strogega zapora. Peti funkcionar Ejub Djokič je bolan in bo sojen kasneje. Pet drugih obtožencev, funkcio narjev celotnega revirja, je bilo oproščenih. Na procesu se ni izkazala samo malomarnost v pogledu prezračeva-rija in varnostne službe nasploh, ampak tudi slaba organi zacija in pomanjkanje varnostnih naprav zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Izvedenci so dognali, da se je plin najverjetneje vžgal zaradi pokvarjene električne na peljave. Vzrok nabiranja metana pa je bila napačno postavljena pregraja, ki je preusmerila tok zraka skupaj z metanom skozi stranski rov v glavni rov jame "Orasi", kjer so bili rudarji na delu. Eksplozija je ubila kakih 33 rudarjev, ostali pa so se zadušili s strupenimi plini.
MEDNARODNI PROMET: Slovensko letalsko pod-
jetje ADRIA-AVIOPROMET je v 10 mesecih 1965 prepeljalo 87.526 potnikov in preletelo 148 milijonov potniških kilometrov. Za te charterske prevoze so zaslužili $3.3 milijonov. Vozili so tudi čete Združenih narodov na Ciper in na Sinaj.
MANJŠINSKO ŠOLSTVO: Na osnovi tozadevnega statuta londonske spomenice so se italijanski in slovenski izvedenci dogovorili, da bodo italijanske šole na Koprskem lahko uporabljale šolske knjige tiskane v Italiji. Italijanska vlada bo darovala italijanskim učencem šolske knjige vredne nad štiri in pol milijona lir.
POKOJNI:	V začetku decembra je umrl od zastruplje
nja s plinom na svojem domu v Ljubljani tenor Janez Lipušček, član ljubljanske opere in slovenskega okteta. Do zastrupitve je prišlo ponesreči. V začetku decembra je umrl v pokoju tudi dolgoletni član ljubljanske Drame Janez Cesar.
SAH: Velemojster Gligorič je enajstič osvojil šahovsko prvenstvo Jugoslavije. Slovenski velemojster Parma je delil drugo in tretje mesto z velemojstrom Ivkovom.
K BAKARIĆEVEM GOVORU:	V prihodnji števil-
ki bom obsežneje poročal o komentarju, ki ga je v zvezi s tem govorom objavil v ljubljanskem Delu Stane Kav
čič - o nacionalizmu v Sloveniji.	„
IVAN STANIČ
Gg. Bogdan Radiča in Ante Smith Pavelič sta v 'Hrvatski Zori' objavila del Dr. Mačkovega pisma (16.decembra 1963.) b. narodnemu poslancu g.Roku MiSetiču, kjer je govora o Stanstedskem sestanku v marcu 1963.: "Zaključkom v Stanstedu pripisujete prevelik pomen. Zame je sestanek v Stanstedu ponoven dokaz, da s srbskimi voditelji, vsaj onimi v emigraciji, ni vredno razgoyarjati. Čeprav so tako Vlajič kot ostala dva podpisali "zaključke", jih vendar še po devetih mesecih niso obelodanili. Se več, ostro so zamerili Branku (dr. Pešelju), ker jih je objavil. Krek pa, da se ne bi zameril niti Vlajiču niti Branku, jih pod Vlajičevim pritiskom ni objavil v časopisju, ampak je dal natisniti 400 izvodov, in jih je razposlal svojim ožjim pristašem. Ivanovič je v zgodnji jeseni prihitel v Washington z neko "dopolnjujočo" izjavo, katere pa Branko ni hotel podpisati. Tako so se tresli hribi, rodila pa se ni niti miš..."
-	Šestdeset let je dočakal polkovnik g. Andrej Glušič, v Washingtonu.
-	V Jugoslavijo se je vrnil bivši urednik 'Ravnogorskog Borca' g.Dušan Kasapinovič.
-	V Argentini je izšla "Nevidna fronta", spomini pok. polkovnika Vladamirja Vauhnika. V njih popisuje avtor svoje vohunsko delovanje v korist zapadnih zaveznikov v času druge svetovne vojne, ko je vodil center BBZ v Ljub Ijani z obveščevalno mrežo, ki je segala do Berlina, Dunaja, Rima in Beograda. Knjiga s poštnino vred stane vezana 850 pesov, broširana 750 pesov, dobiti pa jo je moč pri upravi 'Svobodne Slovenije', Ramon Falcon 415 8 Buenos Aires, ali pri njenih poverjenikih.
-	Pred tremi leti so dali Poljaki pobudo za ustanovitev stolice za sovjetologijo na buenosaireški kat. univerzi.Po zneje so pridružili še predavanja iz slavistike (Dr. T.Debeljak). Med prvimi absolventi tega dvoletnega tečaja je bilo sedem Slovencev, ena Ukrajinska in en Poljak.
-	Londonski 'Times' je 22.decembra objavil daljši članek svojega dunajskega dopisnika, ki poroča o aferi Bu-latovičevega "Heroja na magarcu" (gl. str. 10.)
-	V Ramos Mejii (veliki Buenos Aires) so blagoslovili temelj za novo stavbo Slomškovega doma. Ob tej priliki je bil narodni tabor, kjer so se spominjali stoletnice rojstva Janeza Evangelista Kreka in 25 letnice smrti dr. A. Korošca. Podobnih spominskih prireditev je bilo v zamejstvu-emigraciji mnogo.
-	Formalno je ljubljansko okrožno tožilstvo vložilo obtož nico proti aretiranemu Francetu Rozmanu, ki je med voj no ovajal Slovence Italijanom.
PRED ZAKLJUČKOM LISTA
-	Vrhovno sodišče Hrvatske je odločilo, da je vladni odlok, s katerim je bila potrjena izključitev prof. M. Mihaj lova z zadarske univerze, ničen, ker je protiustaven.
POPRAVEK: Na dnu 9. strani mora biti: Canonizationis.
KLIC TRIGLAV«
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX HI: INFUM SM7 Uprava: BH / TRIGLAV LONDON W.CI.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list. ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA. združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Anglija:	1.4.0	Finsk; :	10.-	Nemčija:	13.-
Argentina:	500.- ( 1100.-)	Frarcija:	12.-	Švedska:	15.-
Avstralija:	1.10.0 ( £A 3)	Italija:	2000.-	Urugvaj	50.- (110.-)
Avstrija:	40.-	Kanada:	3.50 ($7.00)	U.S.A.:	3.50 ($7.00)
Naročnina za letalsk-» dostavo j..- navedena v uklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Jnglebum, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Vernk-llis 24, Tricste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mcndoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada Skandinavija: Jože Rozman, Ristolantie 3 a 8, Helsinki, Finska
Printtd by PIKA PRINT LIMITED, 76 Gr*«m« Roid. Enf -Id. Mldd«. fer SLOVENSKA PRAVDA. BM/Prtvda, London W.C.t.