Franc Padežnik (1922—2001) Biografija Sestavil: Franci Padežnik Bukovec, 2018 Beseda avtorja sestavka Ko je Turistično društvo Viničar iz Zgornje Polskave pristopilo k pisanju knjige o dogodkih in ljudeh na Zgornji Polskavi v zadnjih 100 letih, so tudi mene naprosili, da napišem nekaj o svojem očetu Francu Padežniku. Moj oče je bil znan predvsem kot kulturni delavec na Zgornji Polskavi, ki je imel precej zaslug pri izgradnji tukajšnjega kulturnega doma. Sedaj je že skoraj 20 let od njegove smrti in okoli 40 let od njegovega aktivnega delovanja v KUD-u in v drugih organizacijah. Zato ni čudno, da je vedno manj ljudi, ki so ga poznali, še manj pa tistih, ki vedo, s čim seje ukvarjal. Mlajši pa sploh še niso slišali zanj. Zato sem se odločil, da bom stvari opisal nekoliko širše, predvsem za njegove sorodnike, da se ne bi vse pozabilo. Mogoče bo njegova zgodba zanimiva še za koga drugega. Dogodke do začetka druge svetovne vojne je moj oče opisal že sam v zapiskih, ki jih je začel pisati nekoč, ko je bil bolan. Doma sem pregledal vse dokumente, ki so ostali po omarah, in pa številne fotografije, pa tudi nekatera pisma in razglednice. Na internetu sem našel precej stvari o razmerah in dogodkih v takratnem času v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib) - za čas pred drugo svetovno vojno predvsem v tedniku Slovenski gospodar, za obdobje po drugi svetovni vojni pa največ v (Štajerskem) Tedniku. Pisal sem v prvi osebi, torej z mojega zornega kota. Opisal sem stvari, ki sem jih poznal in tako, kot sem jih jaz videl in razumel. Ob tem sem skušal nekoliko osvetliti tudi ostale dogodke, ki so se dogajali v takratnem času. Pri tem sem moral kakšno stvar tudi predvidevati, trudil pa sem se, da bi bilo tega čim manj. Namenoma sem uporabljal izraze, ki so se uporabljali v pogovornem jeziku v tistem času. Pri preverjanju določenih podatkov sem naletel na težave. Tako pri KUD-u na Zgornji Polskavi nisem uspel dobiti podatkov o tem, od kdaj do kdaj je bil predsednik KUD-a. Pri občinskih kulturnih organizacijah nisem uspel dobiti podatkov o tem, katere nagrade oziroma priznanja je dobil za kulturno dejavnost. Na Občini Slovenska Bistrica pa nisem uspel izvedeti, od kdaj do kdaj je bil občinski odbornik. Tam so me napotili na Pokrajinski arhiv v Mariboru. Te stvari sem zato določil s pomočjo podatkov, ki sem jih pač imel na voljo. Menim, da bi takšne osnovne podatke morali hraniti v društvih in organizacijah. Fotografije so v glavnem očetove (jih je on fotografiral ali pa jih je dobil), pri ostalih pa sem navedel, kdo je fotografiral oziroma kje sem jih dobil. Zahvalil bi se rad vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da so po pogovorih z njimi stvari postale nekoliko bolj jasne in točne. To so Angela Brumec, Slavko Osebik, Greta Dorič, Marjan Padežnik in Jana Padežnik Gomilšek. Prav tako bi se zahvalil Ivici Kiker za dve fotografiji. Sestavek bo objavljen v knjigi o Zgornji Polskavi, v digitalni knjižnici Slovenije www.dLib.si in verjetno še na kakšni spletni strani. Franci Padežnik Bukovec, november 2018 Družina Franca Padežnika Njegov oče Jožef je bil do prve svetovne vojne kočijaž pri polskavski graščini, mati Ivana, ki je bila doma iz Čadrama, pa je bila tam dekla in je kuhala za služinčad. Zato so nam po domače pravili Kučeji (kočijaži). Poročila sta se v začetku leta 1915, tik preden je oče Jožef moral oditi v vojno, na soško fronto. Takrat so živeli nekje v Ogljenšaku. Franc je bil najmlajši od štirih otrok v družini, rojen je bil 5. oktobra 1922 na Bukovcu. Imel je starejšega brata Riharda in dve sestri, Hedviko (Heda) in Ivano (Anča oziroma Dada). Heda je pozneje živela v Vuzenici na Koroškem, kjer je delala kot medicinska sestra, Anča pa je bila doma in je delala na kmetiji. Pogled na Zgornjo Polskavo in Bukovec z našo hišo okrog leta 1930 (Vir: Ivica Kiker) Kmetija na Bukovcu Po prvi svetovni vojni so imeli njegovi starši v najemu majhno kmetijo na sredi hriba Bukovec nad Zgornjo Polskavo z dobrima 2 ha zemlje. To je bila takrat graščinska zemlja. V začetku 20-tih let prejšnjega stoletja je v graščini živela še zadnja iz družine Post - baronica Viljemina Post. Takrat je bila stara že blizu devetdeset let in ni imela naslednikov. Baronica Post je hotela graščinsko zemljo razdeliti med tiste, ki so jo obdelovali in jo imeli v najemu. S tem pa se ni strinjala takratna država, ki je hotela zemljo oziroma graščinsko imetje razprodati. Šele po smrti baronice Post leta 1926 oziroma po sprejetju zakona o agrarni reformi leta 1931 so lahko najemniki kmetije odkupili od grajskega upravitelja Gaberca, torej od države. Pri tem so si morali očetovi starši denar sposoditi pri sorodnikih. Hiša je imela majhno kuhinjo, lojpo (vežo) in večjo sobo z dvema posteljama. Stari oče je imel še svojo sobico (štiblc). V sobici je baje imel belouško, da mu je lovila miši. Hiša se je dotikala štale, v kateri so imeli živino. Oče Jožef, mama Ivana in sestra Anča pred štalo oziroma hišo okrog leta 1955 Ceste in poti do hiše Do hiše sta vodili dve cesti, ena je vodila z Zgornje Polskave, druga pa z vrha Bukovca. Obe sta bili precej strmi in v slabem stanju. Po njiju so lahko vozili le vozovi s kravami, z voli ali s konji. S tovornjakom ali z avtomobilom se ni dalo priti do hiše. Mimo hiše je šla tudi pešpot z Bukovca na Polskavo. To pot je uporabljala večina prebivalcev Bukovca za pot v trgovino, v cerkev, na avtobus oziroma v službo, otroci z Bukovca so tu hodili v šolo. Življenje in delo na kmetiji po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni so od agrarne reforme dobili še en hektar zemlje v dolini (današnja ulica Pohorskega bataljona), tako da so takrat obdelovali okrog 3 ha zemlje. Zaradi problemov z oddaljenostjo in pri prevozih pridelkov domov - ker ena krava ni hotela iti na cesto - so nam stvari z njiv domov vozili sosedje Šesteji (Kerleji), so to zemljo leta 1962 zamenjali za pol hektarja zemlje v neposredni bližini hiše na Bukovcu. Imeli so vinograd, brajde, travnike, sadovnjak in njive. Na njivah so pridelovali krompir, koruzo, pšenico, zelje, korenje in rono (peso). Ko so pšenico poželi, so jo s kravami odpeljali na Bukovec h Koropcu, ki je imel mlatilnico na elektromotor. Domov so odpeljali slamo in v vrečah pšenico. Za te usluge niso plačevali, ampak jih je očetova sestra Anča morala odslužiti; ko so imeli kakšno delo, je šla za nekaj dni pomagat h Koropcu - na tavrh. Ko jim je zmanjkalo moke, so nesli eno vrečo pšenice v mlin h Kopšetu - tam so pšenico zmleli v moko, iz katere so doma pekli kruh. Ko so spekli kruh, so ga dali najprej za par dni v leso na podstrešje, da se je malo posušil, da se ni prehitro pojedel. Po večerih so si svetili s petrolejkami, ko je proti koncu leta 1940 Bukovec dobil elektriko, pa z žarnicami (Polskava je dobila elektriko že kakšnih deset let prej). Elektriko so imeli dolgo časa samo za razsvetljavo, ker kakšnih električnih strojev niso imeli. V štali so imeli dve kravi, svinje in kure. Imeli so tudi psa in mačke. Ker so imeli krave, so imeli mleko. Iz mleka so delali skuto in smetano, delali so tudi kislo mleko. Pogosto so jedli domača jajca. Največkrat so jedli koruzne žganke z mlekom ali pa šnitan krompir in solato. Pozimi so imeli dva ali tri fureže (koline). Meso in klobase so zelhali (dimili) v dolini pri Ignačevi Roziki, hranili pa so ga v lesi na podstrešju. Nekaj mesa so hranili tudi v zaseki v kibli (kiblflajš). Pojedli so praktično vso svinjo - od krvi (krivnik) do tac (nog) in glave. Jezik so pozelhali in ga shranili za veliko noč. Meso so jedli le ob nedeljah in praznikih. V kuhinji so imeli štedilnik na drva, v spalnici pa pri steni proti kuhinji še manjšo krušno peč. Kurili so z drvmi. V gozdu na Bukovcu so nabrali suhe veje in jih nato s kravami zvozili domov, da so imeli za kurjavo. Za zakuriti in za peko kruha so uporabljali rojžje. Trije ali štirje moški z Bukovca in moj oče so dvakrat na leto s kosami pokosili travnike. Domači so nato posušili seno in otavo, ga s kravami zvozili domov in ga spravili na štalo, da so imele krave pozimi kaj jesti. Če je bila štala polna sena, so naredili na travniku kopico, kjer so shranili višek sena. Jeseni so v gozdu na Bukovcu nagrabili za en velik voz listja, ki so ga imeli za nastiljanje v štali. Jeseni so po večerih kožuhali koruzo, takrat so se zbrali in pomagali tudi sosedje. V gozd so hodili nabirat gobe in borovnice. Nabirali so tudi robide in maline. Za čaj so nabirali šipek, kamilice in lipo. Vsaka kmetija je takrat morala imeti tudi bezeg, saj so pravili, da je bezeg domača lekarna. V sadovnjaku so imeli precej jablan in nekaj hrušk in breskev. Okrog hiše so imeli tudi češnje in slive, na svoji zemlji pa so imeli tudi orehe in kostanje. Iz grozdja so delali vino, iz sadja pa pijačo. Pijačo so pili, ko so kaj delali, vino pa so imeli za posebne priložnosti. Nekaj vina so prodali, nekaj pa so ga sami popili. Jabolka so tudi prodajali na zadrugo. Na leto so vzredili in prodali eno ali dve teleti, prodali so tudi svinjske kože. Zraven hiše so imeli v hrib skopano jamo, nekakšno klet, ker so hranili pridelke - krompir, jabolka ... Po vodo so hodili v vodnjak, ki je bil zraven hiše. Vodo za živali so zajemali kar v bližnji mlaki. V kuhinji so imeli vedro z vodo, umivali so se v lavorju, na stranišče so hodili kar v štalo. V trgovini so kupovali le najnujnejše stvari - sladkor, sol, kakšno moko ... Dela je bilo kar precej, posebno v štali, kjer so krmili živali, kidali gnoj, nastiljali, dojili krave. Ženske so delale na njivah, na vrtu in po hiši, moški v vinogradu in sadovnjaku, otroci so pasli krave. Vinograd in vino Blizu hiše so imeli majhen vinograd in ob njem brajde. Oče je govoril, da so v tistih časih imeli na Polskavi dobro vino le trije: Kelharji, nekdo z Ogljenšaka in mi. Dela v vinogradu je bilo kar precej. Tako so jeseni vinograd pognojili z domačim gnojem in ga spomladi okopali. Vinograd je bilo treba najprej porezati in povezati. Nato ga je bilo treba večkrat pošpricati in požveplati. Ko je grozdje zorelo, postalo sladko, so imeli kure zaprte v štali do trgatve, da ga niso zobale. Takrat je gospodar raje dal gostu liter vina, kot pa da bi pustil, da bi si odtrgal grozd v vinogradu. Pri trgatvi, če je grozdje padlo na tla, so s tal pobrali vse jagode, posebno šmarnica se je rada razsipala. Po prešanju so vino hranili v kleti pri Kelharjih na Polskavi (pri Martinu). Ko jim je vina zmanjkalo, je moj oče prinesel od Martina en flaškon (pletenico) vina. Martin Kelhar Martin Kelhar je z ženo in njeno sestro prišel na Zgornjo Polskavo iz Reichenburga (Brestanica) leta 1910. Tukaj so kupili starejšo hišo, ki je imela lepo, staro klet iz 19. stoletja, kjer so v preteklosti hranili graščinsko vino. Pri Martinu so se ukvarjali s kmetijstvom. Svoj vinograd so imeli pod našim vinogradom. Martin je bil tudi čebelar. Vsi pri hiši so bili precej pobožni, Martin je bil celo cerkveni ključar in mežnar pri župniku Orlu. Pri Martinu seje pogosto zbirala duhovščina. Župnik Ivan Orel Ivan Orel je prišel za župnika na Zgornjo Polskavo leta 1938. Orel se je s farani med drugo svetovno vojno zaobljubil, da bodo prenovili oltar Marije Pomagaj v cerkvi na Zgornji Polskavi, če bodo srečno preživeli vojno, kar so pozneje po koncu vojne tudi storili. Orel je že med vojno dal izdelati sliko Marije za ta oltar. Daleč po Sloveniji je bil znan zaradi svojih jaslic . Umrl je leta 1970. Ivan Orel pri svojih jaslicah (Vir: Ivica Kiker) /s s. ZA yr Z 'Z ^e/ m' u •&£&*<) Družinsko drevo družine Padežnik, ki ga je izdelal župnik Orel med vojno leta 1941 Tako Martin kot Orel sta vsaj pri naši družini veljala kot najbolj poštena in preudarna človeka na Zgornji Polskavi. Zimske radosti otrok Snega je bilo v tistih časih pozimi veliko in dolgo je ostal. Včasih je zapadlo toliko snega, da zaradi zametov otroci niso mogli iti v šolo. Otroci so se pozimi po snegu vozili po večini z doma narejenimi plejži (izraz pležuh se je uporabljal na drugi strani Pohorja, v okolici Ruš). Za spodnjo, drsno ploskev so uporabili kar dogo od kakšnega starega soda za vino. Le nekateri so imeli smuči ali sanke. Po vsej verjetnosti si je oče svoje smuči naredil kar sam. Ko sem bil v prvem razredu osnovne šole, mi je oče v službi naredil smuči. Iz snega so otroci delali snežake in igluje. Osnovna šola na Zgornji Polskavi V času med obema vojnama je bila Zgornja Polskava svoja občina in je imela kompletno osnovno šolo. Najprej je moj oče leta 1933 dokončal štiriletno narodno (ljudsko) šolo na Zgornji Polskavi. Leta 1937 je s samimi peticami končal še štiriletno višjo narodno šolo, prav tako na Zgornji Polskavi. S tem je zaključil obvezno osemletno šolanje. Šolski upravitelj (ravnatelj) in razrednik mu je bil Ivan Vokač. Ker moj oče ni imel posluha za petje, mu Vokač petja ni ocenil, da mu ne bi pokvaril spričevala. Punce so imele v šoli gospodinjstvo, fantje pa gospodarstvo, tu so se med drugim učili tudi sajenja, obrezovanja in cepljenje drevja, pa tudi čebelarstva. Šolsko leto je takrat trajalo od prvega septembra do konca marca. Zanimivo je, da je bilo takrat obvezno hoditi v šolo osem let, ni pa bilo potrebno narediti vseh razredov. Tudi če nisi prišel do osmega razreda, si po osmih letih šolanja dobil spričevalo o končani osnovni šoli. Otroci so v šolo hodili veliko časa bosi, saj je veljalo, da je po veliki noči zemlja blagoslovljena in da od takrat lahko otroci hodijo bosi. V očetovem razredu so bili trije zelo dobri učenci: Jože Koropec, ki je bil pozneje znan zgodovinar in profesor na mariborski Pedagoški fakulteti, Srečko Rainer, ki je postal zdravnik ginekolog in profesor na ljubljanski Medicinski fakulteti, in moj oče. Koropec in Rainer sta po osnovni šoli šla na klasično gimnazijo v Maribor in nato na študij v Ljubljano. Koropec mi je nekoč dejal, da je bil moj oče v osnovni šoli boljši učenec kot on. Slika ob zaključku šolanja na prvi stopnji leta 1933. Desno je šolski upravitelj Josip Rainer, levo je učitelj Ivan Vokač, v sredini pa učiteljica Leja Vokač (Sabati) Številka _-A.......... Šolsko leto: Y)J.£ \j£jj£L— Kraljevina Jugoslavija. Dravska banovina. 7 Šolski srez: o do ob Izpričevalo ovršeni višji narodni šoli 'tfrigli §gmi rojen. . ..............\9tl.Z..., z besedo: v ____---------------------- veroizpovedanja, je hodil.v višjo narodno šolo od 19ŠtJL do Mj22~££3£SB^.... 19.^Z.^ nazadnje je dovršil učno snov četrtega šolskega leta v &... — razredu, na tukajšnji višji narodni šoli. Ob svojem izstopu iz šole je bil ocenjen iz predmetov po § 42. v zmislu § 63* zak. o nar. šolah takole: /s-) ^ | -A— v— /A7 /3V J /Gr; 4C2 i Zr; m a- /A) /a; /a; -c-'9-*^— ) Vedenje Veronauk z moralnim poukom Narodni jezik; manjšinski po §45. zak. o nar. šolah slovenski srbohrvatski nemški . . madjarski Zgudovina Zemljepis Računstvo in merstveno oblikoslovje Poznavanje prirode . Praktična gospodarska znanja in vednosti glede na krajevne potrebe Higiena....................................................... Gospodarstvo - gospodinjstvo*1 Ročno delo...................... Risanje Lepopisje Pitje . • Telovadba po sokolskem sestavu Ta učen ih je zadostil — osemletnemu obveznemu šolanju in se odpušča iz šole v zmislu § 65. zak. o nar. šolah z dne 5. decembra 1929. Upraviteljstvo državne višje narodne šole , dne -*****'&- m — solsk A upravitelj .Ji /5" *■= i' /H S> *i razr. učitelj____ Spričevalo o končani osnovni šoli iz leta 1937 Delo v šoli Pred drugo svetovno vojno je šola sicer imela šolskega slugo, so pa učenci naredili tudi sami precej stvari v šoli in okrog nje. Ko je Vokač imel kakšno delo pri šoli, je prišel v razred po učence. Če se jih ni samih dovolj javilo, jih je kar določil. V tistih časih je bilo normalno, da sta vsako leto zaostala eden ali dva učenca. Ti so se ponavadi kar sami javili za delo, da so se izognili pouku. Po drugi svetovni vojni, ko so bili na Zgornji Polskavi samo štirje razredi, je včasih Vokač kakšnega učenca, ki se je bolj slabo učil, bil pa je priden za delo, namesto da bi ga spustil v peti razred na Sp. Polskavo, zadržal kar v četrtem razredu do konca osnovne šole. Malica v šoli V šoli takrat ni bilo malice. Otroci so si morali malico nositi v šolo, največkrat je to bil kos kruha ali kakšno jabolko. Kaznovanje v šoli Obvezen učni pripomoček učitelja je bila tudi šiba. Učenci so bili kaznovani, če se česa pomembnega niso naučili ali pa če so naredili kakšno lumparijo. Učitelji so jih s šibo tepli po riti ali po prstih. Če so naredili kakšno hujšo stvar, so morali nesti domov obvestilo v podpis staršem. Doma so bili ponavadi tepeni še enkrat. Popularna kazen je bila tudi stanje ali celo klečanje v kotu med poukom v razredu ali med glavnim odmorom na hodniku šole. Pri tem so morali biti z glavo obrnjeni v kot oziroma steno. Tudi moj oče je v šoli kaj ušpičil in bil za to kaznovan. Povedal je le za eno neumnost, ki so jo v šoli naredili fantje, ni pa nikoli povedal, kako jih je Vokač kaznoval. Vokač je bil znan po tem, da je rad s šibo kaznoval učence. Ministriranje v cerkvi V osnovni šoli je bil oče več let tudi ministrant v cerkvi pri župniku Francu Gartnerju, dokler mu ni župnik zaradi nekega nesporazuma prepovedal nadaljnje ministriranje. Verjetno je na to odločitev vplivalo tudi to, da se je oče začel intenzivneje ukvarjati s sokolstvom. Pozneje ni hodil v cerkev, razen ob posebnih dogodkih: kakšni poroki, pogrebu, obhajilu ali birmi. Sokolstvo na Zgornji Polskavi Leta 1931 so na Zgornji Polskavi na posebno željo Polskavčanov ustanovili sokolsko četo (odsek) sokolskega društva iz Slovenske Bistrice. To je bila takrat že šesta bistriška četa. Sokoli so na Polskavi že takoj ob ustanovitvi imeli 35 članov, na razpolago so imeli tudi dvorano za telovadbo. Tako kot drugod so bili tudi na Zgornji Polskavi gonilna sila pri Sokolih tamkajšnji učitelji. Tako je bil vodja sokolske čete tedanji šolski upravitelj (ravnatelj šole) Josip Rainer. Precej aktiven je bil tudi učitelj Ivan Vokač. Od ostalih je treba omeniti še Joška Radiča. V Sokolu so spodbujali narodno in kulturno zavest ob telesni vzgoji. V nasprotju od društva Orel, ki je bilo bolj cerkveno usmerjeno in povezano s Slovensko ljudsko stranko, so bili Sokoli bolj narodno zavedno in kulturno usmerjeni. Država je spodbujala in podpirala sokolstvo. Tako je polskavska četa že leta 1931 na tekmovanju sokolskih čet Sokolskega društva Slovenska Bistrica osvojila prvo mesto, med posamezniki pa je bil najboljši Ivan Vokač. Udeleževali so se vsakoletnih nastopov čet matičnega društva v Slovenski Bistrici. Leta 1935 je imela na Zgornji Polskavi svoj prvi javni nastop tukajšnja sokolska četa. Udeleževali so se tudi prireditev, ki so jih prirejala sosednja sokolska društva, kot je bil na primer kolesarski izlet podpohorskih sokolskih društev oziroma čet na državno mejo v Šentilj leta 1937. Sokoli na Zgornji Polskavi so imeli v šoli tudi svojo knjižnico. Atletika, gimnastika in smučanje pri Sokolih Moj oče se je priključil Sokolom na Zgornji Polskavi kmalu po ustanovitvi sokolske čete na Polskavi, torej nekje na sredi osnovne šole. V Sokolu so bili v tistem času kar precej aktivni, poleti so se ukvarjali z atletiko in gimnastiko. Leta 1936 je bil celo na dvotedenskem tečaju (obči tečaj) za gimnastičnega vaditelja v Studencih pri Mariboru, v tamkajšnjem sokolskem domu. S slike se vidi, da je bil edini, ki je še hodil v osnovno šolo. V tej dvorani je tega leta večkrat nastopal tudi najbolj znani slovenski član Sokola - Leon Štukelj, ko se je pripravljal na olimpiado v Berlinu, kjer je tisto leto osvojil srebrno medaljo na krogih. Zato si je moj oče tisto leto kupoval čokoladice s sličicami z olimpiade (album), kar bi se zanj skoraj slabo končalo. Zaradi vsega tega mi je pozneje ob novi hiši naredil kroge. Pozimi so se pri Sokolih ukvarjali s smučanjem. Enkrat je s Sokoli odšel na smučarski tečaj na Pesek na Pohorju, bil je tudi na dveh smučarskih tekmovanjih na Pohorju. Tečaj za gimnastičnega vaditelja v sokolskem domu v Studencih pri Mariboru leta 1936, oče je prvi na levi strani Smučanje na Polskavi na svečnico leta 1937, oče je drugi z leve Dramski odsek sokolskega društva Na Polskavi so bili takrat Sokoli aktivni tudi v dramskem odseku. Ivan Vokač in njegova žena, učiteljica Leja (Leandra) Vokač, sta iz učencev na šoli skozi več let vzgojila skoraj stalno gledališko zasedbo. Tukaj je bil vključen tudi moj oče. Z igrami so nastopali tako na Zgornji Polskavi kot tudi drugod. Tako so leta 1934 uspešno nastopili v Slovenski Bistrici z igro Stari grehi. Najverjetneje leta 1936 je moj oče igral eno od glavnih vlog v igri Desetnik in sirotica. Igra Desetnik in sirotica; Ivan Vokač je na desni, Leja Vokač pa na levi strani slike, oče je v zadnji vrsti na sredini Poleg osnovnošolcev so na Polskavi igre uprizarjali tudi nekoliko starejši Sokoli. Te igre je režiral Ivan Vokač, poleg Vokača in njegove žene Leje so igrali predvsem člani polskavskega Sokola, pa tudi ostali. Igrali so večinoma komedije. Tako je znano, da so leta 1933 igrali igro Trije vaški svetniki, ki so jo uspešno izvedli v dvorani pri gostilni Kac. Moj oče je igral tudi v eni igri leta 1939 ali 1940. Takrat so igro igrali v leseni dvorani pri gostilni Rečnik (Čretnik). Igralci igre Trije vaški svetniki iz leta 1933, slikano pred gostilno Kac (Vir: Slavko Osebik) Igralci pred leseno lopo pri gostilni Rečnik okrog leta 1939, oče je na sredini Smrt brata Riharda Moj oče je imel starejšega brata Riharda. Ker je bil v osnovni šoli precej dober, je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru. Ker pa ni bilo z Zgornje Polskave do Maribora takrat redne avtobusne linije, je hodil peš v Rače na vlak, in to ob vsakem vremenu. Nekoč se je v dežju prehladil, dobil pljučnico in umrl. Zato stara mama mojega očeta ni pustila v srednjo šolo v Maribor, saj je dejala, da ne želi izgubiti še drugega sina. Očetov brat Rihard Padežnik Učenje za mizarja Nadaljevanje šolanja na gimnaziji v Mariboru za očeta torej ni prišlo v poštev. Med šolanjem na Zgornji Polskavi mu je Vokač obljubljal, da mu bo po končani osnovni šoli priskrbel učno mesto za avtomehanika pri nekem svojem sorodniku v Mariboru. Ko bi pa to moral storiti, ni bilo iz tega nič. To mu je moj oče precej zameril. Tako se je šel učit za tišlarja (mizarja), čeprav ga to ni preveč veselilo. Mizarstva se je začel učiti pri mizarju na Zgornji Polskavi. Po enem mesecu pa je zaradi slabih razmer zamenjal mojstra in nadaljeval učenje pri mojstru Blažu Koropcu v Slovenski Bistrici. Tam je imel tudi stanovanje in hrano. Mizarski vajenci leta 1939, oče je na sredini Talent za risanje in umetniške izdelke iz lesa Moj oče je tudi lepo risal, posebno s svinčnikom. V tem času je izdeloval tudi intarzije - risbe z izrezovanjem in sestavljanjem koščkov iz raznobarvnega furnirja (iz različnega lesa). Prav tako je iz lesa delal razne lepo oblikovane škatle, kot so škatla za pisma, za shranjevanje pribora za britje ... Smučanje na ledeniku pod Triglavom Na veliko noč leta 1939 je s skupino kolegov iz Sokola odšel na enotedensko smučanje na ledenik pri Kredarici pod Triglavom. Stanovali so v koči na Kredarici. V začetku tedna sta šla Radič in še eden iz njihove skupine na vrh Triglava po klasični poti, preko Malega Triglava. Proti koncu tedna pa so še trije iz skupine opravili zimski vzpon na Triglav, med njimi tudi moj oče. Proti vrhu so odšli kar naravnost preko ledenika. Vodja vzpona je s cepinom sproti vsekaval stopnice v sneg, tako da vzpon niti ni bil tako težaven. Na vrhu Triglava je bilo takrat toliko snega, da je iz snega gledal le vrh Aljaževega stolpa. Veliko bolj zahteven je bil sestop. Konec tedna je bilo na ledeniku tekmovanje v veleslalomu. Po tekmovanju so progo preizkusili tudi moj oče in ostali iz skupine. Zaradi te odsotnosti oče ni zaključil usposabljanja za mizarja, ker ga je mojster, ko se je vrnil, odpustil. Smučanje pod Triglavom leta 1939 Delo pri zidarjih Nekaj časa je nato pomagal zidarjem. Tam se je naučil zidanja in betoniranja, kar mu je pozneje prav prišlo. Strokovna nadaljevalna šola Leta 1940 je v Slovenski Bistrici končal drugi letnik (od treh) strokovno-nadaljevalne šole, ki je bila v sklopu usposabljanja za mizarja. Dobil je tudi priznanje oziroma nagrado za odličen uspeh. Šola za vojaške pilote v Ljubljani Leta 1940 je v časopisu našel razpis za šolo za vojaške pilote v Ljubljani in se prijavil. Po uspešno opravljenem zdravniškem pregledu v Novem Sadu je bil sprejet. Teoretično in praktično usposabljanje je bilo precej intenzivno in je potekalo na vojaškem letališču v Polju pri Ljubljani. Tam so tudi stanovali. Na začetku je bilo kar težko, ker ni imel prave podlage iz fizike in matematike. S pomočjo sošolcev je to kmalu nadoknadil. Tam so se med drugim učili osnov strojništva, kot je delovanje motorjev, učili so se tudi o vremenu, kot je opazovanje in prepoznavanje oblakov, kar mu je koristilo vse življenje (zvezek zapiskov s predavanj). Moj oče je omenjen v knjigi o zgodovini jugoslovanskega oziroma slovenskega vojnega letalstva. Na vrhu Triglava, 1939 V pilotski šoli v Polju pri Ljubljani leta 1940, oče je tretji z leve v drugi vrsti Oče v pilotski obleki in,vfjictu jtrstsz štiOŽ/ sf-e.dkpe> oičJohu, od-Zahooi- bH)i/ V X. h o ‘oLu- ■ List iz zvezka iz pilotske šole v Ljubljani Radijski sprejemnik V šoli za pilota si je izdelal tudi srednjevalovni radijski sprejemnik. Sprejemnik je imel eno elektronko, radio je poslušal na slušalke. Čez dan je lahko poslušal lokalne postaje, ponoči pa vso Evropo. Mislim, da se je ob tem naučil že nekaj nemščine. Verjetno je zaradi tega pozneje mene, ko sem bil v osmem razredu osnovne šole, vpisal v radioklub v Slovenski Bistrici. Aprilska vojna Po bombardiranju Beograda šestega aprila 1941, ko so Nemci napadli Jugoslavijo, se je vrnil domov. Kot zaveden državljan se je v Slovenski Bistrici prijavil kot prostovoljec za branjenje Jugoslavije pred Nemci. Tam je dobil tudi eno staro puško. Med prostovoljci je bil tudi očetov bratranec z Zgornje Polskave Bojan Javornik, ki je bil kasneje ravnatelj osnovnih šol Pesnica in Pernica. Vlak s prostovoljci je krenil proti Karlovcu 9. aprila. Spremljali so jih oficirji jugoslovanske vojske, ki so bili oboroženi s pištolami. Po dveh dneh vožnje brez hrane so se na postaji Topusko na Hrvaškem pred vlak postavili štirje ustaši, oboroženi z dvema mitraljezoma, in zahtevali, da se vsi z vlaka predajo. Prostovoljci so se pripravili na streljanje. Na njihovo presenečenje pa so oficirji na vlaku, namesto da bi začeli s streljanjem, začeli polagati orožje in se predajati. Prostovoljce z vlaka so nato nastanili v sokolskem domu v bližnji Glini. Po petih dneh neuspešnega čakanja na prevoz domov so se nato odpravili domov kar peš. Tako se je zanj končalo branjenje Kraljevine Jugoslavije pred Nemci in šolanje za pilota (dva meseca, preden bi postal vojaški pilot). 3 r nr Bratranec Bojan Javornik (1921-2018), slikano pri Fideršeku (Dorič) leta 1942. Vidi se, v kakšnem stanju je bila cesta s Polskave do hiše na Bukovcu. Za Bojanom je Martinov vinograd, v ozadju je Polskava z graščino. V nemški vojski Med drugo vojno je oče najprej delal pri mizarju Antonu Ingoliču na Spodnji Polskavi (očetu pisatelja Antona Ingoliča). Takrat je stanoval nekje na Spodnji Polskavi. Leta 1942 je v Mariboru naredil izpit za osebni avto (klasa 3). Oktobra 1943 je dobil poziv v nemško vojsko. Na izbiro je imel samo dve možnosti: ali zbeži v partizane in tvega, da se bodo Nemci maščevali njegovi družini, ali pa gre v nemško vojsko. Partizanov v tistem času na našem področju praktično še ni bilo, saj so, na primer, OF na Zgornji Polskavi ustanovili šele poleti 1944. Bodoče vojake so Nemci z vlakom odpeljali najprej iz Maribora na Dunaj. Od tam so očeta po dvotedenskem postanku poslali v južno Francijo, v kraj Carcassone. Tam je bil kakšnega pol leta na usposabljanju za artilerijo, kjer so se v bistvu pripravljali za odhod na vzhodno fronto. Po usposabljanju je bil ob zavezniškem bombardiranju nemške vojske ranjen v nogo. Najprej so mislili, da bo nogo izgubil, nato pa mu jo je rešil dober vojaški zdravnik, ki ga je operiral in mu prevezal žile v nogi. Zaradi bombardiranja se mu je precej poslabšal tudi sluh. Kmalu po operaciji v bolnišnici v kraju Beziers so ga Nemci poslali domov na okrevanje. Doma so ga obiskali polskavski partizani (med njimi tudi Rainer), z namenom, da bi ugotovili, ali je sposoben za v partizane. Ko so videli, v kakšnem stanju je njegova noga, so se samo obrnili in odšli. V bolnišnici v Franciji leta 1944, oče je na levi strani Oče tik pred odhodom v nemško vojsko oktobra 1943 Po okrevanju se je proti koncu junija 1944 moral vrniti v nemško vojsko v Francijo. Njegovi kolegi so medtem že odšli na vzhodno fronto proti Rusiji, od koder se jih je le malo vrnilo živih. Tako mu je po vsej verjetnosti poškodba noge rešila življenje. Od tam so ga poslali z vlakom na Poljsko v kraj Poznanj (Posen). Na Poljskem so ga poslali v šofersko šolo, za šoferja vojaškega tovornjaka. Kmalu je naredil izpit za vse tri kategorije oziroma klase (motor, tovornjak in osebni avto). Ob koncu vojne maja 1945 je bil na fronti zajet kot šofer in je prišel v ameriško ujetništvo. Kot vojni ujetnik je bil v taborišču v Marseillu v Franciji. Glavni problem tam je bilo hudo pomanjkanje hrane. Od tam se je nato vrnil domov avgusta 1945. V vojski se je dobro naučil nemško, saj so mu celo nemški vojaki govorili, da ga po govorici ne bi ločili od pravega Nemca. D. J?on z Packschmk (Vor- und Zunome) erhoit sJie Eriču h. .-s, nach bcisfonderzdr Prulung ©in Krafftahrzeug mil Anlrieb Vetbftnnunpmosd/ne d-3r Kiois^" fuhrert. 7bse/) ^ r t-v K