Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Matej Šekli DOI: 10.4312/jis.69.1-2.67-88 Univerza v Ljubljani 1.01 Filozofska fakulteta in ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZAKAJ JE JEZIK BRIŽINSKIH SPOMENIKOV ZGODNJA SLOVENŠČINA? 1 V prispevku so prikazane ter s stališča teorije in metodologije zgodovinskega jezikoslovja kritično ovrednotene različne hipoteze o izvoru jezika t. i. Brižinskih (tudi Freisinških) spomenikov, treh slo- vanskih besedil, zapisanih v obdobju 972–1039. Argumenti v podporo raznih genealoških jezikoslov- nih opredelitev slovanskega jezika tega visokosrednjeveškega rokopisnega spomenika so namreč zelo raznorodni (zgodovinski, paleografski, tekstološki, zgodovinskojezikoslovni). Določitev genealoške pripadnosti, tj. narečne osnove, poljubnega jezikovnega sistema pa je možna samo na osnovi zgodo- vinskojezikoslovne analize jezikovnih lastnosti slednjega, in sicer si po principu »od spodaj navzgor« po relevantnosti sledijo glasoslovno, oblikoslovno, skladenjsko in besedoslovno merilo. Ključne besede: primerjalno jezikoslovje, genealoška jezikoslovna klasifikacija, alpska (zahodna juž- na) slovanščina, zgodnja slovenščina, Brižinski (Freisinški) spomeniki Why is the language of the Freising Fragments Early Slovene? The article presents various hypotheses on the origin of the language of the so-called Freising Fra- gments (Slovene Brižinski/Freisinški spomeniki, Latin Monumenta Frisingensia = MF), three Slavic texts written c. 972–1039, which are critically assessed from the viewpoint of the theory and metho- dology of historical linguistics. In fact, the arguments in favour of the various genealogical linguistic attributions of the Slavic language of these High Medieval manuscript texts are very heterogeneous, i.e. historical, palaeographic, textual, and historical linguistic. However, the genealogical linguistic or dialectological attribution of any linguistic system is possible only on the basis of historical linguistic analysis of the latter. In doing this, linguistic criteria are prioritized following a “bottom-up” principle, i.e. phonetics/phonology, morphology, syntax, and vocabulary. Keywords: comparative linguistics, genealogical linguistic classification, Alpine (Western South) Sla- vic, Early Slovene, Freising Fragments 1 Gledano vsebinsko je druga polovica pričujočega besedila sinteza in nadgraditev prispevkov o no- tranji in zunanji zgodovini slovenskega jezika v srednjem veku v Šekli 2016a, 2016b, 2018, 2021, 2022a, 2022b, 2023. Raziskava, predstavljena v razdelku 2 Najvidnejše interpretacije izvora besedil in jezika Brižinskih spomenikov, je bila opravljena posebej za ta prispevek. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 67 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 67 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 68 Matej Šekli 1 Uvod Brižinski (tudi Freisinški) spomeniki (BS), latinsko Monumenta Frisingensia (MF), se v slavistiki imenujejo tri slovanska besedila – I Glagolite po naʒ redka sloueʒa = Glagoĺite po nas rědka slovesa (obrazec splošne spovedi), II Ecc  bi detd naſ ne zegreſil = E e bi děd naš ne səgrěšil (pridiga o grehu in pokori) in III Iaz ze ʒaglagolo zlogeiu = Jaz sę zaglagoĺǫ zloděju (obrazec splošne spovedi) – v latinskem rokopisnem zborniku z liturgično-homiletično vsebino, zapisana v ob- dobju 972–1039. Brižinski spomeniki od svojega odkritja leta 1803 pa vse do da- nes sprožajo različne interpretacije o svojem izvoru. S problematiko zgodovinskih okoliščin nastanka teh besedil, njihove pisave in črkopisa, morebitnih drugoje- zičnih besedilnih vzporednic in predlog ter izvora njihovega jezika so se ukvar- jala najvidnejša imena evropskega jezikoslovja. Eno od temeljnih jezikoslovnih vprašanj v zvezi s temi besedili je torej tudi genealoška jezikoslovna opredelitev njihovega jezika, in sicer predvsem v razmerju do stare cerkvene slovanščine. Ar- gumenti, s katerimi jezikoslovci pristopajo k odgovarjanju na to vprašanje, pa so zelo raznorodni, in sicer so to lahko zgodovinska dejstva, povezana z nastankom besedil, njihova pisava in črkopis, genealoško razmerje med temi tremi besedili ter vsebinsko podobnimi besedili v latinščini, (bavarski) stari visoki nemščini in stari cerkveni slovanščini kot tudi lastnosti jezika samega. Določitev genealoške pripadnosti, tj. narečne osnove, poljubnega jezikovnega sistema pa je možna samo na osnovi zgodovinskojezikoslovne analize jezikovnih lastnosti slednjega, in sicer si po principu »od spodaj navzgor« po relevantnosti sledijo glasoslovno, obliko- slovno, skladenjsko in besedoslovno merilo. V prispevku so prikazane in s stališča teorije in metodologije zgodovinskega jezi- koslovja kritično ovrednotene različne hipoteze o nastanku Brižinskih spomenikov. Najprej je podan zgodovinski pregled najvidnejših interpretacij izvora besedil in jezika tega visokosrednjeveškega rokopisnega spomenika ter njihovo vrednotenje s stališča zgodovinskega jezikoslovja. Sledi excursus, v katerem so za potrebe na- daljnjega izvajanja definirane stara cerkvena slovanščina in njene redakcije. Jezik Brižinskih spomenikov je nato postavljen v kontekst notranje zgodovine sloven- skega jezika. Na podlagi spoznanj zgodovinskojezikoslovne analize relevantnih glasovnih in oblikovnih lastnosti jezika Brižinskih spomenikov je podana njegova genealoška jezikoslovna opredelitev, ki ne more biti nič drugega kot jezik sloven- skega jezikovnega prostora v času okoli leta 1000 n. št. 2 Najvidnejše interpretacije izvora besedil in jezika Brižinskih spomenikov V naslednjih razdelkih so predstavljene najvidnejše interpretacije izvora besedil in jezika Brižinskih spomenikov od njihovega odkritja leta 1803 do Isačenkove izdaje leta 1943. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 68 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 68 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 69 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? 2.1 Odkritje in prve opredelitve Po sekularizaciji na Bavarskem, ki je potekala v letih 1802–1803, je iz knjižnice samostana svetega Korbinijana v Freisingu v javno knjižnico v Münchnu (Bi- bliotheca Regia Monacensis, od 1919 Bavarska državna knjižnica) 2 prispel tudi latinski kodeks s signaturo Cod. Frising. 226 (pozneje Clm 6426). V tem je leta 1803 kustos imenovane knjižnice Bernhard Joseph Docen (1782–1828), ki je bil zadolžen za kritični pregled in katalogizacijo latinskih rokopisov iz Freisinga, na dveh mestih v kodeksu našel tri besedila v slovanskem jeziku, o čemer je strokov- no javnost obvestil v dveh prispevkih v letih 1806 in 1807. 3 Novo najdena besedila so bila v prvem prispevku samo omenjana v oklepaju kot »die kleinen Denkmäler der illyrischen oder dalmatischen Sprache« (Docen 1806: 230), v drugem pa ne- koliko natančneje predstavljena s citati začetka vsakega izmed njih, njihov jezik pa je bil predvsem glede na njihov domnevni izvor označen kot »kärnthnerisch illyrisch« (Docen 1807: 191). 4 O tej prvi vesti je Jacob Grimm (1785–1863) opozoril Josefa Dobrovskega (1753– 1829). Ta si je besedila ogledal v münchenski knjižnici in o novi najdbi obves- til Jerneja Kopitarja (1780–1844) v pismu dne 22. julija 1811. S posredovanjem Wilhelma von Humboldta (1767–1835) je Kopitar iz Münchna prejel faksimile vseh treh besedil, o čemer piše v pismu Dobrovskemu 5. decembra 1812. Sledilo je dolgoletno dopisovanje med Dobrovskim in Kopitarjem, ki je trajalo do 28. julija 1828, v okviru katerega sta jezikoslovca reševala nejasna mesta v besedi- lih in razpravljala o zasnovi izdaje spomenikov, ki naj bi jo pripravil Kopitar. 5 Novico o odkritju slovanskih besedil je objavil tudi Dobrovský v svoji reviji Slo- vanka leta 1814, pri čemer se je namenoma vzdržal vsakršne interpretacije jezi- ka odlomkov in delo prepustil »gebornen Krainern« ‘rojenim Kranjcem’, da se izrečejo o tem pomembnem spomeniku svojega jezika. 6 Aleksandr Hristoforovič 2 Osrednja knjižnica v Münchnu je bila ustanovljena leta 1558 in je spreminjala imena: 1558–1622: V ojvodska dvorna knjižnica (nem. Herzogliche Hofbibliothek), 1622–1805: V olilnoknežja dvorna knjižnica (nem. Kurfürstliche Hofbibliothek), 1805–1829: Kraljeva dvorna knjižnica (nem. Königli- che Hofbibliothek), 1829–1919: Kraljeva dvorna in državna knjižnica (nem. Königliche Hof- und Staatsbibliothek), od 1919: Bavarska državna knjižnica (nem. Bayerische Staatsbibliothek). 3 Prvi dve vesti o najdbi treh slovanskih besedil v kodeksu iz Freisinga s signaturo Cod. Frising. 226 v münchenski knjižnici sta bili anonimni. Sprva se je mislilo, da je njun avtor Johann Christof von Aretin (1774–1824), tedaj višji dvorni knjižničar in urednik publikacije Beyträge zur Geschichte und Literatur, vorzüglich aus Schätzen der pfalzbairischen Zentralbibliothek zu München, v kateri je izšla prva vest o odkritju. Pozneje se je izkazalo, da je prispevka napisal kustos v omenjeni knjižnici Bernhard Joseph Docen (1782–1828) (Brunner 1997: 292–293). 4 »Die Gründe, warum wir den in den hier befindlichen Stellen herrschenden Dialect für kärnthnerisch il - lyrisch halten, beziehen sich zunächst auf die Vergleichung mit einigen in illyrischer Sprache gedruckten Werken, besonders aber auch auf die wahrscheinliche Herkunft jener Handschrift/./« (Docen 1807: 191.) 5 Korespondenca med Dobrovskim in Kopitarjem je zbrana in objavljena v Jagić 1885, o njunem dopisovanju glede Brižinskih spomenikov gl. Orožen 1996. 6 »Ich enthalte mich absichtlich aller Erläuterungen, deren diese schätzbaren Uiberbleibsel gar sehr bedürfen, da ich gebornen Krainern nicht vorgreifen will, welche nicht lange mehr säumen werden, diese alten Denkmäler ihrer Sprache öffentlich bekannt zu machen und sie mit einem zweckmäßigen Commentar zu versehen.« (Dobrowský 1814: 251.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 69 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 69 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 70 Matej Šekli V ostokov / Александр Христофорович Востоков (1781–1864) je v svoji razpra- vi Разсужденіе о Славянскомъ языкѣ (1820) ‘Razprava o slovanskem jeziku’, ki pomeni začetek primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, omenil tudi je- zik nove najdbe in ga imenoval »Крайнскій язык 10го столѣтія« ‘kranjski jezik 10. stoletja’ ter po Dobrovskem povzel osnovne podatke o Brižinskih spomenikih (Востоковъ 1820: 9–10, 53–55). 2.2 Köppen-Vostokova in Kopitarjeva izdaja Izdaja besedil Brižinskih spomenikov je potekala postopoma. Kopitar je v svoji recenziji Dobrovskega starocerkvenoslovanske slovnice Institutiones linguae Slavicae dialecti veteris (1822) ‘Slovnica starega narečja slovanskega jezika’, ki ji je v dodatku Nachschrift dodal tudi nekaj pripomb k študiji V ostokovega iz leta 1820, priobčil besedilo prvega spomenika s prepisom v cirilico in prevo - dom v latinščino (Kopitar 1822: 102–107). Besedila vseh treh spomenikov je nato objavil Franc Metelko (1789–1860) v svoji Lehrgebäude der slowenischen Sprache (1825) ‘Slovnica slovenskega jezika’, in sicer s prepisom v metelči - co, prevodom v tedanjo knjižno slovenščino in komentarjem (Metelko 1825: XXXVII–L). Že v približno istem času je Pavel Josef Šafařík / Pavol Jozef Šafárik (1795–1861) v svojem pregledu slovanskih jezikov in književnosti Ge- schichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten (1826) ‘Zgodovina slovanskega jezika in književnosti po vseh narečjih’ v poglavju o zgodovini slovenskega jezika in književnosti Schicksale der windischen Spra- che und Literatur kot del zgodovine le-teh omenil tudi Brižinske spomenike (Schaffarik 1826: 276–277). 7 Prvo znanstveno izdajo Brižinskih spomenikov sta oskrbela Peter von Köppen / Петр Иванович Кеппен (1793–1864) in V ostokov leta 1827, pri čemer je Köppen pripravil izdajo besedila (Кеппенъ 1927) – za datacijo rokopisa se je obrnil na tedanje največje strokovnjake za latinsko paleografijo v nemškem prostoru; to so bili Georg Heinrich Pertz, Ulrich Franz Kopp in Jacob Grimm –, 8 V ostokov pa 7 »Allein spätere Erfahrungen zeigten zur Genüge, dass der Anfang der Schreibekunst bei den Karantaner-Slawen wo nicht in der vorkyrillische Periode, so doch in diese hinaufgerückt werden müsse. Diess ist durch die Entdeckung der überaus wichtigen windischen Fragmente in München ausser allen Zweifel gesetzt worden. Hier war man nämlich so glücklich, in ei - ner alten Handschrift, die Jahrhunderte lang im Stifte Freisingen aufbewahrt war, drei kurze slawische Aufsätze aus der ältesten Zeiten im windisch-krainischen Dialekte zu entdecken.« (Schaffarik 1826: 276.) Šafařík/Šafárik tudi pozneje v svojem delu Slowanský národopis (1842) Brižinske spomenike prišteva med besedila slovenskega jezika kot »nářečí korutansko-slowen - ské« (Šafařík 1842: 34, 72). 8 Georg Heinrich Pertz: »Nach dem was ich von leteinischen Schriften gesehen habe, würde ich die kleinere ganz runde lateinische Minuskel „Confitentibus tibi dnē“ in das XI te Jahrhundert setzen, und dasselbe Alter der kleinern slavischen Schriftprobe zuschreiben. Die grössere slavi - sche Schrift gehört in das X te oder selbst das IX te Jahrhundert« (pismo Pertza Köppenu z dne 2. februarja 1824). Ulrich Franz Kopp: »Gegen Pertz Meinung kann ich nichts erhebliches sagen; indessen hätte ich Ihre Handschrift auf den Blick in das XII te Jahrhundert gesetzt« (pismo JiS_2024_1-2_FINAL.indd 70 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 70 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 71 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? študijo k izdanim besedilom (Востоковъ 1827). V ostokov je opazil, da je pridiga Ecc  bi detd naſ ne zegreſil podobna pridigi v cerkveni slovanščini tedaj neznane- ga avtorja Поученіе на память Св. Апостола Марка ‘Pridiga v spomin svetega apostola Marka’ v Prologu za dan 25. aprila, ki pa – čeprav del starocerkveno- slovanskega slovstva – slogovno in vsebinsko ni vezana na vzhodno krščanstvo (»слогъ и манеръ въ ономъ кажутся не Греческіе«), 9 spovedna obrazca pa s starovisokonemškima spovednima obrazcema, ki ju je bil objavil Melchior Gol- dast (1578–1635) v svojem delu Alamannicarum rerum scriptores aliqvot veteres (1606) ‘Nekateri stari pisci o alemanskih zadevah’, in se začenjata takole: Ich widersaig diem Tiuvel und allen sinen werchen, unt allen sinen gezierdin ‘Jaz se odpovem hudiču in vsem njegovim delom in vsem njegovim lepotam’ in Ih wirdu Gote almahtigen bigihtig, inti allen Gotes heilagon, allero minero suntono ‘Jaz sem bogu vsemogočnemu in vsem božjim svetnikom izpoveden vseh svojih gre- hov’ (Востоковъ 1827: 21, 24). 10 Drugo znanstveno izdajo Brižinskih spomenikov je pripravil Kopitar v svoji iz- daji Kločevega glagolita (Glagolita Clozianus) leta 1836, in sicer v razdelku Specimen dialecti carantanicae sec. X. ‘Primerek karantanskega narečja 10. sto- letja’, prevedel jih je v staro cerkveno slovanščino in latinščino (Kopitar 1836: XXXIII–XLVII). Na osnovi paleografskih spoznanj tedaj nekdanjega ravnatelja münchenske knjižnice J. B. Bernharta, ki je ugotovil, da so latinski kodeks na- pisale tri roke v 10. stoletju, pri čemer je ista roka napisala tako darovnico, s katero je nemški cesar Oton I. (vladal 936–973) freisinškemu škofu Abrahamu (škofoval 957–994) leta 972 daroval posest v kraju Godego v treviški grofiji, kot tudi prvi Brižinski spomenik, sklenil: »Verbo, fuit codex ipsius Abrahami Ep. „vademecum”« (str. XXXIV) ‘Z eno besedo: ta isti kodeks je bil priroč- nik škofa Abrahama’. Poleg tega je Kopitar ovrgel hipotezo Dobrovskega, ki mu jo je ta predstavil v pismu dne 21. novembra 1826, da je drugi spomenik lužiškosrbsko-češkega izvora – besedilo naj bi sestavil merseburški škof Boso (škofoval 968–970) okoli leta 970, nato naj bi ga priredil praški škof Adalbert/ V ojteh (škofoval 982–997), to prirejeno besedilo pa naj bi nekdo prilagodil za Karantance –, na kar naj bi kazale oblike kot vygnan (II, 9) in modliti (II, 6, 59). Kopitar se je pri svoji argumentaciji opiral na dejstvo, da je Urban Jarnik (1784–1844) v svojem slovarju Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart in Inner-Oesterreich (1832) ‘Poskus etimologije slovenskega narečja v Koppa Köppenu z dne 29. marca 1825). Jacob Grimm: »Die Schrift in den Freisinger Urkunden machen Sie mir, ich gestehe es, zu jung. Ich würde nicht zaudern sie ins IX te oder mindestens in die erste Hälfte des X ten Jahrhunderts zu setzen/./« Natis odlomkov iz korespondenc je v Кеппенъ 1927: 11–12. 9 »Признавая Южно-Словенскіе памятники сіи столь древними, съ удивленіемъ открываемъ, что одинъ изъ нихъ, и именно проповѣдь: Ecce bi detd nas и пр. имѣетъ разительное сходство со статьею Церковно-Словенскою, – съ поученіемъ на память Св. Апостола Марка, помѣщеннымъ въ Прологѣ Апрѣля въ 25 й день. Неизвѣстно, кѣмъ сочинено сіе поученіе: слогъ и манеръ въ ономъ кажутся не Греческіе.« (Востоковъ 1827: 21.) 10 Navedena starovisokonemška spovedna obrazca sta v navedenem Goldastastovem delu natisnjena na straneh 173 in 174, V ostokov navaja, da sta na straneh 134 in 135. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 71 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 71 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 72 Matej Šekli Notranji Avstriji’ prisotnost vy- in d v npr. šidlo, kridlo, motovidlo dokumentiral tudi na Koroškem. 11 Ob prvih interpretacijah in prvih izdajah je treba omeniti vsaj še eno pomembno odkritje v zvezi z besedilnimi vzporednicami. Leta 1840 je Vukol Mihajlovič Un- doljski / Вукол Михайлович Ундольский (1816–1864) v Sergejevem samostanu Svete Trojice (rus. Свято-Троицкая Сергиева лавра) v nekem rokopisnem zbor- niku iz 13. stoletja našel tri pridige Климента епископа Cловeнска ‘Klimenta, slovanskega škofa’ – ugotovil je, da gre za Klimenta Ohridskega (ok. 830/840– 916), učenca Konstantina in Metoda –, pri čemer je bila druga od teh pridig Pou- čenije na pamjatь apostola ili mučenika ‘Pridiga v spomin apostola ali mučenika’ popolnoma enaka pridigi Poučenije na pamjatь Sv. Аpostola Marka, ki jo je leta 1827 objavil V ostokov (Ундольский 1867). 2.3 Schleicherjeva zgodovinskojezikoslovna opredelitev jezika Prve interpretacije izvora jezika Brižinskih spomenikov kot slovenskega so torej temeljile predvsem na zgodovinskih dejstvih, tj. povezanost besedil z delovanjem freisinške škofije v Vzhodnih Alpah, hkrati so bile najdene tudi prve besedilne vzporednice v stari visoki nemščini in stari cerkveni slovanščini, medtem ko so bila jezikovna dejstva v ozadju. Prvi, ki je argumentacijo naslonil izključno na jezikovna dejstva, pa je bil indoevropski in slovanski primerjalni jezikoslovec August Schleicher (1821–1868). V svojem članku Ist das altkirchenslawische altslowenisch? (1858) ‘Ali je stara cerkvena slovanščina stara slovenščina?’ je z jezikoslovnimi argumenti zavrnil Kopitar-Miklošičevo tezo o panonskem, torej slovenskem izvoru stare cerkvene slovanščine ter dokazal, da je stara cerkvena slovanščina dejansko stara bolgarščina (nem. altbulgarisch), stara slovenščina (nem. altslowenisch) pa je izpričana v jeziku Brižinskih spomenikov. 12 Njegovi glavni argumenti so bili jezikoslovni, in sicer predvsem različne glasovne spre- membe in oblikovne razlike, prisotne v slovenščini (vključno z jezikom Brižinskih spomenikov) in »srbščini« (z današnjega stališča štokavščini) na eni strani ter stari 11 »Das in M. und U. Kärnten gebrauchliche wy-gred, der Auswärt d. i. Frühling (exitus?); das vom Herrn Metelko angeführte vivalda, Thiere, Geflügel von wyvaliti st. isvaliti, ausbrüten, die in O. K. noch häufigeren wy, z. B. wydélati, wydréti, wygnati, wyganjati, wygladiti, wyjiſkati, wyléſti, wylisati, wyletéti, wymozhiti, wyrésati, wyshéti, wyshgati, wyſékati, wyſuti, wyſipati, wyſmoditi, wyſhivati, wytekniti, wytézhi, wytergati, wytihniti, u. d. m., ferner die Wohlklangshalber eingeſchalteten d ſhidlo, kridlo, motovidlo u. ſ. w. Dann die im tieferen U. Kärnten häufig vorkommenden Nasallaute weiſen wahrſcheinlich auf früheren Zuſammenhang mit der Sprachordnung B.« (Jarnik 1832: 52.) 12 »Das altkirchenslawische wird also mit unrecht altslowenisch gennant, es ist vielmehr, wenn man es ethnographisch benennen will, altbulgarische zu nennen. Dagegen würden wir vorschlagen die spra- che der Freisinger monumenta (abgedruckt zuerst in Kopitars glagolita clozianus, dann als anhang in Miklosichs chrestomatia palaeoslovenica 1854) altslowenisch zu nennen, da diese fragmente un- bezweifelt slowenisch sind, aber aus sehr alter zeit stammen, mit fug demnach altslowenisch heiſ- sen mögen*). /.../ Die Gründung dieser ansicht kann nur durch darlegung von eigenthümlichkeiten in den lautgesetzen bewirkt werden, die dem slowenischen mit dem serbischen gemeinsam sind, während sie im bulgarischen abweichen.« (Schleicher 1858: 321–322.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 72 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 72 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 73 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? cerkveni slovanščini in bolgarščini na drugi. Med glasovnimi spremembami so mu najpomembnejši različni odrazi prvotnih *dj, *tj (npr. sln. meja, srb. me a vs. blg. graždanin), pri čemer je odločilno, da slovenska glasovna odraza (d)j in č nista mogla nastati iz starocerkevenoslovanskih žd, št, med oblikovnimi razlikami pa navaja npr. različni končnici rodilnika ednine moškega in srednjega spola za- imenske sklanjatve -ga vs. -go (npr. sln. jega, koga, BS takoga, iega, srb. njega, koga vs. stcsl., blg. nego, kogo). Edini vpliv stare cerkvene slovanščini v jeziku Brižinskih spomenikov je videl v končnici prve osebe množine sedanjika, ki je v stari cerkveni slovanščini -mъ, v Brižinskih spomenikih -m, v slovenščini pa -mo (končnica -mo torej ni kontinuant končnice -m). 2.4 Preučevanje genealoških razmerij med besedili v različnih jezikih Za razliko od Schleicherjeve pa so se nadaljnje raziskave znova osredinile na pre- učevanje genealoških razmerij med starocerkvenoslovanskimi in besedili Brižin- skih spomenikov. Izmail Ivanovič Sreznjevski / Измаил Иванович Срезневский (1812–1880) je v svojem dodatku k ponovni izdaji V ostokovih del z naslovom Филологическія наблюденія А. Х. Востокова (1865) ‘Filološka odkritja A. H. V ostokova’ zapisal, da besedila Brižinskih spomenikov niso nastala neodvisno od stare cerkvene slovanščine, pri čemer je krščansko terminologijo v Brižinskih spomenikih razlagal kot kalkirano iz grščine (npr. rab božji po gr. doũlos theoũ) (Срезневскій 1865). 13 Franc Miklošič / Franz Miklosich (1813–1891) je v svoji študiji Die christliche Terminologie der slavischen Sprachen (1875) ‘Krščanska terminologija v slovanskih jezikih’ zagovarjal stališče, da je t. i. Klimentova homi- lija Poučenije na pamjatь apostola ili mučenika nastala pod vplivom besedil, ki so izpričana v drugem in tretjem Brižinskem spomeniku ali pa bila prevedena nepos- redno iz stare visoke nemščine ali latinščine (Miklosich 1875: 6–8). 14 Nasprotno pa je Vatroslav Jagić (1838–1923) menil, da je bilo obratno, tj. da so starocerkve- noslovanska besedila vplivala na nastanek besedil v Brižinskih spomenikih. 15 13 »Имѣя все это въ виду можно придти къ заключению, что Фрейзингенскія статьи представляютъ собою особый самостаятельный Латино-Словенскій Хорутанскій опытъ примѣненія Славянского языка къ христіанству, независимый отъ языка Церковно-Славянкаго, образовавшагося самостаятельно на Греко-Славянскомъ юговостокѣ Европы. Едва ли впрочемъ такое заключеніе можетъ выдержать строгій разборъ.« (Срезневскій 1865: 83.) 14 »Die entsprechende Formel wird entweder in Pannonien aus dem deutschen übersetzt, oder es wird eine in Karantanien gefertigte Übersetzung nach Pannonien gebracht: letzteres ist mir wahrschein- licher. Hier lernt Klemens die Formel kennen. Hier oder, was nicht ausgeschlossen ist, in Bulgarien verflicht er Theile der Beichtformel in eine für das Fest eines Apostels oder Märtyrers bestimmte Homilie. Es kann auch angenommen werden, Klemens habe die uns vorliegende Homilie aus dem lateinischen übertragen, was zur Gewissheit würde, wenn es gelänge, das lateinische Original der Homilie aufzufinden.« (Miklosich 1875: 8.) 15 »Nach Miklosich’s Auseinandersetzung hätte Clemens die bereits vorhanden gewesene Confessio generalis der vor ihm thätig gewesenen deutschen Prediger irgendwie benutzt, er setzt also die Frei- singer Denkmäler als älter voraus. Mir scheint auch das umgekehrte Verhältniss nicht unmöglich zu sein, d. h. es lässt sich wohl denken, dass die deutschlateinischen Prediger, durch die glänzenden Erfolge der slavischen Mission gezwungen, sich das Werk der slavischen Prediger zu Nutzen ge- macht hätten, natürlich nur insoweit, als es der Ritus der abendländischen Kirche und ihre Satzungen JiS_2024_1-2_FINAL.indd 73 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 73 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 74 Matej Šekli 2.5 Vondrákova in Isačenkova izdaja Ob koncu tega kratkega pregleda naj bodo omenjene še tri znanstvenokritične izdaje Brižinskih spomenikov s konca 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, ki pa se v interpretaciji izvora jezika tega spomenika med seboj precej razlikujejo. To so V ondrákova (1896), Ramovš-Kosova (1937) in Isačenkova (1943), pri čemer je treba poudariti, da je le Ramovševa izdaja tista, za katero se lahko reče, da za genealoško jezikoslovno opredelitev jezika uporablja ustrezno metodolo- gijo zgodovinskega jezikoslovja in je zato edina relevantna. 16 Sledi predstavitev ostalih dveh hipotez, pri čemer je prva od dveh nastala pred Ramovševo, druga pa še celo po njej. Václav/Wenzel V ondrák (1859–1925) je v svoji izdaji Frisinské památky, jich vznik a význam v slovanském písemniství (1896) ‘Brižinski spomeniki, njihov nastanek in pomen za slovansko slovstvo’ med drugim naštel nekaj domnevnih leksikalnih in semantičnih bohemizmov, ki naj bi bili značilni za jezik Brižinskih spomenikov (npr. tvorba samostalnika mest. ed. poglagolani (I 17) ‘(v) obrekovanju’ naj bi bila podobna češ. pomluva ‘obrekovanje’; pomen samostalnika tož. mn. obeti (II 38) ‘žrtve’ naj bi imela enak pomen kot češ. oběť ‘žrtev’) (V ondrák 1896: 18–19), iz česar je sklepal, da so besedila nastala v češk(o-slovašk)em jezikovnem prostoru, od koder so prišla v slovenski prostor, kjer so dobila svojo končno podobo. 17 Podobno tezo je veliko pozneje ponovno zastopal tudi Aleksandr Vasiljevič Isa- čenko / Александр Васильевич Исаченко (1910–1978) v svojem delu Jazyk a pôvod Frizinských pamiatok / Sprache und Herkunft der Freisinger Denkmäler (1943) ‘Jezik in izvor Brižinskih spomenikov’. Preučeval je skladenjske in be- sedijske posebnosti besedil. Spovedna obrazca naj bi odražala prevladujoči sta- rovisokonemški besedni red, tj. »pridevnik + samostalnik« (npr. me telo (I 29) ‘moje telo’, mo dusu (I 30) ‘mojo dušo’), medtem ko naj bi pridiga izkazovala starocerkvenoslovanskega oziroma grškega, tj. »samostalnik + pridevnik« (npr. telez nasich (II 40) ‘naših teles’, dus nasich (II 40) ‘naših duš’). Besedje vseh treh spomenikov pa vsebuje lekseme, ki ga v (sodobni) slovenščini ni, pojavlja pa se v stari cerkveni slovanščini, v prvi vrsti v besedilih tako imenovane moravske redakcije. Avtor sklene, da so besedila nastala znotraj moravske redakcije stare zuliessen. Wenn ich nun, von diesem Gesichtspunkte ausgehend, die Sprache der Freisinger Denk- mäler näher ins Auge fasse, so glaube ich in derselben die deutlichsten Spuren einer Beeinflussung des Karanthanisch-slovenischen von Seiten des echten, kirchlichen Altslovenischen entdecken zu können. Es lässt sich, meine ich, durchaus nicht in Abrede stellen, dass die Freisinger Denkmäler keine einheitliche Sprache bieten.« (Jagić 1876: 450.) 16 Glede Isačenkove teze o izvoru Brižinskih spomenikov gl. Cvetko Orešnik 1996, o nekaterih po- znejših reinterpretacijah jezika vzhodnoalpskega prostora in Brižinskih spomenikov pa Cvetko Orešnik 1989. 17 »Pro povahu jazykovou nejsme ani nuceni držeti se slovinského území hned při vzniku původní - ho textu Frisinských památek, neboť co tam je slovinského, dostalo se tam teprv při posledním přepisu neb při posledním spracování (snad již několikátem). Naopak nám ukazují zachované v nich bohemismy, že původní texty vznikly na půdě, kde panoval ještě český (slovenský) živel. « (Vondrák 1896: 51.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 74 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 74 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 75 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? cerkvene slovanščine na Moravskem, na podlagi česar je v Panoniji nastala slo- venska redakcija, ki se kaže predvsem na glasovni ravni. 18 3 Jezik Brižinskih spomenikov s stališča zgodovinskega jezikoslovja Če jezikovno gradivo to dopušča, zgodovinsko jezikoslovje s svojo eksaktno me- todologijo omogoča natančno genealoško jezikoslovno določitev poljubnega jezi- kovnega sistema. Pri vzpostavljanju jezikovne genealogije je najpomembnejše me- rilo (zgodovinsko)glasoslovno. Že leipziška »mladogramatična« jezikoslovna šola (nem. Junggrammatiker) – August Leskien (1840–1916), Karl Brugmann (1849– 1919), Bertold Delbrück (1842–1922), Hermann Osthoff (1847–1909), Hermann Paul (1846–1921); iz leipziške šole je izšel tudi Ferdinand de Saussure (1857–1913) – je namreč v 70. letih 19. stoletja prišla do pomembnega spoznanja, da se jezikovno spreminjanje najbolj sistemsko, regularno, »pravilno« dogaja na glasovni ravnini in da je glasovni sistem v jeziku najmanj odvisen od zunajjezikovnih dejavnikov. Glasovne spremembe je tako možno opisati z natančnimi glasovnimi pravili, ki so jih mladogramatiki imenovali glasovni zakoni (nem. Lautgesetze). 19 V primerjavi z (zgodovinsko)glasoslovnim sta (zgodovinsko)oblikoslovno in (zgodovinsko)skla- denjsko merilo manj pomembni, (zgodovinsko)besedoslovno merilo pa je tako re- koč nerelevantno. Osnova genealoške jezikoslovne klasifikacije so torej v prvi vrsti glasovne lastnosti (inovacije in arhaizmi) obravnavanih jezikovnih sistemov, ki ima- jo vrednost genetskih meril. Glasovnim se lahko pridružijo tudi oblikovne lastnosti, če se njihovi areali ujemajo z areali glasovnih lastnosti. Pri določanju genetskih meril sta zelo pomembni zemljepisna razširjenost jezikovnih inovacij ter njihova (relativna in absolutna) kronologija. Kot je razvidno iz zgornjega kratkega pregleda najvidnejših pogledov na izvor besedil in jezika Brižinskih spomenikov, se različne hipoteze glede tega vprašanja bistveno razlikujejo v načinu argumentiranja svojih trditev. Argumenti, ki naj bi dokazovali genealoško pripadnost jezika teh spomenikov enemu ali drugemu geo- lektu, lahko razdelimo vsaj v tri večje vsebinske sklope. To so namreč različna dej- stva, in sicer zgodovinska (tj. zgodovinske okoliščine nastanka in rabe ter najdbe besedil), paleografska (tj. pisava in črkopis), tekstološka (tj. morebitne ugotovlje- ne drugojezične besedilne vzporednice ali celo predloge analiziranih besedil) in jezikovna (tj. lastnosti jezika samega na različnih ravninah jezikovnega sistema). Iz zapisanega o teoriji in metodologiji zgodovinskega jezikoslovja jasno sledi, da so pri genealoški opredelitvi poljubnega jezikovnega sistema merodajne samo nje- gove jezikovne, v prvi vrsti glasovne in oblikovne lastnosti, ne pa izključno zgo- dovinska in tekstološka dejstva brez upoštevanja jezikovnega gradiva. Pri tem pa 18 »Die Freis. Dkm. stellen in der Form, in der sie auf uns gekommen sind, die slovenische Redak- tion eines mähr.-ksl. Textes dar. /.../ Es sind dies ebensowenig slovenische Texte, wie das Ostro- mir-Evangelium ein russischer Text ist, obwohl wir auch dort russische Lautmerkmale vorfinden.« (Isačenko 1943: 100.) 19 Za definicijo brezizjemnosti glasovne spremembe gl. Osthoff in Brugmann 1878: XIII. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 75 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 75 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 76 Matej Šekli je seveda jasno, da morajo zgodovinska in tekstološka dejstva izkazane jezikovne lastnosti smiselno kontekstualizirati. Sledi pregled zgodovinskih, paleografskih, tekstoloških in jezikovnih dejstev, povezanih z jezikom Brižinskih spomenikov, ki so se akumulirala v več kot dvestoletni zgodovini preučevanja tega enkratnega jezikovnega dokumenta. Zgodovinska dejstva: 20 1) Pokristjanjenje s Slovani poseljenih Vzhodnih Alp in zahodne Panonske nižine s strani salzburške (nad)škofije in oglejskega patriarhata se je začelo v drugi polovici 8. stoletja (med cerkvenima vplivnima območjema je pozneje cesar Karel Veliki (vladal 768–814) kot naravno mejo določil reko Dravo, in sicer v Panoniji leta 803, v Karantaniji pa leta 811) – višek salzburškega misijona v Karantaniji se navadno postavlja v čas vladavine karantanskega kneza Hotimirja (vladal 752–769) –, torej v obdobju pred moravsko misijo Konstantina Solunskega – Cirila (826/827–869) in njegovega brata Metoda (814–885) v letih 863–885; mož- no je, da so prva slovanska nabožna besedila v vzhodnoalpsko-zahodnopanonskem prostoru kot prevodi latinskih in (bavarsko)starovisokonemških predlog nastala že v tem obdobju. 2) Konstantin in Metod sta v letih 869–874 bivala na dvoru spo - dnjepanonskega kneza Koclja (vladal 861–874) v kraju Mosapurc, urbs paludarum (Conversio Bagoariorum et Carantanorum (ok. 870) ‘Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev’, 13; poslovenjeno Blatograd, Blatenski Kostel ali Blatenski Grad, tj. današnji Zalavár) pri Blatnem jezeru. 3) Freisinška škofija je imela v alpskoslovan - skem oziroma zgodnjeslovenskem jezikovnem prostoru, natančneje na Kranjskem in Koroškem, posesti, in sicer loško gospostvo, tj. (Škofjo) Loko z okolico ter Po - ljansko in Selško dolino (od leta 973), ter posest na Lurnskem polju (nem. Lurn - feld) in v dolini reke Mele (nem. Möll) na zgornjem Koroškem (izpričano v letih 977–981) kot tudi cerkev svetega Primoža in Felicijana na Otoku ob Vrbskem jezeru (nem. Maria Wörth). Pri pridobivanju teh posesti je imel odločilno vlogo freisinški škof Abraham (škofoval 957–994). 4) Brižinski spomeniki so vezani v rokopisni ko- deks z liturgično-homiletično vsebino z latinskim besedili, »pontifikalni priročnik«, in so bili najdeni v samostanski knjižnici v Freisingu na Bavarskem. Pisava in črkopis: 21 Pisava Brižinskih spomenikov je latinica – gre za najsta- rejše besedilo katerega koli slovanskega jezika, zapisano v latinici –, in sicer karolinška knjižna minuskula – ta oblika latinice se je v času po Karlu Velikem v zahodno- in srednjeevropskem kulturnem območju uveljavila za zapisovanje latinskih črk –, ki so jo bavarski skriptorji uporabljali v zadnji četrtini 10. in prvi četrtini 11. stoletja. Črkopis, s katerim so zapisani Brižinski spomeniki (kot tudi nekateri slovenski jezikovni drobci v latinskih in srednjevisokonemških rokopi- snih besedilih) pa je (bavarsko)starovisokonemški (oziroma pozneje (bavarsko) 20 Zgodovinska dejstva so povzeta po Ramovš in Kos 1937: 7–9, dopolnjena po Štih 2016: 42–55, 73–79. 21 O nemškem črkopisu, s katerim so zapisani Brižinski spomeniki, gl. Braune 1874: 527–528, Braune 16 2018: 226; Pirchegger 1931: 44; Ramovš in Kos 1937: 11–15; Holzer 2008: 96. O paleografskih značilnostih rokopisa gl. Grdina 1992/2004. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 76 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 76 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 77 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? srednjevisokonemški), 22 kar je najjasneje vidno npr. pri zapisovanju sičnikov in šumnikov. 23 Besedilne vzporednice: 24 1) Spovedna obrazca v Brižinskih spomenikih in staro- cerkvenoslovanski spovedni obrazec Činъ nadъ ispovědajǫštiimь sę (Euch. Sin. 66b 1–80a 24), ki se pojavlja v Sinajskem evhologiju (Euchologium Sinaiticum = Euch. Sin.), starocerkvenoslovanskem spomeniku, zapisanem v glagolici in pre- pisanem v 11. stoletju, sta priredbi nekega starobavarskega spovednega obraz- ca, najverjetneje je bila osnova t. i. Starobavarska ali Svetoemmeramska molitev (nem. Altbayrisches ali St. Emmeramer Gebet) z začetka 9. stoletja. 2) Pridiga o grehu in pokori (po Ivanu Grafenauerju exhortatio ad poenitentiam) v Brižinskih spomenikih pa je najverjetneje priredba prvotno latinskega besedila Exhortatio ad plebem christianam, ki je bilo prevedeno tudi v (bavarsko) staro visoko nemščino. V stari cerkveni slovanščini se pojavlja pridiga s podobno vsebino, t. i. Klimentova 22 »Als ich zum ersten male unter Leskiens anleitung diese /Freisinger/ denkmäler las, machte dieser auf verschiedene absonderlichkeiten der orthographie aufmerksam und vermutete, dass dieselben aus dem deutschen ihre erklärung finden möchten**). Die richtigkeit dieser vermutung war mir sofort klar; es liegt ja auch so nahe, dass der oder die verfasser, mit der damals für das ahd. üblichen orthographie vertraut, deutsche lautbezeichnungen auf das slavische anzuwenden suchten. **) Ähn- lich auch schon Kopitar /1836/ p. XLII.« (Braune 1874: 527–528.) »Ist somit in allen drei Denkmä- lern die Schreibung der Zischlaute auf Grund althochdeutscher Ausspracheverhältnisse durch mehr oder minder häufiges Versprechen zu verstehen, so kann auch hinsichtlich der übrigen Laute kein Zweifel bestehen, daß ihre Schreibung nicht den altslovenischen Lautwert an sich, sondern die asl. Laute in althochdeutcher Aussprache darstellt.« (Pirchegger 1931: 44.) 23 Starovisokonemški *s [*s] se je okoli 750 v nezvenečem glasovnem okolju spremenil v nezveneči [ṡ] (tj. glas med sičnikom [s] in šumnikom [š]), v zvenečem glasovnem okolju pa v zveneči [ż] (tj. glas med sičnikom [z] in šumnikom [ž]), kar pa se v pisavi ni odrazilo: pgerm. *s > stvnem. s [s] > [ṡ/ż] (ok. 750); posledično sta se v (bavarski) stari in srednji visoki nemščini od srede 8. stoletja dalje s črko (v rokopisih zapisano kot <ſ>) zapisovala šumnika pripornika ṡ, ż, s črko ozi- roma dvočrkjem pa sičniški pripornik s (in tudi sičniški zlitnik c) (Braune 16 2018: 226–228; Kranzmayer 1956: 88–90, 112–113). To dejstvo med drugim potrjujejo tudi (bavarsko)staro- in sred- njevisokonemške izposojenke v slovenščini (stvnem. scado [ṡ] → psl. *škoda > sln. šk da; stvnem. missa [ṡṡ] → psl. *mьša > sln. máša; frank. stvnem. swëbal, swëval, bav. stvnem. *swëpal [ż] → sln. žvéplo; srvnem. rībīsen [ż] → sln. rȋbežen; srvnem. salbeie, salveie [ż] → sln. žájbelj vs. srvnem. vazzen [ss] → nar. sln. básati ‘tlačiti’) (Striedter-Temps 1963: passim). Posledično se v najstarejših slovenskih rokopisnih spomenikih s črko praviloma zapisujeta šumniška pripornika š, ž (in šum- niški zlitnik č) (Brižinski spomeniki: 2 os. ed. sed. zadenes (I 26) = zadeneš ‘zadeneš, naložiš’, im. ed. m del. na -l uzlissal (I 31) = uslišal ‘uslišal’, bose (I 2) = bože ‘o bog!’), s črko pa sičniška pripornika s, z (in sičniški zlitnik c) (Brižinski spomeniki: na zem zuete (I 8) = na sem světě ‘na tem svetu’, tož. ed. m živ. bozza (II 46) = bosa ‘bosega’, u /.../ zavuizti (I 15) = v zavisti ‘v zavisti’, tož. ed. izpovued (I 11) = izpověd ‘izpoved’; Heiligenkreuški rokopis OCist., Cod. 250 (ok. 1134–1147): ZEDEM (56v) = sedəm ‘sedem’, OZZEM (64v) = osəm ‘osem’, DEZeNΘ (73r) = desęt ‘deset’ (Šekli 2022b: 26)). Iz zgodovine jezikoslovja je treba poudariti pomembno dejstvo, da je bil v ger- manistiki druge polovice 19. stoletja prav zapis zgodnjeslovenskih besedil v Brižinskih spomenikih, v katerih sta šumnika š, ž zapisana s črko , eden izmed dokazov, da je v stari visoki nemščini okoli leta 750 prišlo do spremembe sičnika *s [*s] v šumnika ṡ, ż. To dejstvo je kot temeljno znanje sodobne germanistike navedeno v standardnih germanističnih priročnikih: »Recht gut gesichert ist die š-artige Aussprache des /s/: Die altslaw. Freisinger Denkmäler geben slaw. /š/ und /ž/ durch , slaw. /s/ und /z/ durch wieder. Die „schibilantische“ Qualität des /s/ wird auch durch die Weiterentwicklung im Mhd. (die auch die ungarische Orthographie mit für [š] und für [s] reflektiert) und in konservativen rezenten Dialekten bestätigt.« (Braune 16 2018: 226.) 24 O besedilnih vzporednicah Brižinskih spomenikov gl. Grafenauer 1936 in Nahtigal 1942: 210–217. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 77 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 77 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 78 Matej Šekli homilija (katere avtor naj bi bil Kliment Ohridski (ok. 830/840–916), učenec Kon- stantina in Metoda) Poučenije na pamjatь apostola ili mučenika. Jezikovne lastnosti: Jezik Brižinskih spomenikov izkazuje glasovne in oblikovne analoške spremembe na področju pregibanja (tj. končnic), na podlagi katerih ga je možno definirati kot alpsko (zahodno južno) slovanščino na prehodu v zgodnjo slovenščino (gl. razdelek 4.3). Kljub naštetim zgodovinskim, paleografskim, tekstološkim in jezikovnim dej- stvom, ki so se bila nabrala v več kot dvestoletni tradiciji resnega zgodovinskega, paleografskega, filološkega in jezikoslovnega preučevanja ter bila argumentirano predstavljena v klasičnih temeljnih znanstvenih delih v zvezi s tem vprašanjem (gl. Grafenauer 1936; Ramovš in Kos 1937) in v sodobni znanstvenokritični iz- daji s celostno znanstveno bibliografijo (gl. Brižinski spomeniki 1992/2004) pa se ponekod predvsem v paleoslavistiki – paleoslavistika je filologija, ki preučuje staro cerkveno slovanščino in njene redakcije – celo v drugi polovici 20. in v za- četku 21. stoletja pojavlja neutemeljeno mnenje, da je jezik Brižinskih spomenikov »panonska (slovenska) redakcija« stare cerkvene slovanščine. 25 Sledi prikaz razmerja med staro cerkveno slovanščino in jezikom Brižinskih spomenikov. 4 Stara cerkvena slovanščina in jezik Brižinskih spomenikov V nadaljevanju so najprej definirane stara cerkvena slovanščina in njene redakcije. Jezik Brižinskih spomenikov je nato postavljen v kontekst notranje zgodovine slo- venskega jezika. Znotraj te sta jezikoslovno definirani časovni različici slovenšči- ne na prelomu 10. v 11. stoletje, namreč alpska (zahodna južna) slovanščina (ok. 800–1000) in zgodnja slovenščina (ok. 1000–1200). Na podlagi spoznanj zgo- dovinskojezikoslovne analize jezika Brižinskih spomenikov je podana genealoška jezikoslovna določitev jezika imenovanih treh besedil. 4.1 Stara cerkvena slovanščina (ok. 863–885) in njene redakcije Stara cerkvena slovanščina je prvi izpričani slovanski knjižni jezik, ki ga je Kon- stantin Solunski, pozneje Ciril (826/827–869) oblikoval za potrebe moravske mi- sije v obdobju 863–885, na katero sta se z bratom Metodom (814–885) podala 25 »Premda se Frizinški odlomci ne ubrajaju u uži kanon staroslavenskih spisa, ipak su za najstariju sla - vensku književnost vrlo važni, 1) jer su jedini latinicom pisani slavenski spomenik koji se neposredno nadovezuje na najstarije razdoblje staroslavenske književnosti, i 2) jer su jedini predstavnik panonske (slovenske) redakcije staroslavenskoga jezika s kraja X. i početka XI. st.« (Hamm 4 1974: 189.) Prim. npr. tudi poglavje »Panonsko-slovenska redakcija i Brižinski spomenici« v Damjanović 2004: 153– 157. »Ještě slaběji je doložena d) panonska (slovinská) redakce staroslověnštiny, která vůbec měla zvláštní postavení a zvláštní osudy: jako nástroj literárni tvorby byla na panonském území v užívání v letech 869–873 a tvořila tedy vlastně jakousi lokální variantu staroslověnštiny velkomoravské (takže by se vůbec mohlo mluvit o širším typu „moravsko-panonském“.« (Večerka 2006: 104.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 78 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 78 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 79 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? leta 863 na prošnjo moravskega kneza Rastislava (vladal 846–870). Oblikovanje knjižnega jezika navadno vključuje t. i. narečno podstavo, tj. tvarno izhodišče knji- žnega jezika, ki doživi standardizacijo in t. i. civilizacijskojezikovno nadgradnjo, imenovano tudi kultiviranje ipd. 26 Narečna podstava stare cerkvene slovanščine je bila vzhodna južna slovanščina 9. stoletja (iz katere sta se v 10. stoletju začela obli- kovati vzhodnojužnoslovanska jezika, tj. makedonščina in bolgarščina), natančneje slovanski jezik v Solunu in njegovi okolici. Vzhodno južno slovanščino na glasovni ravni kot poseben starojužnoslovanski geolekt definira predvsem ena diagnostična glasovna sprememba, ki je samo vzhodnojužnoslovanska, namreč prehod praslo- vanskih trdonebnikov * , *  v soglasniška sklopa *št, *žd (psl. *svě a > stcsl. svěšta ‘svetilka, bakla, sveča; ogenj’ > blg. sv št vs. nštok. sv(ij)éća, sln. sv ča; psl. *me a > stcsl. mežda ‘meja, cesta’ > blg. mežd  vs. nštok. mèđa, sln. méja). Pri civiliza- cijskojezikovni nadgradnji stare cerkvene slovanščine je opazno predvsem prevze- manje besedja s področja krščanstva iz (bizantinske) grščine (gr. pharaṓ, rod. ed. phara nos ‘faraon’ → stcsl. faraonъ ‘faraon’) in posnemanje, kalkiranje besedja po slednji (gr. agathós ‘dober’ + poeĩn ‘delati’ → agathopoeĩn ‘delati dobro’ = stcsl. blagъ ‘dober, blag’ + tvoriti ‘ustvarjati, oblikovati, delati’ → blagotvoriti ‘delati dobro’; gr. núks, rod. ed. nuktós ‘noč’ + hēméra ‘dan’ → nukhth merov ‘noč in dan’ = stcsl. noštь ‘noč’ + dьnь ‘dan’ → noštedьnije ‘noč in dan’). Redakcije stare cerkvene slovanščine pa so stara cerkvena slovanščina, na kate- ro se je na različnih območjih slovanskega jezikovnega prostora, kjer se je le-ta uporabljala kot knjižni jezik, naplastila mlajša slovanska ljudskojezikovna plast, ki je lahko avtohtona ali alohtona: 1) mlajša avtohtona ljudskojezikovna plast, pri čemer gre za mlajšo časovno različico (kronolekt) vzhodne južne slovanščine, saj se pojavljajo starejše (nespremenjene) in mlajše (spremenjene) dvojnice iste ze- mljepisne jezikovne različice (geolekta): to sta makedonska in bolgarska redakci- ja; 2) mlajša alohtona ljudskojezikovna plast, pri čemer gre za mešani jezik, ki ima starejše glasovne odraze stare cerkvene slovanščine in mlajše, pozneje naplaščene glasovne odraze nevzhodnojužnoslovanskega ljudskega jezika, ki so nesistemski, tj. posledica mešanja: to so moravska (češka), čakavska (hrvaška), štokavska (srb- ska) in vzhodnoslovanska redakcija. 4.2 Alpska (zahodna južna) slovanščina (ok. 800–1000) in zgodnja slovenšči- na (ok. 1000–1200) Slovanski jezik v vzhodnoalpskem in zahodnopanonskem prostoru se je v sre- dnjem veku postopoma spreminjal od praslovanščine do slovenščine. 27 Znotraj modeliranja lingvogeneze slovenskega jezika in njegove notranje jezikovne 26 Za têrmin narečna podstava gl. Toporišič 2000: 797, za têrmin civilizacijskojezikovna nadgradnja (hrv. civilizaciono-jezična nadgradnja) pa Brozović 1978: 17. 27 Za lingvogenezo slovenščine znotraj slovanskega jezikovnega prostora ter notranjo zgodovino slo- venščine in njenih narečij prim. Šekli 2018: 148–156, 297–349, 2023: 447–448, kjer je navedena tudi izbrana temeljna znanstvena literatura. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 79 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 79 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 80 Matej Šekli (pred)zgodovine si v srednjem veku v časovnem zaporedju sledijo naslednje ča- sovne in zemljepisne različice (kronolekti in geolekti): praslovanščina (do ok. 800 n. št.) – alpska (zahodna južna) slovanščina (ok. 800–1000 n. št.) – zgodnja (skupna, izhodiščna, enotna) slovenščina (ok. 1000–1200 n. št.) – narečna (nee- notna) slovenščina (od ok. 1200 n. št.), ki se je najprej razcepila na dva makro- geolekta, to sta bili bolj arhaična severozahodna in bolj inovativna jugovzhodna slovenščina. 28 Znotraj slednjih so se postopoma izoblikovale slovenske nareč- ne ploskve (baze) (do konca 14. stoletja), ki so definirane na podlagi starejših jezikovnih sprememb in tako odražajo genealoško delitev zemljepisnih različic slovenščine. Narečne ploskve so se nato naprej cepile na narečja (nekatera še na podnarečja) in krajevne govore. Slovenska narečja združujemo v narečne skupine (grupe), ki so določene na podlagi mlajših jezikovnih sprememb in predstavljajo tipološko delitev zemljepisnih različic slovenščine. Sledi shematični prikaz jezi- kovnih lastnosti alpske (zahodne južne) slovanščine in zgodnje slovenščine, ki ju definirata spodnja časovna meja (terminus post quem) in zgornja časovna meja (terminus ante quem), jezikovne lastnosti prav teh starejših časovnih različic slo- venščine je namreč možno prepoznati v jeziku Brižinskih spomenikov. Spodnja meja alpske (zahodne južne) slovanščine je praslovanski premet jezičnikov (metateza likvid) s podaljšavo samoglasnika v vseh položajih, tudi v nestaroaku- tiranih vzglasnih dvoglasniških zvezah, do katerega je prišlo okoli leta 800 n. št. Medtem ko npr. zapis moškega osebnega imena Wallucus za čas okoli leta 631 še vsebuje dvoglasniško zvezo *olC [*ălC] (ok. 631 Wallucus (Fredegari Chronicon (659) ‘Fredegarjeva kronika’, IV: 72) = * aldūkā (> poznopsl. *Voldyka, tj. psl. *voldyka ‘vladar, vodja’ > stcsl. vladyka ‘vladar, vodja’, prim. priimek sln. Vladika > Ladika), osebno ime npr. Razemuzza, zapisano leta 864, že izkazuje »premeta- no« dvoglasniško zvezo s podaljšavo samoglasnika *olC [*ălC] > *laC [*lāC] (864 Razemuzza (Krka/Gurk) = *Rastimysla < psl. *Orstimysla s prvim delom zloženke psl. *orsti ‘rasti’ > sln. rásti, nštok. rásti vs. stčeš. rósti > češ. růst). Zgornja meja alpske slovanščine in hkrati spodnja meja zgodnje slovenščine pa bi lahko bila zgo- dnjeslovenska poenostavitev nekaterih popraslovanskih veččlenskih soglasniških sklopov z *v, npr. zaporedja *tvr v tr, ki se je dogajala okoli leta 1000. 28 Strokovni izrazi kot praslovanski, alpskoslovanski, slovenski (za slednjega bi se brez »nacionalnih« oznak lahko reklo tudi npr. severozahodnojužnoslovanski, in sicer v razmerju do osrednjejužnoslo- vanski in vzhodnojužnoslovanski; podobno tudi za nemški denimo južnozahodnogermanski), seve- rozahodnoslovenski in jugovzhodnoslovenski spadajo na področje zgodovinskega jezikoslovja in so definirani glede na jezikovne lastnosti dane časovne in zemljepisne jezikovne različice slovanskega jezika ter nikakor ne implicirajo identitetnih oznak govorcev teh jezikovnih različic (niti s strani govorcev samih niti s strani njihovih sosedov), v konkretnih primerih npr. **Praslovan, **Alpski Slo- van, **Slovenec, **Severozahodni Slovenec, **Jugovzhodni Slovenec ipd. (pridevniki so namenoma zapisani z veliko začetnico), kaj šele sodobnih državljanskih oznak kot npr. **Avstrijec ipd. Predmet preučevanja opisnega in zgodovinskega jezikoslovja je namreč v prvi vrsti jezik, in sicer njegove lastnosti v nekem časovnem obdobju ter njegovo spreminjanje v prostoru in družbi skozi čas, ne pa njegov govorec, kaj šele poslušalec. Identitetna problematika ni predmet zgodovinskega jezikoslovja. Za slednje so oznake govorcev slovanskega/slovenskega jezika v Vzhodnih Alpah v srednjem veku (večji del na ozemlju današnje Republike Avstrije) kot Slovenci (prim. naslov zemljevida Slovenci po naselitvi v Kos 1955: 75) ali celo Avstrijci (prim. »Namen von Österreichern /.../, die zwischen dem VIII. und dem XIII. Jahrhundert lebten« v Kronsteiner 1975: 6) popolnoma neustrezne. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 80 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 80 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 81 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? Tako npr. osebna imena, ki vsebujejo psl. *tvьrdъ ‘trd’ (> sln. tȓd vs. nštok. tvȓd, stčeš. tvrdý > češ. tvrdý), do vključno 10. stoletja izkazujejo soglasniški sklop *tvr ohranjen (npr. 864 Turdazo (Ziljska dolina) = *Tvdačь < psl. *Tvьrdačь), v 11. stoletju pa že njegovo poenostavitev v tr (npr. 1030 Dridodrago (Lind pri kraju Scheifling, zgornja Štajerska) = *T dodrag < psl. *Tvьrdodorgъ). Zgornja meja zgodnje slovenščine in spodnja meja narečne slovenščine pa je raznosnjenje praslovanskih nosnih samoglasnikov *ę, *ǫ v jugovzhodni (ne pa tudi v severo- zahodni) slovenščini okoli leta 1200, kar pa že pomeni začetek narečne cepitve slovenščine na imenovana dva makrogeolekta. Povsem pričakovano je torej, da zapisi zemljepisnih in osebnih imen na celotnem jezikovnem prostoru zgodnje slovenščine do konca 12. stoletja še izkazujejo prisotnost nosnih samoglasnikov (1074 Lonca, ok. 1160 Lonka, 1192–1197 Lonca = *Lǫka za kraj (Škofja) Loka, nem. Bischofslack, nastalo iz psl. *lǫka > sln. l ka ‘močvirnat travnik’; prim. tudi zgodnjeslovenske števnike v Heiligenkreuškem rokopisu OCist., Cod. 250 (ok. 1134–1147), ki vsebujejo nosne samoglasnike: PaNT (40v) = pęt ‘pet’, DEWANΘ (72v) = devęt ‘devet’, DEZeNΘ (73r) = desęt ‘deset’ (Šekli 2022b: 25–26)). 4.3 Jezik Brižinskih spomenikov (ok. 972–1039) V skladu z napisanim v zvezi s teoretično-metodološkim pristopom v zgodo- vinskem jezikoslovju je osnova za genealoško določitev poljubnega jezikovnega sistema torej zgodovinskojezikoslovna analiza predvsem njegovih glasovnih in oblikovnih lastnosti. 29 Najpomembnejše glasovne spremembe, ki so se zgodile od praslovanščine do jezika Brižinskih spomenikov, med katerimi so bile nekatere v času zapisa besedil še v teku, zaradi česar se pojavljajo diahrone dvojnice (tj. starejša, nespremenjena oblika in mlajša, spremenjena oblika), so v primerjavi s (staro) cerkveno slovanščino npr.: 30 1) premet jezičnikov (metateza likvid) s podaljšavo samoglasnika v vseh položajih: psl. *(C)oRC, *CeRC > jsl. *(C)RaC, *CRěC > BS (C)RaC, CRěC (psl. *orzuměti > stcsl. razuměti, BS razumeti (II 29) = razuměti ‘razumeti’); 2) poenostavitev so- glasniških sklopov *tl, *dl v *l: psl. *dl > jsl. *l > BS dl > l (psl. *modliti sę > stcsl. moliti sę, BS ze modliti (II 59–60) = sę modliti ‘moliti (se)’, kor. sln. modlīti (se), drugod molīti (se) vs. psl. *kridlatьcь > BS daj. mn. crilatcem (I 4) = krilatcem ‘kri- latcem, angelom’ (psl. *kridlo > stcsl. krilo, sln. krílo; psl. *kridlatъ > stcsl. krilatъ, sln. krilȁt)); 3) sprememba praslovanskih trdonebnikov * , *  v *  (> * ), *j: psl. * , *  > sln., Z kajk., čak. *  (> * ), *j > BS , j (psl. *pomo ь > stcsl. *pomoštь, BS mest. ed. pomoki (III 20) = pomo i ‘(na) pomoči’; psl. *žę ьnъ > stcsl. žęždьnъ, BS 29 Jezikovne lastnosti jezika Brižinskih spomenikov so povzete po Ramovš in Kos 1937: 11–15, av- torjeva je določitev zemljepisne razširjenosti jezikovnih inovacij ter s tem posredno tudi njihove (relativne) kronologije. 30 Edina jezikovna dvojnica, ki je ni možno pojasniti diahrono fonetično (temveč morda diatopično), sta sopomenski predponi z elativnim pomenom ‘iz’ psl. *vy- vs. *jьz- > BS vi- vs. iz- v istem bese- dilu (BS uvignan (II 9) = vignan ‘izgnan’ vs. izbovuedati (II 79) = izpovědati ‘izpovedati’). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 81 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 81 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 82 Matej Šekli tož. ed. m živ. ſegna (II 45–46) = žęjna ‘žejnega’); 4) psl. *šč, *žǯ > sln., kajk., čak., Z štok. *šč, *žǯ > BS šč [*s /*š] (*žǯ ni dokumentirano) (psl. im. ed. m del. na -n *krьščenъ > stcsl. krьštenъ, BS criſken (I 13) = k ščen ‘krščen’); 5) sovpad praslo- vanskih krepkih polglasnikov * , *  v en sredinski polglasnik *ə (zapisan je z ali ne glede na svoj praslovanski izvor): psl. * , *  > Z jsl. *ə > BS ə (psl. *vьśь > stcsl. vьsь, BS tož. ed. m neživ. vueʒ (I 3), vuiʒ (I 27) = vəs ‘ves’; psl. *dьnь > stcsl. dьnь, BS tož. ed. den (I 9, 12, 32) = dən ‘dan’; psl. *sъlъ > stcsl. sъlъ, BS rod. mn. zil (II 15) = səl ‘slov’); 6) rotacizem, tj. prehod praslovanskega medsamoglasniškega *ž v *r: psl. *VžV > sln., kajk., čak., Z štok. VžV > VrV > BS VžV > VrV (psl. 1. os. mn. sed. *možemъ > stcsl. možemъ, BS moſem (II 41) = možem ‘moremo’ vs. psl. *teže > stcsl. te že, BS tere (II 32, 110) = tere ‘ter’); 7) poenostavitev nekaterih popraslovan- skih veččlenskih soglasniških sklopov z *v, npr. *stv v st: popsl. *stv > st > BS stv > st (psl. im. ed. m del. na -l *sъtvorilъ > stcsl. sъtvorilъ, BS ztuoril (I 12) = stvoril ‘storil’ vs. psl. *sъtvoriti > stcsl. sъtvoriti, BS ztoriti (II 107) = storiti ‘storiti’). Kot je razvidno iz tega zelo shematičnega prikaza najznačilnejših glasovnih sprememb od praslovanščine do jezika Brižinskih spomenikov, se vse naštete glasovne spremembe z izjemo zadnje pojavljajo tudi v nekaterih drugih (zahodno)južnoslovanskih geo- lektih. Edina samó slovenska izpričana glasovna sprememba pa je poenostavitev soglasniškega sklopa *stv > st, ki torej že nakazuje jezikovno spreminjanje od alpske slovanščine proti zgodnji slovenščini. Najpomembnejše oblikovne analoške spremembe na področju pregibanja, ki tudi kažejo na postopno spreminjanje v smeri proti zahodnojužnoslovanski slovenščini, zadevajo končnice naslednjih oblik, npr.: 1) tožilnik množine samostalnikov trde moške o-jevske sklanjatve psl. *y → *ę (psl. *grěxy > stcsl. grěxy, BS grechi (II 111) = grěxi vs. greche (I 27) ‘grehe’); 2) rodilnik množine samostalnikov moške o-jevske sklanjatve: psl. *ъ/*ь → *ovъ (psl. *grěxъ > stcsl. grěxъ, BS greh (I 8) = grěx vs. grechov (II 114 ) = grěxov ‘grehov’); 3) rodilnik ednine moškega/srednjega spola zaimenske in imensko-zaimenske sklanjatve pridevnika psl. *go → *ga (psl. *togo > stcsl. togo, BS togo (III 39, 41) = togo ‘tega’; psl. *dьnьsьńajego > stcsl. dьnьsьńajego, BS diniznego (III 41) = dənəsńěgo ‘današnjega’ vs. psl. *takogo > stcsl. takogo, ≥ BS tacoga (I 25) = takoga ‘takega’; psl. *nepravьdьnajego > stcsl. nepravьdьnajego, ≥ BS nepraudnega (III 29) = nepravdněga ‘nepravičnega’). 31 31 Na časovni osi jezik Brižinskih spomenikov–slovenščina ni povsem jasno spreminjanje končnice za prvo osebo množine sedanjika, v Brižinskih spomenikih se namreč pojavlja odraz psl. *-mъ > BS -m, v slovenščini pa (izpričano od druge polovice 14. stoletja dalje) psl. *-mo > sln. -mo (o čemer že v Schleicher 1858: 324, za kar gl. razdelek 2.3) (psl. *nesemъ > BS nezem (II 39) = nesem ‘nesemo’ vs. psl. *nesemo (?) > sln. nesemo). Prvotno *-mo naj bi bila končnica za prvo osebo množine per- fekta, ki naj bi se iz perfekta najprej posplošila v sedanjik atematskih glagolov (oblika atematskega glagola psl. *vědě ‘vem’ je izvorno perfekt, mlajša po sedanjiku prenarejena oblika je *věmь ‘vem’), pri katerih je prišlo po onemitvi praslovanskih šibkih polglasnikov do sovpada končnic za prvo ose- bo ednine in množine, iz sedanjika atematskih pa naj bi se razširila še v sedanjik tematskih glagolov (Nahtigal 1952: 92–93). V jeziku Brižinskih spomenikov sta končnici za prvo osebo ednine in mno- žine sedanjika atematskih glagolov dejansko enakozvočni (psl. 1. os. ed. sed. *jesmь > BS ieʒem (I 12, III 30), iezem (I 18), gezim (II 88), ieſem (III 38) = jesəm ‘sem’ = psl. 1. os. mn. sed. *jesmъ > BS gezim (II 32), gezm (II 66) = jesəm ‘smo’). Zelo verjetno je, da končnica -mo ni praslovanske starosti in da je nastala pozneje v zgodovini posameznih slovanskih jezikov. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 82 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 82 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 83 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? 5 Sklep Zgodovinskojezikoslovna analiza relevantnih glasovnih in oblikovnih lastnosti jezika Brižinskih spomenikov razkrije, da je gledano genealoško jezikoslovno le- -ta alpska (zahodna južna) slovanščina (ok. 800–1000) na prehodu v zgodnjo slovenščino (ok. 1000–1200) iz časa okoli leta 1000 n. št. in ne morda »sloven- ska redakcija stare cerkvene slovanščine«. Ta jezik namreč izkazuje nedvomne alpskoslovanske in zgodnjeslovenske jezikovne inovacije ter ni »mešanica« prvo- tnih, starocerkvenoslovanskih (tj. vzhodnojužnoslovanskih oziroma makedonsko- -bolgarskih) in drugotnih, pozneje naplaščenih »slovenskih« jezikovnih lastnosti, kar bi bilo značilno za redakcijo. V tem primeru bi pričakovali, da bi se v jeziku Brižinskih spomenikov npr. za odraza praslovanskih *, * pojavljala tako vzhod- nojužnoslovanska odraza št, žd kot alpskoslovanska odraza , j, česar pa jezikovno gradivo ne potrjuje. Mnenje, da gre pri jeziku Brižinskih spomenikov za redakcijo stare cerkvene slovanščine, torej ne vzdrži resne znanstvene kritike. 32 To pa ne pomeni, da genealoški jezikoslovni pristop ne izključuje morebitnega kulturnega vpliva ter posledičnega sovplivanja med latinskimi, (bavarsko)staro- visokonemškimi, alpskoslovanskimi in starocerkvenoslovanskimi besedili, tedaj prisotnimi v Vzhodnih Alpah in zahodni Panonski nižini na območjih, povezanih s slovanskimi kneževinami, kot so bile Karantanija, Karniola in Spodnja Panonija. Glede na izpričana zgodovinska dejstva je celo zelo verjetno, da so besedila v vseh štirih imenovanih jezikih dejansko prišla v medsebojni stik med bivanjem Konstantina in Metoda na dvoru spodnjepanonskega kneza Koclja v obdobju 867– 874. Tekstološka analiza besedil namreč pokaže besedilne vzporednice, ki so zelo verjetno posledica njihove genetske sorodnosti v smislu skupne neposredne ali posredne besedilne predloge. 33 Tako sta spovedna obrazca v Brižinskih spomenikih v nekaterih prvinah podobna (bavarsko)starovisokonemški Starobavarski ali Sve- toemmeramski molitvi (začetek 9. stoletja) in starocekvenoslovanskemu besedilu Činъ nadъ ispovědajǫštiimь sę v Sinajskem evhologiju (prepis iz 11. stoletja), 34 pridiga o grehu in pokori (exhortatio ad poenitentiam) v Brižinskih spomenikih pa 32 Sledeča trditev, ki se pojavlja v enem od priročnikov o stari cerkveni slovanščini, torej ne temelji na jezikovnih dejstvih (podčrtal M. Š.): »Frizinské zlomky /.../, z nichž 1. a. 3. obsahují zpovědní formule přeložené ze staré horní němčiny, literarně koření asi už v misijní a pastorační činnosti před- cyrilometodějské a jazykově představují v podstatě starou slovinštinu se stopami staroslověnštiny, kdežto 2. obsahuje tzv. výzvu k pokání (tj. homilii), literarně koření v období cyrilometodějském a jazykově představuje v podstatě staroslověnštinu se stopami staré slovinštiny« (Večerka 2006: 104– 105). Avtor namreč ne govori o zgodovinskih okoliščinah nastanka besedil ali o njihovih besedilnih vzporednicah in predlogah, temveč o jeziku samem, uporablja namreč izraz jazykově ‘jezikovno’. 33 O dveh prevladujočih hipotezah o nastanku besedil (ne pa o izvoru jezika!) Brižinskih spomenikov, ki sta se izoblikovali v slovenskem jezikoslovju – to sta karantansko-panonska hipoteza (Jernej Kopitar, Franc Miklošič, Rajko Nahtigal, Ivan Grafenauer, France Grivec) in karantanska hipoteza (Fran Ramovš, Milko Kos) –, gl. Orožen 1989. 34 Začetki vseh treh besedil izkazujejo besedilne vzporednice: Starobavarska/Svetoemmeramska moli- tev: Trohtīn, dir uuirdu ih pigihtīk allero mīnero suntōno enti missatāteo (1–2); Brižinski spomeniki: Boſe, gozpodi miloztiuvi, otze boſe, tebe izpovuede vueʒ moi greh = Bože, gospodi milostivi, otče bože, tebě izpovědě vəs moj grěx (BS I 1–2); Činъ nadъ ispovědajǫštiimь sę: G[ospod]i b[o]že, tebě bǫdǫ azъ ispovědenъ vsěxъ moixъ grěxъ (Euch. Sin. 72a 5–6). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 83 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 83 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 84 Matej Šekli je najverjetneje priredba prvotno latinskega besedila Exhortatio ad plebem chris- tianam, ki je bilo prevedeno v staro visoko nemščino, pri čemer se tudi v stari cerkveni slovanščini pojavlja pridiga s podobno vsebino, t. i. Klimentova homilija Poučenije na pamjatь apostola ili mučenika (prepis iz 13. stoletja) (katere avtor naj bi bil Kliment Ohridski, učenec Konstantina in Metoda). Kakorkoli že, more- bitno vplivanje na besedilni ravni ter prevzemanje in posnemanje drugojezičnih besedijskih in skladenjskih prvin nikakor ne more in ne sme vplivati na dognanja o genealoškem statusu nekega jezikovnega sistema. 35 Literatura Braune, Wilhelm, 16 2018 ( 1 1886): Althochdeutsche Grammatik. Neu bearbeitet von Frank Heidermanns. Berlin, Boston: Walter de Gruyter. Braune, Wilhelm, 1874: Die altslovenischen Freisinger denkmäler in ihrem verhältnisse zur althochdeutschen orthographie. Beiträge zur geschichte der deutschen sprache und li- teratur 1. 527–534. Brižinski spomeniki 1 1992/ 3 2004 = Brižinski spomeniki / Monumenta Frisingensia: znan- stvenokritična izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Brozović, Dalibor, 1978: Hrvatski jezik, njegovo mjesto unutar južnoslavenskih i drugih slavenskih jezika, njegove povijesne mijene kao jezika hrvatske književnosti. Flaker, Ale- ksandar in Pranjić, Krunoslav (ur.): Hrvatska književnost u evropskom kontekstu. Zagreb: Zavod za znanost o književnosti Filozofskog fakulteta Sveučilišta. 9–83. Brunner, Richard J., 1997: Die Freisinger Denkmäler – Brižinski spomeniki Clm 6426 der Bayerischen Staatsbibliothek. Historische Sprachforschung / Historical Linguistics 110/2. 292–307. Cvetko Orešnik, Varja, 1989: Slovenskost Brižinskih spomenikov in nekatere novejše hipo- teze o njih. Toporišič, Jože (ur.): Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 29. junija do 1. julija 1988. Ljubljana: Filo- zofska fakulteta. 35–50. Cvetko Orešnik, Varja, 1996: K Isačenkovemu poskusu zavrnitve Ramovševih argumentov za slovenskost Brižinskih spomenikov. Kos, Janko, Jakopin, Franc in Faganel, Jože (ur.): Zbornik Brižinski spomeniki. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akade- mije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 193–202. Damjanović, Stjepan, 2 2004 ( 1 2001): Slovo iskona. Staroslavenska/starohrvatska čitanka. Zagreb: Matica hrvatska. 35 Trditi, da je jezik Brižinskih spomenikov »slovenska redakcija stare cerkvene slovanščine«, je po- dobno kot reči, da je Linhartova Županova Micka »slovenska redakcija avstrijske nemščine«. Kot je znano, je komedija ⸲Shupanova Mizka (1789) Antona Tomaža Linharta (1756–1795) predelan prevod igre Die Feldmühle (1777) ‘Podeželski mlin’ avstrijskega pisatelja Josepha Richterja (1749– 1813) (Kos 2001: 39, 2002: 75). Poleg tega besedilo vsebuje veliko iz in prek nemščine prevzetih besed (shlahtni, shribar, borſst, shęma; akt, pershona) kot tudi kalkov, posnetih po nemščini (mi ne dopade). Vsa ta dejstva pa iz slovenščine še ne naredijo nemščine ... JiS_2024_1-2_FINAL.indd 84 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 84 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 85 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? Dobrowsky, Joseph, 1814: Nachricht von drey slawischen Aufsätzen, welche in einer sehr alten lateinischen Handschrift der öffentlichen Bibliothek zu München gefunden worden sind. Slovanka: Zur Kenntniß der alten und neuen slawischen Literatur, der Sprachkunde nach allen Mundarten, der Geschichte und Alterthümer. Prag. 249–251. Docen, Bernhard Joseph, 1806: Nachrichten von einigen alten Handschriften der ehemali- gen Freysinger Stiftsbibliothek. Aretin, Johann Christof von (ur.): Beyträge zur Geschichte und Literatur, vorzüglich aus Schätzen der pfalzbairischen Zentralbibliothek zu München 7. 225–259. Docen, Bernhard Joseph, 1807: Anzeige einiger Denkmäler der slavischen Sprache aus dem X. Jahrhundert. Neuer literarischer Anzeiger 2/12 (24. 3. 1807). 190–191. Goldast (von Haiminsfeld), Melchior, 1606: Alamannicarum rerum scriptores aliqvot vete- res II. Frankfurt: Wolffgang Richter. Grafenauer, Ivan, 1936: Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov in Čina nadъ ispovědająštiimь sę. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani. Grdina, Igor, 1 1992/ 3 2004: Diplomatični in kritični prepis. Brižinski spomeniki / Monumen- ta Frisingensia: znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 28–64. Hamm, Josip, 4 1974 ( 1 1956): Staroslavenska gramatika. Zagreb: Školska knjiga. Holzer, Georg, 2008: Namenkundliche Aufsätze. Innsbrucker Beiträge zur Onomastik 4. Wien: Praesens Verlag. 87–106. Isačenko, Aleksander V ., 1943: Jazyk a pôvod Frizinských pamiatok / Sprache und Herkun- ft der Freisinger Denkmäler. Bratislava: Slovenská akadémie vied a umení. Jagić, Vatroslav, 1876: Neue Beiträge Prof. Miklosich’s zur Grammatik der altslovenischen und der übrigen slav. Sprachen. Archiv für slavische Philologie 1. 438–453. Jagić, Vatroslav, 1885: Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar (1808–1828). Ber- lin: Commissionsverlag der Weidmann’schen Buchhandlung. Jarnik, Urban, 1832: Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart in Inner-Oe- sterreich. Klagenfurt: Ferdinand von Kleinmayr. Kopitar, Bartholomaeus, 1822: Josephi Dobrowsky, presbyteri, AA. LL. et Philosophiae Doctoris, Societatis Scientiarum Bohemicae et aliarum membri, Institutiones linguae Sla- vicae dialecti veteris, quae quum apud Russos, Serbos aliosque ritus graeci, tum apud Dal- matas Glagolitas ritus latini Slavos in libris sacris obtinet. Cum tabulis aeri incisis quatuor. Vindobonae, sumtibus et typis Antonii Schmid, C. B. P. typographi, 1822. LXVIII u. 722 S. in 8. Jahrbücher der Literatur 17. 66–106. Kopitar, Bartholomaeus, 1836: Glagolita Clozianus. Vindobonae: prostat apud Carolum Gerold bibliopolam. Ponatis s prevodom: Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus – Cločev glagolit. Uredil in spremno besedo napisal Jože Toporišič, prevedel Martin Benedik. Lju- bljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar sloven- skega jezika literature in kulture, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. Kos, Janko, 14 2002 ( 1 1974): Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS. Kos, Janko, 2001: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kos, Milko, 1955: Zgodovina Slovencev: od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 85 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 85 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 86 Matej Šekli Kranzmayer, Eberhard, 1956: Historische Lautgeographie des gesamtbairischen Dialek- traumes. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften. Kronsteiner, Otto, 1975: Die alpenslawischen Personennamen. Österreichische Namenfor- schung 2. Wien: Österreichische Gesellschaft für Namenforschung. Metelko, Franz Seraph., 1825: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Il- lyrien und in den benachbarten Provinzen. Nach dem Lehrgebäude der böhm. Sprache des Hrn. Abbé Dobrowsky. Laibach: Leopold Eger, Gubernialbuchdrucker. Miklosich, Franz, 1875: Die christliche Terminologie der slavischen Sprachen. Wien: In Commission bei Carl Gerold’s Sohn Buchhändler der Kais. Akademie der Wissenschaften. Nahtigal, Rajko, 1942: Euchologium Sinaiticum: starocerkvenoslovanski glagolski spome- nik II: tekst s komentarjem. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Nahtigal, Rajko, 2 1952 ( 1 1938): Slovanski jeziki. Ljubljana: DZS. Orožen, Martina, 1989: Brižinski spomeniki in njihovo razmerje do stare cerkvene slovan- ščine. Toporišič, Jože (ur.): Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 29. junija do 1. julija 1988. Ljubljana: Filozof- ska fakulteta. 87–101. Orožen, Martina, 1996: Jernej Kopitar in Brižinski spomeniki. Orožen, Martina: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika: od Brižinskih spomenikov do Kopitarja. Ljublja- na: Filozofska fakulteta. 11–19. Osthoff, Hermann in Brugmann, Karl, 1878: Morphologische Untersuchungen auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen 1. Leipzig: Verlag von S. Hirzel. Pirchegger, Simon, 1931: Untersuchungen über die altslovenischen Freisinger Denkmäler. Veröffentlichungen des Slavischen Instituts an der Friedrich-Wilhelms-Universität Berlin. Leipzig: Markert und Petters. Ramovš, Fran in Kos, Milko, 1937: Brižinski spomeniki. Ljubljana: Akademska založba. Schaffarik, Paul Joseph, 1826: Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten. Ofen: mit Kön. Ung. Universitäts-Schriften. Schleicher, August, 1858: Ist das altkirchenslawische altslowenisch? Beiträge zur vergle- ichenden sprachforschung auf dem gebiete der arischen, celtischen und slawischen spra- chen 1. Herausgegeben von A. Kuhn und A. Schleicher. Berlin: Ferd. Dümmler’s Verlags- buchhandlung. 319–327. Striedter-Temps, Hildegard, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. Šafařík, Pawel Josef, 1842: Slowanský národopis. Praha: Nákladem vydavatele. Šekli, Matej, 2016a: Od praslovanščine do stare cerkvene slovanščine. Šekli, Matej: Pri- merjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Lju- bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 349–373. Šekli, Matej, 2016b: Od praslovanščine do jezika Brižinskih spomenikov. Šekli, Matej: Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 375–398. Šekli, Matej, 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Linguistica et philologica 37. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 86 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 86 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 87 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? Šekli, Matej, 2021: Notranja in zunanja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku (ok. 550–1550). Šekli, Matej in Rezoničnik, Lidija (ur.): Slovenski jezik med slovanskimi jeziki. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31. Ljubljana: Slavistično društvo Sloveni- je. 187–227. Šekli, Matej, 2022a: Jezikovne lastnosti zgodnje slovenščine 11. in 12. stoletja. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 19. 3–32. DOI: https://doi.org/10.3986/sjsls.14.1.01. Šekli, Matej, 2022b: Zgodnjeslovenski števniki od 1 do 10 v Heiligenkreuškem rokopisu iz tretje četrtine 12. stoletja (Heiligenkreuz, Cod. 250). Slavistična revija 70/1. 13–32. DOI: https://doi.org/10.57589/srl.v70i1.3999. Šekli, Matej, 2023: Nekatere glasovne lastnosti narečne slovenščine v poznosrednjeveških rokopisnih spomenikih. Slavistična revija 71/4. 447–462. DOI: https://doi.org/10.57589/ srl.v71i4.4136. Štih, Peter, 2016: Od 6. do konca 15. stoletja. Štih, Peter, Simoniti, Vasko in V odopivec, Peter: Slovenska zgodovina I–II. Ljubljana: Modrijan. 35–221. Toporišič, Jože, 4 2000 ( 1 1976): Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Večerka, Radoslav, 2006: Staroslověnština v kontextu slovanských jazyků. Praha, Olomouc: Univerzita Palackého v Olomouci, Nakladatelství Euroslavica. V ondrák, Václav, 1896: Frisinské památky, jich vznik a význam v slovanském písemniství. Praha: Česká akademie císaře Františka Josefa pro vědy, slovesnost a umění. Востоковъ, Александръ Христоровичь, 1820: Разсужденіе о Славянскомъ языкѣ, служащее введеніемъ къ Грамматикѣ сего языка, составляемой по древнѣйшимъ онаго письменнымъ памятникамъ. Труды Общества Любителей Россійской словесности при Императорскомъ Московскомъ Университетѣ 17. Москва: Въ Университетской Типографіи. 5–61. [V ostokovʺ, Aleksandrʺ Hristorovičʹ, 1820: Razsuždenіe o Slavjanskomʺ jazykě, služaščee vvedenіemʺ kʺ Grammatikě sego jazyka, sostavljaemoj po drevnějšimʺ onago pisʹmennymʺ pamjatnikamʺ. Trudy Obščestva Ljubitelej Rossіjskoj slovesnosti pri Imperatorskomʺ Mo- skovskomʺ Universitetě 17. Moskva: Vʺ Universitetskoj Tipografіi. 5–61.] Востоковъ, Александръ Христофоровичь, 1927: Грамматическія объясненія на три статьи Фрейзингенской рукописи. Кеппенъ, Петръ Ивановичь (ur.): Собраніе словенскихъ памятниковъ, находящихся внѣ Россіи. Книга 1 я . Памятники собраные въ Германіи. I. Въ Минхенѣ. Санктпетербургъ: Въ Типографіи Императорскаго Воспитательскаго Дома. 21–86. [V ostokovʺ, Aleksandrʺ Hristoforovičʹ, 1927: Grammatičeskіja obʺjasnenіja na tri statʹi Fre- jzingenskoj rukopisi. Keppenʺ, Petrʺ Ivanovičʹ (ur.): Sobranіe slovenskihʺ pamjatnikovʺ, nahodjaščihsja vně Rossіi. Kniga 1 ja . Pamjatniki sobranye vʺ Germanіi. I. Vʺ Minheně. Sanktpeterburgʺ: Vʺ Tipografіi Imperatorskago V ospitatelʹskago Doma. 21–86.] Кеппенъ, Петръ Ивановичь, 1927: Статьи Фрейзингенской рукописи. Кеппенъ, Петръ Ивановичь (ur.): Собраніе словенскихъ памятниковъ, находящихся внѣ Россіи. Книга 1 я . Памятники собраные въ Германіи. I. Въ Минхенѣ. Санктпетербургъ: Въ Типографіи Императорскаго Воспитательскаго Дома. 1–20. [Keppenʺ, Petrʺ Ivanovičʹ, 1927: Statʹi Frejzingenskoj rukopisi. Keppenʺ, Petrʺ Ivanovičʹ (ur.): Sobranіe slovenskihʺ pamjatnikovʺ, nahodjaščihsja vně Rossіi. Kniga 1 ja . Pamjatniki JiS_2024_1-2_FINAL.indd 87 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 87 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 88 Matej Šekli sobranye vʺ Germanіi. I. Vʺ Minheně. Sanktpeterburgʺ: Vʺ Tipografіi Imperatorskago V ospitatelʹskago Doma. 1–20.] Срезневскій, Измаил, 1865: А. Востокова: Грамматическія объясненія на три статьи Фрейзингенской рукописи. Послѣсловіе редактора. Срезневскій, Измаил (ur.): Филологическія наблюденія А. Х. Востокова. Санктперербург: въ типографіи Императорской Академіи Наук. 75–89. [Sreznevskіj, Izmail, 1865: A. V ostokova: Grammatičeskіja obʺjasnenіja na tri statʹi Fre- jzingenskoj rukopisi. Poslěslovіe redaktora. Sreznevskіj, Izmail (ur.): Filologičeskіja nabljudenіja A. H. Vostokova. Sanktpererburg: vʺ tipografіi Imperatorskoy Akademіi Nauk. 75–89.] Ундольский, Вукол Михайловичь, 1867: Объ отркытиіи и изданіи твореній Климента, епископа Словенска (Извлеченіе изъ статьи В. М. Ундольскаго). Бесѣды въ Обществѣ любителей Россійской словесности при Императорскомъ Московскомъ Университетѣ 1. Москва. 31–38. [Undolʹskiy, Vukol Mihaylovičʹ, 1867: Obʺ otrkytiіi i izdanіi tvorenіj Klimenta, episkopa Slovenska (Izvlečenіe izʺ statʹi V . M. Undolʹskago). Besědy vʺ Obščestvě ljubitelej Rossіjs- koj slovesnosti pri Imperatorskomʺ Moskovskomʺ Universitetě 1. Moskva. 31–38.] JiS_2024_1-2_FINAL.indd 88 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 88 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51