Ivan Albreht:
Poletni večer.
V mruk se je zavila cesta, kukor v sanjah gozd šumi, zoezde ze gore nu nebu, zoon ie večno luč zvoni.
Dedek za pečjo modruje, kakšen bil je nekdaj soet, okrog njega zbran poslušu ga mladine zorni cuet.
Tiho, tiho v izbi nizki, čuda vstvarja dedkov glas: Tamle kralj Matjaž korači, oiaknil meč si je za pas.
Vile rujajo po gozdu, rajske piice žorgole. bolnemu prinesel deček         | čašo žive je vode.
Turke mlatijo kristjani, kakor snopja jih leži, v sImdo božjo zdaj po zmagi zoon oeselo zazuoni — — —
Daoni časi, slavni dnevi — iruden je že dedov glas, v sanjah deca speča raja, noč objema iiho vas.