f Edmund Lachainer. Neizprosna smrt je zopet posegla: med uciteljstvo: dne 8. marca t. 1. je preminul Edmund Lachainer, strokovni učitelj na meščanski šoli v Postojni. Rajnik je bil učitelj-trpin, ki mu je le redkokdai posijal žarek sreče na trnjevo pot življenja. Porodil se je leta 1852. v Ljubljani, in že v. zgodnji mladosli ga je zadel prvi udarec usode. Njegova mati, ki je vodila gostilnico na Sv. Jakoba trgu, je izdihnila zadeta od roke morilčeve. Kako silno se je vtisnil ta prizor v dugo mladeniču — sinu, ki je prihitel prepozno na krvavo prizorišče! — Ko je Lachainer napravil maturo na ljubljanski realki, je vstopil kot prostovoljec k vojni mornarici. Pri vojakih je ostal več let ter dosegel stopnjo častnika. Še zdaj na stara leta je kazal njegov moški odločni nastop nekdanjega vojaka, fin zagorela njegova polt 5e še zdaj pričala, da je nekdaj prebrodaril veliko sveta pod žgočim solncem južnih krajev. Spričo bolezni pa je moral popu- stiti naporno službo pomorščaka ter se je vrnil zopet v Ljubljano, kjer je dobil mesto asistenta na realki. Ker ni mogel nadaljevati svojih študij na vseučilišču, je napravil izkušnjo za ljudske šole in pozneje tudi za meščanske šole. Služboval je nato na ljudski šoli v Škofji Loki in v Kranju, kjer je tudi poučeval v risanju na tamošnji gimnaziji. A neprijazna usoda mu je zdaj zadala drugi silni udarac: njegovi ženi in dvema otrokoma (iz prvega' zakona) se je omračil um. Kaj čuda torej, da je tudi mož sam skoraj podlegel pod silnimi udarci! Moral je začasno v pokoj. Ko se je drugič poročil, se je obrnil z Gorenjske na Notranjsko. Dobil je zopet službo učitelja v Senožečah, a odtod je prišel na nadučiteljsko mesto v Nadanjem Selu pri Št. Petru. Leta 1909. pa se mu je izpolnila iskrena želja, da je dobil mesto strokovneg(a učitelja na meščanski šoli v Postojni. Tu je nanovo oživel — kakor je sam rad naglašal — saj mu je bilo treba poučevati samo v tistih predmetih, za katere je imel posebno veselje in usposobljenost. Toda dnevi zadovoljnosti so prišli prepozno: preveč so že upognili viharji hrast, in ni se mogel več vzpeti pokonci. Naduhi, ki ga je že dolgo mučila, se je zadnji čas pridružilo še vnetje oprsne rarene, in pod tem zadnjim udarcem se je zgrudil — za vedno. Dne 10. marca so ga odnesli k večnemu počitku ob spremstvu vse šolske mladine in 28 učiteljev iz bližnjih krajev. Izprevoda se je udeležilo tudi skoraj vse uradništvo in častno število postojnskih meščanov. Ob odprtem grobu je govoril poslovilne besede ravnatelj Josip Brinar, tovariši pevci pa so mu zapeli ganljivi žalostinki. Tovariš Lachainer je bil izreden veščak v matematiki in risanju; še zdaj kot osivel mož je igrajp reševal najtežje naloge iz višje matematike. Iz lastne marljiivosti se je tudi izuril v miebaniki1 ter je — o priliki nekega poziva železniškega ministrstva — konstruiral bistroumno sestavljen stroj za avtomatično sklopljanje železniških voz. Toda irjegov izuini mu je prinesel samo zasluženo priznanje, a nobene koristi. Marljivo se je tudi ukvarjal s spisavanjem učne knjige o blagoznanstvu; toda. delo je ostalo nedovršeno. Veliko duševnih darov je naklonila stvarnica Lacahinerju, a naložila mu je tudi težko butaro nesreč in trpljenja. Pravo sliko o rajnem tovarišu si ohranimo, ako si napišemo v srca: umrl je talentmučenik! J. B.