73
V spomin Mimiki Pelc.
|j||vanka J. iz V. je lani dovršila ljudsko šolo pri >y$ Uršulinkah v Ljubljani. Ostala je potem doma pri stariših; ves teden pridno pomaga pri vsakem domačem delu, v nedeljo je pa v cerkvi vsem svojim tovarišicam vzgled pobožne deklice. Popoludne po krščanskem nauku prihajajo k nji nekatere njenih prijateljic. Pripoveduje jim, kar se je naučila v samostanski šoli, vadi jih lepih pesmic, bere jim kako spodbudno knjigo, včasih pa tudi iz knjižice, v katero si je sama zapisovala spomina vredne dogodke. Kar je v teh zapiskih o njeni součenki Mimiki Pelc, je tako spodbudno, da pove danes tudi »Angeljček« svojim čitateljem. V knjižici je popisanih pet listov s spomini na vzorno součenko, ki jih je brala Ivanka svojim tovarišicam.
I. V š o 1 i.
»Dva meseca sem že v četrtem razredu. Součenke bo se mi jako priljubile. Najljubša mi je zlasti od danes naprej Mimika. Včeraj sem dobila pismo od doma, da so zboleli moja dobra teta. Ves dan sem mislila na to in še danes se nisem potolažila. Popoludne pred šolo pa pride k meni Mimika in me sočutno vpraša: »Kaj pa ti je, Ivanka?« Radovedno jo pogledam, potem pa ji razložim, zakaj sem žalostna. Kako me je znala tola-žiti! Rekla je, da bo šla molit z menoj za zdravje ljubi teti. Tudi druge součenke je povabila. In ko smo šle po šoli v frančiškansko cerkev, bila sem potolažena. Kako sem hvaležna Mimiki! To je res blaga deklica. Z vsemi součenkami je tako prijazna, z vsako zna kaj lepega govoriti. Kadar je katera učenka pohvaljena ali dobi spominek, vesela je tako, kakor bi nji veljalo. In kako je postrežljiva Mimika! Še prositi je ni treba. Da le vidi, da tovarišica česar nima, precej ji ponudi. — Nikdar še ni menda razžalila nobene součenke. In ko ji je zadnjič nagajiva Manica rekla nekatere razžaljive besede, ni ji nič zamerila, ampak prijazno se je na-smehnila, tako da se je ona kar sramovala svojega ravnanja.  Kadar nam  učiteljica pripovedujejo, kako se
_74_               ^^^^^^^
moramo obnašati do součenk, pokazali bi nam lahko njo za vzgled. —¦ Prav tako ljubi in spoštuje našo dobro • učiteljico. Do pičice natanko vboga tudi v najmanjši stvari. In kako pazi, da ne presliši kake besede ! Manica pozna dobro napake vseh součenk, o Mimiki pa, ne vem, da bi bila kdaj povedala kaj slabega.«
II. D o m a.
»Nekaj dnij ni bilo v šolo Ijubljene součenke Mimike. Mati so ji zboleli, in morala je biti doma. Včeraj je prišla zopet v šolo. Jaz sem jo prosila, da jo smem popoludne priti obiskat na dom. Ob štirih sem šla. Kako Čedno imajo v sobi! Knjige in ročno delo ima Mimika na odločenem mestu v lepem redu, kakor nas uče v Soli. Pokazala mi je domačo nalogo, ki jo je spisala, delo, kar je naredila, in lepe spominke prid-nosti. — Mati so že popolnoma ozdraveli in jih tedaj ni bilo v sobi. Kroalu pa so prišli. Mimika jim je precej prinesla stol, da so se odpočili, ker jih je hoja utrudila. Vprašala jih je tudi, če žele še kaj druzega. Ko so se mati nekoliko odpočili, prinesli so nama kruha. Jaz sem kmalu snedla svoj kos; Mimika pa je — kakor se mi zdi — nekaj prihramla za ubogo Lenico, kateri je večkat kaj prinesla v šolo. — Danes pa je bila Mimika pri nas doma. Gospodinja je je bila zelo vesela. Pokazala sem ji rešitev rebusa iz zadnjega »Vrtca«; hotela sem ji brati tudi knjižico, v katero pišem, pa sem se spomnila, da bi ona ne bila zado\oljna, ker zapisujem tudi o nji. Ob petih je takoj odšla, dasiravno sem jo prosila, naj še ostane. Rekla pa je: »Do te ure sem prosila mater dovoljenja; danes ne ostanem dalje, pridem pa še kdaj.« Koliko se lahko od nje učim!«                                       ¦
III. Predbožičem.                     ^H
»Kmalu bom šla na božične počitnice. Oče so pi-    ¦ sali, da bodo prišli po-me. Koliko imam povedati ljubi materi! Za sestro Nežico hranim tudi že veliko podobic. Rada grem domov, pa nazaj bom tudi rada prišla. Prav prijetno je v šoli. Sedaj »prenočujemo Jezuščka«. Včeraj
sem bila jaz na vrsti. Kako ljubezniv je mili Jezušček že na sliki. Učiteljica so mi dali tudi listek, na katerem so bile napisane nekatere vaje, ki jih opravljamo iz lju-bezni do Zveličarja. Prizadevala sem se jih natanko spol-novati. Prav zadovoljna sem bila zvečer. Danes pa je imela Mimika Jezuščka. Sedaj pa vidim, da sem jaz le slabo naredila. Kako natančno je ona izpolnovala vse vaje. Med podukom v šoli se še ganila ni, ker je bilo zapisano na listku: »Iz ljubezni do Jezusa hočem po-sebno pazljiva biti.« Mecl uro je pa bila seveda tudi vesela in je pripovedovala součenkam, kako se ji je po noči sanjalo o Jezuščku.
Res, Mimika mi je od dne do dne bolj všeč. Sedaj »šivamo tudi božjemu Detetu suknjico«. Ko bi bile prvi sv. večer šle s pastirčki k jaslicam, gotovo bi bile Jezuščku napravile gorko oblačilce. Sedaj si pa le iz ljubezni do njega nakladamo kako dobro delo in zapi-sujemo to na listek, ki ga bodo gosp. katehet na sveti večer darovali Jezuščku. Vprašala sem zadnjič Mimiko: »Kolikokrat si se že danes premagala ?« Odgovorila mi je na kratko : »Štiridesetkrat!« Jaz se ji nisem upala po-vedati, da sem se premagala tisti dan šele trikrat.«
IV. Priprava za prvo sv. obhajilo.
»Vedno bolj se bliža prelepi, presrečni dan prvega sv. obhajila. Gospod katehet so zadnjič rekli, naj se nam zde ti dnevi do prvega sv. obhajila taki, kot so bili za sv. Jožefa in Marijo oni trije dnevi, ko sta iskala Jezusa. Kako sta si prizadevala, da bi ga dobila! Ve-dela sta, da je on živi Bog, da je on naš Odrešenik in da brez njega ni sreče, ne veselja. V poduku za prvo sv. obhajilo se učimo tudi me vedno bolj spozna-vati vsemogočnega Boga. Molimo in zatajujemo se, da bi vsaj nekoliko veselja napravile svojemu Zveličarju, in delamo že sedaj trdne sklepe, ki nam bi pomagali, da bi ga nikdar ne zgubile, ker brez njega bi bile večno nesredne. Vedkrat opazujem Mimiko, kako se pripravlja za ta imenitni dan. Nobene ure ne zamudi, kadar je poduk; na vsako besedo pazi in katekizma se prav natanko  uči. In kaj  stori vse iz ljubezni  do
76
Jezusa! Res je ona že od mladosti iskreno pobožna. Zadnjič je povedala soudenka Anica, da je Mimika že kot triletna deklica vedno kleče molila jutranjo in ve-černo molitev. V četrtem letu je že znala rožni venec in lavretanske litanije. In koliko si prizadeva sedaj za dobro pripravo! V posebno knjižico si zapisujemo, kako opravljamo vaje za prvo sv. obhajilo. Zaznamujemo si, kaj molimo in kolikokrat se premagamo. Mimika nas vse prekosi. Pobožnih zdihljejev je zadnjič jeden dan imela kar že tisoč, včeraj pa še več. Posebno se priporoča nebeški materi Mariji, da bi se vredno pripravila za naj-lepši dan svojega življenja, za vsprejem našega Zveli-čarja. Že nekaj tednov moli v ta namen vsak dan dva sv. rožna venca. Rada bi bila na njenem mestu, rada bi se tako pripravila, kot se bode ona.«
V. — 12. maja 1896.
»Stariši so mi pisali od doma, naj se zadnja dva meseca le pridno učim, ker drugo leto ne pridem v Ljubljano. Nekako hudo mi je bilo, ko sem to brala. Rada bi bila še v samostanski šoli. Kako srečne so pač součenke, sem menila, ki še ostanejo v šoli. Kako srečna se mi je zdela šele Mimika, ki je želela postati redovninica. Blaga Mimika! Ni te več! Umrla si; toda naj ne rečem tako — Jezusu si se želela popolno da-rovati, in on te je vzel k sebi. Hudo, silno hudo nam je součenkam, da te ni več, a ti si srečna!
Kolikorkrat se spominjam prvega sv. obhajila, sem vesela; a če se spomnim, kako nebeško srečna je bila tedaj Mimika, vesela sem še bolj. Pozneje sem jo več-krat videla, kako se je pri sv. obhajilu veselja jokala. In kako natanko je spolnovala sklepe prvega sv. obha-jila, da bi nikdar ne zgubila Jezusa. Od prvega svetega obhajila, od 5. julija 1895, je vsak teden — razven jedenkrat — šla k sv. spovedi in k sv. obhajilu, v po-čitnicah je bila vsak dan, razven nekatere dni, ko je bila posebno zadržana, pri sv. maši, sploh bila je tako pobožna, da ji gotovo ni bilo treba izpolniti svojega četrtega sklepa: Kedar bom storila kak greh, šla bom pri prvi priložnosti  k  spovedi.  Sedaj v kratki bolezni
je veliko trpela, davica jo je hudo mučila. Ali nikdar se ni pritoževala, da ne bi grenila srca svoji dobri materi. — Da, Mimike ni več! Hotela se je darovati Jezusu, on pa jo je vzel k sebi. Nji res veljajo besede, ki sem jih zadnjič brala:
IL                            >Lahka je nedolžnih smrt
^^^L                          Večni raj jim je odprt.
^^^^                          Malo tukaj !e trptjo,
^^^1                          Tam se večno veselijo.«