Večer
^apjjjir' astopili so dolgi vcčeri. To je tisti čas, ki nam je bil nekdaj ^Ilfii§iS! Poscbno ljub. Ropot in hrup dneva je utihnil; zavladala jc ^tSSšži)    tišina, in nad njo je razpela večerna megla svoj pajčolan.
Na  vrtu je  lahno  šuštelo  listje,  padajoče  z  vej  dol  na hladno zertiljo.   Zakasneli delavci so se vračali s polja proti vasi.
Prijetno je bilo sedeti o mraku v temačni sobi. V peči je praskertial ogenj. Časih se je prcdrzno vzpela in vzdignila iskra ter vzletela skozi omrežna vratica.
188
Bratec je sedel v materinem naročju in povešal trudno glavico kakor cvetka, ki ji je uvenelo stcbclce. Starejši smo pa moledovali: »Mamica, pripoveduj!«
In pripovedovala je mamica bajke tajinstvene. Čuli smo pravljice o vitezih, o kralju Matjažu in njegovi vojski, o divjih Turkih. Vojska in zopet vojska izza davnih dob.                                                                    ^_
Požig in ogenj smo zrli v duhu pred seboj.  Skoro, da si nismo upali      l^M dihati v izbi, ki jo je odeval najblaženejši in najsvečanejši mir.   Naše oči         J so zrle daleč vun izza domačc dolinc, daleko čez kratck dan, ki je tonil za gorami in puščal meglenemu večeru prosto pot.   Zrle so napeto naše oči, sledile in se divile zgodovinskim dogodkom kakor čudom pragozda, ki je neznano velik in ga ne prehodi nihče.  Otroške naše oči so usrkavale divje podobe, ki so govorile o bojih, o pomanjkanju, o srčnih bridkostih in o  strašni smrti.   Nezapopadljivo  groxoto  smo z,rli pred seboj v  tihi izbici. . .
Šc sedaj, kadar se spomnim onih jesenskih in zimskih večerov, se mi dozdeva, kakor da se komaj slišno odpirajo vrata, vodeča v raj, in skozi polodprto špranjo blešči kras, ki ga ne pozna svet: blagoslov pokrajine, kjer vlada ljubezen sredi miru!
Nikdar ni bil svet tako lep kot v onih večerih, v katerih je zasni-vala zemlja v dolgih dihih, ter so v njenem sladkem snu pevali angelci: In mir ljudem na zeimlji! —
In zopet prihajajo zdaj dolgi večeri kakor nekdaj, ko so posedali oče, sinovi med družinico. Srečno, zadovoljno in mirno življenje ob do-mačem ognjišču, v udobni izbi. Sreča miru, ki ga je prinašal večer po trudapolnem dnevnem delu!
In sedaj?   »Da bi le dolgih, viharnih in strupenomrzlih večerov ne         I
bilo,« toži mati v trepetu za edinca. —                                                          I
Otroci zro žalostno očetov prostor v zapečku.   Ni ga! —             .         I
Da, — zimski večeri!   Temno zagrinjajo mnoga tužna srca.   Zagri-         I
njajo mnogo skrivnih solz.
Dolgi večcri! Nema priča so mnogih težko izvojevanih in prestanik ur in ne izdajo niti besedice o vsem, kar so videli. . .
In vendar jih ni karati teh večerov, dasi odpirajo tisoč in tisoč rail, ob dnevnem delu zabljenih. Prihajajo k nam kakor prijatelji nežnih, dobrih besedi,   Prožimo jitn rokc, odpiramo srca in čujemo njihove bescde!'
Tužna mati številne dece zre skrbno in sluša kramljanje otrok. Brez-skrbna govorica ji umirja bolestno srce tcr ga navdaja z mirom in upom. Razgovarja se naposled i sama ž njimi, jim pripoveduje o očetu, in nje-gova podoba živo vstaja pred mladimi dušami. Tem presrčnejša jim je naposled večerna molitev za očeta na bojni poljanL
In tužna mamica v dolgem večeru? Kaj li govori večer njej? Obrača ji trudni poglcd k Materi milosti na steni. Sicer ne trepeče tamkaj več lučca, a tem globje je Mati žalostna vtisnila svojo podobo v krvaveče srce matere zemeljske.   Mati sedemžalostna, kojc sin je šel v odrejšenje         ¦
189
ljudstva, bridko pot trpljenja in smrti. Kakor mogoče ravno i ta čas gre družinski oče, sin, pot smrti za domovino. Naj li ne vzame mati molka ter v molitvi išče tolažbe srcu, — tolažbe in upanja, da po velikem petku nastopi dan veličastnega vstajenja, ako ne v tem — tcm gotoveije v dru-gem življenju.
Kako tolažeče govori večer!   Slušajmo ga!
Franica   Zupančič  .