Češki Župančič po petnajstih letih Ko sem za praški radio pripravljal spored v zvezi s stoletnico Otona Župančiča, sem vzel ponovno v roke češki prevod njegove poezije, ki je z naslovom OSVITY A BOURE izšel 1. 1962 v založbi Odeon, in nekako je prišlo do tega, da sem vse pesmi tega izbora verz za verzom primerjal z izvirnim besedilom, kar bi seveda moral napraviti že pred petnajstimi leti, ko sem pisal o tej knjigi, pa nisem utegnil. Toda tudi petnajst- letna »zamuda« lahko ima svojo koristno stran, zlasti če ta izbor ostaja še naprej edina Zupančičeva samostojna knjiga v češčini. Dolgo sem okleval in razmišljal, ali naj bi rezultate svoje »raziskave« tudi »na svitlo dal« ali pa rajši ne, ker takšno početje marsikdo lahko napačno razume. Naposled sem se odločil: če tega ne napravim zdaj, pozneje prav gotovo ne, in zelo verjetno je, da se tega dela — ki ni tako lahko, kot bi se zdelo — tudi nihče drug ne bo lotil, posebno še, ker se bo izteklo tudi nadaljnih petnajst let, preden se bomo zavedeli. Pa bi nedvomno bilo škoda, če bi v zadevi Zupančič in Čehi za vselej zavladalo mnenje, ki bratsko potreplja po rami, ni pa oprto na stvarne podatke. Temeljito branje Otona Zupančiča je ponovno pokazalo, kako je pesnik še vedno živ, vznemirjajoč, nelahek — to pa predvsem za prevajalca. Nalašč sem bral nekaj njegovih pesmi izpred sedemdesetih let tako rekoč hkrati s prav tako starimi pesmimi pomembnih čeških pesnikov, ki smo se leta 1977 spominjali njihovih stoletnic — Šramka, Tomana, Dyka. Priznati moram, da mi je Zupančičeva pesniška beseda večkrat zavzenela — s svojo neukrotljivo dinamičnostjo — presenetljivo močneje in bližje današnjemu bralskemu dojemanju poezije. Gre seveda za izvirnega Zupančiča. Za Zupančiča v češkem prevodu bi se isti poskus končal večidel bistveno drugače — spet presenetljivo, ker so med prevajalci odlični pesniki oz. prepesnjevalci izmed najboljših, kar jih Češka premore. Kako to, da prevajalci Zupančiča, František Benhart 80 81 Češki Župančič po petnajstih letih tujimi pesniki, niso uspeli tako, kot so mislili — in kot še zdaj mislijo in kot se splošno misli? Odgovor na to zanimivo vprašanje naj bi dalo, kar tu sledi. Naj še povem, da mi je pri sistemskem pregledovanju tega prevoda vedno šlo za kontekst za celoto — celoto pesmi, celoto pesniške misli, celoto izraževalne poetike, celoto prevajalske »adekvacije«, nikakor pa za iskanje manj pomembnih malenkosti ali, če hočete, nisem stikal za palico, 'ki se, kot znano, zmeraj najde, če želiš psa premlatiti. Vendar sem si hkrati zapomnil besede, ki jih je nekje zapisal odlični češki prevajalec Otokar Fischer, govoreč o tem, »kako izredno mesto imata naš (češki) jezik in naša rima v primerjavi z jezikom in rimo drugih, posebno pa neslovanskih narodov. Morali bi biti do naših prevajalcev kar se da strogi in spregledati jim nobenih cenenosti. ..« Pa še to moram takoj reči: izbor pesmi je napravil Oton Berkopec z njemu lastno vestnostjo (res bi bil izbor lahko malo širši, toda obseg najbrž ni bila samo njegova zadeva) in tudi kot »predprevajalec« je storil za svoje sodelavce, izmed katerih nobeden ni bil vešč slovenščine, gotovo vse, kar je mogel in znal. Najbolj očitna črta pesniškega izbora iz Otona Župančiča je njegova neizravnanost. Ta pa nikakor ni posledica dejstva, da je pri knjigi sodelovalo šest prevajalcev. Neizravnanost je namreč značilna tudi za opravljeno delo posameznih prevajalcev, še več — opazimo jo lahko (redkeje) tudi znotraj te ali druge prevedene pesmi. Da bi bil že tu konkreten: izbor vsebuje 51 pesmi, od njih je po mojem mnenju dobro prevedenih 24, pri njih pa je udeleženih vseh šest prevajalcev. Delež je različen. Naj teh 24 pesmi navedem po prevaijalcih: Ludek Kubišta: (ima tu 9 prevodov), Hej, oblaki preko polja, Ej,mačice, Daj moji desnici levico in pas, Manom Josipa Mur-na-Aleksandrova I, VII, Zdravica, Kitajska modrost. Petr Kopta (11): Glej ljubezen ..., Pogledal ji je v oči, Meni se hoče, V moji duši je jasna podoba zbledela, Vseh živih dan, Sebi, Kuij me, življenje, kuj, Ob Kvarnem. Vilem Zdvada (5): Naša beseda, Tja bomo našli pot. Josef Hirsal (11): Predaj se vetrom, Prebujenje. Naše pismo. Jarmila Urbdnkova (9): Kot bi viseli zlati sadovi, Kvišku plava moje hrepenenje. Josef Hora (6): Tiho prihaja mrak. V polovici teh 24 dobro prevedenih pesmi še najdemo eno ali dve napaki, manjši ali večji, ki pa ne kvarita celoten dober vtis. Štiri pesmi so prevedene prav odlično: Tiho prihaja mrak (Hora), Ej, mačice, Zdravica (Kubišta) in Glej, ljubezen ... (Kopta). Horov prevod pesmi Tiho prihaja mrak je gotovo prav tako posrečen kakor njegovi najboljši prevodi iz ruskih pesnikov. Hora tu ne upošteva Župančičev metrum, ustvaril si je svojo metrično shemo, ki je bolj pravilna (ponavlja ne samo prvo in četrto kitico, toda še drugo in tretjo), ima manj moških rim in pesem zveni zato bolj mehko, bolj »drhti« in vsaj name zato učinkuje celo močneje od izvirnika; sploh me ne moti, da se je Hora v 3. kitici poslužil neživega in samega po sebi čisto »nemogočega« adjektiva »truchlv« (namesto »truchlivv«, turoben). Hora je torej v svojem prevodu ustvaril »nekaj drugega«, pesniško čudo pa je prav v tem, da obenem vsi čutimo, da je »prav isto«, da sta se oba pesnika v tem slovstvenem biseru popolnoma »ujela« in da je zdaj ta pesem del prav tako češke kot slovenske poezije. Posebne pozornosti je vreden tudi Kubištov prevod pesmi Ej, mačice. Če je pesnik tisti, ki piše pesmi, potem Kubišta ni pesnik. Potem pa mi 82 František Benhart hkrati ni jasno, kako da je tako mojstrsko zmogel ta izredno težaven prevod in kako da je tu tako uspel tudi v drugih svojih prevodih, kar nam ne pušča dvomiti o njegovem prvenstvu med dosedanjimi prevajalci Zupančiča. Pesem Ej, mačice je z izrazito mladožupančičevsko gesto neučakana, radoživa, zaletava, metuljasta, besede so v njej brez teže, »Ikot iz snežink posnete«, impresija, lahka kot dah. Kako se je lotiti, da ji boš kos? Kubišta si je kot Hora ustvaril svojo ritmično shemo, nič pravilnejšo od Župančičeve, v fimi pa je malo popustil (namesto petkratne se je zadovoljil s trikratno), samo da bi ostal prav tako preprost (navidezno) in lebdeč 'kakor Zupančič. Uspel je tako, da ta njegov prevod lahko rabi za zgled res sodobnega prepesnjevanja klasike: da se vsaj po instrumentalizaoiji verza sploh ne prepozna, da zdaleč ne gre za pesem, nastalo hic et nune. Kubištovi prevodi so torej v obravnavani knjigi izjemni — za razliko od vseh drugih ni v njih neizravnanosti. Da, tudi za razliko od Josefa Hore, kar je bilo v prvem trenutku zame prav tako presenetljivo kot zdaj najbrž za marsikaterega bralca teh vrstic. Kajti če bi moral poleg dobrih prevodov navesti tudi še slabe, bi navedel tele: Urbankove Prišla si, Hiršalovo Kovaško in Dies irae, Koptovo Slovo in —Horovo Dumo. Tudi v Dumi je sicer Hora marsikaj prevedel prav lepo, so pa le bolj posamezni verzi, medtem ko v celoti je malone v vsakem četrtem verzu kaj narobe. Seveda, Horovi prevodi so nastali najmanj dvajset let prej kakor skoraj vsi drugi v tej knjigi, in menda zato v njih ta in ona beseda ali oblika zveni današnjemu ušesu preveč starinsko. Toda ne gre, na žalost, samo za starinskost nekaterih izrazov. Posebno v prevodu Dume se srečamo s precejšnjim številom napak, ki bi jim najbrž večinoma lahko našli izvor v nerazumevanju ali nepotrpežljivosti. Konkretno: »svalnaty pfiklad« pomeni v slovenščini »mi-šičast primer«, ne pa Zupančičeve »krepke primere« (silne pfirovnanf). V istem verzu bi moralo biti »dala bys« namesto »dala bych«, ker spet govori moški glas. »... karafiat s nich steka zdi v zeleni« (»nagelj iz oken lije zelen se po steni«) ne moremo reči, četudi to narekuje ritem (pravilno: steka po zdi). Slovenska beseda »slap« pomeni češko »vodopad«, češki »vodopad«, češki »slap« pa je »brzica« — ta lapsus se seveda bolj občuti v prevodu istoimenske pesmi kot v Dumi. Kot slovenizem je v prvem trenutku videti tudi Horovo »brneni dratu« (»žic brnenje«), ker navadno je »brneni« samo »gomazenje po udih« ali (viteški) »oklep«, malokdo na Češkem pa ve, da narečno pomeni ta beseda tudi isto kot v slovenščini; tako da to je v redu, saj Zupančič v Dumi tudi uporablja narečne izraze. Čisti slovenizem pa je takoj v slednjem verzu: ». . . dratu ... k uchu vychodu vodicich zapadu hlas« (»žic brnenje, ki. . . vodijo glas zapada k ušesu iztoka«); namesto »vodicich« bi moralo biti »vedoucich« ali »nesoucih« itd. Slovenizem je tudi »zachutnalo mi lepe« namesto »vfce« (teknilo mi je boljše) in »više druhe« namesto »vše ostatni« in ». .. vlak ... ide v noc a mrak« (tu je celo trojni slovenizem, moralo bi biti: ».. . jede do noči a tmy; zadnja primera sta iz pesmi Z vlakom). Sicer pa Hora včasih Zupančiča tudi po nepotrebnem »popravlja« Napr.: »Videl jsem čela: jak želvy by pod nimi lezly« (Zupančič: ». .. pod kožo. . .). »Silne kretnje govornika« so pri Hori »odvažne« (pogumne), »srca tiha in močna« so pleonastično »silna a močna« (!?) in »njihov ponos« ni »brez besed«, ampak »zvest« (»verna hrdost«). Verza 83 Češki Zupančič po petnajstih letih Gledal sem dleto kiparja: z ljubeznijo šlo kot poljub čez belino je mramora prevaja V idil. jsem sochare: omilostene dlato šlo jak polibek po mramorovš beli pri čemer obe spremembi (podčrtani) samo slabita pesniško moč prevoda in pesniški neologizem »omilosteny« še povrhu nujno asociira pomen besede »omilostneny« = »pomiloščen«; ta »zapletljaj« je bil čisto odveč, saj je tudi ritem ponujal še druge, bolj župančičevske rešitve. Prav tako prevod stiha »shrambe mu polniš in vina mu vračaš za znoj« s »stodolu plniš mu, vino daš za jeho pot« pomeni močno pesniško oslabitev: zamenjati po mili volji nedoločniike (»plniš«) in določniike (»daš«) ni mogoče, to ni pesniška licenca, marveč nemarščina; in spet: »urediti« ta tako nepesniško zveneči češki verz bi ne bilo nič težkega. Verze sam, sam s seboj, le z mislimi svojimi skrit v molčeči družbi mladega hrepenenja, mlad, mlad — to se pravi: v srcu vsega življenja. prevaja Hora tako: sam, se sebou sam a do myšlenek svych skryt, za družku maje jen mladou touhu, jež mi sviti, tak mlady a mlad, a vim: v srdci celeho žiti. S tem, da besedo »skryt« veže pomotoma s predstoječima besedama (v svoje misli skrit), povzroča pomenski premik, ki zavaja: tretji verz jasno priča, da si sam ni vedel več pomagati, saj se je tu ves smisel nekako porazgubil. Tudi zadnja kitica Dume se Hori ni posrečila. Očitno ji ni posvetil dovolj truda. Celo dvakrat je tu uporabil glagol »zastonati« — ta pa je pomensko precej oddaljen tako od slovenskega »razboleti se« kot od »biti bolan«, od tega namreč v tem smislu, da izraža ne začetek, ne trajanje, ampak pravzaprav končno stanje obolelosti in da ima poleg tega emocionalen, bolj neresen, hudomušen nadih. Zadnji verz pri Hori je ,»Basniku — ji jsi zastonal.« (»Srce poeta — od nje si bolno.«) Zaimek »ji« (»od nje«) ni jasen; pri Župančiču gre za »bol«, Hora ima tu »žal« (»žalost« — moški spol!). Ugibamo samo lahko, da je prej imel tu tudi »bolest« (fem.), potem pa je to besedo zamenjal z »žal« in ženski zaimek je spregledal. Preseneča tudi formalna plat zaključka: Hora tu rima ritmično nemogoče: »všechen svuj žal — zastonal.« Sicer pa se je s čisto verzifikacijskega stališča Hora pregrešili pogosteje. Samo nekaj primerov: v sedmih kiticah z vdovico na-ricalko, ki ji bije in vpije veliki zvon, pogrešamo prav brnenje tega zvona, ni upoštevan muzikalni in rimotvorni (!) vokal o in rima je še povrh včasih prisiljena in vsebinsko prazna (». .. zvon zpiva ji, duni, / narika u ni«); verza In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem, povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem. 84 František Benhart beremo v češčini takole: A když se, štebetajice, rozletli svatebčane, za rukav za tah jsi me, bych hledat šel — a pane! Zraven Župančičevih sijajno naravnih stihov se kažeta Horova verza kot stilna pohabljenca: njuna bolj starinska zunanjost — deležje »štebetajice«, glagolska oblika »zatah« (nam. »zatahl«) in staropesniško »bych« (»abych«) — izzveni naenkrat s sodobnim pogovornim izrazom »a pane!« (nekaj kot »glejmo, glejmo!«), in to še samo zaradi rime, brez razvidnega vzroka v kontekstu pesnitve. Še naprej bi lahko naštevali pomanjkljivosti češke Dume, vendar mislim, da je že dovolj za dokaz, da je res, kot celota, slab prevod, čeprav v njem obenem tu pa tam čutimo suverenega pesnika in izurjenega prevajalca. Oglejmo si zdaj s skupnim pogledom še druge prevode. Pri vseh prevajalcih knjige OSVITT A BOURE se srečujemo — v različni meri seveda — z napakami, ki izvirajo iz nerazumevanja ali pa vsaj z nikakor nebistvenimi pomenskimi premiki. Na primer v izredno muzikalni, pretresljivi pesmi Dies irae, ki pa je doživela sploh najslabši prevod izmed vseh (Hiršal), beremo verz »v slave, rozprostfeni jako pavi chvost« (»v gloiiji, razprostrti kot pavji rep«): »glorija« ni »slava«, ampak »gloriola, svatozaf«, ta ona je »rozprostifena«, ne pa »svetci«. V isti pesmi prevajalec popolnoma po nepotrebnem likvidira značilni kozmičnd plural v verzu »kakor pod sonci neusmiljeno žgočimi trava« (»jak trava pod sluncem, jež pali bez milosti«) in »pogled okrogel« prevaja z besedo »okrouhly«, ki ne premore večpomenskega razpona slovenskega pridevnika. Prelepa zvočna igra s »pesmijo dev« v pesmi Prišla si popotnik obstane .. . spet tiho . .. odmev še lovi se med debli strmečih goščav, in v šumenje lesa zatopi se spev. je dobila tole češko podobo (Urbankova): a poutnik stane . .. Ticho .. . Jeste ozvena se chvtd stromu užaslych a vzdphi se trati, v zašumeni korun ztracena. Če pustimo starinsko besedo »stane« ob strani, moramo se ustaviti pri besedi »ozvena« (odmev), s katero je tu prav vse narobe: v resnici ne drži, da »se chyta stromu«, temveč »honi se mezi stromy« in zgublja se (»trati se«) počasi, ne pa »vzapeti« (= takoj; rima: »doleti«), in sicer v »šumeni« (trajajočem), ne »zašumeni«; kako pa se sploh more zgubljati, ko je že zgubljena (»ztracena«)? V sicer prav dobro prevedeni pesmi Naša beseda (Zavada) beremo namesto »tajnopis« (kar je tako češko kot slovensko) »tajny spis« (kar je prav tako slovensko kot češko) in v prevodu. Podobe je isti prevajalec zamenjal »bytost« (bitje) in »byti« (bivanje). Nekaj pomenskih premikov: izraz »myšlenky naše spletene« (Hora, Slap — »najine misli prepletene«) pravzaprav pove, da so najine misli zmedene; verz »po 85 Češki Zupančič po petnajstih letih svych matkach nafikaji« (Urbankova, Belokranjska deklica — »plakajo po majkah svojih«) pomeni v resnici, da plaikajo časovno po (post) majkah svojih, če že, moralo bi biti »za svymi maticami«, recimo: »za maticami svymi plačou«; če se verz »Zdaj zvezde ugodne vladajo« prevede z »Nastava štastne hvezdv vlada« (Kopta, Vseh živih dan — Nastaja srečne zvezde vlada), se vsa pesem v hipu znajde v bistveno drugi, »posodobnjeni« duhovni klimi; tudi če v pesmi Dies irae »Milost vchazf« (vhaja), ne pa »prihaja« kot v izvirniku, naruši ta neobčutljiva sprememba vso zgradnjo Zupančičeve mogočne, monumentalne in pretresljive podobe; prav tako v pesem Jadra je vnesel prevajalec (Kubišta) nekaj tujega, ko se je odločil da »krepke duše« zameni z izrazom »chlapske paže« (možaške rame), čeprav je v zadnjem verzu (samega sebe) dopolnil, da je namreč usoda »v pevnem srdci, v pevnych pažich!« (Zupančič: ».. . v krepkih dušah je usoda.«). Morda je večine pomenskih premikov kriva potreba rime oz. metruma. Primerov bi bilo zelo veliko, zaradi prostora pa bom izbral le nekatere. Zdi se, da Kettejev aksiom, da bi se »s čistostjo rime ne bi smela stemniti misel«, poleg Kubište najbolj upošteva Zavada. Še pri njem pa se najdejo izjeme: verz »Si našel, do zadnjega dne si zvest?« prevaja z »byl jsi veren do konce svych dni?« (rima!), čeprav tisti, ki je vprašan, ni še »na koncu svojih dni«. Slabše je izšlo z verzi (iz pesmi Veš, poet, svoj dolg?) bom zavijal ko volk, na vseh štirih bom stal vrh planine, škripal in hlipal med pečine. ki jih Zavada prevaja: vyt budu jak vik sam, stat budu na všech čtvfech na vyšinach, škripat a supet po skalinach. Če spregledani besedo »sam« (znam — sam«), ki v tej knjigi spada med precej frekventirane enozložne pripomočke v trenutkih metrumske ali rimske zadrege (tu, tam, vtom, tak), katere bi po izvrstnem češkem teoretiku prevajanja Jifiju Levyju označil kot »gramozarske besedice«, ostaja v navedenih čeških verzih še kar pet problemov: niti volk na vseh štirih ne more stati na več »vyšinah« hkrati, marveč samo na eni, škripati (z zohmi) se v češčini mora izrecno povedati (skfipeti zuby), tu pa je povrh jasna implicitna povezava z bibličnim izrazom »plač a skfipeni zubu«, tako da beseda »supet« (sopihati) sploh nima v tem kontekstu mestas in hlipanje (vzlvkot, plač) naj bi šlo med pečine (do skal), torej vprašanje kam, ne pa kje; razen tega rimani besedi nehote in nesrečno aluzirata na besedilo češkoslovaške državne himne. Tudi v Horovih prevodih lahko najdemo »gramozarske« rime: »I ty sniš, pole? Proč, proč ale?« (»ale — stale«: Manom J. M. — A. — »Polje, kaj si tak polno sanj?«) ah: »Neprchej, u mne zustan a tkvi« (Z vlakom — »... ne beži, ostani pri meni«), pri čemer velelnik glagola »tkveti« (tičati) je tako neživ in starinski, da njegova uporaba zaradi rime prav bije v oči; ali pa še neverjetnejši primer: 86 František Benhart v spanku ho objima, šeptajfc v lada kar je iz pesmi Slap in v izvirniku se bere takole: v spanju ga objemajoč, v snu zamrmrd iznenada. »Lada« (njive) je že popolnoma neživa beseda in njeno uporabo je »izsilila« zgolj in samo beseda »pada«. Verza tik poprej Troje oken, pred vsemi noč, mrka, stroga straža, stoji prevaja Hora Tri okna, tu pred vsemi tma, ta prisna straž, chvejic se, stoji. Če pustimo vnemar dopolnitev izvirnika z deležnikom »chvejic se« (trepetajoč — kar ni v slkladu z Zupančičevo pesniško mislijo), ne moremo zlasti mimo prve od obeh »gramozarskih« besedic (tu, ta): zapisana je samo zaradi ritma, toda razbila je pomensko celoto verza. Urbankova ima v ©ni pesmi (Tih, tih je kraj) dva takšna »pripomočka«: »chyta si hvezdv« (»zvezde lovi«) in »zritil se tam I stfipek zlatovy« (»pravkar je padel / utrinek zlat«), pri čemer si je besedo »zlatavy« »priredila« s črko o zaradi rime (»bratrovi«); ni jasno, zakaj pri nji »rnesic hdzi ¦ ¦ ¦ sit do vody« (vrže), ko je Župančičevo ». . . je vrgel v vodo . .. mrežo« mnogo slikovitejše in ko ji je tudi tako ušla trojna rima (oz. asonanca) izvirnika. Posebna oboževalca zvočne, kar se da neobrabljene rime sta Kopta in Hiršal. -Kopta je spretnejša, ne omahne tolikokrat pred njenimi povelji, pa vendar se včasih zgodi, da svojo »estetiko« prežene. Tako je napr. v sicer zelo dobro prevedeni pesmi. Pogledal ji je v oči zaradi lepe rime zamenjal v zaključku »kres od strmih nebes« s sunkom vetra (»... roh vetru zadunel. . .«), kar je očitna oslabitev napetega, elektriziraoega »ozračja« pesmi. Verz »glej, rojstvo — smrt, en pomišljaj je vmes« je v svoji »leporimaški« ihti takole povlekel dol na ceneno, rekel bi popevkarsko raven: »Zrod — smrt. Hle: pomika — a je to s krku.« (Ko rečem »mam to s krku«, povem, da sem se česa odkrižal: v pogovornem jeziku zelo pogosta fraza.) Mirna, uglašena verza pesmi V tišino naša beseda teče tise in tise kot v svetlem snu — nikar me zdaj ne drami prevaja Kopta prav tu z najmanj ugodno oblikovno »vratolomščino«: a rozhovor naš tise plyne vpfed (ali bi mogoče tudi tekel nazaj? vedi: »sve — vpred«) jak ve svetlem snu — nebud. prosim te. mne. (!) 87 Češki Zupančič po petnajstih letih Nekaj podobnega se mu je zgodilo tudi v zaključni pesmi izbora Slovo, ki bi sploh zaslužila boljši prevod: izraz »ve vlasti« zaradi rime dopolnjuje z besedo »milovane« (v domovini ljubljeni), ki je v očitnem nasprotju z aintipatetično naravnanostjo te pesnikove tako rekoč poslovilne pesmi. V svoji estetski vnemi Kopta Zupančiča tudi ponekod harmonizira (Ob Kvarneru) in ritmično »bolj urejuje« (V moji duši je jasna podoba zbledela), toda to je še v sprejemljivi »toleranci«. V Hiršalovih prevodih je veliko posrečenih, sočnih rim, hkrati pa je precej primerov, ki pričajo, da je za lepo rimo pripravljen storiti res veliko, če že ne vse. Ustvari za lastno potrebo besedno obliko: »proud vodu ledne« (namesto »ledove«), »do osmi od tfech« (namesto »od tri« — oboje v Zebljarski, kjer ima še rimano »gramozarsko« besedico »ted«), ustvari prav nemogočo besedno zvezo: »dusot, cval od dlaždic« (Dies irae, »topot ob trdi tlak« — cval je mogoč le »po dlaždicich«, rima pa se z »vic a vic«), ustvari v kontekstu pesmi absurdno metaforo (ibidem) »zrcalo z mlh« (zrcalo iz megla — rima: »dluh«), ki »pred vsakim obrazom« »krute eni (štrli!! — seveda zato, ker se rima z »ze svych dni«), ustvari prav tam ravno tako nesmiselni verz (k besedi »vzleta«) »Milost leta, Milost meta« (»Milost plove, Milost rjove«), čeprav za nas Čehe že dolgo, dolgo časa »meta« samo še žito, ko gre v klas. Hiršal je nedvomno dober, izurjen prevajalec, pri prevajanju Zupančiča pa je verjetno preveč hitel. Samo tako se mu lahko pripetilo, da je v Kovašiki zapisal verze aby nas nezastal nepripraven nadešly čas rozbfeskly den, kjer je, spet zaradi rime, zamenjal »nas« in »čas«, kajti čas ne bi smel nas zasačiti (češko »zastati«) nepripravljene (nepripravene«), samo tako je lahko v Pesmi mladine pozabil prevesti besedo »vranec« (češko »vranik«), samo tako je lahko celo dvakrat uporabil kje izkopano besedno truplo »vhalen«: »co v prachu tfiselnem vhaleni hvnete« (Kovaška: »smrdljive!, zaviti v čresla ostri duh«) in čisto nemogoči verz »chumel vhalenf v černy mraku pruh« (spet Dies irae: »zgrajeni v črn hudouren oblak«), kjer je »pruh« (proga) zaradi rime z besedo »vzduch« (zrak). Naglica, zadovoljnost z nepopolnimi dosežki prevajalskega napora — to je torej druga poglavitna značilna črta vsaj večine prevodov te knjige. Niti Hore ne moremo opravičevati s tem, da so njegovi prevodi Zupančiča že skoraj štirideset let stari. Saj je Karel Čapek svojo antologijo nove francoske poezije, ta obvezujoči katekizem sodobnega pesniškega prevajalstva na Češkem, izdal že leta 1920! Tu so osnovni kriteriji za prevajanje slovenskih — kot vseh drugih tujih — pesnikov v češčino, ne pa v primerjavi s skoz in skoz nezadostnim delom nekdanjih prevajalcev iz slovenščine pri nas. Mogoče se bo komu zdelo, da sem prestrog in da poudarjam negativne strani tega prevoda. Seveda posvečam največjo pozornost temu, kar ni v redu, menda tudi nekako malce profesorsko naštevam napake, medtem ko bi bilo treba še povedati, kako se je posrečilo ali ni posrečilo ohraniti celotno pesniško enkratnost posameznih Župančičevih pesmi, česar sem se lahko tu pa tam le dotaknil. Šlo mi je pač za konkretna, objektivna, neizpodbitna dejstva, samo z metodo »ad oculos« je bilo mogoče priti do odgo- 88 František Benhart vora na poprej zastavljeno vprašanje, namreč kako to, da prevajalci Zupančiča niso uspeli, kot bi lahko. Poezija Otona Župančiča je tudi po sedemdesetih in več letih nemirna, težko prijemljiva, redkokdaj tudi prevedljiva v vsej svoji čudoviti lepoti. Tem bolj zahteva koncentriranega prizadevanja in zvestega posluha, nadosebne predanosti. In truda, garanja, ki ga ne more nadomestiti še talko priznana pesniška ingenioznost. Ta zaključek, izrečen ob Otonu Zupančiču in njegovi stoletnici, ima seveda mnogo širšo veljavo.