Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale • II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
Mk
Leto XXXVI. - Štev. 16 (1798)
Gorica - četrtek, 19. aprila 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
~ VSTALI ZVELIČAR Ta osem metrov visok kip, narejen iz lesa, krasi novo romarsko cerkev v Don Boskovem rojstnem kraju blizu Turina. Kip je bil izdelan v St. Ulrichu (Ortisei) v dolini Groden (Val Gardena), kjer župnikuje Slovenec dr. J. Pavlič
Velikonočna skrivnost nam daje odgovor na trojno vprašanje: Kdo je Bog? Kdo je Jezus Kristus in kaj je človek? Preveliko odkupnino je plačal Kristus za naše odrešenje, da bi smeli ostati brezbrižni do greha, zla, trpljenja, izkoriščanja in krivic vseh vrst. Sprava, edinost in mir niso bila samo gesla preteklega svetega leta, temveč izziv, da storimo vse, da bo svet res postal družina božjih otrok. Velika noč nam nenehno kliče: Boga zapustiti pomeni umreti; k njemu se vrniti, pomeni znova se roditi; v njem ostati pomeni večno živeti.
Da bi v tem spoznanju in na ta način naši naročniki, bralci, podporniki, sodelavci in prijatelji katoliškega tiska praznovali Gospodovo vstajenje, jim od srca želita
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA«
Kristus je vstal!
Za veliko noč Cerkev še enkrat ponavlja svetu klic veselja, ki gre iz stoletja v stoletje: »Bratje, Kristus je vstal!«.
Cerkev živi iz tega vstajenja. Vse njeno veselje je velikonočno veselje.
VESELE RESNICE
Ker je Kristus res vstal tretji dan, kakor je bil napovedal, tedaj: Nebesa so odprta, eden izmed nas je stopil vanje kot zmagovalec. Verige greha so raztrgane. Naša vera ni prazna. Naši upi so upravičeni in naša največja ljubezen je utemeljena.
Ker je Kristus res vstal, kakor je bil napovedal, tedaj: Naj zvonovi veselo zvonijo vstajenjsko alelujo. Poljubimo križ in ga postavimo, vzvišenega in ponosnega,
v	svoja srca, v domove, na križ-potja in na zvonike!
Ker je Kristus res vstal, se odpira življenje vsakomur izmed nas. Stopamo iz noči, da bi prišli v luč.
Cerkev vošči svojim otrokom velikonočno veselje. Zares ga potrebujemo, saj se človek z veseljem hrani še bolj kot s kruhom.
Vedeti, da je Kristus živ, pomeni obenem vedeti, da bo imelo življenje zadnjo besedo nad ničem in smrtjo, da je zin.a premagana in da je prišla pomlad.
Da jih ohrabri za pot, ponuja Cerkev ljudem sporočilo upanja in pričakovanja, da se vstali Kristus nekoč vrne v vsej svoji slavi in stopi na čelo človeštva, ki bo zaradi njega premagalo smrt.
IZRAZ BOŽJE LJUBEZNI
Kako lepe so te resnice, ki jih ponavljamo leto za letom, a kako težko jih sprejemamo in se vanje vživljamo! Pred njimi celo bežimo v vsakdanji vrvež v strahu, da bi se prav v tem času srečali s Kristusom, kakor učenca, ki sta šla v Emavs — obupana in potrta. Bojimo se priznati, da je velikonočna skrivnost izraz božje ljubezni.
Vse to se je godilo (in se go-
EVROPI MANJKA DUŠA
V	četrtek 12. aprila je bil objavljen dokument, katerega je 'izdelala komisija škofovskih konferenc, ki pripadajo Evropski gospodarski skupnosti (EGS). V njem je rečeno:
Neko nezaupanje glede bodočnosti se je polastilo mnogih članov EGS. Različni so razlogi, ki so k temu pripomogli: vedno bolj množična brezposelnost, malo upanja za zaposlitev mladih, nove oblike revščine, izrivanje izseljencev na rob družbe, naraščanje nasilja in terorizma, oboroževalna tekma in ogrožanje miru na svetu. K temu je treba dodati še notranje težave, s katerimi se mora soočati EGS.
To odsotnost zaupanja v druge povzroča osebni in skupinski egoizem, ki se izraža v zavračanju novih otrok, v krčevitem oklepanju privilegijev, v nasprotovanju, da bi se delo dalo še drugim, v državnem protekcionizmu in zavračanju upravičenih zahtev Tretjega sveta s strani bogatih držav.
Ker so škofje, ki pripadajo državam EGS soodgovorni za položaj v družbi, so dolžni oznanjati Kristusovo veselo oznani-
lo.	To uči, da ne obstajajo nerešljive razmere in da je vsak trenutek mogoče graditi novo družbo, ki bo v službi sočloveka. Srečanje z njim in s celimi narodi namreč vedno pomeni obogatitev.
Tega so se zavedali pobudniki EGS in
v tej smeri je treba dosedanje delo nadaljevati. In to iz naslednjih razlogov:
— kulturna istovetnost Evrope in dediščina iz preteklosti ji nalagata odgovornost pred današnjim svetom;
— sedanja kriza se bo dala premostiti le ob tesnem sodelovanju evropskega človeka;
— družbena pravičnost, razvoj in utrditev miru zahtevajo odpravo napetosti med Severom in Jugom ter med Vzhodom in Zahodom;
— gospodarski napredek mora biti v službi človeka, ne pa obratno.
Zgraditi je treba Evropo, v kateri bo vsakemu posamezniku in družini priznano neodtujljivo dostojanstvo, Evropo, v kateri se bodo mogle nemoteno razvijati vse kulture in duhovna občestva, Evropo, v kateri bodo izseljenci in begunci z naklonjenostjo sprejeti, Evropo, ki bo znala prisluhniti tudi deželam Tretjega sveta.
Volitve v evropski parlament, ki bodo čez nekaj tednov, zahtevajo, da se resno zamislimo, za kaj gre, da se ne bomo odločali zgolj iz nacionalističnih ali deželnih ciljev, še manj pa, da bi se odločali samo zaradi skupinskih interesov; nujno je gledati veliko višje in dalje.
Z eno besedo: EGS potrebuje novega duha, duše, vere. Graditi tako Evropo pa je stvar ne le politikov in evropskih funk-
cionarjev, temveč nas vseh. Vsakdo mora prispevati svoj delež. Je tisoč načinov, kako ravnati: premagati sovraštvo in predsodke, ki so sad preteklosti, pomagati najbolj zapuščenim, odpreti se drugim kulturam in jezikom, vključiti se v mednarodna združenja in sodelovati na mednarodnih srečanjih. Tudi najbolj skromne pobude in akcije lahko prispevajo k še lepši bodočnosti.
Ti napori se zdijo včasih neuresničljivi; toda naj bodo še tako težavni, kristjanom ne smejo odvzeti poguma. Trdno morajo biti prepričani: evangelij je up Evrope!
■	Sredi preteklega tedna sta ministrski predsednik Craxi in zunanji minister Andreotti obiskala Budimpešto, kjer sta imela več razgovorov, najprej z madžarskim predsednikom vlade Lazarjem in zunanjim ministrom, nato pa z glavnim tajnikom partije in voditeljem Madžarske Kadarjem. Na tiskovni konferenci ob koncu je Craxi dejal, da med Italijo in Madžarsko ni izrazitih političnih problemov, kar se tiče zunanje politike pa ostajala obe vladi vsaka na svojih stališčih. V čemer sta najbolj soglašali, je bila ugotovitev, da so pogajanja in razgovori edino koristno sredstvo za urejanje težkih odnosov med Vzhodom in Zahodom.
di), ker nas Bog ljubi. Kristus je namreč za nas vse — tudi zame in zate — dal svoje življenje. V resnici je Kristus za nas prelil vso svojo kri in za nas tudi od mrtvih vstal. To moramo verovati z živo vero, verovati moramo v osebno božjo ljubezen do vsakega izmed nas.
Žal se večkrat upiramo, da bi se prepustili delovanju božje ljubezni, ki nas drobi, da bi nas bolj preplavila s svojo milostjo. Dvomimo o Bogu, ker naša vera ni dovolj močna. »Verujemo, Gospod,« so zavpili apostoli, »a pomagaj naši neveri!« To priznanje
in ta klic obrnimo nase. Saj tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.
* * *
Bratje, Kristus je vstal. Naj vas velikonočni praznik odpre za skrivnost božje ljubezni, naj vam prinese odkritje, da je Bog živ in da živi. v vas. Naj gotovost o njegovi navzočnosti vašo dušo napra-
vi	močno, pogumno, polno veselja. Cerkev vas nadalje prosi, da ne ohranite zase skrivnosti svoje vere in svojega veselja. Pojdite zato k svojini bratom in jim povejte, da je Kristus res vstal.
el
Velika nedelja
Ob sončnem vzhodu čudež veličasten
ožarja z upanjem Jeruzalem
in daje moč pobožnim ženam trem —
Že nekaj dni jim čuden strah je lasten.
Ko h grobu Sina božjega dospejo, zaslišijo kot ljub in drag pozdrav besede angelske: »Gospod je vstal!
In pojde pred učenci v Galilejo.«
Z dogodkom tem se pismo je spolnilo . ..
Ob njem spoznal je človek sporočilo, da onkraj groba čaka ga življenje.
Tesnoba, strah pred hudim, dvom, trpljenje, ob Kristusovi zmagi vse izgine.
Plačilo zvestim — sreča, ki ne mine.
Ljubka Šorli
Jubilej mladih v Rimu
Srečanje mladih v Rimu ob zaključku sv. leita, ki je trajalo štiri dni — od četrtka 12. do nedelje 15. aprila — je daleč preseglo najbolj optimistična predvidevanja organizatorjev. Računalo se je, da bo prišlo v Rini kakih 150.000 mladincev, zbralo se jih je pa kar 300.000. In to prav iz vsega sveta.
Najlepši in najbolj doživeti sta bili ma-nifestaoiji v soboto popoldne in v nedeljo dopoldne. Tri ure je v soboto trajal sprevod iz raznih rimskih zbornih mest na 1rg sv. Petra, kjer je mlade ob 18.15 sprejel sv. oče. Na častni tribuni je bil tudi predsednik vlade Graxi, podpredsednik Forlani, minister za šolstvo Falcuccijeva, deset kardinalov, m. Terezija iz Kalkute.
Papež je mlade pozval, naj se borijo zoper »kulturo smrti«. Odklanjajo naj zato nasilje, splav, mamila, vojno, jedrsko orožje. Telo ne sme postati le predmet izrabljanja. S starejšimi naj iščejo dialog.
V	tem dialogu naj jasno povedo, da so za napredek, a ne za takega, ki je smrtonosen; za napredek, ki je za vse, ne le za nekatere;	ki	služi vzvišeni	stvari	miru,
ne pa vojne.
»Ogroža vas — je še dejal papež — družba, ki je niste izbrali vi niti je zgradili, družba, ki jo je prevzela norost samouničenja. Toda	vi tej družbi	pripadate in
imate zaradi tega svojo odgovornost.« Nato je mlade pozval, naj ne izgubijo poguma, naj se ne umikajo pred realnostjo, naj sodelujejo pri gradnji družbe, ki bo pravična, svobodna, cvetoča, v kateri bodo vsi lahko uživali sadove napredka. Evangelij	je	treba ponesti	vsemu	svetu
in v vseh vzbudita upanje.
Nato se je spustil sv. oče v sproščen pogovor s predstavniki sedmih jezikovnih skupin (angleško, špansko, nemško, francosko, portugalsko, poljsko in italijansko) ter odgovarjal na stavljena vprašanja.
Sobotni prizor se je ponovil naslednji dan na oljčno nedeljo. Spet je bil trg sv. Petra nabito poln. Sv. oče je ponovno govoril o	smislu življenja.	Zlasti	mladi
stojijo pred vprašanjem: kakšen naj bo
človek? In ali ima sploh smisel biti človek? Papež je mlade pozval, naj zavržejo greh, egoizem, poželjivost, naj bodo za druge, razpoloženi služiti.
Mogočen je bil pogled na to ogromno množico mladih, vsi z oljčnimi ali s palmovimi vejicami v rokah. Papež jih je nagovoril v raznih jezikih. Tudi slovenski je prišel na vrsto. V njem je povedal, da so premnogi Slovenci odsotni, ker niso mogli priti. Kot znano, je slovenska mladina svojo odsotnost nadomestila z jubilejnim romanjem, ki je bilo za koprsko škofijo v Novi Gorici ter v ljubljanski in mariborski stolnici.
■	V vojaškem oporišču Edvvards v Kaliforniji je po sedemdnevnem kroženju v vesolju uspešno pristala vesoljska ladja »Challenger«. Največji uspeh tega pojeta je bil v tem, da je posadka popravila med letenjem okvaro na satelitu Solar Max, 'ki bo tako lahko še naprej krožil okrog Zemlje.
Dekret o draginjski dokladi je zapadel
Kot se je predvidevalo, je vladni dekret o draginjski dokladi zapadel ta ponedeljek opolnoči, ker je zmanjkalo časa, da bi postopek pripeljali do glasovanja o samem odloku. Komunistom se je z organiziranim nasprotovanjem najprej v senatu nato pa še v poslanski zbornici posrečilo, da je Cra.vijeva vlada ostala praznih rok. Tudi glasovanje o zaupnici vladi (360 za, 236 proti) položaja ni moglo spremeniti.
Vlada bo morala sporni odlok — enakega kot zavrnjenega ali malo spremenjenega — ponovno predložiti, če hoče, da ga bodo spremenili v zakon in celotni parlamentarni postopek se bo moral znova začeti. Časa je pa le 60 dni, kar ni dosti, kajti v tem obdobju bodo imele tri stranke svoje kongrese, poleg tega pa se bo začela volivna borba za evropski parlament. Volitve bodo sredi junija.
OKNO V DANAŠNJE SVET
XV. zasedanje Sveta evropskih občin
Z velikim uspehom se je v Turinu zaključilo XV. zasedanje Sveta evropskih občin, katerega se je udeležilo nad 3.000 delegatov iz 15 evropskih držav. Kongres je odprl predsednik republike Pertini, spregovoril je predsednik vlade Craxi, nakar so se zvrstili politični in ekonomski predstavniki vseh evropskih držav zahodnega sveta.
Velik pomen so prisotni dali bližnjim evropskim volitvam, gospodarski krizi v Evropi in se v glavnem strinjali, da mora Evropa te probleme rešiti, saj ni več tako imenovana stara Evropa, ampak Evropa, ki se pomlajuje in gre novim problemom z velikim upanjem naproti.
V	splošni razpravi treh komisij je spregovoril tudi deželni svetovalec SSk Drago Štoka in omenil problematiko, ki tare narodnostne skupnosti v Evropi. Evropski delegati so z aplavzom podčrtali njegov govor v slovenskem jeziku, saj je to bil edini predstavnik slovenskega in slovanskega sveta na zborovanju zastopnikov iz cele Evrope. Z njim je bil na kongresu prisoten tudi deželni tajnik SSk Andrej Bratuž.
Deželni svetovalec dr. D. Štoka govori na zasedanju Sveta evropskih občin v Turinu
Deželni zakonski osnutek o krepitvi evropske misli
Letošnje volitve v evropski parlament silijo marsikoga k razmišljanju, kaj narediti za okrepitev evropske zavesti pri državljanih te skupnosti zlasti ker se zadnje čase EGS nahaja v globoki krizi. Da bi ohranili ta organizem čimbolj živ in dejaven, je deželni svetovalec DC Paolo Braida sprožil pobudo, ki so jo podprli tudi , deželni svetovalci vladne povezave, med njimi Drago Štoka (SSk).
Tako je bil predložen zakonski usnutek, v katerem je rečeno, naj bi dežela denarno podprla informacijske in raziskovalne dejavnosti evropskega značaja, spodbujala sodelovanje med kulturnimi, gospodarskimi in šolskimi ustanovami, omogočala izmenjave dijakov in delavcev, dodeljevala štipendije obiskovalcem tečajev EGS, tiskala občasne publikaoije, vse to z enim samim namenom: prispevati k rasti evropske zavesti in pospeševati evropsko povezovanje. Tisti, ki se bodo stalno prizadevali za udejstvitev ciljev, katere predvideva zakon, bodo prišteti med »zaslužne za evropski napredek«.
Priprave na evropske volitve
Konec prejšnjega tedna sta se v Turinu sestala predsednik Union Valdotaine Jo-seph-Cesar Perrin ter teželni tajnik Slovenske skupnosti Andrej Bratuž. Obravnavala sta vprašanje bližnjih evropskih volitev ter predvsem politične osnove sodelovanja manjšinskih strank, ki bodo na le-teh sodelovale. V najkrajšem času bo prišlo do novih srečanj, ki bodo morala že konkretno opredeliti razna stališča in oblike sodelovanje na junijskih volitvah.
Sestanek SSk-PRI
V	ponedeljek 16. aprila sta se sestali delegaciji deželnih vodstev Slovenske skupnosti in republikanske stranke (PRI). Na srečanju je tekla predvsem beseda o delovanju obeh strank v sklopu sedanje deželne večine in politične usmeritve ter delovanja deželnega odbora.
Poseben poudarek pa je bil v zvezi z vprašanjem zakonske zaščite slovenske manjšine v Italiji. Pri tem je SSk potrdila svoja znana stališča o potrebi celovite in tudi ozemeljsko najširše zaščite naše narodnostne skupnosti. Republikanska
stranka je načelno za zakonsko ureditev tega vprašanja, ima pa različna stališča glede ozemeljske širine te zaščite. Vsekakor je bila izmenjava stališč obeh strani koristna in potrebna.
Za SSk so bili prisotni deželni tajnik Bratuž, deželni predsednik Dolhar, podtajnik Gradnik, goriški pokrajinski tajnik Terpin, član deželnega vodstva Terčon, predsednik Briške gorske skupnosti Koršič ter krminski odbornik Kenda.
Za PRI sta te srečanja udeležila deželni tajnik Appiotti in goriški pokrajinski tajnik Esposito.
RAZNO
Čudna nagrada za točnost
V	italijansko javnost je prišla vest, da bodo v Rimu na ministrstvih dajali nagrado 2.000 lir vsem tistim uradnikom, ki bodo prihajali točno v urad. Nagrajevanje bo tudi za nazaj od 1. januarja letos. Državo bo to stalo okrog 46 milijard, če se bodo uradniki res poboljšali. Uradnik torej, ki bo točno ob uri žigosal svoj »cartellino«, bo dobil 2.000 lir, čeprav bo morda čez uro odšel na kavico, da zapije, kar je nezasluženo dobil.
Točnost na delu, ki je drugod nekaj samo ob sebi umevnega, bodo v Rimu posebej nagrajevali. Čudno je takšno početje, izhaja pa iz dejstva, da na ministrstvih ni nobene discipline, discipline pa ni, ker je vseeno, ali prihajaš v urad točno ali ne, ali tam kaj delaš ali bereš časopis. Nihče ti nič ne more. Saj bi vsi sindikati skočili pokonci, če bi šef dal ukor uradniku, ki zamuja ali nič ne dela. Kaj šele da bi si kdo upal nemarnega uradnika kaznovati, kot se dogaja drugod po svetu! Ce italijanska birokracija slabo funkcionira, so krivi tudi sindikati.
★
■	V zahodnoafriški državi Kamerun, ki meri 476.000 kv. kilometrov in ima okoli S milijonov prebivalcev je vojska premagala uporne pripadnike republikanske garde, katerih naloga je bila predvsem stražiti predsedniško palačo in izkazovati državniške časti tujim obiskovalcem. Poleg velike revščine je bistveni problem Kameruna razdelitev na muslimanski sever in krščanski jug. Sedanji predsednik države je kristjan Biya, njegov predhodnik pa je bil dolgo časa musliman Ajidjo. Ta si je republikansko gardo sestavil v glavnem iz muslimanov, kar je sedaj dovedlo do poskusa prevrata, ker je začel novi predsednik gardo zamenjavati s svojimi ljudmi iz krščanskih vrst. Po poskusu prevrata pa je Biya gardo sploh razpustil. Po zadnjih podatkih je bilo ob prevratu ubitih 70 oseb, 51 pa ranjenih.
B General Videla, ki je bil prvi predsednik Argentine po vojaškem udaru leta 1976 je skupaj s 67 častniki, največ podpolkovniki in polkovniki, ki so sedaj upokojeni, dal objaviti odprto pismo, v katerem zavrača sedanjo gonjo proti vojaškim krogom, češ da so se v borbi proti levičarski gverili posluževali nasilja, mučenj in ugrabitev ljudi. Videla trdi, da so prav oborožene sile s tem, da so zatrle gverilo, omogočile ljudstvu povratek k republikanskemu in zrveznemu načinu države. Če je prišlo do nekaterih ekscesov, se tega ne sme zamenjavati z vojaškimi operacijami zoper teroriste. »Ponosen sem,« pravi Videla, »da sem vodil argentinsko vojsko v tem boju.« Seveda Videlo-ve izjave sedanji vladi, ki obsoja nasilje vojaških krogov v času zatiranja gverile, niso bile pogodu, čeprav je jasno, da ima tudi Videla v marsičem prav.
B Avstrijska socialistična stranka je doživela nov neuspeh. V nedeljo 8. aprila so bile v vsej Avstriji volitve v delavske zbornice. Frakcija socialističnih sindikalistov je pri tem utrpela izgubo 5-6 % glasov z ozirom na volitve v letu 1979. Zato pa je tem bolj zadovoljna Ljudska stranka, saj se je njena sindikalna Zveza delavcev in nameščencev močno uveljavila na škodo socialistov. Na Tirolskem je celo prvič zmagala. Na Koroškem so socialisti v sindikatu izgubili 4,7 %, Ljudska stranka pa pridobila 2,2 %. Koroški Slovenci so to pot prvič nastopili z listo »Koroška solidarnost«. Zbrali so 804 glasove (iz vrst delavcev 499 in nameščencev 355), kar pa je bilo premalo za pridobitev enega mandata.
B Reagan je doživel tako v senatu kot v poslanski zbornici hud političen poraz. Z 84 glasovi za in komaj 12 glasovi proti je senat obsodil miniranje nikaragovskih obalnih voda in zahteval, da se ta dejavnost prekine. Resolucija, ki je bila sprejeta na predlog senatorja Edwarda Kenne-dyja vlade sicer ne obvezuje, vendar pa pomeni krepak udarec zunanje politični Reaganovi usmeritvi glede Srednje Amerike. Med govorom, ki ga je imel v senatu, je predsednik politične nasprotnike označil za mehkužce in bojazljivce, ki ča-
Univerzitetni profesor dr. Ciril Zebot se je rodil 8. aprila 1914 v Mariboru v družini, ki je bilo odločno slovenska in se v tem še bolj utrdila v bojih zoper nemštvo za slovensko severno mejo pri Šentilju na Muri. Njegov oče Franjo Ze-bot, poslanec in mariborski podžupan, je umrl v Dachauu 13. aprila 1945 malo pred koncem druge svetovne vojne.
Po humanistični izobrazbi, ki jo je prejel v Mariboru na klasični gimnaziji se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani ter leta 1937 postal doktor prava. Odločil se je za akademsko kariero v gospodarskih vedah ter svoje znanje še izpopolnil na Katoliški univerzi v Milanu in v Parizu. Z začetkom akademskega leta 1941-42 je dr. Zebot začel predavati o primerjalnih gospodarskih sistemih na pravni fakulteti ljubljanske univerze, po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 pa se je umaknil iz Slovenije v Rim v upanju, da se prebije do zahodnih zaveznikov. Leta 1947 se je preselil v ZDA, kjer je najprej predaval gospodarske vede na univerzi Duquesne v Pittsburghu, od 1958 pa je učil primerjalne gospodarske sisteme na Georgetovvn univerzi v Washing-tonu, kjer še danes živi in deluje. Leta 1979 je stopil v pokoj.
Duhovno ga je oblikoval svetniški duhovnik prof. dr. Lambert Ehrlich, ki so ga komunisti ubili 26. maja 1942 v Streliški ulici v Ljubljani. Vse kaže, da so tedaj upali, da umorijo tudi dr. Žebota, ki je navadno dr. Ehrlicha spremljal od maše. Politično pa se je vzgajal ob dr. Korošcu, voditelju Slovencev in bil njegov mladinski zaupnik. Po Koroščevi smrti ga je takratni slovenski minister v Beogradu in Koroščev naslednik dr. Fran Kulovec izbral za osebnega tajnika za primer vladnega umika v inozemstvo. S tem pa ni bilo nič, saj je dr. Kulovca ubila ena prvih nemških bomb, ki so 6. aprila 1941 padle na Beograd.
Ob svojem strokovnem delu in študiju kot ameriški univ. profesor je dr. Zebot vztrajno zasledoval in študiral tudi slovensko problematiko ter rezultate svojih študij objavljal v raznih spomenicah, svobodnem slovenskem tisku ter v ameriških
kajo križem rok, medtem ko se totalitaristi pripravljajo, da osvojijo Srednjo Ameriko.
B Štirje palestinski teroristi so se na vožnji med Jeruzalemom in Aškelonom polastili avtobusa, v katerem je bilo 40 potnikov. Namen teroristov je bil priti s talci v Egipt in od tam začeti pogajanja z izraelsko vlado za izpustitev zaprtih palestinskih borcev. Namen pa se jim je izjalovil, ker so posebne varnostne sile avtobus blizu Rafe malo pred egiptovsko mejo prestregle, vdrle v vozilo in osvobodile potnike. Pri tem so bili ubiti vsi štirje teroristi, z njimi pa tudi neka ženska, ki se je kot policist nahajala v avtobusu, fl Mesto Debar, ki leži severno od Ohridskega jezera v zahodni Makedoniji na meji z Albanijo, ima 10.000 prebivalcev, ki so v glavnem albanske narodnosti. Pred kratkim so štirje mladeniči (eden trgovski pomočnik - 19 let, dva srednješolca in eden brez posla - 20 let) na nogometni tekmi navdušeno vzpodbujali svoje moštvo s klici: E-ho! E-ho! Danes vedo vsi v Jugoslaviji, da so s tem mišljene začetnice imena albanskega voditelja Enverja Ho-xha. Tega mnenja je bil tudi sodnik, ki je izrekel zaporne kazni od 40 do 60 dni, češ da so ti mladinci s temi vzkliki »žalili socialistična in domoljubna čustva«.
in evropskih strokovnih revijah. Najgloblje pa je posegel v slovenske zadeve s knjigama »Slovenija — včeraj, danes, jutri«, ki sta izšli leta 1967 in 1969. Knjigi so brali širom Slovenije. Ti dve knjigi in pa Žebotova intervencija za slovensko cesto pri Mednarodni banki v Washingtonu v zvezi s slovensko cestno afero so tako razburili samega Edvarda Kardelja, da se je avgusta 1969 na seji Centralnega komiteja ZKS zaletel v dr. Žabota in ga označil kot resnično nevarnost za komunistični režim v Sloveniji in Jugoslaviji. Eden najmočnejših političnih spisov dr. žebota je njegov takratni »Odgovor Edvardu Kardelju«, tiskan v Celovcu leta 1969.
Zebot je veliko predaval na raznih seminarjih križem po ZDA, v Berlinu in v Pragi. Dal je idejo in pobudo za zgraditev Slovenske kapele v ameriškem narodnem svetišču Brezmadežne v Washingtonu ter ves čas sodeloval pri pripravljalnih delih. V letih 1974 in 1975 je dosegel ob pomoči slovenskega senatorja Franka Lau-sheta, slovenskega kongresista J. Skubitaa in mnogih drugih politikov, da je ameriški kongres vzpostavil slovensko radijsko oddajo »Glas Amerike«, potem ko je bila že eno leto ukinjena. Omeniti je treba tudi Žebotovo pobudo za osvoboditev sodnika Franca Miklavčiča iz zapora potom organizacije »Amnesty International« v Londonu in s pomočjo Mednarodne lige za človekove pravice v New Yorku.
Sedaj piše dr. Zebot knjigo spominov, v kateri bo govoril o velikih ljudeh, ki so ga navduševali, učili, vodili in napolnjevali z ljubeznijo in spoštovanjem do slovenskega naroda. To so njegov oče Franjo Žebot, slovenski narodni voditelj dr. Anton Korošec in dr. Lambert Ehrlich, duhovnik, mučenec, videc, mladinski voditelj, znanstvenik. Zebotu ostaja bodočnost slovenskega naroda velika skrb, slovenska država in izpričanje resnične slovenske suverenosti srčna želja, vse pa preveva duh slovenskega krščanstva in katoliškega izročila. Naj mu zato Bog nakloni še mnogo nadaljnjih let!
Dr. M. R.
Dr. Ciril Žebot - sedemdesetletnik
Brzojavka Craviju
Na predsednika italijanske vlade Craxija je bila 23. marca 1984 odposlana naslednja brzojavka:
Teritorialno tajništvo AIDLCM — Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur — se zavzema za globalni zaščitni zakon za Slovence v tržaški, goriški in videmski provinci. - Gustavo Buratti, teritorialni tajnik za Italijo, Biel-la, via Firenze 28/A.
Birmanski botri
Ker se vedno znova pojavljajo težave glede birmanskih botrov (da ne govorimo o krstnih), poglejmo, kaj pravi o tem novi Zakonik cerkvenega prava.
Zakrament birme vtisne neizbrisno znamenje in krščene, ki nadaljujejo pot uvajanja v krščanstvo, obogati z darom Sv. Duha in popolneje poveže s Cerkvijo, jih okrepi in jim naloži še večjo dolžnost, da so z besedo in dejanjem Kristusove priče ter širijo in branijo vero.
Če je mogoče, naj ima birmanec botra, ki je dolžan skrbeti, da bo birmani živel kot resnična Kristusova priča in vestno spolnjeval dolžnosti, ki so povezane s tem zakramentom. Primerno je, da je za botra tisti, ki je to službo sprejel že pri krstu.
Za botra je lahko tisti, ki je sposoben in pripravljen opravljati službo birmanskega botra. Izpolniti mora 16 let; biti mora katoličan, ki je že bil pri birmi in obhajilu in ki živi primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel. Birmančeva oče ali mati ne moreta biti za botra ali botro.
Italijanska škofovska konferenca je določila, naj se birma podeli okoli dvanajstega leta starosti. - a. š.
Š. T.
Mžev
Tri leta hodiš v žalosti, dokler ne spolniš svojih dni, srce ti v strahu trepeta, že sama misel te boli...
Odšli so sli od Kajjasa — iz vrta mimo Kedrona
te peljejo, da boš prodan — boš res zavržen in izdan?
Si čul pozdrav: O, Rabuni? Prejel si le hinavski Zdrav!
Ko, Jezus, zvezan si, peljan, je noč grenkejša, bolj temna: pred Bogom padel si na tla.
O grenka noč, o noč strašna!
V	predsmrtni grozi trepetaš, udarcem, pljunkom lice daš.
Prerokba bo izpolnjena: POLJUBI JUDEŽ JEZUSA.
Nikomur reči nisi smel, da za plačilo si prejel udarce le in krut posmeh, ko ž.alosten ležiš na tleh.
Kako spet misel zaboli, ko te učenec tvoj izda: za srebrnike te proda...
Kdo na hrastičju obvisi?
Tvoj duh omahne, zaječi, a strah v resnico vzplameni.
Kamenčki
Obstrukcija PCI v parlamentu
Vsi smo priče obstrukciji, ki jo PCI vodi v parlamentu že dva meseca proti gospodarskemu dekretu vlade, ki naj bi omilil inflacijo. Zaradi tega parlament že dva meseca mlati prazno slamo in jo bo najbrž še dva. Med tem pa čakajo razni nujni zakoni, med njimi tudi zakon o zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Z obstrukcijo in pouličnimi manifestacijami ter raznimi stavkami hočeta partija in z njo sindikalna organizacija CGIL vsiliti svojo voljo celi državi: manjšina hoče diktirati večini. To je čisto po smernicah učitelja vseh partijcev Lenina.
Pomislimo, kaj bi šele bilo, če bi vodil vlado partijski tajnik Berlinguer namesto socialista Craxija. Potem bi šele občutili diktaturo partije! Na italijanskih volivcih je, da do tega nikoli ne pride!
(r+r)
Širite „ Katoliški glas“
Samo
BACHOV SLOVITI PASIJON, VELIKA VELIKONOČNA MOLITEV
Takoj vemo, da je večplastno glasbo Johanna Sebastiana Bacha rodilo čustveno razgibano baročno obdobje. Kot sla-povje čiste vode in stoklasni prameni sončnih žarkov se v Bachovih enkratnih skladbah preliva in združuje več melodij istočasno. Iščejo svoj edino veljavni zvok in svojo edino veljavno pot. Zapletajo se ena v drugo, kot hitre vode tekmujejo med seboj, žubore v doline in v naša srca, v novih zvočnih odtenkih tvorijo preproge nove harmonične skladnosti in zrele lepote.
Podoba je bila, da bo Goethejev prijatelj Zelter v letu 1829 doživel z veličastno Bachovo »Pasijonsko glasbo po evangelistu Mateju« pravi polom. Bilo je v velikonočnem času v Berlinu in sto let potem, kar so danes znamenito skladbo tako rekoč nezapaženo, morda prvič in zadnjič pod komponistovim vodstvom izvedli v cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu.
Zdaj pa je bil Bach že skoraj osemdeset let v grobu in tako rekoč pozabljen. Svoje življenje je bil s težavo prebil kot organist, učitelj petja in dirigent na nemškem podeželju, v Liineburgu, na dvoru v Weimarju in pozneje v Leipzigu, kjer je bil še posebno nesrečen. Svojih kompozicij skorajda ni objavljal.
Po njegovi smrti so nekatere rokopise njegovih danes poglavitnih del našli v starih predalih in omarah, druga pa so za vedno uničena. V njegovo veličastno glasbo, vtisnjeno na papir, so si namreč šolarčki cerkvenega petja v Leipzigu zavijali svojo malico. Tako je višja previdnost tista, ki je določila, da umetnikova klavirska in orgelska glasba, njegove maše in kantate, božični oratoriji, komorna glasba in enkratna glasbena pasijona po sv. Janezu in po sv. Mateju še danes spet in spet čudovito zadone.
BACHOVI DNEVI V HAMBURGU
V osrednji hamburški cerkvi sv. Mihaela posvečajo Bachovemu glasbenemu utripu poseben pomen. Tam prirejajo posebne Bachove dneve, ki so postali kvalitetni kulturni razpoznavni znak tega velikega severnonemškega pristaniškega mesta. V letu 1980 so tam prvič uprizorili tudi moderen balet Johna Neumeierja po Bachovi »Pasijonski glasbi po evangeliju Mateja«.
Ta moderni balet je na nov način opozoril na stanovitno lepoto Bachove glasbe. Tudi sodobni človek se lahko približa zvokom žalosti in veselja velikega nemškega glasbenega mojstra, prav tako, kot se mu je v Berlinu leta 1829 približal mladi in nadebudni dvajsetletnik Felix Mendelssohn, ko je pod vodstvom Goethejevega prijatelja Zeltenja za berlinsko akademijo petja in za ves svet na novo odkril že pozabljenega velikega glasbenega mojstra.
»GLEJTE, ČLOVEK!«
Paul Hindcmith je nekoč izjavil, da je Bachov Pasijon po sv. Mateju najpre-tresljrvejše glasbeno dejanje, kar jih pozna. Jezusovo trpljenje začutimo, zagledamo in doživimo s pomočjo zvokov in melodij, petja posameznikov in zborov. Iz valovanja glasov in tonov se lušči pretresljivo čista in velika podoba križanega Jezusa iz Nazareta.
Na desetine in desetine glasbenih scen tvori žalostno in vseeno optimistično vsta-jenjsko razpoloženo panoramo Jezusovega zemeljskega dejanja in nehanja.
V eni od scen, ki kot velike usodne stopnice na Golgato, tvorijo dramatično učinkovitost in istočasno nenavadno pretresljiv splet pričevanja o Kristusovem križevem potu, se srečamo npr. z izdajalskim Judežem in zvemo, kako se da Jezus prijeti.
»Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte z menoj.«
»Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene; vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«
Bachova glasba nam približa Jezusovo žalost sredi velikonočne noči. V neskončni bridkosti je padel na zemljo kot človek, ki hoče moliti z obrazom v prahu. Teolog Riccioti meni v knjigi »Jezusovo življenje«, ki je leta 1960 izšlo tudi v slovenskem prevodu Rafka Vodeba pri Mohorjevi družbi v Celovcu, da Jezus »nikoli prej, v vsem svojem življenju, ni bil v taki meri človek«. Ne samo rimski upravitelj Poncij Pilat, vse človeštvo bi moralo v tistem trenutku pokazati velikonočnega Jezusa: »Glejte, človek!«
Po drugi strani lahko s pomočjo svetih besed evangelista Mateja doumemo, kakšna smrtna stiska je navdajala Jezu'sa med trpljenjem.
Bogu	v
Pieta (lesena plastika). Hrani se v slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani
»GLEJTE, BOG!«
Bach s svojo mogočno glasbo odgovarja na Jezusovo zemeljsko pričevanje. V sijajnih akordih zadobi zemeljski razglas: »Glejte, človek!« svoj metafizični odgovor: »Glejte, Bog!«
Na eni od drugih pasijonskih stopnic se srečamo s Petrovim moralnim porazom v naročju nevarne teme in izdajalskega petelinjega petja.
»Ne poznam tega človeka!«
Jezusova samota doživi v soočenju s Petrovo človeško šibkostjo novi dramatični vrh iz stiske in bridkosti.
Noč je. Sredi petelinjega petja vodijo biriči zvezanega Jezusa v podzemsko ječo, kjer bo ostal do jutra. To vse vidi tudi ubogi in nemočni Peter. Začuti, da je Jezusa krivično zatajil, da bi se rešil. Zato gre ven in se »bridko zjoka«.
Na eni od drugih in še usodnejših stopnic prisostvujemo sodni razpravi proti Jezusu, spoznamo pa tudi smrt izdajalskega Judeža.
DRAMATIČNI VRH
Dramatični vrh doživi pasijon v Jezusovem križanju in smrti. Čutimo, kako se Odrešenik sveta s težavo premika na morišče. Opoteka se pod težkim hlodom, spotika se ob vsakem koraku, prav lahko bi padel na tla in se ne bi več dvignil.
A tu so žene, ki ga prostovoljno tola-
žijo, tu je neki Simon iz Ciren, ki pomaga Jezus križ nositi. Tu je goli, umirajoči Jezus, tu je razbojnik, ki se mu roga navzlic smrti: »Ako si ti Kristus, reši sebe in naju!« Tu je Križani, katerega življenje pojema, kot pojema sončna luč okoli njega.
»Ob šesti uri se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure,« to se pravi po našem časovnem razporedju od poldneva do treh popoldne. Tedaj vzklikne Jezus stavek: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Ta zadnja Jezusova žalost in samota je jedro pasijonske scenerije. Bachove čustveno razgibane in istočasno fonično dovršene melodije iščejo pot k tistemu strašnemu trenutku na Golgati, ki se kot veliki petek človeškega trpljenja vedno znova zemeljsko ponavlja.
Tudi Križani je vedel, da je že stalno človeško trpljenje nepopisno in da sam ni edini, ki bo umrl na križu. Poznal je verz psalma, ki je vse napovedal: Moj Bog, podnevi kličem in me ne uslišiš, ponoči — in ne paziš name. Jaz pa sem črv in ne človek, zasramovanje ljudi in zaničevanje ljudstva. Vsd, ki me vidijo, me zasmehujejo, ustnice raztezajo, z glavo majejo: Zaupal je v Gospoda, naj ga osvobodi, naj ga reši, če ga ima rad. Prebodli so mi roke in noge, vse kosti svoje morem prešteti. Oni me gledajo in na meni oči pasejo; razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.
PREK KRIŽA V VSTAJENJE
Umirajoči na križu kljub temi trenutka raste v vstajenje od smrti. Tudi Bachova glasba ponazoruje to Odrešenikovo rast v širjave in slave večnega življenja. Vsem je pastir in učitelj, njegova pasijonska smrt je dejanje, ki more tudi nas sneti s križa zemeljskega trpljenja in popeljati v vstajenjsko radost.
Bach registrira Kristusovo trpljenje in večno življenje na svoj samosvoj mojstrski način. Njegova glasba korenini v značilnostih velikih orgel. Njenim posebnostim prilagaja tudi druga glasbila in pevce. Intenzivnost njegovih partitur raste z logično doslednostjo v nadvse razvejano glasbeno arhitekturo v čudoviti pestrosti in enkratne lepote.
Svoje notne rokopise je skoraj vedno utemeljil z religiozno podoživetim pristavkom. Skladbe so mu bile kot molitev, kot priprošnja k Bogu, kot rešitev v zemeljski stiski, sredi katere je kot slabo plačan kantor moral skrbeti za svojih dvajset otrok iz dveh zakonov, od katerih pa jih je enajst kmalu pomrlo. »Jesu, juva! -Jezus, pomagaj!« je vedno znova pripisoval na rokopise. In znameniti rek: »Soli Deo gloria - Samo Bogu vso slavo!«
Bachova glasba je kot velika molitev, v slavo Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, kot ga prinaša neskončno trpeči križani Jezus iz Nazareta in njegova vesela vstajenjska velikonočna skrivnost.
Lev Detela
Pogovor s slovenskimi koroškimi bogoslovci
Od 31. marca do 3. aprila so bili na obisku pri študentih teologije v Ljubljani slovenski koroški bogoslovci. V nedeljo so obiskali dopoldne slovensko bogoslovje in redovne hiše, ki so jim tudi nudili prenočišče, popoldne pa so bili deležni sprejema pri ljubljanskem nadškofu in metropolitu dr. Šuštarju. V ponedeljek so imeli enodnevni izlet po Primorski, kjer so si ogledali malo semenišče v Vipavi, Spacalovo galerijo v Škrbini na Krasu, Mirenski Grad in cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. V torek so bili med drugim na kosilu v bogoslovju, kjer sem jih poprosil za kratek razgovor. Pri njem so sodelovali Tone, Monika in Janko.
Koliko slovenskih bogoslovcev premore Koroška in kje študirate?
TONE: Odkar je bilo ukinjeno leta 1970 bogoslovje v Celovcu, obiskujemo koroški bogoslovci teološko fakulteto v Salzburgu. Tu imata namreč svoje študente krška in salzburška škofija. Trenutno nas je deset: šest bogoslovcev in štirje laiki, od katerih sta dve dekleti. Slovenci se srečujemo vsako sredo zvečer v Slovenski Akademiji. Tu se pogovarjamo o problematiki koroških Slovencev, izpopolnjujemo svoje znanje slovenskega jezika, beremo slovenske časopise in se razgovar-jamo v maternem jeziku.
JANKO: Slovenska Akademija je najstarejša slovenska ustanova, ki jo je pred 136 leti ustanovil škof Slomšek, da bi se med slovenskimi študenti budila in poglabljala narodna zavest. To je danes organizacija vseh Slovencev, ki študirajo na salzburški teološki fakulteti in ima še vedno iste cilje.
Med vami vidim tudi Moniko, torej študentko. Kako se kot ženska in celo mati počutiš na fakulteti?
MONIKA: Nisem edina ženska, ki tu študira, nasprotno. Od vseh približno 300 študentov nas je kar polovica žensk. Med seboj se ne glede na spol dobro razumemo. Vzdušje je zelo prijetno in ni nikakršnih problemov med fanti in dekleti.
Kako občutite svojo pripadnost drugemu narodu med tolikimi Avstrijci?
TONE: Na fakulteti ni razlik med Slovencem in Avstrijcem. V semenišču imamo enkrat ali dvakrat mesečno dvojezično mašo, kar jasno kaže, da ni med nami nacionalističnih sporov. Da večina govori nemški jezik, ne moti nas, majhne slovenske skupine.
Vem, da ne študirate vseh šest let doma oz- v Salzburgu, da vas pošiljajo na študij drugam. Je to res?
JANKO: Da, res je. Ko dokončamo 3. letnik, nas fakulteta pošlje v druga mesta, na druge tovrstne akademije. Ni važno, da študiraš strogo teologijo, pač pa si lahko izbereš drug predmet, ki je z duhovniškim poklicem tesno povezan. Vsekakor je študij teologije idealen. V tujem mestu živiš sam, popolnoma samostojno.
MOJ ROJSTNI KRAJ
Tam ob Vipavi in pod Fajtovim hribom so Renče in vasica, kjer sem se jaz rodila so Venišče. Po zadnji vojni sem šla z možem po svetu, a srce mi tega kraja ne more pozabiti. V mislih, zadnje čase pa tudi telesno, se vračam k njemu. Toliko spominov hrani zame.
Najprej je vanje vključen župnik Valentin Pipan. Ko smo se po prvi svetovni vojni vrnili iz begunstva na Dolenjskem, sem imela za seboj dve leti osnovne šole v Šmarjeti. Toda naši kraji so medtem prišli pod Italijo. Otroci nismo mogli umeti daljnosežnosti tega dejstva, odrasli pa so bili potrti.
Šolski pouk se je vršil v veliki vojaški baraki, saj so bila vsa poslopja bolj ali manj porušena. Tudi cerkev in zvonik.
Kmalu je bila cerkev v Renčah pozidana, saj so bili v Renčah moški skoro vsi zidarji in mojstri v gradnji. Ker je bil v šoli pouk v slovenščini kmalu prepovedan, je g. Pipan začel s poukom krščanskega nauka v cerkvi. Prihajati smo morali z zvezkom in svinčnikom, kajti naučili naj bi se pisati svoj materni jezik. Otroci takrat tega nismo razumeli, starši pa prav dobro. Če danes pišem v slovenščini, se imam zahvaliti prav g. Pipanu. Ko ga je oblast hotela odvrniti od poučevanja v slovenščini, je s prižnice odločno pribil: »Tu v cerkvi sem za Bogom jaz prvi gospodar in tu jaz določam, kateri jezik se bo uporabljalo.«
Med drugo svetovno vojno je g. župnik z vaščani vred doživel marsikaj bridkega. Tako ga je nacistični poveljnik dal pri-
gnati skupaj z ženami, otroki in starčki, da je na trgu pred cerkvijo moral prisostvovati obešenju z glavo navzdol dveh mladoletnih fantov dz Renč. Trpel je v svoji nemoči in tolažil obupane matere.
Mi smo se že med zadnjo vojno preselili v Gorico in tu nas je zalotila nova razmejitev. K sreči smo kmalu dobili dvo-lastniško prepustnico, ker smo imeli zemljo onstran meje in tako sem že šest mesecev po 15. septembru 1947 lahko obiskala svojce v Renčah. Seveda sem šla tudi h g. Pipanu. Bil je že zelo postaran, malce na otročje mu je šlo in mi je dejal: »Petrina, truden sem!« Vprašala sem.ga, če kaj potrebuje ali si kaj želi. In veste, kaj mi ije rekel? »Toliko parov sem v življenju poročil, toliko konfetov (poročnih bonbonov) prejel, pa jih nisem nikdar jedel, ker sem vse med otroke razdal, sedaj si jih pa jaz želim.« Ustregla sem njegovi želji in mu jih takoj ob prihodnjem obisku prinesla. Vesel jih je bil kot otrok igrače.
Kmalu nato smo odšli v zdomstvo, čez ocean v Argentino in tako polnih 26 let nisem mogla videti svojega rodnega kraja. Medtem jih je več iz vasi pomrlo, med njiimi renški gospod. Ob prvem povratku sem poiskala njegov grob. Našla sem ga pri zidu, na levi strani pokopa-. liških vrat. Z možem sva opravila molitev zanj in položila cvetje na njegov grob. Saj me je imel vedno tako rad in mi rekel »poper«, ker sem bila zelo živa.
Lani v juniju sem bila spet doma, a ne več z možem. V januarju 1983 je umrl
v Houstonu (Texas, ZDA). Bil je kot g. Pipan vse življenje zaveden Slovenec in zvest domovini. V tujini ni bil nikdar srečen, samo prenašal jo je. Zato si je silno želel, da bi bil pokopan v družinski grobnici v Renčah. V žari sem prinesla njegove posmrtne ostanke čez ocean in 18. junija lani smo ga dokončno položili v posvečeno zemljo v rojstnem kraju. Gospod Srebernič je opravil pogrebno sv. mašo, mešani zbor je občuteno pel, trije zvonovi so mu izkazali zadnjo čast in pozdrav, njemu, zvestemu sinu Slovenije.
Občudovala sem dobro akustiko naše župne cerkve, ki je posvečena sv. Mohorju in Fortunatu; bivši zidarski mojstri iz Renč res zaslužijo vse priznanje. Obenem pa me je spreletela tiha žalost: cerkev, kot je sedaj, potrebuje popravila in pleskanja. Vsa vas je že obnovljena, mar cerkev ne spada k vasi? Šola je kraju v ponos, tudi pokopališče je dobilo novo lice, lepe spomenike so postavili, bo res samo cerkev izjema? Ko ste se vi, mladi možje, borili za svobodo in tvegali svoja življenja, kam so se zatekale vaše matere, stare matere in otroci? Mar ne v cerkev? Tam so našle uteho sredi svojih hudih skrbi, tam upanje in tolažbo.
Ali smem upati, ko pridem drugič (če bo še en drugič, kajti prešla sem sedem križev), ali smem upati, da bo tudi naša renška cerkev dobila novo lice? Že tolikokrat so zidarji iz Renč zavihali rokave. Naj bi to storili tudi sedaj, saj je cerkev last vseh in ponos cele vasi.
Petrina Trojer
Če je v tistem kraju bogoslovje, ne moreš tam poprositi za hrano in prenočišče. Za nas Slovence je seveda najbolj primerna teološka fakulteta v Ljubljani: tu smo v najtesnejšem stiku s slovensko kulturo, politiko. Važno se mi zdi, da spoznamo probleme in način življenja, ki jih imajo tamkajšnji prebivalci. Tu v Ljubljani npr. lahko vidimo, kakšen je odnos države do Cerkve, ki je popolnoma različen od avstrijskega načina. Poleg tega pa je prav, da smo povezani z matično domovino, kjer živi večina našega naroda.
Janko, ti si letos na takem študiju v Ljubljani. Kako si se vživel?
JANKO: Reči moram, da ni nobenih težav med mano in Ljubljančani. Res si nisem mislil, da bo tako lahko. Ljudje me imajo radi, prav tako župnik in farno občestvo, kjer stanujem in pomagam. Zelo dobro se počutim tudi na fakulteti. Tu nastajajo težave, ker poslušam predavanja različnih letnikov, imam pa v zameno več znancev in prijateljev.
TONE: Zdi se mi, da se je v Ljubljani nekaj spremenilo. Ko sem bil namreč jaz tu, sem le s težavo našel pravi stik. Sedaj pa vidim, da je veliko bolje.
JANKO: Ljudje sočustvujejo z nami, ker smo Korošci in vedo za naše nelahke probleme. Radi nas imajo.
Kako vsklajujete svoj študij in delo v domačih župnijah ali drugih organizacijah?
MONIKA: Sem poročena in sem se po poroki preselila v novo župnijo. Tu so Slovenci v veliki manjšini, toda še vedno je ostala nedeljska maša ob 8. uri slovenska. Pojem pri cerkvenem zboru, ki vadi le o praznikih in ko sem doma, rada priskočim na pomoč tudi prosvetnemu zboru. Nekaj pa moram poudariti: lažje je reči v Salzburgu, da si Slovenec kot pa na Koroškem. Tu ti namreč pravijo: kaj boš ti, še dela ne boš dobila; toda jaz odgovorim: slovenska mati me je rodila, Slovenka sem in to ostanem. V fari smo prej imeli slovenske krožke, ki so sedaj propadli. Ko sem pa v Salzburgu, sem seznanjena o domačih dogodkih prek prijateljev in drugih informacij. Mi smo odprti do Nemcev na Koroškem, a oni do nas niso.
JANKO: Težave nastajajo zaradi oddaljenosti od doma.
MONIKA: Če dobiš informacije od znancev, je v redu. Če si pa v nekem popolnoma nemškem kraju, so problemi večji.
V kakšnem jeziku se pogovarjaš s svojo hčerko?
MONIKA: Do treh let starosti sem se z njo pogovarjala samo po slovensko. Ko je prišla v stik s prijatelji v župniji, pa je začela spoznavati tudi nemški jezik. Naš župan mi je nekoč rekel, da je zelo spodbudno in pravilno, če zna hčerka dva jezika. Naj tu omenim, da je tudi prejšnji dekan teološke fakultete bil zelo prijazen do Slovencev.
Janko, ti si skavt. Kako združuješ eno in drugo funkcijo?
JANKO: Odkar sem v Ljubljani, nisem več aktiven, pa tudi kot študent sem veliko popustil. Bil sem pa poleti na taborjenjih. Iz Ljubljane se sicer bolje povezujem z brati skavti kot pa iz Salzburga. Zelo sem pa vesel, da smo kar štirje bogoslovci člani skavtske organizacije. Letos februarja smo vas tudi obiskali, ko ste slavili obletnico obstoja.
Kaj misliš delati, Monika, ko boš končala to fakulteto?
MONIKA: Slovenski Korošci vidimo potrebo, da se ne razdelimo. Zato se bom ukvarjala s slovenskimi otroki. Zlasti mislim voditi mladinske veroučne skupine, jih pripravljati na zakramente ipd. Praktično bom katehistinja, saj bo verjetno moje glavno delo pouk na šoli.
Kakšna je bodočnost slovenskega duhovništva na Koroškem?
TONE: Sem velik optimist, še zlasti v tem pogledu. Mala semenišča so sedaj bolj odprta in imajo veliko dijakov. Poleg tega pa prihaja v bogoslovje veliko mladih z državnih šol. Mladi vedno iščejo in v tem iskanju bodo gotovo našli pravo pot. Za mnoge bo prav gotovo ta edina pot. O tem sem prepričan.
V ponedeljek ste bili na izletu. Kako se vam je zdelo?
JANKO: Zelo pozitivno. Prvič sem malo bolj pozorno hodil po primorski deželi in občudoval njene lepote. Tudi dež, ki je padal cel dan, ni skazil prijetnega vzdušja med nami.
Monika, Tone in Janko! Najlepše se vam zahvaljujem za razgovor in upam, da boste mogli kdaj obiskati tudi slovenske bogoslovce z Goriškega. Pozdravljeni!	A.	L.
Bodrilni klic velike noči Misijonsko kramlianie iz vroeeoa Kom
Zanosni klic velike noči »Kristus je vstal! Aleluja!« je sporočilo krščanske integralne resnice, ki smrtne slabosti ne pozna.
Če to veselo oznanilo o na križu za vse človeštvo umrlem Jezusu Kristusu dodobra premislimo, kaj hitro spoznamo, da gre za osnovno razodetje življenja, ki ga s pomočjo zemeljskih, tostranskih resnic ne moremo dodobra osmisliti in razumeti.
Kako naj tudi zemeljsko konkretno doumemo sporočilo o smrti, ki je premagala smrt? Kako naj s pomočjo fizikalnih in kemičnih obrazcev zemeljsko konkretno spregovorimo o smrti nekega pogumnega, nadvse resnicoljubnega, popolnoma Bogu Očetu predanega moža, ki je bil tudi sam Bog, a se ni izognil strašni in najbolj poniževalni smrti na križu? Zakaj imenujemo velikonočno sporočilo tudi velikonočno veselje?
SKRIVNOST ŽIVLJENJA IN SMRTI
V	ospredju dogodka torej ni smrt Jezusa Kristusa, ki je prav na veliko noč premagal smrt na križu, na katerem je žrtvovalno umrl za vse človeštvo!
Velikonočni dogodek je misterij življenja in smrti. Resnica, ki jo misterij prinaša v duše verujočih, ni od tega sveta. Napak pa bi bilo misliti, da je predvsem špekulacija že skoraj pozabljenih obdobij — ali pa napačna predstava, kateri so se po Kristusovi smrti smejali učeni poganski Grki in Rimljani. Iz kristjanov so stoletja brili norce, Kristus je bil zanje osel, ki si ga je izmislil neki provincialni prenapetež med barbari, s katerimi so vedno težave.
Malo je prvi čas imperialnih rimskih obračunavanj s kristjani premišljeval o potencialni energiji krščanstva, ki prav s pomočjo vere v nesmrtnost bivanja prezira mehanične predstave o prostoru in času in živi prav iz te zemeljske fizikalne mehanične ujetosti iznad resnic konkretnega zemeljskega življenja v brezbrež-nem upanju večne božje ljubezni in večnega življenja, ki zemeljske smrti ne pozna.
Pravzaprav je velikonočno upanje, ki temelji v globoki resnici velikonočnega misterija, kategorija, ki je na racionalen, oziroma logičen način ne moremo osmisliti. V času vsesplošnega verovanja v dokončno nezmotljivost znanosti in tehnike je težko zrasti v verovanje, da je tisto, kar je zemeljsko nepredstavljivo in zgodovinsko neuresničljivo, šele tista resnična religiozna predpostavka, sredi katere se izvrši, kar se v racionalno donošenem svetu bojda sloh ne more zgoditi.
EDINSTVENA ZMAGA
To, da je naš Odrešenik Jezus Kristus prav na mučilnem križu premagal smrt tedaj, ko je za nas vse umrl, da bi mi večno živeli, je v svetu racionalnih kategorij zares nerazumljivo in nepredstavljivo. Za racionalista je zato podoba bivanja, ki temelji na predstavi, da vera zlomi obroče smrti in nas popelje v večno življenje, nesprejemljiva.
Od kod potem kljub vsem pomislekom vedno živa moč verujočega krščanstva, ki v velikonočnem vstajenjskem dogodku ne slavi le večne zmage življenja, temveč tudi zmago etične zaščite celotnega bivanja ned silami zlobe in teme?
Velikonočna resnica se ne ukvarja z običajnimi političnimi, racionalnimi in psihološkimi momenti bivanja. V ospredju njenega dinamičnega osveščevanja je skrb za integralnega človeka sredi integralnega bivanja. To pomeni, da je ta zemeljski človek, za katerega umre Jezus na križu, v duhu velikonočnega misterija del nesmrtnosti bivanja, in v tem smislu, Bogu Sinu, ki je za njegovo večno življenje umrl in vstal, enak po nesmrtnosti.
VELIKI ČUDEŽ
Čudež velike noči je prav v tem, da Jezus Kristus ni nikakršen poganski »navidez-bog«, ki umira na velikem križu kot v velikem krvavem gledališču življenja in smrti sam zase, brez globljih zvez s posameznikom in družbo.
Jezus Kristus je tisti,- ki kategorijo smrti integralno osmišlja v etično nesmrtnost. Naše življenje in naša smrt rasteta v nesmrtnost le tedaj, če se bivanjsko osvestimo, če se tudi s pomočjo velikonočnega čudeža bivanjsko osmislimo v dobro in pravilno. Če smo prav zaradi velike noči v našem življenju zares otroci vstajenja, ljudje, ki imajo srce za celotno bivanjsko resnico, predvsem pa za tiste, ki so v nesreči in stiski! Bolniki, invalidi, ostareli, onemogli, osamljeni, preganjani, zapostavljam, izkoriščani so namreč tisti zadnji, ki bodo prvi pri Bogu.
To je tudi potencialna sila krščanstva, ki je rimske sužnje afir-
II.
DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI KRUH
Najprej prosimo za najbolj potrebno vsakdanjo hrano, kot da vsi naši napori v tej smeri nič ne zaležejo brez božje privolitve, ko gre za resnično dobro stvar: »Ni je prave vrednosti, ki bi ne bila od zgoraj,« (Jk 1:17) uči sv. pismo. In tu di — kako drugače tekne hrana, ki zanjo vemo, da prihaja pravzaprav iz božjih rok.
Matejev evangelij prevajamo iz grščine; tukaj pomeni grška beseda za »vsakdanjost« tudi »dnevne potrebe«; prosimo torej kruh (ali podobno važno hrano), da zadostimo dnevnim potrebam. In če smo tako srečni, da nam tudi nebeški kruh sv. obhajila pomeni dnevno potrebo, potem prosimo tudi zanj — v tem smislu lahko razumemo tudi naslednje Jezusove besede: »Človekove dnevne potrebe niso le kruh, ampak vsaka beseda iz božjih ust« (Mt 4:4). Brez ponovljene božje Besede ni ne svete daritve ne svetega obhajila.
IN ODPUSTI NAM NAŠE DOLGE
Bogu zmeraj dolgujemo ljubezen. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem — to je največja, to je prva zapoved« (Mt 22:37 -38), tako ugotavlja in ponavlja učlovečena božja Beseda svojo besedo, dano nekoč Mojzesu (Deut 6:5). In takoj doda: »Tej zapovedi je podobna druga: Ljubi svojega bližnjega kakor ljubiš sebe« (Mt 22:39).
Zapovedi sta jasni in bistveno prilagodljivi in zmeraj in povsod veljavni; tudi delno neizpolnjevanje nas zadolžuje pri Bogu. Vendar ga prosimo, da nam te dolgove izbriše, tako kot mi izbrišemo dolgove tistim, ki nam dolgujejo. Kako jih izbrišemo? V odnosu do Boga je važno, kako bi jim iih morali izbrisati! Kadarkoli nas prosijo, da jim damo »čas, da poravnajo dolgove« (Mt 18.29), se jih moramo »usmiliti« (Mt 18:33) in jim »od srca odpustiti« (Mt 18:35).
Tisti, ki nas ne prosijo odpuščenja, ker tega nočejo ali pa ne morejo (bodisi da se tega sramujejo ali pa so prepričani o
mativno prebudila in prelomila s starimi oblikami zgodovine. To je pomen bodrilnega klica »Kristus je vstal!«, ki preganjane včeraj in danes vodi iz osamljenosti in groze v naročje večne ljubezni v vedno živem Bogu, ki je tudi naše življenje!
To pa je tudi tista nova socialna kategorija, katero je imel v mislih pokojni Nobelov nagrajenec Rus Leonid Pasternak, ko je menil, »da od Kristusovih časov sem posamezni človek ne umira več sam zase v obcestnem jarku!« Četudi je posameznikova smrt morda nečloveško kruta in krivična, je namreč po velikem petku in vstajenjski veliki noči vsemu človeštvu na očeh. Kot bolijo žeblji, ki so se zabodli v Kristusovo meso, tako bolijo krivice vseh tistih malih, od katerih je nebeško kraljestvo. Brez božjega Duha ni večnega življenja. Ta resnica mora ob veliki noči zaživeti med nami in postati meso in kri.
Lev Detela
pravilnosti svojega dejanja), so lahko deležni naše molitve v senci Jezusovega križa: »Molite za svoje nasprotnike!« (Mt 5:44). »Oče, odpusti jim, ker ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23:34). To je prošnja, da se takšni ljudje »obrnejo k luči« (Apd 26:18); edino Bog jim lahko pomaga k takšnemu srcu (prim. Jer 24:7).
Izraz »kakor tudi mi odpuščamo« ima lahko še en pomen: tem raje odpuščamo, čim večjo pripravljenost za odškodnino ali zadoščenje najdemo pri svojih dolžnikih. In tako prosimo Boga odpuščanja zase tudi v tem smislu, da hočemo zadostiti za svoje grehe ali dolgove napram Bogu — takšno resno pripravljenost pričakujemo namreč tudi od svojih dolžnikov, čeprav lahko končno tehtanje odločajo tudi tukaj uteži ljubezni.
IN NE VPELJI NAS V SKUŠNJAVO
V	zavesti »notranje šibkosti človeške narave« (Mt 26:41) prosimo, da bi nas Bog ne pustil v položaje, kjer bi se naše »nagnjenje k zlu« (Jak 1:14) strmoglavilo v padec v zlo. Prosimo, ne le da bi ne doprinesti k že obstoječemu zlu na svetu; celo to prosimo, da bi nam Bog to zlo ali hudo milostno zmanjšal.
»Hudega« pa lahko pomeni po grški besedi sv. pisma tudi »hudega duha« ali »strokovnjaka za skušnjavo« (prim. Mt 4:3), ki gradi »svoje kraljestvo« (Mt 12:26) med ljudmi in se med drugim poslužuje »prevare« (Jn 8:44) in »umora«« (Jn 8:44). Torej prosimo Boga, da nam milostno pomaga, da se rešimo vsega protičlove-škega v svetu — Človek je namreč ustvarjen z vsemi svojimi zmožnostmi »po božji podobi« (Gen 1:26; Jak 3:9).
V	OČENAŠU JE JEZUSOVO SRCE
Za vsako prošnjo — ali: v vsaki prošnji — Očenaša utripa Jezusovo srce, ki ve za vse božje in človeške stvari, kako jih Bog gleda povezane med seboj in kako bi morale biti povezane med seboj tudi v nas, v katerem koli stoletju živimo, tudi na koncu dvajsetega, tudi v enaindvajsetem stoletju po Kristusu. Jezus nas uči moliti, tj. prositi to, kar je v vsakem stoletju najvažnejše in kar naj nas
Kansabula, kjer delujem od lanskega avgusta, se nahaja 15 km jugovzhodno od Lubumbašija. To mesto je glavno mesto pokrajine Šaba, ki se je pod Belgijci imenovala Kalanga in je del prostranega Zaira, kot se sedaj imenuje bivši Belgijski Kongo.
V Kansabuli je naša oblikovalna hiša, kjer se vzgajajo mladi črnski salezijanci. Po končani srednji šoli tu preživijo leto noviciata in dve leti študirajo filozofijo. Smo na lepem kraju ob reki Kafubu, iz katere črpamo vodo za vrt. Pred leti so tu še leopardi ugonabljali misijonarjem domače živali in ogrožali domačine, sedaj pa pomenijo glavno nevarnost tolpe postopačev in tatov.
V zadnjem času so zaustavili tovornjak našega bližnjega kmetijskega središča in se odpeljali z njim. Šofer in spremljevalec, oba domačina, sta se peš vrnila domov, vesela, da ju capini niso skrajšali za glavo. Po nekaj dnevih iskanja smo odkrili tovornjak sto kilometrov odtod. Pomanjkanje goriva, ki ne prizanaša niti tolovajem, jih je prisililo zapustiti vozilo. Pred kratkim so podobne skupine vlomile v nek drugi sosednji misijon in v misijonsko postajo sester. Nas zaenkrat še pustijo na miru.
Če odmislimo omenjene dogodivščine, če zamižimo pred domačini, ki delajo na vrtu in nas prinašajo okrog, če ne štejemo škode, ki jo od časa do časa povzročajo hudi nalivi ali naredijo orjaške kače v kurniku; če ne upoštevamo tudi nadležno-sti raznih termitov, ki ti v par urah lahko zasedejo sobo, lahko rečemo, da je Afrika prav romantična in čudovita dežela.
Na god prvega don Boskovega naslednika bi. Mihaela Rua 29. oktobra je deset novincev od inšpektorja prejelo križ in pravila Družbe. Slovesnot smo skrbno pripravili, saj je letošnje število novincev doslej rekordno, za prihodnje leto pa se jih obeta še več. Kakšen od belgijskih sobratov je pripomnil, da je imela slovesnost nadih po Vzhodu (ker sem pač Slovenec), domačini pa so mi zatrjevali, da je bilo vse zelo afriško: večglasno ubrano petje ob spremljavi afriških instrumentov, obredi v novih afriških bogoslužnih oblekah, nov mašni plašč z afriškimi vzorci, ki so ga po moji zamisli izdelale tukajšnje sestre in še marsikaj
v 21. stoletje
usposablja, da kljub vsemu »lahko živimo življenje v polnem in bogatem pomenu te besede« (Jn 10:10).
Očenaš je obenem nadvse mogočna prošnja: sam učlovečeni božji Sin jo je za nas sestavil. Lahko bi tudi rekli: komponiral — tisti, ki se razumejo na pesništvo Stare zaveze, pravijo, da je Očenaš, preveden v Jezusovo aramejščino, resnična pesem. Blagor nam, če to Pesem pojemo ne le z grlom in ustnicami, ampag še bolj s srcem. Ob božjem Srcu.
VLADIMIR KOS SJ, Tokio
XX. občni zbor salezijanske družbe
Bratsko srečanje vseh članov zbora, ki jih je 188, poleg njih pa še šest opazovalcev, se je pričelo z duhovnimi vajami v glavni hiši salezijanske družbe v Rimu. 14. januarja letos so vsi člani zbora skupaj z vsemi salezijanci — teh je trenutno 18.000, ki delujejo v 1.450 hišah po vseh celinah — s posebno molitvijo izročili Družbo Mariji Pomočnici — Materi Cerkve.
Za vrhovnega predstojnika je bil 28. marca znova izvoljen dosedanji predstojnik Egidij Vigano, ki je star 64 let. Poleg njega je na občnem zboru še 12 njegovih svetovalcev, 79 provincialov, med njimi inšpektor (tako se provinciali imenujejo) salezijancev v Sloveniji Anton Košir in 96 delegatov, demokratično izvoljenih na provincialnih zborih.
Posebna pripravljalna komisija je, preden so se sešli zborovalci, zbrala predloge vseh inšpektorij in pripravila dve zajetni knjigi. To gradivo naj bi bilo osnova za delo na vrhovnem občnem zboru. Sedanji zbor naj bi vskladil nova družbena pravila z duhom izročila s pogledom na sedanji čas in ob upoštevanju novega cerkvenega zakonika. Ko bodo zborovalci izdelali nove konstitucije, jih bo vrhovni predstojnik dal v potrdilo Apostolskemu sedežu.
drugega, ki odgovarja črnskemu okusu.
Iz razsula sem rešil harmonij, ga za silo spravil skupaj, tako da ga vadijo sedaj vsi novinci. Zato. so pri večerji že mogli pokazati svoje glasbeno znanje .in nadarjenost: nastopili so z melodikami, blokflavtami in z afriškimi tolkali — ter ob tem zaplesali na veliko splošno zadovoljstvo. Ples so morali tudi ponoviti, čeprav imamo vsak dan na mizi zairsko neslano polento — bukari — in nas to v nobenem primeru ne spravlja v slabo voljo, je bila tudi večerja primerna temu prazniku in nihče ni ugovarjal, da tokrat ni bilo polente.
Naj bo pa praznik še tako velik, niti za hip ne moremo ubežati afriški resničnosti. K tej spada nedavno razvrednotenje denarja kar za 500 odstotkov in temu sledeča splošna podražitev. Nam pa je niso zagodli za naš praznik samo politiki in gospodarstveniki, marveč tudi višja sila. Čeprav smo blizu reke in vode ne manjka, ta voda ni pitna, še zlasti v zadnjem letu ne, kajti kolera še ne miruje in izbruhne zdaj tu zdaj tam. Zato imamo tudi vodnjak z zagrebenimi cevmi do 150 metrov globine. To vodo prekuhavamo in nato filtriramo, da je pitna. Pa se nam je uprla črpalka in smo tako ob 38° C bili kakor žejen turist na morski obali, s to razliko seveda, da tu ni nikjer kakšne okrepčevalnice.
Pred par dnevi nam je nagajala tudi elektrika. Bil je že mrak, ko sem šel proti cerkvi, kjer imamo električno omarico in eden od fantov je šel z menoj, da bi mi pri popravilu pomagal. Kar naenkrat je nekaj ob nama siknilo, močno, skoraj kakor razjarjena mačka. Dovolj je bilo le malo se ozreti: skoraj dvometrska kača se nama na ozkem prehodu ob zidu ni imela kam umakniti, zato sva se ji hitro, kot bi trenil, midva umaknila s poti. Posebno ubogi zamorček je zacvilil na ves glas, opotekajoč se kakor brez uma. Domačini imajo namreč strah pred kačo ne le v pregovorih, marveč tudi v krvi. No, tudi jaz ji nisem mirno gledal v oči. S primerne razdalje pa sem jo le dražil, pri čemer mi je pomagal tudi zvesti čuvaj Bubul, da sva jo zadržala, dokler ni fant prinesel močne bambusove palice, če smo se v šoli učili, da tudi majhna kača pogoltne celo žabo, potem si lahko predstavite, kolikšna je glava takele sikajoče 'kače, in kolikšna se ti šele zdi! To je res vse kaj drugega kot ogled živalskega vrta. No, že po prvem udarcu ni bila več tako nevarna in kmalu je ostala le še trofeja.
Iz vsega povedanega lahko vidite, da mi kot vzgojitelju, profesorju, zborovodju pa še marsikaj drugega res ne more biti dolgčas. Ob sobotah in nedeljah obiščem vojaško taborišče, ki je v bližini. Med drugimi vzpodbudnimi stvarmi naj povem, da sem na sam Silvestrov večer krstil kar 150 katehumenov. Upam, da nas zavidate za tako silvestrovanje.
Tudi jaz vam želim, da bi vas bližajoči prazniki pomladili in da bi vas vstali Kristus, čigar odrešilno smrt v tem jubilejnem svetem letu pomenljiveje obhajamo obilno obdaroval s svojim veseljem, mirom in odrešenjem. Tako bodo tudi nadaljnji dnevi srečni in blagoslovljeni. Pozdravljam vsakega posebej, vdani
dr. Alojzij Snoj SDB
Pismo iz Burundija
Smo sredi priprav na praznike. Kot vedno v tem času imamo duhovne obnove po skupinah za vernike. S tem jih utrjujemo v veri, saj jim manjka krščanska tradicija. Pri tem je veliko spovedovanja. To pa oblastem nikakor ni všeč.
V	nekaterih pokrajinah Burundija so te obnove, že prepovedali, drugod pa se smejo vršiti le popoldne. Tudi ni več dovoljeno opravljati molitve na prostem ali ob križu zunaj cerkve, temveč samo v bogoslužnih prostorih. Mi smo končali zidavo nove cerkve na podružnici in bo za veliko noč maša že v njej. Sobrat Mlinarič se pripravlja na gradnjo majhne cerkve v obliki dvorane na enem izmed gričev. Tam je nekaj cerkvene zemlje, pa se bodo ljudje, ki imajo precej daleč do prave cerkve, lahko tu zbirali k molitvi in obnovam. Če nas preženejo, bo vsaj to ostalo.
Zahvaljujem se za pošiljanje »Katoliškega glasa«, ki ga redno dobivam. Bog povrni za vse! Vsem pri uredništvu in upravi želim vesele in milosti polne velikonočne praznike ter veliko božjega blagoslova pri delu z listom. Priporočam se skupaj z g. Mlinaričem v molitev, pa tudi midva se vas spominjava pri daritvi.
Rubago, 31. marca 1984
Gustl Horvat SDB
POGOVOR Z NOČJO NA LOBANJSKI VZPETINI
Noč,
navajena gospodovati zemlji, se začudi nad tihim prihodom zarje, kako se ob njenem smehljaju vžgo smehljaji velikih in majhnih stvari —
o,
kako se v to zarjo zazrejo oči in na ustnicah up zazveni kot harfe, in voda se sreča z ljubeznijo cvetočih dreves, nad steze sklonjenih.
Noč
na tisti Lobanjski vzpetini, že veš?
Čisto drobne božične so zvezde vzklile v svetlobo Vstajenja čez prazni Grob — vsak kamen nagrobni je zgubil utež.
Pojdi mirna domov do večera življenja
naj te spremljajo v svod Odrešitve sile!
In vrni se, ljubljena, vsak nocoj — podoba tega, kar je lepše kot sen.
Vladimir Kos
Mogočna molitev na pragu
Prijetne velikonočne praznike voščijo
s. r.l.
Ul. Duca d’Aosta, 42 - GORICA Tel. 0481/32321 - Tlx. 460682
— splošni uvoz in izvoz
— kmetijski stroji in rezervni deli
A G R A R I A , ul. Carducci 47 v Gorici - tel. 81900
Trgovina v TRSTU:
Ul. Brigata Casale, 3
Tel. 040/827757
TVRDKA KOŠIČ ■ GORICA
TRGOVINA OBUTVE »KOŠIČ BENEDIKT«
Ul. Raštel, 7 - Tel. 85162
TRGOVINA OBUTVE »KOŠIČ K 2«
Ul. Oberdan, 7 (vog. ul. Morelli) - Tel. 85520
»K 2 ŠPORT« NOVA ŠPORTNA TRGOVINA
Ul. Raštel, 21 • Tel. 84884
Obiščite nas!
ČER - I M P E X
Splošni import - export IGOR ČERNIČ
GORICA - ul. Vittorio Veneto, 54
Tel. 82159
TRGOVINA ČEVLJEV ALPINA
GORICA - Corso Verdi, 78
Tel. 84517
GORICA
ROMAN BAR
(Roman Cotič)
Travnik, vogal ul. Roma in Oberdan
TISKARNA BUDIN
GORICA - Riva Piazzutta, 18
Tel. 84676
K U F A H L
lastnik Aleš Pintar
GORICA - ul. Oberdan, 15
Tel. 84570
KNJIGARNA - PAPIRNICA G I S S
GORICA - ul. Arcivescovado, 15
Tel. 84594
PEKARNA - SLAŠČIČARNA VI ATORI
Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja lahko dobite v največji izbiri v naših goriških prodajalnah
Nabirka za katoliški	tisk 1984
na Goriškem	
Gorica:	
Stolnica	218.000
Sv. Ignacij	143.300
Sv. Ivan	1.027.000
Kapucini	179.500
Placuta	164.000
Zavod sv. Družine	32.500
Gabrje-Vrh	150.000
Doberdob	172.000
Devin	80.000
Jazbine	40.500
Jamlje-Dol	48.500
Mavhinje-Sesljan	241.000
Nabrežina	300.000
Podgora	128.500
Rupa-Peč	302.000
Štandrež	310.000
Števerjan	200.000
Štmaver	29.500
Šempolaj	50.000
Sovodnje	51.000
Skupno	3.867.300
GORICA
Tel. 84645
GOSTILNA
SOBAN
JAMLJE
Tel. 75044
ZNANA TRGOVINA Z MESNIMI SPECIALITETNIMI IZDELKI
TRGOVINA ČEVLJEV ANDREJ ČOTAR
GORICA • ul. Rastello, 72
Tel. 83667
GOSTILNA
VID PRIMOŽIČ
(pri Pavlinu)
GORICA - Drevored XX. septembra, 138
Nabirka za katoliški tisk 1984 na Tržaškem Sv. Ivan	400.000
Novi sv. Anton	382.000
Opčine	338.600
Sv. Križ	300.000
Sv. Jakob	255.000
Rojan	250.000
Dolina	247.220
Škedenj	217.000
Bazovica	200.000
Mačkolje	180.000
Žavlje	180.000
Prosek	150.000
Repentabor	115.000
Sv. Barbara	107.000
Boljunec	100.000
Barkovlje	98.000
Kolokovec	95.000
Kontovel	95.000
Salezijanci, Istrska ul.	85.200
Podlonjer	80.000
Katinara	65.000
Boršt	60.000
Trebče	60.000
Ricmanje	50.000
Pesek	50.000
Sv. Vincenc	49.980
Skupno	4.210.000
!* I Mii*
■- ■>
OPTIKA MALALAN
Tel. 82117	Opčine	-	Proseška,	6	Tel.	213957
URARNA IN ZLATARNA VIŽINTIN ANI IN MARJAN
GORICA
Ul. Monache, 9
GOSTILNA
PODVERŠIČ
GORICA
Ul. Brigata Pavia, 61
IZDELKI IZ KOVANEGA ŽELEZA - VRATA - ITD. RADISLAV L E O P O L I
GORICA - ul. Brigata Pavia, 46
Tel. 84941
TRGOVINA JESTVIN PRI DUŠANU
Sovodnje ob Soči
Tel. 882060
GOSTILNA
»RUBIJSKI GRAD«
(pri Brunotu)
Sovodnje ob Soči
Tel. 882034
DRAGULJARNA
MALALAN
Opčine - Narodna, 28 Tel. 211465
Ali smo za luč?
Zdaj je čas milosti, zdaj so dnevi zveličanja! Prisluhnili smo klicu in se v nedeljo 1. aprila v lepem številu zbrali k spravnemu bogoslužju in za prejem sve-toletnih odpustkov v cerkvi sv. Justa v Trstu. Če je bila številčna prisotnost kar zadovoljiva, je pa manjkala elitna kvalifikacija, tj. naše kulturno predstavništvo. Razen nekaj častnih izjem pogrešamo pri verskih manifestacijah ta elitni družbeni sloj. Ali se morda ne počutijo dobro med množico vernikov, ki še izpričujejo svojo tradicionalno vernost? Ali bomo krst, s katerim smo bili vključeni v Kristusa in se obvezali s pričevanjem življenja, vrgli med staro šaro?
Upravičeno nam je zato škof Bellomi v svojem govoru med mašo zastavil vprašanje: »Ali iščemo v veri odgovor na življenjska in vsa vprašanja našega časa, in kako upravljamo luč, prejeto od Kristusovega evangelija?«
Pred kratkim umrli K. Rahner pravi nekje: »... verska obnova naj bi se ne začenjala pri navadnem možu, marveč pri akademiku..., zakaj brez take prenovitve prvotnega krščanstva nima Zahod nobene prihodnosti; za vse to je treba imeti pogum, ker se le-ta zahteva od vsakega izmed nas v njegovem enkratnem bivanju, za katero bo moral zelo kmalu dajati odgovor pred božjim sodnikom popolnoma sam«.
F. V.
★
Š.T.
DAROVANJE
Srednik med nebom in zemljo Melhizedek kot kralj miru Žrtvuje se in med lehi posipa zrna, da rode zahvalni dar Stvaritelju.
Srednik med Bogom in ljudmi na trdem lesu obvisi...
Kako strašno prebičano za odkupnino vseh ljudi se rabljem prepusti telo — v daritvi sveti skrvavi.
Presunjen kličem: O, gorje,
prebite so roke za nas, za nas je strto še srce.
Kje žrtveniško je telo, da združi spet nebo-zemljo?
Poslednji je zamrl glas, pozemski je utihnil čas, dozorel večnostni je klas.
Use najbolje za veliko noč 1984 želijo:
GOSTILNA »PRI MIROTU« (DA MIRO)
(Mara Možina)
SOVODNJE OB SOČI	Tel.	882017
TVRDKA
FLORIJAN VETRIH
Olja za kurjavo in tekoča goriva za centralno kurjavo, motorno olje Chevron
GORICA - ul. Lantieri, 5 - Tel. 84527 MOŠA • ul. Isonzo, 23 - Tel. 80160
GASTRONOMSKI MARKET & C.
MOSSA • ul. Isonzo, 19	Tel.	80394
Velika izbira mesa, mesnih izdelkov, perutnine ter divjačine in rib na drobno in na debelo.
Cene ugodne - Odprto vsak dan razen ob ponedeljkih od 8.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure.
Obiščite nas! Odšli boste močno zadovoljni!
GOSTILNA
DEVETAK
VRH SV. MIHAELA
Tel. 882005
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA JAZBEC RENATO
NABREŽINA
Tel. 200174
TRGOVINA JESTVIN BAK ANTON
Trst - ul. San Cilino, 34
Tel. 54304
« V RIMU
SLOVENSKI HOTEL »BL
Lastnik: VINKO LEVSTIK ,«5=8*.
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407
Občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete
Pred dobrim mesecem je bil v mali dvorani Katoliškega doma 23. redni občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete (ZSKP). Zastopana so bila vsa včlanjena društva, pevski zbori in razne skupine.
Najprej je v imenu odbora pozdravil podpredsednik Simon Komjanc, ki na-domestuje bolnega predsednika Emila Valentinčiča. Podpredsednik je prebral poročilo, ki je vsebovalo pregled delovanja ZSKP čez celo leto. Poudaril je pomen Cecilijanke, ki je bila letos jubilejna. Omenil je važnost stikov s predstavniki KKZ iz Celovca in ZSKD iz Gorice. Ni mu pa bila po volji enostranskost pri izdelavi programa gledališke sezone na Goriškem s strani SSG iz Trsta. Zadovoljen je bil nad izvolitvijo Marije Ferletič za predsednico Sveta slovenskih organizacij (SSO). Ta ustanova naj bi se še bolj zavzemala za naše pravice in branila naše pobude in delovanje ter s tem izpričala večinskemu narodu našo željo po demokratičnem in mirnem življenju.
Sledilo je tajniško poročilo Marilke Koršič, ki je v glavnem vsebovalo prikaz delovanja včlanjenih društev, glasbenih šol, pevskih zborov in skupin, ki so na kateri koli način zastopane v ZSKP. Zadovoljiv je uspeh nad pobudami, ki si jih je Zveza zastavila ob začetku leta: nagrajevanje 2. natečaja za zborovske skladbe; 25-letnica Cecilijanke in priprava spominske brošure; stiki s predstavniki in sodelovanje na Primorskih dnevih na Koroškem.
Hvalevredna pobuda je bila nabirka za zdravljenje predsednika Emila Valentinčiča v Parizu.
Blagajniško poročilo za leto 1983/84, ki ga je prebral Viktor Prašnik je povedalo, da je bilanca aktivna. Sledila so poročila včlanjenih društev.
V	društvu »Hrast« iz Doberdoba deluje že vrsto let glasbena šola. »Mali oder« je
letos dobil deželno nagrado za najboljšo amatersko gledališko skupino. Otroški, dekliški in mešani pevski zbor nastopajo na raznih prireditvah. Poleg teh dejavnosti prireja društvo še tradicionalni »Praznik pomladi«. Lani je pripravilo tudi nekaj glasbenih večerov in gostovanj zborov in glasbenih skupin.
SKPD »F. B. Sedej« iz Števerjana je lani praznovalo stoletnico svojega delovanja. V društvu delujeta mladinski in mešani zbor, ki nastopata večinoma na domačih prireditvah in v bližnji okolici. Ansambel »L. Hlede« praznuje letos 15-let-nico obstoja in je že izvedel samostojni koncert. »Zamejski instrumentalni ansambel« je v rahli krizi zaradi služenja vojaškega roka harmonikarja. Športno združenje »Brda« prireja vsakoletni Športni teden. Števerjanski »Vestnik« stopa že v 15. leto. Lani je izšlo 9 številk.
Uspešno deluje tudi glasbena šola. Lani se je dramska družina predstavila z Linhartovo komedijo »Županova Micka«. Ne smemo pozabiti vsakoletnega Festivala domače glasbe. V gosteh je imelo Slovenski in Ribniški oktet. Konec februarja je bil občni zbor in volitve novega odbora.
Tudi v okviru društva »Štandrež« delujeta dva pevska zbora: mladinski in mešani. Oba nastopata ob raznih priložnostih, zlasti mladinski. Poleg tega naj omenimo še glasbeno šolo. Dramska družina je lani naštudirala Štokovo komedijo »Moč uniforme«. Z njo je nastopala v bližnji in daljni okolici. Zraven pa še Nu-šičevo »Na stara leta« in Moličrovo »Namišljeni bolnik«. Društvo je za slednjo prejelo priznanje za dramsko dejavnost na natečaju »Mladi oder«.
V	delovanje društva spadajo še kulturni večeri in gostovanje novogoriške dramske družine. Društvo priredi tudi vsakoletni Praznik špargljev, ki nudi kultumo-zabav-ni program. V sodelovanju s športnim
društvom »Velox« prireja društvo ritmične vaje.
Delovanje društva »Mirko Filej« iz Gorice vsebuje predvsem kulturne nastope: spominske večere, proslave, predvajanje diapozitivov, predstavitev knjig: Šorlijeve, Beličiča, Breclja in mohorjevk; miklavže-vanja. Organiziralo je tudi nekaj koncertov vidnih in pomembnih glasbenikov. V okviru društva delujeta še mladinski zbor »Kekec« in glasbena šola.
Aktivnost mešanega zbora »Rupa-Peč« se odraža v tem, da pridno prireja kulturne večere, predavanja, gostovanja. Zbor ima za sabo številne nastope predvsem v domači občini. Letos je nastopil kot gost na reviji »Koroška poje« v Celovcu. Dobro se izkaže na vsakoletnem »Prazniku frtalje«. V ta namen so člani izdelali novo cementno ploščo. Vzporedno z mešanim zborom delujeta še mladinski in dekliški zbor ter skavtska skupina.
Iz poročila mešanega zbora »L. Bratuž« je razvidno, da se zbor stalno obnavlja. Trenutno šteje 55 članov. Sega večinoma po takih pesmih, ki jih drugi zbori ne pojejo več. V lanskem letu je imel 11 nastopov. Konec leta je bil občni zbor in volitve novega odbora.
Moški zbor Mirko Filej« vključuje v svojo dejavnost predvsem številne nastope in gostovanja: Rim in Celovec. Največ truda je vložil v pripravo in snemanje prve plošče in kasete.
Slovenske oddaje na Ljudskem radiu Gorica stopajo že v sedmo leto. Namen teh oddaj je ustvarjati stike med zamejci in ljudmi ob meji. Omeniti je treba, da so lani sodelavci Ljudskega radia dobili nagrado iz Černetovega sklada. V spored uvršča glasbene, kulturne, športne, zdravniške in verske oddaje.
Po predstavitvi dejavnosti s strani društev in drugih članov je spregovorila predsednica SSO Marija Ferletičeva, ki se je
dotaknila nekaterih bistvenih vprašanj in nalog Zveze. Predstavila je tudi program, ki ga misli izvesti tako na političnem kot na kulturnem področju.
Sledil je pozdrav pokrajinskega odbornika za kulturo dr. Mirka Špacapana, ki je poudaril važnost, ki jo zavzema Zveza v zamejstvu.
Ciril Koršič je prebral poročilo nadzornega odbora in dal razrešnico staremu.
Po živahni debati so sledile volitve novega predsednika. Izvoljen je bil Damjan Paulin, ki je takoj začrtal smernice o pri-
13. maja, na četrto velikonočno nedeljo, bomo obhajali že 21. molitveni dan za duhovne poklice. Po navodilih sv. očeta naj bi bil ta dan predvsem »javno pričevanje in dajanje poslušnosti Jezusovemu klicu: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev; pomeni nam višek nenehne molitve in poudarja prvenstvo milosti v skrbi za duhovne poklice«.
»Svetovni dan molitve za duhovne poklice daje vsem vernikom priložnost za razmišljanje in razumevanje tega temeljnega problema Cerkve, kakor ga je označil sv. oče. Obhajanje svetovnega molitvenega dneva za poklice je tudi ugoden trenutek za povabilo predvsem mladim, naj se velikodušno odprejo božjemu klicu in mu sledijo.«
»Kakor vedno bo tudi letos ta svetovni molitveni dan dobil svoj vrh v evharističnem slavju, ki naj bi se ga udeležili predvsem mladi. Mnogokje so že izvedli dragocene pobude: srečanje mladih s škofi, molitvene ure, osebne izpovedi, tedne in celo mesece molitve za poklice, intenzivne kateheze, uporabo sredstev javnega obveščanja.«
hodnjem delovanju: odborniki naj pomagajo predsedniku; predstavniki včlanjenih organizacij naj bodo vedno prisotni na sejah; vzpostaviti je treba večje sodelovanje med društvi; o odnosih do matične domovine in javnih ustanov je treba govoriti jasno in odkrito; sodeluje naj se s tržaško Prosvetno zvezo glede Koroških dnevov in tesneje s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta; poseben odbor naj bi skrbel za kulturno politiko Zveze in s tem dokazal večinskemu narodu, da obstajamo in da delamo.	A.	Č.
V	Sloveniji se pripravljajo na pastoralno leto duhovnih poklicev, ki ga bodo začeli 8. septembra.
Jubilejno srečanje športnikov
Na olimpijskem stadionu v Rimu se je zbralo okrog 70.000 športnikov iz vsega sveta, da praznujejo jubilej odrešenja. Mednje je prišel tudi sv. oče in daroval zanje sv. mašo.
V	pridigi je Janez Pavel II. dejal, da je lahko šport avtentična kultura, če je odprt do človeških vrednot in pomaga k uravnovešenemu razvoju človeka v vseh njegovih razsežnostih, šport lahko mnogo pripomore k medsebojni ljubezni, iskrenemu bratstvu in pristni solidarnosti. Šport pomeni tudi pomemben prispevek k miroljubnemu sožitju narodov in k odpravljanju kakršnega koli zapostavljanja, rasnega, jezikovnega ali verskega.
Sv. oče je tudi omenil tekmovanje, ki je značilno za šport. Vsak športnik si želi zmage, trofeje, priznanja, toda vera nas uči, da veliko več velja nevenlijvi venec večnega življenja, ki ga daje Bog.
PrjinvenieMii Munih nklicev
Odpoved - življenjska vrednote
Sveto leto mladih v Ogleju
Goriški nadškof Bommarco je od Apostolskega sedeža dosegel privilegij, da se za goriško škofijo podaljša sveto leto do 25. aprila. Ta dan bo namreč v Ogleju sveto leto mladih. Zbrala se bo mladina iz cele škofije že dopoldne, popoldne ob 16,30 pa bo posvečenje treh novih mašni-kov in enega diakona iz goriške škofije. Srečanja se bo udeležila tudi slovenska mladina.
Novo obdobje v življenju Katoliške knjigarne
V svojem 78. letu življenja se Katoliška knjigarna v Gorici končno prenavlja.
Kljub težkim časom, v katerih se danes nahajamo, so se upravitetlji odločili za ta pomemben in obenem pogumen korak in to predvsem zato, ker se zavedajo neprecenljivo važne vloge, ki jo knjigarna vseskozi vrši v zamejstvu, saj je edina slovenska knjigarna na Goriškem.
Prenova pa ni le materialna, tj. omejena na prostore kot take. V načrtu so tudi razne pobude, ki imajo namen ustvariti v okviru knjigarne nekak center, kamor naj bi ljudje zahajali ne le zato, da bodo kaj kupili.
Ena tolikih pobud je npr. preurediti prvo nadstropje v prostor, ki bi nudil možnost za stalno razstavo slik. V njen program spada dalje (ne da bi se s tem posegalo na delovna področja, ki so lastna prosvetnim društvom) samostojna organizacija ali sodelovanje pri vseh pobudah, ki imajo zdrave moralne družbene ali narodnoobrambne namene.
V zvezi s tem naj omenimo le dve aktualni pobudi. Da bi prispevala svoj delež k ohranjevanju in ovrednotenju starih slovenskih navad, prireja letos knjigarna tekmovanje v krašenju in slikanju velikonočnih pirhov. Izdelki, ki se sprejemajo do velike sobote 21. aprila, bodo razstavljeni v prostorih knjigarne. Posebna komisija bo izdelke ocenila in najboljše nagradila. Tekmujejo lahko tudi skupine (razredi).
V Katoliški knjigarni je tudi v teku vpisovanje za letošnji »Pohod prijateljstva«, ki bo v nedeljo 29. aprila. Vse podrobnejše informacije dobite v knjigarni, tel. 84407.
Katoliška knjigarna, ki vam je na voljo za razne usluge, sporoča cenjenim odjemalcem, da je s preteklim tednom stopil v veljavo nov urnik in sicer: ob 8. ure do 12.30 in od 15. ure do 18.30.
V	spomin pok. Kati Kerševani
Kot smo že poročali, je v starosti 86 let v Gorici umrla Kati Kerševani; njen pogreb je bil v petek 6. aprila v cerkvi sv. Ivana. Pogreb je vodil msgr. Franc Močnik ob somaševanju njenega nečaka g. Jožkota Berceta in stolnega vikarja K. Humarja. Msgr. Močnik se je v nagovoru spomnil predvsem dobrih del, ki jih je pokojna v veliki meri delila vsem.
O pokojnici smemo namreč mirno trditi, da je bila dobra žena. V tem oziru so jo poznali študentje, iki jim je po vojni veliko pomagala. Potem begunci, saj je bila v dobrodelnem odboru, kjer so delili ameriško pomoč. Pa tudi sirote v slovenskem Sirotišču, kjer je bila in je ostala velika dobrotnica. Njena ljubezen pa je bila cerkev sv. Ivana. Stanovala je tik cerkve in je bila zato še bolj navezana nanjo in na duhovnike, ki so za to cerkev skrbeli. Med temi je bil tudi pok. prof. Mirko Fi-lej, ki je po maši vedno šel na kavo h ge. Kerševani. In Maks Debenjak, organist v številnih goriških cerkvah, ki je bil pri njej vsakdanji gost do njene smrti.
Doma iz dornberške župnije ni imela lahke mladosti, ker ji je zgodaj umrla mama, mačeha pa je ni marala. Odrasla je pri sorodnikih. Pozneje se je poročila z vinskim trgovcem v Gorici Karlom Ker-ševanijem. Edini otrok, ki sta ga imela (deklica) jima je zgodaj umrl. In morda ju je to še bolj povezovalo v ljubezni. Toda v maju 1945 so ji partizani odpeljali moža, ki se ni več nikoli vrnil. Zakaj so lo storili? Saj se v politiko ni vmešaval. Tega ni pok. Kati nikoli mogli preboleti, da so njej, tako zavedni Slovenki, slovenski partizani odvedli in umorili moža.
Ponosna kot je bila je tudi to bridko izgubo junaško prenesla, pozabiti pa je ni mogla. Sedaj sta se z možem gotovo v nebesih srečala in se je razvozlalo tudi vprašanje, zakaj in kje leži pobit.
Pokojni Kati naj Bog povrne za vse dobro, kar ga je storila, mi pa ji ohranimo hvaležen spomin.
Delovanje ZSKP v februarju in marcu 1984
Objavljamo seznam prireditev, ki so jih organizirale članice Zveze slovenske katoliške: prosvete in priznanja, ki so jim bila podeljena:
6.2. - Priznanje Mladi oder 1983 prejmejo igralske skupine PD Štandrež, KPD Hrast in SKPD F. B. . Sedej (Peterlinova dvorana v Trstu).
23.2. - Mešani, dekliški in otroški zbor Rupa-Peč nastopijo na reviji »Sovodenj-ska poje« (Kulturni dom v Sovodnjah).
17. 2. - SKPD M. Filej: »Južna stena Acon-cague«, večer z diapozitivi, predavatelj Peter Podgornik (Katoliški dom).
28.2. - Občni zbor SKPD F. B. Sedej (Sedejev dom v Števerjanu).
29.2. - PD Štandrež: »Lotse, južna stena«, večer z diapozitivi, predavatelj Peter Podgornik (župnijski dom A: Gregorčič v Štandrežu).
4. 3. - Mladinski krožek SKPD F. B. Sedej - Števerjan: sodelovanje z lastnim vozom pri pustni povorki v Gorici.
4.3. - Dramski odsek PD Štandrež: »Namišljeni bolnik«, gostovanje v dvorani pri Sv. Ivanu v Trstu.
11.3. - Mešani zbor Rupa-Peč: nastop na reviji »Koroška paje« (Celovec).
12.	3. - Občni zbor ZSKP (Katoliški dom).
17. 3. - Mešani zbor Rupa-Peč: nastop na reviji Primorska poje.
19.3. - Mešani zbor »L. Bratuž«: sodelovanje pri maši ob 50-letnici mašniškega posvečenja msgr. F. Močnika (cerkev sv. Ignacija v Gorici).
9.,	10., 11.3. - Zbor F. B. Sedej: trodnev-ni seminar za pevce zbora in ansamblov, vodi Tomaž Tozon (Sedejev dom v Števerjanu).
25. 3. - Mešani zbor PD štandrež: nastop na reviji Primorska poje (Idrija).
25.3. - Moški zbor M. Filej: nastop na reviji Primorska poje (Idrija).
28.3. - SKPD M. Filej: »Koncert furlanske glasbe«, razni izvajalci (Katol. dom).
29.3. - Dramski odsek PD Štandrež: »Moč uniforme« (dvorana v Pevmi).
30.3. - KPD Hrast: predavanje o združenju darovalcev organov, razni predavatelji (župnijska dvorana v Doberdobu).
Boj za bolnišnico v Krminu .
Pri deželni vladi v Trstu so mnenja, da imamo v naši deželi preveč bolnišnic in da so zdravstveni stroški previsoki. Zaradi tega so sklenili, da nekatere bolnišnice zaprejo dn sicer manjše. Med terni tisti v Gradežu in v Krminu. Toda kr-minska bolnišnica je komaj zgrajena in sodobno opremljena; vanjo so pred nekaj meseci prenesli ortopedski oddelek goriške bolnišnice, ki ga vodi dr. Graziato. Poleg tega trdijo, da je krminska bolnišnica zelo funkcionalna in da se bolniki v njej dobro počutijo.
Krminska in okoliške občine se ne strinjajo z namero deželnega odbornika Ren-zullija, da bi bolnišnico zaprli. Proti temu se je soglasno izrekel občinski svet in tudi prebivalstvo. Kako se bo zadeva iztekla, je še vprašljivo. Na eni strani bi bilo namreč šikoda, da bi zaprli komaj zgrajeno bolnišnico, na drugi pa pritiska potreba po omejitvi izdatkov. Pri vsem tem je pa še bolj čudno to, da ko zapirajo obstoječe bolnišnice, gradijo novo v Tržiču. Ali ni to brezglavo in nenačrtno početje?
Aprilsko mesečno srečanje zakoncev in staršev v Marijinem domu v ul. Risorta je bilo posvečeno razmišljanju o odpovedi kot življenjski vrednoti. Temo je nadvse zanimivo razvil psiholog Pavel Kogej.
Začetna ugotovitev na tem večeru je bila, da je ves svet, zlasti zahodni, preplavila neka nova vera — vera v splošni napredek, težnja k čim večjemu materialnemu uspehu. Vse ljudi je zaobjela neznanska želja, da bi imeli čim več. če nam je tako ravnanje prineslo mnogo materialnih dobrin, pa sta nam pehanje za temi dobrinami in zaverovanost vanje marsikaj odvzela.
Predavatelj je v glavnem izhajal iz razmer v Sloveniji, ki pa so precej podobne razmeram v zahodnem svetu. Slovenci so v zadnjih 20-25 letih ogromno žrtvovali za standard. Skoraj vse ženske so zaposlene tudi zunaj doma. Po končani dnevni zaposlitvi jih čakajo na domu še vsa domača dela. Pa tudi večina zunaj doma zaposlenih moških zavzeto opravlja po poklicnem delu še kako drugo dejavnost, in to tudi ob sobotah in nedeljah. Prav tako se tudi večina zaposlenih neznansko napreza za napredovanje v družbi.
To tekmovanje, da bi čim več imeli, pa človeka ne osrečuje. Kvaliteta življenja je nizka, ljudje so nezadovoljni. Iz tega izvirajo številna psihosomatska obolenja. Lahko rečemo, da je zdravstveno stanje v Sloveniji v bistvu slabo, podobno kot v vsem zahodnem svetu. Ljudje pa bi radi razne težave omilili in se zato zatekajo v alkohol, tablete in samomore.
Standard torej ni prinesel sreče in zadovoljstva, ampak veliko utrujenost. Le odpovedovanje takemu nenehnemu naprezanju lahko človeka zadovolji, ker mu pušča dovolj časa, da se zbliža z drugimi ljudmi ter vzpostavi globlje družinske in družbene vezi.
Prav posebno pa potrebuje človek ljubezen. Pričakuje jo že otrok v materinem telesu, pričakuje, da ga mati čustveno, telesno in časovno sprejema. Če se čuti izdanega v tej sprejetosti, bo rastel nenormalno. Zato se raje čemu odpovejmo, le da otroku posvetimo čimveč ljubezni.
Tudi ljubezen med spoloma terja veliko odpovedi. Nekdanje družine so bile zaprte, vsi so delali doma. Danes pa v veliki večini delamo zunaj doma in preživimo več časa z drugimi ljudmi kot s svojimi družinskimi člani. To je tudi eden izmed vzrokov, da se zakonca odtujita drug od drugega. Zato je dandanes zelo potrebno, da se mladi poročijo iz prave in resnične ljubezni. Le če se bosta fant in dekle znala odpovedovati, bosta spoznala, kaj je prava ljubezen in le taka ljubezen bo ohranila njun zakon in ju osrečila.
Sklepna ugotovitev pa je bila, naj si človek v svojem življenju ne postavlja prevelikih materialnih ciljev. Raje naj teži k visokim duhovnim ciljem, sicer pa naj uživa v malih stvareh v svoji družinski skupnosti in med svojimi dragimi.
Na prihodnje srečanje 16. maja bo prišel p. Jože Pucelj ter govoril o temi: Starši in mladostniki. Začetek kot običajno ob 20,15. - M. B.
■	Čez 50.000 železarjev iz Lorene in drugih prizadetih železarskih predelov Francije se je zbralo v Parizu na trgu Nation in s pohodom skozi Pariz izražalo voljo, da hočejo še naprej delati in živeti kot železarji. Predsednik Mitterand pa slej ko prej vztraja na preosnovi železarske indu-strinje in zmanjšanju delovnih mest v tej stroki. Na čelu protestne povorke je šel tudi glavni tajnik francoske komunistične partije Marchais, čeprav štirje njegovi ministri sedijo v Mitterandovi vladi.
Razgibano delovanje naših skavtov
Skavtske skupine imajo letos za seboj že precej sestankov, podvigov, izletov, srečanj z drugimi brati skavti. Ena takih priložnosti je bilo športno srečanje v nedeljo 1. aprila, ko so se tržaški izvidniki in vodnice (starostna doba od 11. do 15. leta) pomerili v raznih panogah z gori-škimi brati in sestrami.
V	nedeljo 8. aprila pa so se izvidniki in vodnice srečali na velikonočni duhovni obnovi, ki je bila v Finžgarjevem domu na Opčinah, bolje povedano, pred Finžgar-jevim domom, saj nam je lepo vreme ponudilo možnost, da se ob skupni maši zberemo na prostem.
Tokrat smo si voditelji duhovno obnovo zamislili nekoliko drugače, bolj skavtsko, torej v stiku z naravo. Iz Trsta, kjer smo se zjutraj zbrali, smo se razdeljeni v mešane skupine z avtobusi odpeljali v različne smeri — Padriče, Prosek, Repen-tabor itd. — od tu pa smo peš krenili na cilj: Opčine. Vsaka skupina je imela polo z vprašanji, o katerih se je med potjo pogovarjala in jih skušala rešiti. Vprašanja so se navezovala na božično duhovno obnovo, na kateri smo skušali ugotoviti, kaj je zlo v nas in okoli nas. Tokrat pa smo se hoteli vprašati, kaj lahko sami storimo proti zlu, saj je boj proti njemu cilj našega življenja. Oprli smo se na misel, da je Kristus s smrtjo na križu in vstajenjem napovedal propad zla.
Srečanje je zaključila maša, med katero so posamezne skupine tudi ostalim posredovale svoje odgovore in mnenja. Vsem je zapustilo prijeten vtis lepo preživetega dne, gotovo pa marsikomu tudi kako globljo misel, s pomočjo katere bo drugače gledal na zlo okrog sebe ter se potrudil, da se bo proti njemu boril po svojih močeh, torej v svojem najožjem okolju. - Sončnica
Materinski dan na Opčinah
Tudi letos so openski otroci, kot je v tradiciji že vrsto let, pripravili svojim mamicam prisrčno darilo, vesel popoldan, prepleten s petjem, recitacijo in igranjem. Prireditev je potekala v četrtek 12. aprila popoldne v dvorani Finžgarjevega doma, ki je bila tudi tokrat pretesna za številne obiskovalce.
Pisani kulturni spored je ljubko povezovala Lucija čač. Kot prvi je najavila nastop najmlajših iz openskega otroškega vrtca. Pod vodstvom vzgojiteljice Magde Sosičeve so otroci zapeli šopek svežih pesmic, med katere so vpletli prisrčne recitacije o mamici.
Nato so se pred mikrofonom zvrstili najmlajši člani otroškega pevskega zbora »Vesela pomlad«, ki letos obiskujejo začetniški pevski tečaj. Zapeli so samostojni in tako pokazali, kako se resno in zavzeto pripravljajo na vključitev v sam zbor. Sledil je nastop otroškega pevskega zbora, ki je zapel pod vodstvom Franca Pohajača in ob klavirski spremljavi Davida Lenise. Izredno glasbeno darilo so pripravili svojim mamam najstarejši člani te pevske skupine. Prvič so zapeli tri-glasno in tako prikazali svoj napredek na poti pevskega izobraževanja.
Sledila je šaljiva igrica »Torta za mamo številka tri«, ki so jo odigrali člani otroške igralske skupine pod vodstvom prof. Lučke Susičeve. Igrica je plod ustvarjalnega dela Lučke Susičeve, ki že vrsto let piše za mladino. Tudi ta igrica je bila, kot prejšnji dve iz istega sklopa, sveža, živahna in razgibana. V njej smo zasledili vse polno posrečenih domislic in drobcev iz pristnega otroškega sveta, iz katerih črpa mlada pisateljica dan za dnem kot mati in poklicna vzgojiteljica. V igrici so nastopili: Matej in Tomaž Susič, Martina Ozbič, Irene in Martin Vremec, Matija Danev, Vanja Cvelbar, Alenka Hrovatin, Martina Feri ter Lucija in Mario čač. Vsi so svoje vloge domiselno izoblikovali. Vse naše priznanje pa zasluži prof. Lučka Su-sičeva, saj je igrico napisala, zrežirala in, kot običajno, sama poskrbela še za sceno, kostume in vse ostalo, kar je bilo potrebno za odrsko postavitev.
Veseli popoldan je zaključila pevska skupina ansambla »Zvezde«, ki jo sestavljajo brata David in Robert Vidali ter Lucija čač. Tercet je nežno in občuteno zapel nekaj slovenskih narodnih motivov.
Majda Danev
Oživljena cerkvica na Pečah
Malo svetišče Matere božje na Pečah je zaživelo. Začetne vezi prijateljstva,
Nova župnijska dvorana v Nabrežini lepo napreduje. Pri tem imajo dobrotniki bistvene zasluge. Ker pa gradnja še ni zaključena, je potrebna še nadaljnja pomoč. Naj bo Bog vsem plemenitim srcem obilen plačnik. Vsem pa velja voščilo: blagoslovljene
velikonočne praznike!
vzpostavljene lani pri obnovi te cerkvice je treba ohraniti in utrjevati. V tem smislu je bila svečanost oljčne nedelje dober navdih organizatorjem, sovpadala pa je z mladinskim svetoletnim romanjem v Rim.
Na pobudo mladinskih organizacij italijanske in slovenske skupnosti naj bi to starodavno svetišče v dolini Glinščice vsaj občasno predstavljalo neko bolj konkretno vidnejšo vez med obema narodoma.
Iz bližnje Doline in domačega Boljunca so naše najzvestejše romarice prišle do cilja že davno prej preden je prispela glavnina skavtskih organizacij ter drugih skupin s svojim duhovnim vodjem. Omeniti velja, da pomeni domačemu prebivalstvu ta božja pot samo eno stopnjo manj od priljubljene Sv. gore pri Gorici.
V župnijski cerkvi v Boljuncu je dekan g. Vončina blagoslovil oljčne vejice, nakar so si jih porazdelili vsi člani organizacij. Po nelahkih kamnitih strminah se je nato razvil sprevod. Za duhovno premišljevanje so si udeleženci izmenoma posredovali poglobitev zavesti krščanskega miru in bratstva.
Ker je bil g. dekan Vončina zadržan, je maša bila v italijanščini, s slovenskimi berili naših skavtov in branjem pasijona v obeh jezikih. V splošno zadovoljstvo so tudi mladinski zbori izmenoma peli slovensko in italijansko.
Pomembna je bila duhovna misel italijanskega kaplana g. Armanda: ljudje so izločili iz človeških odnosov božji element in tako ustvarili pregrade, zaradi katerih je svet v stalnem spopadu za dosego svojih pravic.
Po maši je bil obred blagoslovitve mlade ciprese, ki so jo vsadili na levo stran cerkve. Njena rast naj bi simbolizirala svetost življenja in zvestobe. Dolinski šolski ravnatelj A. Štefančič je povedal nekaj priložnostnih misli: kakor cipresa raste iz zemlje proti nebu, naj bi tudi mi dvigali svojega duha k Bogu.
In ker je mladina obeh spolov in narodnosti običajno obdarjena z odličnim apetitom, so se ob koncu junaško spravili na žlahtno dišeče »pince«, ki so se darežljivo ponujale v predvelikonočno prijateljsko »agape«. - F. V.
m
Nekaj upanja za gledališče v Trstu
Iz časopisja smo zvedeli, da je imel kolektiv SSG (Slov. stalno gledališče) 22. marca svoje sindikalno zborovanje. V resoluciji, ki so jo izdali na tem zborovanju, je omembe vredna tretja točka, ki se glasi:
»Zavedamo se potrebe po prenovi gledališke dejavnosti, ki bo blizu vsem plastem občinstva. O prizadevanju v tej smeri želimo biti sproti obveščeni, zahtevamo pa, da prek svojih predstavnikov pri tem tudi aktivno sodelujemo.«
Že iz teh besed resolucije je razvidno, da se delovni kolektiv SSG dobro zaveda realnosti problemov, ki se kopičijo okrog osrednje gledališke hiše v zamejstvu. Razvidno je tudi, da se člani kolektiva bojijo drastičnih ukrepov, ki bi jih lahko prizadeli prav sedaj pred 40. jubilejno sezono. Zato so na omenjenem zborovanju najavili sindikalno pripravno stanje; dalje so pozvali k aktivni solidarnosti slovensko in italijansko demokratično javnost in zahtevajo stalno vzpostavitev stikov in dogovarjanja z vodstvom gledališča kakor vseh političnih strank, ustanov in kulturnih organizacij.
Poročilo o zborovanju kolektiva SSG je objavljeno tudi v Naših razgledih 6. aprila, stran 201.
V tem prizadevanju vidimo nekaj upanja, da bo SSG v novi sezoni zopet zaživelo kakor želijo člani kolektiva in vsa slovenska javnost.	b.	c.
■	Vrhovni sovjet (svet) Sovjetske zveze je na predlog Mihaila Gorbačeva izvolil za predsednika sovjetske države Konstantina Černenka, generalnega tajnika partije, ki je to mesto prevzel po smrti Jurija Andropova v letošnjem februarju. Gorba-čev je dejal, da so izkušnje zadnjih let potrdile pravilnost odločitve o združitvi najvišje partijske in državne funkcije v državi. Novoizvoljeni šef države Čemen-ko je zatem predlagal, naj bi novo vlado ponovno sestavil Nikolaj Tihonov, ki je na to mesto prišel leta 1980 potem ko je iz zdravstvenih vzrokov odstopil dotedanji predsednik Aleksej Kosigin. Tudi ta predlog je bil soglasno sprejet.
SKD »HRAST«
vabi na tradicionalni
PRAZNIK POMLADI
ki bo v DOBERDOBU na velikonočni ponedeljek 23. aprila.
10.00 odprtje praznika
11.00 umetniška razstava slikarjev Silvana Beučarja, Hi-jacinta Jussa in Vladimira Klanjščka
14.30 slikarsko tekmovanje »ex tempore« za vrtec in osnovno šolo
16.30 kulturni program. Nastopi folklorna skupina »Pic-coli danzerini Lis Luzignutis« iz Gorice
Sledi prosta zabava s plesom ob zvokih ansambla TAIMS z Opčin.
Deloval bo dobro založen buffet z raznimi jedili na žaru in pristno domačo kapljico.
Števerjan
Prva številka letošnjega »Vestnika«. Pripravili so jo F. Padovan, Alenka Černič, M. Srebrnič, D. in M. Terpin. Brez dvoma bo pri bralcu največ zanimanja vzbudilo poročanje o mučni zadevi razkola v SSk v zvezi z županovim odstopom in ponovno izvolitvijo. Na štirih straneh so objavljeni razni komentarji, vzeti iz tukajšnjih časnikov. Prav tako beremo v »Vestniku« o spominski plošči za dva padla partizana iz Jazbin, ki naj bi na zahtevo števerjanskega odbora ANPI-VZPI stala prav na pokopališki kapelici v Jazbinah, občinska uprava pa stoji na stališču — in to upravičeno —, da kapelica ni primeren kraj za to.
Drugi daljši sestavki v tej številki govorijo o 15. občnem zboru SKPD »F. B. Sedej«, o pevskem seminarju in o petnajstletnici obstoja ansambla »L. Hlede«.
Ostali sestavki govorijo o božičnici 1983 na Mirenskem Gradu, ki sta se je udeležila dekliški in mešani zbor iz Štaver-jana, o letošnjem pustu in o prvi seji novoizvoljenega odbora SKPD »F. B. Sedej«. Kritičen je zapis o občnem zboru KD »Briški grič«, ki vsakič dobi vabilo na občni zbor SKPD »F. B. Sedej«, pa se nikdar ne odzove, samo pa se po svojih zastopnikih tudi nikdar ne udeleži občnega zbora tega društva, čeprav je vsakič povabljeno.	—ek
Pastirček št. 7
Ta številka se začne z vabilom na »5. Pastirčkov dan«, ki bo letos 6. maja v Štandrežu pri Gorici. Velika noč je prisotna s pesmijo Vladimira Kosa »Tisto slavno noč« in Ljubke Šorli »V zgodnjem jutru«, z Legendo o taščici in z uglasbeno pesmijo L. Šorli »Velika noč« (uglasbil Z. Harej). Ostale pesmi so prispevali Zora Saksida »Kislo vreme«, Ivanka Zavadlav »Pridi, pomlad« in Tomek »Gospod«.
V	stalnih zaglavjih je Danila Komjanc za 1. in 2. razred pripravila »Kaj dela Katja?« in slikanico »Lisica in štorklje«. Evelina Pahor nas povede k lipicancem v Lipici, Ljuba Smotlak pa spregovori v »Tržaških sprehodih« o Potočni cesti in palači Chiozza. Mariza Perat je pripravila razgovor s slikarko Milico Kogoj.
Ostali krajši sestavki so »Učiteljica brez šolske diplome« (F. V.), »Spoznavanje narave« (Hubert Močnik), »Začetki skavti-zma na Koroškem« (Olga Tavčar), »Na Matajurju« (Mitja Ferfoglia) in »Na snegu« (Katjuša Kosič). Janina pošta zavzema to pot z dopisi mladih sodelavcev kar pet strani, ki jih prepletajo lične risbe naših otrok. Naj še omenimo objavljeni natečaj za šolarje na pobudo Društva Slovencev občine Milje in razpis nagradnega natečaja za naslovno stran Pastirčka za leto 1984/85. - e j
ir
»Planika« št. 6
Ta številka XXVIII. letnika je izšla 12. aprila. Pripravila jo je 3. četa Slovenskih goriških skavtov (SGS).
Ko vzamemo številko v roke, nas že pritegne okusno izdelana naslovna stran (Danila Komjanc). Tudi nekateri članki so zelo aktualni kot tisti o nevtralnosti (Aleš Lojk), v katerem je upravičeno stališče, da mora biti slovenski skavt tudi v politiki opredeljen ali duhovna misel »Vsta-jenjski človek sem!«.
Ostalo vsebino tvorijo razna poročila iz delovanja SGS, npr. proslava ob 20-letnici goriških skavtov, akcija čiščenja okolja, pustovanje v 2. četi, izlet dijakov učiteljišča »S. Gregorčič« v Umbrijo. Zanimivi so tudi dopisi iz skavtskih vrst. Na zadnji strani pa je pregled dogajanj, ki so že bila in to, kar še bo.
Vsekakor je številka zanimiva in vredna, da se jo prebere. - ej
OBVESTILA
Prihodnja številka našega lista bo izšla kot običajno v četrtek 26. aprila. Zaradi državnega praznika 25. aprila jo bomo tiskali že v torek 24. aprila. Morebitne oglase oz. obvestila sprejemamo do 10. ure dopoldne, dopise in krajše članke pa do konca tega tedna.
Slovenski oktet v Gorici. Zveza slovenske katoliške prosvete prireja gostovanje Slovenskega okteta v Gorici. Nastop bo v goriški stolnici v soboto 5. maja ob 21. uri. Oktet bo izvajal program ob sodelovanju organista prof. Huberta Berganta.
Letošnji zadnji postni govor na radiu Trst A bo na veliki petek 20. aprila ob 16,45. Dr. Kazimir Humar iz Gorice bo govoril o Kristusu, ki odpušča in uči odpuščati.
Uredništvo Pastirčka vabi že sedaj prijatelje in bralce te otroške revije na 5. PASTIRČKOV DAN, ki bo v Štandrežu 6. maja ob 16. uri. Bogat program, zabava in nagrajevanje.
DAROVI
Za Katoliški glas: Roman Cotič 15.000; F. H. 10.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Bednarik v spomin na pok. Kati Kerševani 30.000 lir.
Družina Bratuž, Gorica: v spomin Ane Bregant Ceščut za Katoliški glas 50.000 in v spomin Kati Kerševani za cerkeiv sv. Ivana v Gorici 50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Tatjana Bednarik v spomin Kati Kerševan 40.000 lir.
N. N. ob smrti strica duhovnika: za duhovniške poklice 50.000, za lačne po svetu 30.000, za slovenske misijonarje
30.000,	za novo telovadnico 30.000, za Našo pot 15.000 in za duhovnijo sv. Ivana v Gorici 10.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: pevci zbora »L. Bratuž« v spomin Ane Bregant Ceščut 60.000; v isti namen družina Kerševan
30.000 lir.
N. N., Peč 1/B: za Sv. goro 25.000 in za cerkev na Peči 25.000 lir.
Družina Tomšič, Sovodnje 60: za Katoliški glas 40.000 in za Našo pot 10.000 lir.
V	spomin pok. sestre Ane daruje Ema Urdih za lačne 10.000, za Katoliški glas
6.000 in za kapelico v Cerovljah 10.000 lir.
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: Černič N. F., Opčine 50.000; Brumat 15.000; Pertot 50.000; Pertot, Trst 150.000; Ferletič, Doberdob 100.000; msgr. Žorž 50.000; Elvira Chiabai 50.000 lir.
M. L., Sesljan: za Katoliški glas 10.000, za lačne po svetu 20.000 in za ACM 20.000.
Za cerkveni zbor Opčine: Franca Peršič 50.000; Mario in Viktorija Sossi v spomin svojih dragih 25.000; Ivanka Dolenc v spomin na dragega Rinkota 20.000; Nadja in Sander Žerjal v spomin na Petra Vidau
15.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Marija in Zvonko ob smrti dragega očeta za našo staro in vsem drago opensko cerkev 700.000; v spomin na Rudolfa Valenčiča: sestra Valerija 30.000, brat 20.000, sestra Marija 10.000; namesto cvetja na grob Petra-Rin-kota Vidau: Slavka Ferlat 50.000, Irma Škabar-Kmus 30.000, Karla Rudolf 20.000, Vetka Vremec 20.000, Danila Žerjal-Lev-stik 20.000, Marija Mahnič-Coccoli 20.000, Angela Sosič-Trento 10.000, Livija in Slavko Sosič 10.000; Škerlavaj 25.000; Marija Rebec v spomin na mamo Štefanijo 15.000; Erminija Daneu v spomin na pokojne domačine 10.000; teta Angela z družino v spomin na dragega Rinkota Vidau 50.000; v spomin istega Ivanka Dolenc 20.000; enako Angela 'Vremec 25.000; razni
41.000 lir.
Ob sedmi obletnici smrti staršev Alojza in Zofije: S. M. za katoliški tisk, za misijone in lačne po svetu po 25.000 (75.000) lir.
Za cerkev v Trebčah: družina Ivančič 50.000; N. N. 50.000; Marija Možina 20.000; Karmela Carli 10.000; Valerija Čuk 10.000.
V	spomin na sina Stellia: Dora Gioivan-nini za cvetje v cerkvi na Katinari in v Rojanu po 15.000 lir.
Za kapelo pri Domju: N. N., Trst v spomin na pok. sestri Amalijo in Kristino 30.000; N. N., Trst v spomin na pok. Ivanko Furlan 50.000; N. N., Katinara 50.000; N. N., Domjo 10.000; Pepca Skočir, Trst namesto cvetja na grob bratranca Skočir Antona 10.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: družina Bet-Se-menič, Ricmanje 20.000; Boža Dobrila, Log v spomin na pok. starše 10.000; družina Žuljan, Ricmanje v spomin pok. moža in očeta Stanislava 25.000 lir.
Udeležencem tržaškega romanja v Padovo in S. Vito al Tagl.
Kot naznanjeno, bo romanje v sredo 25. aprila. Potovali bomo v osmih avtobusih.
V	avtobusu št. 1 bodo romarji od Sv. Ivana, iz Zgonika in Devina; v avtobusu št. 2 od Sv. Barbare, iz Štramarja in od Sv. Jakoba; v avtobusu št. 3 z Opčin, Kon-tovela in Sv. Križa; v avtobusu št. 4 iz Rojana; v avtobusu št. 5 od Salezijancev, Sv. Vincencija in s Katinare ; v avtobusu št. 6 od Dom ja, iz Ricmanj, Bol junca in Trebč; v avtobusu št. 7 iz Mačkolj in Doline; v avtobusu št. 8 od Marijine družbe iz ul. Risorta in iz Trebč.
Avtobusi št. 1, 2, 5, 6 in 7 bodo odpeljali iz prvih krajev ob 6. uri. Avtobus št. 5 bo odpeljal s trga Pestalozzi. Avtobusi 3, 4 in 8 pa bodo odpeljali iz prvih krajev ob 6,30. Avtobus št. 8 bo odpeljal s trga Oberdan. Vsi avtobusi se morajo ustaviti v Lisertu pred vstopom na avtocesto, od koder bomo pot skupno nadaljevali.
Vsem romarjem priporočamo točnost in potrpljenje.
fMO M/I
Spored od 22. do 28. aprila 1984
Nedelja: 9.00 Sv.maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder:»Pir-hi brez presenečenja«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Ne-diški zvon. 14.40 Šport in glasba ter prenos: z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.20 Dobro jutro po naše.
9.00	Beseda in pesem. 10.00 Mozart: Velika maša v c molu. 11.00 Mladinski oder: »Na Zelenico je prišla pomlad«. 11.30 Literarni listi. 12.00 Skrivnost verstev. 14.10 B. Pahor: »Nomadi brez oaze«. 14.30 Tja in nazaj. 16.00 Slovensko učiteljstvo pod fašizmom. 16.30 Tja in nazaj. 17.10 Komorni orkester RTV Ljubljana. 18.00 Pod Matajurjan.
Torek: 8.10 Veter raznaša besede. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Literarni listi. 12.00 Foklora narodov Jugoslavije. 14.10 Naš pravljični telefon. 15.00 Naš jezik. 15.05 Mladi mladim. 16.00 Od Milj do Devina. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasbena kronika s Hrvaškega.
Sreda: 8.30 Od Milj do Devina. 9.00 Beseda in pesem. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Literarni listi. 12.00 Sprehod med starimi spomeniki. 13.20 Primorska poje 1984. 14.10 B. Pahor: »Nomadi brez oaze«. 14.30 Tja in nazaj. 16.00 Iz dnevnika odvetnika Angela Kukanje. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Darijan Božič: Štirinajsta, koncertna drama. 18.00 Poezija slovenskega zahoda.
Četrtek: 8.10 Trim za vsakogar. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za drugo stopnjo osnovne šole. 11.30 Beležka. 12.00 Zdravniški nasveti. 13.10 Pi-
sani otroški svet. 14.30 Naš jezik. 14.35 Tja in nazaj. 16.00 Na goriškem valu. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 XV. mladinski pevski festival v Celju. 18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za srednjo šolo. 11.30 Beležka. 12.00 Niti življenja. 13.20 Dogodki in problemi. 14.10 B. Pahor: »Nomadi brez oaze«. 16.00 Trim za vsakogar. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Nabožna glasba.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncert simfonikov RTV Ljubljana. 11.40 Beležka. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 14.10 Izbrana dela slovenskih mladinskih pesnikov in pisateljev. 14.30 Naš jezik. 14.35 Halo, tu radio Trst A. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 B. Mihalič: »Življenje in smrt Vladimira Gortana««.
Za gobavce misijonarja Štanta: Angela Sedmach v spomin pok. Gina Colli 40.000.
Za lačne po svetu: družina Bartol, Pesek v spomin pok. Roze Luci 10.000; Marija Zivic namesto cvetja na grob Emilije Živic 50.000; J. Z., Trst 200.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Livija in Slavko Sosič namesto cvetja na grob Rinkota Vidau 10.000; N. N., Opčine v spomin na Marijo Žele in Petra Vidau 20.000 lir.
Za misijone: I.D in II.D nižje srednje šole »I. Trinko« v Gorici 71.500 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
P	KMEČKA	BANKA GORICA
KMEČKO DELAVSKA POSOJILNICA V SOVODNJAH KMEČKO OBRTNA HRANILNICA V DOBERDOBU HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH KMEČKA IN OBRTNA HRANILNICA IN POSOJILNICA - NABREŽINA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA d.d. TRST