Zgledna gledališka publicistika
Bojan Šlih, Pridite, predstava je. Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 78. Ljubljana 1979. 368 str
Knjiga z gornjim naslovom in s podnaslovom Eseji, članki, dramaturški listki in izjave je, kot pripominja tudi sam avtor v spremni besedi, nadaljevanje podobno zastavljene knjige Gledališki trenutek, ki so jo Štihu izdali v isti knjižnici pred desetimi leti (1969).
Stih je razdelil svojo novo knjigo o domači gledališki problematiki na 3 dele: Drama SNG v Ljubljani (1961/1969), Slovensko ljudsko gledališče y_
183
Celju (1970/1974) in Mestno gledališče ljubljansko (1974/1977), tore j po mestih lastnega delovanja in bojevanja na gledališki fronti. Prav o zadnjem, namreč, da je gledališče prizorišče bojev za tak ali drugačen res in prav ali proti tej in oni usmeritvi, želji, volji, težnji, nam da pričujoče pisanje dovolj gradiva. Težave v zapletenem gledališkem organizmu se začno predvsem tam, kjer se za in proti ne usmerjata v prid nadosebne, kolektivne umetniške ustvarjalnosti, ampak k zasebnim, često ali čisto prestižnim vidikom in pogledom. Kot se strinjamo v Štihovim bojem za napredno, sodobno, ljudsko gledališče (kako si le-to predstavlja, opisuje v knjigi), moramo avtorju priznati še izredno ustrezno mero v polemiziranju z nasprotnimi stališči: Stih vedno nastopa za stvar (proti stvari) in ne proti osebi, kar je npr. značilno za polemični način J. Javorška. Ni naša stvar, da bi sodili o rezultatih neposrednega Štihovega gledališkega delovanja v Ljubljani in Celju, o tem pričajo repertoarji, predstave, umetniški dosežki. Pridati pa je treba, da je celotno pisanje v knjigi pravzaprav le neke vrste sprotno opredeljevanje ali razlaganje potekajočega dela (boja) na gledališkem terenu. Se pravi: Štihova govorjena ali pisana gledališka beseda je le droben odziv na mnogo razsežnejšo celotno organizacijsko delovanje gledališkega ravnatelja ali umetniškega vodje. Med več kot 70 sestavki v Štihovi knjigi so seveda različni po tehtnosti ali povednosti: prispevki segajo od bežnih informacij za gledališki list preko podrobnejših anahz posameznih gledaliških pojavov ali dogajanj do pravih programskih razglasov ali vizij. Pestrost oziroma različna vrstnpst prispevkov je očitna in deluje ob živahnem Štihovem stilu na bralce spodbudno.
Zaradi našega poročila, usmerjenega v kratkost, se ne moremo ustavljati podrobneje ob številnih vprašanjih iz še številnejših člankov, velja pa se zadržati ob posameznih, ki nam bodo - ujjajmo -dovolj osvetlih vsaj nekatere postavke Štihovega gledališkega nazora. Vrsta prispevkov se dotika neogibnega in po svoje celo temeljnega vprašanja: finančnega položaja gledališča in s tem v zvezi celokupnega poslovanja gledališke skupnosti, ki potrebuje uglašeno sodelovanje različnih členov: od upravnega preko umetniškega do tehniškega osebja. Nekajkrat polemizira Štih s prvaštvom, namreč s prvaškimi gledališkimi umetnikii najbolj satirično, kar v duhu kake-
ga Domanoviča ali celo Swifta, je izdelan Statut ONSGPU (kratica za osrednji narodni slovenski gledališki prvaški umetniki). Delce se pribhžuje literarni sočnosti, v knjigi pa je prvič objavljeno. Štihu ni do zaprašene muzealnosti gledahšča, to je ob vodenju ljubljanske drame in drugod razvidno dokazal, zavzema se za uprizarjanje sodobne svetovne in sodobne slovenske dramatike. In res, ali si lahko zamislimo repertoar brez pomembnega deleža slovenske (sodobne) drame? Pomembni ideji B Štiha sta še decentralizacija slovenskega gledališkega prostora (le-ta se je medtem že izvršila tudi v kakovostnem smislu - se pravi: predstave v manjših gledališčih - npr. Celje, Nova Gorica - ne zaostajajo za predstavami ljubljanskih ah jih neredko prekašajo) in po drugi strani povezovanje slovenskih gledališč: češča gostovanja z lastnimi predstavami v drugih gledaliških hišah, sodelovanje igralcev in igralk iz enega gledališča v drugem ipd. Štih kritično gleda na abonmajski sistem, a ve, da ga v sedanjih okoliščinah težko ukinemo. Duhovito označi abonente na strani 209: Abonenti so brezpravni uslužbenci sezone. Slovenska gledališka publika žeh biti zasužnjena v abonentskem ghet-tu. Abonent reče: danes imamo/!/ abonma, ne reče pa: danes gremo gledat Shakespeara.
Med najdragocenejše prispevke (vizije o gledališču) štejem sestavek Prolegomena za takrat o iskanju ljudskega gledališča (napisan 1973, prvič objavljen 1974). Tu stopi ob Stihov energični da (voljo do takega gledališča) tudi dvomljivi ne z mislijo, da idealno zasnovana najstva niso uresničljiva. Sicer pa deluje Štih drugače v okvirih možnega ali pa poskuša te okvire možnega širiti. V zvezi z izidom Vidmarjevih Gledaliških kritik (torej knjige pisca, ki pri nas trdno predstavlja in zastopa L i. literarno gledališče) piše Štih o »gledališkem« gledališču. Stihovo gledališko delovanje je prežeto z vnemo, navdušenjem, ljubeznijo do stvari, s katero se ukvarja Pri starejši slovenski dramatiki je uspešno otresel prah z Zupančičeve Veronike Deseniške in Cankarjevih Romantičnih duš in se zavzeto postavil za kakovost obeh iger.
Štihova razgibana gledališka dejavnost, ki se tako posrečeno veže z živo, naravno in pristno besedo, nam je v knjigi zares razvidno in prikupno predstavljena. .   
A n d r i j a n   Lah Ljubljana
184