omenja 12 še eno rešitev. To je gojenje ogroženih rastlin v vrtnarijah, kor bi vsekakor pripomoglo dosedanjemu položaju, ne bi ga pa docela rešilo. Po vsem tem se zdi, da bi se bilo treba čimprej lotiti vzgoje. To bi nas stalo veliko truda, časa in denarja, toda oli ne bi bilo vse to poplačano, če bi v gorah lahko uživali ob pogledu na lepo planiko ob poti in čeveljc v grapi? Slovstvo: 1 Kugy, J.: Iz minulih dni, Zoložbo Obzorja, Mori bor 1971. 2 Mlokor, J.: Ploniko - škodljivo rastlino, Planinski Vestnik, 1901, p. 183. 1 Mrak, A.: Usodo noše ploninske flore, Planinski Vestnik, 1924, p. 7. • Petauer, T.: Tečoj 11orske strože, PD Ljubljano-motico, 1973. 5 Peterlin, S.: Košutnik (Gentiono luteo s. lot.) v Sloveniji. Varstvo norave, 5 (1966), pp. 67-80. • Peterlin, S.: Varstvo narave in gozdorstvo (v rokopisu). 7 Piskernik, A.: Iz zgodovine slovenskego varstvo narave. Varstvo narave, 2-3 (19~), pp. 59-74. • Skoberne, P.: Velikonočnico (Pulsotillo grandis) ogrožena. Proteus, 35 (1972/73), 3, p. i28. • Šoštarič, M.: Boč nekdaj in danes. štirideset let planinskega društva Poljčone 1929-1969, Maribor 1970. 10 Wrober, T.: Naše zaščitene rastline. Prirodoslovni muzej Slovenije, 1963 11 Wraber, T.: Nekaj misli o varstvu narave, posebej še rastlinstva. Varstvo narave, 2-3 (19~), gp. 75--78. Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Prirodoslovno društvo Slovenije, Ljubljano, 1972. PIERRE ST. MARTIN DE SAN MARTIN Najgloblja kraška jama na svetu ANDREJ KRANJC PIEDRA odobno vlogo kakor za planince in alpiniste najvišji vrhovi na zemlji in v posameznih gorstvih igrajo za jamaqe najgloblje kraške jame, ki jih, če potekajo pretežno v ver­ tikalni smeri, navadno imenujemo brezna. A vendar so tudi razlike orecejšnje: ne samo alpinisti in planinci, ampak takorekoč vsakdo pozna najvišjo goro na svetu, tudi najvišji vrhovi posameznih kontinentov in gorstev so nam domači, kar pa nikakor ne velja za kroška brezna. V lestvici najvišjih vrhov so spremembe redke, razmeroma majhne in ne bistvene, pri breznih pa je ravno nasprotno. Na svetu je cela vrsta globokih brezen, ki še niso odkrita, raziskana ali izmerjena in z izmero novega glo­ bokega brezna jamarji vedno upamo, da bomo dosegli kak »rekord«. če primerjamo lestvici najglobljih brezen na svetu iz leta 1966 (T rimmel, H., 1966, Osterreichs li:ingste und tiefste Hohlen. Wiss. Beih. z. »Die Hohle« 14, p. 62-64. Wien) in najnovejšo iz leta 1973 (Courbon, P., 1973, Les plus grandes cavites du monde. Spelunca 2, p. 36-37), in sicer le prvih deset brezen iz tega seznama vidimo, da nastopajo obakrat le štiri ista imena, vrstni red pa je popolnoma spremenjen - in to v obdobju pičlih sedmih let! In še ena skupna lastnost najvišjih vrhov in najglobljih kraških brezen - oboji se pojavljajo večinoma v mladonagubanih gorstvih. Tudi za brezna je to razumljivo: večje kraške votline praviloma ne nastajajo niže od morske gladine, navadno pa je njihova baza (neprepustne kamnine, stalno zalita zona) še više. Torej so večje višinske razlike med vhodom in najglobljim mestom v jami možne le na ozemljih v višjih nadmorskih višinah - in najvišja ozemlja na zemlji predstavljajo, v grobem, mlado­ nagubana gorstva, obenem pa je v teh gorskih sistemih tudi precej prepustnih kam­ nin - apnencev. Zal so najvišjo gorovja na svetu s speleološkega vidika še takorekoč neraziskana, razen v Evropi, in so zato najgloblja brezna za zdaj znana predvsem iz evropskih mladonagubanih gorstev. Pač pa odkrivajo vedno številnejše odprave v zadnjih letih tudi v drugih gorstvih zelo globoka brezno in velike kroške sisteme, kot npr. v Iranu (Ghar Porau je na svetu na 14. mestu po globini), Libanonu, Mehiki, Maroku, Alžiriji in celo no Novi Gvineji. Trenutno velja za najgloblji kraški sistem na svetu Pierre St. Martin (sl. 1), kakor ga imenujejo Francozi oziroma Piedra de San Martin po špansko. Vhod, skozi katerega so se najprej spustili v podzemlje, leži na gorskem prelazu tega imena v Pirenejih, na nadmorski višini 1760 m, prav na francosko-španski meji in je bil domačinom že 134 135 dolgo znon. Podzemeljski rovi po se prepletejo na obeh straneh meje in često pre­ hajajo z ene stroni no drugo. Leto 1950 so no španski stroni odkrili 320 m globoko brezno Lepineux, prodrli skozenj do vodorovnih rovov v globini in s tem pričeli prvo obdobje intenzivnejših raziskovonj tega sisteme. Pri teh roziskovanjih sta sodelovala tudi znani francoski jomor-pisatel j N. Casteret in Loubens, ki se je med eno kasnejših akcij ubil pri spuščanju skozi vhodno brezno. V naslednjih letih so jamarji prodirali izpod vhodnega brezna po jamskih rovih navzdol in l. 1953 odkrili dvorano Verna, eno največjih podzemeljskih dvoran na svetu (dolga je 230 m, 180 m široka in 150 m visoka). Ker so upali, da bi vodo, ki teče po jamskih rovih lahko uporabili kot vir energije, je »Electricite de France« prevrtala umeten predor (dolg 800 m) s površja do te dvorane. Pri tem so odkrili nov precej velik podzemeljski kraški sistem, ki nima narovnega vhoda s površja, kar se pa vode tiče, se je kmalu izkazalo, da nima praktične vrednosti. Pač pa se je ta predor izkazal kot neprecenljive vrednosti za jamarje - raziskovalce, saj jim je s pomočjo predora omogočen direkten in lahak dostop s površja do g lobine 665 m, kar prihrani ogromno truda in časa, s tem pa tudi denarja. Tako so po letu 1960 raziskave še pospešili, in sicer v obe strani, po jami navzdol in navzgor in zapovrstjo odkrivoli cel niz dvoran, povezanih z monjšimi, včasih mučno tesnimi in zovitimi rovi. Skupaj je bilo v letih 1954-1965 nomerjenih več ki lometrov rovov in v seznomu najglobljih jam iz l. 1966 (Trimmel, ibid.) je sistem Pierre St. Martin po globini že no 2. mestu na svetu s 111 O m globine, po dolžini pa s 6550 m na 59. mestu. Obenem z raziskovanjem in prodiranjem po podzemeljskih rovih pa so druge jamarske skupine vneto raziskovole gorske pode Arres d'Anie v višini okoli 2000 m, pod katerimi se prepleta zgornji del jamskega sistema Pierre St. Martin. Odkrili so celo vrsto brezen globokih 20-90 m, dokler niso l. 1966 naleteli na brezno Tete Sauvage (Divja glava - imenovano po »g lavi« v soseščini) (sl. 2) in po njem prodrli do globine 420 m, koder so naleteli na horizontalne jamske rove, v njih pa sledove jamarskih odprav, kor jim je zagotovifo, da so odkrili nov vhod v zgornje dele sistema Pierre St. Martin. Ker leži vhod v Tete Sauvage na višji nadmorski višini od prejšnjih vhodnih brezen, se je s tem povečala višinska razliko med najvišjo in najnižjo točko celotnega sistema in tako je ta jamski sistem l. 1966 postal z globino 1150 m najgloblji na svetu ter se z dolžino okoli 12 km povzpel med prvih 30 najdaljših jam na svetu. Od leta 1966 pa do danes so se v tem sistemu zvrstile še številne jamarske ekipe raz­ ličnih narodnosti, od takih z zgolj športnimi cilji (čim hitrejše prečenje celotnega sistema) pa do visoko specializiranih znanstvenih. Kar se tiče dimenzij, je sistem v zadnjih letih precej pridobil predvsem na dolžini (danes je znanih že okoli 17 km rovov, a še niso vsi izmerjeni), monj pa po g lobini - po najnovejših podatkih je globok 1171 m. V spodnjem delu sistema so raziskovalci že naleteli na sifone - stalno zalite rove, katerih voda se pojovlja no dan v bližn\'i soteski v obliki slopu, ki oada direktno iz jame (podobno kot slop Savica v Bohinju in skoznje skušojo prodreti do sifonov v Pierre St. Martinu. V zgornjem delu, pod podi A rres d'Anie (sl. 3) pa se rovi prepletejo predvsem v vodoravni smeri in zaenkrat ni velikega upanja, da bi se glo- Pierre St. Martin, shematični vzdolžni prerez (Po Spelunca 2, p. 94-100) Lepineu x. __ _ : - bina oziroma višinska razlika močno povečala, pač pa je še dovolj možnosti za povečanje sistema po dolžini. Z večanjem razsežnosti rastejo seveda tudi težave pri raziskovanju, ki so sicer prav take kot v vseh alpskih jamah (zaviti, ozki prehodi, močno razžrte stene, mroz, lede­ nomrzla voda, težka orientacija), le da močno potencirane zaradi velikosti. Zato je vedno večji problem nesreč oziroma reševanja iz jame in Pierre St. Martin je, žal, tudi sistem z najpogostejšimi nesrečami, tudi smrtnimi, če morda ne ravno na svetu, pa gotovo v Franciji in Španiji. Poleg bolj ali manj »tehničnih« nesreč - v glavnem padci zaradi slabe ali nikakršne tehnične opreme - prva žrtev vitla je bil ravno Loubens, prevladujejo v novejšem obdobju »fiziološke« nesreče - hude poškodbe in več smrtnih primerov zaradi izčrpanosti in oslabelosti. Zato vse kaže, da bodo brezno v kratkem zaprli in bo dostop možen le dobro opremljenim in izurjenim jamarskim ekipam. In kako je z globino in velikostjo naših alpskih brezen in jam v svetovnem merilu? Pološka jama, o kateri smo že večkrat pisali tudi v Planinskem vestniku (1967/9, p. 399-402; 1972/3, p. 118-125) je z globino 674 m naša najgloblja alpska jama, obenem je najgloblja v Jugoslaviji sploh, v svetovnem merilu pa na 23. mestu po globini. Izmed ostalih brezen in jam v naših Alpah, skupaj jih je morda kakih 500, jih je še nekaj globokih več sto metrov (Brezno pri gamsovi glavici, Ljubljanska jama, Triglav­ sko brezno, če omenim le najbolj znana). A tudi pri nas imamo še obsežne apniške predele v višinah med 1800-2100 m, ki s speleološkega vidika takorekoč sploh niso raziskani in tako lahko upamo še na pomembna odkritja v notranjosti, v pravem pomenu besede, naših Alp. Pogled na pode Arres d'Annie (s puščico je označena Tete Sauvage) Foto dr. Peter Habič 136